146,
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987
ODMEVNOST JEZIKOVNEGA VPRAŠANJA V LISTU SLOVENSKI PRAVNIK
V LETIH 1871-1918*
tone zorn
I
Namen prispevka je iz gradiva in stališč, objavlje-
nih v strokovnem glasilu slovenskih pravnikov v letih
1871—1918, izluščiti najvažnejšo jezikovno proble-
matiko, poleg tega pa v uvodnem delu pokazati nekaj
opozoril, zajetih v znanem delu Alfreda Fischia, Das
österreichische Sprachenrecht, druga dopolnjena iz-
daja, Brno 1910.
Tako nas pritegne Fischlovo opozorilo, da v petde-
setih letih preteklega stoletja slovenščina ni mogla
prodreti v zunanje poslovanje sodišč na Spodnjem
Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Določena izje-
ma je bila le Štajerska, kjer so na zahtevo (prizadetih)
strank sledili prevodi uradnih odločb v vindišarskem
(slovenskem) jeziku.' Iz kasnejših let nedvomno zbu-
ja pozornost odločitev sodnih oblasti iz leta 1881 o
nemščini kot edinem sodnem jeziku na Kranjskem.
Pač pa imamo naslednje leto vladno odločitev o ure-
ditvi jezikovnega vprašanja v Šleziji, na Koroškem in
Štajerskem, ki je različno uredila uporabo jezika v
uradnem poslovanju določenih okrajev ter na »jezi-
kovno mešanih tleh« ohranila nemščini njen dotedan-
ji položaj.
Posebej naj omenimo Fischlov prikaz uveljavitve
slovenščine pred sodiščem v slovenskih deželah. Za
Štajersko pravi, da je v tej deželi nemščina prevladu-
joč deželni jezik. Tudi je običajen jezik pri vseh dežel-
noknežjih in avtonomnih oblasteh na vsem upravnem
področju dežele. Dalje opozarja, da je bila nemščina
izključni jezik deželne zakonodaje. Slovenščine po
njegovi razlagi tudi ni mogoče imeti za deželni jezik;
na vsak način pa je v deželi običajna {landesüblich)
na območju celjskega sodnega okraja. Tudi na Koro-
škem je nemščina prevladujoč deželni jezik, medtem
* Še neobjavljena razprava iz zapuSčine leta 1981 umrlega
dr. Toneta Zorna.
ko je položaj slovenščine enak kot na Štajerskem
(isto velja tudi za predpise). Tako je na koroškem
»ozkem jezikovnem območju« slovenščina dopušče-
na pred sodiščem le, če so tega jezika zmožne vse v
pravdi udeležene osebe. Zapisniki spornih obravnav
se vodijo na Koroškem le v nemškem jeziku. O
deželnih uradih pa beremo, da se ti načelno
poslužujejo nemščine in je morala v obrambo slo-
venskih občin celo nastopiti sodna oblast.
O Kranjski beremo, da tamkaj veljata v ustavnem
smislu slovenščina in nemščina za deželna jezika. Fi-
schel nadaljuje, da tudi za Kranjsko veljajo iste prav-
ne norme kot za Koroško in Štajersko; izjema je bil le
odlok (Erlass) pravosodnega ministrstva z dne 5. sep-
tembra 1867, ki je bil v nasprotju z ostalima slovens-
kima deželama obvezen. Kar se tiče deželnih zako-
nov, ti izhajajo v obeh deželnih jezikih, pri čemer sta
oba teksta, slovenski in nemški, avtentična, nasprot-
no pa je notranji jezik deželnoknežjih oblasti in ura-
dov brez izjeme nemščina.
V Primorju obstajajo štirje jeziki: nemščina, itali-
janščina, slovenščina ter hrvaščina (v Istri), vendar je
običajnost vsakega teh jezikov po posameznih okra-
jih različna. Glede jezikovne rabe pred sodišči pa ve-
lja naslednja ureditev: na območju tržaškega, goriš-
kega in rovinjskega sodišča ter pri sodiščih v Sežani,
Novem gradu in Kanalu sta nemščina in italijanščina
deželna jezika. Kot taka se brez omejitev uporabljata
tudi v zunanjem prometu. Pri sodiščih v Tolminu,
Bovcu, Ajdovščini, Cerknem in Komnu pa se upo-
rablja nemščina. Notranja jezika sodišč v Trstu in
Gorici sta nemščina in italijanščina. Po potrebi je na
območju tržaškega in goriškega sodnega območja
pritegnjena v prometu s strankami tudi slovenščina.^
V drugem delu svoje knjige Fischel ponatiskuje vrsto
dokumentov, ki se nanašajo na normativno urejanje
jezikovnega vprašanja na območju habsburške mo-
narhije vse od 16. stoletja dalje.
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987
147
II
Po uvodnem ekskurzu preidimo na odmevnost je-
zikovnega vprašanja v Slovenskem pravniku. Na
prvem mestu je pač opozorilo o zapostavljanju slo-
venščine pred ustreznimi pravosodnimi ustanovami.
Za čas po letu 1848 tudi izvemo, da so oblasti izdale
za Kranjsko več jezikovnih ukazov in navodil,^ zna-
čilno pa je, da pisec zapisa ni bil obveščen o ureditvi
jezikovnega vprašanja po ostalih slovenskih deželah,
ampak je upal, da tudi tamkaj podobna določila »ni-
so manj ostra in določena«.*
V tem prvem obdobju, ko je bil izdajatelj in ured-
nik Usta dr. J. Razlag, se je Slovenski pravnik še pose-
bej ukvarjal z vprašanjem uveljavitve slovenščine
pred sodišči kot enakopravnega jezika. Izdajatelj je
tudi napovedal, da bo list postal glasilo slovenskih
sodnikov, drugih pravnikov »upraviteljev vseh vrst«
in županov, služil pa naj bi tudi nepravnikom in
»drugim mislečim rodoljubom«. Njegovo nalogo pa
je videl v obdelovanju »ledine pravo- in državoslov-
nih znanosti«.^
V obnovljenem listu (pričel je izhajati leta 1881)
najdemo interpelacijo poslanca Černeta in tovarišev,
naslovljeno 5. septembra 1881 na pravosodno mi-
nistrstvo. Spraševala je, ali bosta obe višji deželni so-
dišči in državni pravdništvi v Trstu in Gradcu dobili
naročilo pripravljati vsaj »sodnijske zapisnike... v je-
ziku priče ali stranke, koneče obravnave izpeljavajo v
jeziku obtoženega in vloge, vložene v slovenskem je-
ziku, rešujejo v istem jeziku?«, podobno, kot je bilo
to urejeno za Moravsko. Sledilo je naročilo obema
višjima deželnima sodiščema, naj sporočita o jezikov-
ni rabi na podrejenima jim območjema. Iz odgovora,
nanašajočega se na Kranjsko, na primer izvemo, daje
tamkaj nemščina izključni jezik poslovanja oblasti in
še posebej sodnih uradov in instanc; izjema je bil le
čas Ihrskih provinc. Beremo, daje zmeraj gospodari-
la nemška omika ter o veljavi nemščine v šoli, upravi
in celo v trgovini. Nemščina je bila izključni uradni
jezik. Čeprav veljavna pravna določila dopuščajo ra-
bo deželnega jezika (se pravi slovenščine), pravi od-
govor, se ljudstvo ne poslužuje te pravice, »ker pre-
poznava, da je boljše, ako se uraduje izključivo v
nemškem kot poslovnem in sodnijskem jeziku in ker
je prepričano, da pravično pravosodje ni zidano na
rabo slovenskega jezika, ampak na vse od jezika ne-
odvisne potence« .
V nadaljevanju dokument navaja, da je na kranj-
skih sodiščih navada, da občujejo s tistimi, ki niso
zmožni nemščine, v deželnem jeziku; v tem jeziku so
tudi ustne obravnave v civilnih in kazenskih zadevah.
Pa tudi razsodbe se objavljajo v tem jeziku. Doku-
ment nadaljuje, da v slovenskih deželah imamo urad-
nike, nevešče deželnega jezika (slovenščine). Poučna
za poglede teh uradnikov je pripomba odgovora, na-
našajočega se na Kranjsko, da interpelacija zahteva
slovenščino le za nekatere akte, s tem pa so po piscu
odgovora »interpelantje sami brez okolišev priznali,
da slovenski jezik še ni sposoben biti izključno sod-
nim jezikom«. Vzrok temu naj bi bilo pomanjkanje
slovenske pravne literature pa tudi to, daje slovenska
literatura še v povojih (»v zibelki leži«), zatem pa od-
govor pravi, da »predno se more deželni jezik kot
sodnijski jezik rabiti, morala bi biti postavno določe-
na terminologija, morale bi biti za vse pravne oddelke
avtentične prestave postav, sicer bi (uporaba)
deželnega kot sodnega jezika povzročila nevarnost za
pravo, torej ravno nasprotje tega, kar se doseči ho-
če«. Za stališče pristojnih sodnih oblasti je značilno,
da se v marsičem le malo ločuje od pogledov, kakršne
najdemo še danes na avstrijskem Koroškem: »Iz tega
pa sledi, da bi bilo pri naših razmerah jako (zelo)
predrzno, ako bi se poskusi s slovenskim jezikom
vpeljali v zvrševanje (izpolnjevanje) prava na mesto
urejenih in po večstoletnih izkušnjah opravdanih na-
vad, da so taka početja, katerih polovičarstvo se že vi-
di iz načina predložene vpeljave, kot eksperimenti v
tako važnem pravosodju najmanj dopustljivi. — Ko
pa je stvar taka, zaključuje odgovor, da za sedaj še ne
moremo svetovati .... da bi se za Moravsko izdana
pravosodnega ministra naredba od 22. julija 1861
št.6099 po analogiji tudi za slovenski jezik vpeljala,
ker stanje slovenske književnosti se ne more primer-
jati z zelo napredno češko literaturo, akoravno se
more reči, da se strankam z ozirom na zgoraj navede-
ne obstoječe zakone ne more zaprečiti, da vloge tudi v
slovenskem jeziku vlagajo«.
Drug tak dokument pa pravi, da še ni čas za vpelja-
vo slovenščine kot sodnega jezika, saj za kaj takega
še ni dovolj obHkovana, poleg tega pa bi morah biti
tudi pri višjih instancah sodniki, zmožni slovenskega
jezika. Dokument se tudi zavzema za to, da bi se »z
vsemi, tedaj tudi s primorskimi Slovenci jednako de-
lalo, inda bi se tudi v Primorju nemški jezik, ki je
vrednostni in splošni jezik v monarhiji, vpeljal (na-
mesto italijanščine«. Da pa bi bilo to mogoče, bi bilo
treba za vse (slovenske) dežele ustanoviti skupno višje
deželno sodišče s sedežem v Ljubljani, kajti vsi Slo-
venci imajo Ljubljano za svoje glavno mesto.^
Dalje naj omenimo naročilo pravosodnega mini-
stra, naslovljeno na višje deželno sodišče v Gradcu z
dne 18. aprila 1881 o upoštevanju slovenščine, ob ka-
terem najdemo tožbo Slovenskega pravnika, da so-
dišča skoraj brez izjeme sprejemajo slovenske vloge,
da pa jih ponekod vendarle rešujejo le v nemškem je-
ziku. List je tožil, da še celo »najnavadnejše odloke,
najbolj preproste sodbe izdajajo nekatere c.k. sodni-
je vkljub Pražakovej naredbi v nemškem, našemu
kmetu nerazumljivemu jeziku«. Izvemo, da pri eni od
sodnij rešujejo advokatske vloge v slovenskem, a vlo-
ge preprostega naroda v nemškem jeziku. Kar se tiče
slovenskih formularjev na nekaterih sodiščih pa je
dvoljivo, ali so jih prevedli pravniki, saj je njihov je-
zik slab in težko razumljiv, predvsem pa poln napak.^
Potem izvemo, da je višje deželno sodišče opomnilo
eno od kranjskih sodišč, da se imajo v sodnih okrajih
s slovenskim prebivalstvom (kjer živijo Slovani) slo-
venske vloge reševati, kolikor je to mogoče, v slo-
venskem jeziku, da pa to določilo ne zadeva raz-j
148
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987
sodbe.'
Slovenski pravnik opozarja, daje v tem času priha-
jalo na višji instanci do različnih odločitev glede upo-
rabe slovenskega jezika. V eni med njimi je šlo za
pravdo pred okrajnim sodiščem v Kamniku; graško
višje deželno sodišče je novembra 1881 razsodilo, da
je nemščina edini sodni jezik na Kranjskem. V tem je-
ziku se morajo po graškem naročilu pisati ustrezne
vloge, medtem ko se morejo posluževati slovenskega
jezika le tiste stranke, ki ne obvladajo nemščine.^ Viš-
je deželno sodišče je še pojasnilo, da ni nemščine kot
edinega sodnega jezika odpravila nobena naredna z
zakonsko močjo.
Proti taki interpretaciji pravnih določil so slovenski
kranjski advokati ugovarjali še v začetku leta 1881. S
posebno spomenico so opozarjali, da sta bili nemšči-
na in slovenščina vse od leta 1848 dalje deželna
kranjska jezika. Ob koncu pa spomenica pravi: »Po-
zitivna tla privatnega prava so slovenskemu prebi-
valstvu na jedenkrat pod nogami vzeta, vse slovenske
listine plavajo v zraku in ne ve se, kaj je pravo, ker se
postava ne spoštuje... ali pa se s strankarskega stališ-
ča interpretira. Tak položaj se ne more dalje prenaša-
ti«. Iz tega časa je tudi znana zadevna interpelacija
poslanca viteza Schneida, naslovljena na justičnega
ministra dne 11. marca 1881.""
Pravosodno ministrstvo je 31. decembra končno
izdalo naredbo, ki je določala uporabo slovenščine
pred sodišči na Kranjskem in na tistem delu Štajerske,
kjer prebivajo Slovenci. Izhajajoč iz člena 19 de-
cembrske ustave je določilo, da so sodišča brezpogoj-
no dolžna sprejemati slovenske vloge zlasti v civilnih
pravdah. Sodna rešitev naj bi bila po naredbi, kolikor
je to možno v slovenskem jeziku (nach Thunlichkeit).
Sledila je naredba pravosodnega ministra Pražaka,
po kateri naj se uradniki državnih predstavništev, ko-
likor ne obvladajo slovenščine, naučijo, koUkor je
mogoče ta jezik. Kritika Slovenskega pravnika pa je
seveda merila na eno takratnih določil, ki je omejeva-
lo uporabo slovenščine pred posameznimi porotami:
»Nerazumljiva nam je klavzula v naredbi do pravdni-
štev, da se ima slovenski jezik tedaj pred poroto opu-
stiti, ko bi raba tega jezika vsled razmer škodovala
kazenskemu postopanju ...«"
Boj za uveljavitev slovenskega ter hrvaškega jezika
pa je potekal tudi v odnosu do italijanskega jezika.
Znano je dejstvo, da je na primer tržaška odvetniška
zbornica januarja 1888 izrekla ukor enemu svojih čla-
nov, ker je pred tamkajšnjim deželnim sodiščem za-
govarjal obtoženca v hrvaškem jeziku.Ukor je bil
nedvomno povezan z resolucijo tržaškega deželnega
zbora, sprejeto 15. oktobra 1887: »Deželni zbor ...
protestira proti razžalitvi narodnega značaja dežele
(Trsta), ki tiči v vpeljavi raznih slovanskih narečij pri
naših sodiščih, in poziva vlado, naj skrbi, da se upoš-
teva narodni značaj dežele ter strogo izvajajo zakon-
ska določila«. Zbor je tudi ponovil »že večkrat« for-
muliran predlog o varstvu italijanske (»naše« narod-
nosti."
Nadalje izvemo o zanimivi pravdi pred celjskim so-
diščem, v kateri je tožena stranka vložila slovensko
tožbo, čemur je nasprotna stranka ugovarjala ter se
je nato pravda nadaljevala v nemškem jeziku. Pač pa
je bila 13. oktobra 1881 sodba, izdana v slovenščini.
Proti temu se je toženec pritožil, vendar je višje de-
želno sodišče pritožbo zavrnilo z utemeljitvijo, da je
bila sodba napisana v jeziku, ki je v deželi običajen.
Dopisnik je h graški odločitvi dodal, da se je s tem, viš-
je deželno sodišče postavilo na zakonito stališče zna-
nega člena 19 decembrske ustave pa tudi ustrezne na-
redbe pravosodnega ministra.'*
Leta 1888 je Slovenski pravnik poročal o odgovoru
pravosodnega ministra dr. Pražaka na vprašanje o
vodenju zemljiškoknjižnih vlog na območju graškega
višjega deželnega sodišča. V odgovoru na interpelaci-
jo je Pražak sporočil, da je od leta 1882 dalje pogosto
prejemal pritožbe iz slovenskih dežel o neupo-
števanju slovenščine pri vodenju zemljiškoknjižnih
knjig. Za Kranjsko je menil, da se je po letu 1884 to
vprašanje uredilo, saj od tega časa dalje ni prejel no-
bene take pritožbe. Pač pa je tri leta zatem dobil pri-
tožbo o tem, da je celjsko okrajno sodišče sicer izdalo
zemljiškoknjižno prošnjo v slovenskem jeziku, pač
pa je bil izveden vpis v zemljiško knjigo v nemščini.
Zavrnil je tudi očitek, da slovenščina za ustrezno ra-
bo ni dovolj razvita. V podkrepitev je navedel, da so
ustrezni zakoni in ukazi izdani tudi v slovenskem jezi-
ku, »torej slovenskemu jeziku nikakor ne manjka teh
(slovenskih pravnih) izrazov«. Poleg tega v zemlji-
škoknjižnih zadevah poslujejo na Kranjskem brez
ovir v slovenščini, pa tudi v »slovenskih pokrajinah«
Štajerske in Koroške za tako uradovanje ni ovir.''
Značilno je, da je pravosodno ministrstvo še julija
1887 naročilo pri zemljiškoknjižnih vpisih ter pri iz-
dajah ustreznih odločb slovenščino ne le na Kranj-
skem, ampak v vseh slovenskih deželah, ki spadajo
pod graško višje deželno sodišče.'^
V tem času je izšlo tudi več naredb glede uporabe
slovenskega jezika. Nekatere naj navedemo. 11. juni-
ja 1888 je izšel ministrski ukaz, na podlagi katerega
so bili listi Grazer, Klagenfurter in Laibacher Zeitung
obvezani objavljati oznanila sodišč v tistem jeziku, v
katerem je bilo oznanilo napisano, torej tudi v slo-
venskem. Graško višje deželno sodišče pa je bilo dol-
žno obvestiti o tem podrejene urade." In še dva akta,
nanašajoča se na siceršnjo uporabo slovenskega jezi-
ka pred okrajnimi sodišči v narodno mešanih okrajih.
26. maja je pravosodno ministrstvo na primer grajalo
dejstvo, da se pripravljajo zapisniki v nemškem ali v
italijanskem jeziku tudi tedaj, ko je bila stranka zasli-
šana v slovenskem jeziku ter podčrtalo, naj se vsaj
najvažnejši deli izpovedi zaslišane stranke zapišejo v
slovenščini. Višje tržaško deželno sodišče pa je 22.
novembra tega leta opozorilo, da tamkajšnja sodišča
ne spoštujejo (»nimajo v čislih«) že omenjenega dolo-
čila o uporabi slovenščine pri prometu s strankami.
Opozorilo je, da je treba slovenščino (oziroma
srbohrvaščino) upoštevati pri osebah, veščih tega jezi-
ka tudi v civilnih in še zlasti kazenskih zadevah. K te-
mu naj še dodamo naročilo sodišča, po katerem naj
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987
149 i
se v okviru možnosti zemljiškoknjižne prošnje (»koli-
kor ...to dopušča znanje jezikov pri sodniških in pos-
lovnih uradnikih«) vedno izdelajo v jeziku pisne ali
ustne vloge; isto naj velja tudi za vpise v zemljiško ¦
knjigo na tistih sodiščih, ki so do tega časa uporablja-
la izključno italijanski jezikj^
Kar se tiče jezikovne ureditve na sodiščih širšega
območja današnje Primorske, naj navedemo, daje še
5. februarja 1852 pravosodno ministrstvo določilo
nemščino kot notranji poslovni jezik sodišč v Sežani
in v Devinu. Glede poslovanja z drugimi sodišči bere-
mo, da naj to poteka v jeziku, ki se jih ta poslužujejo
(isto naj bi veljalo tudi za poslovanje z oblastmi),
drugače pa je jezik zunanjega poslovanja nemščina.
O kazenskih obravnavah izvemo, da so bile te pravi-
loma v nemškem jeziku (medtem ko se je zapisnik vo-
dil v nemškem ali v italijanskem jeziku). Čez štiri leta
je pravosodno ministrstvo sporočilo, da taka ureditev
velja tudi za sodišče v Podgradu. Istočasno je mi-
nistrstvo vzelo na znanje, da je nemščina na obeh so-
diščih v Cerknem (temu je bil priključen tudi del Tol-
minske) in v Komnu jezik notranjega in zunanjega
poslovanja. Določeno je bilo, naj se v Trstu in Gorici
v glavnem upošteva nemščina, medtem ko so se
zemljiškoknjižne vloge imele še naprej reševati v itali-
janskem jeziku. Nadalje izvemo, da so do tega časa
sodišča na Tržaškem upoštevala slovenščino pri zasli-
ševanju strank in to brez tolmača.
Od ostalih določil o uporabi slovenskega jezika naj
omenimo opozorilo, s katerim so bili uradniki, neveš-
či slovenskega jezika, dolžni, si v najkrajšem času
prisvojiti ta jezik. Ob tem je dopisnik Slovenskega
pravnika podčrtoval, da »Slovenci s takim stanjem
jezikovnega vprašanja, kakršno so pripravili navede-
ni ukazi, nismo zadovoljni. Mi zahtevamo ter bode-
mo zahtevali popolno enakopravnost, katero nam
jamči XIX. tem. zak. Za sedaj pa bi radi videli, da bi
se izpolnjevali vsaj navedeni ukazi, a z lahko vestjo
trdimo, da se nam ne izpolnjuje niti ta troha enako-
pravnosti. Slovenskih pravnikov prva skrb bode te-
daj, da sami vse store, kar vsaj tem ukazom do pičice
pripomore do veljave, da zoper protivno postopanje
administrativnim potom iščejo pomoči, česar tudi se-
danji pravosodni minister sam želi, kakor se je pri
posvetovanju o proračunu izjavil«. Zatem pa dopis-
nik poudarja: »Čeprav nam torej navedeni ukazi ne
dajejo enakopravnosti, vendar smo jej z njimi bližji.
Z razmerami na Kranjskem smo po večjem za sedaj
zadovoljni, a prav takšnega poslovanja zahtevati je
za Štajersko in Koroško, ker za te pokrajine velja po
izrecnem določilu ukaza z dne 18. aprila 1882 vse
ono, kar velja za Kranjsko«.
Dalje najdemo več opozoril o tem, kako so v osem-
desetih letih sodišča upoštevala slovenščino. Leta
1889 je nekdo iz Trzina vložil civilno tožbo pri trža-
škem mestnem sodišču. Napisana je bila v sloven-
skem jeziku; proti temu je nasprotna stranka vložila
rekurz. Tega je višje deželno sodišče sicer odbilo, ne
glede na to pa je nadaljnji postopek tekel v italijans-
kem (toženec) in nemškem jeziku (tožitelj). Sledila je
pravda o tem, v katerem jeziku bodo izdane sodne
odločbe. Vlekla seje tja v leto 1892, ko je bila izdana
razsodba, po kateri bodi sodba napisana v jeziku vlo-
ge, se pravi v slovenščini.^*
Nekaj podobnega se je dogajalo tudi v Ljubljani,
kjer sta tožitelja prav tako vložila slovensko vlogo.
Značilno je, da je kranjsko deželno sodišče zavrnilo
prošnjo za izdajo sodbe v slovenskem jeziku, zavrni-
tev pa utemeljilo s tem, da sodišča izdajajo »sodbe v
slovenskem jeziku (le) v pravdah pri katerih se je
obravnavalo izključno v tem jeziku«, medtem ko se
je med pravdo toženec posluževal nemščine. V konč-
nem postopku se je takemu pogledu pridružilo tudi
višje deželno sodišče v Gradcu. Vse to je maja 1892
imelo za posledico interpelacijo slovenskih državno-
zborskih poslancev, naslovljeno na pravosodnega mi-
nistra. 2°
V Slovenskem pravniku najdemo tudi več opozoril
o težnji posameznih sodišč, da bi se izognila uporabi
slovenskega jezika. Med primeri take vrste naj omeni-
mo pravdo pred celjskim sodiščem, ob kateri je tam-
kajšnje okrožno sodišče izdalo nemško sodbo kljub
temu, da se je prositeljica posluževala izključno slo-
venskega jezika. Višje deželno sodišče je pritožbo
zavrnilo z značilno utemeljitvijo, da pri tem stranka
ni bila aH mogla biti prikrajšana. List zatem med dru-
gim nadaljuje: »Ker so naši sodni uradniki večinoma
nenaklonjeni slovenskemu uradovanju, zato se tudi
razmere ne bodo poprej temeljito premenile, predno
ne bo ministrstvo izdalo natančnega uradovanja, po
katerem se bodo morali ravnati sodni uradniki brez
izjeme, brez izgovora, a ne samo po možnosti. Ako
bode to vedno samo sodnim uradnikom prepuščeno,
da smejo prošnje in pritožbe vzprejemati v katerem si
bodi jeziku, da smejo dvojezične pravde reševati v
tem ali onem jeziku, ne bodemo nikdar dosegli jedna-
kopravnosti, ker vedno se bode dajalo prednost le
nemškemu jeziku«.^^ Leta 1894 je na Dunaju izšla
nemško-slovenska pravnopohtična terminologija in
po mnenju slovenske strani so bile s tem odstranjene
vse ovire, ki so ovirale izpolnitev zakonskega določi-
la, po katerem je bilo višje deželno sodišče dolžno iz-
dajati odločbe v jeziku, v katerem je bila obravnava
na prvi stopnji.
Zanimivo je dalje poročilo o pravdi dveh strank iz
Vodic in Tacna, ki je končno prišla pred višje deželno
sodišče v Gradcu. O pravdi izvemo, da sta senatni
predsednik in zatem sodni senat tega sodišča zavrnila
predlog zastopnikov obeh tožečih se strank, da bi bila
prizivna razprava v slovenskem jeziku. Zavrnitev je
med drugim odmevala tudi v peticiji, ki so jo 6. julija
1898 slovenski in istrsko-hrvaški poslanci poslali pra-
vosodnemu ministru Ruberju. V tej zvezi je celjski
okrajni zastop zahteval, da se odcepijo od višjega de-
želnega sodišča »tisti prvostopni sodni dvori, v kate-
rih stanujejo v kompaktnih skupinah Slovenci« ter da
se ustanovi višje deželno sodišče (»nadsodišče«) v
Ljubljani. S tem bi bila po mnenju zastopa izpolnje-
na »postavno zagotovljena ravnopravnost slovenske-
ga jezika«. Do tedaj pa naj »pravosodno ministrstvo
150 j
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987
po primernem potu odpravi sklep c.kr. nadsodišča v
Gradcu, ki zabranjuje strankam in njih zastopnikom
razpravljati pred tem sodiščem v svojem jeziku«."
O tem so razpravljali tega leta tudi na prvem shodu
slovenskih odvetnikov ter notarjev. Med razpravljale!
na shodu srečamo tudi dr. Krauta iz Celovca, ki je
govoril o položaju slovenščine na Koroškem. Uvodo-
ma je podčrtal težave, ki jih tamkaj stavljajo sloven-
skemu jeziku, ter nadaljeval: »Slovensko uradovanje
na Koroškem je še v povojih. V deželi imajo vso moč
nemški nacijonalci v rokah, in vladi je to prav. Brez
resnega odpora dopušča, da brezobzirno gospodari-
jo. Nacijonalci gledajo grdo vsak poskus, le deloma
uresničiti enakopravnost, in vlada neče pretrgati Iju-
bavne zveze z nacionalci, čeprav o ravnopravnosti
marsikaj govori. Pri takem stališču vlade je ob sebi
umevno, da v političnih in njim podrejenih oblastvih
ni sledu slovenskemu uradovanju. Vse naredbe in
ukazi se izdajajo jedno le v nemščini, dasi zadene Slo-
venca škoda in kazen, če se ne ravna po njih. To je
gotovim krogom še prav, ker njih želja je popolni
propad slovenske narodnosti. Redki slovenski odlo-
ki, ki se izdajajo vsled slovenskih vlog, ne spreminja-
jo prav nič na celi upravi. Pri sodiščih se ravnoprav-
nost slovenščine teoretično nekako priznava, v praksi
pa je vse drugače. Pravi se: ne moremo slovenski ura-
dovati, ker ni za to sposobnih uradnikov, in ker zah-
teva pravica, da tudi nemški uradniki avanzirajo.
Oba razloga sta ničevna. Če res ni uradnikov, naj jih
vlada vzgoji; a da bi bila uradniška mesta v sloven-
skih krajih ustanovljena le radi avancementa nemških
uradnikov, proti temu odločno protestujemo. Med
Slovence se pošiljajo uradniki, čeprav opozarjajo iz
poštenja sami, da niso zmožni slovenščine, a reče se
jim, da to ni nobena napaka.« Na sodnih obravna-
vah, je nadaljeval Kraut, včasih »še dolmača ni, in te-
daj se razprava preloži, kmetje pa morajo še jeden-
krat daljšo pot napraviti, mogoče z istim uspehom.
To je naša hitra in cena justica. Obravnave s tolma-
čem napravijo deloma prav smešen vtis na poslušalca,
povrh pa je slovenski kmet tolmačem izročen na mi-
lost in nemilost, ker ti niso pravniško omikani. Čast-
no pa tudi za sodnika ni, da si po takem potu pridobi
podlago sodbi, in tudi postavno to ni. Slovenske vlo-
ge se v obče slovensko rešujejo, pritožujejo pa se pro-
ti temu nemški odvetniki, zahtevajoč dvojezične rešit-
ve. Porotniki so večinoma sami Nemci, in obravnava
se s pomočjo tolmača. Kazenske razprave niso nikoli
popolnoma slovenske, pač pa se je že jedna vršila
dvojezično, jedino le radi zapisnikarja, ki ni umel niti
besedice slovenski. Pri okrajnih sodiščih imajo različ-
ne nazore o ravnopravnosti, a bistvo je, da se uradni-
ki skušajo ogniti slovenščini, kjer le morejo. Največje
težave delajo konceptni uradniki, a delajo jih tudi
manipulacijski uradniki, saj se je celo slovenski reše-
na zemljeknjižna prošnja nemški vknjižUa, češ, to je
dovolil višji sodni uradnik, sicer pa je lepše, da je vse
v jednem jeziku vknjiženo. Čisto slovenske razprave
na Koroškem še ni bilo, ker sodniki le malo slovenski
znajo ali pa celo nič. Uradi pospešujejo renegatstvo.
a vladajoče žalostne razmere se dajo odstraniti le od
zgoraj, z radikalno reformacijo, a tako doseči, to je
naloga naših poslancev«."
Oglejmo si, kako je na zboru dr. Danilo Maja-
ron utemeljil zahtevo po višjem deželnem sodišču v
Ljubljani. Omenil je, da je do leta 1850 bilo v Celov-
cu posebno apelacijsko sodišče, katerega območje je
zajemalo vse slovenske dežele. Tega leta pa se je celo-
vška apelacija razcepila na tri višja deželna sodišča:
za Koroško in Kranjsko je ostalo v Celovcu, za Šta-
jersko je bilo ustanovljeno v Gradcu ter za Primorje
(Trst, Goriška, Istra) v Trstu. Čez štiri leta je prišlo
do vnovične spremembe s postavitvijo Koroške in
Kranjske pod višje deželno sodišče v Gradcu. Maja-
ron je sodil, da so ohranitev takega sodišča v Trstu
odločali »politični oziri na Italijane in znabiti tudi to,
da je malo poprej bil v Primorju italijanski jezik pro-
glašen sodnim jezikom«.
V nadaljevanju je Majaron podčrtal, da so Sloven-
ci že v šestdesetih letih postavili na dnevni red vpra-
šanje združitve Kranjske, Koroške, Štajerske in Pri-
morja pod »jedno nadsodišče, in sicer s sedežem v na-
ravnem središči teh kronovin, v Ljubljani«. Istočasno
je ugotovil, da slovenski zastopniki tega vprašanja v
dunajskem parlamentu niso niti sprožili, niti zastopa-
li. Položaj pa se je spremenil z jezikovnimi boji v za-
četku osemdesetih let: »V tistem bojnem gibanju se je
zopet na slovenskem obzorji pokazala ideja višjega
deželnega sodišča ljubljanskega. Tekom leta 1882 so
slovenske občine poslale na vlado in državni zbor ne-
broj peticij, v katerih so prosile ustanovitev nadsodiš-
ča v Ljubljani, češ, potrebno je za zvršitev ravno-
pravnosti slovenskega jezika pri sodiščih, in Ljublja-
na je središče slovenskega naroda«. Vendar se zahte-
va po »zaslugi« slovenskih poslancev tudi sedaj ni
uresničila. Znova se je pojavila 2. oktobra 1890, ko
so slovenski in istrsko-hrvaški deželni in državni pos-
lanci stavili zahtevo po izključno slovenskem urado-
vanju ter višjem deželnem sodišču za slovenske dežele
in Istro. Zahtevi se je z resolucijo 15. novembra tega
leta pridružil tudi kranjski deželni zbor. Resolucija
se je zavzemala za ustanovitev višjega deželnega sodi-
šča v Ljubljani, ki bi zajelo slovensko Štajersko, slo-
vensko Koroško, Kranjsko, Goriško in Trst, za Istro
pa naj bi imeli poseben italijanski senat. Čez dve leti
je deželni zbor resolucijo ponovil. Ob zaključku je
dr. Majaron predlagal shodu sprejetje naslednje reso-
lucije: »Slovenski odvetniki in notarji vseh slovenskih
pokrajin, zbrani na shodu v Ljubljani dne 17. julija
1898. L, izrekajo ustanovitev c.kr. višjega deželnega
sodišča v Ljubljani za nujno potrebo v pravosodnem
in gospodarskem interesu slovenskega naroda ter zato
poživljajo deželne poslance tega naroda, da čimprej
izposljujejo nadsodišče v Ljubljani.«.'^
Septembra meseca je sledila interpelacija nekaterih
slovenskih poslancev, namenjena ureditvi tega vpra-
šanja s predlogom, naj dunajski parlament »izvoli
skleniti: c.kr. vlada se poživlja, predložiti načrt zako-
na o ustanovitvi višjega deželnega sodišča v Ljub-
ljani«.^^
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987
151
Naslednji mesec pa je delegacija kranjske deželne
zbornice izročila ministrskemu predsedniku grofu
Thunu posebno spomenico o vprašanju slovenščine
pred graškim deželnim višjim sodiščem. Med razgo-
vorom, ki je sledil izročitvi spomenice, je Thun po pi-
sanju Slovenskega pravnika »izrekel pomislek, da se
dotični zahtevi ne da lahko ugoditi, ker bi morali
odtrgati od Štajerske in Koroške del kronovine ter
priklopiti ga novemu višjemu sodnemu območju, s
čemur pa bi bilo podrto načelo zgodovinsko deželnih
individualitet«." V spomenici, izročeni pravosodne-
mu ministru, pa beremo o izvajanju jezikovnih dolo-
čil po slovenskih deželah naslednje: »Imenovani jezi-
kovni se jedino in izključno v kronovini Kranjski vsaj
kolikor toliko upoštevajo, njih uveljavljanje se je
zvršilo brez opozicije od strani sodnega stanu, dasi k
temu pripadajo tudi sodniki nemške narodnosti. V
najkrajšem času so se, kakor oblastva, tako tudi
stranke obeh narodnosti prepričale, da ravnoprav-
nost slovenskega jezika deželi in pa tudi prvotnim na-
sprotnikom ni napravila nobene škode, ampak da je
napravila samo narodnostni mir vsaj pri oblastvih.
Jezikovne razmere na Kranjskem, dasi še vedno ne
odgovarjajo docela ravnopravnosti, so vidni kažipot,
da bode legalno uveljavljanje jezikovnih naredb tudi
zunaj kronovine kranjske narodni mir bolj pospeše-
valo kakor motilo«. Spomenica pravi, da zlasti na
Spodnjem Štajerskem in Koroškem sodišča s sloven-
skimi strankami »vseskozi in namenoma samo nem-
ško uradujejo, ako jih ne ščitijo slovenski odvetniki.
Tudi v tem slučaju — nadaljuje spomenica — se sko-
ro vsako uradovanje vrši v obliki nekake jezikovne
borbe, vsled česar se meritorna stvar žalibog potiska v
ozadje«. Zatem pa beremo: »Na Spodnjem Štajer-
skem so razmere take, da bi bilo enakopravnost slo-
venskega uradovanja z lahkoto izvesti, toda volja za
to pri oblastveh skoraj čisto nedostaja. — V slovens-
kih pokrajinah Koroške pa se slovenski jezik pri
oblastvih naravnost prezira, kar se da s številnimi
vzgledi ilustrirati. — V Primorju, v Trstu, Istri, Gori-
ci in Gradiški se sicer ravnopravnost slovenskega in
hrvaškega jezika z italijanskim načeloma povsod
priznava, praksa pa celo načelu možnosti in prilično-
sti povsod ne odgovarja, in je slovansko, oziroma
hrvatsko uradovanje zavisno ne samo od jezikovne
zmožnosti sodnika samega, ampak celo od tega, da
pri nekaterih sodiščih zlasti v Istri ni niti slovenskega
odnosno hrvatskega jezika zmožnih uradnikov, celo
niti kakih pisarjev. Radi tega se cesto pripeti, da se pri
primorskih sodiščih samo radi tega ne uraduje slo-
venski ali hrvatski, ker je sodnik sicer teh jezikov
zmožen, ne pa tudi njegov pisar. To dejstvo, daje kaj
takega sploh možno, nam služi v dokaz, da je na Pri-
morskem še vedno v rabi nam neprijazen sistem ali pa
vsaj, da nedostaje energične volje ta zastarani sistem
zatiravanja Slovencev pri sodiščih v jezikovnem oziru
odsloviti. Kako se jezikovna ravnopravnost Slovanov
pri sodiščih v Primorji izvaja, dokaz temu je kričeča
okolnost, da se vzlic možnosti in priličnosti v okrož-
jih deželnega sodišča tržaškega in sodišča rovinjskega
še ni moglo doseči, da bi se laškega jezika popolnoma
nezmožnim obtožencem podala slovenska obtožnica.
C.kr. državnemu pravdništvu na ljubo, ki se z roka-
mi in nogami podajanju slovenskih obtožnic prativi,
se zaslišuje obtoženca največ italijanski, v sodnih
okrajih Sežane, Komna, Podgrada obtoženec in pri-
ča, italijanskega in nemškega jezika popolnoma neve-
šči, seveda slovensko zaslišujejo, njih izpovedbe pa
nemški protokolujejo in se potem glavne razprave v
laškem jeziku na temelju dosledno v laščini sestavlje-
nih obtožnic obravnavajo; in se niti za to zadostno ne
poskrbi, da bi se izbralo toliko porotnikov slovenske-
ga jezika zmožnih, da bi se zamogla sestaviti porotni-
ška klop, ki bi obtoženca in priče razumela. Taki od-
nošaji so naravnost nevredni pravne države. V civil-
nem pravdnem postopanju, kjer stranke bolj po red-
ko odvetnik zastopa, se slovenski jezik po možnosti
in priličnosti odriva in pod pretvezo notranjega urad-
nega jezika po možnosti in priličnosti laško in nem-
ško uraduje. V pravdah se sicer pri teh sodiščih slo-
vanski jezik nekoliko bolj spoštuje, to pa le radi tega,
ker slovanske stranke in slovanski zastopniki zadnja
leta energično zahtevajo slovanskih rešitev. Toda tudi
v pravdnih rečeh se še ni povsod posrečilo na slovan-
ske vloge dobiti slovanskih rešitev. Zlasti okrajni so-
dišči v Piranu in Bujah v Istri ne marata niti črke slo-
vansko zapisati, dasi v nju okoliših Slovani kompakt-
no in v velikem štavilu stanujejo«."
III
Naslednje 1899.leto je Slovenski pravnik pisal, da v
»zadnjem času cule so se pogostne pritožbe, da pri
naših sodiščih nameščeni sodniki in drugi javni funk-
cijonarji niso slovenščine toliko zmožni, kolikor tre-
ba za pravilno in gladko občevanje s strankami«. Po-
leg tega najdemo opozorilo, da še vedno ni enotno ure-
jeno vprašanje »dokaza« o znanju slovenščine, zlasti
pa da manjkajo ustrezni predpisi.
Ko se je hst dotaknil uporabe jezika pred sodišči, je
podčrtal nepopravljivo škodo, ki jo delajo uradniki,
nevešči jezika prizadetih strank. To da ima za posle-
dico »napačne razsodbe, sodne odločbe in notarske
pogodbe, in prav le-te so dostikrat povod dolgim in
dragim pravdam, ki pripravijo našega kmeta ob imet-
je in streho«. Kar pa se tiče načela jezikovne enako-
pravnosti deželnih jezikov, mora ta veljati tudi za ne-
nemške jezike, vendar pa se je to načelo na škodo
Slovencev »dosedaj pri nas uveljavljalo večinoma z
izgovorom, da ni najti posebno za kronovine z dvema
ali več deželnimi jeziki zadostno kvalificiranih prosil-
cev« .
Glede opravljanja javno priznanih jezikovnih izpi-
tov beremo, da pri njih v majhnih mestih večkrat
igrajo vlogo »postranski momenti« ter osebna poz-
nanstva. Sledi zahteva Slovenskega pravnika, po ka-
teri naj se v izključno slovenskih krajih nastavljajo
notarji, dobri poznavalci slovenskega jezika.^'
Poučen je dalje zapis o vprašanju jezika, kot se je
to kazalo med proračunsko debato leta 1902. Pisec
152!
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987
polemičnega zapisa piše, da med debato v dunajskem
parlamentu ni bilo govornika, ki bi ne bil prepričan,
da mora sodnik popolnoma obvladati jezik naroda,
med katerim službuje. Celo nemški skrajneži (»Ne-
mec naj radikalnejše vrste«), je pisal pisec, je pouda-
ril, da mora sodnik poznati tudi umovanje in čustvo-
vanje prizadetega naroda, pa čeprav se je njegovo iz-
vajanje nanašalo na imenovanje čeških sodnikov v
nemških ali v mešanih krajih Češke. »Nemec se
omenjenega principa drži samo, je pisal dopisnik, ka-
dar se tiče njih naroda, za druge narode jim je še ved-
no uzor centralizacija z nemškim jezikom, čeprav naj
se s tem potepta vsa pravica. V Čehih, kjer Nemci ni-
majo dovolj pravniškega naraščaja, zahtevajo, da se
za njih okraje postavi konkretalni status, ki bode ro-
jenim Čehom nekako zaprt, a pri nas silijo jezikovno
nesposobne rojake svoje v slovenske kraje, ter s po-
močjo poslušne jim vlade prouzročajo, da sodniki
slovenske narodnosti zastajajo ali vsaj prej ne pridejo
v višji red, kakor Nemci, ki imajo morda toliko
službenih let, a so bili doslej v statusu z njimi«.
Zato beremo, da se Cehi v glavnem borijo le za no-
tranji poslovni jezik, medtem ko so »druge narodno-
sti, razen italijanske in poljske, ... zanemarjene tudi
pri očitno zunanjem sodnem poslovanju«. Zapis med
drugim povzema opozorila slovenskih poslancev, po
katerih se mnogi sodniki ne zmenijo niti za znano do-
ločilo člena 19 decembrske ustave iz leta 1867 o na-
rodni enakopravnosti. Najdemo trditev, da so na Slo-
venskem Koroškem in Štajerskem slovenski zapisniki
v občevanju s čisto slovenskimi strankami, vedno red-
kejši tako v civilnem kot v kazenskem postopku, taki
primeri pa se dogajajo tudi na Kranjskem. O položa-
ju na Kočevskem pa beremo: »Nikdo ne more tajiti,
da pri okrajnem sodišču v Kočevju še vedno posluje
jedini kazenski sodnik, ki ne ume številnih slovenskih
in nemško-kočevskih strank, kateremu je tolmač na-
vaden pisar, in ki vse te okolnosti izrecno priznava.
Omenjeno sodišče je izmed največjih na Kranjskem,
za to mesto bi se bilo potegovalo več starejših prista-
vov, ko bi se bilo razpisalo, a da se ni, je uzrok samo
ta, ker so hoteli v Kočevju imenovali Nemca in tako
povečati 'nemško posest'...«.
Na zadevno interpelacijo slovenskih poslancev 10.
aprila 1902 je pravosodni minister med drugim odgo-
voril: »Nadaljnjo naredbo, da za Kočeje imenovani
sodni pristav ume samo nemški jezik, da torej pri tem
sodišču ni potreben, lahko ugotavljam, da ima tisti,
kakor priča okrajno sodišče v Kočevju, slovenski je-
zik pri pismenih rešitvah dovolj v oblasti, da se sé
strankami sicer res le počasno razume, da se pa z go-
tovostjo lahko pričakuje, da bode te težave premagal
v doglednem času, ker mu je vedno občevati s slo-
venskim prebivalstvom (Dass derselbe im steten Ver-
kehr mit der slowenischen Bevölkerung diese Schwie-
rigkeit in absehbaren Zeit überwinden wird)«. — »ce-
lo, ko bi navedeni uslužbenec znal samo nemški jezik,
bi pri okrajnem sodišču v Kočevju imel opravila od-
več, kajti po zadnjem ljudskem štetju šteje ta sodni
okraj poleg 14.000 Nemcev okroglo samo 5000 Slo-
vencev, vsled česar čisto nemška opravila popolnoma
zadostujejo za delo ne samo enega sodnega pristava,
temuč dveh konceptih moči., če bi tudi samo nemško
umeli«, se nadaljuje ministrov odgovor v svojevrst-
nem prevodu našega dopisnika.
Slovenski pravnik je seveda »najostreje protesti-
ral« proti stališču, po katerem uradniki v jezikovno
mešanih okrajih niso dolžni znati obeh deželnih jezi-
kov. Končno rešitev obstoječih problemov je stro-
kovno glasilo slovenskih pravnikov videlo v ustano-
vitvi posebnega višjega deželnega sodišča, namenje-
nega slovenskim deželam (»slovenski zemlji«), mno-
go pa bi lahko prispevale tudi slovenske stranke in
njih zastopniki proti zapostavljanju slovenskega jezi-
ka. Ob tem beremo, naj se »pogreški, ki nastajajo za-
radi jezikovnega neznanja sodnikov, strogo nadzoru-
jejo, naj se objavljajo, ter vsak zastopnik slovenskih
strank naj rabi v besedi in pismu edino le slovenščino
v vseh instancah«.^°
Dr. J. H(rašovec) je leta 1904 poročal o pritožbi
južnoštajerske hranilnice v Celju, naslovljeni na pra-
vosodno ministrstvo. Čeprav so bili vsi predlogi poso-
jilnice pisani v slovenščini, je ptujsko okrajno sodišče
5. novembra 1903 izdalo svoj sklep v nemškem jezi-
ku. Ob tem je dopisnik poudarjal, da »razdelilni
sklep, kakor je samo po sebi razumljivo, druga okraj-
na sodišča v slovenskem jeziku izdelujejo, kadar je
bil izvršilni spis pisan v slovenskem jeziku; za c.kr.
okrajno sodišče v Ptuju pa vendar ni nobene izjeme«.
Vloga je zato prosila pravosodno ministrstvo, naj na-
roči ptujskemu sodišču, da pošlje ustrezen sklep v
slovenskem jeziku ter naj se po tem ravna tudi v pri-
hodnje. Vendar pa je v začetku januarja 1904 mi-
nistrstvo pritegnilo ptujskemu okrajnemu sodišču ter
sporočilo, da Hraševčeva pritožba na podlagi poiz-
vedb ni bila utemeljena, ker jezik, v katerem je bil se-
stavljen prvi predlog izvedbenega postopka, nikakor
ni odločilen za nadaljnji postopek. Glede uporabe
določenega jezika je treba tedaj posebej razsoditi.
Hrašovec je k temu pripisal, da »ta rešitev ni nezani-
miva, ker iz nje zopet izhaja, da sodnik na Sloven-
skem v takih slučajih lahko stori, kar hoče. Ako ni
prvotni predlog odločilen, kaj je odločilno? Po
mnenju gotovih sodnikov in justičnega ministrstva
zadostuje, da se je v izvršilnem postopanju sploh
zglasila nemška beseda; v tem slučaju lahko sodnik
dela nemški razdelilni sklep. Nemška beseda se pa do-
bi skoraj v vsakem izvršilnem slučaju. Tako so se-
stavljeni v nemškem jeziku cenilni zapisniki, prijave
davkarij, finančna prokuratura in navadno tudi pri-
jave enega ali več upnikov. Vselej tedaj lahko sodnik
reče, da razdelilni sklep rešuje različne prijave in med
njimi tudi nemške, da sme torej biti pisan v slovens-
kem ali nemškem jeziku. Lepa praksa (je) to!... Če
torej ministrstvo pravi, da sme sodnik vsakokrat ne
glede na jezik prvotnega izvršilnega sklepa samostoj-
no presoditi, katerega jezik(a) se naj posluži v svojih
daljnjih sklepih, pomeni to: sodniki naj delajo, kakor
hočejo; če slovensko delajo, je prav, če pa drugače
delajo, tudi prav!«^''
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 mi
153 i
In kakšna je bila v tem času sodna praksa v Slo-
venskem Primorju ter na Koroškem? V spominskem,
nepodpisanem zapisu iz leta 1903 naletimo na opozo-
rilo, da so pričeli voditi kazenske razprave pred trža-
škim deželnim sodiščem v celoti v slovenskem jeziku.
Prav tako je bila slovenskim obtožencem izrečena
sodba v njihovi materinščini. Dalje izvemo, da so ita-
lijanski tisk ter »nekateri mestni zastopi po Istri ...
zagnali hud krik ter :. velikim patosom kažejo na kri-
vico, katero jim je vlada baje napravila, ker se sme
slovenskega obtoženca — soditi v njegovem razumlji-
vem jeziku«. V opravičilo legitimnosti uporabe jezika
obtožene stranke se v nadaljevanju zapisa avtor skli-
cuje na ustrezne pravne akte ter opozarja, da se jim
državna pravdništva niso mogla ustavljati ter so pri-
čela v drugi polovici leta 1883 pripravljati slovenske
obtožnice. Očitno pa se je pri tem zatikalo, saj sodiš-
ča kljub slovenskim obtožnicam niso pričela takoj se-
stavljati niti slovenske zapisnike h glavnim razpravam
niti slovenske razsodbe. Poleg tega jih niso sporočale
obtoženim v njihovi materinščini. Vzrok naj bi bil v
tem, da »tedanji... sodniki niso prav zaupali, da so
ministrove besede (ustrezna naročila pravosodnega
ministra Pražaka) res odkritosrčne, ko v poprejšnjih
dobah skoro niso bile, in pa bili so po vsej pravici pre-
pričani, da slovenskemu uradovanju nasprotuje vse
višje sodstvo, posebno pa graško«.
V nadaljevanju prispevka avtor opisuje uveljav-
ljanje slovenščine na novomeškem sodišču. Predsed-
nik tega sodica je bil po njegovih besedah sicer dober
pravnik, a star »Kranjec« (označbo v navednicah ima
Slovenski pravnik). Ministrovo naročilo (naredbo) je
sicer sporočil podrejenim sodnikom, to pa je bilo vse.
Obtožnice so v Novem mestu sicer postale slovenske,
vendar pa so bili zapisniki glavnih razprav in sodbe še
naprej nemške. Zaslugo, da je slovenščina na novo-
meškem sodišču vendarle prodrla, pripisuje dopisnik
»mlademu (a neimenovanemu) avskultantu«, zapos-
lenemu na sodišču.
Sledi opozorilo, da so tudi kasneje na posameznih
sodiščih razglašali sodbe v slovenskem in nemškem
jeziku, sedaj pa da ni sodnika {»menda tudi pri najvi-
šjem sodišču ne«), ki bi trdil, »daje po slovenski raz-
glašena slovenska sodba — le prevod prave sodbe«,
zatem pa dopisnik pravi: »Jednako se je popolnoma
slovensko razpravljanje uvedlo — menda malo kas-
neje — tudi pri koleg, sodiščih v Ljubljani in v
Celju ter drugod po slovenskem ozemlju. Dobro bi
bilo, da nam kdo sporoči kaj natančnejšega o Ce-
lovcu, tembolj, ker so zadnja leta pod znanim graš-
kim poveljstvom slovenske obtožnice redkejše, odkar
preiskovalni sodniki iz glasovitih kurzov popolnoma
slovenske obtožence zaslišujejo, vendar nemško. Ve-
mo, da se na Goriškem godi jednako in daje ondi
kar naprej določeno število slovenskih obtožnic na
10%, v resnici pa bi jih moralo biti okrog 50%. — V
Trstu so se vzlic približno jednakim razmeram povse
slovenske razprave pričele šele letos, torej 41 let po
ministrovi naredbi, kijih je zagotavljala in že dopuš-
čala. Za napredek naš to ni veselo znamenje, temuč le
dokaz, da smo se premalo racijonalno brigali za odlo-
čilne naše interese, da se mora v prihodnji vse naše ra-
zumništvo za to vprašanje zanimati in potezati, ter da
moramo nasproti omahljivi vladi povsod povdarjati
našo — tudi v tem oziru res že — 'staro pravdo'.'«^^
Za takratni položaj slovenščine v Slovenskem pri-
morju je poučno pričevanje tržaškega odvetnika dr.
Otokarja Rybäfa na drugem slovenskem odvetniškem
shodu v Ljubljani dne 25. oktobra 1903. Vzrok, da v
pravosodni upravi še vedno ni popolnega priznanja
slovenskih narodnih pravic, je Rybäf po eni strani de-
loma pripisoval pomanjkanju jasnih jezikovnih dolo-
čb, po drugi pa deloma lastni šibkosti nasproti narod-
nim nasprotnikom ter znanemu, neprijaznemu delo-
vanju birokracije. V dokaz je navajal, da skoraj vsa
istrska sodišča še vedno vodijo vse kazenske in civilne
zapisnike »z obotoženci, pričami, in strankami ...
edino le v laškem jeziku, akoravno večina istih ne
umeje niti besedice laški in gotovo ne one 'toskanšči-
ne', v kateri se sestavljajo zapisniki«. Nadalje izve-
mo, da je višje deželno sodišče v Trstu v pravdi —
slovensko vlogo je ob tej priložnosti vložil dr. Tavčar
— izreklo, da slovenščina pred tržaškim sodiščem ne
nasprotuje veljavnim določilom.
Ponovil je nadrobnost, da je v neki pravdi kamni-
ško sodišče še leta 1881 menilo, da slovenščina na
Kranjskem ni običajen jezik. Da je v prihodnje prišlo
do preobrata, je Rybaf pripisal »energičnemu nasto-
panju slovenskih strank in njihovih pravnih in politič-
nih zastopnikov, zlasti pa vsled uvedenja slovenskega
jezika v sodno prakso po značajnih slovenskih sodni-
kih, njim na čelu pa po g. dvornem svetniku g. Tr-
novcu«. Poudaril je, da velika večina sodišč v slo-
venskem delu Goriške posluje s slovenskimi stranka-
mi »v civilnih prepirnih in neprepirnih stvareh« sko-
raj izključno v slovenskem jeziku in v istem jeziku so
tudi vpisi v zemljiško knjigo. V Trstu pa sta za civilne
zadeve poseben »slovenski referent za okolico za slo-
venske prepirne« in slovenski referent »za neprepirne
stvari«. Poleg tega je na deželnem sodišču za civilne
zadeve poseben slovenski senat, nasprotno pa Sloven-
ci ne morejo doseči razprave v svojem jeziku na tam-
kajšnjem trgovskem sodišču. Pač pa to sodišče spre-
jema in rešuje slovenske vloge. »Da je tako stanje ...
neznosno, nadaljuje Rybäf, pokazal je slučaj odvet-
nika dra Tume, kateremu je laški prisednik Basevi,
znani državni poslanec, na neki razpravi očital, da de-
la le politično demonstracijo s svojim slovenskim go-
vorom, in kateri vkljub svoji tožbi radi razžaljenja
časti ni mogel dobiti zadoščenja, ker (se) je bil držav-
ni zbor, katerega je bilo prositi za izročenje, postavil
na stališče, da državni poslanec ostaja politik tudi v
sodni dvorani«.
Najbolj žalosten pa je bil po Rybäfu položaj v
Istri. Začetek slovenskega oziroma hrvaškega urado-
vanja naj bi bil le na tistih sodiščih, na »katerih
sedežu se nahajajo narodni odvetniki ali notarji«. Za-
to pa je narodni jezik popolnoma izključen iz sodnih
spisov na ostalih sodiščih, »akoravno imajo ista ura-
dovati za skoro izključno slovensko prebivalstvo«.
154
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987
Najbolj žalostno pa je, da vlada sploh ne zahteva od
uradnikov, da bi ob italijanščini vsaj v določeni meri
znah še slovenski ali pa hrvaški jezik.
»Kar sem navedel, nadaljuje Rybäf, o uradovanju
v Istri v civilnih stvareh, to velja žalibog tudi za
kazensko postopanje za velik del Primorske. Še
do zadnjih časov so vladale v tem oziru naravnost
škandalozne razmere«. Tako so do nedavna na veli-
kem delu Goriške sestavjali zapisnike z obtoženci in
pričami izključno v nemščini, obtožnice pa so sestav-
ljali »prav do zadnjih dni, in še deloma sestavljajo
izključno v laškem jeziku«. V tem jeziku so bile tudi
razprave na prvi instanci, vendar pa je praksa polago-
ma pripomogla narodnemu jeziku do njegove pravi-
ce. Le v Gorici preiskovalni sodniki še ne uradujejo v
slovenskem jeziku; isto velja tudi za kazenskega refe-
renta na okrajnem sodišču »in to deloma radi ne-
zmožnosti, deloma iz narodne nestrpnosti«.
Pač pa je pričelo s slovenskimi obtožnicami
državno pravdništvo v Gradcu. V Trstu imamo še
vedno kazenske obravnave z laško obtožnico, vendar
z razpravo v slovenščini, »dokler ne prihaja do bese-
de zopet državni pravdnik, ki pledira laški in katere-
mu sledi potem predsednik z laško razsodbo, kakor v
dokaz, da državna uprava na Primorskem govori s
strankami le v laškem jeziku.'«. Da pa je na državnem
pravdništvu in na sodišču vendarle prodrla slovenšči-
na je Rybäf pripisal posebni ministrski naredbi, ki pa
je ostala internega značaja (»Naenkrat je začelo
državno pravdništvo pledirati slovenski in vlagati
obtožnice v istem jeziku, in tudi v imenu cesarja se ni
govorilo več laško, temveč se je pričelo govoriti slo-
vensko. Da se je to zgodilo vsled ministrske naredbe,
o tem ni dvoma; no, naredba ni bila objavljena«).
To pa je zbudilo odpor italijanskih odvetnikov. »V
svoji borbi proti slovenskim razpravam, ki še danes ni
izvojevana«, pa seje nasprotovanje slovenščini razši-
rilo še na obstrukcijo italijanskih odvetnikov. Na pri-
tožbo tržaške odvetniške zbornice je zatem pravosod-
no ministrstvo svetovalo pošiljanje slovenskih branil-
cev na ustrezne sodne obravnave. Leta 1903 je sledila
ponovitev tega ukaza in še več, sedaj je sodišče dobilo
nalogo imenovati branitelje izmed slovenskih odvet-
nikov oziroma sodnih uradnikov. Istočasno je
državno pravdništvo dobilo nalogo izdajati dvojezič-
ne slovenske in italijanske ali pa celo samo italijanske
obtožnice. Ob tem je Rybäf poudaril, da »še danda-
našnji nimamo na okrajnem sodišču za kazenske
stvari v Trstu niti enega referenta, ki bi bil zmožen se-
stavljati slovenske zapisnike in na deželnem sodišču
zgodilo se je že neštetokrat in se godi še dandanašnji,
da se sestavlja kazenski senat tako, da komaj dva vo-
tanta umeta razpravni slovenski jezik. Ako se misli s
tem prisiliti slovenske branitelje v Trstu, da odjenjajo
od svojih načel, potem se sodna uprava jako moti in
se je čuditi tistim sodnikom, ki se upajo soditi o usodi
slovenskih obtožencev, akoravno niso umeli, kaj se je
vršilo na razpravi«. Kar se tiče porotnih sodišč, je Ry-
bäf poudaril, da so edino v Gorici možne slovenske
razprave.
Končno se je Rybäf dotaknil še višjega deželnega
sodišča v Trstu. O njem je poročal, da je takoj po
uvedbi novega civilnega pravnega reda pričelo s slo-
venskimi (oziroma) hrvaškimi razpravami. Pač pa so
te obravnave v nevarnosti, saj nameravajo namesto
dosedanjih slovenskih (slovenščine zmožnih) svetni-
kov, imenovati svetnike brez znanja slovenskega jezi-
ka, poleg tega pa včasih že sedaj sodelujejo na raz-
pravah »votanti, ki razpravnega jezika ne umejo«.^^
Tri leta pred tem je Slovenski pravnik poročal o
pravdi pred tržaškim trgovskim sodiščem, ki se je kaj
kmalu sprevrgla tudi v jezikovno. To pot sta obe
stranki vložili vlogi v slovenskem jeziku, poleg tega
pa je tožiteljev zastopnik najavil, da se bo posluževal
izključno slovenskega jezika. Izvemo tudi, daje pred-
sednik sodišča znal »popolnoma slovenski, ... prvi
votant... nekaj slovenski, a trgovskiprisednik in za-
pisnikar« nista znala niti ene slovenske besede. Zna-
čilna je nadrobnost, da sta obe nasprotni strani pred-
lagali potek razprave le v slovenščini. Nasprotno pa je
predsednik sodnega dvora predlagal potek razprave v
italijanščini in nemščini, svoj predlog pa utemeljeval
z dejstvom, da ni mogoče sestaviti sodni zbor s člani,
ki bi znali slovenski, poleg tega pa med prisedniki iz
vrst trgovcev ni nobenega z znanjem slovenskega jezi-
ka. Kot rešitev je predlagal tolmača. Med razpravo pa
se je pokazalo, da tudi ta ni dovolj vešč slovenskega
jezika, zaradi česar je skušal sodnik vnovič uveljaviti
kot razpravni jezik nemščino ah italijanščino.^''
Znano je tudi, da je leta 1901 stavil slovenski posla-
nec Ploj s tovariši interpelacijo pravosodnemu mini-
stru, ker se je okrajno sodišče v Celovcu v eni od
pravd branilo zapisati izpoved v slovenskem jeziku.
Prav tako se je sodišče branilo razglasiti ter izdati pis-
meno sodbo v slovenščini. Iz interpelacije vidimo, da
je celovškemu sodišču pritegnilo tudi graško višje
deželno sodišče. Interpelacija je poudarjala, da »po
tej odločbi, ki preko konkretnega slučaja dobiva na-
čelno, splošno pomembnost — ker se ista (ta) ne kaže
kakor produkt posamičnega, temveč pravnega ume-
vanja, močno razširjenega ravno v sodnih okrajih
Koroške in Spodnje Štajerske -— je Slovencem pravi-
ca, da na svojih podedovanih tleh smejo pred držav-
nimi oblastmi govoriti v svojem materinem jeziku in
dobivati od istih odlok v jednakem jeziku, jednostav-
no zanikana za primer, da je stranka slučajno vešča
nemškemu jeziku«. Iz interpelacije je videti, da so se
pri zavračanju slovenskega jezika sodišča sklicevala
na ministrsko odredbo izleta 1862, ki je le deloma
(»kolikor možno«) dopuščala uporabo slovenskega
jezika.
Poučno je dalje poročilo koroškega deželnega so-
dišča iz konca leta 1906 ali iz začetka leta 1907 o upo-
rabi slovenščine pred celovškimi oblastmi. V njem be-
remo: »V spornih razpravah dopušča se slovenske go-
vore zastopnikov strank samo tedaj, ako so vsi pri
pravdi udeleženi in navzočni, torej tudi zastopniki
druge pravdne stranke, toliko zmožni slovenskega
pismenega jezika, ki ga rabijo slovenski zastopniki
strank v svojih govorih in v pravdnih spisih, da more-
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987
155
jo govorom slediti. — Zapisnikov se v spornih raz-
pravah ne napravlja v slovenskem jeziku«. In še:
»Teh načel se drži deželno sodišče že leta in leta«.^^
14. januarja 1908 so ustrezne sodne oblasti {»c.k.
državno sodišče«) obravnavale pritožbo koroške ob-
čine Sele, nanašajočo se na diskriminacijsko ravnanje
koroškega deželnega odbora, ki je zavrnil slovensko
vlogo te občine; tej je bil priložen nemški prevod (šlo
je za vlogo s proračunom te občine za leto 1908). Po-
ročilo pravi, daje sodišče ugotovilo, daje deželni od-
bor s tem kršil načelo enakopravnosti slovenskega je-
zika v uradih, zajamčeno s členom 19 decembrske
ustave iz leta 1867. V obrazložitvi tega sklepa more-
mo slediti prizadevanju Sel in Selanov, da bi dosegli
enakopravnost slovenskega jezika v dopisovanju z
oblastmi od leta 1906 dalje. V dokaznem postopku je
sodišče tudi ugotovilo, da ni dokaza, ki bi kazal, da
slovenščina na Koroškem ni običajni jezik ter pri tem
kazalo na razvejeno kulturno in siceršnjo življenje
slovenske koroške skupnosti. Poudarilo je tudi, da so
slovenske občine upravičene pošiljati tako deželnemu
odboru, kot njegovim »pomožnim« uradom sloven-
ske vloge ter priloge, ki so jih ti uradi dolžni spreje-
mati in reševati. Poudarilo je tudi, da dejstvo, da je
deželni odbor razglasil nemščino za svoj poslovni je-
zik, ne more kratiti ustavno zagotovljene pravice sel-
ške občine.'^
In še en glas o jezikovni praksi na Koroškem. Iz
Slovenskega pravnika leta 1914^' izvemo, da je koro-
ška deželna vlada 24. maja 1913 odbila ugovor dveh
slovenskih volivcev iz Slovenjega Plajberka, nanaša-
joč se na tamkajšnje občinske volitve. Šlo je za vlogo,
ki je bila med drugim usmerjena proti ravnanju vlad-
nega komisarja, ki je izdal razglase, namenjene tam-
kajšnjim volitvam, le v nemškem jeziku, medtem ko
so bili do tega časa volivni razglasi dvojezični.
Pritožba se je sklicevala tudi na razsodbo državnega
sodišča z dne 14. januarja 1908 o slovenščini kot na
Koroškem običajnem deželnem jeziku. V ugovoru na
pritožbo je koroška deželna vlada zagotavljala, da so
v slovenj eplajbrški občini do tega časa uradovali vča-
sih nemško, včasih slovensko, vendar pa je pri tem
prevladovala nemščina. Ob vsem ostalem je po trditvi
deželne vlade tamkajšnji župan uveljavil nemščino
kot občinski uradni jezik.
15. oktobra 1913 je sledila razsodba državnega so-
dišča, ki je ugodila pritožbi ter opozorila, da je bilo
postopanje komisarja v nasprotju z že omenjenim
členom decembrske ustave. Utemeljitev razsodbe je
poudarila, da je nesporno, »da je v Vojvodini Koroški
ne le nemščina, nego tudi slovenščina v deželi nava-
den jezik. Brez dvoma nima (člen 19 decembrske
ustave) ... — nadaljuje razsodba —, nego za vse jav-
ne, posebno pa še občinske urade, ter je dolžnost
državne oblasti, da v svojem delokrogu tudi nasproti
tem uradom skrbi, da se varuje jezikovna enakoprav-
nost«. Iz sodbe še izvemo, da se je koroška deželna
vlada zagovarjala s trditvijo, da veljavni občinski red
ničesar ne določa o jeziku, v katerem na bi bili izdani
volivni razglasi.^*
OPOMBE
1. Alfred Fischel, Das österreichische Sprachenrecht, Brünn
1910^ LXVIII. — 2. Prav tam, CI—CHI. — 3. Slovenski
pravnik (SP), 1870, 91—92. —4. SP, 1870, 102—104. —5.
SP, 1972, 1-3.-6. SP, 1882, 211—218. —7. SP, 15. 12.
1982. — 8. Prav tam. Opozorilo je bilo izdano na podlagi
ukaza pravosodnega ministrstva z dne 15. marca 1862. — 9.
Prim. SP, 1882, 24—25. — 10. SP, 1881, 97—101. — 11.
SP, 1883, 145—149. — 12. SP, 1888, 63—65. — 13. SP,
1888, 350—351. — 14. SP, 1889, 103—104. — 15. SP, 1888
172—175. — 16. SP, 1889, 237 sl. — 17. SP, 1889,
238—239. — 18. SP, 1889, 330 sl. — 19. SP, 1892
146—149. — 20. SP, 1892, 307—312. — 21. SP, 1892
323—329. — 22. SP, 1895. — 23. SP, 1898, 182—187. —
24. SP, 1898, 205—206. — 25. SP, 1898, 189—219. — 26.
SP, 1898, 245—246. — 27. Prav tam, 310 sl. — 28. SP,
1899, 317—318. — 29. Prim. SP, 1899, 22—29. 30. SP,
1902, 248—255. 31. SP, 1904, 62—64. — 32. SP, 1903,
139sl. -33. SP, 1903. 353-360.-34. SP, 1900, 62-63.
— 35. SP, 1901, 223—224. — 36. SP, 1907, 87. — 37. SP,
1908, 245—255. — 38. SP, 1914, 114—116.