414 M. Gilenšek: Kak6 se branijo rastline nepoklicanih gostov. Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. Spisal M. Cilenšek. emeljsko površje je odeto z neb roj no množino raznovrstnega rastja, katero je premodri Stvarnik tako uravnal, da rabi gospodarju zemlje v raznovrstne namene. Brez rastlinstva .si ne moremo misliti človeka; zavisen je od njega tako, da se takoj zgrudi v prah, ako bi mu izginilo bilje. Seveda bi utegnil v prvem trenutku kdo ugovarjati, češ, živali vender niso pod nič in njih meso nam gre sosebno v slast. Vsega tega ne zanikavamo in tudi ne moremo, toda prva podlaga jim je vender rastlinstvo, katero jih neposredno ali posredno oskrbuje s hrano. Zveri se res ne pascS po tratah, temveč preže kje v kotu, da napadejo in razmesarijo nedolžno žrtev, ki se je brez slutnje približala krvoloku. Ali to niso mesojedci, ampak njim je pogrnjena miza v prosti prirodi, kjer navadno ni težko dobivati grižljeja. — Ker se torej vse živalsko in človeško življenje naslanja na rastlinstvo, ker mu je to neizogibno potrebno in ker brez njega niti najmanjše organsko telo ne more živeti, zato se nam ni čuditi, ako nahajamo v njem nekovo čudotvorno moč, katera je po-mlaja in na drugo roko brani neizogibne pogube. Ta moč je v cvetu, iz katerega se naredi plod in rodi kaljivo seme. Čemu neki bi bila rastlina brez cvetu? Vsakdo bi ji oponašal prostor, kjer je pritrjena v zemlji, iz katere pije hraneče snovi; oponašal bi ji svetlobo in zrak in sploh vse, česar potrebuje k svojemu razvitku! In ne delal bi ji krivice, zakaj izginila bi v svojem času s površja brez sledu, in do-tični prostor bi ne vzprejel druge, temveč ostal bi prazen, gol — strašni nasledki! Da temu ni tako, vemo predobro, in dostikrat nadlegujejo zanikarneža razne zeli, katerih ni nikdar vabil, h katerim nikdar ni hodil v svate. Prišle so prav same, da na novem domu ustanove delavnico in dovršivši nalogo svojo, zapuste vidne sledi brezmejnega razmnoževanja. Rastline se torej razmnožujejo in sicer po kaljivem semeni, katero dozori iz cvetu. Vzemi ji cvet, in vzel si ji vse. Za rastline je cvet največjega pomena, in vsaka je prikrojena tako, da cvete ob svojem času, hoteč doseči svoj namen in zvršiti prevažno nalogo. Toda rastlina je v neprestanem vzajemnem delovanji, in sicer tako z M. Cilenšek :Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 415 neorgansko prirodo kakor z živalstvom; vzpričo tega razmerja pa so možne raznovrstne motitve, katere vplivajo na cvet. Nekoliko so to tako zvani prirodni dogodki, kakor slana, suša, vetrovi i. t. d., nekoliko pa živali, katerim je po večnih zakonih odkazana rastlinska hrana. Najočitejše so poškodbe po velikih živalih, zlasti po prežvekovalcih, kopitarjih i. t. d.; menj očite, dasi zaradi tega ne menj čutne, pa so one po manjšem živalstvu, sosebno po polžih in žužkih. Polži so jako nevarni nepoklicani gostje. Res je seveda, da jih ni pogo-stoma v cvetu, toda vender ne zato, ker jim menda cvetni deli ne prijajo, ampak zato, ker se jih rastline obranijo precej lahko. Rastlina se jih že odkriža, ako ji je prilepila priroda ondu, kjer mora nepoklicani gost navzgor, nekaj nizdolu strčečih ščetin in bodic. Le pomislite, kako mehak je njega život in kako občuten za vsakovrstno ost! Toliko da se je nerodnež prislinil do takega jeza in zadel ob bodico, že obrne voz, ne meneč se za to, kako bi morda po drugi strani zlezel do cveta, in slini nizdolu. Toda ta izkušnja ga ni poučila prav nič, in o prvi priliki ga zopet najdeš kje prilepljenega na steblu. Tudi mnogovrstni mehki žužki, zlasti mehke ličinke, prav radi pohrustajo nežne cvetne dele, ako le morejo do njih. Toda navadno se morajo na potovanji po rastlinah ustaviti pred napravo, ki jim zastopi pot. Izmed žužkov z mehko odejo so jako škodljive nekrilate zelne uši ali listne ušfce. To so vam povsod nepoklicani gostje, kjerkoli se nasele. Iskati jih ni treba, povsod jih je več nego dovolj. In kar je sosebno važno, kar na stotine jih nahajaš po spodnji strani nežnejših listov, po recljih posameznega cveta in celih razcvetij. Tu se nastanijo navadno v tako gostih gručah, da rastlinskega površja niti videti ne moreš; ondu zabodejo svoje dolgo tanko sesalo in vlečejo sok iz rastline. Da ji tak6 izsesavanje ne godi, menda ni treba naglašati, saj si gotovo že opazil, da dotični deli zaostajajo v rasti; izgubč svojo prirodno barvo, namehurijo in spačijo se tako, da ne morejo več opravljati svoje službe. V cvetu ne najdeš pogostoma listnih ušic, in to seveda zaradi tega ne, ker se ne morejo priplaziti do njega. Morebiti bi pa vender kdo temu oporekal in trdil, da jim ni do cvetnih delov in da rajši srkajo drugje. No, pa poskusi in položi živalce na cvet 1 Prav nič se ne bodo ustavljale in izbirale, temveč zadrle bodo sesalo in pile sok — dokaz, da jim gre ta hrana v slast. Položiš li ušico na kosmat ali pajčevinat ali ščetinat in bodeč list, giblje se jako nerodno, ker se zamota z dolgimi nogami v kosmatinice in obtiči, kakor da je privezana z vrvmi, ali pa se rani ob ostrih zobcih in trdih osteh. Takih listov in listnih skupin se ogibljejo nekrilate ušice, kolikor 416 M. Cilenšek : Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. najbolj morejo, in nahajaš jih po steblih in cvetnih recljih samo do tja, kjer se začenjajo omenjeni izrastki na obodih in časnih lističih. Veliko več pa je takih žužkov, katerih telo ni mehko, ampak okovano s trdnim kitinastim oklepom. Tem niso zapreke niti najostrejši zobci niti najtrše osti, prav lahko se izmuznejo med njimi in korakajo na viš. Toda ravno med njimi je mnogo takih vrst, katere provzro-čujejo s svojim posetom zelo kvarno motitev cvetnih delov, in to zlasti tedaj, ko se je cvet odprl, pričakujoč posetnikov, ki naj preneso njega cvetni prah na brazdo sorodne pojedinke. Najnaravneje je pač to, da se ne strinja njih telesna velikost z napravo, kakeršno je dobil cvet po materi prirodi, da namreč živalce vzpričo prepičle telesne obilosti ne dosezajo niti prašnic, napolnjenih s cvetnim prahom, niti brazde, da bi obvisel prah na nji, kadar iščejo medu, ponajveč skritega na dnu cveta. Tako nastane dvojna škoda. Prvič se porazgubi mčd, namenjen le takim žužkom, kateri omogočijo po svoji telesni postavi oprašitev, t. j. prenos cvetnega prahu iz jednega cvetu na brazdo sorodnic. Kjer pa ni vode, izostanejo pripravni posetniki in na drugo roko seveda izostane tudi oprašitev. Drugič se mnogokrat pripeti, da je dno napolnjeno z nepoklicanimi gosti, in tako je mogoče, da ne morejo dni, ki bi zvršili oprašitev, potisniti sesala do dna. v Žužki s trdnim kitinastim oklepom so ali krilati ali nekrilati. Prvi prihajajo, ako žive ob rastlinski hrani, največ po zraku, leteč na cvet, drugi pa morajo po steblu in listih kvišku, da dospo do slaščice. Ti nekrilati žužki niso cvetu nikdar na korist, in to tudi taki ne, ki so dosti veliki, da bi osmukali s prašnic cvetni prah ali dosegli brazdo. Blagovoljni čitatelj pač lahko razsodi, kako je neki to mogoče. Pomisli naj zlasti to-le. Nekrilati žužek se je priplazil v cvet, nasrkal se ondu medu in se doteknil tudi prašnic. Na njega kosmatinicah obvisi kolikor toliko cvetnega prahu, in tako obložen se odpravlja z rastline, da pride do druge, kjer zopet lahko nekoliko posladka. Ali pot je dolg, zakaj treba je na zemljo in zopet splezati po steblu in listih visoko visoko v zrak. In če tudi ne jemljemo v poštev časa, koliko nevarnosti preti cvetnemu prahu na tem dolgem potovanji! Ni li morda res, da se lahko osmuče ob listih, steblih in kocinah; in potem, kak6 lahko pride v oblast vetru! Tudi dež bi ga pokvaril. Kdo pa nam je dalje porok, da je cvet, do katerega se priplazi nekrilati žužek in navzlic vsem neugodnostim prinese s seboj nekaj cvetnega prahu, tudi tisti cvet, ki je zanj pripraven ? Kak6 lahko se namreč pripeti, da žužek, prišedši z rastline na zemljo, leze dalje in si poišče druge, nesorodne rastline, ne da bi se menil za prejšnjo. Ves trud je bil za- M. Cilenšek : Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 417 stonj. Iz vsega tega se vidi, da imajo časih zelo drobni cvetovi, celo taki, v katerih bi tudi najmanjši žužki, prerivajoč se do medovnikov, osmukali cvetni prah, oziroma prišli z brazdo v dotiko, posebne naprave, ki jim branijo do medli in to zaradi tega, ker ne morejo zvršiti tak6 važne naloge — ker ne morejo oprašiti brazde sorodne rastline. Vse take žužke prištevamo nepoklicanim gostom. — Popolnoma drugače pa se vedo krilati žužki. Prav spretno brenče po zraku od cvetu do cvetu; tu vzamejo s prašnic cvetnega prahu in ga odloži ondu na brazdi. Ti ne poznajo nobene dalje, nobene ovire. Sosebno pa ugaja rastlinam to, da ti gostje dostikrat kar zaporedoma zahajajo le k jednakim cvetovom in opravljajo nevede in nehote službo, ki je z ozirom na vesoljstvo nepopisnega pomena. To so vam poklicani gostje, ki so cvetu dobro došli, da ohranijo rastlini zarod. Izmed nekrilatih žužkov te vrste so jako nadležne povsod razširjene nekrilate mravlje, ki kaj rade iztikajo za medom. Kjer so se utaborile n. pr. listne ušice, pridružijo se jim skoro tudi mravlje, da srkajo slaščico, ki se prvim cedi iz posebnih cevij. Da jih je povsod polno, kjer nezavarovan leži med, sladkor, sladkornata tekočina, slad-kornato posušeno sadje i. t. d., to je dovolj znano. Kar se tiče medu v cvetu, bati se jih je tudi zato, ker sladkornate snovi ovohajo že iz dalje in hodijo tudi ponoči za hrano. Da pa najdeš teh živalc le malokdaj v cvetu, to provzročujejo mnogovrstne naprave, katere jim zapirajo pot do medovnikov. Če se pa takšna naprava ni razvila, ali če cvetu ni več potrebna, pritihotapijo se takoj mravlje in začno gospodariti po svoje. Izmed naših domačih rastlin je v zadnjem pogledu jako poučen veliki o dol in1); lepa rastlina z velikimi zijalastimi cveti, ki rase najrajši po starem zidovji. Dokler ni brazda oprašena, zaprt je cvetni venec in nobena mravlja ne more do medu. Kadar pa sede n. pr. na cvet čmrlj, butne krepko obenj, in zdajci odstopita venčevi ustnici druga od druge in on potisne dolgo svoje sesalo v medovnik. Ako je bil že prej na jednakem cvetu in je sedaj pritovoril iz njega cvetnega prahu, iznebi se ga tu, zakaj cvetni deli so tako ustvarjeni, da pride kosmatin do brazde in do prašnikov. Na brazdi odloži svoj tovor, iz prašnic pa si naloži novo butaro na rame; in hajdi naprej s trebuhom za kruhom. Tako se poti siromak od jutra do večera zase in za svoj zarod, in niti ne sanja se mu, koliko preimenitnega dela je opravil. Ali glejte čuda! Kadar je brazda' oprašena, pojenjava napetost in med gorenjo in spodnjo ustnico se napravi precejšnja od- '; Antirrhinum majus. 27 4i8 y.: Pozdrav. prtina, dovolj velika, da more mravlja skozi njo v cvet, kjer poliže iz medovnika slaščico, kolikor je je ostalo čmrljem in drugim krepkim gostom. Vse to je popolnoma umevno, zakaj opisana naprava nima za cvet več pomena, kadar je rastlina dosegla svojo zvrho. Na drugo stran pa ne moremo očitati prirodi skoposti; obratno, prav pogo-stoma se primeri, da razsiplje svoje darove ne glede na to, kdo jih uporablja. Čemu bi neki zapirala še sedaj mravljam pot do kruha, ker ji ne morejo več škodovati ? V obče pa moramo povedati, da je mnogo krilatih žužkov, živečih ob rastlinski hrani, ki so ali poklicani ali nepoklicani gostje. To je zavisno od tega, kak6 navadno zahajajo k rastlinam. Žužki, ki se navzlic svojim krilom plazijo po rastlini na viš, želeč dospeti do medu, stoje v jedni vrsti z onimi, katerim je priroda menda pozabila podariti tako orodje. Celo oni, ki prihite le po zraku na cvet, niso vselej dobro došli; to pa je zavisno od pota, po katerem se sučejo proti medovniku. Vse to bodemo natančneje obravnavali pozneje in pokazali častitim čitateljem, kako so ustvarjeni cvetovi in kako se branijo nepoklicanih gostov. (Dalje prihodnjič.) P o zdrav. T eti na sever mi oblak, Tako ponosen in legak ! Nad mestom belim obstoji, Pregleda hiše in ljudi. Zdaj v jedno hiš požre molče"; Zakaj mu lica plamene"? . . . To ni oblak pod nebom bil, Moj duh je plaval lahnokril, Tam deve zrl je vitki stas, Nje ust srebrni slišal glas. Nizdolu vzdihnil je pozdrav, Do južnih vrnil se nižav . . . ¦ M. Cileušek : Kakd se branijo rastline nepoklicanih gostov. 487 Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. Spisal M. Cilenšek. (Dalje. er ne moremo nikakor zanikavati, da niso cvetovi izpostavljeni raznovrstnim škodljivim vplivom in napadom po raznih živalih, to se pač ni čuditi, da imajo jako mnogo-brojne in mnogovrstne naprave, tal<6 zvana branila, ki merijo na to, da se prepreči škoda. Nekaj jih je, ki zabranjujejo poškodbo po vetru, rosi in dežji; o takih tukaj ne bodemo govorili. Nekoliko o teh odnošajih smo omenili v spisu »O rastlinskem opra-šenji« v »Kresi« (snopič 6., 7. in 8.), letnik V., kamor zavračamo blagovoljnega čitatelja. Tu se bodemo seznanjali samo s takimi napravami, ki odvračajo nepoklicane goste iz živalstva, in kolikor mogoče natanko razlagali vse, kar je ž njimi v zvezi. Najprej pa je treba omeniti, da se nanašajo zlasti na cvet sam, sicer pa tudi na nekatere druge rastlinske dele, sosebno na liste in stebla, in sicer to le ondu, kjer bi poguba teh organov uničila tudi cvet. To je umeti takole : Stebla in listi proizvajajo snovi, od katerih si gradi rastlina cvet. Ako bi se ji preveč poškodovali, ne mogel bi se razviti cvet, in zato je prepotrebno, da ostanejo ti deli vsaj do nekega časa kolikor toliko nepoškodovani. Da listi in stebla nekaterih rastlin ne ugajajo živalim, to včmo prav dobro. Nikdar še nisi videl, da bi prežvekovalec objedal liste kristavca ali svinjske dušice1), raznih razhudnikov2), teloha3) in po-tonike4), čemerike5) in podleska 6), trobelike 7), krvavega lisca8), kocke 9), kopitnika10), smrdljivega bezga n), raznih homulic 12) in netreskov 13) ter mnogih drugih rastlin. Celo toli oblizne koze se jih ogibljejo, in ako jim pomoliš zelenja vrtne ločike (salate), maka, mlečka 14), ne dotaknejo se ga, rajši gladujejo. Skoro vse navedene rastline so strupene in nekatere diše tako močno, da jih že lahko spoznaš iz dalje. V njih staničnem soku se nabirajo raznovrstni alkalojidi in druge kemijske spojine, ki nikakor ne prijajo živalim. Tega pa vender ne trdimo, da niso sploh nobeni po volji. Tukaj gre sam6 za celoto; vsake neznatne *) Datura. 2) Solarnim. 8) Helleborus. 4) Paconia. 5) Veratrum 6) Colchicum. 7) Conium. 8) Cyclamen. 9) Aristolochia. 10) Asarum. u) Sambucus Ebulus. 12J Sedum. 18) Sempervivum. 14) Euphorbia. 488 M. Cilenšek: Kakd se branijo rastline nepoklicanih gostov. poškodbe ne moremo jemati v poštev. Tak6 n. pr. gredo volčji češnji1) vse večje živali's pota; s tem pa še ni povedano, da bi ne imela svojih prijateljev. Ima jih, in to precej silnih; zlasti nekateri bolhači so tak6 zaljubljeni v nje listje, da mu izjedo luknjico pri luknjici in da je potem nekamo podobno rešetu. To seveda poškoduje zelenje, toda uniči ga ne; rastlina se veselo razcvita in rodi mnogo jagod, češnjam podobnih in zel6 nevarnih. S tem pa še nikakor ni dokazano, da ne morejo i drobne živalce listom nahuditi in jih celo uničiti. Kjer bi se bilo bati zelo čutne poškodbe, nahajamo večinoma naprave, da živalce ne morejo do listov. — Kaj pa porečeš o rastlinah, kakeršne so n. pr. razne pivke (mrtve koprive)2), smrdljivi babji zob 3), navadna madronšica4), veliki pripotec5), žabji biček 6) i. t. d., ki rasto povsod ondu, kamor zahajajo prežvekovalci? Dasi so tukaj tak6 blizu njih zobu, da jim skoro mole" v gobec in same silijo vanj, vender se jih ne dotaknejo, ampak rajši pomulijo neznatno zelenje med njimi. Tudi te imajo v svojem soku kemijske spojine, ki prežvekovalcem niso po godu, in zato ostajajo za njimi. Drugi vrsti je treba prištevati take rastline, ki imajo trdno us-njato listje. Po naših planinah in visokih gorah je svet mestoma kar preprežen ž njimi. Nekatere so nizke, ostajajo pri tleh in tvarjajo raznobojne preproge, iznad katerih se dvigajo samo cvetovi v zrak ; druge so precejšnje, grmičaste. Niti prve niti druge ne ugajajo ovcam in divjim kozam, in prav malokdaj se pripeti, da bi jih poškodovale, nikdar, da bi jih uničile. Tudi trav in šašev z jako togimi listi ne marajo prežvekovalci. Po razsežnih planinskih obronkih, kjer prvakuje mestoma togi šaš7) tak6, da ni prostora nežnejšemu rastju, ogibljejo se prežvekovalci jednoličnih planjav, zakaj omenjeno zelišče ni za njih zob. Tudi trdega volka8) se branijo in ga popaso le v največji sili. —Je pa tudi nekaj takih rastlin, katerih listi so okovarjeni z bodečimi izrastki, sedaj tu, sedaj tam nameščenimi. V obče je ustanovljeno nastopno pravilo: Ako je treba braniti doraslo listje, videti je trne in bodice ob periferiji grmovja; ako so pa v nevarnosti listni popki, mladi razvijajoči se listi ali lub, ali ako se je bati na viš plezajočih živalij, tedaj nahajamo trne ob steblu, ali pa so listi in prilistki izpremenjeni v bodice. Nekatere rastline nosijo trne samo za mladosti; kadar pa so se za toliko odmeknile od tal, da jih živali ne dosezajo, ne razvijejo se jim več. ') Atropa Belladouna. 2) Lamium. 8) Geranium Robeitianum. 4) Linaria vulgaris. 5) Plantago major. 8) Juucus bufonius. 7) Carex firma. 8) Nardus stricta. M. Cilenšek :Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 489 Mnogo navedenih branil ohranja rastlinam samo toliko listja, kolikor ga je neizogibno potrebnega, da se razvije cvetje, ostalo pa pobero živali. Slabo bi bila skrbela priroda za živali, živeče ob rastlinski hrani, da so vsi listi vseh rastlin nedosežni in neužitni! Ako je torej že velike važnosti, da živali ne dosezajo vseh zelenih listov, ni se čuditi napravam zaradi onih nežnih lističev, ki sestavljajo cvet, mariveč pričakovati smemo, da so cvetovi, katere proizvajajo sokovi toliko in toliko zelenih listov, še bolj okovarjeni in zavarovani. Kajpada, poginiti bi morale vse rastline, katerih cvetovi niso zavarovani, katerih cvetovi so celo živalim izvrstna hrana, ker bi jih zadušile in uničile one rastline, ki imajo v cvetovih raznovrstna branila. Napačno bi pa vender sodil, kdor misli, da so živali v obče samo uničevalke rastlinske, zakaj premnogo jih je, o katerih dobro vemo, da so njih poseti za rastline jako važni; še več, cel6 njih napadi na rastline donašajo dostikrat mnogo koristi, in to zlasti tedaj, kadar se je brazda že toliko razvila, da lahko vzprejme cvetni prah. Nekateri cvetovi so namreč tako uravnani, da morejo le neke drobne živalce do njih. ki se potem ondu sučejo in sučejo, dokler niso prišle v do-tiko z bistvenimi cvetnimi deli — bodisi s prašniki ali z brazdo. Z ozirom na omenjeno korist imajo premnogi cvetovi naprave, ki naj privabijo živalij. Seveda samo nekatere živali, zakaj druge bi vzpričo svoje telesne postave neugodno vplivale na cvet, kakor smo to poudarjali že od začetka, naštevši najvažnejše nepoklicane goste. V poštev jemajoč posamezne rastline, ločiti moramo živali na take, ki so rastlini potrebne, da se zvrši oprašitev — poklicani gostje — in na take, katerih pohajkovanje po cvetu provzročuje neposredno škodo ali vsaj ne prinaša nobene koristi in tak6 nap6sled venderle škodo — nepoklicani gostje. Ti poklicani in nepoklicani gostje so pa glede na vsako pojedino rastlinsko vrsto jako različni; nič menj raznovrstna pa tudi niso na jedni strani mamila, na drugi branila. Kar se tiče branil — in o teh nam je govoriti — to je njih raznovrstnost tem večja, čim več gostov se plazi in poseda po dotični rastlini. Pač redki so cvetovi, ki bi imeli le jedno vrsto prijateljev; navadno jih kar gomezi po njih; tu ni nobenega razločka. Vse, veliko in malo, krilato in nekrilato, mehko in s trdnim oklepom obkroženo, grizoče in sesajoče, vse se po-miče in preriva po cvetu, da bi si osvojilo dišeče slaščice ali pa sklestilo nežne cvetne lističe. Zato bi pač nikakor ne zadoščalo, da ima rastlina 49° M Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. sam6 jedne vrste branilo, zakaj gostje so razne velikosti in postave. Ako torej ostani cvet in ako vsak njegov del deluj po svoje, treba je, da je rastlina kolikor najbolj mogoče zavarovana. Zato pa imajo tudi nekatere dve, tri in časih cel6 več vrst branil. Navzlic nenavadni raznoličnosti in veliki zamotanosti raznih naprav, o katerih ne moremo dvojiti, da so branila proti nepoklicanim gostom, vender lahko spoznamo, da jih je nekaj; ki se vedno ponavljajo, in da jih ni nemogoče sestaviti v pregledne skupine. Prav čudno pa je, da so branila tiste vrste tu na tem, ondu na onem rastlinskem delu; tu so namreč nameščena na steblu, ondu na listih in kje drugje v cvetu. Nekaj posebnega je tudi to, da se odlikujejo rastline raznih skupin po jednakih branilih. Vse naprave, kolikor se jih sploh razvije na rastlinah, lahko delimo na take, ki naravnost branijo, da ne pridejo nepoklicani gostje do cveta ali njega posameznih delov, in na take, ki se jih kar tebi nič meni nič ne morejo ubraniti. Tej vrsti prištevamo take naprave, ki izvršujejo svojo nalogo s tem, da ustavljajo delovanje raznih organov, ki vabijo žužke na poset, ali pa s tem, da se narede" ob poti, držečem v cvet, raznovrstne tvorine, ki dajo nepoklicanim gostom obile in dobre hrane ter jih tako odvračajo od cvetov. Oglejmo si zaporedoma navedene naprave in začnimo z onimi, ki naravnost branijo, da ne pridejo nepoklicani obiskovalci do cveta ali njega posameznih delov. Tu je najprej omeniti nekaj takih rastlin, ki proizvajajo v svojih cvetovih snovi, kakeršne ne ugajajo nekim živalim. — Dragi čitatelj! Domisli se onih dnij, ko si dečak lovil metulje in v svoje veselje nabiral gosenice in jih redil. Dobro se še spominjaš, da si svoji živinici, zaprti v posodi, nosil listje onih rastlin, s katerih si jo bil vzel, zakaj predobro si si zapomnil, da ne mara drugega. Ako se ti je pripetilo kaj jednakega, zapazil si ves žalosten, da so gosenice nekamo shujšale, in ako bi jim ne bil pomagal še o pravem času, ležale bi bile drugega dne mrtve navzlic obili hrani. Vsak list ni za vsak zob! Poskusil si morebiti tudi to-le: Natrgal si od matere rastline (od tiste namreč, katere listje najbolj prija dotični gosenici) prelepega in nežnega cvetja ter ga rahlo položil živalci pred zob. Toda, oj prevare! Niti pogledala ga ni in rajši je prebila najhujšo lakoto, dokler ji nisi ponudil zelenja. Tudi sesalci, kolikor jih je ustvarjenih za rastlinsko hrano, niso cvetovom prijatelji, in naša goveda in ovce gredd mirno mimo najlepših cvetek, kakor da jim je njih vonjava zoperna. Le pojdi v gozdna zakotja, v dobrave in loke, M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 491 kamor zaganja pastir svojo čedo, in videl bodeš na svoje oči, da se nobeno govedo ne dotakne toli priljubljene in vrlo dišeče šmarnice, ne dišeče vijolice, jednocvetne hruščice x) in drugih dobro dišečih cvetov. Ne trdimo sicer, da bi jih ne povohalo, ali to mu je zadosti, morebiti še več nego zadosti, zakaj inače bi ne šlo z gobcem naprej, iščoč raznega zelenja. Stopi jesenskega dne" na travnik, ko je marljivi gospodar že spravil zadnjo košnjo pod streho, in izvestno se razveseliš mičnega cvetja, ki je ugledalo nedavno božji dan. Tukaj se šopiri v lepi barvi nežni jesenski podlesek, ondu zala jednoperka 2) v družbi košate bele smetlike.3) Prva je strupena, ostali dve sta grenki; zato pa jih pušča živina za seboj, dočim pomuli med njimi poganjajoče trave in drugo zelenje. Jednako se godi svežim venčevim lističem kovačnika4), selzenovcah), lilij, georgin in klinčnikov. Po planinskih pašnikih, so-sebno okolo planinskih hišic, rase mestoma masleni grint6) v tolikih množinah, da zatopi malone vsako drugo rast. Tod kaj lahko opazuješ, kako so goveda, ovce in koze objedle njeno listje, cvetje pa je ostalo popolnoma celo. Drugje te pozdravlja lepo, časih močno dišeče cvetje raznih planink, toda divje koze ga niso nič kaj vesele, ne menijo se zanje in ga puščajo na miru. Ako pa nisi prijatelj planinam, potrudi se samo na trato poleg ceste ali pota, kjer se goveda navadno pašo, in videl bodeš, da ostaja za njimi cvetje ondu rastočih velikocvetnih zvončic, grintovcev, rmana, papeževe sveče i. t. d., in le zelenje je kolikor toliko odgrizeno. Zajedalk, ki pijo sok iz drugih rastlin in nimajo zelenih listov, kakor so n. pr. poletni koreni, luskovec, razne predenice, samovratec7) in druge, nikdar ne poškodujejo živali. Mnogo rastlin bi še lahko navedli v dokaz, da živini sicer ugajajo njih listi, da pa ostanejo cvetovi, če količkaj mogoče, res popolnoma nepokvarjeni. Kot važno posebnost je treba omeniti še t6-le: Kjer je cvetje med listjem tako nakopičeno, da ni moči doseči listja, ako se silno ne poškoduje cvetje, ogiblje se živina tudi zelenja. Po naših planinah rase skoro povsod mični Device Marije plašček 8), a njega drobni cvetovi imajo svojo posteljico med velikimi listi, in le tako je mogoče, da ostane rastlinica malone popolnoma nepoškodovana in se veselo razvije cel6 ondu, kamor zahaja živina vsak dan. — Brez ugovora lahko trdimo, da provzročujejo cvetano, kakeršno vidiš po pašnikih, blizu pristav in planinskih koč, sploh povsod ondu, kamor zahajajo prežvekovalci redno več časa, neke kemijske spojine, ki so se nabrale v *) Pvrolla uniflora. 3) Parnassia, 3) Euphrasia. 4) Lonicera Capr. 5) Malva. 6) Se-necio. 7) Monotropa. 8) Alchemilla. 492 M. Cilenšek : Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. cvetovih. Da jim nekoliko pomagajo tudi razna branila, takisto oblika in način, kak6 se razširjajo plodovi, o tem ni dvojiti. Popolnoma umevno pa je, da se razvijajo po takih krajih rastline, katerih se brani živina, kaj veselo in da se namnože sčasoma veliko bolj od onih, katerim odškrne cvetove živinski zob in jih zmoti v nadaljnem raz-vitku. Pogled po ogerskih pustah te uveri o tem do dobra. Ondu nahajaš okolo selišč poleg bodica1), stoglaveža2) in osatov zlasti tudi toliko svinjske dušice, zobnika i. t. d., časih brez vsakega drugega rastja, da se omenjenemu prikazu ne moreš načudi ti. In ali more biti drugače ? Gotovo nam pritegneš, da ne, ako si preudaril, da take in jednake rastline ne morejo ugajati živini, bodisi ker so prebodeče in trnjeve, bodisi ker imajo v svojem soku kemijskih spojin, ki so ji zoperne. Ce pa rajši hodiš po planinah, tudi dobro ; i tukaj ti lahko postrežemo. Ves upehan prikolovratiš do pastirske hišice in si poiščeš dobrodejne sence ter se zlekneš po travi. Toda težko si dobil prostora, zakaj vse je prepreženo z visokim, nerodnim in časih celo z bodečim rastjem, ki se na prvi pogled razlikuje od sosednega. Tukaj te zbode v oči cela gošča lisjaka, ondu se je nastanila planinska kislica, nudeč svoje velike liste prežvekovalcem; a prav nič se ne menijo zanje, rajši bi menda gladovali nego popasli rastline, ki jim niso po volji. Tudi osat in druga rast se druži ž njima, in ta čudna zmes se širi zmirom dalje od prvotnega prostora in ti dostikrat pokaže tudi kraj, kjer je stala nekdaj ubožna kočica. Snovi, zaradi katerih cvetovi marsikaterim živalim mrze, so ali alkalojidi ali smole, zlasti pa hlipna olja. Kakor pa navadni listi, ki se odlikujejo ali po alkalojidu ali po smoli ali p o hlipnem olji, ne ugajajo vsaki živali, zakaj jedni so po volji, drugi mrze, prav tako je tudi s cvetnimi deli. In dočim se ogibljejo sosebno prežvekovalci dišečega cvetja, vabijo hlipna olja manjše živali, zlasti žužke, že iz dalje na cvet. O tem se lahko prepričamo najbolj ondu, kjer opazujemo dehteče cvetove ponoči, kadar žužek ne vidi in ga vodi le vonj do rastline. — Naposled bodi omenjeno tudi to, da kemijske spojine, zaradi katerih živali ne použijejo svežega cvetja, izhlape ali pa se močno izpremene, ko se posuše cvetovi, in le tako je mogoče, da jih pohrustajo prežvekovalci v senu in otavi. Kemijskih spojin prva naloga je, da preprečijo kolikor mogoče poškodbe po velikih živalih, zlasti po prežvekovalcih, zakaj brez njih bi poginila marsikatera rastlinska vrsta in izginila s površja matere 1) Xauthium, 2) Eryngium. Breda: Jezdec. 493 zemlje. Veliko več pa je drobnih živalec, ki silno hrepene* po raznih rastlinskih delih in iztikajo skoro noč in dan za medom ali nežnim zelenjem, ali pa popas6 cvetne dele, brez katerih rastlina ne more nastaviti plodu, ne roditi kaljivega semena. Toda vsem ni pogrnjena miza, zakaj »veliko je poklicanih, pa malo izvoljenih«. Ako bi utegnila biti živalca rastlini na kvaro, navadno ne more do 6nih delov, ki bi jih pokvarila. Rastline so proti takim nepoklicanim gostom kaj izvrstno zavarovane, in število raznovrstnih naprav bas ni majhno, kakor se skoro prepričamo. (Dalje prihodnjič.) Jezdec. 35 i vranec moj, poskočnih nog Ponesi me čez log in stog ; Le brzo, brzo, moj konjič, Tja v vas, kjer moj cvete deklic. Privila na srce me bo, A tebe božala ljubko; Dobil boš ovsa ti od nje-, A meni dala bo sred. In ko pojezdim spet domov, Ti v grivo vplela bo cvetov, A šopek jaz in sto in sto Poljubov bom dobil v slovo. v Zal in kes. Breda. L judje potiskajo v cerkev ljudi. Kaj danes li v svetli se cerkvi vrši? Poroka! Za stebrom cerkvenim dekle bledo Na ženina motno upira okd In joka . . . Pomlad osvitlja doline, gore"; Pred jamo na grobji dekleta stoje" In raka. Iz dalje pa mlad se ozira mož Na belo rako, na venec rož In plaka .... . Dolenjec. Planinsko jezero. vDloboko jezero brezdanje Globočje od tega jezera, Leži sred planinskih dobrav, Zdi meni se tvoje ok<5, In v valih prezornih leskeče V njem lepše blesti se od neba Modrina se nebnih višav. Deviške ti duše nebo! S. L. Mozirski. p M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 553 Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. Spisal M. Cilenšek. (Dalje. ragi prijatelj! Gotovo si že videl večji vrt, kjer vzgaja umni vrtnar mnogovrstne cvetice, velike in majhne, domače in gizdave tujke. Ali si pa tudi videl, kak6 ubrani one, po katerih bi sicer lazile nekrilate mravlje, stonoge in prašički, da mu jih ne sklestijo ti poredneži? Iz prva si morda cel6 mislil, da kuha mož prismodo v cvetičnih loncih, poveznjenih malone do roba v vodi Na njih so stali drugi s cveticami. Mož ti vse to razkazuje in končno seveda tudi razloži, čemu so lonci osebljeni po vodi od suhe zemlje. Čudiš se bistri glavici, ko vidiš, kak6 je vse čedno, in ko dalje opaziš, da se ne pomičejo celi roji razne nesnage po njega izvoljenkah. Kako tudi? Voda jim je jez, da, izvrstno branilo, katerega ne morejo prekoračiti. Ne vem ti povedati, je li to res iznajdba človeške bistroumnosti ali samo posnemanje prirode, to pa ti lahko dokažem, da rase v prosti prirodi dokaj rastlin, ki bi človeku lahko pokazale jednako na- * pravo. Meseca velikega srpana, ko zapušča dandenašnji toliko in toliko ljudij soparne nižave, da si razvedri duha v čistem zdravem planinskem vzduhu, pridruži se tudi ti taki karavani. Veselo korakaj za njo in poslušaj, kaj neki pripoveduje učenjak svojim vernim poslušalcem. Ustavil se je pred krasno planinko, pikčastim sviščem, razkazuje nje posebnosti in znake, po katerih jo ločiš od sorodnic. Dobro je pazil mož, da se je ni doteknil niti z mezincem, in vedel je tudi, zakaj. Sviščevi listi so po steblu tak6 nameščeni, da delata po dva in dva v tisti višini dvojico, katere spodnji deli so nožničasto razširjeni in z robovi zrasli. Tako nastane časi podoben bajerček, ki je napolnjen z vodo gotovo tedaj, ko se cvet odpira. Takih bajerčkov je toliko, kolikor je listnih dvojic. Mož vzame mravljo in jo položi na steblo med dva bajerčka. Vse se mu nasmeje, in nekateri celo mislijo, da hoče sicer resnobni mož zbijati šale. Toda poglejte, mravlja teka na viš, teka nizdolu in ponavlja to nekaj časa. Ko je prepričana, da je ves trud zaman, vrže se na tla in pobere kopita. Mož vzame drugo, tretjo, ali vsaka se vede jednako; nobena ne more do medu. Pot ji zapira voda v bajerčkih. Ali ni to morda slučajno ? Mož takisto po- 554 M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. skusi na drugi, tretji rastlini. Povsod kakor na prvi! Ali pa ima svišč v svojih bajerčkih tudi zmirom dosti vode, da prepreči pot nepoklicanim posetnikom ? Ima je, in sicer zato, ker rase po takih krajih, koder pada obila rosa in mu zmirom napaja te čudne studence. Po jednaki napravi se odlikujeta tudi ogerski svišč in košutnik 1), ki sta oba doma na planinah. Za cvetove imenovanih rastlin so torej ne-krilate živalce nepoklicani gostje, katerih se odkrižajo s tem, da strme" posamični stebelni deli nalik kolom iznad kakega ribnika. Ker pa ni vsakdo za planine in visoke gore — vzrokov je več, dasi samo dozdevnih — zdi se nam umestno, da izpregovorimo dve tri o rastlini, ki je jednako ustvarjena, pa rase marsikje po dolinah, in sicer najrajši po grobljah in drugih pustih prostorih. To je perna-stolistna ščetka2), visoka, močna in bodeča rastlina; najbrž le nekoliko izpremenjena navadna ščetka. Nje nasprotni listi so paroma zrasli, in sicer tako, da tvarja zrasli spodnji del vsake dvojice lijast bajerček, ki obkolja steblo. Te globeli se napolnijo z dežnico, katera dolgo ostane v njih. Najsi 4—5 dnij prav nič ne dežuje, komaj opaziš, da se je znižala. Ker so bajerčki razmerno globoki, nadomešča se tekočina, ki je podnevi izhlapela v zrak, z jutranjo roso, katera priteka v kapljicah po listih. Tudi tu se lahko primerjajo posamezni stebelni deli, postavljeni drug nad drugim nad vsako listno dvojico, kolom, 'strmečim iznad vode. Ako je človek natančno opazoval prirodo, ne moremo skoro dvojiti, da bi ne bil spoznal, kakšen je namen navedenim napravam, in lahko jih obrača sedaj sebi v korist! Na tem mestu nikakor ne smemo zamolčati, da gredo nekrilati žužki večinoma šele tedaj za hrano, ko je že zlato solnce popilo bisere, bliščeče se v mavričnih barvah, in jih odvedlo v ozračje. Na trati, polni rose, srečajo te mravlje malokdaj. Cvetov takih rastlin, ki so odprti sam6 zarana, torej ne nadlegujejo nekrilati gostje, in zat6 jim tudi nedostaje raznih branil. Doslej smo zvedeli, da so cvetovi onih rastlin, katerih steblo se dviga iznad bajerčkov, napolnjenih z vodo, popolnoma varni nepoklicanih gostov. Ali priroda ima tudi take rastline, ki rasto v vodi, ki so tedaj popolnoma ločene od suhe zemlje. Njih cvetja ne morejo doseči nekrilati grabeži, hrepeneči po cvetnem prahu ali medu, zakaj odkrižale so se jih popolnoma s tem, da plavajo njih cvetni reclji po vodi ali pa kipe iz nje in drže cvetke po konci. Jako značilno za povodne rastline je zlasti tudi to, da se na njih ne razvijejo nikakeršna branila, in čemu bi jim tudi bila, saj se jim ni bati porednežev. Ako 1) Gentiana lutea. 2) Dipsacus. M. Cileušek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 555 se pa razmerje izpremeni in se voda porazgubi, bodisi da se posuši ali odteče, tedaj si ve priroda pomagati s tem, da oskrbi dotičnico z napravo, katera ji nadomešča vodo. V tem pogledu je jako zanimljiv povodni drdres.J) Njega lepo, rožnordeče cvetje je prav gosto zbito in tvarja vrhu stebla dokaj dolgo klasasto razcvetje. Obodovi lističi so osebljeni skoro do dna. in plodnico obkolja mesnat, peterokrp, rdeč obroček, napolnjen z medom. Prašniki so jako kratki in v cvetu skriti, brazdi pa sta prav dolgi in se dvigata nad ostale cvetne dele. Ker ni v cvetu posebne naprave, ki bi branila pot do medovnika, zato je več nego umevno, da morejo tudi majhni žužki do njega. Ako prilete po zraku in sedejo na cvet, ne morejo nikakor drugače do medovnika, nego da se dotaknejo štrlečih brazd in pozneje osmučejo prašnice, skrite blizu dna. Vse drugače pa bi se vedle nekrilate živalce. Med posameznimi obodovimi lističi bi se predle do medu, posrkale slaščico in se odpravile po tistem poti z rastline. Medovniki bi bili prazni, brazde pa bi ostale neoprašene. Ker so bistveni cvetni deli tako prikrojeni, da ne more pasti cvetni prah iz prašnic, skritih v dnu cveta, na brazdo, ne mogla bi rastlina roditi plodu, da je ne pohajajo krilate živalce, zakaj nekrilate ne morejo do brazde. Dokler stoji rastlina v vodi, ni se ji nadejati nepoklicanih gostov, zakaj tekočina jo popolnoma varuje vsega zla. Kako pa tedaj, kadar je voda odtekla in stoji rastlina na suhem ? Tudi v takem posebnem slučaji ne pozabi priroda naših ljubljenk, temveč jim oskrbi napravo, kakeršne ni bilo na rastlini, dokler jo je varovala voda. Iz površne mrenice listov in stebel se namreč razvije brezštevilna množina vodoravno štrlečih kosmatinic, dolgih okolo 07 mm, ki se končujejo v žlezo. Največ jih je pod raz-cvetjem, in njih končna stanica skrgava toliko lepkih snovij, da je steblo v višjih delih popolnoma prevlečeno s tem mazilom. Majhni nekrilati žužki, ki bi si sicer prisvojili med, toda bi ne bili rastlini v nobeno korist, ne morejo prebresti opisanega jeza, zakaj obviseli bi na njem nalik muham na lepnih šibicah (limanicah). Pot jim je torej zadelan po lepki tvarini, ki se je naredila baš ondu, kjer bi morali na viš. Ko pa pride rastlina zopet v vodo, v pravo domovino svojo, in poganja nove kali, ne razvijejo se na njih kosmatinice, zakaj takrat bi bile odveč, ker se ni bati nepoklicanih gostov. Treba pa vender ni, da gledajo samo višji rastlinski deli iz vode; zadošča že, ako je steblo le ob dnu v vodi ali v tekočem blatu (glenu), da nekrilati žužki, zlasti mravlje, ne pograbijo slaščice iz medov-nikov. Mislimo si rastlino, rastočo v leseni deži ali v lonci, ki je na- *¦) Polvgonum amphibium. 55^ M. Cilenšek : Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. polnjen s tekočim blatom ali z vodo in skoro do roba zakopan v suhi zemlji. Dokler gredo stebla in listi na viš, ni videti mravlje na njih; kadar pa poležejo po tleh in se dotikajo suhe zemlje, takoj se začn6 po njih plaziti omenjeni in tudi drugi nekrilati žužki ter pridno praznijo medovnike. Če ima taka rastlina več stebel, izmed katerih jih nekaj stoji po konci, nekaj pa polega po tleh, tedaj opazujemo na prvih samo krilate, na drugih pa tudi nekrilate goste. Vender bi sodil krivo, kdor misli, da so z lepkimi tvarinami prevlečene samo take rastline, ki navadno rasto v vodi in katerim se razmerje izpremeni le začasno. Ne, branila te vrste so jako razširjena in naperjena seveda osobito proti nekrilatim gostom, sicer pa tudi proti nekaterim krilatim, toda nepoklicanim posetnikom. Brez dvojbe pa lepkih listov raznih vetrocvetek, n. pr. breze, jelše, oreha, topola i. t. d. ne prištevaš takim napravam, zakaj navedene rastline nimajo medu in njih listi so za mladosti lepki le zat6, da ne izhlapi preveč vode in da se ne posuše. Nekatere pa jih imajo zato, da jih prežvekovalci ne poškodujejo, ali pa tudi zato, da razne živali raznašajo njih plodove in semena. Ker so videti lepke povlake na raznih rastlinskih delih, storimo zaradi pregleda najbolje, ako jih razdelimo v skupine in jih obravnavamo zaporedoma. Umestna utegne biti tukaj opomnja, da skoro ni moči navesti vseh rastlin, katere je priroda oskrbela z lepkimi povla-kami, zakaj štejemo jih na stotine. Zat6 si bodemo iz vsake skupine ogledali kakovo znanko natančneje, nekaj drugih pa omenimo kar na kratko. Blagovoljni čitatelj potem lahko v vsakem slučaji razsodi, kateri skupini je treba prištevati to ali ono rastlino, ki mu pride v roko. Jako pogostoma nahajamo lepke povlake na cvetnih recljih in sploh na onih stebelnih delih, ki so cvetovom najbližji. V tem pogledu je prav poučna navadna smolnica ali kleg, ki rase po gozdnatih brdih in hribih; mestoma pa tudi po travnikih, kjer je plevel. Razcvita se meseca velikega travna in rženega cveta ter se odlikuje po lepki tvarini, ki se izloča iz stanic pod višjimi stebelnimi kolenci, kjer sedita po dva nasprotna lista. Tako nastane precej dolg smolnat kolobar, ki zapira nepoklicanim gostom pot do cvetja. Ako postaviš drobno živalco na tak obroček, prilepijo se ji takoj noge in ubožica je ujeta. Vsa skrbna se izkuša izmotati iz te čudne pasti, toda omenjeno mazilo se prede v nitke, v katere se ji noge popolnoma zamotajo. Sedaj M. Cilenšek : Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 557 jame grizti in otepati s čeljustimi in zadkom; toda vse nič ne pomaga, po kratkem naporu leže na limanicah k večnemu počitku. Ne-krilate mravlje sicer ne gredo kar meni nič tebi nič na taka marava mesta, zakaj jako so oprezne in preiščejo vsakokrat s svojimi tipal-nicami stezo; prišedši do takega jeza pa se kar hitro odpravijo z rastline. Časih se pa vender ne morejo ustavljati svoji poželjivosti, stopijo na opolzlo stezo in — po njih je. Za 10 — 20 minut se ne ganejo več. Mnogobrojne druge klinčnice, ustnatice, zijalke in kameno-kreči se odlikujejo po jednakih napravah; razlikujejo se samo v tem, da imajo lepko pOvlako tu na steblu in njega vejicah, ondu na cvetnih recljih ali drugje. — Marsikje pa izrasejo iz površne mrenice daljše ali krajše kosmatinice, ki na konci nekamo otečejo in skrgavajo jednake lepke snovi. Bodisi tako ali tako; vse to so naprave, ki naj nekrilatim žužkom zapirajo pot do medovnikov. Kakor na steblih in njih vejicah, takisto so lepke snovi tudi na listih, zlasti na takih, po katerih vodi steza uekrilate žužke do slaščice, tedaj na pritlehnih listih, na prilistkih, na krovnih in cvetnih lističih. Najznamenitejše rastline, katerih lepki, pritlehni listi, ležeči v kolobarji po tleh, lakomnim, nekrilatim žužkom zapirajo pot do cveta, to so poleg nekaterih planinskih trobentic (jegličev) razne debeluhe.x) Gorenja stran njih pritlehnih listov je zaodeta z nekovo vlačno, lepko sluzjo, katero skrgavajo drobne, zelo mnogoštevilne kosmatinice. Te so dvojne oblike. Jedne so stebrički, bradavicam podobni, sestavljeni od 8—12 posameznih stanic, druge pa lahko prispodabljamo kako vi navadni glivi, katere klobuk se drži precej dolgega reclja. Brezbarvna sluz, katero izločajo te kosmatinice, to je kaj izvrstna naprava, zakaj živalce, ki se je dotaknejo, obvise kakor v pasti, in zaman je ves trud, da bi se zopet otele. Večje živalce sicer ne obvise, ali ko so spoznale, da jim preti tu nevarnost, ne iščejo sredi kolobarja na viš šttiečega stebelca, temveč odpravijo se z rastline in pobero kopita. Res je sicer, da se okoriščajo naše rastline z ujetimi mrčesi, da pre-bavljajo tudi živalsko hrano, vender to ni neizogibno potrebno, zakaj prav tako uspevajo tudi brez nje, sesajoč redilne snovi iz zemlje in zraka. One kosmatinice torej niso pasti v tem pomenu, temveč samo naprave, s katerimi se rastlina odkriža nepoklicanih gostov. *) Pinguicula. (Dalje prihodnjič.) 612 M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. Spisal M. Cilenšek. (Dalje.) nogo več je takih rastlin, ki ali nimajo pritlehnih kolo-barov, ali pa, če jih imajo, v svojih listih ne izločajo nikakeršne tekočine. Njih stebelni listi so porasteni z dlačicami, katerih lepki sok je drobnim žužkom nevaren. Ako so ti stebelni listki prave oblike in tako postavljeni, da bi morale živalce prekoračiti njih spodnje dele, hoteč do medu, ni se nam bati, da ne bi obvisele na njih. Sosebno pripravni za takovo lov so pri-listki stebelnih listov, in sicer zato, ker so pričvrščeni večinoma ob spodnjem delu posameznega lista ali pa na steblu. Mnogo rastlin ima bas po prilistkih jako razvite kosmatinice, katere so s svojo lepko tekočino pristen jez, katerega ni mogoče prekoračiti. Najraznovrstnejši in najmnogobrojnejši pa so v tem pogledu oni listi in lističi, ki so nameščeni prav blizu cveta in katere navadno imenujemo krovne lističe. Zlasti pri košaricah, katerim napravljajo krovni lističi nekakov košek, na čegar dnu so pritrjeni neznatni, toda mnogoštevilni cvetovi, morali bi nekrilati žužki preko te ograje, toda to se jim ne posreči, ker so posamezni lističi — sosebno na spodnji strani — prevlečeni s sluzjo in večinoma tako postavljeni, da štrle" naravnost od stebla in kažejo tihotapcem namazano plat. Bodisi da se izceja lepki sok iz vse gorenje mrenice, bodisi da ga izločajo sam6 pojedine kosmatinice, na sprednjem konci izpremenjene v žlezico, učinek je povsod jednak. Za vzgled bodi iz ogromne množine omenjen samo močvirski dimek,x) košarica, ki prav navadno rase po vlažnih travnikih in svoje zlatorumeno cvetje odpira meseca rženega cveta in malega srpana. V košku sedi mnogo drobnih cvetov, katerih cvetni venec je v spodnji polovici cevast, v gorenji pa jezičast. Iz cevi gleda dolg vrat, nacepljen na dve brazdi, ki sta usločeni navzven, torej tako postavljeni, da ji lahko doseže krilata živalca, ko je sedla na razcvetje. Dočim potiska svoje sesalce v cev, kjer je medovnik, dotakne se tudi brazde in pusti na nji nekaj cvetnega prahu, ki ga je donesla z druge rastline tiste vrste. Mislimo pa si nekrilatega žužka, ki je dospel v potu svojega obraza (močvirski dimek je visok 30 do x) Crepis paludosa. M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 6 i 3 120 eni) do razcvetja vrhu stebla in konec vej. Tu ga vzprejmejo neštevilne črnkaste lepke kosmatinice, štrčeče iznad koškovih lističev, in mu zapro pot do medu. Kjerkoli poskuša, nič ne pomaga, povsod se mu odpira smrtonosna past. Kaj si hoče! Otare si znoj s čela in si morda misli: »Mnogo je poklicanih, malo pa izvoljenih,« in se odpravi nizdolu, da si poišče drugje toli priljubljene slaščice. Vender ta in jednaki tovariši v resnici niso poklicani gostje naše rastline, zakaj prišedši od spodi na razcvetje, plazijo se med posamičnimi cveti, izpraznijo medovnik za medovnikom, osnažijo si usta in jo popihajo drugam. Toda priroda jim je to onemogočila, uvažujoč zlasti to, da bi potemtakem marsikatera rastlina ne porodila semena in morala poginiti. Jednako koškom košaric so razvite lepke čašice, kakor jih vidimo na prav mnogih rastlinah. Semkaj Štejemo razne ustnatice, zijalke, kamenokreče in druge. Toda ne samo nekrilati žužki so nepoklicani gostje, temveč dosti je tudi krilatih, ki marsikateri rastlini ne ugajajo. Zlasti samovratecx) je zelo izbirčen, in zato povejmo čitatelju, kako se brani tihotapcev. Lističi, ki sestavljajo njega valjasti cvetni venec, so ob dnu kadunjasto izdolbeni in izločajo iz trdnega staničja omenjene globelice prav mnogo medu. Proti koncu je staničje cvetnega venca mehko in njega posamezni lističi se naslanjajo nalik kožnatim cunjicam ob pestičev konec. Pestič je razmerno jako velik, ob konci lijasto vdrt in more samo tu vzprejemati cvetni prah. Lijev rob je precej napet, žmulast in na zunanji strani prevlečen z lepko tvarino. Krepkih žužkov, ki prilete po zraku in imajo vsaj 12 mm dolgo sesalo, ne ovira ta naprava prav nič. Med venčevimi lističi in opisanim pestičem je potisnejo na dnu do medovnika in puste hkrati nekaj cvetnega prahu v pestičevi globelici. Nekrilati in tudi krilati majhni žužki, ki bi brez nobene koristi pokrali med, prilepijo se ob pestičevem robu in navadno ondu tudi poginejo. Nikdo pa bi menda ne pričakoval, da je tudi mleček (mlečni sok) nekaterih rastlin izvrstna naprava proti nepoklicanim gostom. V pojasnilo omenimo samo našo vrtno ločiko (solato), ki se odlikuje po obilem mlečku. Navadno ostaja mleček v stanicah zaprt in se izceja iz njih samo ondu, kjer si jih poškodoval. Mravlja n. pr. lahko pride do najvišjih listkov, do cvetnih recljev in še više. Ali čim više se plazi, tem mečje je staničje in naposled je tako mehko, da se ne more ustavljati mravljinim trdim krempeljcem. Sedaj se pretrga pod *) Monotropa. 614 M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. to sedaj pod ono nogo, in iz vsake ranice stopi nekaj lepkega mlečka, ki obvisi na nogah. To je mravlji odveč in zato jame snažiti noge med čeljustimi. Toda ko se tako prestopa, rani rastlino še bolj, in ker se mleček hitro strdi in izpremeni v nekovo rjavo tvarino, prilepi živalco tako, da si ne more več pomagati. Iz vsega, kolikor smo doslej zvedeli, lahko sklepamo, da zadržujejo lepke snovi, ako jih je kaj ob poti do cvetja, zlasti take nekrilate živalce, katerih telo je obkoljeno s trdnim kitinastim oklepom. Med temi je pripisovati največjo nalogo nekrilatim mravljam. Menj se boje takih naprav živali mehkega telesa ; zlasti polži se jih izogibljejo tako, da izločajo, prišedši do dotičnega mesta, mnogo sluzi in pridejo tako po gladkem poti do hrane. Toda tudi tem kakor sploh živalim z mehko odejo ve priroda nasprotovati s trni, bodicami in ostrimi zobci, n dočim pregazijo mravlje malone vsako še tako bodečo rastlino, 'ustavijo se mehke živali pred takimi napravami in se zboje vsake dotike z bodečimi rastlinskimi deli. Zato pa tudi ni boljšega branila proti njim, nego so bodice, ostri zobci in trdne, bodeče ščetine, ki so nameščene ondu, kjer bi morale dotične živalce do cvetja. Pretežno množino takih tvorin nam je zmatrati za rastlinska branila, in število njih je toliko in tako raznovrstno, da jih skoro ni moči označiti na drobno. Zat6 bodemo navedli le poglavite črtice o njih, v posameznosti se ne moremo spuščati. Dočim štrle trni ponajveč kar naravnost od rastline, ali pa so s svojo ostjo obrnjeni na viš ter tako varujejo zelenje, da ga živali preveč ne sklestijo, gledajo bodice in bodeče ščetine po steblih večinoma nizdolu, in sicer tako, da bi njih osti vzprejele živalce, ki na-merjajo zlezti na viš. Tudi bodice po listih so vsaj nekoliko ustvarjene tako, in ako ogleduješ razcvetja raznih osatov, uveriš se lahko, da zr6 bodice vsaj spodnjih lističev proti tlom in zapirajo pot nepoklicanim gostom. Pogostoma tudi lahko opazuješ, kako se na nekaterih rastlinskih mestih namnože nizdolu obrnjene iglice. Zlasti po gorenjem delu stebla med dvema ali več listi in spodaj po listih jih je časih jako mnogo, kakor se lahko uveriš, ako pregleduješ razne srhkolistnice, ustnatice in grintovce. V obče smemo trditi, da se tembolj kopičijo bodeče tvorine, čim bolj se bližamo cvetu, in vsakdo se še utegne spominjati, da so raznih osatov višji listi bolj okovarjeni mimo nižjih in njih koškovi lističi zopet bolj od prvih. Nedostaje celo takih rastlin, katerih stebla in listi so popolnoma gladki in brez raznih ostij, dočim so se nastavile M. Cilenšek : Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 615 te šele po krovnih in cvetnih lističih. Povsod znana in le preraz-širjena modrica (modriš, žitnica) nam bodi za vzgled. Steblo in listi so gladki in nimajo nikakeršnih bodečih tvorin po sebi; drugače pa krovni lističi, ki delajo košek. Ti pokrivajo drug drugega kakor opeka v strehi, in zlasti spodnji in srednji nosijo po robu toge in ostre zobce. Vsi so ukrivljeni navzven in poženo živalce v beg, ki so prisopihale do njih. Celo mravlje, ki za jednake naprave niso preobčutne, ustrašijo se jih tako, da pobegnejo nizdolu. Naša žitnica je pa zanimljiva tudi z druge strani, in sicer zat6, ker nas poučuje, da je tudi pot, po katerem se gibljejo živalce v cvetu, velike važnosti. Nje prašniki dozore pred brazdo in nje gorenji pe-stičev del leži okolo 4 mm nad cevastim cvetnim vencem ter je tako postavljen, da se ga mora dotakniti vsak žužek, ki je sedel na cvet. Ako bi pa ti mogli dohajati od spodi do medovnika, posrkali bi slaščico, brazda pa, ki je, kakor rečeno, 4 mm više, ne dobila bi cvetnega prahu in ne mogla bi roditi semena. Da se pa to ne zgodi, za to skrbe omenjeni zobci po robu koškovih lističev. Kaj posebno so ustvarjene nekatere ustnatice in zijalke. Ponekod stojč namreč v cvetnem venci in celo po prašnikih drobne, zobcem podobne ščetinice, ki poklicanim gostom kažejo pot do medu, nepoklicanim pa ga zapirajo. Prav lep6 nam kaže to napravo mačji rep. x) Kakor malone pri vseh ustnaticah, pokriva tudi pri njem prašnike in brazdo strehasta gorenja venčeva ustnica, da dež in rosa ne moreta do njih. Venec pa je vender toliko odprt, da bi drobni žužki, došli po zraku, lahko porinili svoje sesalo ob spodnji strani venčeve cevi do dna in se tak6 nasrkali slaščice ter se nikakor ne doteknili prašnikov in brazde. Ali to se jim vender ne posreči, zakaj spodnja notranja stena venčeve cevi kar štrli od ostrih ščetin, katerih se žužki zelo boje. Poklicani gostje pa se vedo drugače. Izognejo se Ščetinicam in potisnejo sesalo nekoliko više pod gorenjo ustnico ter mahnejo sedaj po prašnikih sedaj po brazdi in preneso cvetni prah na drugo sorodno pojedinko. Po jednakih napravah se odlikujejo tudi razni ušivci, ki rast6 večinoma le po visokih planinah. Izmed njih je prirezani ušivec2) res čudno zavarovan. Spodnja venčeva ustnica ima ob sredi precej globok, ob desni in levi strani žmulasto obrobljen žleb, po katerem morajo čmrlji potisniti sesalo do medovnika, ako bodi njih poset rastlini v prid. Le kadar se drže tega pota, klecne zaradi posebnega mehanizma gorenja ustnica nizdolu; iz prašnic se vsuje cvetni prah, in brazda, J) Leonurus. 2) Pedicularis recutita. 616 M. Cilenšek: Kakd se branijo rastline nepoklicanih gostov. skrita v stisnjeni ustnici, nagne se nad kosmatina, ki si prisvoji kolikor toliko cvetnega prahu. Ako bi pa ril čmrlj nekoliko više nad omenjenim žlebom v cvet, ne mogel bi delovati <5ni mehanizem in bil bi popolnoma odveč. Toda tega se ni bati; za to je skrbela priroda sama. G6renja ustnica je namreč po robu okovarjena z ostrimi zobci, tako da bi se jih morala živalca dotekniti, hoteč priti nekoliko više do medu. Ali tudi krepki čmrlj se boji ostrih z6b in si rajši poišče mesta, ki je tudi rastlini na korist. Nekaj podobnega imajo razni črnilci,x) samo da pri njih zobci niso na venci, ampak na prašnikih, in sicer na prašnih nitkah, ki nalik obroču ali dvema zobatima čeljustima zaslanjajo vhod do medovnika. Pomena pa so prav jednakega in rabijo rastlini v to, da kažejo poklicanim gostom pravi pot. Naposled še nekoliko o drobnih bodičicah, kakeršnih imajo cvetovi nekaterih srhkolistnic. Zlasti gabezi2) se odlikujejo po njih. Tukaj namreč niso nameščene na notranji venčevi steni in tudi ne na prašnih nitkah, temveč na posebnih venčevih zaklopnicah, ki so pritrjene med prašniki in katerih rob je okovarjen z rtastimi drobnimi zobci. Te zaklopnice mole proti venčevi sredi navzgor in se stiskajo druga ob drugo, tako da nastane otel stožec, obrnjen z ostjo proti venčevi odprtini, skozi katero je potaknjen pestič. Samo spredi nimajo posamezne zaklopnice zobcev, in tako nastane luknjica za pestič, zaradi katere je tudi mogoče, da potisnejo žužki svoje dovolj dolgo sesalo do dna, kjer je med. Sam6 tedaj, kadar sladkajo na opisani način, osmučejo najprej brazdo in potem prašnike ter preneso cvetni prah na drugo rastlino. Med zaklopnicamt ne poskušajo predreti do slaščice, dobro vedoč, da bi si ranili sesalo ob ostrih zobcih. Te zobce moramo zmatrati za kažipote poklicanim gostom; ker pa na drugo roko odvračajo žužke s kratkim sesalom, ki bi rastlini ne bili v korist, moramo priznati, da so naše zaklopnice tudi branila proti nepoklicanim gostom. Doslej opisane naprave, naperjene proti nepoklicanim gostom, videli smo večinoma ob poti ali na poti, katerega se morajo držati ne-krilati žužki, hoteč dospeti do cvetja, in le malo jih je bilo, ki so razvite tudi v cvetu samem. To je kaj lahko umevno, zakaj bajerčki, napolnjeni z vodo, lepiva in na vse strani štrleče bodice v notranjem cvetu, vse to bi ne bilo na pravem mestu, ker bi odganjalo živalce, ki so rastlini sami na korist. No, tega v rastlinstvu ni; narobe, cvetovi so x) Melampyrum. '*) Symphytum. Janko Kersnik: Jara gospoda. 617 večinoma uravnani tako, da morejo poklicani gostje povsod brez posebnih težav do medu. Zato pa lahko pričakujemo, da v cvetu samem — na onem poti namreč, katerega morajo premeriti tudi krilate živalce s sesalom ali celo z životom —- ni brezpogojnih zaprek poklicanim gostom, temveč sami) tvorine so, ki zapirajo pot nepoklicanim živalcam in ga kažejo poklicanim posetnikom. Omenjeni dvojni nalogi ustrezajo kaj izvrstno dlakaste tvorine. V večjem številu združene v mrežaste, vršaste in jednake skupine, zapirajo jedni živalci pot do medli, druge pa, ki ima daljše sesalo in je brez pomisleka lahko porine skozi mehke dlačice, ne ovirajo prav nič. Tudi krepkejše telo jim rabi dobro, da lože odpahnejo omrežje. In res je v cvetu prav pogostoma vlakastih tvorin, da ga branijo nepoklicanih krilatih živalij. Tega seveda ne smemo tolmačiti tako, da je odkazano vsem dlakastim tvorinam, kar jih je v cvetovih, le jedno opravilo in da se ne razvijajo tudi na steblih in listih, ampak to nam je umevati tako, da imajo omenjene tvorine po listih in steblih malokdaj nalogo odganjati živali od cvetja, nego da služijo rastlini drugače, dočim so 6ne v cvetu sosebno branila proti nepoklicanim gostom. (Dalje prihodnjič.) Jara gospod a.1] Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.) XI. aj ti je — Anka? Ali si bolna?« »Kaj če biti? Pusti me vender!« To je bil malone vsakdanji jutranji razgovor pri Vrbanojevih, kadar je on po zajutrku vzel klobuk in palico, da odide v pisarno. S tem je bil tudi razgovor končan; Andrej je zaprl duri za seboj, Anka pa je jela pospravljati po sobah. Okolo poldne je pristopical Pavel po tlaku, ki je bil narejen od šiljastih kamenčkov, nabranih na produ ter se presledkoma raztezal ob hišah nasproti sodnikovemu stanovanju. J) Na strani $bl. stoj v 20 vrsti od spodaj namesto »na prvi pogled« — »na prvi poskus.« M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 675 Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. Spisal M. Cilenšek. (Dalje.) ,rav pogostoma vidimo v cvetu omrežja in vrše, ki pač j nimajo druge naloge, nego da branijo med onim žužkom, ' ki po svoji rasti niso rastlini na korist. Omrežja in vrše j so navadno sestavljene od ravnih prožnih lasastih kocin, ki so nameščene po nekovem obročku na notranji steni cevastega venca ter s prostimi svojimi konci nehajo sredi cevi. Tako jih vidimo v venci raznih pivk,1) mačjega repa, čišljaka2) in mnogoštevilnih drugih ustnatic, potem mnogih zijalk in srhkolistnic. Vender niso povsod pritrjene na tistem mestu, ampak nekatere rastline jih imajo blizu vhoda v venčevo cev, n. pr. sporiš,3) poljski črni koren 4) in nekateri svišči, druge pa globočje blizu venčevega dna, n. pr. celic 5) i. dr. Časih je pa vrša tal<6 narejena, da posamezne kocine ne štrle z omenjenega obročka proti venčevi sredi, temveč so nameščene samo na jedni strani. Tedaj so pa tako dolge, da dosezajo nasprotno venčevo steno, n. pr. pri vredniku.6) Nekova posebnost so vrše nekaterih lilij in sviščev. Tu se namreč nabira med v jamastih otlinicah, ki so se naredile kot posebni izrastki notranje venčeve stene, in okrogli rob, ki opasuje omenjene globelice, štrli od mnogobrojnih lasastih res, katerih konci so nagnjeni drug proti drugemu in zakrivajo globelico, napolnjeno z medom. Krilati krepki žužki, ki se spuste od zgoraj na cvet, lahko odrinejo posamične paličice in pridejo do slaščice; drobnejšim živalcam pa, ki žele dobiti medu od spodi ali od strani, tem je to nemogoče, ker so prešibke, da bi upognile precej trdne rese. — Jednako je tudi pri selze-novcih, sam6 da imajo ti globelice z medom ob dnu posameznih ven-čevih lističev in da ima vsaka svojo posebno vršo od kratkih, proti sredi nagnjenih kocin. Tudi na prašnikih so mnogokrat pričvrščene take vrše. Kaj lepo je to opazovati pri mahovnici. 7) Tukaj stoje trdne prašne niti okolo medovnika kakor doge pri sodu; na desno in levo stran pa štrle vodoravno vzporedne kosmatinice, ki premrežajo špranjo med i) Lamium. 2) Stachvs. 3) Verbeua. 4) Anchusa arvensis. 5) Prunella. 8) Veronica Chamaedrys. 7) Vaccinium Oxycoccos. 43* bjb M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. dvema stebričkoma. Takih in jednakih naprav je najti osobito ondu, kjer tudi prašnice pomagajo zapirati vhod do medovnika in kjer na-rejajo te, kloneč se druga proti drugi, nekakšen stožec, ki gleda z ostjo iz cveta in je nastavljen na prašnih nitkah. Tudi nekatere košarice in zvončice imajo take naprave. Toda ne samo na venci in prašnikih, ampak takisto na pestiči se razvijejo kosmatinice, katere moramo zaradi njih pravilnosti tudi prištevati tej skupini. Najlepše nam kaže to navadni samovratec. Tu nahajamo namreč pod žmulastim robom, ki obkolja konec pestiča, jamičasto brazdo, mično zvezdico kosmatinic, katere sezajo do ven-čevih lističev in tvorijo kolobarčast pretin. Od navedenih vrš, večinoma sestavljenih jako pravilno, razlikujejo se one kosmatinice, ki so nameščene brez posebnega reda v cvetu, samo da zapirajo cevaste in lijaste vhode do medovnikov, postavljenih navadno na dnu. Tak6 nastanejo kosmati zamaški, močni dovolj, da zaradi njih slabši, manjši in s kratkim sesalcem obdarovani žužki ne morejo do medu; nikakor pa niso na poti močnejšim, večjim in z dolgim sesalom oboroženim. Tudi te nepravilno postavljene kosmatinice stoje tu na notranji venčevi steni, ondu na prašnikih' in zopet drugje na pestiči; nekaj pa je takih rastlin, ki jih imajo istočasno tu in tam. — Izmed naših cvetek je med najlepšimi brez dvojbe tudi močvirska detelja,1) ki rase marsikje po vlažnih in mokrotnih travnikih, kjer je seveda plevel. Belo, rdečkasto nadahnjeno cvetje je po notranji venčevi strani tako gosto prepleteno s precej dolgimi kosma-tinicami jednake barve, da tudi najmanjši prostorček ne ostane prazen. Tak6 tudi materina dušica, mačji rep, pritlični jeglič, močvirski babji zob 2) in druge, kjer je ali vse površje prepreženo z gostim kožuhom, ali pa sam6 spodnji zoženi vencev del. Gozdni babji zob, dlakavi in rjavi sleč,3) navadna in planinska pesikovina4) pa imajo po venci le semtertja nekaj kosmatinic, toda te se vežejo z onimi, ki so obešene po prašnih nitkah, v zamotano celoto, razpeto nad medovnikom. — Zopet drugje pa je venec gol in gladek, in samo prašne niti so spodi porastene z gostimi lasmi, ki se nagibljejo nad medovnik. To opazujemo pri kustovnici,5) volčji češnji in drugih. — Divji tulipan je malone povsod znana rastlina; prav radi ga imajo ljudje tudi po vrteh, ker njega rumeno cvetje prav vrlo diši. Tudi njega ni pozabila priroda, temveč pripela mu je medovnike na prašnike, in sicer tako, da je vsak prašnik blizu spodnjega konca na svoji zunanji strani, obrnjeni proti *) Menyanthes trifoliata. 2) Geranium palustre. 8) Rliododendron. 4) Lonicera Xy-losteuin et alpigena. 5) Lycium barbaram. M. Cilenšek : Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 677 cvetnemu obodu, izglobljen, in ta globelica je napolnjena z medom. Toda popolnoma je zastrta s kocinicami, obešenimi nad medovnikom na prašni niti, in žužki, ki žele sladkati, morajo prašnik nekoliko privzdigniti in se pod omenjenim kožuščkom priplaziti do slaščice. — Nap6sled bodi imenovan še Blagajev volčin,1) ker nam svedoči, da se ta naprava razvije časih tudi na plodnici. Njegov cvetni venec je precej dolg in ozek; sredi njega stoji na podaljšanem receljčku jajčasta plodnica, ki je vsa porastena s kocinicami, sezajočimi do oboda. Tako je zaprt nepoklicanim gostom med na dnu cveta. Popolnoma umevno je, da zaradi vseh teh naprav ni mogoče tihotapstvo takim živalcam, katerih telesna obilost se ne strinja z do-tičnimi cvetovi. Živalce bi morale na poti do medovnika osmukati ne le cvetni prah s prašnic, ampak odložiti ga na brazdi druge rastline. To nam kaj izvrstno predočujejo 6ne ustnatice, ki imajo prašne niti in pestiče tako podaljšane, da stoje prašnice in brazde visoko nad g6renjo ustnico (dobra misel,2) materina dušica, meta). Sam6 taki žužki, ki sedejo od strani na cvet, osmučejo nad vhodom vanj postavljene prašnice, oziroma brazde, dočim bi se pritihotapili nekrilati žužki od spodi po spodnji ustnici med prašnimi nitimi in pestičem ter pod njimi — in bi torej ne dosegli bistvenih delov. Ali tem je zadelala priroda pot z raznimi in raznovrstno nastavljenimi kosmatinicami pri vseh onih ustnaticah, katerih prašnice in brazde mole daleč iz cveta. Velika mnogovrstnost pa se kaže tudi pri onih vršah in ko žuščkih v cvetu, kateri sicer nepoklicanih gostov kar meni nič tebi nič ne ovirajo pri vhodu do medovnikov, temveč merijo na to, da se poklicani gostje ne dotaknejo nekih mest v cvetu in jih ne poškodujejo, ampak jih silijo, da se drže" potij, odkazanih jim po prirodi. Tudi te naprave — kažipotje — so jako različne in so prirejene sedaj tu sedaj tam. Sosebno nas v tem pogledu zanimljejo one nekamo čudne tvorine, ki so se potisnile pri jednoperki3) med prašnike in med venčeve lističe in katere navadno imenujemo medovnike. In res so to medovniki, zakaj v dveh majhnih podolgastih globelicah na notranji strani izločajo sladke snovi. Predno izpregovorimo o tej napravi, treba, da seznanimo blagovoljnega čitatelja vsaj nekoliko s to lepo rastlino. Jedno-perka ali ozimka rase marsikje po travnikih, sosebno mnogo pa je dobiš po nekaterih gorskih senožetih. V zemlji ima kratko koželjasto koreniko, iz katere vzrase šop recljatih pritlehnih listov. Vsi so okrog-lasti ali okroglasto-srčasti, celorobi in popolnoma goli. Robato steblo *) Daphue Blagayana. 2) Origanum. a) Pamassia. 678 M. Cilenšek : Kak6 se branijo rastline nepoklicanih gostov. je v svoji spodnji polovici okrašeno s sedečim listom, ki je jednak pritlehnim. Veliki cvet vrhu stebla je bel, zvezdasto razprostrt in ima svojih delov po petero. Med prašniki in venčevimi lističi je pet zelen-kasto-rumenih luskic, katerih rob je podaljšan v rese in ob konceh posut z okroglimi glavicami. To so že omenjeni medovniki, do katerih je mogoče priti sam6 od jedne in sicer notranje strani, obrnjene proti pestiču, in žužki, ki prihajajo od te strani, ne morejo se ogniti prašnikom in brazdam Daljši pa je pot žužkom, ki sedejo na rob razprostrtega cveta. Ko se pomičejo odtod proti medovnikom, pridejo skoro do mesta, kjer jim zapro pot omenjene rese ob medovnikovem robu. Od te strani ne morejo do slaščice. Toda ta naprava je žužkom sam6 kažipot, in lahko jo prekoračijo, zakaj navedene glavice ne izločajo lepkih snovij in se tudi ne končavajo v bodeče ostf. Zato se motajo brez pomisleka proti sredi in se skoro tak6 zasučejo, da jim je osredje za hrbtom. Vsekakor se dotaknejo prašnikov in brazde, in dasi po ovinkih, rastline venderle dosežejo to, kar so dosegle v prvem slučaji. Jednako nalogo moramo pripisovati onim dolgim in tankim, večinoma nepravilno usločenim kosmatinicam, ki so nameščene po robu in notranji strani venčevih robcev naše brkate zvončice l) in se stikajo sredi venčeve odprtine. Človek bi malone mislil, da je omrežje, prepletajoče omenjeno odprtino, nastavljeno radi tega, da se rastlina odkriža nepoklicanih žužkov, ki bi sicer prišli do medovnikov, skritih na dnu cveta. Toda temu ni tal<6, in vsakdo se lahko prepriča na svoje oči, da nepoklicani gostje nikakor ne morejo do medu (o tej posebni napravi pozneje), dasi tudi lahko prekoračijo omrežje in se izmotajo v cvet. Kosmatinice drže kakor most do pestiča, oziroma njega treh brazd sredi venčeve odprtine, in dosp6 od robu semkaj prav tja, kjer si poiščejo krepki čmrlji vhod. Vsekakor se dotaknejo i nepoklicani gostje brazd in odlože ondu nekoliko cvetnega prahu. Toda to jim ne zadošča, zato se odpravijo po pestiči v cvet, da bi si osvojili slaščice. Ali do nje vender ne morejo, in ko se poslove od cveta, vzamejo s seboj še cvetnega prahu, da ga imajo za popotnico do drugega cveta. Prehodili smo široke doline, košate gore in strme planine, zakaj ne bi stopili tudi na bližnji domači vrt. Morda je tudi ondu kaj za nas; pogledati treba! Zmotili se nismo! Glej jih kapucinskih kres,2) kal<6 se žare na 6ni-le okrogli gredici! Oglejmo si veliki cvet nekoliko natančneje. Nekamo nepravilen je, in njega spodnji trije venčevi lističi *) Campauula barbata. 2) Tropaeolum majus. M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 679 so precej zoženi, po njih stoječe resice pa delajo nekovo vršo, katero morajo preplezati manjši žužki, ki so se spustili na vencev rob, ako hočejo do medti. Mislimo si cvet brez navedene naprave, to takoj vidimo, da bi zlezle drobne živalce med prašnimi nitimi in pestičem do dna, kjer je shranjen med v globelicah časnih rogljev, in da bi ne osmukale ne prašnic ne brazde. Ali tako lahko to ni! Žužki morajo preko vrše, sestavljene od 4 mm dolgih in o-5 mm oddaljenih, kolikor toliko zapletenih resic, in dospo neizogibno do bistvenih delov, ki so nameščeni kraj nje. — Tej skupini moramo* prištevati tudi resnato zvončico,1) katere venčeve krpe so ob spodnji polovici oborožene z obilimi resami, ki kažejo žužkom pot do osrednjega vhoda. Ako pribrnf živalca na cvet in mu sede na zunanjo steno, lahko bi se pritihotapila med venčevimi špranjami do medovnika in ga izpraznila, da mu ni priroda obesila onih resic, katere jo silijo, da jih pregazi in osmuče prašnike ter opraši brazdo drugje. Ne sam6 venec, ampak tudi čašica je časih ob robu pokrita z resicami ali dlakastimi tvorinami, katerim je na skrbi, da ne dohajajo mičkeni žužki pri stranskih vratih do medu; kažejo jim temveč na veliki vhod, ob čegar odprtini so primerno postavljeni prazniki in brazda. Iz te skupine si oglejmo navadno kamenico,2) ki rase marsikje v kot plevel na obdelanem svetu. Cašni lističi so malone do dna oseb-ljeni, in ker zapirajo venčevi lističi, ki stoje med njimi, s svojimi že-bicami vhod v cvet le nepopolnoma, mogli bi zelo majhni žužki od spodi skozi špranjo med časnimi lističi do medu. Toda kosmatinice, ki se razvijejo na čašici, premrežijo omenjene špranje, in žužki, do-spevši do omrežja, ne poskušajo ga predreti, temveč gred6 po tem mostu najprej do glavice in odtod po osrednji odprtini do medovnika. Naposled omenimo še 6nih dlakastih tvorin, ki jih imajo mnoge rastline po steblih in listih; vender pa ne trdimo, da so vse tudi v zvezi z živalimi, toda nekaj jih je pač, ki nekrilatim posetnikom do dobra zapirajo pot do cveta. Tej vrsti prištevamo zlasti one, ki nalik pajčevini prepletajo imenovane rastlinske dele. Za vzgled nam bodi pajčevinati netresek3) in mnoge košarice. Take kosmatinice so tudi mnogim krilatim mičkenim žužkom nevarne pasti, zakaj zamotajo se v njih tal<6, da ne morejo ni naprej ni nazaj. Ako hrani cvet v svojem dnu mnogo medu in ako ga ne prikrivajo raznovrstne dlakaste tvorine, to je več nego gotovo, da se posamezni cvetni deli postavijo in izobrazijo nekamo čudno ter na *) Campanula ciliata. 2) Alyssum calycinum. 3) Sempervivum arachnoideum. 680 M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. poseben način zapirajo pot nepoklicanim gostom. Ponajveč se cvetni deli usločijo, sploščč m razširijo ter tako nakopičijo, da nastanejo žlebiči, cevi, grbe, globelice in predelčki toli raznovrstne oblike, da jih skoro ni moči spraviti v pregledno celoto. Najbolje morebiti ustre-žemo blagovoljnim čitateljem, ako razdelimo te naprave na dve skupini, in sicer tako, da prištevamo jedni vse tiste, ki so nad medovniki po polnoma zaprte, drugi pa take, katerim je vhod sicer tudi zožen, vender pa ima luknjico, kjer žužki lahko potisnejo sesalo v medovnik. V prvem slučaji imamo torej obokane otlinice, do katerih morejo žužki le tedaj, če privzdignejo ukrivljene ali razširjene in gosto zbite dele ali če jih pritisnejo v stran. Dasi so ti deli prožni, vender mora biti živalca močna in mora tudi krepko butniti ob obok, inače ne doseže svojega namena; baš radi tega šibkejše živalce tukaj ne pridejo do medu. Težko ni zaslediti zveze z ozirom na velikost in moč posetnikov z mehanizmom v cvetu, in v obče lahko trdimo, da živalce, katerih telesna obilost ni zadostna, da bi zadele ob bistvene cvetne dele, ne morejo odpehniti durij. Vseh rastlin, katerih medovniki so tako čudno oko varjeni, skoro ni mogoče navesti, zat6 se ozrimo le na nekatere. Znane so ti razne zijalke, zlasti veliki odolin in mnoge madronšice.1) Spodnja ustnica njih venca je močno zvežena in se odlikuje po grbastem oboku, ki se naslanja na gorenjo ustnico in popolnoma zapira vhod do medov-nika. Močna živalca sede na spodnjo ustnico in ko krepko zamahne s svojim dolgim sesalom, klecne zapah in vhod ji je zdajci odprt. Jednako so prikrojeni tudi grebenec,2) Sv. Petra ključ3) in srčnica.4) Časih so samo luskaste ali loputaste tvorine, obešene na venci, ki mole" v njega odprtino in jo dele nekamo na dve nadstropji. V spodnjem nadstropji pod luskami je medovnik. Tak6 je ustvarjena planinska zvonka,5) jako nežna in mična rastlinica višjih planin, ki najrajši uspeva ondu, kjer je po senčnatih prostorih dosti vlage. Znameniti so medovniki raznih črnuh,6) ki jih imajo na posameznih venčevih lističih. Vsak je zastrt s posebnim pokrovom, zakaj vsak listič je nekoliko izglobljen, in stanice okolo globelice izločajo prav mnogo medu. V svojem spodnjem konci je listič bolj podoben reclju nego listu. Ondu, kjer prehaja recelj v medovnik, vidiš listast izrastek, ki se položi liki pokrov čez medovnik in ga popolnoma pokrije. Tu morejo sladkati samo takšne živalce, ki so dovolj močne, da privzdignejo zapah. Le ogleduj mravlje in čuditi se moraš njih i) Linaria. 2) Corydalis. ») Fumaria. 4) Diclytra. 5) Soldanella alpina. 6) Nigella. L. Habe"tov: Kaj zalivaš, dekle, roži. 681 vztrajnosti; od vseh stranij in kakorkoli se da, poskuša ti ta oblizljiva gomazen priti do vabne slaščice. Toda, o j o j, preslabi smo, in trdni zapah se ne gane! Čebelica pa se vede, kakor da je tukaj doma. Nič ne premišlja, nič ne privzdiguje; krepko zastavi sesalo in se napije daru božjega. Seveda je ona izmed priljubljenih gostov, ki ne jemlj6 le slaščice, temveč osmučejo tudi prašnice in brazde, postavljene nad medovnikom. Mnogo je takih rastlin, katerim pokrivajo medovnike prašniki, tvoreči nekako otlino, do katere pridejo le močnejše živalce. Obok tvarjajo ali samo velike prašnice, ki stoje tesno druga poleg druge in so tako zvezane v otel, z ostjo navzven obrnjen stožček, ali pa listasto razširjene prašne niti, ali pa tudi ogromna množina praznikov sploh. Kak6 zaslanjajo prašnice osrednji medovnik, to kažejo najbolj kokorik,1) mnogi razhudniki, srhkolistnice in vresnice. Z ozirom na prašne niti opazuješ največ takšnih rastlin, katerim so se omenjene niti ob spodnjem konci precej razširile in tako torej obstopile medovnik. To kažejo n. pr. repušč,2) zvončice in ozkolistni vrbovec.3) Samo o zadnjem naj omenimo nekaj malega. Njega prašne niti so spodi nekoliko sploščene, stikajo se druga ob drugo, naslanjajo se ob osrednji pestič in delajo otel stožec, poveznjen nad nekovo kolobarčasto ploščo, ki skrgava med. Prav takšen je medovnik raznih zvončic, samo da so njih prašne niti kolikor toliko podobne luskicam, zajedno močno na znotraj ukrivljene in časih celo z dlakami porastene. Kakor smo že omenili, nakopiči se pri nekaterih rastlinah toliko prašnikov, da zaslanjajo osrednji medovnik. Zlasti petoprstniki,4) srL-tena,5) breskev in druge so imenitne v tem pogledu. Prašniki so postavljeni ob gorenjem robu medeničastega ali kotlastega cvetnega dela, ki proizvaja slaščico, nagnjeni proti središču in tvarjajo obok, katerega predro le krepkejše živalce. J) Cyclameu. 2j Phyteuma s) Epilobium augustifolium. 4) Poteutilla. &) Geum. (Konec prihodnjič.) Kaj zalivaš, dekle, roži? JšVaj zalivaš, dekle, roži, Kaj ljubezen meni vzbujaš, Ki jo suša umorila? Ki je v'srci mi zaspala? Vddi, trud je tvoj prepozen: Ve"di, trud je brezuspešen: Prej bi bila ji zalila! Sdma si jo ti končala! L. Habetov. M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 747 Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. Spisal M. Cilenšek. (Konec.) e bilo bi prav, da se ne bi spominjali planinskih belocve-točih zlatic, zakaj tu nas čaka zopet nekaj posebnega. Med se nabira pri njih v majhni globelici na g6renji strani venčevih lističev, in sicer tik odebeljene žebice, v katero je zožena okroglasta glavica. Pred globelico stoji napošev neznatna luskica; nad njo in okolo nje pa so v več kolobarih razprostrti praš-niki, ki izvirajo sredi cveta in s svojimi nitimi zakrivajo medovnik. V cvetu je torej toliko medovnikov, kolikor je venčevih lističev, in žužki morejo do njih sam6 tedaj, ako so dovolj močni, da privzdignejo prašnike ali pa da potisnejo luskico nazaj. Tudi nekatere druge zlatičnice, zlasti velikocvetne, imenitne so dovolj, da si jih ogledamo pri luči, zakaj število njih medovnikov je jako ogromno in časih jih je toliko, kolikor je posameznih praznikov. Planinske srobotine1) prašne niti so v spodnji polovici nekamo listasto razširjene in na notranji strani, obrnjeni proti pestiču, žlebaste. V tem žlebiči se nareja med. Ker pa stoji v vsakem cvetu po več krogov takih prašnikov, ker prasnila zunanjih krogov pokrivajo notranje ter se naslanjajo na njih hrbet in ker obkoljajo vrhu tega vse prašnike še precej togi žličasti lističi, nastane prav toliko zaprtih medovnikov, kolikor je prašnikov. Drobnim živalcam tukaj miza ni pogrnjena- ; le krepki čmrlji odpro medovnik za medovnikom in opraše brazde. Druge srobotine in razni sroboti so kolikor toliko podobni planinski srobotini. Časih napravlja tudi brazda pokrov nad otlino, v kateri se nareja ali nabira med. Taka brazda je razmerno jako velika, sploščena in visi nalik zaklopcu ob vhodu v venčevo cev. Razni planinski svišči so v tem oziru najbolj razviti. Ako hoče žužek srkati slaščico na dnu venčeve cevi, potisniti mora svoje sesalo ob robu široke brazde in odmek-niti venčevo cev, nabrano v gub6 in pritisnjeno na brazdo. No, drobne in šibke živalce tega ne vzmorejo. — Večkrat nego brazda pa zapira pestič medovnik. V takih slučajih je navadno njega najdebelejši del — *) Atragene alpina, 748 M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. plodnica — tako vtaknjen v cevasti ali lijasti venec, kakor bi potisnil zamašek vanj. ' Toliko o prvi skupini. Drugi prištevamo take rastline, pri katerih je vhod do medovnikov sicer tudi zožen, vender ne popolnoma zadelan. Taka zožitev pomeni za cvet dvojen dobiček. Na jedni strani odvrača živalce, ki hrepene po slaščici in bi zaradi telesne svoje postave ne oprašile brazde, kar meni nič tebi nič od medovnika in zavira, da se po nepotrebnem ne porazgublja poklicanim gostom namenjena hrana, na drugi pa taka zožitev sili pripravne živalce, da potisnejo svoje sesalo v cvet prav ondu, kjer mu je potrebno in koristno. V tem oziru to skupino lahko primerjamo ščetinastim in dla-kastim tvorinam, o katerih smo rekli, da kažejo poklicanim gostom pot do slaščice. Nekateri narcisi in svetlini*) imajo jako dolgo cev, ki je spodi zožena v prav tesne predalčke. Tukaj je ravno še toliko prostora, da morejo večji žužki s svojim tankim dolgim sesalom do medu, manjši pa nikakor ne. Narcisovo ožino tvarja cvetni obod, svetlinovo pa čašica; pri mnogih drugih rastlinah pa je zožen venec, in sicer tako, da ostane le 0'2—o-3 mm široka odprtina, po kateri le najtanjše sesalo doseže svoj namen. Nikdo menda ne dvoji, da so lističi, od katerih si moramo misliti sestavljeno tako cev, popolnoma združeni v celoto. Imamo pa tudi rastlin, kjer venčevi lističi niso celota, temveč nekoliko pokrivajo drug drugega. Togi časni lističi jih drže prav tesno, in luknjica, v katero se končuje ozki prerov, nastane tak6, da se najvišji listič lijasto zvije (zimski seboj2). — Zopet drugače so ustvarjeni medovniki lepega zlatega klobuka ali zlatega jabolka,3) nekaterih lanov in babjih z6b.4) Sam6 o prvem nekoliko besedic. Njega medovniki so sredi velikih obodovih lističev, in sicer je na vsakem lističi po jeden. Medovnik je obrobljen z dvema listastima izrastkoma, ki se stikata z robovi in narejata prav ozko cevico, skozi katero more le prav tenko sesalo do sladke tekočine. Cesto je otlinica, katere staničje izloča med, ali v kateri se slaščica nabira, podaljšana v ozko cevko. Vse one tvorine, ki jih imenujemo ostroge, prištevamo tej skupini. Ostroga je pripeta časih na čašico (kapucinska kresa,5) časih na obod (razne kukavice) in časih na venec (nekatere zlatičnice). Dasi je ostroga sama več nego dovolj, da prepreči pot nepoklicanim gostom, vender je priroda še bolj poskrbela za to. Časih je namreč ostroga tudi zavita, in do medu morejo le taki žužki, kateri so prejeli od prirode vrtelasto zvijajoče se sesalo. Le *) Oenothera. 2) Mathiola varja. 3) Lilium Martagon. 4) Geranium. 5) Tropaeolum. M. Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. 749 oglej si čudni cvet lisjakov; njegova venčeva lističa sta skrita v čašici, v spodnji tretjini reclju podobna, ob konci pa izpremenjena v zavit medovnik. Prezreti tudi ne smemo 6nih mnogovrstnih grbic in žmulastih tvorin, ki so mnogokrat nameščene ob vhodu v cvet. Ali te so tako raznovrstne in toli mnogobrojne, da ni mogoče opisati vseh. Njih pomen spoznaš, ako omenimo vsaj nekatere. Na spodnji ustnici raznih zebratovx) stojita pred vhodom v venčevo cev dve stožčasti grbi. Cev je 23 mm dolga in zadi nad medovnikom zožena na 2—3 mm, spredi pa lijasto razširjena in kake 4 mm široka. Rob gorenje ustnice in pod njo skritih prašnikov in brazde pa je oddaljen od ravnega in najbližjega dela spodnje ustnice samo 25 mm. Ako bi bilo venčevo staničje trdno, ne mogli bi debeli čmrlji med ustnicama do lijastega vhoda in tudi ne potisniti dolgega svojega sesala po ozki cevi do medu. Ali tu jim pomaga nekov mehanizem na gorenji ustnici, zbok katerega se vzpne omenjena ustnica in ž njo tudi prašniki in brazda kvišku, kadar butne žužek ob cvet. S svojim kožuhom se dotakne brazde in jo opraši, oziroma osmuče prašnike in si nabere prahu za drugo brazdo. Kak6 pa drobne živalce, ki imajo samo 2*5 mm pre- v mera? Žužek sede n. pr. na srednjo krpo spodnje ustnice, zleze med grbama do lijastega vhoda in smukne vanj. Ker ni tu nobene vrše in nobene druge naprave, nasrka se slaščice in kobaca navzad iz cevi. Gorenje ustnice ni prav nič privzdignil, in kak6 bi jo tudi, saj siromak nima moči. Toda v premeru ima 25 mm, in bas toliko so oddaljeni tudi prašniki in brazda od spodnje ustnice. Ko se torej po-miče po nji, pride v dotiko tudi ž njimi in opravil je nevede prevažno oprašitev. Ce pa pribrni živalca od strani na cvet, mora najprej na jedno omenjenih grb in s te dalje proti lijastemu vhodu. Časih pa sede tudi kar naravnost na grbo. Grbi sta od prašnikov in brazde oddaljeni 2*5 mm, torej ji osmuče tudi v tem slučaji, in baš radi tega sta postavljeni semkaj. Mislimo si, da cvetu nedostaje omenjenih grb in da je ondu kakor mnoge druge ustnatice celo nekoliko vdrt. Razdalja med prašniki z brazdo in med dotičnim prostorom bi ne bila več samo 2'5 mm, ampak 4 mm in še več. Majhni žužki bi prišli do medu brez koristi za rastlino. V velikih potezah jednake, v posameznostih pa vender nekoliko različne so naprave raznih zijalk, in zato se nam ne zdi potrebno posebe govoriti o njih. Tudi se nam je spis že precej raztegnil, in gledati treba, da mu pridemo do konca. !) Galeopsis. 750 M, Cilenšek: Kako" se branijo rastline nepoklicanih gostov. Doslej smo opazovali samo take rastline, katerim zapira vhod do medovnikov venec s tem, da se raznovrstno napihne in otlino kolikor toliko zamaši. Treba se ozreti še na drugo stran, kjer stopijo na venčevo mesto prašniki. Te razmere se nam razjasne sosebno ondu, kjer so odebeljene ali listasto razširjene prašne niti pritrjene ob notranjo venčevo steno in po odrastkih tako prikrojene, da sezajo zadnji od venca proti sredi cevi in jo nalik pretinom dele na več ozkih cevčic. Takih cevčic stoji potem navadno po pet ali šest okolo osrednjega pestiča; zelo stisnjene so in drže do medu na dnu cveta. Po teh cevčicah more le žužkovo sesalo, a tudi to mora biti precej dolgo, živalca pa takšna, da zvršf oprašitev; druge ne morejo do slaščice. Nekateri svišci in slakovi nam kažejo opisano napravo. — Dasi ne tako pravilnih in mičnih, nahajamo vender tudi drugje jednakih tvorin. Sosebno nekatere klinčnice in križnice so v tem pogledu vredne besede. Njih dolge ozke žebice in prašne niti napolnjujejo prostor med togimi, drug ob drugega pritisnjenimi časnimi lističi in osrednjim pestičem tako, da preostajajo jako ozke, do medu držeče cevčice, ki niso pristopne nepoklicanim gostom. Časih je ves cvet napolnjen s pestičem in prašniki, ki se s svojimi nitimi prav tesno oklepajo plodnice in tako zože" ves prostor, da ostane sam6 ozka cevčica, časih le neznatna luknjica ali mičkena raza, skozi katero morejo samo poklicani gostje potisniti sesalo do medovnika. V tem oziru so jako poučne razne stročnice, n. pr. raznovrstne detelje, meteljke, petelinovi grebenčki i. t. d., ki imajo na desni in levi strani gorenjega prašnika, in sicer prav blizu dna cveta, po jedno majhno trioglato odprtino. Jednako so prikrojene tudi razne ljubice. Razven že omenjenih cvetnih delov zastopajo marsikje nepoklicanim gostom vhod do medovnika tudi čašica in krovni lističi. Tak6 nahajamo pri nekaterih klinčnicah, n. pr. pri škripci, prav silno napihnjeno čašico, zaradi česar je oddaljenost medovnika v cvetu od čašice večja nego od odprtine venčeve. Tako ne morejo dobivati žužki medu s tem, da pregrizejo venčevo steno od strani. Dolgo že namreč vemo, da imajo nekateri kožokrilci, zlasti čmrlji, to čudno na-vado, da izkušajo od strani predreti v cvet, kjer so ovohali slaščico Ne brigaje se za navadno odprtino, sklestijo lističe okrog medovnika in potisnejo skozi nastalo luknjo sesalo vanj. To se zgodi sosebno tedaj, kadar je vhod do medu zakrit s cvetnimi deli, katere bi morali čmrlji pritisniti v stran. Taka tatvina pa ne more biti rastlinam nikakor po godi, zakaj tako bi se ne dosegla toli potrebna oprašitev M. Cilenšek : Kakd se branijo rastline nepoklicanih gostov. 751 in cvet bi prestal brez plodu. Ako pa je čašica vsaj nekoliko napihnjena in nje razdalja od medovnika tolika, da je čmrljevo sesalo prekratko, mota se žužek tako po cvetu, da doseže prašnice in brazdo. Kar dosežejo rastline tukaj s tem, da se jim napihne in name-huri čašica, prav tisto jim oskrbi priroda tudi s tem, da jim sestavi Čašico ali pa tudi krovne lističe od prav trdnega staničja, katerega ne more pregrizti nI najmočnejši čmrlj. Ponajveč so omenjeni deli togi, suhi, časih cel6 hrustančasti in se izvrstno upirajo celo najmočnejšemu sesalu. Izmed raznih klinčkov bodi omenjen sam6 brsteči klinček,1) čegar čašica in cvetni venec sta oba prav nežna in na zunanji strani nista nI lepka ni zavarovana z dlakastimi tvorinami; tudi razdalja medu od nežnih lističev je tako neznatna, da bi ga lahko dosegla marsikatera živalca, dasi nima dolgega sesala. Toda okolo cveta so nameščeni trdni krovni lističi, sezajoči do cvetnega vhoda, ki zavrnejo vsakega žužka in mu pokažejo pravi pot. Njih staničje je tako trdo in trdno, da ga ne predre ni čmrlj ni mravlja. Končno bodi še povedano, da takisto stebelni listi, ako so se posebe razvili in namnožili, nekrilate žužke ustavljajo na poti do medu. S6sebno so vredni besede 6ni stebelni listi, kateri steblo popolnoma obkoljajo in delajo nekakšen ovratnik okolo njega. Najpopolnejša je naprava ondu, kjer zrast6 nasprotni listi v jedno celoto, kakor pri raznih svišcih in kovačnikih. Proti robu so taki listi nekoliko upognjeni, in sicer tak6, da gladki rob sam kolikor toliko visi nizdolu, ostali del pa je privzdignjen. Živalce sicer lahko pridejo do opisanih listov, večinoma tudi prekoračijo spodnjo listno stran, toda preko upognjenega roba ne more nobena, in ako to poskušajo, izgube tla in padejo v globočino. Nikakor ni potrebno, da bi bila listna ploskev široka, zakaj tudi ozka zadošča, da je le rob nekoliko zavihan. — Tudi do visečih (kimastih) cvetov, ki se radi prav hitro zazibljejo, ne morejo nekrilate živalce; v nežnih cvetih zvončkovih zaman iščeš nekrilatih mravelj in drugega tega drobiža. Najzanimljivejšim napravam, po katerih se odkrižajo rastline nepoklicanih gostov, prištevamo 6ne cvetove, kateri ustavijo začasno svoje delovanje za dne in se proti večeru zopet odpro. — Rastline, katerih cvetje se odpira šele po solnčnem zatonu, zvrše svojo nalogo ponajveč v jedni noči. Cvetovi, ki so razprostrli nežne svoje lističe danes zvečer, skrijejo jih jutri zarana za vselej. Redkejše so take l) Diantus prolifer. 752 M Cilenšek: Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. rastline, pri katerih se to večkrat ponavlja. Najnavadnejše in najbolj znane v tem pogledu so nam nekatere lepnice,1) ki se odpirajo in zapirajo tri dni in tri noči, ako jih ne moti kaj posebnega. Proti večeru prvega dne, ko so se razprostrli cvetni lističi, prikaže se 6nih pet praznikov, nameščenih pred časnimi lističi, toda sedaj je njih cvetni prah še skrit v prašnicah. Njih prašne niti se v i—2 urah jako podaljšajo in po solnčnem zatonu, ko se mrači', stoje prašnice odprte na ravnih togih nitkah nad cvetnim vhodom in so okolo in okolo posute s cvetnim prahom. Drugega jutra pa se ukrive navzven, prašnice odpadejo ali pa zvenejo na njih. Proti večeru drugega dne se vzravna ostalih pet praznikov, stoječih pred venčevimi lističi; razvijajo se prav tako, kakor smo povedali o prvih. Z mrakom tretjega dne se vzdigujejo dolge, usločene brazde, ki so bile dosedaj skrite na dnu cveta, zakaj bile niso še godne. No, vse to še ni dovolj! V tesni zvezi s prašniki in brazdo je tudi cvetni venec, ki se sedaj odpre, sedaj zopet zapre. Ko se mrači, razprostro se venčevi lističi, obesijo se nekoliko navzven in ostanejo v tem položaji do jutra, ko se zopet zvij6. Zajedno se nekamo na-mehurijo in zapro za dne vhod v cvet, kateremu se prav nič ne pozna, da njega naloga še ni dovršena. Toliko pa da se približa večer, porazgubč se grbe in gube, lističi se zglade in vzravnajo, in cvet je zopet odprt. — Druga posebnost, ki diči vse lepnice te vrste in jim je tudi jako potrebna, to je barva njih cvetov. Ti so namreč na notranji (gorenji) strani lepo beli, zunaj pa zelenkasti, umazano-rumenkasti ali rjavkasti, rdečkasti, sivkasti; zmirom torej takšne barve, ki žužkov ne bode preveč v oči. Dočim svetijo razprostrti lističi, ki vzravnajo notranjo svojo stran navzven, s svojo belo barvo o mraku daleč po okolici in vabijo živalce k sebi, izgreše jih žužki podnevi, ko so se namehurili in zgrbančili ter zamašili vhod. Tudi so se tako zvili, da je njih neznatna barva zunaj, in sedaj naj še kdo trdi, da jih lahko ugledajo bohotni žužki ! Da pa prirodi nikdo ne more očitati skoposti, nagradila je ljubljence svoje še z drugimi svojstvi. Ker se ne morejo razcvitati za dnč, ne gledati oživljajočega solnca in raznovrstnih vsakdanjih pojavov, zato jim je vdihnila nekovo moč, ki menda še bolj mami ponočne žužke nego njih barva. Dočim namreč naše lepnice za dne" prav nič ne dišč, razširjajo zvečer in ponoči, ko se jim je odprlo cvetje, kaj izvrstne dišave daleč na okrog. Ta dišava je tako močna, da te skoro omami, ako imaš v spalnici več takih rastlin. Najčvrsteje puhti od *) Silene. Janko Kersnik: Jara gospoda. 753 osmih zvečer do treh zjutraj in privabi, združena z belo barvo gorenje venčeve strani, mnogo živalc, ki so se napotile otovre za hrano. Ne-krilati žužki ne morejo do cvetja, ker so stebelca lepka. — Drugače seveda podnevi. Žužki o tem času niso cvetu nikakor po volji, zakaj prašnice so mu večinoma odpadle, in najsi vise na njem, nedostaje jim cvetnega prahu; ne morejo ga torej osmukati in brazde ne oprašiti. Slaščica, katero bi žužki pobrali za dne, bila bi izgubljena, in cvetu bi narasla tudi še ta škoda, da bi ostal zvečer brez najizdatnejsega mamila — torej brez gostov. Da se to prepreči, ni boljšega pomočka, nego da cvetni deli ustavijo svoje delovanje za dne. To dosežejo naše lepnice tako, da obrnejo venčevi lističi umazano svojo stran navzven in da ne puh te dišave iz njih. Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Konec.) XIII. sodni sobi majhnega okrajnega sodišča na g6renjem Štajerskem je pregledaval lepega jesenskega jutra sodnik — poleg starikavega kancelista jedini stalni uradnik temu sodišču — spise, ki jih je bilo danes rešiti. Opravka tu ni bilo nikdar preveč, in tudi danes je kazalo, da bode ves dopoldanski posel nekoliko kazenskih obravnav; razžalitve časti in vlačugarstvo, 6ni redni prestopki pred okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo tako redno in sumariški, kakor se otepe snop prosa, kadar je letina dobra. Sodnik v tem kotu, pozabljenem od drugega sveta, bil je naš stari znanec, nekdanji adjunkt Pavel; od dne pa, ko se je vršil oni burni prizor med njim in Vrbanojem, minilo je deset let. Po onem dogodku sta se razšla, vsak na drugo službeno mesto, Ančika pa, ločena od svojega soproga, šla je zopet za točajko h Krači. Ta dva moža si drug drugemu nista bila segla za vrat, ampak končala sta vso stvar kakor navaden sodni spis. Vse, kar je bilo, ležalo je za njima, takisto kakor končani sodni spisi v zaprašeni uma- 48