M 119ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Izvleček Prispevek je spodbuda k debati in reševanju pomembnih vprašanj na več tesno povezanih podro- čjih, kot so: prepad med filozofijo informacij in tistimi filozofijami in teorijami, ki so neupravičeno spregledane kljub relevantnosti za področje knjižničarstva in informacijske znanosti; znanje in modrost kot kategoriji informacijske znanosti; profesionalna odgovornost za filozofijo knjižničar- stva in informacijske znanosti; povezanost računalništva z drugimi znanostmi kot nova znanstvena paradigma. Pri tem uporabljamo kontekstualno metaanalizo izbranih relevantnih virov in filozofsko me- todo spoznavanja s pomočjo pojmov, v primeru klasifikacijske sheme védenja pa metodo ana- lize področja. Glede na izbrane probleme in namene ugotavljamo, da je filozofija knjižničarstva in informacij- ske znanosti osnova teoretičnega in praktičnega dela v profesionalnem prostoru bibliotekarjev in informatologov; pluralistični kritični racionalizem Karla Popperja se izkaže za zelo uporabno filo- zofijo knjižničarstva in informacijske znanosti; model podatki–informacije–znanje–modrost sodi v informacijsko znanost ter na področje upravljanja in organizacije znanja kot njene poddiscipline; za filozofski diskurz v knjižničarstvu in informacijski znanosti so poklicani predvsem teoretično in raziskovalno naravnani kompetentni in aktivni strokovnjaki s tega področja, šele nato pa profesio- nalni filozofi; po vpeljavi “računalniške” paradigme v sodobne znanosti obstaja možnost, da se tudi filozofija informacijske znanosti preseli v filozofijo matematike in naravoslovnih ved, kjer je bila pred “osamosvojitvijo” filozofije družbenih ved, in se tam naprej razvija. Kjučne besede filozofija knjižničarstva in informacijske znanosti, razvojna epistemologija kritičnega racionalizma, model podatki–informacije–znanje–modrost, model PIZM, računalniška paradigma sodobnih zna- nosti Abstract This article represents a stimulus for debate and the resolving of key issues in several co-related fields: the divide between information philosophy and those philosophies and theories that are unjustifiably overlooked with regards to their relevance to librarianship and information science; knowledge and wisdom as categories of information science; professional responsibility for the philosophy of librarianship and information science; the connection between computer science and other sciences as a new scientific paradigm. Contextual (meta)analysis of selected relevant sources was used along with the philosophical method of cognition by notions. Domain analysis was used in the case of the classification scheme of information science cognition. With regards to the chosen issues and purposes it was found that the philosophy of librarianship and information science builds the foundation of theoretical and practical work in the professional environment of librarians and informatologists. The pluralistic rationalism of Karl Popper proved very useful to the philosophy of librarianship and information science. The ‘data–information–knowledge–wisdom’ model belongs to the domain of information science and/or the management and organisation of knowledge as a subdiscipline. For the philosophical discourse in librarianship and information science, experts from this field, oriented towards theory and research are most demanded, followed by professional PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNI^ARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre Institut informacijskih znanosti, Maribor Kontaktni naslov: tvrtko.sercar@izum.si, igor.brbre@izum.si DOI:10.3359/oz0703119 120 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 philosophers as “outsiders”. After introducing the “computer” paradigm to modern sciences, there is a possibility for the philosophy of information science to become part of the philosophy of mat- hematics and sciences, where it had belonged prior to the “emancipation” of social sciences, and where it could develop even further. Keywords philosophy of librarianship and information science, developmental epistemology of critical ratio- nalism, data–information–knowledge– wisdom model, computer paradigm of modern sciences UVOD: PROBLEMI IN NAMENI V primeru filozofije nasploh ne gre le za teoretični inte- res, saj se je v zgodovini velikokrat izkazalo, da ima filo- zofija usodne praktične posledice tako za znanost kot za izgradnjo in uničevanje družbenih skupnosti ter življenje in smrt posameznikov, ne glede na to, ali se tega zaveda- mo ali ne. Gorman (2001, citirano po Talja idr., 2005) meni, da ne bi smeli izgubljati časa in truda za spekulativne raziskave, ampak bi si morali prizadevati za reševanje zelo resnih praktičnih problemov, s katerimi se danes soočajo knjiž- nice, bibliotekarji in uporabniki knjižnic. Kot pravi Bun- sen,1 je najbolj praktična dobra teorija, ali kot je zapisal Leonardo Da Vinci:2 “Praksa so pomorščaki, teorije pa kapitani”. Tudi onkraj Gormanovega stališča obstaja neka metateorija oz. filozofija, le da se tega ne zavedamo. Bi- bliotekarji namreč ne morejo razvijati pravil katalogizaci- je, klasifikacije in kategorizacije za obdelavo gradiva, ne da bi poznali vsaj logiko kot del filozofije. Funkcionalne zahteve za bibliografske zapise – FZBZ (Funkcional re- quirements for bibliographic records – FRBR) so rezultat uporabe konceptualnih modelov za relacijske sisteme po- datkovnih zbirk in potemtakem predstavljajo svojevrstno uporabno epistemologijo. Tehnik iskanja npr. ne moremo razvijati, ne da bi poznali ravnanje in mišljenje uporab- nikov. Od filozofskega stališča je odvisno tudi, ali bomo npr. razvili in uporabljali tipologijo ali taksonomijo. Bawden (2004) meni, da zaenkrat ne obstaja knjiga, ki bi vsebovala izbrano filozofsko gradivo, relevantno za knjižničarstvo in informacijsko znanost – KIZ (Library and Information Science – LIS) in dokumentalistiko. Filozofsko gradivo je s tega stališča nekaj, kar prihaja na področje KIZ in dokumentalistike “od zunaj”.3 A obstaja tudi drugačno stališče (Floridi, 2002), po katerem je KIZ kot tak imanentno uporabna filozofija informacij. Področje KIZ označuje pojav jezika, pisav, tiska, računal- nikov in njihovega povezovanja na spletu, strukturiranih računalniških baz podatkov, informacijske eksplozije v drugi polovici 20. stoletja (ki je prinesla 30-krat več informacijskih virov kot v celotni predhodni zgodovini), eksplozije digitalnih informacij na internetu v zadnjih dvajsetih letih in ta ugotovitev nas pripelje naravnost do filozofije KIZ. Brez konceptualizacije področja KIZ, na- mreč ne moremo vedeti, s čim se sploh ukvarjamo na tem področju (in kako), ali povedano drugače, brez filozofije ne gre. Če si ogledamo nekaj zadnjih zvezkov vodilnih revij s področja KIZ (Journal of Documentation, JASIST, ARIST, Library Trends, Knowledge Organization), lahko ugotovimo, da vse, brez razlike, posvečajo veliko pros- tora filozofskim vidikom KIZ, filozofiji računalništva in informacij ter znanosti o védenju. Če so informacije edini “input” mišljenja kot funkcije možganov, je znanost o informacijah tudi znanost o miš- ljenju, psihologija in filozofija (logika) mišljenja. Da bi predmet preučevanja informacijske znanosti čim natanč- neje opredelili, ne da bi napačno predpostavljali tisto, kar naj bi bilo opisano na osnovi izkustva, je neizogiben teo- retični razmislek, to je filozofija informacijske znanosti. Nova filozofija informacij na čelu z Lucianom Floridijem, ki je dala dodatni zagon razvoju, ki ga v zadnjih letih doživlja področje KIZ, temu ne posveča zaslužene pozor- nosti (prim. Floridi, 1999, 2002a, 2002b, 2003a, 2003b, 2004a, 2004b). Najin namen v zvezi s tem je premostiti prepad med fi- lozofijo informacij ter tistimi filozofijami in teorijami, ki so jih po najini oceni neupravičeno spregledali glede na njihovo relevantnost za področje KIZ. Glede na to, da se v filozofiji, psihologiji, sociologiji, KIZ, računalniški in organizacijski znanosti, politiki in v vsakodnevnem življenju vedno več govori o znanju, vključno z modrostjo (Rowley, 2006), preseneča Flori- dijevo stališče, da je treba kategorijo znanja iz sodobne filozofije informacij opustiti, saj so (resnične) informacije nekaj drugega kot znanje (védenje), da (in zakaj) so stvari takšne, kot so. Zato želiva prikazati teorije, v katerih je znanje osrednji pojem in ki predstavljajo poizkus spremeniti informacij- sko znanost v znanost o védenju (angl. knowledge scien- ce) (Zins, 2007a, 2007b, 2007c, 2007d), a poleg znanja vključujejo tudi modrost. Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI M T 121ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Floridi tudi meni, da so za filozofijo informacij odgovorni profesionalni filozofi (Šercar, 2006). Glede tega bova poskušala predstaviti drugačna (celo povsem nasprotna) stališča, da naj bi se s filozofijo KIZ ukvarjali informacijski znanstveniki sami (Hjørland, 2005). V zadnjih 400 letih se je znanost razvijala na osnovi upo- rabe dveh metodologij: eksperimenta in teorije. Razvoj digitalnih računalnikov je zagotovil tretjo, računalniško metodologijo, saj brez predvsem računalniških simulacij znanstveno delo v fiziki, kemiji, biologiji, medicini itd. več ni mogoče. Pokazala bova, da lahko, zaradi te nove znanstvene para- digme brezšivne povezanosti računalništva z drugimi znanostmi (Šercar, 2007), pride do “selitve” epistemolo- gije s področja humanistike na področja naravoslovja in matematike (Humphreys, 2004). FILOZOFIJA KARLA POPPERJA KOT FILOZOFIJA KIZ Zavedati se moramo obstoja številnih, med seboj ne- kompatibilnih teorij, ki jih podpirajo različni, vendar včasih enako močni empirični dokazi. Posledica tega sta sodobni skepticizem in relativizem. Popper4 je pokazal, da absolutne resnice na področju znanosti ni in da obstaja samo objektivna resnica, s tem pa postmoderni relativi- zem izgubi tla pod nogami. Objektivno resnična teorija je npr. teorija, ki jo kompetentni znanstveniki (ali porote na sodiščih, kjer se tudi dokazuje resnica) sprejemajo kot najbolj točno ali najmanj netočno v danem trenutku, glede na stanje empiričnih dokazov za njeno potrditev (verifikacijo) ali zavrnitev (falsifikacijo). Empirist Bacon5 ni bil naklonjen knjižnicam. “Beri nara- vo, ne knjig!” je bil njegov moto. Posledica takega odklo- nilnega stališča do knjig je bila, da v njegovi vizionarski državi New Atlantis ni knjižnice (Bacon, citirano po Rayward, 2004). Drugi veliki empirist Hume6 je menil, da je treba zažgati vse knjige, ki ne vsebujejo številk o dejstvih, saj razen ponarejenih dejstev, utvar in lažnega modrijanstva ne morejo predstavljati ničesar. Radikalni behaviorist Skinner7 je tudi govoril, da preuču- je naravo, ne pa knjig in da njegovi eksperimenti izhajajo iz drugih eksperimentov in ne iz teorij. Comte8 je bil mnenja, da mora biti pozitivna teorija za- snovana na opazovanjih, a hkrati potrebujemo tudi neko teorijo za povezovanje med seboj izoliranih opazovanj. Logični pozitivizem Dunajskega krožka je bil bližje klasičnemu empirizmu (čeprav je bil ta psihologističen) kot pa klasičnemu pozitivizmu. Logični pozitivisti so se ukvarjali z znanjem in njegovimi lingvističnimi in logič- nimi vidiki s pomočjo logične analize jezika. Po njiho- vem mnenju napredek znanosti temelji na akumulaciji stavkov o posamičnih in jasnih opazovanjih, kot so npr. podatki o dejstvih, ki jih beležijo znanstveni instrumenti. Znanstveno védenje je rezultat logike znanosti a priori in resna znanost mora biti prosta vrednostnih in normativnih elementov, tj. metafizike. Po logičnem pozitivizmu ob- stajata enotnost znanosti in splošni jezik za izražanje idej. Model za vse znanosti naj bi bila fizika. Gre za Leibnizo- vo9 teorijo o idealnem jeziku, primernem za jasno in na- tančno izražanje dejstev in izpeljavo sklepov. Empirizem pri obdelavi informacij temelji na strategiji od spodaj navzgor (angl. bottom-up). Racionalizem kot model vseh drugih znanosti postavlja geometrijo. Racio- nalizem je epistemologija, ki poudarja vlogo jasnih poj- mov in dokazov ter daje prednost deduktivni metodi. Pri obdelavi informacij racionalizem uporablja strategijo od zgoraj navzdol (angl. top-down). Pojmi in kategorije so prirojene strukture za klasifikacijo zaznav. Na relevantnost Popperjeve filozofije za področje KIZ je opozoril že Brookes (1980). Popperjeva filozofija (1973, 1994, 1995) je kritični ra- cionalizem. Klasični racionalizem predpostavlja, da v naravi obstaja red, ki se ga da odkriti in mapirati po klasifikacijskih shemah znanja na splošno veljaven na- čin. Po Popperju tega reda v naravi ni. Red obstaja le v znanstvenih teorijah. Prav tako ni sama po sebi smiselna tudi zgodovina, če ji mi ne opredelimo smeri in namena. Temelj njegove hipotetično-deduktivne metode je, da so logične implikacije povezovanja izvedene iz teorij, nato pa se morajo ti deduktivno izvedeni rezultati preveriti še izkustveno, da bi potrdili ali zavrnili te, na osnovi teorij izvedene predpostavke. Popper je pluralist. Po zgledu Platonovega10 pluralizma treh svetov, in sicer nespre- menljivega sveta idej najvišje resničnosti, sveta duš, ki so bile pred našim rojstvom del sveta idej, in minljivega fizičnega sveta – sveta senc idej, ter umetnosti kot sence senc najnižje resničnosti, je tudi Popper razvil teorijo treh svetov. Vendar je Platonova teorija, teorija človekovega padca (po zgledu Adamovega padca v Svetem pismu Stare za- veze), Popperjeva pa teorija njegovega razvoja in vzpona. Kot rečeno je po Platonu popolnoma resničen prvi svet idej. Drugi svet je svet duš, ki so živele v prvem svetu, preden smo se rodili. Rojstvo je neke vrste padec v tretji, minljivi svet fizičnih teles in pozabe. Spoznanje je priklic tega pozabljenega znanja iz spomina in ga lahko ponovno dosežejo le filozofi. Kot so fizične stvari vidne za naše oči, naj bi bil za duha izbranih filozofov viden svet idej. Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI 122 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Teorija tretjega sveta Najpomembnejši del Popperjeve filozofije je teorija o tretjem svetu. Po Popperju živimo v svetu fizičnih teles in imamo tudi sami fizično telo. A ko govorimo z drugim človekom, ne nagovarjamo njegovega telesa, temveč njegovega duha. Tako poleg prvega sveta fizičnih teles in njihovih fizičnih in fizioloških stanj obstaja drugi svet mentalnih stanj in procesov. Med prvim in drugim sve- tom obstajajo intenzivna razmerja, tj. vprašanje odnos telo–duh. Popper je kot rečeno pluralist, saj sprejema tudi realnost tretjega sveta. Tretji svet je svet človekovih pro- izvodov, v katerega sodijo arhitektura, likovna umetnost, književnost, glasba, znanstveno védenje ter teoretični in praktični problemi, teorije in znanstveno-kritične debate. Logične povezave, razmerja, nujnosti, nezdružljivosti obstajajo samo v naših teorijah o naravi. V naravi tega ni, pravi Popper. Proizvodi so včasih fizične stvari, kot so zgradbe, kipi, slike ali risbe, nekateri proizvodi naših možganov pa niso ravno fizične stvari, npr. Shakespearo- va igra Hamlet. Rečemo lahko, da je Hamlet kot tiskana knjiga fizična stvar, enako kot risba na papirju. Vendar izvajanje predstave Hamlet ni čisto fizična stvar, saj gre za zelo zapleteno zaporedje (fizičnih) dogodkov. Za no- beno dramsko uprizoritev te igre ne moremo trditi, da je identična Shakespearovi predstavi o tem, kaj naj bi bila drama Hamlet, prav tako niso vse uprizoritve Hamleta identične Shakespearovi uprizoritvi. Odnos med Hamle- tom in posameznimi uprizoritvami si lahko predstavljamo na podoben način, kot odnos med izvirno sliko ali risbo in reprodukcijami. Na približno podoben način se Shake- spearov Hamlet razlikuje od posamičnih “reprodukcij” ali uprizoritev. Medtem ko so izvirne slike, risbe in njihove reprodukcije fizične stvari, Hamlet očitno ni. Uprizoritve Hamleta sodijo tako v prvi svet fizičnih stvari kot tudi v tretji svet proizvodov naših možganov, Shakespearova drama pa sodi samo v tretji svet. Podobno je z glasbo. Simfonija v kodirani obliki sodi samo v tretji svet. Drugega sveta naših lastnih mentalnih stanj ne moremo razumeti brez spoznanja, da je njegova glavna funkcija proizvajati objekte tretjega sveta in delovati na osnovi prav teh objektov. Ker drugi svet ni samo v interakciji s prvim svetom, kot misli Descartes,11 ki je bil začetnik dualizma, ampak tudi s tretjim svetom, lahko objekti tretjega sveta delujejo na osnovi prvega sveta samo skozi drugi svet, ki funkcionira kot vmesnik. Tretji svet je poleg številnih drugih stvari sestavljen tudi iz zapisov dejstev, npr. tudi iz zapisov merilnih instrumentov za temperaturo. Lahko se zdi, da le-ti sodijo v prvi svet. Vendar zapise o temperaturi prirejamo ljudje in jih urejamo tako, da grafi- kon o gibanju temperature hkrati sodi v prvi in tretji svet. Prvi svet lahko deluje na osnovi tretjega sveta in samo skozi našo vmesno akcijo. Tretji svet je kibernetični sistem s povratno zvezo, saj lahko mi delujemo nanj, hkrati pa lahko tudi on deluje na nas. To je Popper poimenoval dajanje (angl. give to) v tretji svet in jemanje (angl. take from) iz tretjega sveta. Tretji svet obstaja tudi v živalskem svetu in problem se lahko preučuje tudi v luči evolutivne Darwinove12 teorije. Tretji svet sestoji iz umetnosti, znanosti, kritičnih znan- stvenih razprav in, kar je najbolj pomembno, problemov, ki imajo tudi objektivno eksistenco, neodvisno od našega duha. Vsaka regija, vsak objekt je tudi avtonomen. Avto- nomija tretjega sveta je v nepričakovani (angl. uninten- ded) posledici človekovih proizvodov, je nekaj, česar nismo nameravali, in nepričakovana posledica tega, kar smo naredili (primer naravnih števil 1, 2, 3, 4 …). Tako so nepričakovane posledice pred našimi predpostavkami, iz tretjega sveta lahko dobimo več, kot smo vložili. Subjektivno in objektivno znanje: model razvoja Znanje je lahko subjektivno in objektivno. Največji del subjektivnega znanja so prirojene sposobno- sti, preostalo znanje je pridobljeno, najpogosteje privzeto iz objektivnega znanja tretjega sveta. Subjektivno znanje so sposobnosti za reakcijo na določeno situacijo.13 Objektivno znanje je kot “zunajtelesno” znanje del tretje- ga sveta in je z biološkega in evolutivnega stališča njegov najpomembnejši del, ki ima hkrati najpomembnejše po- sledice za prvi svet. Objektivno znanje se razvija na način odstranjevanja napak (angl. elimination of errors – EE). Začne se s problemom in konča z novim problemom. Neki problem (P1) se rešuje po metodi EE na podlagi ob- stoječega objektivnega znanja, tj. provizoričnih (približno resničnih) teorij (angl. tentative theories – TT). Rezultat raziskave po EE je nov problem P2. Problem (P) je lahko neki praktični ali teoretični problem. Objektivno znanje je praviloma rezultat tekmovanja teorij, provizorično upo- rabljenih za reševanje nekega znanega problema. Model razvoja objektivnega znanja je uporaben tudi za subjek- tivno znanje in je hkrati tudi logika biološke evolucije in ne samo rasti znanja. Pri: P1 → TT → EE → P2 je TT mutacija, EE pa odstranjevanje napak z naravno selekcijo. Subjektivno znanje postane objektivno na osnovi obliko- vanja v nekem jeziku. Model prirojenega in pridobljenega znanja velja tudi za jezik. Prirojena sposobnost učenja jezika je ključ za tretji svet. Znanje konkretnega jezika (npr. slovenskega) je pridobljena sposobnost, sposobnost učenja jezika pa je prirojena splošna značilnost človeške Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI M T 123ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 vrste. Vse prirojene sposobnosti so bile pridobljene v filogenezi po metodi EE. Platonov prvi svet idej je sestavljen iz besed, pojmov in pomenov, Popperjev pa iz stavkov (angl. statements), teorij in objektivne resnice. Idejo o stavku (nem. Satz an sich) je Popper povzel po Bolzanu,14 idejo o tretjem svetu pa po Fregeju,15 ki je jasno razlikoval psihološke in logič- ne vidike mišljenja, subjektivne miselne procese in ob- jektivne miselne vsebine ter uvedel tretji svet (nem. das dritte Reich). Fregejev tretji svet sestoji iz pojmov ter res- ničnih in lažnih trditev. Odstranjevanje napak kot metodo evolutivne epistemologije je Popper povzel po Selzu,16 teorijo jezika pa po Bühlerju17 (Ter Hark, 2004). Selz je bil popolnoma pozabljen, dokler ga ni ponovno uveljavil Ter Hark. V teoriji resnice se Popper opira na semantično teorijo resnice Tarskega,18 v etiki pa na ekspresivno etiko Stevensona,19 znano kot emotivizem (Stevenson, 1944).20 Teorija jezika Glavni “soustvarjalec” tretjega sveta je jezik, ki je temelj tako umetnosti kot znanosti in objektivnega znanja. Svo- jo teorijo jezika je Popper zgradil na teoriji jezika Karla Bühlerja, nemškega psihologa mišljenja. Teoretični pluralizem v Bühlerjevi teoriji jezika je povzel njegov študent Hofstätter (citirano po Ter Hark, 2004). Bühler razlikuje tri funkcije jezika: ekspresivno, infor- mativno in deskriptivno. Ekspresivna funkcija je naj- nižja in je skupna človeku in živali. Obrazna mimika in podobno so znaki notranjih stanj. Ko druga žival reagira na znake notranjih stanj, ekspresija postaja za pre- jemnika signal (informativna funkcija). Za naš jezik je tipična deskriptivna funkcija. Ta funkcija nam omogoča izrekanje stavkov, ki opisujejo stanja zadev. Stavki so lahko resnični ali lažni. Jezik ni samo fonetski sistem, ki ga proučujejo lingvisti in fiziologi, temveč je tudi izraz misli in čustev pri govorniku in poslušalcu. Lingvistični znaki imajo objektivno vsebino. Znak, signal in simbol so vključeni v psihologijo jezika in ustrezajo vidikom izkušenj, ravnanja in kulture. Bühler je kritiziral behavi- orizem zaradi izključno zunanjega fonetskega proučeva- nja ravnanja in ignoriranja njegovega pomena. Kritiziral je tudi intuitivno psihologijo strukturnega razumevanja duha zaradi poudarjanja vzročnih mehanizmov za pre- moščanje prepada med izkušnjami in kulturo. Bolj se je zanimal za zmogljivost možganov pri reševanju proble- mov kot za psihične konflikte ali uporabo psihologije v terapiji. Freuda je razglasil za psihologa, ki v psihičnih strukturah in procesih vidi samo vsebino in nagonske sile, zavrača pa obstoj mišljenja, s katerim rešujemo probleme. Popperjeva teorija jezika, pri kateri je jezik nosilec objek- tivnega znanja, je torej nadgradnja Bühlerjeve teorije. Človeški jezik se razlikuje od jezika živali vsaj v dveh funkcijah: deskriptivni ali informativni ter dokazovalni ali kritični funkciji. Ti funkciji predstavljata človeški jezik kot prvo in osnovno področje tretjega sveta: 3 proizvodi (kot so knjige, zgradbe, miti, jezik), 2 sposobnosti organizma (angl. dispositions), 1 fizična stanja. Jezik živali ne transcendira drugega področja sposobno- sti izražanja čustev in sposobnosti reakcije na izražanje čustev. Človeški jeziki, ki so tudi dispozicijski, področje sposobnosti le transcendirajo in tako postanejo osnova tretjega sveta. Človek ima tudi moč razvijati domišljijski svet. Z iznaj- dbo deskriptivnega jezika smo dobili sredstvo, da pove- mo stvari, ki so resnične, in stvari, ki niso resnične, kot so zgodbe, pravljice in miti. Inventivna moč ima korenine v podedovano utrjeni deskriptivni funkciji jezika. Zgodbe in miti so prvi “prebivalci” tretjega sveta. Njim sledijo stenske risbe o lovu. Iz tega se je razvil slikovni jezik in pisni jeziki. Živalski jeziki vključno s človeškimi se lahko obravnava- jo kot subjektivno znanje. Lahko se obravnavajo tudi kot nekaj fizičnega in objektivnega, to je kot orodja, razvita zunaj telesa. Zadnje tolmačenje očitno temelji na osnovi človeškega pisnega in tiskanega ali zabeleženega jezika, ki ima svoje predhodnike v nekaterih živalskih jezikih. Razlika med živalmi in človekom pa je ta, da živali raz- vijajo organe (boljše oči, hitrejše noge), človek pa nova Slika 1: Pluralistična teorija jezika K. Bühlerja Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI 124 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 orodja (kot so očala ali avtomobili), kot meni Butler21 (citirano po Popper, 1994). A tudi človeška orodja imajo svoje živalske modele (ptič- ja gnezda, pajkove mreže, nasipi bobrov). Živali jih gra- dijo nagonsko in v kombinaciji s posebnimi pogoji v ne- posrednem okolju, ki ga ne morejo spremeniti, človek pa ga spreminja, gradi ali uničuje. Živalsko stezo v džungli lahko obravnavamo kot sredstvo, vendar tudi kot socialno institucijo. In četudi živali proizvajajo lastni tretji svet, ne obstaja žival, ki bi proizvedla objektivno znanje, po če- mer se človek bistveno razlikuje od nje. Nobeno človeško (eksosomatsko) orodje nima dedne osnove in ni nastalo na osnovi instinktov, kot je to pri živalih, razen jezika, ki ima prirojeno osnovo. Teorijo o višjih funkcijah jezika je kot rečeno prvi za- stavil Bühler, vendar so jo filozofi in psihologi v glavnem ignorirali. K tej osnovi je Popper dodal še četrto funkcijo, in sicer dokazovalno ali kritično funkcijo (angl. argumen- tative or critical function). Višje funkcije pa so bistvene za objektivno znanje. Shema ima biološki in evolutivni značaj. Živali in ljudje ne morejo komunicirati brez hkratnega izražanja notra- njih fizioloških stanj. Ljudje ne moremo nečesa opiso- vati ali soljudi informirati o tem, kar opisujemo, ne da bi komunicirali in ob tem izražali same sebe. Prav tako ne moremo dokazovati in razpravljati, ne da bi istočasno uporabljali vse tri preostale funkcije jezika poleg doka- zovalne. Torej, če je podana katera koli funkcija jezika, so podane tudi vse druge, ki so uvrščene pod to funk- cijo. Ukazna funkcija je vrsta nižjih funkcij prepovedi, npr. “prehod prepovedan”, “kopiranje prepovedano”. Med višje funkcije sodijo opozorilna (angl. hortative), spodbujevalna (angl. incentive), hvalilna (angl. lau- datory) in poniževalna (angl. derogatory) funkcija. Z biološkega vidika je funkcija ukaza sprožiti določeno akcijo in reakcijo. Po Popperju lahko imamo uporabo signalov v računalniku za vrsto ukaznega jezika. Isto velja za gensko kodo. V obeh primerih lahko vsebino ukaza tolmačimo kot opis tega, kar dosežemo z ukazom. Vendar obstajajo razlogi za mnenje, da v računalniku ali celici temu ni tako. Po Bühlerju se komunikacija dogaja, kadar izražanje (znaki) enega posameznika vpliva na drugega posameznika kot signal, ki v tem drugem sproži odgovor. Obstajajo pa seveda signali, ki ne predstavljajo ekspresij. Večina filozofov ne gre onkraj ekspresij in komunikacij. Redki so tisti, ki ekspresijo razlikujejo od komunikacije in je vse bodisi “ekspresija” ali “komuni- kacija”. Nekateri poudarjajo ekspresijo, drugi komuni- kacijo, nihče pa drugih funkcij. Ob opisovanju Bühlerjeve teorije nas Popper poskuša in- formirati o njej. Vendar tega ne more početi brez izražanja nekega stanja v organizmu, brez neke “retorike”, saj ne moremo komunicirati, ne da bi pri poslušalcu ali bralcu sprožili neko čustveno reakcijo. Opis praviloma vključuje tako ekspresijo kot komunikacijo. Po Bühlerju opisovanje ni poseben primer komuniciranja, kot tudi komuniciranje ni poseben primer izražanja. Komunikacijska funkcija jezi- ka ni ekspresivna funkcija jezika. Komunikacijska funkcija je pomembnejša od ekspresivne. Prav tako je treba ločiti opisno funkcijo od komunikacijske, kar je z biološkega vi- dika še bolj pomembno. Človeški jezik je opisni v smislu, da lahko povemo zgodbo, ki je resnična ali lažna, in je lah- ko tudi predmet kritike. Rečemo lahko: “Ta informacija ni resnična”. Zavračanje (negacija) se je v biološkem razvoju začelo z ukazom: “Ne delaj tega” itd.. Četrto ali kritično stopnjo funkcije jezika dosežemo, ko se opisna funkcija popolnoma loči od komunikacijske funkcije. Teorija resnice Z jezikom se je pojavilo tudi tisto, kar poimenujemo “res- nica”, kot je stavek, “da je neka stvar tisto, kar je”. Resni- ca kot druge stvari v tretjem svetu ima svojo avtonomijo in ni nekaj, kar imamo v svojem žepu. V tretjem svetu kot svetu objektivnega znanja obstaja le objektivna resnica kot nekaj, kar je zaenkrat sprejeto kot resnica (npr. neka teorija). Kot rečeno, resnica ima določeno avtonomijo. To pomeni, da nečesa ne moremo razglasiti za resnico s po- tezo peresa kot pogosto poskuša marsikatera oblast pisati zgodovino po svoje. Iz popačene zgodovine ne moremo narediti resnice. Če lahko resnico poljubno spreminjamo, potem več ne gre za resnico. Schlick22 je zapisal, da je korespondenca na osnovi dej- stev tista korespondenca, ki jo matematiki imenujejo korespondenca ena na ena. V jeziku pa korespondenca ena na ena ne obstaja, razen tavtologije. A tavtologija ničesar ne pojasni. Wittgenstein23 je rekel, da je resnica slika, stavek pa je resničen le, če gre za resnično sliko o dejstvu. Toda stavek je slika le v metaforičnem smislu in “slikovna” teorija jezika nam sploh ni v pomoč, saj sta- vek ni fotografija. Kadar sodnik od priče zahteva, da mora govoriti resnico in ničesar drugega kot resnico, predpostavlja, da priča ve, kaj od nje zahteva. Resnica naj bi bila nekaj zelo tri- vialnega. Višje lingvistične funkcije (osnova tretjega sveta) Dokazovalna ali kritična funkcija Deskriptivna ali informativna funkcija Nižje lingvistične funkcije Komunikativna funkcija Ekspresivna funkcija Slika 2: Evolutivna shema človeških funkcij jezika Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI M T 125ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Tarski (1935) razlikuje dva problema. En problem nasto- pi, kadar govorimo o stavku in dejstvu, drugi problem pa je odnos med stavkom in dejstvom. Rešitev se tako mora nanašati na ta odnos. Resnica naj bi bila obstoj pogojev za resničnost stavka. Tarski v teoriji korespondence govori o semantičnem metajeziku, v katerem lahko govorimo o stavkih v nare- kovajih, npr. “sneg je bel”, in jeziku, v katerem govorimo o dejstvih brez uporabe narekovajev. Stavek “sneg je bel” (tukaj govorimo o stavku) se ujema z dejstvi natanko tedaj, ko je sneg res bel (tukaj govorimo o dejstvu). Prav tako stavek “sneg je zelen” ustreza dejstvom le, če je sneg zares zelen. Splošna oblika te teorije je: Stavek X je resničen natanko tedaj, ko je zadoščeno Y, pri čemer je Y propozicija, izražena v X. To pojasnjuje pomen “ustrezanja dejstvom”. Resnica torej obstaja. Treba pa je ločiti resnico v znanosti in resnico v književnosti. V znanosti kot rečeno gre za objektivno resnico s statusom “regulativne ideje”. Objek- tivna resnica je rezultat kritične izmenjave subjektivnih opisov dejstev s pomočjo jezika v človeški intersubjek- tivni praksi. Naši “jazi”, višje funkcije jezika in tretji svet so med seboj tesno povezani. Večina filozofov je mešala idejo o resnici in vprašanje kriterijev resnice. Vendar je Tarski pokazal, da splošni kriterij resnice ni mogoč in da ne obstaja. Pragmatiki so to ugotovili že prej. Čeprav splošnega kriterija resnice ni, pa obstaja veliko kriterijev neresnice. Glavni kriterij neresnice je nekonsi- stentnost. Če je teorija protislovna, je neresnična. Vendar nam to ne pove veliko, saj ima negacija teorije, ki vsebuje veliko informativne vsebine, vedno zelo majhno infor- mativno vsebino. Zato v primeru zavrnitve neke teorije praviloma ne odkrijemo velike resnice. Tretjo, deskriptivno raven jezika lahko razdelimo na dve podravni: eno, na kateri še nismo dosegli objektivnosti, in drugo, na kateri smo jo dosegli. Bühler je imel v mislih doseženo objektivnost in zaradi tega je njegova teorija nad večino teorij o jeziku. Stevenson (1944) je v jeziku odkril tudi emotivne in komunikativne osnove etike. Treba je ločiti resnico (kot problem ujemanja med jezi- kom in dejstvi) od veljavnosti, dokazov. Po Popperju so tudi dokazi del tretjega sveta. Teorija je lahko resnična ali lažna. Objektivna resnica se pojavi na ravni deskriptivne funkcije jezika, vrednotenje resnice pa na ravni dokazo- valne ali kritične funkcije. Slednja seveda ni možna brez deskriptivne funkcije. Vrednotenje vključuje relevanco. Pojem relevance predpostavlja, da sta teorija ali zgodba v funkciji reševanja nekega problema. Vrednotenje je presojanje raziskovalnih metod in tehnik ter kritična ob- ravnava dokazov za in proti in se pojavi na kritični ravni. Ideja resnice se nanaša na opis in informacijo, pokaže pa se samo v prisotnosti dokazov in kritike. Stavek je po Popperju “simbolični opis”. Simbolični opis se lahko ujema s podatki o fizični realnosti ali pa ne, in je lahko resničen ali lažen. Resnica je torej odnos med sim- boličnim opisom, to je stavkom, in fizično realnostjo. Po njegovem mnenju je v temelju dualizem dejstev (angl. facts) in odločitev (angl. decisions). Pogosto je izpostav- ljal problem, kaj pomeni “pomen”. Dejstva nimajo pome- na, pridobijo ga lahko le na osnovi naše odločitve. Teorija duha in “jaza” Teorija tretjega sveta in teorija jezika sta glavni sred- stvi napredka v eksperimentalnem reševanju problema telo–duh. Materializem, fizikalizem in behaviorizem so osredoto- čeni na raziskave telesa, fizioloških stanj in fizično rav- nanje, ignorirajo pa zavest, ki vsekakor obstaja. So neza- vrnljivi. Prav tako je tudi idealizem nezavrnljiv, čeprav se osredotoča na duha, ki naj bi edini resnično obstajal, in zavrača obstoj fizičnega sveta. Pri tem nezavrnljivost ni prednost, ampak slabost teorije. Po Descartesovem interakcionizmu se med seboj preple- tajo mentalna in fizična stanja. Fizična stanja obstajajo v prostoru in času, interakcije pa naj bi se dogajale v hipo- fizi. Po Spinozi24 potekajo mentalna in fizična stanja vzpored- no. Duh in materija sta dva vidika iste stvari. Če gledamo na realnost od zunaj, vidimo materijo, če pa gledamo, od znotraj. vidimo duha. Če jajce gledamo od znotraj, je konkavno, če ga gledamo od zunaj, pa je konveksno. Po epifenomenalizmu, ki je različica Spinozovega para- lelizma, obstaja duh, vendar kot epifenomen, kot nekaj nepomembnega, stranskega. S stališča epifenomenalizma so materializem, fizikalizem in behaviorizem zgrešene teorije, saj zavračajo obstoj zavesti, vendar so pravilne, kadar ta obstoj ignorirajo. Epifenomenalizmu in para- lelizmu je skupno prepričanje, da je fizični svet popoln in dovršen in vse, kar se da pojasniti, se lahko pojasni v čisto fizičnih izrazih. Po Popperju prvi svet ni zaključen ali dovršen, vendar je odprt proti tretjemu svetu, ki lahko, v interakciji z dru- gim svetom kot vmesnim svetom, vpliva na prvi svet. V tretjem svetu je zasidran tudi naš “jaz”, ki brez njega ne more obstajati. Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI 126 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Človek se za razliko od živali samega sebe in svojega praktičnega delovanja v času in prostoru zaveda. Pol- na zavest o našem “jazu” vsebuje znanje o sebi in vsaj rudimentarno zavest o preteklosti in pričakovanjih, ki vključuje naše cilje in namere, naše neposredne in bolj dolgoročne interese v življenju. Vse to je v nas, in sicer v obliki dispozicij, ki izhajajo iz priklica preteklosti v našo zavest. Naše dispozicije se zelo razlikujejo od ekvivalent- nega dispozicionalnega prostorsko-časovnega čuta živali. Človeške dispozicije usmerjajo: teorija časa, temelječa na ciklu dneva in noči, teorija prostora kot urejenega niza nespremenljivih razdalj med fizičnimi telesi, in teorija fizičnih teles kot nespremenljivk v našem okolju. Zaveda- mo se svojih teles in teles drugih kot nespremenljivk ali kot teles, ki se le počasi spreminjajo. Moralne in materialne avtorske pravice z vidi- ka Popperjeve teorije tretjega sveta Popper se ni spuščal v vprašanja avtorskih pravic. Teorija tretjega sveta vključuje prispevanje vanj in jemanje iz njega. Za prispevanje k tretjemu svetu so potrebni viri (čas, denar, kreativni ljudje), vendar prispevanja ni brez jemanja. Namena jemanja pa sta dva: jemanje zaradi uporabe v proizvajanju in prispevanju k tretjemu svetu ter jemanje zaradi uporabe same brez namena prispevanja. Jemanje ima glede avtorske pravice moralni in materialni vidik. Moralni vidik rešujemo s citiranjem, materialni s plačevanjem uporabe proizvodov tretjega sveta, odvisno od tega, kako je jemanje urejeno zakonsko, mednarodno in v posamezni državi. Avtorska pravica naj bi bila ena iz- med naravnih pravic (Jer 23, 30: “Zato, glej, pojdem nad preroke, govori GOSPOD, ki drug drugemu kradejo moje besede.”). Jemanje naj bi bilo svobodno, ne glede na to, ali je brezplačno ali pa pogojeno s plačevanjem. A plača lahko tisti, ki ima. Potemtakem je jemanje, poleg znanja, veščin, tehnologije (npr. potrebne za učinkovito uporabo e-virov na internetu), pogojeno tudi z družbeno-gospo- darskim položajem posameznika. Svoboda je torej tudi materialno pogojena. Danes nekateri avtorji dovoljujejo uporabo in navajanje svojih del le pod pogojem, da bo prispevek, v katerem bo naveden del iz njihovih člankov, objavljen v reviji s čim višjim faktorjem vpliva (IF), s čimer si zagotavljajo nove citate. Pri tem gre za t. i. akademsko posojilo (angl. aca- demic credit). Svin~nik in ra~unalnik Einstein je govoril, da je njegov svinčnik pametnejši kot on sam. Popper je ta izrek pogosto navajal. Iz tega, kar smo s svinčnikom (svinčnik je metafora) zapisali na papir, lahko dobimo rezultate, ki presegajo naša pri- čakovanja. Z uporabo svinčnika se vključujemo v tretji svet objektivnega znanja. Svinčnik iz subjektivnih misli naredi objektivne ideje, ki jih lahko povezujemo z drugi- mi objektivnimi idejami in s transcendiranjem izhodiščne točke dosežemo oddaljene, nepričakovane rezultate. Med slikanjem slikar pogosto stopi korak nazaj in opazuje, kar je naslikal. Včasih odstrani, včasih doda barve. Gre za ustvarjalen proces. Gledanje ga lahko napelje, da celo spremeni načrt, lahko pa se v njegovem duhu rodi čisto nova zamisel. Med ustvarjanjem se med drugim in tretjim svetom nenehno odvija dajanje in jemanje. Računalnik lahko primerjamo s svinčnikom in tudi ra- čunalnik naj bi bil pametnejši od nas. Po Popperju sodi računalnik med zelo pomembne stvari, ki jih je naredil človek, vendar ga ne smemo precenjevati. Popper zgodbo o svinčniku obrne. Če smo v primeru svinčnika malce demistificirali človeka, lahko sedaj za spremembo demi- stificiramo računalnik. K tretjemu svetu lahko prispevajo samo ljudje, računalniki sami tega ne morejo. SHEMA VÉDENJA INFORMACIJSKE ZNANOSTI Predmet informacijske znanosti je objektivno znanje, za razliko od kognitivnih znanosti in nevroznanosti, ki se ukvarjajo s subjektivnim znanjem na osnovi preučevanja mišljenja, učenja in možganov. Za zbiranje podatkov in za kritično in strukturirano de- bato med eksperti (s pomočjo treh vprašalnikov) je Zins (2007a) uporabil metodo Delphi. K debati je povabil 57 svetovno znanih strokovnjakov s področja KIZ iz 16 dr- žav in jih prosil za njihovo konceptualizacijo področja. Povabilu se je odzvalo 28 znanstvenikov (Zins, 2007b). Na osnovi njihovih odgovorov je Zins izdelal shemo vé- denja informacijske znanosti (Zins, 2007c). Za izdelavo klasifikacijske sheme védenja informacijske znanosti je uporabil metodo analize področja (Hjørland & Hartel, 2003).25 Informacijska znanost vključuje: vire, proizvajalce znanja, vsebine, uporabo, operacije in procese, tehnolo- gije, organizacijo in uporabnike. Skupni element sheme védenja informacijske znanosti je tudi filozofija, episte- mologija oz. teorija znanja in to je napeljalo Zinsa, da je predlagal preimenovanje informacijske znanosti (angl. in- formation science) v znanost o védenju (angl. knowledge science). Konstitutivni pojmi informacijske znanosti so podatki, informacije, znanje in metaznanje (Zins, 2007d). Osnovne pojme naj bi definirali tako, da iz informacijske znanosti ne bi izpadli podpodročji, to sta upravljanje zna- nja (angl. knowledge management) in organizacija znanja (angl. knowledge organization). Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI M T 127ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Slika 3: Klasifikacijska shema védenja informacijske znanosti Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI 128 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Podatki so nizi znakov, ki predstavljajo percepcije. Infor- macije so nizi znakov, ki predstavljajo empirično znanje, znanje pa je niz znakov, ki predstavlja pomen ali vsebino misli, za katere je posameznik prepričan, da so resnične. Metaznanje je znanje o znanju. MODEL PODATKI–INFORMACIJE– ZNANJE–MODROST (PIZM) Na vprašanje, ali poleg pojmov, kot so podatek, informa- cija, znanje, sodijo na področje KIZ tudi pojmi, kot so modrost, kreativnost in inovativnost, naj bi odgovorila tudi filozofija (Rowley, 2006). Po Stari zavezi se modrost začenja s strahospoštovanjem do Boga. Modrost je per- sonificiral kralj Salomon, sin Davidov. Grška mitologija je modrost personificirala v boginji Ateni, rimska pa v boginji Minervi. Filozofija je grška beseda, ki dobesedno pomeni “ljubezen do modrosti”. Stari Grki so razlikovali teoretično modrost (gr. sophia) in praktično modrost kot razumnost (gr. phronesis). Ali je modrost intuicija, šesti čut? Sposobnost pravilne uporabe znanja? Poznavanje poti? (Konfucijev “Tao”) Sposobnost ločevati dobro od slabega, npr. za zdravje ali za življenje nasploh, ter srečo, ki temelji na modrosti, od srečne usode? (Aristotel) Ali je modrost poznavanje praktičnega cilja človekove eksistence? (Kant) Modrosti v znanju ne najdemo! (Tolstoj) Naslednje vprašanje pa je, kako individualno modrost spremeniti v modrost organi- zacije, podjetja itd. Modrost je praktična sposobnost uspešnega ravnanja v danem okolju, ki vključuje znanje, etičnost in akcijo. Modrost naj bi ločili od znanosti. Znanost nam pove, kako nekaj narediti, vendar ne pove, ali je to tudi treba narediti. Znanje je lahko subjektivno in objektivno, modrost pa je samo subjektivna. Modrost je sposobnost uporabe znanja, ki vključuje najboljše razplete in najboljše načine dosega- nja najboljših rešitev (gl. Webster’s dictionary). Cleveland (1982, citirano po Sharma, 2005) je ugotovil, da je hierarhijo PIZM prvi postavil Eliot26 v pesmi Skala (The Rock) iz leta 1934 (Eliot, 2003–2004, 13): “Kje je modrost, zgubljena spričo znanja? Kje znanje, izgubljeno ob podatkih?” Znanje je stopnjo višje kot informacija in dve stopnji višje kot podatki. O modrosti pa se je donedavnega redko razpravljalo. Po Mannu (2005a) vključuje hierarhija PIZM podatke (neorganizirano, neprečiščeno, neovrednoteno surovo gradivo misli, primerljivo s čutilnimi izkušnjami); infor- macije (podatki organizirani do te mere, da so o njih mož- ni stavki, resnični ali lažni, in so lahko koherentni ali ne- koherentni z drugimi informacijami); prepričanje (raven mišljenja z dodano težo, bodisi iz odobravanja ali neodo- bravanja, dodano pred ali po objektivni potrditvi); znanje (še višja raven organiziranosti do stopnje, na kateri lahko s pomočjo preizkusa korespondence razsojamo resničnost ali lažnost v odnosu do zunanjega sveta in druge ideje; ta raven omogoča opazovanje obrazcev znotraj informacij in zaključke, ki so dostopni in sprejemljivi tudi za druge ljudi; razumevanje je višja raven od misli tudi zaradi tega, ker zaobsega ne samo obrazce in zaključke, temveč tudi vzroke, razloge in zgodbe, ki so za njimi); modrost je končni cilj učenja za presojo vrednosti vseh teh ravni glede na merila resnice, dobrega in lepega v okviru filo- zofij o tem, kaj šteti kot dokaz ali kot pojasnilo. Modrost ima za posledico tudi etične vrednote, ki presegajo njeno najvišje mesto v tej hierarhiji (2005b). V prejšnjih izdajah knjige je Mann obravnaval modrost kot najvišjo raven v hierarhiji PIZM, v tretji izdaji pa je do- mnevo spremenil. Modrost je po novem (2005c) izven te hierarhije, saj omogoča ne samo intelektualno razumevanje resnice, temveč tudi dobro v moralnem vedênju. Naša spo- sobnost iskanja dobrega ni samo intelektualna funkcija možganov, temveč tudi opredeljevanje bistvenih človeških značilnosti, ki si jih vsi delimo in so temelj človeške ena- kosti. Modrost lahko dosežemo tudi z malo ali nič akadem- skega znanja ali razumevanja skrajnih “vzrokov”. Mannov vodnik je primer, da niti pripomočkov za prak- tično delo bibliotekarjev ni mogoče pripraviti brez “filo- zofskih” konceptov, kot je hierarhija PIZM.27 Vodnik se začne s predstavitvijo modela PIZM in konča s filozofsko obravnavo pojma modrosti. Slika 4: Hierarhija PIZM Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI M T 129ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Bellinger s sodelavci (2004) meni, da tranzicijo z ene ravni na naslednjo podpira razumevanje. Tranzicija je funkcija razumevanja in povezanosti. Razumevanje ni posebna samostojna raven. Čemu se ustavljati pri upravljanju znanja?28 Upravljanje znanja je le ena izmed faz – prehodna povezava v verigi organizacijske produktivnosti. Upravljanje modrosti je pomembnejše od upravljanja znanja, saj je modrost nad znanjem. Namesto ekspertnih sistemov je treba razvija- ti sisteme modrosti. Kjer koli vidimo besedo “znanje”, naj bi jo zamenjali z besedo “modrost” (Schrage, 1996). Kaj je onkraj upravljanja znanja? (Matthews, 1998). Po Matthewsu je modrost povezana predvsem z inovacija- mi, zato je skoval izraz “kennovation” (iz angl. know- ledge in innovation) za model, v katerem so podatki osnova informacij, informacije osnova znanja, znanje osnova modrosti, modrost osnova kreativnosti, kreativ- nost pa osnova inovativnosti. Modrost upravljanja je poseben vidik modrosti v organizacijah, ki je povezan predvsem s sposobnostjo vodenja (angl. leadership), kjer je poudarjena socialna narava modrosti. Modrost je bistvena značilnost vodij in se ne da prenesti na skupi- ne in posameznike, na katere ima modrost vodij vpliv. Modrost je orodje za upravljanje znanja (Dignum in Heimansfeld, 1999, citirano po Rowley, 2006). Po Stokerju (1999) je upravičenost uporabe izraza “znanje” oz. “upravljanje znanja” vprašljiva, saj tisti, ki je skoval besedno zvezo “upravljanje znanja”, bo- disi ni razumel odnosa med informacijami in znanjem bodisi je preprosto iskal novi izraz za staro vsebino “upravljanja informacij”. Znanje so osebne izkušnje neke osebe in z njim lahko upravlja le ta oseba sama. Ker znanje lahko drugim osebam predajamo samo v obliki informacij, gre za upravljanje informacij in ne znanja. N. Korac-Kakabadze, A. Korac-Kakabadze in Myers (2001) so proučevali “vodenje” in “modrost”. Nov po- jem znanja naj bi vključeval modrost (Miguel, 2002). Po Wilsonu (2002) je upravljanje znanja le nova na- lepka za upravljanje informacij. Nikl (2003) na ravni upravljanja znanja razlikuje znanje kot človeški kapi- tal, medsebojno sinergijsko sodelovanje kot socialni kapital, poslovno sposobnost in inovativnost kot inte- lektualni kapital. Koncepta modrosti ne pozna. Liu idr. (2003) razumejo pojem modrosti kot ključen za razvoj iskanja znanja (Semantic Web) na svetovnem spletu (angl. wisdom web). Po Jashapariju je pojem modrosti (kot tudi resnice) bolj varljiv kot pojem znanja. Izraz upravljanje znanja se je pojavil kot posledica relativ- nega neuspeha upravljanja informacij za doseganje boljših rezultatov v organizacijah (Jashapara, 2005). Po mnenju tega istega avtorja naj bi imela informa- cijska znanost pomembno vlogo pri zagotavljanju po- vezovalnega okvirja za upravljanje znanja. Teoretiki organizacije naj bi iskali tisto, kar je onkraj znanja, saj se sodobno upravljanje srečuje z vedno bolj zaple- tenim in hiperturbulentnim organizacijskim okoljem (Rowley, 2006). Vedeti, kako se izogniti odločitvam, ki “niso modre”, je bistvenega pomena tako za organiza- cije kot za posameznike. Uvajanje proučevanja modro- sti nasploh in modrega upravljanja posebej v študije menedžmenta terjajo predvsem novi finančni škandali, korporacijski korupcionizem in menedžerski spodrslja- ji. Študije menedžmenta v zvezi s tem naj bi se opirale na raziskave modrosti v psihologiji. Imeti kot direktor 28 milijonov dolarjev, medtem ko zaposleni ne dobijo nič, očitno ni “modro”. Praviloma je lažje kot primere “modrih” odločitev najti primere poslovnih odloči- tev, ki niso modre. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so imeli interes za nefiltrirano ob- delavo podatkov. V sedemdesetih in osemdesetih letih je obdelava podatkov postala upravljanje informacij. V devetdesetih letih je upravljanje informacij postalo upravljanje znanja, od leta 2000 pa je poudarek na eko- logiji znanja in inteligenci. Zadnja faza pridobivanja modrosti pa naj bi bila šele dosežena (Small, 2004). Zeleny (1987) je definiral podatke kot “vedeti nič”, informacije kot “vedeti kako”, znanje kot “vedeti kaj”, modrost kot “vedeti zakaj”, razsvetljenost pa kot stanje doseženega občutka za resnico, dobro in zlo, ki so so- cialno sprejeti, spoštovani in pravno urejeni. Slika 5: Diagram tranzicije od podatkov in informacij do znanja in modrosti Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI 130 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Tehnologija Analogija Upravljanje Prispodoba Podatki AOP – avtomatska obdelava podatkov Prvine: H2O, bakterije kvasa, molekule škroba prebijanje skozi… vedeti nič Informacije ISU – informacijski sistemi za upravljanje Sestavine: moka, sladkor, voda, začimbe, določeni recept samo za kruh efektivnost (merjenje + iskanje) vedeti kako Znanje SPO – sistemi za podporo odločanju, ES – ekspertni sistemi, VI – umetna inteli- genca izbrati med različnimi recepti za kruh učinkovitost (odločanje) vedeti kaj Modrost SPU – sistemi za podporo upravljanju Zakaj kruh in ne rogljički? razložljivost (presojanje) vedeti zakaj Slika 6: Taksonomija znanja Ackoff (1989) je definiral podatke kot ´simbole´, infor- macije pa kot obdelane podatke, da bi bili koristni. In- formacije vključujejo odgovor na vprašanje kdo, kaj, kje in kdaj. Znanje je znati uporabiti podatke in informacije, vključuje pa odgovor na vprašanje “Kako?”. Razumeva- nje je razumevanje “zakaj”. Modrost pa je ovrednoteno razumevanje. Prve štiri kategorije (podatki, informacije, znanje in razumevanje) se ukvarjajo s preteklostjo, le peta kategorija, modrost, se ukvarja s prihodnostjo. Podatki so surovina. Informacije so podatki, ki smo jim dodali pomen. Pomen je lahko koristen ali pa tudi ne. Znanje je zbirka informacij, ki naj bi bila koristna glede na namen. Razumevanje je interpolativen probabilističen proces. Modrost je ekstrapolativen in nedeterminističen, nepro- babilističen proces.29 Bierly, Kessler in Christensen (2000), izhajajoč iz Bloo- ma (1956), so definirali podatke kot surova dejstva. In- formacije so koristni podatki s pomenom. Znanje je jasno razumevanje informacij, modrost pa uporaba znanja za postavljanje in doseganje ciljev. Po McLuhanu (1962) je modrost izvirna iznajdljivost. Za Foucaulta (1972) je modrost opis zgodovine, skup- ni spomin v različnih oblikah, kot so knjige, zgodbe in tehnike za iskanje spominov in za omogočanje skritega znaka ali sledi samega človeškega subjekta, to je pred- stavljanje znanja. San Segundova (2002) razume znanje kot sposobnost urediti in povezati informacije v možganih, jih organi- zirati znotraj npr. elektronskih informacijskih sistemov. Znanje je lahko v naših možganih (naravni spomin) ali zunaj naših možganov (umetni spomin v arhivih, knjiž- nicah, elektronskih informacijskih sistemih, v interne- tu). V prvem primeru je modrost sposobnost spomniti se tistega, kar smo se naučili in kar vemo. V drugem primeru je spominjanje iskanje po umetnem skupnem spominu in sposobnost najti informacije, ki so tam pred- stavljene. Digitalna tehnologija, ki podpira nelinearno gradivo, je omogočila nove vrste umetnega znanja in umetne modrosti. Hammer (2002) prepoznava v modrosti pri uprav- ljanju in vodenju več sestavin: strateško mišljenje in rezoniranje, vizionarstvo in sposobnost dolgoročnega gledanja, sposobnost učinkovitega dialoga z drugim in njihovega povezovanja ter učinkovito samokontrolo. Hammer na primeru upokojitev v javnem sektorju v Kanadi pokaže, da pridobljeno modrost lahko ohrani- mo, če zagotovimo organiziran medgeneracijski trans- fer znanja in modrosti. Kot je videti, so pojmovanja modrosti precej različna, ven- dar redkokateri avtor posumi v relevanco besede modrost. Sodobna psihologa Baltes in Staudinger (2000) defini- rata modrost (odraslih oseb) kot adaptivno lastnost ali sposobnost zaobsegati moralne, socialne in praktične dimenzije reševanja realnih življenjskih problemov na eksperten način, ki prekaša inteligenco. Swaakova (2005) pri upravljanju znanja prepoznava teh- niški in poslovni vidik ter vidik učenja. Upravljanje znanja se je pojavilo v tistem obdobju uporabe informacijske tehnologije, ko je bil poudarek na shranjevanju informacij. S shranjevanjem informacij objektiviziramo znanje tako, da ga ločujemo od človeka kot njegovega izvirnega nosilca znanja. Na ta način preoblikujemo znanje v informacije in te informacije shranjujemo v informacijske sisteme in baze podatkov. Med ljudmi kot nosilci znanja se odvija poslov- no komuniciranje, ki je pomemben proces znanja. V so- dobni ekonomiji znanja je učenje posameznikov in učenje organizacij, tj. recikliranje informacij namesto odkrivanja na novo, imperativ za preživetje in uspeh. Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI M T 131ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Rowleyjeva (2006) je proučevala naravo organizacijske modrosti in relevanco modrosti za upravljanje znanja. Modrost je povezana predvsem z uporabo znanja ter s pravilnim etičnim razsojanjem. Avtorica je zastavila 25 vprašanj v zvezi z modrostjo, od vprašanja “Kaj je mod- rost?” do vprašanja “Kakšen je odnos med upravljanjem informacij, upravljanjem znanja in modrim upravlja- njem?” Na veliko teh vprašanj lahko odgovori filozofija ali epistemologija in empirične raziskave naravnane na prakso. Novo bibliotekarstvo naj bi bilo upravljanje zna- nja (Malinconico, 2002; Rowley, 2003), bibliotekarji pa “upravljavci znanja” (angl. knowledge managers) (Ma- linconico, 2002), oz. “delavci znanja” (angl. knowledge workers) (Materska, 2004). Lee (2007) meni, da so knjižnice v tranziciji od listkov- nega kataloga proti splošnemu sprejemanju digitalnih informacij. Upravljanje znanja je v poslovnem svetu že v uporabi preko 10 let in obstajajo težnje, da se uporabi tudi v knjižnicah. Vendar konsenza, kako uporabiti upravljanje znanja v knjižnicah na najboljši in najbolj koristen na- čin, zaenkrat ni. E-viri so dali knjižnici 21. stoletja nove vloge pri zaposlovanju knjižničarjev, ki obvladajo na- bavo, iskanje in diseminacijo digitalnih informacij. Pojav digitalne knjižnice predstavlja za knjižničarje vzburljiv nov scenarij za njihov poklic. Knjižničarji se morajo predvsem preusmeriti od razvoja zbirk tiskanega gradiva in digitalnih virov na novejše področje, ki ga označujemo kot upravljanje znanja. Kaufmanova (2007) razume digitalne informacije in upravljanje znanja kot velikansko priložnost za knjižnice 21. stoletja. Bakerjeva (2007) meni, da ne gre le za pri- ložnost, ampak tudi za odgovornost knjižnic pri upravlja- nju digitalnih informacij in znanja za uporabnike in na- drejene institucije (fakultete, univerze, javne raziskovalne zavode itd.). Dillon (2007) pokaže, da pri predstavljanju znanja, ki nam je danes dostopno v obliki ogromne količine podatkov in informacij, obstajajo zmešnjave in zapleti. Z rastjo interneta ljudje zapuščajo knjižnice in kruto dejstvo je, ne glede na predstavo knjižničarjev o tem, kaj knjižnice so, da so knjižnice resnično postale dodatek k internetu. Pri- hodnost knjižnic je tam, kjer je vedno bila, in sicer v za- gotavljanju informacijskih storitev z dodano vrednostjo, ki jih ni moč pridobiti drugje. Marketinški slogan knjiž- ničarjev bi moral biti, da so knjižnice “internet plus”, kar pomeni, da zagotavljajo dostop do informacij, ki niso lahko dosegljive preko interneta, in mesto, kjer se upo- rabniki lahko zbirajo. Gre za neprofitno vlogo knjižnic, ki nas izpolnjuje z občutkom humanosti, ko knjižnico za- pustimo, za razliko od globaliziranega Googla, ki stremi k profitu. Konceptualizacija knjižnice kot “internet plus” pred- stavlja uspešen model, ki ustreza in potrjuje teorijo komplementarne kumulacije oblik komuniciranja v znanosti in širše (Šercar, 1988). Internet je prevzel del funkcij tradicionalnih fizičnih knjižnic in jim s tem omogočil, da učinkoviteje opravljajo preostale funkcije, ki jih internet ne zmore. Tradicionalne knjižnice so so- cialno središče, ki neguje moralno-intelektualne vred- note, toleranco, enakopravnost in omogoča neposredne odnose med ljudmi brez tehnoloških vmesnikov v zvezi s pridobivanjem podatkov, informacij, znanja v vseh oblikah in modrost kot orodje za namembno in moralno uporabo znanja. Cullen (2007) se zavzema za načrtovanje digitalizacije zbirk upoštevaje potrebe znanstvenikov na določenem področju. Pomembna priložnost za knjižnice je tudi izda- jateljska dejavnost digitalnih virov. Davenportova (2007). meni, da je dolžnost knjižničarjev vzdrževanje povezano- sti akademskih disciplin in knjižnic. Shirk (2007) pokaže, kako digitalno gradivo spreminja našo percepcijo informacij. Digitalni viri in nova topolo- gija knjižničnih zbirk so prinesli tudi nova videnja veli- kanske količine informacij. Rowleyjeva (2006) je poenostavljeno predstavila odnos med modrostjo in znanjem takole: modrost = znanje + etičnost + dejanje Vizija brez delovanja so zgolj sanje, delovanje brez vizije le izguba časa, vizija z delovanjem pa lahko spremeni svet (Awad in Ghaziri, 2004). KDO JE PROFESIONALNO ODGOVOREN ZA FILOZOFIJO INFORMACIJSKE ZNANOSTI? Do Kanta30 so v znanosti igrali dominantno vlogo filozo- fija in filozofi. Po tem obdobju je naravoslovje postajalo vedno bolj neodvisno, avtoriteta filozofov pa je upadala. Nekoliko kasneje se je enako zgodilo v družboslovju. V 20. stoletju je bil posebej vpliven logični pozitivizem Dunajskega krožka, ki je filozofiji priznaval zelo omejeno vlogo, metafiziko pa je imel za nesmisel. Po nastopu krize neopozitivizma se je na novo pojavila potreba po preuče- vanju odnosa med filozofijo in prav tako med sociologijo, zgodovino in politiko ter znanostmi, in potreba po upora- bi bibliometričnih metod. V 20. stol. so prišla na dnevni red vprašanja epistemo- logije, metodologije in filozofije znanja v družboslovju; obstaja vrsta pristopov, ki med seboj tekmujejo, ne da bi Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI 132 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 se kateri koli od teh lahko skliceval, da je vodilni (Delan- ty in Strydom, 2003). Informacijska znanost je temeljna družbena veda in tudi na njo naj bi se nanašala filozofija, ki je skupna družboslovju. Predmetno področje družboslovja je zelo široko področje, ki ga ni lahko opredeliti ne s filozofskimi pojmi in ne z izrazi družbenih ved. Ne more biti veja čiste filozofije, saj so družbeni in politični vidiki precej nedoločeni oz. majavi. Za del predstavnikov, ki so mnenja, da je filozofija druž- boslovja normativna vizija, kako naj bi le-te bile vodene, se filozofija družboslovja ne razlikuje od filozofije naravos- lovja. Filozofija družboslovja je s tega stališča podpodročje filozofije znanosti, za katero so odgovorni profesionalni filozofi. Večina predstavnikov te tradicionalne filozofije družboslovja je sodila predvsem v hipotetično-deduktivno (Popper) ali deduktivno-nomološko (Hempel31) šolo miš- ljenja, bili pa so primarno filozofi naravoslovja. Izjema je Winch,32 ki je menil, da tisti filozofi, ki lahko usmerjajo družboslovje, nimajo kaj početi v naravoslovju. Druga pozicija predstavlja reakcijo na prvi “preskriptiv- ni” ali “zakonodajni” model. Ti filozofi se ukvarjajo iz- ključno s filozofijo družboslovja. Njihovo izhodišče je v Marksovi razglasitvi “konca filozofije” ter v povezanosti znanja o družbi in družbene prakse. Gre za znano doktri- no sociologije znanja.33 Prav tako kot prvi je model bi- stveno epistemološki, tj. ukvarja se z naravo in položajem znanstvenega vedenja. Danes je najbolj vplivna različica drugega modela, po kateri znanstvena praksa družboslovja in filozofska ref- leksija nista ločeni aktivnosti, ki se ukvarjata z različnimi ravnmi, ampak sta med seboj intrinzično povezani. Ugotovili smo, da se področje KIZ ne more razvijati brez ustrezne filozofije znanosti. Vendar identificirati in upo- rabiti relevantne teorije znanja ni enostavna naloga. Za to so potrebni znatni finančni viri in kompetentni ljudje, ki se spoznajo na področje KIZ in obenem na filozofijo znanosti. Žal je na našem področju strokovnjakov s temi dvojnimi kvalifikacijami zelo malo (Hjørland, 2005). Filozofijo KIZ lahko profesionalno razvijajo bibliotekarji in znanstveniki s področja KIZ, ki se spoznajo tudi na filozofijo znanosti, oz. profesionalni filozofi, ki se hkrati spoznajo na področje KIZ. Od izbranega stališča je odvis- na tudi smer, v katero se bo razvijal sistem za izobraževa- nje takšnih profesionalnih profilov. V tem hipu ima na Švedskem filozofija znanosti najvišjo prioriteto v izobraževanju za področje KIZ (Hjørland, 2005). Kot urednik posebne številke Journal of Documentation o odnosu KIZ in filozofije znanosti se je Hjørland kot gostujoči urednik odločil povabiti k sodelovanju izrecno in izključno avtorje, ki imajo svoj profesionalni domicil na področju KIZ. Avtorji, ki so se odzvali povabilu, so pokazali, da obvladajo filozofijo znanosti in nerešene pro- bleme na področju KIZ v optimalnem razmerju in da se zavedajo pomena filozofije znanosti za področje KIZ.34 Kriterij za nosilce razvoja relevantne in uporabne filozo- fije KIZ naj bi bilo predvsem poznavanje problemov za reševanje na tem področju. Če pa je temu tako, ni priča- kovati, da bi se profesionalni filozofi zadosti spoznali na probleme na področju KIZ, razen morebiti kot uporabni- ki. Taki primeri pa so bolj izjema kot pravilo. VRNITEV PITAGOREJSTVA Pitagora (6. st. pr. n. š., starogrški filozof in matematik) in njegovi učenci so bili prepričani, da je ves svet sestavljen iz številk. Danes, dve tisočletji in pol kasneje, se je pita- gorejstvo na novo rodilo (Humphreys, 2004). Filozofija predračunalniške znanosti je imela za enote analize teorije35 zakone36 in modele.37 Potem so se po- javile širše enote analize, kot so paradigme (Kuhn, 1970) in raziskovalni programi (Lakatos, 1970). Računalniška znanost uspešno deluje brez potrebe po sklicevanju na zakone. Doba antropometrične matematike se je končala, ko so jo zamenjali modeliranje in simulacije na digital- nih računalnikih. Simulacije so zamenjale matematične enačbe. Računalniške metode danes igrajo ključno vlogo v astronomiji, fiziki, kvantni kemiji, meteorologiji, ekolo- giji, v projektiranju avtomobilov, letal in jaht, v industriji sintetičnih zdravil. Simulacije in druge računalniške me- tode so v uporabi tudi v ekonomiji, sociologiji, kognitivni znanosti in v sami računalniški znanosti. V 20. stoletju je znanost za predstavljanje sveta uporab- ljala vzorce (angl. templates), zanemarjala pa je uporabo vzorcev pri izračunih za namene izpeljave (dedukcije) zaključkov iz določene teorije. Sodobna filozofija znanosti pa poudarja prav slednjo funkcijo vzorcev. Računalniški vzorci niso ne teorije, ne zakoni, ne modeli. Pri izdelavi vzorcev je treba poleg uporabe splošnega znanja upoštevati tudi posebno znanje z določenega področja. Humphreys navaja primer ogljikovega monoksida (CO). Ravni CO v cigaretnem dimu so večkrat višje od ravni v zraku in na ta način lahko povečajo učinek izpušnih emisij. Dober model povezanosti CO in smrtnosti ni mogoč brez uporabe ustrez- nega znanja s področja medicine, ki se s tem ukvarja. Danes upravičeno govorimo o neopitagorejstvu. Računal- niške simulacije namreč predstavljajo neopitagorejstvo v posebej čisti obliki. Digitalni računalnik tolmači formalno teorijo v numeričnih izrazih in na ta način je bilo pitago- rejstvo na novo odkrito. Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI M T 133ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Sodobna filozofija računalništva in informacij je spro- žila tudi premislek o preselitvi filozofije znanosti, ali vsaj epistemologije, iz humanistike v računalniško znanost, tj. na področje naravoslovja in matematike. Bibliografija [1] Ackoff, R. L. (1989). From Data to Wisdom: Presidential Address to ISGSR, June 1988. Journal of Applies Systems Analysis 16, 3–9. [2] Awad, E. M. in Ghaziri, H. M. (2004). Knowledge Management Englewood Clifs, NJ: Pearson-Prentice Hall. [3] Baker, Sh. K. (2007). New Opportunities for Research Libraries in Digital Information and Knowledge Management: Challenges for the Mit-Sized Research Library. V: Lee, S. H. (Ed.). Digital Information and Knowledge Management: New Opportunities for Research Libraries. Binghampton, N. Y.: The Haworth Informati- on Press, 65–74. [4] Baltes, P. B. in Staudinger, U. (2000). Wisdom: A metaheuristic (pragmatic) to orchestrate mind and virtue toward excellence. Americ Psychologist 55, 122–136. [5] Bawden, D. (2004). Philosophies of Social Science: The Classic and Contemporary Readings. Edited by Gerard Delanty and Piet Strydom. Journal of Documentation 60, 2, 331–333. [6] Bellinger, G., Castro, D. in Mills, A. (2004). Data, Information, Knowledge and Wisdom. http://www.systems-thinking.org/dikw/ dikw.htm (27.07.2007) [7] Bierly III, P. E., Kessler, E. H. and Christensen E. W. (2000). Organizational learning, knowledge and wisdom. Journal of Orga- nizational Change Management 13, 6, 595–618. [8] Bloom, B. S. (1956). Taxonomy of Educational Objectives. Hand- book 1: Cognitive Domain. New York: Longman. [9] Brookes, B. C. (1980). The foundations of information science. Part I. Philosophical aspects. Journal of Information Science 2, 3–4, 125–133. [10] Budd, J. M. (2005). Phenomenology and information studies. Journal of Documentation 61, 1, 44–59. [11] Bühler, K. (2000 (1927)). Die Krise der Psychologie. Weilerswist: Velbruck Wiss. [12] Cullen, Ch. T. (2007). Is there a Digital Purgatory. V: Lee, S. H. (Ed.). Digital Information and Knowledge Management: New Opportunities for Research Libraries. Binghampton, N. Y.: The Haworth Information Press, 57–88. [13] Delanty, G. in Strydom, P. (2003). Introduction: What is the phi- losophy of social science? V: Delanty, G. in Strydom, P. (Eds.). Philosophies of Social Science: The Classic and Contemporary Readings. Maidenhead-Philadelphia: Open University Press, XI–XII. [14] Davenport, N. (2007). Digital Libraries and Librarians of the 21st Century. V: Lee, S. H. (Ed.). Digital Information and Knowledge Management: New Opportunities for Research Libraries. Bing- hampton, N. Y.: The Haworth Information Press, 89–97. [15] De Weese, M. R. and Zador, A. (2006). Efficiency Measures. Na- ture 439, 23 February, 920–921. [16] Dillon, D. (2007). Google, Libraries and Knowledge Manage- ment. From the Navayo to the National Security Agency. V: Lee, S. H. (Ed.). Digital Information and Knowledge Management: New Opportunities for Research Libraries. Binghampton, N. Y.: The Haworth Information Press, 27–40. [17] Eliot, T. S. (2003). Zbrana dramska dela. Celje: Mohorjeva druž- ba, 2003–2004. [18] Floridi, L. (1999). Philosophy and Computing – An Introduction. London – New York: Routledge. [19] Floridi, L. (2002a). What is the philosophy of information? Me- taphilosophy 33, 1–2, 123–145. [20] Floridi, L. (2002b). On the defining library and information scien- ce as applied philosopy of information. Social Epistemology 16, 1, 37–49. [21] Floridi, L. (2003a). On the intrinsic value of information ob- jects and the infosphere. Ethics and Information Technology 4, 287–304. [22] Floridi, L. (2003b). Information. V The Blackwel Guide to Phi- losophy of Computing and Information. New York: Blackwell Publishing Ltd. [23] Floridi, L. (2004a). LIS as Applied Philosophy of Information: A Reappraisal. Library Trends 52, 3, 658–665. [24] Floridi, L. (Ed.). (2004b). The Blackwel Guide to Philosophy of Computing and Information. Malden, MA-Oxford (UK)-Carlton (Australia): Blackwell Publishing Ltd. [25] Foucault, M. (1972). The Archaeology of Knowledge. New York: Pantheon Books. [26] Hammer, M. (2002). The Getting and Keeping Of Wisdom: Inter- Generational Knowledge Transfer in a Changing Public Service. http://www.psc-cfp.gc.ca/research/(27.07.2007) [27] Hansson, J. (2005). Hermeneutics as a bridge between the modern and the postmodern in library and information science. Journal of Documentation 61, 1, 102–113. [28] Hark, Michel ter (2004). Popper, Otto Selz and the Rise of Evolu- tionary Epistemology. Cambridge: University Press. [29] Hjørland, B. in Hartel, J. (2003). Afterword: Ontological, Episte- mological and Sociological Dimensions of Domains. Knowledge Organization 30, 3–4, 239–245. [30] Hjørland, B. (2005). Introduction to the special issue: Library and information science and the philosophy of science. Journal of Do- cumentation 61, 1, 5–10. [31] Hjørland, B. (2005). Empiricism, Rationalism and Positivism in Library and Information Science. Journal of Documentation 61, 1, 130–155. [32] Humphreys, P. (2004). Extending Ourselves: Computational Science, Empirism, and Scientific Method. Oxford-New York: Oxford University Press. [33] Jashapara, A. (2005). The emerging discourse of knowledge ma- nagement: a new dawn of information science research? Journal of Information Science 31, 2, 136–148. [34] Kaufman, P. (2007). It´s Not Your Parents´ Library Anymore: Challenges and Opportunities in the New Webs of Complexity. V: Lee, S. H. (Ed.). Digital Information and Knowledge Manage- ment: New Opportunities for Research Libraries. Binghampton, Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI 134 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 N. Y.: The Haworth Information Press, 5–26. [35] Korac-Kakabadze, A., Korac-Kakabadze N. and Myers, A. (1996). Leadership and the public sector: an internationally com- parative benchmarking analysis. Public Administration and Deve- lopment 16, 377–396. [36] Kuhn, T. (1970). The Structure of Scientific Revolution. 2nd Ed. Chicago: University of Chicago Press. [37] Lakatos, I. (1970). Falsification and the Methodology of Scientific Research Programs. V: Lakatos, I. and Musgrawe, A. Criticism and the Growth of Knowledge. Cambridge: Cambridge University Press 91–196. [38] Lee, S. H. (Ed.). (2007). Digital Information and Knowledge Management: New Opportunities for Research Libraries. Bing- hampton, N. Y.: The Haworth Information Press. [39 Liu J., Zhong, N., Yao, Y. and Ras, Z. W. (2003). The Wisdom Web: New Challenges for Web Intelligence (WI). Journal of Intelligence Information Systems 20, 1, 5–9. [40] Mann, T. (2005a). The Oxford Guide to Library Research. 3rd Ed. New York: Oxford University Press, Inc. [41] Mann, T. (2005b). Preface. V: Mann, T. The Oxford Guide to Library Research. 3rd Ed. New York: Oxford University Press, Inc., xiii–xx. [42] Mann, T. (2005c). Appendix: Wisdom. V: Mann, T. The Oxford Guide to Library Research. 3rd Ed. New York: Oxford University Press, Inc., 275–281. [43] Materska, K. (2004). Librarians in the knowledge age. New Library World 105, 3–4, 142–148. [44] Matthews, P. (1998). What lies beyond knowledge management: wisdom creation and versality. Journal of Knowledge Manage- ment 1, 3, 207–214. [45] McLuhan, M. (1962). The Gutenberg Galaxy: the making of typographic man. London: Routledge. [46] Nikl, A. (2003). Ustvarjanje organizacijskega znanja in ljudje. Organizacija znanja 8, 4, 175–188. [47] Nitecki, J. Z. (1995). Philosophical Aspects of Library Informati- on Science in Retrospec. Vol. 2 of the Nitecki Trilogy. http://www. du.edu/LIS/collab/library/nitecki/aspects/index.htm (24.09.2007). [48] Popper, K. R. (1973). Objective Knowledge: An Evolutionary Approach. Oxford: Clarendon. [49] Popper, K. R. (1994). Knowledge and the body-mind problem: In defence of interaction. London and New York: Routledge. [50] Popper, K. R. (1995 (1945)). The Open Society and its Enemies. London and New York: Routledge. [51] Radford, G. P. and Radford, M. L. (2005). Structuralism, post- structuralism, and the library: de Saussure and Foucault. Journal of Documentation 61, 1, 60–78. [52] Rayward, W. B. (2004). Francis Bacon´s natural history and pro- blems of the communication of scientific knowledge. V: Rayward, W. B., Hansson, B. and [53] Shirk, G. M. (2007). Toward a Topography of Library Collections. V: Lee, S. H. (Ed.). Digital Information and Knowledge Manage- ment: New Opportunities for Research Libraries. Binghampton, N. Y.: The Haworth Information Press, 99–111. [54] Rowley, J. (2003). Knowledge management – the new librari- anship? From custodians of history of gatekeepers to the future. Library Management 24, 8–9, 433–440. [55] Rowley, J. (2006). Where is the wisdom that we have lost in knowledge? Journal of Documentation 62, 2, 251–270. [56] San Segundo, R. (2002). A new concept of knowledge. Online Information Review 26, 4, 239–245. [57] Schrage, M. (1996). Why Stop at Knowledge Management? Computerworld 30, 46, 37. [58] Selden, L. (2005). On Grounded Theory with some malice. Jour- nal of Documentation 61, 1, 114–129. [59] Seljak, T. (1994). COBISS – Co-operative Online Bibliographic System and Services in Slovenia. Programm 28, 3, 287–293. [60] Selz, Otto (1922). Zur Psychologie des produktiven Denkens und des Irrtums. Bonn: Verlage von Friedrich Cohen. [61] Sharma, N. (2005). The Origin of the “Data Information Know- ledge Wisdom” Hierarchy. http://www-personal.si.umich.edu/~- nsharma/dikw_origin.htm (02.08.2007) [62] Small, M. W. (2004). Wisdom and now managerial wisdom: do they have a place in management development programs? Journal of Management Development 23, 7–8, 751–764. [63] Stevenson, C. L. (1944). Ethics and Language. New Haven: Yale University Press. [64] Stoker, D. (1999). Editorial: Wanted – an Innovative and Visiona- ry Evidence Based/Knowledge Management Librarian. Journal of Librarianship and Information Science 31, 2, 67–69. [65] Sundin, O. and Johannisson, J. (2005). Pragmatism, neo-pragma- tism and sociocultural theory: Communicative participation as a perspective in LIS. Journal of Documentation 61, 1, 23–43. [66] Suominen, V. (Eds.). Aware and Responsible. Lanham, M. D.: Scarecrow Press, 115–139. [67] Swaak, J. (2005). Survival in the Knowledge Economy: Feeding the Animal in our Specialists. VINE 35, 3, 121–131. [68] Šercar, T. (1988). Komunikacijska filozofija znanstvenih časopi- sov. Zagreb: Globus. [69] Šercar, T. M. (2006). Filozofija bibliotekarstva in informacijske znanosti: Ali sta bibliotekarstvo in informacijska znanost v filozo- fiji informacij dokončno pridobila ustrezen teoretični dom? Orga- nizacija znanja 11, 3, 75–80. [70] Šercar, T. M. (2007). Računalništvo, informacijska znanost in inženirstvo – zidaki nove znanstvene revolucije. Organizacija zna- nja 12, 1, 10–15. [71] Talja, S., Tuominen, K. and Savolainen, R. (2005). “Isms” in information science: constructivism, collectivism and constructio- nism. Journal of Documentation 61, 1, 79–101. [72] Tarski, A. (1935, orig. v poljščini 1933). Die Wahrheitsbegriff in den formalisierten Sprachen (nemški prevod). [73] Vikgren, M. (2005). Critical realism as a philosophy and social theory in information science? Journal of Documentation 61, 1, 11–22. [74] Wilson, T. D. (2002). The nonsense of “knowledge management”. Information Research 8, 1, 144. [75] Zeleny, M. (1987). Management support systems: Towards inte- grated knowledge management. Human Systems Management 7, 59–70. [76] Zins, Ch. (2007a). Conceptions of Information Science. JASIST 58, 3, 335–350. Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI M T 135ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 [77] Zins, Ch. (2007b). Classification Schemes of Information Scien- ce: Twenty-Eight Scholars Map the Field. JASIST 58, 5, 645–672. [78] Zins, Ch. (2007c). Knowledge Map of Information Science. JASIST 58, 4, 526–535. [79] Zins, Ch. (2007d). Conceptual Approaches for Defining Data, Information, and Knowledge. JASIST 58, 4, 479–493. Opombe 1 R. W. Bunsen (1811–1899), nemški kemik. 2 Leonardo Da Vinci (1452–1519), italijanski slikar, znanstvenik, filozof, inženir in izumitelj. 3 Ob tem je spregledal trilogijo Josepha Z. Niteckega, predvsem drugi zvezek Philosophical Aspects of Library Information Scien- ce in Retrospect iz leta 1995. 4 Karl R. Popper (1902–1994), avstrijsko-ameriški filozof. 5 Francis Bacon (1561–1626), angleški filozof. 6 David Hume (1711–1776), škotski filozof, tudi bibliotekar. 7 B. F. Skinner (1904–1990), ameriški psiholog. 8 Auguste Comte (1798–1857, francoski socialni mislec in filozof. 9 Leibnitz (1646–1716), nemški filozof, tudi bibliotekar. 10 Platon (457–377 pr. n. š.), največji filozof vseh časov. 11 Descartes (1596–1650), francoski filozof, matematik in znanstve- nik, oče moderne filozofije. 12 Charles R. Darwin (1809–1882), angleški naravoslovec in teolog. 13 Po spoznanjih nevrobiologije človeški živčni sistem (živci in možgani) “prevaja” dražljaje iz zunanjega sveta v električne impulze. Zdi se, da “kodiranje” živčevja učinkovito predstavlja zunanje dražljaje z uporabo najmanjšega števila impulzov (De Weese in Zador, 2006). 14 Bernhard Bolzano (1781–1848), nemški filozof in matematik. 15 Gottlob Frege (1848–1926), nemški matematik in filozof. 16 Otto Selz (1881–1943), največji predstavnik nemške psihologije mišljenja in nepriznani utemeljitelj kognitivne znanosti. 17 Karl Bühler (1879–1963), nemški psiholog in jezikoslovec, pred- stavnik wurzburške šole. 18 Alfred Tarski (1901–1983), poljsko-ameriški filozof in semantik. 19 Stevenson (1908–1979), ameriški analitični filozof. 20 Po tej nekognitivni, metaetični teoriji so etične sodbe predvsem izražanje lastnega stališča in imperativi, ki terjajo spremembe stališč in dejanj drugih oseb. 21 Samuel Butler (1835–1902), angleški pisatelj, znan tudi kot kritik Darwinove teorije evolucije. 22 Moritz Schlick (1882–1936), avstrijski filozof, utemeljitelj Dunaj- skega krožka. 23 Ludwig Wittgenstein (1889–1951), avstrijsko-angleški filozof. 24 Baruch Spinozi (1632–1677), nizozemski filozof. 25 Analiza področja (angl. Domain Analysis – DA) je v informacijski znanosti pristop, ki poudarja družbene, zgodovinske in kulturne dimenzije informacij. Področje znanja naj bi predstavljalo enoto analize. Gre za metateorijski vidik usmerjanja mišljenja in raz- iskav. Ima tudi ontološke in epistemološke razsežnosti. Ontologija je danes na novo pridobila status pomembnega področja v zvezi z izdelavo “ontologij” in klasifikacijskih sistemov v računalniški znanosti in KIZ. Epistemologija zagotavlja klasifikacijske sheme za prikazovanje ontoloških struktur. Klasifikacijske sheme se razlikujejo glede na kriterij relevantnosti elementov (opazovanja, čistega mišljenja, zgodovinske in družbene pogojenosti in cilje delovanja). Za empirizem je relevantno opazovanje (nerelevantne so npr. teorije v knjigah). Za racionalizem je relevantno čisto mišljenje (empirični podatki imajo nizko prioriteto, saj morajo biti organizirani v skladu z načeli a priori). Za historicizem sta relevantni zgodovinski razvoj in evolutivni vidiki (dekontekstu- alizirani podatki, katerih pomena se ne more pojasnjevati, imajo nizko prioriteto). Za pragmatizem so relevantne informacije o ciljih, vrednostih in posledicah, ki vključujejo tako raziskovalce kot objekte raziskovanja. Nevtralnih informacij ni, saj so vse informacije pragmatično obarvane. Marksizem in pragmatizem v tem pogledu sta si presenetljivo podobna. 26 Thomas Stearns Eliot (1888–1965), ameriško-angleški pesnik. 27 Na svojevrstni različici modela PIZM sloni tudi koncepcija siste- ma COBISS (Seljak, 1994). 28 CIO (Chief Information Officer) so danes CKO (Chief Knowled- ge Officer). Kmalu pa naj bi imeli CWO (Chief Wisdom Officer). 29 Pred štiridesetimi leti je Ackoff naštel 5 napak oz. paradoksov upravljanja informacij, ki še dandanes držijo. a) Prva napačna predpostavka je, da je najbolj bistvena informa- cijska potreba vodilnega osebja organizacije (vodstva) potreba po relevantnih informacijah. Najbolj bistvena informacijska potreba vodstva je potreba po čim manjši količini nerelevantnih informacij. Vodstvo ne more prebrati vsega gradiva, ki ga prejema niti v primeru, da ves delovni čas porabi samo za čitanje. Zato potrebujemo filtracijo nerelevantnih informacij in kondenzacijo relevantnih informacij. Kljub temu so redki informacijski sistemi za upravljanje, ki zagotavljajo filtracijo in kondenzacijo. b) Druga napačna predpostavka je, da bo direktor bolje izvrševal svojo nalogo, če pridobi informacije, ki jih zahteva. Sposobnost dobrega direktorja je učinkovito upravljanje sistema, ki ga ne razume, z intuicijo. Čim boljše razumemo neki pojav, potrebuje- mo manj variabel za pojašnjevanje. Dober primer je E = mc2. In obratno: v primeru slabšega razumevanja pojava potrebujemo več variabel za njegovo pojasnitev. Če direktorje sprašujejo, katere informacije potrebujejo, ponavadi rečejo “vse”! Če pa jim zagoto- vijo “vse” informacije, bo ponavadi zaradi informacijske preobre- menitve upadala količina informacij, ki jih bodo sploh uporabili. c) Tretja napačna predpostavka je, da bo direktor bolje izvrševal svojo nalogo, če pridobi informacije, ki jih potrebuje. Edini pogoj za reševanje nekega problema je razumevanje nekega problema, njegovega okolja in interakcij med njima s strani vodstva. Če kot posredovalci vemo, katere informacije so potrebne za reševanje problema, jih ne bomo posredovali vodstvu, ampak bomo pro- blem rešili sami in ne vodstvo. č) Četrta napačna predpostavka se glasi, da bo organizacija bolje funkcionirala, če si bo vodilno osebje med seboj delilo več infor- macij. To drži samo, kadar med vodilnim osebjem ni konfliktov, kar je izjema, saj konflikti vsaj latentno praviloma obstajajo. V taki situaciji napetosti med njimi rastejo s količino informacij, ki jih imajo eni o drugih in je najboljša situacija, če nimajo nobene takšne informacije. Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI 136 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 d) Peta napačna predpostavka je, da mora vodilno osebje, ki uporablja rezultate informacijskega sistema, vedeti samo, kako uporabljati informacijski sistem, ne pa tudi razumeti, kako le-ta deluje. Projektanti informacijskih sistemov običajno ne razu- mejo vodstva organizacij, čeprav dobro razumejo delovanje teh sistemov. Brez razumevanja vodstva pa ne morejo imeti meril za opredeljevanje relevance informacij, ki jih potrebuje vodstvo, in posledica tega je, da jih oskrbujejo z napačnimi informacijami, vodstvo pa se tega ne zaveda. Posledica prevalence napačnih informacij je, da se vodilno osebje raje zanaša na svetovalce kot na računalniške informacijske sisteme za upravljanje. 30 Emannuel Kant (1724–1804), največji nemški filozof. 31 Carl G. Hempel (1905–1997), avstrijsko-ameriški filozof. 32 Peter Winch (1926–1997), angleški filozof. 33 V marksizmu je mišljenje vključno z našim moralnim in znan- stvenim mišljenjem določeno z razrednim interesom oz. s podano družbeno in zgodovinsko situacijo, v katero smo kot posamezniki “vrženi”. Pod imenom sociologija znanja se je ta doktrina raz- vijala do danes kot teorija socialnega determinizma znanstvenega vedenja. (K. Manheim). Popper meni, da sociologija znanja ni samo samouničevalna, ampak tudi nesposobna pojasniti prave socialne vidike znanja oz. resnične znanstvene metode poskusov in kritične eliminacije napak. 34 Vikgrenova (2005) se zavzema za kritični realizem kot filozofijo in socialno teorijo informacijske znanosti. Sundin in Johannisso- nova (2005) pokažeta, da je neopragmatizem Rortyja zagotavlja na področju KIZ močno epistemološko orodje. V informacijskih študijah in v iskanju informacij obstaja po Buddu (2005) potreba in možnost večje uporabe fenomenoloških idej, kot sta intencio- nalnost in bit. Radford in Radfordova (2005) sta obdelala odnos strukturalizma (de Saussure) in poststrukturalizma (Foucault) ter knjižnic in pokažeta posledice, ki jih imata organizacija in razumevanje za vlogo sodobnih knjižnic. Talja, Tuominen in Savolainen (2005) so predstavili kognitivni konstruktivizem, so- cialni konstruktivizem in socialni konstrukcionizem, ki poudarja socialno naravo diskurzivne prakse glede na vprašanja iskanja informacij in oblikovanja znanja v informacijski znanosti, njihovo kritiko in uporabo v informacijski znanosti. Hansson (2005) je ugotovil, da je uporaba hermenevtike v KIZ kot področju na meji družboslovja in humanistike porasla v zadnjem desetletju. Po Seldenu (2005) obstaja razlika med stvarno (angl. substantive) in formalno teorijo. Stvarna teorija se razvija za empirično področje, formalna teorija pa za pojmovno področje. Prikaže “utemeljeno teorijo” (angl. grounded theory), po kateri so kvantitativne razis- kave podrejene kvalitativnim raziskavam, ki bolj ustrezajo pro- učevanju zapletenih pojavov in procesov. Hjørland (2005) pokaže, da so empirizem, racionalizem in pozitivizem pomembni koncepti v filozofiji znanosti nasploh in posebej v filozofiji LIS. Empirizem naj bi bil normativna teorija iskanja informacij in organizacije znanja. 35 Primeri teorij: teorija verjetnosti, hidrodinamična teorija, Newto- nova klasična mehanika, elektromagnetna teorija, teorija statusnih značilnosti v sociologiji, splošna teorija ekvilibrija v ekonomski znanosti. 36 Primeri zakonov: Maxwellova enačba, trije zakoni Isaaca Newto- na, Snellov zakon v fiziki, Hardy-Weinbergerjev zakon v biologi- ji, zakon ponudbe in povpraševanja v ekonomski znanosti; zakone je včasih težko ločiti od splošnih ugotovitev kot sestavnih delov teorij. 37 Modeli predstavljajo pomembne funkcije na bolj omejen način kot teorije. Ponavadi so predstave, ki vključujejo uporabo ideali- zacije in aproksimacije. Tvrtko-Matija Šercar, Igor Brbre: PRISPEVEK K FILOZOFIJI KNJIŽNIČARSTVA IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI