Zaznamovani dnevi
(Spisal J. Štrukelj.)
VII. Radovedneža.
)«g| kresu je bilo. Hladni vetrič je pihljal zvečer proti deveti uri in pre-
vx$w ganjal dnevno vročino, po vrtih v Zakotju so že letale kresnice — pa
^s*" prevzetno, kakor bi se hotele  kosati z zvezdicami  na jasnem nebu,
skratka: prav prijetno je bilo v mehki travi pod Plaščarjevim orehom. Toda
oče Plaščar ni mirno in zadovoljno ležal  in se veselil večernega počitka,
dasi je ves božji dan trdo delal. Ni bil zadovoljen, ampak jezen. Zakaj neki?
-«    104    fr-
I, saj se vd: zaradi otrok, kakor je sploh na več krajih! Pa saj jc glasno izražal svojo jezo:
,,Dovolj dolg dan je, lahko bi se bil že naletal, pa ga le še ni od ni-koder! In da se ne utrudi! Mene vse boli, da se komaj prcmikam, to pa ni nikoli ugnano! Bog nas varuj, kaj še bo, če ne bo imel nič ušes .. .!"
,,Ali Mihca še sedaj ni domov? Njega pa že ne bomo čakali z večerjo, naj pa ostanke je", jezila se je tudi Plaščarica na pragu.
,,Šibo mu pusti, ne pa večerje!" oglasilo se je na kratko izpod oreha.
,,Pa kdaj je že izginil? Od sedmih ga niscm nič videla!" tožila jc vnovič mati. ,,Kar večerjat pojdimo!" Vendar sitno se ji je zdelo, če bi ne bilo vsch pri skledi, zato je zaklicala pred ognjiščc: ,,Franca, skoči h Kodranovim tja na oni konec vasi, morda je tam; z Janezkom zmeraj skupaj tičita."
Franca je bila pa že bolj pridna kakor Mihec. ,,Jožck, ,tato' pojdeva", dejala je Jožku v naročju in šla iskat Mihca. Tam pod orehom je pa kar naprej nekaj godrnjalo.
Pri podružnici sv. Mihaela v Zakotju je glasno in jasno zapel zvon — ob devetih je zvonilo v poletenskem času na čast sv. Florijanu — samo trikrat je udaril žvenkelj, kakor se gre, potem je pa samo po malem in le na jedno stran še nekoliko tolkel. Plaščar je bil že vstal in začel moliti skupno z ženo, toda ni končal molitve, kakor tudi še marsikdo v Zakotju nc.
,,Kaj ga ima Blaže preveč pod kapo, kali, da tako čudno zvoni?" pojezil se je Plaščar med molitvijo. Toda vpitje pri cerkvi je zmotilo njegovo ugibanje.
,,Ti nezrelec, ti, majhni!" vpil je cerkvenik Blažč in prestrašen držal Kodranovega Janezka za roko. ,,Prav za gotovo sem mislil, da je bil tat v zvoniku. Jaz ti bom že uro navil, da boš pomnil!"
Janezku je kri tekla iz nosa, pa Blažeta se je hudo bal, zato je jokal^ kakor bi se šlo za stavo. Opravičevati se je hotel, da bi ga Blaže izpustil, pa strah in jok sta mu zaprla grlo. Sele potem, ko ga je Blaže že dobro dolgo tresel in se je nabralo okrog cerkve precej ljudij, ki jih je bilo pri-vabilo neredno zvonjenje in krik, šele potem je jokaje dopovedoval: ,,Saj nisem bil sam —"
,,Kaj pa imaš, ali imate otroci sploh opraviti v zvoniku ? Samo jaz imam pravico do zvonov in ure! Dobro vem, da bo uia jutri vsa zmešana! Človek zapira in zapira, pa šc ne zadosti. Oh, drobiž otročji!" Zopet je Blaže dobro potresel Janezka za rame.
Morda bi bil revček še dolgo ostal v koščenih rokah Blažetovih, da se ni potegnil neki vaščan zanj, češ, pusti otroka, pusti, saj je ura šc v zvoniku, in bila je tudi ob devetih še pravilno, zvonov pa tak otrok tudi ne more odnesti, saj nimamo tako majhnih, kakor naši sosedje Podgorci, ki jim je veliki zvon skozi line padel, in ga je šele čez dolgo časa našel petelin v koprivab za zvonikom.
,,Bog ve, kako je v zvoniku, jutri bom %q ogledal", godrnjal je cerkvenik in izpustil Janezka.
,,Pa bolj skrbno zapiraj", podražil je prejšnji vaščan še malo Blažeta. ,,Ali nisi slišal, da so oni dan na Dolenjskem tatovi ukradli monštranco?"

.     -«*    106    3«»-
,,Pri nas je pa ne bodo", odrezal se je Blaže, ,,ker je nimamo. Zaklepam pa že dovolj, tatov ne bo v cerkev, otrokom pa tako nihče ne ubrani. Veš, ti, ki tako rad meni nauke daješ, le pri biri dobro mero pripravi: takrat pa nisi tako radodaren, kakor sedaj-le z besedami . ..!"
,,Dolžan ti nisem nič — zvonit pojdi, zvonit, na čast sv. Florijanu, kaj se boš —"
In res je šel Blažč zvonit, pa jezno je zvonil in dolgo. Molil pa ta večcr ni navadnih očenašev, ampak vjednomer jc mrmral: ,,Oj, ti otroci, otroci ..."
Kodvanov Janezek in Plaščarjev Mihec sta se pa kmalu potem doma opravičevala in obtoževala, saj je Janezek izdal tudi Mihca, ki bi se drugače morda ne bil podal. Mihec je povcdal malo drugače, Janezek pa tudi malo drugače: Janezek je dolžil Mihca, ta pa je zvračal krivdo na Janezka, češ, moral sem mu iti pokazat, kako ura bije in kakšni so zvonovi. Toda resnica je ta-le: Mihec je zapeljal Janezka, ki se pa kajpak ni mnogo branil.
,,Tin-dan, tin-dan", je udarilo ob pol osraih v zvoniku sv. Mihaela, Janezek in Mihec sta pa štela.
,,Kakšna je neki ura v zvoniku ?" pomišljeval je Janezek.
,,Kaj še nisi bil nikoli v zvoniku?" dejal je Mihec skoro zaničljivo.
,,Nikoli še ne."
,,Pojdiva. Boš videl, kako je."
,,Če ni zaprto —"
,,Poglejva."
,,Pa če cerkvenik pride —"
,,Saj ga ne'bo."
Sla sta proti cerkvici. Nobcnega človeka ni bilo v bližini. Zvonik je bil odprt. Smukneta skozi vrata in kmalu sta stopala po strmih, že precej trhlenih stopnicah kvišku proti uri in zvonovom.
Toda najedenkrat zastane Janezku noga. ,,Mihec, ali slišiš?"
,,Kaj pa ?" obrne se Mihec.
,,Kdo pa nekaj teše gori nekje ?"
,,Ha, ha, teše, seveda . . . To je ura! Ura se glasi, lc ne boj se!"
Prišla sta srečno mimo ure, kjer se je Janezek čudil velikanskim ko-lesom, do zvonov. 0, kako majhno se je zdelo Janezku vse na tleh! Toda glave si ni upal pokazati pri linah, bal se je namreč vedno, da ne bi ga kje zagledal cerkvenik in pritekel... Nekaj časa sta ogledovala, kar zahrešči po uri, da je Janezka groza obšla. Bilo je, kot bi se hotelo vse podreti: drrrr .. . resk. Pa je odnehalo.
,,Sedaj bode bila ura. Le na kladivo glej!" učil ga je Mihec, ki ga je tisto čudno drdranje v uri sicer tudi nekoliko iznenadilo in prestrašilo, pa se je vendar kmalu spomnil, kaj to pomeni. Janezku pa je bilo vse novo. In res, kmalu se je vnovič nekaj sprožilo v uri, da je jelo hreščati, kladivo se je privzdignilo, in udarilo tin-dan, tin-dan, tin-dan... Tako blizu zvonovjanezek še nikoli ni bil. Vse mu je šlo skozi ušesa, in kako dolgo se je še potem zvon tresel!
-W    107    9»
Sedaj sta radovedncža pravzaprav napasla svojo radovednost, saj sta videla in slišala vse. Toda sklenila sta počakati še jedno četrt ure, zakaj takrat bo še zanimivejše, ko bo bi'la ura ne lc četrti, ampak tudi uro. Pa pozneje sta obžalovala ta svoj sklep. Res, da sta slišala, kako bije ura v zvoniku oscm, toda pozneje so ju zadele pa precej neprilike.
,.Kdor zna narediti tako uro, tak pa zna nekaj!" trdil je Janezek po stopnicah dol grede.
,,Mislim, da —" hotel ga je potrditi v njegovi misli Mihec, na, pa začne zdolaj nekaj staro kašljati. In sitnost — kašelj je šel v zvonik : cerkvenik Blaže je šel uro navijat! Kaj pa scdaj ? Sreča, da sta bila bosa. Tiho kakor miši sta šla nazaj v zvonik. Blažetu se ne bi bilo varro pokazati, zato sta zlezla za drdro, ki jc v zvoniku čakala celo leto velikega tedna. Se dihati si nista upala, Blažetovi koraki pa so bili glasni in vedno bliže.
,,E-he, sapa, sapa se dobi po teh stopnicah", oddihoval si je Blaže, potem pa navil uro. ,,No, hvala Bogu, za štiriindvajset ur bo dobro", po-govarjal se je sam s seboj in počasi odšel.
Še bolj srčni ,hva]a Bogu' pa sta izrekala Mihec in posebno Janezek, da je Blaže pdšel po stopnicah navzdol. Pa iz zvonika ga ni hotelo nesti. Nekaj je premetaval in momljal, potem pa začel z\roniti ,,ave Marijo". To se je Janezek stisnil v kot, kakor bi ga nič ne bilo ! In molil je angeljsko češčenje, pa pobožno, in potem dostavil še očenaš in češčenamarijo, da bi že prišel iz zvonika. Mihec je pa slabo molil in le bolj ogledoval, kako se zvon zibljc, in zato menda nakopal sebi in Janezku nadlogo. Blaže je namreč odzvonil, zaklenil in odšel: Janezek in Mihec pa v zvoniku!
No, sedaj sta pa imcla! Ko je Mihec videl skozi line, daje Blaže odšel v svojo hišico, odleglo jima je in lezla sta po stopnicah. Toda zvonikova trda, močna hrastova vrata so bila zaklenjena. Janezek je takoj zajokal. Mihca je sicer tudi pogrelo, toda za jok jc bilo še vedno dovolj časa, zato je dejal pogumno: ,,E, to nič ne de, bom pa skozi line koga poklical. In vrnila sta se po stopnicah navzgor, da jima je sapa pohajala. Toda koga naj
bi  poklicala?   Ključ je pri  cerkveniku------------Bolj na skrivnera sta po-
gledovala skozi line, pa nikogar ni bilo, da bi jima pomagal.
Brentežev Nace je gnal živino s paše in prepeval.....Kodranovemu
Janezku je šlo pa na jok, in tudi Mihcu je zmanjkovalo poguma in veselosti.
,,Ti reč, ti, taka!" ugibal je bolj žalosten kot vesel, ,,da je moral za-kleniti!"
Pa kar je bilo, je bilo: v zvoniku sta bila zaklenjena.
,,Zvoniva!" svetoval je Janezek.
,,Potem bo šele Blaže hud. Čakajva."
..Noč se dela."
,,Se lažje mu bova ušla."
,,Kako?"
,,Spodaj za vrata se bova postavila. Ko bo prijel za vrv, midva pa ven •Le brez skrbi."
,,Pa res! Samo dolgo ga še ne bo."
-»3    108   &*-
,,Saj se nama ne mudi tako strašno."
Ej, pa se čas vleče, da nikoli tcga, kadar bi kdo kmalu rad kaj do-čakal. Neznansko počasi jima je mineval čas doli pri zvonikovih vratih. In pa noč in tema, to, to! In v temi je vselej strah. ,,Vš, vš", je dejalo gori nekjc pri malem okencu. Janezek se je stisnil k Mihcu. ,,Kaj neki je?" ,,Nič, kak netopir", razlagal je Mihec, pa si jc komaj vrjel, češ, kaj pa, če ni, temveč kaj straši. Zopet je bilo vse tiho, pa ne dolgo. Nckaj je zacvililo in se zadrvilo po tramovih, ki so nosili stopnice, pa kmalu padlo v kot med stare deske. Podgane so se preganjalc. Mučno je bilo Janezku, Mihcu tudi. In noč ni imela prav nič usmiljenja z njima; čedalje večjo temo je sula na zemljo. Sedaj je pa jelo še Mihcu prilivati kropa. Če je tista ,storija' resnična, da po noči prihajajo v cerkev mrliei k maši, vsi brez glav, da mašuje mašnik brez glave . . .. In če mrtveci dobe živega človeka, zdrobe ga kot solnčni prah ... Janezek te ,storije' še ni slišal, drugače bi bil skoprnel.
No, čas rešitve se je bližal. V uri je hreščalo in napovedovalo, da bo v kratkem devet. Blaže, ki je bil za zvonjenje točen, je žc zarožljal s ključem v vratih. Sedaj je bila pa tema dobrota za Janezka in Mihca. Blaže je stopil tisti dve in pol stopinji, ki ji je storil sam Bog v6 kolikokrat že, do zvonovih vrvij, in potegnil. Takrat pa skočita Mihec naprej in srcčno; Janezek za njim, a spodletelo mu je, da se je majhno potolkel in, kar je bilo huje, da ga je Blažč ujel. — Drugo jc pa znano.
Ti predrta radovednost, ti, pa jo je bilo le treba precej drago plačati! Ne bosta tako brž pozabila, po oem je.