ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 - 1 135 OCENE IN POROČILA M i r o s l a v P a h o r - J a n e z S u m r a d a , Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja. I. in II. del. Ljubljana : SAZU, 1987. XCVIII + 852. (Viri za zgodovino Slovencev, knj. 10.) Priprava sodobnega natisa statutov srednjeveškega Pirana, ki ga je v okviru se­ rije Viri za zgodovino Slovencev načrtoval Zgodovinski institut »Milka Kosa« ZRC na SAZU, je imela nenavadno usodo. Pobudi se je odzval pokojni Miroslav Pahor (1922 —1981), ravnatelj piranskega Pomorskega muzeja »Sergej Mašera«, sicer odličen po­ znavalec piranske zgodovine. Smrt je preprečila, da bi delo dokončal. Rokopis, ki ga ie zapustil, žal ni bil zrel za natis, kljub temu pa je predstavljal solidno podlago za dokončno obdelavo gradiva: Ko je po Pahorjevi prezgodnji smrti prevzel redakcijsko delo Janez Sumrada, sodelavec Zgodovinskega instituta Milka Kosa, je na podlagi mo­ dernih znanstvenih edicijskih principov na novo zasnoval koncepcijo edicije. Pahor- ievo zasnovo je sicer pustil nedotaknjeno, saj je Pahor opravil izredno zahtevno delo pri prepisovanju in kolacioniranju primarnih virov. Vendar se je Pahor omejil na pre­ pise fragmentov prvega statuta iz leta 1274, rokopisov statuta iz leta 1307, 1332, 1358, ki jih hranijo v Piranskem arhivu, ter edinega ohranjenega izvoda statuta iz leta 1384. V edicijo je vključena Pahorjeva spremna študija (82 str. tipkopisa), ki pa so jo F. Ge- strin, S. Vilfan in J. Sumrada dopolnili in deloma preoblikovali. J. Sumrada je sicer upošteval Pahorjevo zamisel, vendar jo je znatno razširil. Odločil se je, da v izdajo piranskih statutov pritegne vse evidentirane ohranjene rokopise statutov (tiste, ki jih hranijo v Piranskem arhivu, in tiste, ki se nahajajo v Biblioteca civica v Trstu) in vse dosedanje kritične izdaje piranskega statuta (Petronijevo, Kandlerjevo in De Fran- ceschijevo). S tem je edicijo vsebinsko razširil in kritično poglobil. Besedilo posamez­ nih redakcij je skušal med seboj povezati tako, da se je izognil dobesedni objavi po­ sameznih izdaj in je na ta način celotno edicijo zelo racionaliziral. J. Sumrada je dodal k posameznim členom obsežen znanstven aparat (Pahorjevi prepisi so bili opremljeni s sorazmerno redkimi opombami), izdelal konkordančne tabele, vse pa dopolnil s po­ magali, indeksom kazal. Na ta način je izdaja piranskih statutov postala za praktično uporabo zelo priročna. Opozoriti je treba tudi na uvodno poglavje, v katerem je dal Pahor (s predelo­ valci) prvi celovit pregled piranskega komunalnega prava, ki je bil v uporabi vse do konca Beneške republike (1797). Razvoj zakonodaje v Istri in s tem tudi v Piranu vključuje avtor v politična dogajanja v Istri ob upoštevanju vpliva zunanjih političnih sil. Prvi statut mesta Pirana iz leta 1274 je najstarejši tovrstni dokument na področju Istre in med najstarejšimi na sedanjih jugoslovanskih tleh. Najstarejša poznana statu­ tarna kodifikacija na področju Dalmacije je statut mesta Splita iz leta 1240, njej pa po starosti sledita statut Korčule (1265) in Dubrovnika (1272). Na področju današnje Slovenije je Piran prvo mesto, ki je kodificiralo pravne predpise v enotno knjigo sta­ tuta. Naravno je, da prvi piranski statut ni nastal naenkrat, temveč je rezultat dolgo­ trajnega procesa, ki sega tja v 10. stoletje in katerega podlaga je običajno pravo. V statutu srečamo elemente rimskega municipalnega prava (čeprav ne tako dosledno kot v Dalmaciji) in elemente, prevzete iz fevdalnega prava. Fevdalno pravo je prodrlo v istrska mesta ne samo preko darovnic in meddržavnih pogodb, temveč tudi preko ob­ stoječega prava mejne grofije Istre. To pravo se je afirmiralo v času istrskih mejnih grofov, med katerimi so pomembno vlogo igrali oglejski patriarhi. Ti pa so bili skoraj stalno odsotni iz Istre. Prav zaradi tega se je utrdila vloga zbora odraslih meščanov — arengo. Ta razvoj je privedel do cepitve oblasti med okorelimi fevdalci in nastajajo­ čimi komunalnimi organi z arengo, konzuli in potestà«. Statut iz leta 1274, ki se je ohranil le v fragmentih — iz ohranjenega teksta je razvidno, da ga je sestavljalo 10 knjig — je nastal v času, ko je kapetansko mesto zasedal Benečan Giovanni Campolo. Velika Campolova zasluga je v tem, da je prvi v Istri zbral v smotrno urejen in eno­ ten kodeks vse tiste zakonske prvine, ki so bile v rabi že stoletja. Statut iz leta 1274 je bil sad kompromisa med tremi ali celo štirimi strankami, ki so se tedaj v Piranu borile za oblast. Kmalu po sprejetju prvega statuta v Piranu se je politična situacija spremenila. Leta 1283 so si Benetke podredile Piran, zato je leta 1307 dobil Piran nov statut. Ta je skrajšana, za beneško zasedbo občine prilagojena kopija statuta iz leta 1274. Tudi ta statut je razdeljen na 10 knjig, vsaka pa ima večje ali manjše število členov. Eden od vzrokov izdaje novega statuta je tudi spremenjena notranja situacija v Piranu. V tem času je prišlo namreč do zapiranja velikega sveta (v dalmatinskih mestih šele v tridesetih letih 14. stoletja). Oblast arenga je bila postopoma, vendar dokončno ome­ jena le na potrjevanje sklepov velikega sveta. 136 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 -'1 Praksa je bila, da so v Piranu statut obnavljali vsakih 25 let. Leta 1332 je bil iz­ delan nov statut. Ce pomeni statut iz leta 1307 začetek, pomeni statut iz leta 1332 utr­ jevanje velikega sveta in celotne občinske oblasti. Gre za bistveno spremembo v struk­ turi oligarhije, ki dopušča večjo koncentracijo oblasti manjšemu številu plemiških rodbin. Predvsem je to doba merjenja moči med velikim svetom in potestatom, pred­ stavnikom osrednje beneške oblasti. Med vsemi redakcijami piranskih statutov je redakcija iz leta 1358 najbolj pro­ blematična in se od statutaiiz leta 1332 najbolj oddaljuje. Uvajajo se novi uradi; 'za­ nimiv je tudi predpis, ki plemiškim rodbinam prepoveduje opravljati mesarsko obrt in jo proglaša za nečastno (podoben predpis je bil sprejet tudi v Dubrovniku). Statut iz leta 1384 pomeni dokončno in popolno afirmacijo piranske oligarhije. Arengo izgubi vsak političen pomen. Merjenje moči med velikim svetom in potesta­ tom se je končalo v škodo' slednjega. Posebna komisija, »svet modrih« je celotni sta­ tut na novo preoblikovala. Vendar je za ta statut značilno, da je komisija pred notarja Marca Caviana, ki je pisec statuta, postavila posebno zahtevo. Statut naj bi bil na znotraj — jezikovno in na zunaj — oblikovno čimbolj dovršen. Caviano je svoje delo izvrstno opravil. Statut je bil na zunaj videti eleganten, bil pa je tudi jezikovno svo­ jevrstno oblikovan. Prvič v zgodovini na jugoslovanskih tleh je notar uporabil akro- stih, v katerem je poleg drugih smiselnih tekstov zapisano tudi ime notarja. Zdi se, da so bili akrostihi v poslednjem piranskem statutu Cavianova skrivnost. To poseb­ nost je odkril M. Pahor, kajti tega niso opazili dotedanji izdajatelji piranskega sta­ tuta. Nicola Petroni Caldani je imel,za predlogo tiskane izdaje leta 1606 izgubljeni drugi izvod statutarne redakcije iz leta 1384. . ., j . Šumrada je v izdaji upošteval tudi knjigi dodatkov (addiationes) k statutom. Ze leta 1367 je veliki svet izdal knjigo dodatkov. Nova knjiga je bila uvedena 1410; vanjo so bili zabeleženi novi predpisi od leta 1416 do 1602. Zakonodaja se je torej v Piranu nenehno izpopolnjevala. Upoštevanje vseh ohranjenih rokopisov in prepisov pi­ ranskega statuta ter dodatkov daje ediciji še prav posebno vrednost. Z izredno akri­ bijo je redaktor dokazal, da prav te, na oko drobne razlike skrivajo pomembne prav- nozgodovinske posebnosti in podrobnosti. Prav to pa je bila šibka stran dosedanjih edicij piranskega statuta, starejša Pietra Kandlerja in novejše iz leta 1960 Camilla de Franceschija. V posebnem poglavju razpravlja J. Sumrada o doslej evidentiranih primarnih vi­ rih — ohranjenih rokopisih, navaja podrobne podatke o vsakem statutu, ugotavlja medsebojno odvisnost na podlagi genealoškega debla, opozarja na marginalne beležke ter daje opise materiala, na katerem so statuti pisani, o poškodbah, o velikosti. Prav tako podrobneje analizira dosedanje objave piranskih statutov ter ugotavlja njihove pomanjkljivosti. Končno daje tudi navodila za uporabo gradiva. Navodila za uporabo so objavljena tudi v italijanščini. Edicija piranskih statutov je primer sodobne izdaje pravnih virov, plod dela zgo­ dovinarjev. Predstavlja pomemben prispevek slovenskega zgodovinopisja pri raziska­ vah razvoja obalnih mest v slovenskem delu Istre. I g n a c i j V o j e Knjiga odredaba dubrovačke carinarnice 12T7. Dubrovnik : Historijski arhiv, 1989. 156 strani. Dubrovniška zakonodaja je izredno bogata. Njena osnova je dubrovniški statut (Liber statutorum civitatis Ragusii), ki je bil napisan leta 1272. Temu so kasneje sle­ dili še trije zborniki zakonov in to: Knjige vseh reformacij — Liber omnium reforma- tionum (izdal leta 1936 v publikacijah SANU Aleksander Solovjev), Zelena knjiga — Liber viridis (izdal 1984 v publikacijah SANU Branislav M. Nedeljkovič; glej mojo oceno v ZC 40, 1986, str. 345—346) in Rumena knjiga — Liber Croceus (za izdajo pred smrtjo pripravil tekst B. M. Nedeljkovič). Dubrovniški statut je ostal v rokopisu ves čas obstoja Dubrovniške republike. Kaže, da so stari Dubrovčani bolj zaupali orume- nelim pergamentninr listom in kaligrafski pisavi svojih notarjev kot pa izumu Guten- berga. Zato so raje neumorno prepisovali svoj statut, kot pa da bi ga natisnili. Sele 632 let po sprejetju je bil ta pomembni pravni spomenik tiskan. Obsežno in težaško redak­ cijsko delo sta opravila dva priznana učenjaka Valter Bogišić in Konstantin Jireček. Njuno delo je bilo toliko težje, ker se original statuta ni ohranil, ampak je najstarejši prepis šele iz 15. stoletja. Njuha kritična objava statuta je izšla leta 1904 v IX. zvezku serije zgodovinsko-pravnih spomenikov Južnih Slovanov — Monumenta historico-juri- dica Slavorum Meridionalium. Ta knjiga danes predstavlja pravo knjižno redkost. Posebno pozornost je med raziskovalci dubrovniške preteklosti pritegnila sedma knjiga dubrovniškega statuta, ki je posvečena pomorstvu. Prvi jo je objavil v Trstu 1882 Josip Đelčić. Z njo so se ukvarjali še Vladislav Brajković, Marko Kostrenčić in Ante Marinović. Ob 700-letnici kodifikacije dubrovniškega statuta leta 1972 je izšel v