OMLADINA GLASILO MRRODMO - RRDIKRLNEGR DIJRŠTVjl. □ IV. letnik 1907/08. Uredil Albert Kramer. Ljubljana 1908. Izdaja eksekutiva narodno - radikalnega dijaštva. — Tisk J. Blasnika nasl. 37242 Vsebina = IV. letnika „Omladine“. --------------------------------------------------- -------,i,---- Članki: Stran Alkohol in dijaštvo. — Ervin Murgel.....................................................70 IV. redni občni zbor „Prosvete“........................................................107 Degeneracija in alkoholizem. — B. Žnidaršič............................................ 6 Dekliški krožek....................................................................26 P*) Delovanje „Siidmarke“ . . . . :.........................................................58 Dijaške kuhinje. — Ivan Stanonik........................................................87 Dopis iz Celjskih gimnazijskih krogov. — Radikalec.................................20P II. shod nar.-rad. dijaštva v Celju. — Albert Kramer ..................................69] II. shod nar.-rad. dijaštva v Celju. Poročilo.............................. 101, 117, 138/ Gibanje srbskega ženstva. — Savka dr. Subotiča..........................................35 Gmotno vprašanje slovenskega srednješolskega dijaštva. - Korotanski . . 1 P, 9P Kako se naj vzgoji čut za umetnost. — Strzygowski-GIonar .... 89, 123, 145 K duelnemu vprašanju. — Josip Pavlin....................................................74 K finančnemu vprašanju „Družbe sv. Cirila in Metoda". — Oton Fettich-Frankheim 72 Manjšinski odsek „Adrije“. — Ivan Lah ................................................. 8 Miadoliberalke. — Slava 54P Narodna vzgoja. — Dr. Fran Ilešič.......................................................51 Narodna ali manjšinska šola. — F. Belehradek............................................54 Narodno-radikalno dijaštvo in „Družba sv. Cirila in Metoda". — M. O. A. . . . 49 Naše delo. — Quidam 25 P Naše stališče napram dvobojnemu vprašanju. — Josip Pavlin..............................188 Nekaj besed o organizaciji naše šolske družbe. — M. O. A................................56 Nekaj misli o „Družbi sv. Cirila in Metoda". — Avgust Munda.............................21 Občni zbor „Društva slovenskih profesorjev". — V. M. Zalar.............................153 Ob začetku četrtega letnika............................................................. 1 O organizaciji. — Dr. Mihajlo Rostohar 3, 17 Opčenito stanje hrvatske akademske omladine. — Janko J. Benigar..............39 Opčenito stanje hrvatske akademske omladine. — Iv. Piškulič-Andricev .... 75 O politični organizaciji dijaštva. Korotanski..............................163, 191 O veri in verstvu I., II...................................................154, 177 V. vsesokolski zlet v Pragi.............................................................35 Pismo mlademu prijatelju. — Dr. Henrik Tuma ...........................................154 Poljske šolske družbe. — Ivan Lah...........................................91, 110 Potreba obrambnih društev na Slovenskem. — Avgust Munda.................................37 Pred novim parlamentom. — Albert Kramer.................................................33 *) Številke s pristavljenim P značijo zaznamovano stran v ,,Prilogi". Stran Pregled profesorjev na Slovenskem. — Oton Fettich-Frankheim.................................23 Prva državna gimnazija v Ljubljani. — A. K. V..............................................133 Radikalizem. — Styriacus 33 P Reforma naših srednjih šol. — Josip Breznik................................................185 Resolucije II. shoda narodno-radikalnega dijaštva..........................................142 Srednješolska vzgoja. — Josip Breznik 17 P Srednješolski izleti. — Josip Breznik....................................................4P Statistika slovenskega visokošolskega dijaštva zn 1906 07. — Oton Fettich-Frankheim 113 Suplentsko vprašanje in učiteljišča. — F.................................................... 4 Svobodna šola. — V. M. Zalar...............................................................169 V Celje! — Poziv eksekutive narodno-radikalnega dijaštva....................................85 Ženski licej. — Fran Kadunec............................................................... 19 Listek: Sodelovali so: Agneletto, Albrecht, Bobič, Breznik, Brimčko, Černič, I. M. Čok, Čok, Dežela, Fettich-Frankheim, Glonar, Hočevarjeva, dr. Ilešič, Jan, Jenko, Kadunec, Kavčič, Klepec, Kramer, Korun, Krivic, Lah, Lemež, Lipold, Mlinar, Mole, Mravljak, Munda, Murgel, Pavlin, Prekoršek, Prijatelj, Pučnik, pl. Purkynova, Rajh, Reisman, Rekar, Ribnikar, dr. Rostohar, Savka dr. Subotiča, Stanonik, Stibler, Strižič, Šemrov, Šlibar, Tavčar, Trampuž, Uratnik, Vajda, Vedernjak, Vrabl, Zalar, Zalokar, dr. Žerjav. Slovensko dijaštvo 9, 10, 11, 24, 42, 78, 79, 80, 94, 114, 124, 147, 159, 160, 161, 180 196, 197 Eksekutiva narodno-radikalnega dijaštva...................... 42, 94, 147, 159 „Adrija“ ........................... 9, 10, 43, 78, 125, 147, 148, 180, 193, 194 „Slovenija“ .......................................10, 79, 125, 148, 180, 194, 195 „Tabor“ . ,.................................................. 42, 79, 148, 193 „Prosveta“ ........................................... 10, 24, 95, 115, 124, 180 Celjski shod................................................. 77, 78, 93, 94, 114 Druga akademična in ferijalna društva........................ 43, 80, 126, 180 Slovansko dijaštvo................ 11, 12, 25, 44, 45, 126, 127, 162, 163, 196, 197, 198 Srednješolski vestnik 7 P, 27, 28, 12 P, 13 P, 96, 97, 22 P, 127, 27 P, 28 P, 29 P, 30 P 31 P, 32 P, 163, 164, 183, 184, 35 P, 37 P, 38 P, 39 P, 40 P Dijaško-socijalni vestnik . . . .128, 129, 148, 149, 165, 166, 167, 180, 181, 198, 199 Ženski vestnik.................................... 28, 29, 45, 46, 47, 97, 98, 23 P, 150 Književnost in umetnost 14, 15, 29, 30, 47, 81, 98, 99, 24 P, 129, 130, 131, 150, 151 167, 168, 199, 200 Ljudska izobrazba........................................................ 15, 30, 31, 47, 48, 13P, 82, 99, 131, 152 Manjšinski vestnik 15, 16, 31, 32, 15P, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 82, 83, 100, 24P Pesmi............................................. 5 P, 6 P, 7 P, 10 P, 11 P, 30 P, HI P Listnica uredništva 32, 16 P, 132, 152, 32 P, 40 P in na platnicah. Del statističnih in informativnih notic ter polemika na platnicah. s? OHLADINA Glasilo narodno-radikalnega dijaštva. — Leto IV. Ljubljana, mali traven 1907. Štev. 1. d z? c: VSEBINA ~Q> Uredništvo: Ob začetku četrtega letnika. Dr. Mihajlo Rostohar: O organizaciji. F.: Suplentsko vprašanje in učiteljišča. Ponatis dovoljen le z navedbo vira ----------------------------- ' ~D 77 C_ : B. Žnidaršič: Degeneracija in alkoholizem. Ivan Lah: Manjšinski odsek »Adrije< Listek. 3 Omladina izhaja enkrat na mesec ter stane za celo leto K 4’—; za dijake K 2'—; posamezna številka 40 vin. — Dopisi naj se blagovole pošiljati uredništvu najkasneje do 20. vsakega meseca v Ljubljano na Breg št. 12. — Le frankovana pisma se sprejemajo. — Upravništvo je v tiskarni J. Blasnika naslednikov v Ljubljani, Breg št. 12. o o o Reklamacije so poštnine proste, če imajo na naslovni strani pristavek »reklamacija >■ TT—~ rr==ž=r~r-r~.—r in Če SO Odprte. ~~ ■ —------- Zaradi rednega pošiljanja -Omladine« je natanko naznaniti naslov in bivališče ter vselej vsako izpremembo bivališča. Oblastem odgovoren Mihael Rožanec. — Izdaja eksekutiva narodno-radikalnega dijaštva. — Tisk J. Blasnika naslednikov. RAZNO. Poročil seje starešina Tabora« abs. iur. Fr. Janžekovič z gospodično Tereziko Sok. Čestitamo! Preosnova pravnega študija. Že dolgo vrsto let čutijo potrebo reforme pravnega študija ne samo slušatelji, ampak tudi profesorski kolegiji. L. 1904. se je osnoval celo v naučnem ministrstvu odsek za proučavanje tega vprašanja. To delo še danes ni končano; vendar je prišlo v hitrejši tek, odkar je naučni minister parlamentarec Marchet. Odsek je izdelal najprej provizorni načrt, ki ga uveljavi ministrstvo potom naredbe, kajti definitivno more rešiti to vprašanje le državni zbor, v čegar kompetenco spada zakonodajstvo o univerzah. — Vpoštevajoč vsestranske želje, bodisi profesorskih kolegijev, bodisi dijaštva samega, obsegal bo definitivni reformni načrt približno sledeče točke: 1. P ra v n o z god o vi n sk i izpit se dela v tretjem tečaju. Za ta izpit odpade avstrijska drž. in pravna zgodovina, ki se nadomesti v četrtem tečaju s predavanjem o avstrijski ustavni in upravni zgodovini. Četrti tečaj šteje šele po prvem izpitu. — 2. Ravno tako odpade za prvi izpit posebej predpisano filozofsko predavanje. — 3. Dovoli se večja prostost pri vpisovanju predavanj. Zniža se število obligatnih ur v rimskem pravu od 20 na 18, cerkvenem od 7 na 5, nemškem od 10 na 8, kazenskem procesu od 5 na 4, civilnem od 12 na 8 in v civilnem pravu od 18 na 12 ur. Na ta način se olajša slušateljem specijaliziranje na posamezne stroke. Štel bo vsak koleg, predpis o minimalnem številu ur v tečaju odpade. 4. Pri pravni zgodovini se bodo v večji meri vpoštevala moderna prava. Vpeljejo se predavanja o najmodernejših juridičnih disciplinah: železniško, patentno, avtorsko pravo. — 5. V olajšanje zadnjih izpitov bo dovoljeno pred koncem zadnjih štirih tečajev napraviti delni izpit iz tvarine judicijelne ali politične skušnje. Dvojne skušnje odpadejo: rigoroz nadomesti izpit. — V glavnem pomeni ta reformni osnutek, dasi ne zadovoljuje popolnoma, vendar velik korak naprej. Posebno določbe o terminu prvega izpita, znižanje števila obligatnih ur in odpravo dvojnih skušenj pozdravljamo najtopleje. — Provizorni načrt se omejuje: 1. na nasvet slušateljem, da delajo prvi izpit začetkom četrtega tečaja. — 2. vpeljeta se v četrtem tečaju dve novi predavanji iz modernega prava: nauk o državi in družbi ter zgodovina in nauk o nar. gospodarstvu. — 3. profesorjem se naroča, naj ne gledajo pri izpitih toliko na spomin, kolikor na metodično in praktično znanje. Vsa predavanja naj vpoštevajo moderno pravo. Želimo le, da se izvrši obenem s preosnovo pravnega študija tudi temeljita reforma celega ustroja avstrijskih univerz v modernem smislu: teološke fakultete naj odpadejo, dovoli naj se prostost obiskovanja tujih univerz in odpravijo naj se vsa vplačevanja, tako kolegnina kakor takse za izpite ali monstrum takse za knjižnico. Posebno vprašanje kolegnine je za slovensko dijaštvo, ki je povečini ubožno, vitalnega pomena. Slovenski medicinci bi po zvišanju kolegnine kmalu izumrli ali pa vsaj postali svetovno čudo. V veku, v katerem se propoveduje svoboda in demokratizacija vede, naj se pota do nje ne zapira s tako nekulturnimi sredstvi. — Ceterum censeo, da naj se nam da predvsem slovensko vseučili šče. M' K. Češka podružnica slovenskega plan. društva je pravkar obhajala desetletnico. Težko se bo našel danes med nami še človek, ki bi trdil, da je naše planinsko društvo zgolj športno društvo: ono je jako važna narodna inštitucija, osobito v narodno izpostavljenih krajih, in v te je obrnila vso svojo pozornost osobita češka podružnica ter tam storila za našo narodno stvar neprecenljivo mnogo. Ob tem jubileju nam je pač dolžnost, OB ZAČETKU ČETRTEGA LETNIKA. Nek svež, oživljajoč duh je zavel v zadnjem času v dijaških vrstah različnih avstrijskih narodnosti. Povsod vidimo nova gibanja, nove pokrete, ki rušijo v prah zastarele nazore, pa postavljajo nove ideale, ali zamenjavajo dosedanja sredstva, že obrabljena in ne več primerna duhu časa z novimi, da dosežejo svoje cilje. Prodiranje in zmaga demokratične ideje je vdihnila tudi v dijaške vrste neko novo življenje, ki sili dijaka, da se intenzivneje kot do sedaj zanima za javna vprašanja, da se skrbnejše pripravlja za poznejše javno delovanje in da obrača večjo pozornost narodnoizobraževalnemu in narodnoobram-benemu delu. Iz dijaka-veseljaka vstaja povsod dijak-širitelj narodne zavednosti, narodne prosvete in omike. Pri slovenskem dijaku se je začel ta preobrat že pred par leti, in danes ga vidimo, kako že posega dobro organiziran in pripravljen v slovensko javno življenje, kjer ruši v prah zastarele nazore in uveljavlja svoja načela. Danes je že gotovo, da se bo moralo ukloniti programu narodno-radikalnega dijaštva tudi ono slovensko dijaštvo, ki se je še do danes držalo zastarelih nazorov iz preteklega stoletja. Kdor pa bi še danes častil le Venero, Baklia in sabljo, vse drugo pa preziral in se norčeval iz vsega dijaškega izobraževalnega dela, ta bi bil kakor kak srednjeveški vitez v muzeju, katerega si človek včasih še rad ogleda, da se prepriča na lastne oči, kako neumne navade so kraljevale včasih . . . Ni potrebno, da razpravljamo danes, ko stopa »Omladina«, glasilo narodnoradikalnega dijaštva, v četrti letnik, obširno o njenem programu. Saj je povsod dobro znan, ker ga nismo skrivali, marveč ga povsod širili in izvrševali. Da pa kljub temu spregovorimo k tej točki par besed, storimo to radi tega, ker se slika list od nekaterih strani kot političen, ki zapeljuje slovensko dijaštvo na razna, za dijaka škodljiva pota. Kaj hočemo? Povzdigniti slovenskega dijaka duševno, nravno in gmotno. Trdno smo prepričani, da bo slovenski narod mogel kljubovati in se braniti proti mnogoštevilnim sovražnikom le, če bo imel za vodnike izobraženo, značajno in delavno inteligenco. To pa je možno doseči le potom vzgoje. Slovenskega dijaka, kot bodočega javnega delavca, hočemo navajati k intenzivnemu in mnogostranskemu učenju, da si pridobi onih duševnih zmožnosti in onega širokega obzorja, ki mu ga bo v poznejšem javnem delovanju neobhodno treba. Prva je šola, a poleg šole preostaja še vedno veliko časa za samoizobrazbo, ki naj izpolnjuje izobrazbo pridobljeno v šoli. Napeljujemo slovenskega dijaka k opazovanju javnega življenja in k proučavanju raznih aktualnih vprašanj. Neprestano ga navajamo k delu, ker le delo more množiti njegovo energijo, okrepiti njegovo voljo in utrditi njegov značaj. Navajamo pa tudi dijaka, da tam, kjer more, že sedaj poseza aktivno v javno narodno delo. Dijaštvo kot stan že lahko prevzame nekatere naloge v svojo oskrb. S tem se tudi dobro pripravlja za svoje poznejše delovanje. Širjenje izobrazbe in razno obrambeno delo izvršuje lahko vsak dijak. Pri navajanju dijaštva k tem idealom imamo vedno pred očmi dijaka in one, ki imajo v rokah njegovo vzgojo. Vse, kar pospešuje dosego našega ideala priporočamo, kar pa ovira, grajamo in skušamo odpraviti. Ne proti profesorjem, marveč kjer se nam pokaže le količkaj dobre volje, roko v roki ž njimi hočemo delovati za povzdigo in napredek slovenskega dijaštva. Naš boj je naperjen proti vsaki malomarnosti, postopanju in pijančevanju ter spolni razbrzdanosti. Vedno pa navajamo na delo in izpolnjevanja prevzetih dolžnosti. Značajen dijak s krepko voljo, veliko energijo ter obsežnim znanjem nam je vzor. O podrobnem programu »Omladine« v četrtem letniku le par besedi! Predvsem ga hočemo znatno razširiti ter izpopolniti. Kot dijaški list bomo zasledovali predvsem gibanje slovenskega dijaštva, pa priobčevali tudi informativne članke o dijaštvu raznih slovanskih ter tujih narodov. Poleg raznih teoretičnih člankov, ki naj pomagajo naš program širiti in izpopolnjevati, ter poleg člankov, posvečenih dijaški umstveni izobrazbi in dijaškemu gmotnemu vprašanju, se hoče baviti »Omladina-< v novem letniku zlasti z dijaškim zdravstvenim vprašanjem, katerega dosedaj še nismo posebej obravnavali. Baviti se hočemo intenzivno z alkoholnim vprašanjem, nikotinom, dijaškimi stanovanji, dijaškimi kuhinjami, na drugi strani pa s telovadbo, hribolaztvom, dijaškimi izleti itd. Na novo vpeljemo tudi članke o ženskem vprašanju, pri katerem se hočemo ozirati zlasti na žensko šolstvo in žensko podrobno delo ter članke o učiteljskem vprašanju,s posebnim ozirom na izobrazbo učiteljev. V oddelku za književnost in umetnost hočemo prinašati kakor dosedaj preglede raznih literatur, ocene novih knjig, poleg tega pa tudi preglede raznih revij ter seznani strokovnih literatur, kar je bila že dolgo gojena želja naših bralcev. Ljudski izobrazbi hočemo posvečevati isto pozornost kot dosedaj, temeljitejše pa se hočemo baviti z obrambenim delom, ker tega ne store oni faktorji, ki so v to poklicani. Z veseljem do dela in svesti si uspehov začenjamo četrti letnik, ki naj nam vzgoji novih moči in pridobi novih prijateljev. Uredništvo. DR. MIHAJLO ROSTOHAR: O ORGANIZACIJI. Pravijo, da zdrav človeški instinkt vedno pred teorijo hiti. O organizaciji pač lahko trdimo, da je bolj iznajdba zdravega instinkta, kakor teoretično razmotrivajočega duha. To pravzaprav ni nič čudnega, zakaj zdrav življenski instinkt je nujen, nikdar ne more pričakati, da bi duh interesna vprašanja do dna premislil, ampak z neko neobhodnostjo prisili človeka k dejanju, ne da bi naprej znal, če se mu obnese. Ko pa zadene pravo, tedaj zadobe pridobitve take izkušnje svojo vrednost in trajnost. Prav tako je z organizacijo. V organizaciji je zadel človek izborno sredstvo za svojo samopomoč in napredek. — Kedaj in v kakšnih okoliščinah se je to zgodilo, tega pač nikdar ne bo mogoče natanko dognati, zakaj ko stopi človek v zgodovinsko dobo, ga najdemo že v organizacijah, ki so imele seveda bolj vojaški, monarhični značaj, primeren dobi surove sile. Pri kulturnih narodih starega veka pa nahajamo že organizacije, ki so služile interesom kulturnega napredka. Grki n. pr. so imeli organizirano izobrazbo (telesno in duševno), imeli so trgovska, pevska in godbena društva „<>i mol tor Jiorvaov tc/rltai politične klube gvroSoi, kjer so se razpravljala dnevna vprašanja. Niti srednji vek ni bil brez kulturnih organizacij, tako da lahko rečem; od davnih neznanih nam časov živi ideja organizacije s človeštvom naprej in se v socialnem življenju narodov in stanov vedno bolj in bolj uveljavlja, zakaj organizirano delo vedno zmaguje nad naporom neorganiziranih posameznikov ; v življenju pa se računa z vspehi dela, ne s subjektivnim razpoloženjem fantastičnih solipsistov. Socialne celote, kakeršne so n. pr. država, cerkev, armada, politične stranke, gospodarska, podporna, izobraževalna društva i. t. d. zaznamujemo z besedo »organizacija« zato, ker imajo v svojem bistvu veliko podobnost z ustrojem fizičnega organizma, s človeškim telesom; prav po »svoji podobi« je vstvaril človek organizacijo. Karakteristični znak človeškega organizma je medsebojno razmerje posameznih organov v izvrševanju svojih funkcij po principu delitve dela in njih podrejenost volji centralnega organa, — možganov, ki reprezentirajo vodstvo ali vlado fizične organizacije. Socialni organizem ali »organizacija« je tudi celota večih poedincev. Njegovo bistvo obstoji v razmerju poedinca do celote in celote do poedinca; to razmerje pa se izraža v medsebojnih dolžnostih in pravicah. Vsaka organizacija ima vodstvo ali vlado, brez katere si ne moremo misliti organizacije. Vlada je po svoji obliki lahko različna, a v bistvu je vedno ista. Med odborom društva in vlado ni bistvenega razločka. Vendar je treba v več ozirih razločevati med fizičnim in socialnim organizmom. Oni je produkt naravne neobhodnosti, ta pa umeten stvor človeške volje; organi nimajo lastnega duševnega življenja, poedinci organizacije je imajo. Povdariti je treba dejstvo, da organizacija ni sama sebi namen, ampak je »socialno« l* sredstvo v dosego smotrov. Čim vzvišenejši je smoter, tim večjega pomena je organizacija. Organizacija brez smotra pa je nesmisel. Za uresničenje smotrov ima človek samo eno direktno sredstvo na razpolago — t. j. delo. Ako se delo organizira tako, da ga poedinci izvršujejo po zgoraj označenem principu, tedaj je zasnovana organizacija sposobna doseči svoj smoter. Bližji smoter organizacije je torej ta, da smoter ojači po načinu organske vzajemnosti učinek človeških sil in zagotovi dosego smotra. Da se v organizaciji delo izvršuje ekonomsko in z večjo tehniko kakor sicer, omenimo le mimogrede. — Ako je organizacija socijalno sredstvo v dosego smotrov in sicer sredstvo, katero zamore vstvariti človeška volja, tedaj nastane vprašanje praktične vrednosti: pod katerimi pogoji more organizacija postati, obstati in napredovati. Ker je organizacija celota poedincev, ki imajo individuelno mišljenje, čustvovanje in voljo, tedaj je prvi pogoj vsake organizacije, da se poedinci’ skupnega smotra zavedajo: vsak poedinec mora vedeti, kaj hoče. Iz tega spoznanja izhaja interes za organizacijo. Skupni smoter je torej glavni pogoj za postanek organizacije. Poleg tega pridejo v poštev še druge okolnosti n. pr. krajevne razmere, gmotna sredstva, javno mnenje i. t. d., o čemur pa na tem mestu ne bom podrobno razpravljal. Ko je organizacija zasnovana, je treba, da vstrajno deluje; zakaj z delom, v katerem obstoji njeno življenje, dosega svoje smotre. To pa zavisi od duševne kvalitete poedincev, vzlasti od njihove energije, ki vodi od spoznanja potrebnega in koristnega do dela. Da toliko organizacij propade ali vsaj ne prospeva, je največ vzrok pomanjkanje energije pri poedincih. To lahko vidimo v naših narodnih organizacijah, kjer se trudijo samo nekateri, dokler duševno in telesno popolnoma ne opešajo, velika večina pa je brezdelna in se okorišča z delom drugih. Kakšne vpehe bi Slovenci na narodnem polju lahko dosegli, če bi vsa ta društva, kar jih imamo, vzorno delovala! (Konec prih.) F.: SUPLENTSKO VPRAŠANJE IN UČITELJIŠČA. Vedno bolj se bliža in grozi čas suplentske bede in s tem stopa v ospredje vprašanje o nameščenju akademično naobraženih profesorjev na učiteljiščih. To vprašanje se je že razmotrivalo od raznih strani. Povdarjala se je socijalna krivica, da meščanski učitelj s štirimi letniki strokovne šole doseže isto socijalno stopnjo in isti naslov kakor akademik, ki je dovršil celo srednjo šolo in vseučilišče z mnogimi materi-jelnimi in duševnimi žrtvami. Povdarjala se je rnaterijelna krivica, da se pri imenovanju bivšemu učitelju vštejejo prejšnja na ljudski in meščanski šoli ali na vadnici odslužena leta, akademiku pa suplentska leta le po izpitu in še ta ne vsa. Opozarjalo se je tudi na to, da se z imenovanjem ljudsko- šolskih učiteljev s pomanjkljivo strokovno izobrazbo za profesorje na učiteljišča nekako zniža lindina (nivo) učiteljišč ter da se končno škoduje najbolj ljudski in meščanski šoli, če se ji odvzame njene najboljše učne moči. (Sicer pa niso vedno ravno najboljši učitelji imenovani za profesorje!) Vkljub vsemu temu se ponavljajo slučaji, da se vadniškemu učitelju daje prednost pred celo vrsto prosilcev z akademično izobrazbo. Odločujoči krogi se pri tem radi sklicujejo na stvarne razloge, zlasti na sledeča dva: 1. Ljudskošolski učitelji so inetodiško izšolani, kar navadno manjka akademikom. 2. Bivši vadniški učitelji so zelo marljivi v izvrševanju svojih dolžnosti, če postanejo glavni učitelji in profesorji na učiteljiščih, mnogo marljivejši, nego njihovi akademični kolegi, ki se mnogokrat ne morejo vživeti v ustroj ljudske šole in se ne znajo akomodirati delu na učiteljišču, katero smatrajo za manj častno in skoro nevredno svojih akademičnih študij. Ako hočemo prodreti z načelno zahtevo, da profesor na učiteljišču bodi edino le akademik, potem moramo pred vsem ovreči ta dva stvarna in na videz upravičena razloga. Res je, da absolventom univerze manjka ona metodiška rutina, s katero razpolaga ljudskošolski učitelj. Toda ta primanjkljaj se vsekako lažje popravi, nego se da ozko strokovno obzorje ljudskošolskega učitelja razširiti tako, kakor je to potrebno za učiteljišče, ki pošilja svoje dijake naravnost v življenje in jim torej mora nuditi zaokroženo naobrazbo v vsakem predmetu. Malokateremu bivšemu vadniškemu učitelju se — vkljub vsej marljivosti — posreči popolnoma zamašiti vrzeli v njegovi znanstveni naobrazbi. To najbolj čutijo učiteljiščniki sami in imajo splošno rajši profesorje z akademičnimi študijami. Bivši vseučiliščnik imponira s svojim znanstvenim obzorjem, a tudi s svojim osebnim nastopom, ker ve z dijaki drugače ravnati in jim pušča več prostosti nego bivši ljudskošolski učitelj. Če ima le nekoliko dobre volje, prilasti si akademik v najkrajšem času toliko metodike in pedagogike, da nadkriljuje vsakega ljudskošolskega učitelja. To sijajno dokazuje naše pedagoško slovstvo: kdor bere »Popotnika« ali knjige »Slovenske Šolske Matice«, kmalu spozna, da so voditelji v metodiki in pedagogiki ravno akademično izobraženi šolniki: dr. Bezjak, Bežek, Hauptmann, dr. Ilešič, dr. Potočnik, Schreiner, dr. Tominšek i. dr. Poleg teh najdemo tudi dobro zastopane nekatere ljudskošolske in vadniške učitelje, ki so ostali zvesti svojemu pravemu poklicu: Nerat, Pribil i. t. d. Zelo redko pa se med pedagoškimi pisatelji nahajajo imena onih uči t el j i ščn i h profesorjev, ki so se iz ljudske šole povzpeli na profesorsko stolico! Pomanjkanje metodiške rutine torej ni dovolj vzroka, da bi se zapostavljali akademiki. Več upravičenosti bi imel drugi ugovor, če bi bil popolnoma resničen in absolutno veljaven. Že zgoraj navedena imena akademikov, ki vsi uspešno delujejo na učiteljiščih (razun dr. Tominška), kažejo, da je le krivično generaliziranje, če se trdi, da so akademiki manj marljivi. Žalibog, pa so res nekateri posamezniki, ki so v pomanjkanju ugodnejše službe na gimnaziji ali realki in le zaradi ljubega kruha sprejeli službo na učiteljišču. Potem seveda opravljajo to službo zlovoljno in niti ne skušajo spoznati dolžnosti tega delokroga in načina njih izpolnjevanja. Ti so največji škodljivci ne le svojih osebnih, ampak tudi skupnih stanovskih interesov vseh profesorskih kandidatov. To se mora zboljšati. Filozofi se naj že za časa svojih vse-učiliških študij zanimajo za metodiko, v počitnicah naj večkrat prisostvujejo pouku svojih znancev ljudskošolskih učiteljev. Ko so dovršili, naj se potegujejo za službe na učiteljiščih, naj tam vestno in marljivo izpolnjujejo vse svoje dolžnosti ter naj temeljito preštudirajo ljudskošolsko metodiko, če tudi niso radi na učiteljišču in mu nameravajo o prvi priliki pokazati hrbet. Z natančnim izvrševanjem svojega poklica na učiteljišču vsak najbolj koristi samemu sebi. Če potem, ko je spoznal ustroj ljudske šole, prestopi iz učiteljišča na srednjo šolo, bo zboljšal metodiko srednje šole in olajšal dijakom težaven prehod iz ljudske v srednjo šolo. Končno bodo akademiki z vestnim opravljanjem svojih dolžnosti na učiteljiščih ovrgli izgovor odločujočih krogov, da niso dovolj marljivi ter bodo s tem ohranili akademikom marsikatero mesto, katero bi za nemarljivim in površnim akademikom gotovo dobil marljivejši vadniški učitelj. Potem ljudskošolski učitelji ne bodo več izpodjedali kruha akademično izobraženim kandidatom. B. ŽNIDARŠIČ: DEGENERACIJA IN ALKOHOLIZEM. Najmlajša generacija našega razumništva se razmeroma precej zanima za socijalno vprašanje, toda zelo malo ljudi poznam, kateri so spoznali tesno in nerazdružljivo zvezo socijalnega vprašanja z vprašanjem degeneracije in regeneracije. Moderna veda je določila tudi človeku stališče v prirodi in pokazala, da človek zunaj prirode nima česa delati, še več, pokazala je, da so predsodki, po katerih se nahaja človek v izjemnem položaju v prirodi, ali celo »nad prirodo«, imeli zelo pogubne posledice za človeka — v degeneraciji. V degeneraciji vidim vzrok vsakega zla. Degeneracije ne moremo nikakor ločiti od demoralizacije, prva je vzrok, druga je posledica. V demoralizaciji pa vidim vse vzroke socijalnega zla. Z regeneracijo bi bilo torej že eo ipso rešeno socijalno vprašanje. To je teorija. V praksi hitro spoznamo, da je delo regeneracije zelo težavno, če ni združeno z probujanjem socijalne zavesti in z neposrednimi pridobitvami na socijalnem polju. Še bolj neracijonalno pa je po mojem mnenju delovanje na socijalnem polju, ne da bi se ozirali na vprašanje degeneracije, ker se brez istega nikoli ne bo privedlo teorije v prakso. Ne morem sedaj razlagati, kaj je degeneracija, po katerih simptomih jo spoznamo, katere vzroke ima in kako se nam je treba boriti proti nji. Opozoriti hočem samo na važnost študija tega predmeta. Človek kot del prirode je zdrav in močan, dokler se nahaja v od prirode določenih ugodnih razmerah diete. Pod dieto razumemo vse, kar neposredno vpliva na zdravje posameznika, torej: hrana, pijača, zrak, temperatura, pranje in kopanje, obleka itd. Nauk o tem, katera dieta je za človeka prirodna in ugodna, imenujemo dietetiko. Do sedaj imajo znanstveno dietetiko samo pristaši naravnega načina zdravenja. (Prvo znanstveno dietetiko je spisal Schlick-eysen.) Slovenske medicince opozarjam na žalostno dejstvo, da na nobeni avstrijski univerzi ni stolice za naravni način zdravenja (Naturheilverfahren, na Nemškem je več stolic za to znanost) in povdarjam, da si vsak napreden in vesten medicinec mora skušati spopolniti znanje s študijami istega. (Pythagoras, Rousseau, Priessnitz, Schroth, prof. Graham, dr. K. Hahn, Louis Huhne, Platen, Bilz, dr. Bilfinger, dr. Lahmann, Haygh itd.) Vsaka bolezen ima svoj vzrok, nikdo ne zboli slučajno. Civilizovani človek bi moral biti vsaj tako zdrav, kakor je vsaka žival; večja prirodna inteligenca bi morala zdravju sama pomagati. In to je tudi ideal, h kateremu stremi človeštvo, ker degeneracija ni še tako napredovala, da bi človeštvo moralo obupati. Degeneracija uniči vsako leto milijone ljudi, toda praksa je že pokazala, da se človek lahko vspešno bori proti nji. Ker se v »Omladini« ne moremo baviti z vsemi vprašanji dietetike, se hočemo omejiti na najvažnejše — na vprašanje alkoholizma. Vse avtoritete se strinjajo v tem, da je glavni vzrok današnje degeneracije civiliziranih narodov alkoholizem. Vsled alkoholizma trpi tudi slovensko ljudstvo veliko. Na Kranjskem se plača več davka za žganje kot za zemljišča. Skušal bom dokazati, kateri predsodki najbolj vzdržujejo alkoholizem in kako se imamo boriti proti tem predsodkom. Slovenski razumnik rad povdarja svoje naprednjaštvo in svojo svobodomiselnost, toda v dejanjih se prav malo loči od klerikalnega Slovenca. Kar se tiče protialkoholnega gibanja, so pokazali nekateri slovenski klerikalci, da razumejo bolje, kje je treba začeti z napredkom: reformirati nam je treba najprej naše vsakdanje življenje, ker od vsakdanjega življenja je odvisna morala in vse zmožnosti v praksi. Kulturni napredek je povzročil, da danes najširše mase hitro zvedo za vsako pridobitev znanosti, posebno za pridobitve, ki imajo veljavo v praktični vporabi, naše razumništvo pa je še daleč za tem, da bi pri vsem teoretičnem filozofiranju spoznalo, kakšne pridobitve moderne vede se dajo z vspehom in koristijo praktično izvajati. Največ nam škoduje v tem oziru idealizem, ki nam ga je vzgojilo naše srednješolstvo. Ljudje se. potapljajo v morju idealne navdušenosti in pozabijo, da je treba skrbeti tudi za to, kaj jemo in kaj pijemo. Moderna veda pa vsak dan jasneje govori, da so te »malenkosti« največje važnosti. V idealni navdušenosti kričimo po kulturnih potrebah med tem, ko izdamo na Avstrijskem'vsako leto za kulturno potrebo — alkohol poldrugo miljardo kron, od tega 20 miljonov na Kranjskem. Kaj bi se za ta denar dalo vse narediti? Koliko slovenskih šol, od ljudskih do univerze? In koliko bolj zdravo bi bilo ljudstvo, če bi popilo vsako leto za poldrugo miljardo kron manj strupa. Prepričan sem, da marsikateri slovenski razumnik neha zasmehovati antialkoholično gibanje, ko premisli in spozna, kake neprecenljive važnosti so ravno te »malenkosti« v vsakdanjem življenju, in začne študirati to vprašanje z trdno voljo, da bo izvajal v praksi dosledno zaključke, do katerih pride v svojih študijah alkoholizma. Namen tega članka, h kateremu treba še precej komentarja in izpolnitve, je bil vzbuditi samo zanimanje za vprašanje degeneracije in alkoholizma. Sledili pa bodo članki, ki se tičejo stvari same v podrobnosti. IVAN LAH: MANJŠINSKI ODSEK „ADRIJE". Vakademičnem društvu »Adrija« v Pragi se je osnoval »manjšinski odsek.« Namen tega odseka je, proučavati sistem in delovanje različnih narodnih šolskih in obrambnih društev ter koristne institucije, ki pomagajo drugod krepiti narodni živelj, prilagoditi jih našim razmeram in kolikor mogoče presaditi na slovenska tla. Manjšinskemu odseku je odprto veliko polje dela. »Adrija« se je mogla z največjimi nadami na uspeh lotiti tega dela, kajti Praga je v tem oziru za naše dijaštvo najboljša šola. Vsa češka narodna in obrambna društva: »Matica Šolska«, »Narodna Jednota Pošumavska« in »N. J. Severočeška« imajo svoje »akademične odbore«, ki so društvom predvsem v moralno podporo in agitačni element. Oživotvorjenje »manjšinskega odseka« je zlasti pospešila splošna stagnacija na polju našega manjšinskega dela. Posebno o »Družbi sv. Cirila in Metoda« je odkril zadnji čas pereče nedostatke. Konflikt s »Prosveto«, nedostatki, ki so jih odkrili »Omladina«, »Naš list« in »Naši Zapiski« pričajo jasno o tem. Narodno diuštvo je kraj dela, tja nas ne sme vabiti hrepenenje po zaslugah, voditi nas mora zavest dolžnosti: »Kar more, to mož je storiti dolžan.« In ni bilo edino pomanjkanje te zavesti krivo našega splošnega nazadovanja. Pri boju se ne gre samo za silo, gre se tudi — in lahko rečem da v prvi vrsti — za taktiko. Tega dosedaj pri nas nismo skoro prav nič upoštevali in ravno v tem oziru se moremo od Čehov mnogo naučiti. Dve nalogi treba rešiti pri našem manjšinskem obrambnem delu: 1. treba dobiti kolikor mogoče dosti obrambnih sredstev in 2. ta sredstva prav in uspešno porabiti. Obojega smo dosedaj pogrešali. Naša »Družba sv. Cirila in Metoda« še daleko ni uporabila vseh onih virov, ki donašajo obrambnim društvom drugih narodov leto za letom lepe tisočake. Če kje, je pri nas potrebno izrabiti vsa ona sredstva, ki so se drugod izkazala kot plodonosna. — Drugo vprašanje pa je: kako prav vporabiti one tisoče, ki jih z žrtvami skupaj spravlja nebogati slovenski narod. Tu je treba razumnosti, da se ne vrže denar proč, ampak, da se porabi tako, da donaša čim večje koristi. — Naloga »manjšinskega odseka« leži torej v rešitvi teh dveh vprašanj. V ta namen se je lotil odsek najprej proučavanja slovanskih obrambnih društev (predvsem čeških in poljskih), njih narodnih razmer, organizacij, šolstva itd. Imel je predvsem pred očmi 1. način, kako si množe ti narodi svoj obrambni kapital in 2. taktiko, kako se deluje jn s kakimi uspehi. Oboje bodo spremljali statistični podatki, ki bodo kazali, koliko in vsled česa so društva napredovala, in kaj jim je pripomoglo do uspehov. V istem smislu hoče proučiti odsek tudi delovanje in napredovanje nam sovražnih tujih društev, predvsem onih, kojih delovanje je naperjeno proti Slovencem in hoče proučiti, zakaj in koliko so ta društva napredovala in zakaj je naša šolska »Družba« v primeri ž njimi tako daleč zaostala. S tem se bo odsek dotaknil narodnega življenja sploh in pokazal rane, ki jih je treba ozdraviti, ker le zdrav, energičen narod more uspešno biti tako intenziven narodni boj, kakor ga moramo mi. Vsa sila mora ležati v dobri organizaciji, ki pa ne sme biti le za parado, ampak mora odgovarjati svojemu namenu. Manjšinski odsek« je stopil v zvezo s češkimi in poljskimi obrambnimi društvi in se je z vso resnostjo lotil svojega dela. Svoje rezultate misli objaviti v posebni brošuri, ki naj poda jasno sliko naših in drugih razmer na polju narodnega obrambnega dela. To naj pomore v to, da nam postane naša »Družba sv. Cirila in Metoda« v resnici to, kar bi nam morala biti. Vsled posredovanja »manjšinskega odseka« je društvo »Adrija« obiskalo prostore češke »Šolske Matice«. Ravnatelj g. Belehradek je razkazal obsežno pisarno, v kateri dela 16 uradnikov in nam je v predavanju načrtal način in smer delovanja »Šolske Matice«. Ta obisk je mogel dati »manjšinskemu odseku« navdušenja, da temeljito izvrši svojo nalogo. Upamo, da rezultati ne ostanejo samo na papirju, ampak da bodo dali impulz k resni in koreniti reformi našega manjšinskega dela. <&<^<&<&<^<^<££> SREDNJEŠOLSKI VESTNIK. Jugoslovanski abiturijentski sestanek v Dubrovniku. Da se spoznajo jugoslovanski abiturijenti med seboj, informirajo o medsebojnem kulturnem položaju in raznih dijaških vprašanjih, se vrši v letošnjem letu jugoslovanski abiturijentski sestanek v Dubrovniku. Na sestanku se bo razpravljalo: 1. o jugoslovanski ideji; 2. o kulturnem položaju Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov in 3. o raznih jugoslovanskih dijaških vprašanjih (o srednjih, visokih in strokovnih šolah, o poljudnem dijaškem delu, o stališču dijaka do politike itd.) Na sestanek so že povabljeni slovenski, hrvatski, srbski in bulgarski abiturijenti. Kdaj se sestanek vrši, še ni določeno. Pred štirimi leti se je vršil sličen abiturijentski sestanek v Spljetu, katerega se je pa udeležil samo en slovenski abiturijent. Upamo, da bo letos drugače. Letošnje abiturijente opozarjamo, da sprejme vojno ministrstvo tudi letos na vojaško* živinozdravniško visoko šolo na Dunaju 20 prvoletnikov. Prosilci morajo imeti dobra spričevala in ne smejo biti čez 20 let stari. Obvezati se morajo s posebnim reverzom, da bodo služili sedem let v armadi kot živinozdravniki. Za časa študij so preskrbljeni s stanovanjem, hrano in obleko, ter jim ni treba plačevati nikake šolnine in nikakih pristojbin za razne izpite. Prošnje, ki jih je nasloviti na poveljstvo vojaške živinozdravniške visoke šole na Dunaju, se morajo vložiti do 1. avgusta 1.1. in se jim morajo pridejati sledeče priloge: 1. domovinski list (se dobi pri županstvu). 2. rojstni list, 3. potrdilo, da je prosilec neoženjen (pri županstvu), 4. nravno spričevalo (pri glavarstvu), 5. potrdilo, da so bile prosilcu stavljene koze, 6. potrdilo, kakega vojaškega zdravnika, da je prosilec sposoben za vojaško službo, 7. šolska spričevala zadnjih štirih let gimnazije ali realke, 8. zrelostno spričevalo in 9. reverz, da se zaveže prosilec službovati 7 let kot živinozdravnik v armadi. — Na zavodu ni sedaj nobenega Slovenca, pač pa več drugih Slovanov. Abstinenca in srednješolci. Avstrijska abstinenčna društva so vložila na naučno ministrstvo prošnjo, da bi smeli srednješolci vstopati v že obstoječa abstinenčna društva in snovati lastne srednješolske abstinečne organizacije. Prošnjo je podpiralo tudi nekaj vseučiličnih profesorjev, toda brezuspešno, ker je ministrstvo iz strahu pred srednješolskimi društvi prošnjo odbilo. S to prepovedjo je ministrstvo zopet pokazalo vso svojo birokratično ozkosrčnost, ki zabranjuje srednješolcem vsako svobodnejše gibanje, snovanje vsakterih, tudi izobraževalnih dijaških društev, katerih pa kljub raznim prepovedim zabraniti ne more, kajti prepričani smo, da ga ni na Avstrijskem srednješolskega zavoda, na katerem ne bi obstajalo ne eno, marveč celo vrsto tajnih dijaških društev in ki v veliki meri ne le škodujejo svojim članom, marveč jih izobražujejo, vzgajajo k delavnosti, podjetnosti in samostojnosti. Tudi srednješolska abstinenčna društva bi brezdvomno koristila, ker bi že zgodaj navajala dijake na trezno življenje in marsikoga odvrnila od pogubnega krokanja in pijančevanja. Dijaška kuhinja v Kranju. Vesel mora biti človek, ko bere v letnem poročilu kranjske gimnazije o dijaških podporah. Poleg različnih ustanov, konvikta itd., je tudi dijaška kuhinja, katero obiskuje navadno od 60—70 dijakov. In sicer dobivajo nekateri izmed njih proti neznatni vsoti, nekateri še celo zastonj hrano opoldne in zvečer. A kakšna je ta hrana? Po pravici povedano, dostikrat taka, da se je ne more vživati, ako je dotičniku količkaj mar njegov želodec. Ne bomo preiskovali, kolikokrat se prinese na mizo sveža jed, kolikokrat le ostanki in ali se pomiva posoda sproti ali ne, in kolikokrat morajo dijaki čakati radi delavcev itd. Pribijemo samo toliko, da je hrana večinoma pod vsako kritiko. N. pr. v pondeljek, torek, četrtek in soboto. Na ta način ni z vzdrževanjem dijaške kuhinje toliko pomagano dijakom, za katere je namenjena, kakor dotični osebi, ki ima dijaško kuhinjo v rokah. Sicer vsa čast odboru dijaške kuhinje, kateremu se mora priznati požrtvovalnost; kajti njegovi agilnosti je pripisovati, da dobiva dijaška kuhinja toliko podpor od različnih strani. A kaj pomagajo vse te podpore, ako se pa za ta denar daje dijakom tako slaba hrana, dq je ni moči vživati. Pa naj ne pride kdo in reče: »Saj se za ta denar (11—12 K na mesec za osebo) ne more kaj boljšega pričakovati.« To ni res! Poglejmo samo neko drugo »kuhinjo« v Kranju (g. Volnik), kjer se kuha skoro za isti denar tako dobro, da se z dijaško kuhinjo ne da niti primerjati. In kar more eden storiti pod istimi pogoji, zakaj bi tega drugi ne mogel V Morda bi tem nedostatkom odpomogel le zelo energičen nastop od strani odbora. Najboljše pa bi bilo, da se dijaška kuhinja odda kaki drugi gospodinji, od katere bi bilo kaj boljšega pričakovati. — Obračamo se torej s temi vrsticami na slavni odbor »Dijaške kuhinje« v Kranju, da po svojih močeh upošteva naše nasvete glede izboljšanja dijaške kuhinje. Pri tem naj bo odbor prepričan, da nič ne pretiravamo in da smo to storili z najboljšim namenom koristiti materijelno slabo situiranemu dijaštvu. da se spominjamo nje predsednika prof. K. Chodounskega, ki podružnico vodi vseh deset let in s kojega imenom je zgodovina podružnice ter sploh slovenskega planinstva tesno zvezana. Češki podružnici kličemo ob njenem jubileju: vivat, floreat, crescat! V. M. Z. Kaj je na Avstrijskem vse veleizdaja. V preteklem letu je bil nek slovaški šestošolec izključen iz madjarskega gimnazija v Kežmarku radi »panslavizma.« Ko je hotel letos dotični dijak vstopiti na gimnazijo v Olomucu na Moravskem, ga niso hoteli sprejeti, češ da je veleizdajalec. Panslavizem na Ogerskein je torej na Avstrijskem veleizdaja!!! Kakor da bi se vračali Bachovi časi.. Pravda za knjige akademične podružnice sv. C. in M. v Gradcu se je končala s poravnavo. Prejšnji blagajnik je izjavil, da ga bivši predsednik podružnice ni obvestil o pravomočnosti novih volitev; zaradi tega ni izročil knjig. Ker se je pa pri sodniji prepričal, da ima prejšnji predsednik že-precej časa tozadevni namestniški odlok v žepu, je radovoljno izjavil, da je pripravljen izročiti knjige in listine novemu odboru — nakar je tačasni predsednik svojo tožbo odtegnil. Na adreso »Pravnika«. Ena naših organizacij nam poroča o prav čudnem postopanju društva »Pravnik . Pred dobrim letom je to društvo objavilo v slovenskem časopisju, da razdeli nekaj del svoje knjižnice med dijaška društva, ki se oglasijo. Omenjena naša organizacija je prosila takoj, a o knjigah ali o kakem odgovoru ni bilo ne duha ne sluha. Skozi več semestrov se obrača isto naše društvo do »Pravnika« ter z ozirom na slabe finance prosi za brezplačno pošiljanje njegovega lista. Zadovoljilo bi se slednjič tudi z negativnim odgovorom ter bi postavilo dotično svoto v svoj semestralni proračun. Društvo »Pravnik še te uljudnosti ne pozna, ki bi bila napratn večjemu akademičnemu društvu, katero prosi za pravni strokovni list, vendar prav namestil !! k. Jan Lego. V Pragi se je osnoval odbor, ki hoče postaviti znanemu prijatelju in velikemu dobrotniku slovenskega dijaštva Janu Legu, ki je lansko leto umrl, nagrobni spomenik. Dolžnost slovenskega dijaštva je, da podpira to akcijo moralno in materijelno. Z Legovim spomenikom postavimo v Pragi spomenik samim sebi. Pojasnila daje in sprejema prispevke tov. Dav. Senjor, Praga II., Spalena ul. 20. »Adrija.« Svobodna Misel. Slovenska sekcija mednarodne zveze za obrambo pravice, za svobodno izražanje vsake človeške misli na verskem, političnem in socijalnem polju je začela izdajati v Pragi svoje glasilo: »Svobodna Misel«, ki stane za dijake, če se jih naroči vsaj pet skupaj, za celo leto le K 170. Češki dijaki imajo posebno akademično podružnico »Svobodne Misli*, ki prav dobro deluje. Daničarje je malo neprijetno dimilo, ker je prišlo v javnost, da so plesali oficijelno z daničarskim trakom na prsih v družbi nemških buršev na raznih nemških plesih, kakor na plesu katol. nemškega »Schulverejna« itd. Dosedaj še sicer ni veljalo, če je kdo nastopil med svojimi prijatelji in somišljeniki, za bogsigavedi kako junaštvo, odkar pa so nastopili klerikalni Daničarji skupno s klerikalnimi burši, ki so to »tolerantno« dopustili, je to vsekakor drugače. Sramotno in hinavsko, ne pa junaško je, nastopati oficijalno na raznih veselicah skupaj z nemškim burši, ki na najpodlejši način sramote slov. narodnost in bi jo najraje vtopili v žlici vode, pa če so to tudi »tolerantni« klerikalci, ki, kadar se gre proti Slovanom, vedno skupno nastopajo z nacijonalnimi burši. Če je kateri Slovenijan kdaj oficijalno nastopal skupno z nemškimi burši, naj se ga kar imenuje, če pa je kdaj plesal na plesu krščansko-socijalnih gospa kot privatna oseba, je pa to vse kaj druzega kot oficijaini nastop slov. akad. društva »Danica« na plesu kat. nemškega »Sc h ul ve re i 11 a«. /. Število slušateljev na avstrijskih vseučiliščih v zimskem tečaju 1906 07. Na vseh 8. avstrijskih vseučiliščih je bilo v preteklem zimskem tečaju vpisanih 245 7 8 slušateljev in slušatelji c. Od teh je bilo 10561 juristov (43%). 8789 filozofov (35'7%), 3715 medicincev (15-1%) in 1513 teologov (6'2%). Število slušateljev in slušateljic se je tedaj pomnožilo od lanskega zimskega tečaja za 1829. Glede na posamezne stroke pa je v primeri z lanskim zimskim tečajem naraslo letos število medicincev za 1 ‘36%, a padlo število teologov za 1‘6%, število filozofov za 0-94%, in število juristov za 0'2%. Po posameznih vseučiliščih se razdele slušatelji sledeče: Praga (češko vseučilišče): 3961 slušateljev (1905/6: 3815) in sicer 1771 juristov, 1599 filozofov (lansko leto 1553), 475 medicincev in 116 teologov. — Lvov: 3672 slušateljev (1905 6: 3249) in sicer: 1978 juristov, 1016 •filozofov (1905/6: 1042), 459 medicincev in 219 teologov. — Krakov: 2909 slušateljev (1905/6: 2486) in sicer: 1072 juristov, 1289 filozofov (1905/6: 1201), 501 medicincev in 92 teologov. — Dunaj: 8505 slušateljev (1905/6: 7937) in sicer 3528 juristov, 3035 filozofov (1905/6: 2762), 1725 medincincev in 222 teologov. — Gradec: 2030 slušateljev (1905/6: 1915) in sicer: 884 juristov, 707 filozofov (1905/6: 669), 360 medicincev in 79 teologov. — Praga (nemška univerza): 1610 (1905 6: 1550) in sicer 683 juristov 575 filozofov (1905/6: 543), 265 medicincev in 86 teologov. I no m o st: 1092 slušateljev (1905/6: 1063) in sicer: 276 juristov, 302 filozofa (1905/6: 326), 162 medicincev in 352 teologov. Černovice: 799 slušateljev (1905/6: 698) in sicer 424 juristov 268 filozofov (1905/6: 229) in 107 teologov. Kranjska gimnazija. Zanimivo je, da je bilo izvestje kranjske gimnazije leta 1871. popolnoma slovensko, dočim izdaja sedaj ravnateljstvo popolnoma nemško izvestje. Tako napredujemo! »Omladlni« so prihajali v preteklem letu sledeči listi v zameno: Ljubljanski Zvon—Ljubljana; Slov. trgovski vestnik—Ljubljana; Naši zapiski —Ljubljana; Notranjec—Ljubljana; Čas—Ljubljana; Naša zveza—Ljubljana; Rudeči prapor—Ljubljana; Gorenjec Kranj; Učiteljski tovariš—Idrija; Naš list—Kamnik; Posavska straža—Krško; Novi slov. Štajerc—Ljubljana; Soča —Gorica; Cvetje—Gorica; Domovina—Celje; Narodni list—Celje; Zadruga —Celje; Popotnik—Maribor; Edinost—Trst; Trščanski Lloyd—Trst; Mir— Celovec; Hrvatski djak—Zagreb; Naše pravice—Varaždin! Narodni glas—' Karlovac; Hrvatska danica—Zagreb; Narod—Mostar; Crvena Hrvatska— Dubrovnik; Nacionalna borba—Belgrad; Oslobodenje—Beograd; Štampa— Beograd; Slovenski Jug—Beograd; La revue Macedo-Adrianopolitane-— Sofija; Svobodna Misel—Praga; Volnost—Praga; Slovansky Prehled— Praga; Časopis pokrokoveho studenstva—Praga; Studentsky Sbornik—Praga; Studenstsky obzor menšinovy—Praga; Sl. tehnik—Praga; Sl. Narod—Ljubljana. LISTNICA UREDNIŠTVA. Vse sotrudnike prosim, da dopošljejo svoje prispevke vedno do 15. vsakega meseca. Piše naj se vedno le po eni stran; in naj se poročila sestavljajo premišljeno in kratko. — G. A. Pstrokonski: Vašega cenj. članka o dogodkih na vseučilišču v Lvovu mi radi pomanjkanja prostora ni bilo možno priobčiti. — I. A na Dunaju: Tvoj članek porabim! —/.Tv Krškem: Ženski vestnik je tokrat radi pomanjkanja prostora moral izostati. Članka ne morem priobčiti. Več ustmeno. — F. L. v Pragi: Pride! — L. B. v Pragi: Priobčim pozneje! — S. /. v Poljanah: Priobčim, le malo prekratek je. — A. M. v Gradcu: Članek »Nemško dijaštvo . . .« priobčim prihodnjič. — A. M. na Koroškem: Prihodnjičl A. J. na Dunaju: Kakor vidiš, sem nekaj priobčil. Druge notice nisem mogel porabiti. Zakaj, ti povem ustmeno. — J. M. v Gorici: Prosim poročila o goriškem dijaštvu. Kar ste poslali za listek, nisem mogel priobčiti. — I. M. Č. v Trstu: Prihodnjič gotovo! — Dr. Lj. P. v M.: Oglasi se zopet kaj! - 1. L. v Celju: Istotakol — Fr. K. na Dunaju: Ne vem, zakaj nisi poslal obljubljenega. Prihodnjič gotovo! J. B.