Poštnina plačana v gotovini.
S veri. (n abb. pot. t <4r
UREDNIŠTVO in UPRAVA v Gorici v ulici Orzoni štev. 38 — Cena oglasom po dogovoru. Odprto vsak delavnik od 10.- 12. ure
KATOLIŠKI TEDNIK
IZIDE VSAK ČETRTEK
Poštni čekovni račun št. 11/5092
Leto 11. Štev. 35
GORICA DNE 29. AVGUSTA 1946.
Cena L. 4.-
OB NASI PRVI OBLETNICI
1945 - 29.18. - 1946
Dne 22. septembra 1943 me je na mojo prošnjo obiskal dr. Jože Wilfan. Deset dni prej se je vršil v naši vasi prvi slavnostni miting v znamenj u velike rdeče zastave s srpom in kladi-
dogodek beležil v kroniko, sem
vom.
Prva dva govornika dr. Wilfan in France Bevk sta tolkla na narodno struno — a je pri tem dr. Wilfan imenoval izdajalce in Kajne naroda ravno naj od lienejše borce za naše pravice pod fašizmom, med njimi tucb pok. dr. Kralja in mons. Bru mata. Tretji govornik, neki to variš Velišček, (ali podobno), j pa prišel z barvo na dan in je iasno povedal:	Komunisti	smo
organizirali OF in naša je. — Vsak dvom o njenem bistvu je tedaj v mojem razumu odpade in st ce je zakrvavelo. Zato sem prosil za besedo, a je po načelu rdeče svobode nisem dobil. Ho tel sem vsaj s političnim vodite Ijem na Goriškem dr. Wilfa tiom priti na čisto in sem ga povabil, naj me obišče, kar je tudi storil. Pri obisku sem mu jasno povedal, da z OF, ki jo po njih lastni izjavi komunistična organizacija, mi duhovniki r.e moremo več iti in tudi ne bomo
Da bomo pa partizanskini
vojakom, med katerimi je večina nekomunističnih borcev, nudili vso duhovsko pomoč. Napravila sva tudi tozadevni zapisnik, ki ga v prepisu hranim.
Tekom dolgega pogovora je prišla beseda tudi na domobrance. Na dr. Wilfanovo vprašanje, kako gledamo goriški duhovniki na to gibanje, sem odgovoril, da na oborožen odpor proti komunizmu zlasti ob koncu narodne osvobodilne borbe mi ne mislimo, ker ni naš poklic klati, ampak spreobračati grešnike. To nalogo nam je izročil Gospod m te pravice si ne damo kratiti. Tudi vas, komuniste, bomo spreobračali, sem mu zagotovil!
Odgovora ni dal na to, le na smehnil se je. Kaj je mislil v srcu, ve on, a najbrže je sklepal tako-le: — Kako boste izpreobra-čali, ko pa vam bomo usta zamašili s strahovanjem?
To sem kmalu nato občutil. Že 24. novembra 1943 zvečer ob 7. uri sem dobil obisk dveh do zob oboi oženili partizanov, ki sta im pnšla nedvoumn'o grozit zaradi moje nedeljske pridige — ki da jo bila protipartizanska — a m bila nič drugega kot poročilo o moiein pogovoru z nekim ubogim ruskim vojakom iz Rostova ob Donu, tedaj v nemškem suženjstvu, ki ni veroval v nobenega Boga. Ljudem sem priporočal, da je treba za take nepoučene ljudi in za ves ruski narod moliti. — Dne 27. maja 19M sem v cerkvi povedal, da ni mogoče biti istočasno komunist — ki veruje v samo materijo in zemeljsko življenje — ter katoličan, ki veruje v Boga in posmrtno življenje. Nekaj dni pozneje sem že dobil obisk nekega višjega funkcionarja iz gozda, ki mi je nujno svetoval, naj ne govorim o komunizmu nikdar več s prižnice. Dobesedno mi je rekel: »Lahko govorite proti komunizmu v privatnem pogovoru, a na prižnico ga ne nosite, ker tega ne trpi komunistična partija Slovenije«. (Ko sem ta
CD	—	  7----
pripisal to-le opombo: Dobro so izšolali naše ljudstvo, da si zapomni, kar sliši s prižnice — a ne v ta namen, da bi se po tem ravnalo, ampak da bi poročalo na »višje« mesto. Ko so bili tu Lahi, so imeli špijone v cerkvi, ki so nas nadzorovali, zdaj jih imajo pa komunisti. Vedno ista lajna — absolutistični sistem ne more vladati brez špijonov.)
Razumel pa sem po takih obiskih vedno bolj smehljaj na ustnicah dr. Wilfana, ko sem 'bij ubil, da bomo grešnike in komuniste spreobračali.
A Kristus nas ni poslal samo verske obrede opravljati, kar bi nam komunisti še nekaj časa (pač zaradi starejših ljudi) hoteli milostno dovoliti, ampak nam je zapovedal nevedne učiti, grešnike svariti -— in On je več kot vsi zapovedovalci iz gozda. Postavil je sv. Cerkev za luč, ri naj sveti, ne pa pod merni-iom brli. Resnica mora na dan čeprav »kolje oči«, kakor n a vi naš pregovor.
Zato smo ustanovili v avgusta 1945 naš katoliški tednik, «' vaterim ne nameravamo prav nič dragega, kot svariti grešnike, nevedne učiti, -dvomljivcem, piav svetovati, tolažiti žalostne, skratka vsa duhovna dela nsmi-jorja vršiti.
I ji s ta ne vsiljujemo nikomur. a d or je katoličan in ga hoče či ati, ga lahko naroči in kupi —
ki:or noče hiti več katoličan, naj gre mimo njega. Mislili smo, da v tem obstoji tista svoboda, ki jo tako terja OF. A smo se varali. Tudi tega ne trpi komunistična partija. Vsi propagandisti imajo nalogo, če treba tudi z grožnjami in nasilstvom, preprečiti, da bi ljudje list brali. Zakaj?
V neki briški vasi so funkcionarji OF izvabili nekaj listov iz zakristije s pretvezo, da bi jih kupili. Nato so jih na licu mesta slovesno raztrgali in nič plačali. — Ce bi jih bili brali, oi jih ne raztrgali. A so hotoma slepi. Drugod list sežigajo, raz-proclajalcem pretijo, kupovalce napadajo, prenašalce preizkuja-jo do kože, bralcem grozijo z maščevanjem, ko pride Tito i. t, d. i. t. d.
Vse to je nam le dokaz, da smo na pravem potu — so »mene preganjali, bodo preganjali tudi vas«, je napovedal Kristus, naš Gospod —, celi deželi' pa je v pričevanje, kako lažnivo OF piše ob koncu vseli svojih spisov: svoboda narodu! Lepa :voboda, prav zares!
Resnica oči kolje. A ona mora na dan. Zato obljublja katc-iški tednik, tudi v prihodnjem rtu svojega življenja resnico ličiti, nobenega žaliti, z ljubeznijo svariti, če je to komunistični partiji prav ali ne. — Naša sredstva za pokristjanjenje na--seveda,.niso Mici: smrt turni. ali onemu, ampak ljubezen do vseh, poduk vsem, molitev in žrtve za vse, ki so zašli v zmoto m nevero potom OF — in tudi za njih voditelje kifmuniste.
UREDNIK
IZ ŽIVLJENJA
Ruševine civilizacije
Katedrala v Wiirzburgu
Katedrala v V iirzburgu se je porušila. Bila jo to veličastna cerkev iz 12.-14. stoletja. Ko so Zavezniki bombardirali mesto Wurzburg\ je bila stolnica močno poškodovana teda upali so, da jo bo mogoče popraviti. Prišli pa so pomladanski nalivi in spodkopali poškodovano cerkev, da se je zrušila na kup. Wiirzburška škofija je ena najsta rejših v Nemčiji. Ustanovil jo je sv. Bonifacij leta 741.
Mons. San ti n odlikovan
Tržakega škofa mons. Santina je sv. oče odlikovid tako, da ga je imenoval za asistenta papeževega sedeža in rimskega grofa.
Katoliški škofje iz Amerike na obisku na Japonskem
Kak > hudo je bila prizadeta katoliška Cerkev na Japonskem v l.rotekli vojni, smo že poročali: iz gubi la je svojo najboljše vernike in večino cerkva. Japonski Škofjo so povabili ameriške škofe, naj pošljejo posebno komisijo, da se prepriča, v kako žalostnem stanju se nahaja Cerkev na Japonskem. Iz Amerike sta res prišla dva škofa, ki sta obiskala večje katoliške občine. V Tokiu sta morala maševali v neki dvorani, ker je cerkev porušena. Škofa je pozdravil tudi prosvetni minister prof. Tanaka Kota-ro, ki je goreč katoličan.
Ameriški verniki so že pomagali japonskim katoličanom in jim bodo še bolj sedaj, ko so njihovi škofje sami videli, kako opustošena je japonska cerkev. Tudi sv. oče je priskočil na pomoč. Poslal ja kot svoj osebni dar 20 tisoč dolarjev v pomoč japonskim misijonom.
Če bi mi bil kot mlademu kaplanu kdo pred do leti povedal, da bom dočakal v sivih letih tak-le napredek kulture in civilizacije v Evropi in tudi v naših krajih, da bodo
1) ljudi streljali kot zajce po gmaj nah in giščavah, jih pokopavali kot mrhovino ali jih metali v brezna še žive,
2) da jin bodo žive metali v peči za sežiganje mrličev in jih masovno morili s strupenimi plini,
?) da bo zavladalo splošno sovraštvo vseh proti vsem, da bodo ljudje po vaseh in tudi v posameznih dru žinah razprti med sebej kot psi in mačke, da so bodo ovajali krvnikom, se pobijali, si požigali domove i t. d.
4) da bodo ob belem dnevu kradli ljudi po obljudenih mestih in jih v temnih nočeh kradli iz hiš, kot tat odpelje ukradeno ovco, da je nikdar več ni nazaj,
5) da bodo med mestom Gorico in podeželjem pretipavali moške in ženske od vratu do pet in jim celo črevlje sezuvali v svrho osebne preiskavo,
6) da bodo celo škofe kamenjali na njih službenih poteh,
7) da bodo tolminskega g. kaplana izgnali, ker bo imel par katoliških tednikov v žepu.
8) da bodo od goriškega ordinariata novonastavljene duhovnike proti vsem določbam mednarodnega prava ovirali pri nastopu njih službenih mest,
9) da bodo v vsaki vasi brezobzirno gospodarile 3 ali 4 družine ter nekaj h,eteričnih deklet, ki so nekdaj nosil) fašistovske uniforme, in da se bodo vsi vaščani tresli pred njih strahovanjem,
I 10) da oodo pa ljudje pri vsem tem še prepričani, da imajo oni vso oblast v ribah kot del »ljudske volje«, medtem ko bodo v resnici sužnji, ki izpolnjujejo le voljo KP, bi ga imel za blaznega, ki mu manj ka več koi eno kolesce v glavi.
Takrat smo imeli v rajni Avstriji vse one svoboščine vesti, vere, pomanjkanja strahu, jezika, zborova nja, ki jih je valovanje zadnjih 40 let razrušilo. Zdaj jih je treba zno va poudarjati in na razbiti človeški družbi spat zidati.
Da bi moglo človeštvo iz one visoke stopinje kulture in civilizacije, ki smo jo poznali pred 40 leti, tako globoko pasti, se mi je takrat zdelo ravno tako neverjetno, kot da bo kedaj sonce vzhajalo nad Furlanijo in zahajalo za Nanosom.
Iti vendar so je to zgodilo. V šivih letih u videvam, da ni nobena grdobija na svetu nemogoča, ako zavladajo temne peklenske sile. Množice si dajo dopovedati, da je to demo kraeija — v resnici pa je masovna ponorelost.
POBOŽNOST ZA MOŽE IN FANTE
V soboto 31. avgusta bo pri Si'. Antonu običajna pobožnost za može in fante ob 8.30. Ta pobožnost je vsako soboto pred prvo nedeljo v mesecu. Pridite vsi! Mimo vseh drugih skrbi je in ostane za vsakega človeka prva skrb: skrb za svoje lastno j posvečenje in zveličanje.
Osenintoletnica sv. Henrika in sv. Kunegunde
Letos je osem sto let, odkar sta tila sv. Henrik in njegova žena sv. Kunegunda proglašena svetnikom Uogodek so z vso slovesnostjo praz: novali v Bambergu, kjer sta oba pokopana in kjer sta tudi živela.
Razmere na Nemškem niso take, da bi dopuščale praznovanje praznikov, toda bamberški škof mons Kolb je hotel uporabiti to priliko, da bi svojim vernikom in številnim beguncem, ki se v Bambergu ste kajo iz Češke in Poljske, vlil poguma in jih navdušil za vero. Na slovesnost so se pripravili z ljud skim misijonom v vseh mestnih cerkvah, ki je trajal štirinajst dni. Zadnji dan v nedeljo 14. julija pa je bilo skupno sv. obhajilo. Več ur so morali duhovniki obhajati po vseh cerkvah, tako velik je bil naval vernikov. Slovesna pontifikal na maša je bila na trgu pred cerkvijo. Udeležilo se je je šest škofov in velikanska množica ljudstva. Raču najo, da je bilo več kot 80 tisoč oseb Mladina je prišla na trg v sprevodu, v katerem so nosili več kot 300 zastav. Po dolgih letih nacističnega preganjanja je bila to prva velika verska manifestacija v tistih krajih. Udeležili so se tudi zastopniki ameriških okupacijskih oblasti.
Popoldne so v procesiji nesli po mestnih ulicah relikvije sv. Henrika in njegove žene. Zvečer pa je bila slovesna akademija.
Sv. Henrik in sv. Kunegunda slovita med svetniki zato, ker sta ves čas svojega zakonskega življenja deviško živela, kakor' sv. Jožef in Marija Devica. Onadva sta tudi u-stanovitelja bamberško škofije.
Češkoslovaški poslanik pri sv. očetu
Po dolgih letih nemške okupacije in po prvi negotovosti po vojni se je češkoslovaška republika odločila, da naveže redne diplomatske stike s sveto stolico v Rimu. Zato jo poslala te dni v Vatikan svojega prvega diplomatskega zastopniku, ki ima sicer naslov izrednega poslanika, toda je v bistvu isto kot poslanik. Novemu poslaniku je ime dr. Artur Maixner. Izhaja iz stare praško katoliške družine. Po poklicu je advokat. V diplomatski službi pa je že od 1920. Bil je konzul v različnih mestih. Je oseben prijatelj poljskega kardinala Sapic h e. Zadnja leta pred nemško zasedbo Češkoslovaške je vodil oddelek za cerkvene zadeve pri zunanjem ministrstvu v Pragi. Po svojem nazoru je prepričan katoličan.
Sv. oče je novega poslanika sprejel v posebni avdienci 13. avg. Dr. Maixner je sv. očeta lepo nagovoril in mu obljubil, da bo storil, kar bo mogel, da se bodo ohranili in se razvili dobri odnosi mod češkoslovaško lepubliko in sveto stolico-
1 0 J1!!1 !l(' tom laži<!» ker je tudi duhovščina v njegovi domovini storila veliko delo v boju za osvobo-jenje.
Sv. uče je na te besede odgovoril, da tudi njega veseli, da je češkoslovaška republika znova poslala svo-jega zastopnika k sv. stolici in tako zapečatila žalostno dobo nemške okupacije. V obnovitvi diplomatskih odnosov s sv. stolico, je nadaljeval sv. oče, upajo in so trdno prepričani katoličani češke države, da bodo našli trdno . oporo za o-brambo svojih pravic m verske svobode. V novi Evropi ima češkoslovaška republika svoje posebno mesto in svojo važno vlogo, ki zahteva modrost, previdnost in mo ralnost od vseh njenih voditeljev ter disciplino in pamet od vseh njenih državljanov'. Komur je v resnico pri srcu blagor češkoslovaškega naroda, mora želeti, da bi našel dostojanstven in konstruktiven mir. Ta pa je neločljivo navezan na načela juridičnega in moralnega reda. ki ga vsa politična pretkanost ne bo mogla nadomestiti.
Končno je sv. oče dal svoj očetovski blagoslov vsemu vernemu češkoslovaškemu narodu.
Poslanik je ob odhodu iz Vatikana obiskal se cerkev sv. Petra, kakor je to navada ob takih prilikah. V cerkvi je poleg oltarja Najsvetejšega obiskal tudi oltar sv. Venceslava, češkega kneza, ki ima tudi svoj oltar v sv. Petru.
Češkoslovaška država je sedaj e-dina slovanska država, ki ima svojega rednega diplomatske/ra zastopnika pri Vatikanu. Tudi češkoslovaška ima komunista na vladi. Ministrski- predsednik je komunist. Kljub temu je demokratični živelj tam še tako močan, da je vlada smatrala za potrebno, da pošlje svojega zastopnika v Vatikan.
Želimo le, da bi tudi ostali slovanski rarodi mogli slediti zgledu Čehov 'n urediti svoje razmerje do katoliške Cerkve v duhu resnično demokracije in ne »slovansko demokracije«, ki je le komunistična diktatura.
Kdaj bodo imeli n. pr. v Jugoslaviji nekomunisti spet popolno enakopravnost s komunisti?
Kaj
Na pariški mirovni konferenci je bila ta beseda že neštetokrat izrečena, po časnikih vsega sveta že na mihjenkrat napisana. In vendar je le prav malo ljudi, ki bi znali povedati, kaj prav za prav ta beseda pomeni.
Da demokracijo tudi uajvišji zastopniki narodov različno pojmujejo, imamo jasen dokaz v pariških izjavah. Tako čitamo, da sta zastopnika Rusije in Jugoslavije zanikala, da bi se v Italiji kazala kaka demokracija po zlomu fašizma, medtem ko sta zastopnika Anglijo in ZDA poudarila, da je zlasti z volitvami v ustavodajno zbornico in s prostim glasovanjem ljudstva za m proti monarhiji Italija doka zala, da je stopila na pot demokracije.
Ali it i dve demokraciji? Smešno. Kot da bi trdil, da sta dve pravičnosti, dve dolžnosti, dve tvobodi.
Iz tega je razvidno, da si različni ljudje niso edini glede pomena ene in iste besede. Tako tudi beseda demokracija pomeni zapadnim zaveznikom nekaj drugega kot Rusiji in njenim satelitom.
Dokler pri teh osnovnih pojmih ne bo jasnosti, ni mnogo pričakovati od pariške konference.
»JIM'?
Na pogorišču se kadi tudi potem, ko je bil požar že udušen. V letih 1939-1945 je gorel svec v drugi svetovni vojni. Ta strašni požar je za nami. Toda svet je še vedno v dimu.
Vojna iu revolucija
Vojna! Grozoten čas. Šiba božja, ki tepe in nikomur ne prizanaša. Čas nasilja, čas rušenja in podiranja, čas ognja iu krvi.
Revolucija! čas zločinstva in junaštva, čas sovraštva iu ljubezni, čas smrti in življenja. Čas, v katerem umirajo stare ustanove in vstajajo v življenje nove. Ruši se stari svet, ki se je zaradi krivic preživel, in pred našimi očmi se poraja novo življenje-
Vojna in revolucija sta pustili za seboj strašne materialne in še straš-ntjše duhovne, razvaline. Iz njih se še vedno kadi. Še vedno čutimo njih nasledke.
Novo vino v nove mehove
Nekateri ljudje so zelo navezani ua stare ustanove. Morda zato, ker so imeli od njih koristi. Morda pa se le s težavo prilagode novim razmeram. Zato se težko ločijo od starega.
Kot kristjani nimamo in ne moremo imeti nič proti temu, če se zamenjajo stare družabne oblike z novimi, boljšimi, bolj primernimi mišljenju in čustvovanju ljudi, ki prihajajo; n. pr. če se preživela monarhija zamenja s pošteno lju-dovlado, v kateri pride tudi ljudstvo do besede; ali če se krivični kapitalistični red zamenja z drugim, bolj pravičnim, bolj socialnim, ki pusti dihata vse, zlasti pa delavca. Kristus sam je dejal, da je za novo vino treba novih mehov. Revolucionarni duh zahteva novih družabnih oblile O tem ni dvoma. Tega naj nihče ne skuša preprečiti.
Vse novo
Nekateri so prepričani, da od starega predvojnega in predrevolucijskega sveta ni ostalo nič drugega nego razvaline in dim. Po njih mnenju iz te dobe ne moremo nič uporabnega vzeti v novi čas. V novi dobi, tako pravijo, mora biti vse novo. Nove morajo biti ne samo družabno oblike in ustanove, v katerih se človek giblje in živi, nov mora biti tudi človek. Nova doba zahteva nov tip človeka. Če je kdo, ki se mu toži po starih časih, ni sposoben in ni vreden, da živi v novi dobi. Ne bo se znašel v njej. Kolo časa se obrača naprej. Ne more se obrniti razaj. Pojdi naprej tudi ti, sicer te kol« Časa stare.
iia
Ako bi vprašali najstarejšo in najmodrejšo učiteljico narodov sv Cerkev, kaj je demokracija, bi nam dala edini pravilni odgovor. V svoji božični poslanici 1944 je sv. oče Pij XII. tako lepo, jasno in razumljivo povedal: »Demokracija je, kakor že ime samo pove, oni politični sistem, v katerem ima državljan možnost, da prosto izrazi svoje mnenje o dolžnostih in žrtvah, ki se mu nalagajo (ki jih država namerava terjati od njega), in ni primoran pokoravati se (zakonom), ne da bi bil prej zaslišan (ali naj se kak zakon uvede). In ko se terja več demokracije in boljšo demokracijo, ta terjatev ne more drugega pomeniti kot to, da se nudi državljanu vedno večjo možnost, imeti svoje lastno osebno mnenje, ga svobodno izraziti in uveljaviti ua način, ki se strinja z javno blaginjo.«
Ako bi najvišji državniki v Parizu vzeli v roke in preštudirali te tako jasne izjave sv. Cerkve in vse druge nagovore —• zlasti božične, — ki jih je Pij XII. imel tekom pretekle vojne, bi se njih pojmi o demokraciji in o pravičnem miru, ki naj bi ga sklenili, ne križali tako usodno, kot se dejansko danes križajo ir, razlikujejo.
Ali prav nič starega?
Iz stare dobe ni ostalo nič, razen razvaline in dim, ki se iz njih kadi. Polagoma se bo ozračje razčistilo in na razvalinah stare se bo zgradila nova družba. Tako govori načrt.
Kaj pa krščanska vera, ali je tudi ona razvalina med razvalinami? Ali tudi ona ni pustila za seboj drugih sledov, kot oblake dima, ki se bodo polagoma razvlekli, da končno o veri ne bo ostalo drugega, nego spomin na nekdanje dni, ko so bili ljudje na tako nizki stopnji napredka, da so še verovali v Boga, v neumrljivo človeško dušo in po dobne reči?
Nekoč sem tovarišu ponudil v pregled papeška okrožna pisma o novi ureditvi človeške družbe. Vsekakor upoštevanja vredni dokumenti. V njih je zbrana modrost božjega razodetja, izsledki zdravo človeške pameti, v njih ima svojo besedo tudi tisočletna skušnja katoliške cerkve. Toda tovariš ni hotel knjige niti pogledati, kaj šele da bi jo vzel v roke in čital. Ob drugi enaki priliki je drugi tovariš zaničljivo dejal: »Mo ne zanima! To so rimski nauki.« Spet drugi je vero izrečno označil kot dim, ki ga prodajajo duhovniki nevednemu ljudstvu.
Vsi ti in drugi primeri pričajo, da mnogi med nami mislijo, da je vera v razvalinah in da so njeni dnevi šteti. Ali je res tako?
Vera — življenjsko počelo družbe
Ne, prijatelji, vera ni niti razvalina niti dim. Le kogar obdaja dim, ki prihaja iz razvalin vojne in revolucije, ne vidi luči in svetlobe vere. Zastrta je pred njegovimi očmi. Vera je marveč pri nas še vedno življenjsko počelo družbe. Kaj bi bila človeška družba brez vere, mi ne vemo, ker še preveč živimo v izročilih vere. Popolno izločitev vero iz naše družbe bi mirno prenesli le tedaj, če bi vsi ljudje zamorili v sebi vest. Mnogo je med nami brezvestnih ljudi, toda vsi niso brezvestni. Še vedno se dobe med nami poštenjaki in zato vera še ni premagana zadeva. Njeni dnevi še niso šteti. Nasprotno, brezvestnost toliko veri odtujenih ljudi je za mnoge neovrgljiv dokaz, kako silno ji vera potrebna.
Bratje, vi hočete graditi nov svet. Želimo vam obilo uspehov. Dovolite samo eno opazko: brez vere v Boga ne boste zgradili boljšega in srečnejšega sveta. Nikarte graditi brez vere — poskus se vam bo ponesrečil. V nekaj letih bo VAŠE delo razvalina in dim...
t Filip_
Kdo ga ni poznal v deželi v letih 1922 do 1929? Redka, je bila vas, ki bi je ne bil obiskal kot prosvetni delavec med slovenskimi Primorci. On s predavanji, prosvetnimi tekmami, tečaji, izleti, pokojni Lojze Bratuž in njegov brat pok. Joško pa s svojimi melodijami. Vse je vihar pobral. Lojzeta mešanica grdega olja, ki so mu ga fašisti vsilili, Joške ta zahrbtna bolezen, Terčelja pa bratje, tovariši.
V nekakšnem uradnem obvestilu iz konca junija — tako nam poročajo iz dežele progresivne svoboie — je bilo med drugim tudi na videz obi čajno obvestilo:
Franc Krašna, župni upravitelj v Sorici, dne 7. 1. 1946 pri Sorici v starosti 59 let; Filip Terčelj, profesor-veroučitelj v Ljubljani, dne 7. 1. 1946 pri Sorici v starosti 54 let.
Zanesljiv vir poroča:
7 januarja 1946 sta odšla Filip Terčelj in Franc Krašna iz obmejne faro- Sorica po cesti v dolino, ker sti bila namenjena v Ljubljano. O-ba sta nekaj prejo prišla iz zaporov m čim sta okrevala, sta začela oskrbovati zapuščeni župniji, eden Sori co, drugi Davčo. — Ko sta prišla v bližino Podrošta, ju je aretirala patrulja obmejne straže in ju odgnala po cesti navzgor na Zgagovo žago. Tam ima straža pisarno. Po zaslišanja sta ju dva miličnika odpeljala v hrib proti Davči. V bližini Davče so zavili proti meji. Čim so dospeli v gozd, je eden izmed milic to kov nepričakovano ustrelil z re-
OKNO
NOTA ZDA JUGOSLAVIJI. Zu-r.anje ministrstvo ZDA je izročilo dne21. avgusta jugoslovanskemu od pravnika poslov ostro spomenico, ki je podobna nekakemu ultimatu-mu.
Dne 9. avgusta so jugoslovanski lovski zrakoplovi s streli prisilili ameriški neoborožen potniški zra keplov, da se je na jugoslov. ozemlju spustil na tla. En potnik je bil od strelov nevarno ranjen. Vso posadko so Jugoslovani internirali. Zrakoplov vozi med Dunajem in Vidmom, a se jo zaradi nevihte u-maknil na jugoslovansko stran.
Dne 19- avgusta jo bil s streli pri siljen pristati tudi neki drug potniški zrakoplov, ki ga pa še niso našli. O posadki se govori, da je bila od strelov ubita.
ZDA zahtevajo v svoji noti, da se vsi potniki nemudoma izpuste in Ja se jim zagotovi varen prehod črez jugoslovansko mejo. Ako jugoslovanska vlada tekom 48 ur po prejemu note ne spolni te zahteve, bodo ZDA 2,adevo predložile Varnostnemu svetu ZN.
Spomenica poudarja, da so bila ta napadalna dejanja izvršena od države, ki izjavlja, da je prijateljska.
Seveda je ves tisk ZDA poln komentarjev, ki nikakor niso laskavi za Jugoslavijo.
Maršal Tito je pa en dan prej govoril delavcem na Jesenicah, da že dalj časa zrakoplovi raznih vrst preletavajo jugoslovansko obmejno ozemlje in da je sam kot namestnik zunanjega ministra poslal ZDA spomenico glede kršitve jugosl. dr žrvne suverenosti potom zračnih poletov.
Napetost je torej precej velika in ima že posledice. Ameriške oblasti na Dunaju so odredile, da naj za-naprej zrakoplovi Dunaj-Videm letajo po daljšem ovinku črez Bren-ner, poveljnik vseh ameriških čet v Nemčiji Mac Narney pa je prepovedal vsem vojaškim zrakoplovom sploh vse polete iz Nemčije in Avstrije v Italijo.
Jugodavija je takoj izpustila 9 sestreljenih letalcev in potnikov. Prispeli so srečno v Gorico 22. VIII., kjer so prebili noč kot gostje 88. divizije.
MIROVNA KONFERENCA je podobna lokomotivi, ki s težavo puha v strmino in vleče za seboj
Terčelj
voIverjem Terčelja v vrat. Ko je Krašna to videl, je navalil na miličnika in ga podrl na tla. Med tem pa je drugi miličnik sprožil brzostrelko in ubil najprej Krašno in nato še umirajočega Terčelja. Trupli sta miličnika zagrebla. — Nihče no sme vedeti ne da sta mrtva, ne kje je njun grob Oba pa je sodišče oprostilo in izpustilo iz zaporov.
Do tu govori naš vir. o katerem bi le želeli, da bi ne bil tako pretresljivo resničen, kakor žal je.
Odšel si tudi ti, g. Filip. Ni bilo dovolj, da si kot zaveden in delaven Slovenec moral poskusiti faši-stovsko temnico v Kopru, ki te je telesno in duševno strla. Ni bilo dovolj sledečih konfinacij v Italiji, tudi bratje so te zaprli v novi svobodi. Ko ni sodišče našlo pretveze za hujše postopanje proti inteligent r.einu narodnemu delavcu, je našel miličnik pripraven čas in kraj, da se te je skupaj z župnikom, gorečim redoljabom Krasno ua zahrbten način Slovenija izuebila. Sam Bog ve, zakaj si ji bil tako nevaren! Bil si duhovnik in inteligent, odličen govornik in spreten organizator -— a bil nisi komunist, dasi si ubož-noje živel kot zadnji delavski va jenec.
Iadel si, a duša je neumrljiva. Živi v Bogu. Slovenski Primorci, molimo za našega trpina! Obid, Pi-ščanc, Sluga, Pisk, Terčelj— vsi ste ljubili svoj narod, ki vam je ljubezen poplačal z umorom.
V SVET
dolgo vrsto želežniških voz, polnih tovora. Že tri tedne zaseda, a se pri vsaki postaji kakega novega vprašanja začne med sprevodniki in strojevodjem debata, — ali naj gredo naprej ali ne. Da bi le zavore dobro držale in bi ne pustile, da cel vlak s strojem vred zdrkne zopet nazaj po strmini!
Vsaka izmed 5 mirovnih pogodb je bila odkazana raznim komisijam: politični, gospodarski, vojaški, odškodninski. Že pri volitvah predsednikov, podpredsednikov in poročevalcev teh komisij je vlak začel zastajati in lokomotiva hropeti. Pa sčasomo se je vse ugladilo in komisije delujejo, se prerekajo in o njih sklepih bodo morali poročevalci obveščati plenarno sejo mirovne konference.
Seveda se delegati tudi izven sej med seboj dogovarjajo, dajejo časnikarjem izjave, se tudi vabijo na sijajna kosila ali bankete, ki naj bi služili kot olje, da bi kolesa preveč ne škripala, — in tako se tovor le počasi pomika v hrib.
Avstralski delegat Evatt se je zavzel za to, da bo v vseh mirovnih pogodbah vključena obveznost za varstvo manjšin in za osnovne pravice človeka v vseh deželah.
Trd oreh bo za konferenco vpra šanje naših meja in statut samostojnega ozemlja Trsta. V tem pogledu so kar štirje različni načrti, ki deloma soglašajo, a so v posa možnostih zelo različni. Soglašajo v tem, da naj ima Trst guvernerja, državni svet in ljudsko zastopstvo (poslansko zbornico), a ločijo se glede osebnosti, ki naj bi bila guverner, o i •rogovih oblasteh, o obla-.-ti poslanske zbornice in njenega predsednika. Tudi meje svobodnega ozemlja Trsta še niso dokončno začrtane. Zaupajmo, da bo iz vseh teh kifižajočih se načrtov po božji volji izšlo kaj pametnega in pravičnega ca našo prepomo deželico, četudi si komaj moremo predstavljati, kako naj kaj pametnega ukre nejo ljudje, med katerimi često manjka dobre volje.
AGHA KHAN, verski poglavar 20 milijonov Izmaelitov, praznuje te dni svoj jubilej. Najzanimivejša točka te slovesnosti je pač tehtanje g. jubilanta — a kot uteži ne služi železo, tumeč sami diamanti in brilanti. Protivrednost teh dragih
kamnov ra :• čeli nato jubilant svojim podložnikom v dobrodelne svrhe.
Neki Kuma r del Bhowal iz Kalkute je »umrl« že 1909 — a je pred upepeljen jem »mrliča« velika nevihta s ploho prepodila pogrebce in krepki deževni curki so mrliča spet priklicali v življenje.
Toda sodišče je premoženje, ki mu je donašalo 100 tisoč šterlinov letno, mrtvemu možu brez dedičev zaplenilo in ni hotelo priznati, da je on ves oživljeni Kumar.
Začela se je dolga pravda, ki se je končala šele prve dni avgusta t 1. s Kumarjev o zmago, — a par dni nato je Ki.mar del Bhowal — res umrl.
ZA BEGUNCE. Tudi Južna Afrika je skozi usta svojega ministrskega predsednika gen. Smutsa sporočila, da hoče pritoka Evropcev, ki naj obnovijo državo. Sprejme jih lahko na tisoče in stotisoče. Tako bodo storili tudi Kanada, Avstralija, ZDA. Pridne roke in pobožno srco bo povsod našlo kruha. Prav pa bi bilo, da bi so vsaj večina naših rojakov izselila skupaj, v kako novo Slovenijo. V ta namen bi bilo treba organizacije, ki naj bi skrbela za skupno preselitev iz vseh taborišč, da naši begunci ne bodo kot ovce bre/. pastirjev prepuščeni samim sebi.
Najvišji svet UNRRE, ki zaseda sedaj v Švici pod predsedstvom La Guardii, je sklenil, da bo vzel to preseljevanje v roke. — Seveda so se uprle vso komunistične države, t. j. Rusija, Ukrajina, Bela Rusija, Poljska in Jugoslavija, — češ da naj se 'begunci pošljejo domov m ne v tujino in da bi le domače države .-mele dati dovoljenje za izselitev. Menda jim ni še dovolj prelite krvi. Zdaj se maščuje mesarski instinkt, ki zahteva, oa bi moralo biti vse poklano, kc.r ni hotelo glave uklo niti pod komunizmom. Ljudje so bežali in ravno najboljši in najinte Lgentnejši sloji so se umaknili. Tako bo mrnjkalo v teh državah vse polno delovnih moči, Kdaj že smo mi pisali, da bi bilo treba vse pozabiti, široko in iskreno amnestijo razglasiti, a smo govorili gluhim ušesom. Več velja beseda Mikuže-va, da se no sme nič pozabiti in da se mora vse pred sodbo poklicati. Kdo bo pa tako neumen, da bo hodil prod taka »ljudska sodišča«? Svet je velik. Če domovina ni vredna, ker je zgubila ves čut človečan-stva, si bodo pač begunci pomagali v svet, kjer bodo brez strahu komunističnih funkcionarjev živeli pošteno, krščansko in res demokratično življenje.
Zavezniki naj bodo pripravljeni, da bo tudi iz naše dežele odšla v svet poplava novih beguncev, Slo vencev in Italijanov, ako ne obve žejo Jagoob'vi je, da bo spoštovali svoboščine kulturnega sveta, ko bo naše meje zasedala. Kdo bi pa hotel ostati z t klavno živino, kakor nam vsak dan obljubljajo razni »goreči« funkcionarji OF v coni A m B?
Sicer pa se čudimo ljudem, ki kujejo mir, da ne morejo doseči, da bi se mogli vsi pošteni ljudjo brez strahu vrniti domov. — Diktatorske vlade — ne pa pošteni ljudje naj gredo v begunstvo. POTEM BO MOGOČE GOVORITI O MIRU.
JUGOSLAVIJI pa se mudi z obravnavami proti »vojnim zločincem«. Zdaj zahteva od Zaveznikov tudi ministra dr. Kreka in škofa dr. Rožmana. To sta pa res huda »vojna zločinca«! Prvega sploh v Sloveniji ni bilo, drugi je kot zvest pastir svoje črede po svoji dolžnosti svaril vernike pred komunizmom. In z;.to naj pride pred VOJNO sodišče?
Kako gorostasne so laži, ki so jih o škofu razvrgli med ljudstvo, ker se ni vdal, da bi sodeloval s komu nistično OF, ni mogoče povedati-Celo to so mu podtaknili da je sam s strojnieo streljal na partizane, da je imel v šenklavški cerkvi — stolnici — mučilnico, da je sodeloval z okupatorji m (pač toliko, kolikor je moral kot škof imeti uradnega z oblastjo, ki je bila v deželi, in nič več kot Roscas na Filipinih). In našo naivno goriško ljudstvo je
vse te laži sveto verjelo, kot da bi bile najpristnejše resnice. Zgodil se je slučaj, da je dekle, prednica Mar. družbe, odklonila ponujeno ji pastirsko pismo škofa Rožmana, rekoč, da to je belogardistična propaganda kj vnika Slovenijo.
Mislimo ir, upamo, da Zavezniki že sprsgledujejo igro, ki jo 'grajo ta krivična sodišča, in dc, bodo ne samo toliko pametni, ampak tudi toliko človeški, da ne bodo izročili ne
Taki časi so obljubljajo ljuder^i v govorili in po časnikih, ko bodo vojno težave in posledice premagane in bo po vsem svetu zavladala nova brezrazredna družba, v kateri bodo vsi ouaki. Ljudje seved-i radi verjamejo takim bajkam. — Kdo bi ne bil rad srečen? Kdo ne bi hotel malo delati, dosti počivati in vsega i-meti v izobilju?
Ali pa je to mogoče? Spominjam se na igre, ki smo jih prirejali v mladih letih. Mod njimi je bil solospev moža, županskega kandidata, ki je obljubljal svojim volivcem:
Prijafli, če bom jaz župan, nihče ne bode več bolan, kokoš bo mnogo znesla jajc, za vsakim grmom bode zaje. »Takega župana potrebujem«, je vzdihnil jetični, ki mu že noben zdravnik ni mogel več pomagati.
»Takega župana bi šel takoj volit«, je rekel strasten kadilec, ki je bolj kot vse ženske pri hiši opazoval, kdaj bo kokoš znesla jajce. Bil je prvi za kokošjo pri gnezdu in je izmaknil še gorko jajce, da ga je v trbakarni zamenjal za par cigaret, ker je bil zapravljivček stalno brez denarja. Njegova žena pa se je stalno jezila na kokoši in jih obdolže-vala,, da hodijo jajca odkladat na sosedovo dvorišče.
»To je mož kot nalašč za župana«, jo potrdil v svojem srcu najvzor-nejši pohajač v vasi, ki se mu ni nikdar mudilo delat na polje, pač pa je imel zanke nastavljene po raznih stezah v goščavi in je hodil na vse zgodaj gledat, če se je ponoči kaj zajčkov kontrabant ujelo.
Taka se mi zdi današnja človeška družba. Da ni prav na svetu, se zaveda: kako položaj zboljšati, pa ne ve. In se oklepa takih varljivih upov.
Prijatelji! Tudi če pridejo še tako velike socialne izpremembe, in prav je, da pridejo, ker jih je svet potre-
Resnice se bojijo
Med vasoma Ladra in Smast je na samotni poti zakrinkan moški s samokresom v roki napadel žena, ki je nesla naročnikom naš list, in ji vse izvode odvzel. — Za pokoro naj jih prečita. Tako bo imel vsaj eno korist od tega roparskega dejanja.
Marja n ka:
(16) rVarjetica
Dolgi, brezkončni so bili dnevi Mc.rjetičino bolezni. V prej voscija dom se je naselila tiha, noreča žalost in se zarivala vodno globlje v n<'zmerno trpeča srca.
Še cvetke na oknu so žalostne povešale svoje glavice, kajti skrbne Marjetičine roke ni bilo več, da bi jim prilivala in jih negovala. Vrt pred hišo je sameval in zaman hrepenel in pričakoval svojo kraljico.
V tistih dneh so se razcvetcle prve žametno rdeče vrtnice; nikogar ni Vilo, da bi jih občudoval. Še gozd v daljavi je pretresljivo ječal, kot bi prosil usmiljeno nebo za njeno zdravje
Beli angel smrti se je "edno niže in niže sklanjal nad tihi beli dom in čakal od Boga določenega trenutka, da presadi ta žlahtni cvet v nebeški vrt, v večno cvetočo pomlad.
Mama Marjeta je vsa upognjena od skrbi kot senca tavala po hiši; komaj najpotrebnejša dela jo le s
dolžnih žrtev mesarjem.
Medtem ki. imamo v naših krajih hudo sušo, imajo velike poplave v Angliji, ZDA in celo Nil je vslod deževja v besiniji naraste!, da grozi pretopiti vse nasipe.
ARGENTINA bo dovolila, da se naseli v njej 200 tisoč poljskih vojakov z njih družinami, ki so se pod gen. Andersom boril, v zavezniških vrstah.
btn ter nastaja nova doba velikih socialnih sprememb, brez dela in truda st tudi tedaj no bo dalo živeti. Zemlja je pač solzna dolina in povedano nam je bilo že ob izgonu naših prvih staršev iz raja; V potu tvojega obraza boš jedel svoj kruh.
Pridne roke in pobožno srce sta bila najboljša tvorca človeškega blagostanja — tako v dobi srednjeveških cehov, tako v poznejši dobi liberalnega gospodarstva in tako bosta tudi v bodoči dobi socialnega novega družabnega reda le delavnost in pošteno krščansko življenje Vir blagostanja in zadovoljnosti.
Socialno vprašanje
(Nad tljevanje)
BI. SADOVI GOSPODARSKEGA LIBERALIZMA Kakšne sadove je obrodil gospodarski liberalizem?
Večini ljudi, zlasti pa delovnim stanovom, je obrodil individualizem ali gospodarski liberalizem pregrenke sadove; prinesel jim je prevaro, prinesel jim je namesto obetane sreče gospodarsko in duhovno bedo.
- Ali ni prinesel gospodarski liberalizem nič dobrega?
Ne moremo roči, da bi ne prinesel gospodarski liberalizem nič dobrega.
Človeštvo se ne oklene nobene zmote, ki nima vsaj zrnca resnice v sebi in s tistim zrncem resnice nekaj dobrega.
Tako je bilo tudi z individualizmom in gospodarskim liberalizmom.
V dobi pred gospodarskim liberalizmom je bilo gospodarstvo preveč vezano.
Cehi so bili ostareli, sebično so zapirali dostop drugim in dopuščali samo »žlahto«.
Carinske meje so bile preozke.
Pogoji preseljevanja so bili pretrdi; človek z dežele ni mogel zlahka začeti v mestu obrti.
Gospodarski liberalizem je začel klicati: več svobode' To je bil upravičen klic.
Svoboda raztrga pretrde vezi.
Svoboda premaga mrtvilo.
Svoboda daje razmaha.
težavo opravljala.
Prostrani travniki okoli hiše so čakali košnje, rumeno žito pa jo kemaj pridrževalo težko zrnje v klasih in se oziralo po pridnih ženjicah.
Nihče se jim ni odzval, kajti skrbno oko njihovo gospodarice jo bilo uprto samo še v svoj drobni, nežni cvetek, ki je iz dneva v dan vedno Iti j venel.
Vse noči je prebdela pri njeni postelji, držala njeno vročo roko v svojih, poslušala srce trgajoče prošnje njene blodeče duše in premolila vse neskončne ure do jutra.
Ko so v daljavi zažareli vrhovi g( r&, se je vsa trudna dvignila, da »pravi najpotrebnejše v hlevu in hiši ter pripravi zajtrk za otroka, predno sta odšla k sv. mali.
Cirilčku in Metodku jo zamrla pesem na ustih, utihnil smeh in vrisk, še orglice so vse zaprašene samevale v kotu.
Prej sta začudeno pogledala mamo, ko jih je prišla zjutraj budit za v šolo: kako je mogoče, da je žo jutro, saj sta komaj zaspala! Sedaj pa so bilo uro noči še njima predolge. Večkrat se je zgodilo, da sta ponoči tiho pricapljala v sobo k Marjeti-
Zato so bili ljudje tega veseli.
In res se je začelo veselo gospodarsko življenje.
Zbudila se je podjetnost. Trgovina je razširila svoje meje.
Pridelkom in izdelkom so se odprli novi trgi. Narodno bogastvo se je začelo množiti.
Ali je bil ves gospodarski napredek sad gospodarskega liberalizma?
Ni pa bil ves gospodarski napredek sad gospodarskega liberalizma.
Delovali so močno na gospodarski napredek tudi trije drugi vzroki:
a) odkritje Amerike in novo poti v Indijo:
b) nove iznajdbe (stroji);
c) splošna raba denarja.
Z odkritjem Amerike (1492) in nove poti v Indijo (1498) so se odprli novi viri bogastva:
Nekaj misli ob Zgodovini slovanskega slovstva za višjo razrede srednjih šol
Med modernimi
(Nadalje vanje)
Izmed teh je v naši knjigi s posebno ljubeznijo obravnan Ivan Cankar (180-187). Naravno, da sloni prikazovanje na drobnem delu, ki so ga opravili mnogi, največ Izidor z uvodi in opombami k Zbranim spisom:	vendar	napravlja v
tej zaokroženosti kar prijeten vtis izvirne zrelosti. Bistveno bo lahko pripomoglo ljubiteljem Cankarjevo muze h globljemu in celotnemu u-mevanju pesnikovih idej in ciljev, a tudi formalna in jezikovna stran njegovega dela je tu izvedeno označena.
Ker je Aleš Ušeriičnik nekje prav rekel, da se človek po užiti Cankarjevi povesti čuti nekam bolnega, bo pa ravno razčlemba sestavin njegovega dela, podana v naši knjigi (185	ss.), manj razgledanemu
bralcu odprla pogled prek negativnih posameznosti do etično ubrane celoto z velikimi pozitivnimi smotri. Ne morem drugače, kot da prepišem od tam najpomembnejši odstavek: »Prelepa so Cankarjeva umirjena dola: Na klancu. Križ na gori, Za križem. V njih je objol predvsem preproste ljudi, ki so mu bili bližji. Hotel je z občestvom zaživeti kot enakovreden ud, ne pa ostajati zunaj njega (umetnik aristokrat) kot glas vpijočega v puščavi. Še pristneje se je združil z vsemi plastmi svojega naroda v Treh povestih in v Podobah iz sanj.
Nagnjenje do ljudi neuravnovešenih značajev in šibke volje je izhajalo iz vse Cankarjeve naravo-Od Vinjet do Podob iz sanj so taki ljudje junaki njegove umetnosti. V
ci, nežno pobožala njeno vroče čelo, obstala še nekaj časa pri njeni postelji, nato spet tiho odšla. Zjutraj sta že ob zori vstala in odhitela v cerkev. Tam sta molila prisrčno m vdano, kakor znajo samo še otroc', ki nikoli ne dvomijo v uspeh svojih prešenj.
V šoli sta bila razstresena, učitelj ju je razumel in ju ni po nepotrebnem izpraševal. Po pouku sta, ne meneč se za druge sošolce, stekla domov in vsa upehana pohitela naravnost lj Marjetičini postelji:
»Marjetica, kako ti je?«
Vsa njuna ljubezen in skrb je trepetala v tem vprašanju.
Za hip so je Marjetica znašla, se jima trudno nasmehnila in nato kmalu zopet odhitela za svojimi sanjami.
Zgodilo se je tudi, da je nista mogla prebuditi iz skrivnostnih sanj trpljenja.
Tedaj sta do smrti žalostna krčevito zajokala in se skrila v mamino naročje.
Popoldno sta se spravila na bližnji grič, raz kateri se jo odpiral razgled na vasico spodaj in na široko belo cesto, ki je vodila v mesto. Ne-
nova tržišča, kamor je trgovina lahko dobro prodajala (zamenjavala) evropske pridelke in izdelke; nove zemlje, odkoder je dobivala Evropa tujih pridelkov (kolonialno blago),
potem pa še (zlasti iz Amerike) množina srebra in zlata.
Stroji (predilni 1738, tkalni 1801, šivalni 1814 i. t. d.) so omogočili izdelovanje blaga v množicah, parni stroj (Janez Watt 1774) poleg tega tudi prevažanje blaga po ceni.
Splošna raba donarja je siino o-lajšala menjavanje pridelkov in izdelkov, kup in prodajo, a tudi varčevanje.
Od kod so bili torej grenki sadovi in prevare, ki jih je prinesel liberalizem?
Ti grenki, sadovi in te prevare so izšlo iz zmot gospodarskega liberalizma.
njih je najprej pisatelj sam; v njih je poveličeval neskončno požrtvovalnost svoje ljubljene matere; našel je v njih podporo v boju z materialistično družbo in končno se Jo v njih tudi vrnil h krščanstvu. A ravno ob tem je tudi moral razrešiti vprašanje med voljo in močjo. Izkazalo so je, da hrepenenje samo (Lepa Vida) no zadošča, da je samo vase zaljubljeno trpljenje brezplodno. Treba jo tudi moči! Te pa dobi človek premalo i v družini i v narodu v celem človeštvu: dati jo mora le Bog«.
Cankarja nam je knjiga lepo predstavila in približala.
Malo prostora je našel v naši Zgodovini Ivan Pregelj (218-220), vendar pravičnejšo oceno kot v Slodnjakovem Pregledu. Takole ga vpelje: »Pregelj je bil v desetletju po Cankarjevi smrti nedvomno vodilni slovenski pisatelj.« Pred Cankarjem ima marsikatere odlike, zlasti nam nazorno slika slovansko domovino v njeni mnogoličnosti od Istre čez Kras in Tolminsko in Gorenjsko do Koroške. V okvare teh pokrajin nam je zarisal lepo število krepkih značajev, moških in žeuslcih, ki so samostojne vrednote, četudi so katero poteze pojavljajo. Tolminci mu mjramo biti hvaležni za »mogočno puntarsko trilogijo : Toln.inci, Štefan Golja in njegovi, Plebanus Joannes.
Slodnjak oponaša Preglju, da ponovno načenja spolni problem, a ga ne reši, in dolži pisateljevo ka-toličanstvo, da je krivo to nedo-gnanosti. Seveda je umetnostnemu naturalistu problem preprosto rešljiv: pušča gospostvo nagonu. Toda za krščanstvo, ki že 2000 let vzga-ja narode, je zastavek spričo neskončno svetega božjega Duha mnogo globlji in tragičnejšir rešitev je ravno v vedno obnavljanem boju za zmago duha nad mesom; ta zmaga je dokončna šele v smr-
premično sta strmela v to belo progo med zelenjem travnikov in polj, dokler se ni na njenem skrajnem koncu pojavil zdravnikov motor. O-lajšano sta tedaj vzdihnila in upanje jima je z novim plamenom *a,-žrrelo.
Ko se je motor ustavil v vasi, sta zd;rjala po klancu navzdol, zdravniku in Pavlu naproti.
Dr. Vinku je dobro dela njuna pazljivost. Vez prijateljstva je postala med njimi vedno tesnejša. Kaj vse bi napravil, da bi jima rešil ljubljeno sestrico! Pa vsa njegova zdravniška veda, združena z vso oče-cvsko ljubeznijo do bolnikov, mu v tem primeru ni dosti pomagala-Predobro je čutil, da je nad njim še i.eka višja moč, kateri se mora tudi er. ukloniti. — Z vsakim dnem se je ■<že vračal od Marjetice zopet v mesto. Spremljale so ga objokane oči mamo Marjete, proseče in roteče Pavlove, v vse čudeže verujoče obeh bratcev.
Najbolj pa so ga vzuemirjale Marjetičine oči, zareče v neizmerni vdanosti trpljenja.
Ni jih mogel razumeti. Bile so u-ganka še zanj, ki je /skoro bolj kot
ti, ki loči oba nespravljiva bojevnika. S krščanstvom se ujema tudi resna znanost. Glede medicine jo to trditevi dovolj ugotovil Anton Brecelj, a isto velja za psihologijo m pedagogiko; izmed toliko njih naj imenujem le svetovno avtoriteto W. Forsterja. Za kristjana velja vzklik sv. Pavla (Rim, 7,24): »Jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil telesa te smrti? — Milost božja po Jezusu Kristu.«
Da, milost in naši pripovedniki! Ce ■se prav spominjam, je Severin šali, ocenjujoč Preglja, naglasil, da ima ta malo smisla za psihologijo milosti, in jo nakazal katoliški umetnosti prav v tej smeri pot pr« k o Preglja. Tojeda se ta pot odpira v nedogled, vendar bi trdil — no vem, če imam za to pravi čut — :-ti ,io Pregelj med Slovenci doslej daleč najmočnejši, slikar milosti. Jaz vsaj tako občutim dola: Uschli vrelci, Plebanus, Magister Anton pa še mnogokaj drugod.
Taka dejstva se mi zdi vredno poudariti, ker so v modernem slovstvu če- mero bohoti nagon in tudi estetsko kazi dela, ki imajo sicor umetnostno vrednost. Naša knjiga pristaje na krščansko nravstveno merilo; le ustregla bo stvari, ako ga v novi izdaji še določneje uporabi.	(Nadaljevanje sledi.)
RAZNO
Še nekaj o očetu Leopoldu
Zadujič smo poročali o očetu Leopoldu, kapucinu iz Dalmaoije, ki je svetniško živel in umrl v Padovi. Sedaj poročajo časopisi o številnih uslišanjih in čudežih, ki jih pripisujejo njegovi priprošnji. Posebno pozornost ste zbudili dve čudežni ozdravljenji: od slepote in od raka. Neka oseba, ki je obolela za rakom, je bila že sedemkrat na operaciji. Nazadnje so zdravniki obupali in ji- poslali domov, naj se pripravi na smrt. Drugo noč po vrnitvi domov je 'popolnoma ozdravela. Svoje o-/.dravljenje pripisuje priprošnji o-četa Leopolda.
Pri teh poročilih, ki jih posuema-mo iz italijanskih časopisov, pa se nam rdi čudno to, da očeta Leopolda smatrajo za Italijana. Po tistem, kar smo mi pisali v zadnji številki in kar smo povzeli po listu »Osser-vatore Romano«, je za nas jasno, da se oče Leopold ni nikoli smatral za Italijana, temveč se je zmeraj zavedal, da je Hrvat in Slovan, čeprav je po večini živel v Italiji.
Gandi o misijonarjih
Ko so katoliški misijonarji letoš-rjo pomlad odprli že tretjo bolnišnici za gobavce, je njihovo požrtvovalnost svetovno znani indijski voditelj Mahatma Gandi takole slavil: »Gobe so strašna bolezen, a Indijo bi mogli imenovati domovino gobavcev; kajti samo še v Afriki je več gobavosti, kakor pri nas. Vendar so pa tudi gobavci udje člove- • (Nadaljevanje 'Mi 4. strani.)
telesne bolečino poznal dušne. .Nikoli ni še videl mladega bitja, hrepenečega po življenju, sreči in ljubezni, umirati s tako vdanostjo, da, skoro z veseljem, kot je trpela in umirala ta nežna, ljubka deklica.
Čudil se je nad močjo njene duši vnosti, i a d čudovitim žarom lepote in dobrote, ki je vel iz njeno notranjosti.
To jo bila zanj skrivnost, kateri ni megel priti do dna.
Tudi Pavle ga je nemalo skrbel. V teh dneh se je tako izpremonii, da ni bil več niti senca nekdanjega veselega, brezskrbnega Pavla.
Človeška srca, skrivnost s sedmimi pečati zapečatena, kdo jim more pogledati do dna? Neizmerna bogastva nosijo v sebi; lepša od zvezd neba, krasnejša od biserov morja. Ljubezen in tipljonje jih lahko dvigne do nebeških višin, ali pa pogrezne v najgloblje prt-pade obupa in žalosti. Blagor srcu, kateremu je trpljenje skrivnostna sila, iz katere črpa moč življenja. Najvočji zaklad jo, ki nikoli ne usahne. Kdor trpljenja ni okusil, ne pozna življenja in ostane večen otrok.
(Nadaljevanje)
O srečni, zlati časi!
KUkTURNI OBZORNIK
ške družbe , čeprav je večina ljudi do njih brezbrižna. Resno pa se zanje zavzemajo katoliški misijonarji. To izjavljam z vso hvaležnostjo-Misijonarji so, kakor že njihov na ziv pove, »poslani« v določen nr„-nitn, biti morajo glasniki božji. A zanimajo se tudi za socialna vprašanja, ker vidijo v njih sredstvo, s katerim morejo ljudi približati Bogu, in ker vedo, da je krivica veliko zlo, ki žali pravičnega Boga in škodi ljudem. Negovanje gobavcev pa je nadalje misijonarjem, zlasti rimsko katoliškim, zato iako pri srcu, ker nobena druga služba ne zahteva toliko požrtvovalnosti in ljubezni. Gobavcem se žrtvovati pomeni najvišjo stopinjo idealizma. Kdo more pokazati junaka, ki bi ga mogli vz-pt rediti očetu Damijanu? Katoliška, Cerkev pa jih ima na tisoče, ki so se prav tako žrtvovali kakor on. Vredno bi bilo raziskati, odkod jemljejo moč za tako junaštvo.« (Oznanilo št. 25 4. VIII. 1946).
Politika in vera
Že vočkrat smo imeli priliko, da smo opozorili, kako se komunisti vtikajo V vero in versko reči. To delajo isti komunisti, ki pri nas že do sitega vpijejo, naj se cerkev no vmešuje v politiko. Danes vam dajemo nov dokaz za to.
Poročevalska agencija Tass iz Moskve poroča, da je škof Nestor Muhačevski kot zastopnik moskovskega patriarha odšel v Budapest zato, da bi se informiral o delu pravoslavnih župnij na Ogrskem.
Osservatore Romano pristavlja ob tej novici, da to selo spominja na tisto gibanje na Poljskem, ki se naziva »Poljska narodna cerkev« in ki ga podpira komunistična vlada v Varšavi.
To je res pomenljivo dejstvo, da st* boijševiki tako zanimajo za nekatere cerkve, drugo pa tako ostro napadajo. Nam se močno zdi, da se v tem oziru vračamo k verski politiki ruskih carjev in se ne bomo prav nič čudili, če bomo lepega dne slišali, da je tudi »bntjuška Stalin« šel k maši moskovskega patriarha
dobil Napoleon v jetništvu v Long-wood-u na Sv. Heleni tri sobe, ki so mu bile za to prirejene iz nekega hleva.
5. V Fontainebleau-u je Napoleon z zvijačo in s silo izvil od Pi-ja VII. izjavo, da se odpove kot svetni poglavar cerkveni državi. Prav v istem gradu, v isti sobi, pri isti mizi in celo z istim peresom je Napoleon, premagan od zaveznikov, prisiljen podpisal izjavo, da se od pove cesarstvu.
6. Napoleon je ponudil Piju VII. kot odškodnino za cerkveno drža-
o letno rento dveh milijonov, kar jo papež odklonil. Enako so tudi avezniki ponudili Napoleonu, ko se je bil odpovedal cesarstvu, letno ento dveh milijonov; a jo je tudi odklonil.
7. Napoleon je imel najete ovaduhe, ki so pazili na vsak korali Pija VII. Tudi Napoleona so ovaduhi v njegovem jetništvu stalno nadzorovali.
8. Pisma, ki jih je dobival Pij vil. v jetriištvo, so bila podvržena najstrožji cenzuri. Prav tako pisma Napoleonova, ko je bil jetnik na otoku Sv. Helene.
9. Napoleon je dal Piju VII zdravnika dr. Porta, ki je bil so-
se je ot
Čim je bil Napoleon izobčen iz Cerkve, ga je začela zapuščati srs-ča. Zanimivo je, da se mu je hudo, ki ga je prizadeval obema papeže ma Piju VI. in Piju VII., s podobnim hudim povračevalo.
1. Napoleon je priv«. lil, da so Pija VI. aretirali, Pija VII. je u-kazal cam aretirati. Pregrešil se Je tako z dvema krivičnima aretacijama. Povračilo: tudi sam je bil kot cesar dvakrat aretiran. Leta 1841, m 1815.
2. Pot papeža Pija VT. in P-ja VII. je skupno trajala 153 dni. Tudi obojna pot Napoleonova v izgnanstvo: na Elbo (14. dni), na Sv. Heleno (139 dni) je trajala 153 dni.
3. Oba papeža sta bila jetnika skupno sedem let. Tudi Napoleonovo obojno jcf ivištvo je trajalo sedem let.
4. Napoleon je dovolil Piju' VII v jetništvu tri sobe. Pravtako je
vražno razpoložen napram papežu. Pravtako ni mogel dobiti	Napoleon v jetništvu zdravnika,	ki bi
mu bil zaup-.l- Ko je guverner zapazil, da jo zdravnik O' Meara prijazen do Napoleona, ga je takoj odslovil.
10. Več let ni Napoleon dopustil nikake vesti Piju VII. o	stanja
Cerkve. Dovoljeval je le žalostna sporočila, Pravtako tudi	Napoleonu ni bilo dano zvedeti	nič o
Franciji, kar ga je silno morilo.
Pij VII. se je vrnil iz jetništva slavljen. Napoleon je v ujetništvu umrl ponižan.
Vsakdanja skušnja uči, da se tudi pri nas kaj rado dogodi na zaslepljenih ali zagrizenih komunističnih preganjalcih naših duhovnikov to, kar so sami nad duhovniki zagrešili.
Marsikdo, ki je n. pr. grozil duhovnikom, je sam prejel, kar je njim obetal.
Ne pregrešite se torej nad duhov niki, ki jih je Bog v vaše dobro iz bral izmed tisočev. Nad svojimi izvoljeni ljubosumno čuva božje ( ko.
 1     —.............................
Domače novice
Parada »Modrih vragov«
V torek 20. avgusta je bila na noriškem letališču sijajna parada 88. ameriške divizije. Deset tisoč vojakov je šlo mimo glavnega povelj-lika vojske Združenih držav v Sredozemlju, ki je tudi izročil odlikovanje predsednika ZD 2. bataljonu 351 polka in enemu njegovih častnikov podpolkovniku Dured E. To\vsend-u. «
Paradi je prisostvovalo tudi več tisoč civilistov.
Ta mimohod 88. divizije je •bi! baje največji v njeni zgodovini v Evropi.
Pretresljiv zločin v Gorici
V petek 23. t. m. je neki Herminij Frctnik, star 26 let, lojen v Trstu, bitzposeln, s petimi streli umoril M-roslavo Batič, staro 24 let, usluž-beno na goriŠRem anagrafskem u-radu. Po dovršenem zločinu je hotel pobegniti, a ko je opazil, da mu ja to nemogoče, ker mu je prihajala Ž3 policija nasproti, se je vrnil na kraj zločina v vežo hiše štev. 4 v ulici D’Annunzio, pobral pištolo, ki _o je bil pustil na tleh, in pognal še sebi 2 strela v glavo. Umrl je tudi on. Obeh rodovini sta iz Oseka.
Morilec jo bil brezposeln, pa je pied umorom vkljub teinu pri Batičevih kazal 11.000 lir. Baje je bil selo nasilen značaj in je hotel tudi gč. Mirko prisiliti, da ga mora po ročiti. Ker je dobro slovensko dekle t) odločno in stalno odklanjala, je napravil in izvržil ta zločinski načrt.
Nedolžni žrtvi naj Bog nakloni večni mir!
Iz Šempetra pri Gorici
Ker želite, da Vam sporočimo vsako nasilje na Slov. Primorca, vedite, da je imel pri nas že od rojstva tih odpor od strani KP in SKOJ. Tam po novem letu so začele grožnje. Dve skojevki sta užu-gali neko širiteljico lista. Grozili sta ji, da bo natepena od neznancev. V noči na praznik brezmadežnega Srca Marijinega so pokradli iz zaklenjene zakristije vse izvode S P. in lističe s posvetitvijo brežina dežnemu Srcu Marijinemu. Da je prišlo do te tatvine, se ne čudimo, Že na več sestankih so rohneli proti našemu liftu. Neki tuj govornik je neroeal, da je treba širite!je raz krinkati, osramotiti in kaznovati (Slišimo, da jc prišel v bližnjo vas celo sodnik iz goriškega ljudskega doma zasliševat »zločince«.) Govor nik je rekel, da ko pride Jugosla vija k nam, uredniki pobegnejo, o stali pa bodo kmetje čitatelji in ti bodo tedaj kaznovani. Pohlevno vprašamo: kaj bo pa z voditelj ijiulstva, ki ta prepovedani list z veliko radovednostjo berejo? — B žati ali kazen dostati! Ljudstvo ima ist zelo rado-
Tam v začetku avgusta je pri nas nekdo na svoji koži izkusil obe svetovni demokraciji. Zbralo se je veliko ljudi k tomboli. Pa je neki govornik poročal o političnem polo žaju. Neki možiček j« napravil med klic, ki pa ni odgovarjal »ljudske mu mnenju«, in »progresivna de mokracija« ga je začela z vso silo dejansko prepričevati, da je v ve liki zmoti. Moža so prav hudo zde lali Zapadna demokracija, zasto
pana po civilni policiji, se pa ni nič azburiia. Mogoče je med tem premišljevala o svobodi misli, besed in dejanj...
Žalostno poglavje pri nas so plesi gradu, ki se vršijo večkrat v ednu. Ob mraku in kasneje prihajajo iz mesta gruče deklet, našmin-ardh, brez pametnega spremstva, prešerno pesmijo na ustnih. In oč mora gledati nemoralnost, akršne še ni bilo pri nas. Varuhi javne morale, oglejte si ob takih prilikah našo vas, posebno tam o-koli cerkve. Pa tudi ob belem dnevu bi lahko ugotovili pod Sv. Markom razne tatvine in nedostopnosti. V vojni je bilo v naši občini po-kodovanih 86 hiš^ Zdaj so končno začeli popravljati te zgradbe. Delo pojde baje hitro od rok. Kmalu se bodo begunske družine zopet lahko vrnile na svoj dom in okusile pravilnost nekomunističnega reka: Svoja hišica — svoja voljiea!
To dni praznuje naša Hranilnica in posojilnica petdesetletnico svo ega obstoja. Ta ustanova je otip ljiv dokaz zammaiija katoliških du-h( vnikov za socialno vprašanje.
Štmpoteroem se zdi samo po sebi umovno, da bo Šempeter tam, kje: Gc rica.
Zeto se čudijo , zakaj se pri norišnici ali pri Furlanovi gostilni konča asfaltirana cesta. Od tu do cukve je ob deževju pravo moč virje in blatno jezero. Ob lepih tneh pa imamo zaradi velikega avtomobilskega prometa neprenehoma oblake prahu.
Že pori fašizmom smo se čudili zakaj niso asfaltirali ceste vsaj do cerkve.
Vse šempetersko občinstvo in gotovo tudi zavezniško vojaštvo si že li, da bi se cesta asfaltirala vsaj do šempeterske cerkve in da bi tudi trg sam bil deležen tega sadu napi edka sodobne civilizacije.
Podsabotin
Okrog 8 let stari Anton Breščak j3 na nekem travniku našel ročno bembo, s katero se je tako ponesre eil, da je v go riški bolnici kmalu iz dihnil.
Svarite >n poučujte otroke, kako naj se varujejo takih nevarnih predmetov. Bombe in podobne reči nr j imajo otroci za pravi »bav bav«
Ajdovščina
Tu je bila v soboto 24. in v nede-o 25. avgusta velika slovesnost. Od daleč m biizu je prišlo na desetine iisočev ljudi. V kratkih bese-ah je težko povedati, kak značaj je imela ta prireditev. Bila je to parada narodnih noš in mednarodnih zastav, parada dela in plesa, prosvetnih in športnih tekem, pa-ada vozil in orožja, parada rusko-jugoslovauske zlitosti in italijan-sko-slovenske fratellanze. — Ljudje različno ugibajo, koliko milijo-ov je ta prireditev stala. Mnogim so ostale zelo v spominu velike go-e klobas in drugih božjih dobrot. To bo UNBRI olajšalo skrbi.
Domači gospodje so skušali s številnima sv. mašami nuditi veliki množici možnost, da se udeleži službe božje.
— in mari j bo nesreč.
Dornberg
Učitelj Bogomir Lojk je šel pred tednom obiskat svoje sorodnike v Dtrnberg. Še ni dobro pozdravil do msčih, že so mu bili za petami tajni dernberški zaščitniki, ki so ga hote li peljati v svoje gnezdo. To bi se jim bilo 'udi posrečilo, ako nc b lili zavezniški vojaki fanta rešili.
To je aov dokaz, da v coni A še r.i dovolj poskrbljeno za varno poštenih i.ekomunističnih ljudi. J pa tudi dokaz, da mir in varnost ogrožajo vedno isti el 'menti, kale rim ZVU šo vedno preveč zaupa.
Ljudstvo si vedno bolj želi, naj bi bila po vseh vaseh posadka vestnih policistov, ki bi poznala domače razmere.
Podaljšanje roka za predložitev prošenj za dodatne živilske izkaznice za brezposelne
Okrožni Urad za delo sporoča, da je Pokrajinski Urad za prehrano določil, da prošnje, ki jih morajo vložiti brezposelni v svrho dosege dodatne živilske izkaznice, morajo biti vložene pri občinskih uradih za prehrano do 6. septembra t. 1. in ne do 17. avgusta t. 1., kako/ je bilo rvotrio sporočeno.
Nadalje določa omenjeni urad, da morajo lastniki dodatnih živilskih izkaznic iste vpisati pri istem trgovcu, kjer imajo vpisano navadno živilsko izkaznico, in sicer vse v omenjenem roku.
Vsa druga morebitna pojasnila dobijo pri Uradih za delo.
Obvestilo
Podpoveljstvo mestnih straž (ul. Mazzini 7) naznanja, da so našli tri vsote denarja in rjavo denarnico.
Za Slovensko sirotišee
dar.-, je ta K. U. v Ronkih v spomin na svoje drage rajnke 500 L in Alberta Vodopivec 170 L. Srčna hvala!	’	,
Slovensko Alojzi je višče Prihodnje šolsko loto sprejmemo omejeno število srednješolskih dijakov. Prošnjo je treba predložiti do 20. septembra. Mesečnina po ustnem dogovoru. Starši naj prinesejo s seboj krstni list dijaka in priporočilo domačega dušnega pastirja.
Darovi
S. Pivke 100; N. N. 50; B. H. aa srečno rešitev neke zadeve 50; ker sem srečno prinesla v cono B 24 Slov. Prim. 50; iz Štandreža 10" '; iz Šempetra 110 + 200; N. N. Bilje 500; zaveden Slovenec iz Opatjega sela 200; zavedni fantje iz Števcrja-na 250; iz Roč 550; iz Opčin pri Trstu 500; N. N. iz Kojskega, ki v strahu bere Sl. Pr. 50. Bog povrni!
Odgovorni urednik msgr. ALOJZIJ NOVAK Tiskana z dovoljenjem A. I. S. Tisk. G. lucch - Gorica
F
Urh je prejel od goriškega guvernerja sledeče sporočilo:
Gospod Urh!
Glavni tajnik mirovne konference v Parizu Vam sporoča, da je plenarna seja z zadovoljstvom vzela na znanje Vaša priporočila in da se Vam prav toplo zahvaljuje za velikodušni, osvežujoči in velepomembni simbolični dar rdeče buče ali angurije.
Kakor Vam je gotovo znano, dela Julijska krajna ZN velike pre glavice, kajti vsi, ki stavijo glede rtšitve tega vprašanja svoje pred-
loge, se zdijo malo objektivni in iščejo le svoje koristi. Rešitev je pa posebno težka, ker. so nastopajoči govorniki često zelo razdraženi in strastni.
Vi pa ste se izkazali kot zelo trezen domačin Julijske krajino, ki bi mogel biti zelo koristen svetovale© na mirovni konferenci. Zato Vas tajništvo ZN vabi, da pridete čim prej v Pariz in tam lepo razložite želje df, ene ali druge stranke, ampak resnične žejjje preprostega ljudstva v Primorju. — Ce bi pa bili zadržani in bi ne mogli oditi v Pariz, naznanite dan in uro, kdaj bi lahko svoje in svojega ljudstva želje sporočili knferenci po radiu.
Pa prosim čimprej, ker zadeva je nujna.
Z odličnim .... Podpis
Urh je bral in bral in ni mogel verjeti, da je res, kar bere. Poklical je ženo in tudi ona je morala nekaj krat prebrati pismo, da se je končno prepričal, da bo moral res govoriti ali osebno ali po radiu tako visokim gospodom vsega sveta.
Premišljeval je ure in ure, kaj in kako naj odgovori g- guvernerju. Ko je ura udarila polnoč, mu je bilo vse jasno in lotil se je pisanja, ki je bilo dovršeno, ko so vaški krieačke odhajale na udarniško delo. Napisal je:
Gospod guverner! V Pariz ne morem iti, ker nimam ne denarja za pot in ne take obleke, da bi se rac gel pokazati tako visokim go spodom. Beračiti denar za gate in srajco in čevlje in klobuk in še za vse drugo pa ne maram. In za tako imenitno delo bi res ne hotel niti vinarja, da bi mi ne mogel nihče o-č-tati, da sem dajal dobre svete svetovni mirovni konferenci kot plačanec tega ali onega iz materialnega koristolovstva.
Naj le mimogrede omenim, da gre glas po deželi, da stane že sama soba enega člana delegacije v Parizu L 3000 dnevno. Radio jc poročal tudi o sijajnem banketu, ki ga je ista delegacija priredila 700 gostom. Ii' redna prehrana? In pot? In še vse drago? Vse na račun ubpgega
ljudstva, ki se mora za vse neprestane žrtve vedno znova zadovoljevati le z navdušenjem in plačevanjem. Ne, gospod guverner, za tako ci no ne bi hotel ne kupovati ne prodajati narodnih koristi.
Zato sem se odločil, da bom rajši govoril prihodnji četrtek ob enaj sti uri po radiu. Želim pa, da si vzame ves svet moje besede resno k srcu in zato prosim, da za tisto oddajo zvežete vse radijske postaje v Evropi, Aziji, Afriki, Amerik' in Avstraliji. Na srcu imam besede, ki so važue pravtako visoko izobraženim Amer.i kancem, kakor ljudožreem v Oceaniji.
Mirovni konferenci se zahvaljujem za veliko nezasluženo zaupanje in obljubljam, da bom napravil, kar je v moji moči, da ne bo razo čarana — Ne zamerite, ako prosim, da bi hoteli blagohotno poslušati in ne morda med mojim govorom spati vsi člani delegacij zapadnih in progresivnih demokracij.
Z odličnim spoštovanjem itd.
P. S. Ce bo »Glas Zaveznikov«
1 isal o meni, naj ne pravi, da sem iz Vertovino di Čarnigna, kajti jaz sem iz Vrtovina pri Kamnjah. Pred kratkim je ta list poročal o rečeh, ki so se dogodilo v Suta di Come no (Sveto pri Komnu), in o kraju Ugovizza pri Trbižu, ki se imenuj1 Ukve. Taka zamena krajevnega i-mena lahko povzroči, da si bo lastil zasluge za svetovni mir italijanski narod. Pravičnost nad vse! In h »Glasu Zaveznikov« spada tudi kak pošten slovenski Primorec. Pa brez zamere!
L ril je napisal še pismo Žefu in ga povabil za^-določeni dan v Gori co ter ga prosil, naj premisli, kaj bi rad 011 prav posebno priporočil plenarnemu zasedanju mirovne konference.
Obe pismi je hitro poslal V Gorico. -
Vse bralce m prijatelje našega lista opozarjamo na to radijsko oddajo. Morda bo prav, ako se dobri radio aparati nastavijo na trge naših mest in vasi.