Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. jrP SLOVE Leto V., št. 1. Dopisi in časniki naj se pošiljajo na poštni predal 259, Ljubljana Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 50 Din, za vse leto 60 Din, Posamezne številke 1.50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din. Kranj, dne 3. januarja 1936. * /V Uprava: Kranj, Strossmajerjev trg štev. 1. Poštnočekovni račun Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifi. Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju Predstavnik tiskarne France Uhernik, Kranj. Izprašujmo si vest (Ob vstopu v novo leto.) Grmenje topov spremlja prehod starega leta v novo. Tam v daljni zamorski deželi teče kri za Bog ve kake koristi, teče tudi slovenska kri, teče kakor od nekdaj za tujo stvar. To simbolizira naš položaj. Ta položaj je tako resen, da imamo ob vstopu v novo leto več ko dovolj povoda, da se zamislimo, da si izprašamo vest in razmišljamo o svojem bodočem delu. Bol j kot vse drugo je potrebno, da spoznamo nekatere preproste, ti osnovne resnice, ki odločajo o usodi narodov. Narod v našem položaju nima pravice, da živi, kakor živimo mi. Noben drug narod ne bi živel tako. K je je tista globoka resnoba, tista stalna pri pravljenost, tista odgovornost za vsako dejanje in vsako javno besedo v časih, kakor so današnji? Kje je tista volja in tisto samozata-jevanje, ki sprejema tudi bridko resnico in se odpoveduje hipni koristi zaradi velike skupne stvari ? Kako bi sodili o vojski, ki jo vidimo pred odločilno bidko razkropljeno, njeni vojskovodje pa so brez skupnega načrta? Pogrešamo voljo, usmeriti vse naše delo in vse naše življenje na velike skupne cilje in s prezirom _ \ . o de- montaže našega gospodarstva in zniževanja življenske ravni po ev. kratkem zagonu svoje življenjske sile še hitreje propadli, kakor propadamo mi, saj njihova življenska sila £3?"' v '\\\' 'V 'v\ h ' prav tako tendira navzdol. Gorenje številke nam to dokazujejo. Dajte nam pogoje, da si svoje gospodarstvo uredimo j>o lastnih potrebah, drugo pride samo po sebi! Motijo se gospodje, če mislijo, da dopušča življenje možnosti, da bije pri sosedu toča, drugemu v neposredni bližini pa sije najlepše sonce. To v preudarek ob novem letu! obrazec in se pojavi volilni okraj kot glavni krajevni činitelj volitev. „Državni seznam" — nemogoč. Ta, glavni krajevni činitelj volitev je namreč tisti del državnega ozemlja, na katerem prebivajo volilci, ki so v zastop poslali enega poslanca. Volilni okraj ustreza torej področju za en mandat. Sestav »državnega seznama" pa je čist samo takrat, kadar se ujema »volilna enota", t. j. ozemlje države z zgoraj imenovano absolutno razmejitvijo med številom vseh volivec in med štev. posl. sedežev. Z drugimi besedami, pravi sestav »državnega seznama" nima mandtov s krajev, področjem, temveč toliko in toliko »vsedržavnih" mandatov na toliko in toliko volilcev. Kakor hitro ])a ustanovimo »državni seznam", na katerem so za vsak okraj določeni »okrajni kandidati", je ta državni seznam samo formalno, oblično otežkočanje „o-krajnih" kandidatur ali na poseben način izvršeno maskiranje takih kandidatur. Čisti »državni seznam" vsebuje lahko poslance, ki so doma vsi v enem same kotu države, ni se mu treba brigati za to, na katera posamezna področja odpade po en poslanec. Da je v naših razmerah \ - "x\ J- N '\ ' i' ' izvedba čistega sestava »državnega seznama" nemogoča in da je tudi posredna povezanost tega sestava s sestavom okrajnih kandidatur protiljudska, je po teh izvajanjih nedvomno. Prav tako vidimo, da moremo priznati v volilnem zakonu samo absolutnost, splošno veljavo »volilnega okraja". Iz prejšnje določitve smo posneli, da je »volilni okraj" kot okraj enega mandata pojmovno nekaj drugega nego politični okraj. Zato bomo morali že iz praktičnosti in na podstavi poučnih zgledov iz dobe JNS, ki je doba istega obsega volilnih in političnih okrajev, stremiti za tem, da se obseg volilnih okrajev, če le mogoče, določi drugače, kakor je obseg obstajajočih političnih okrajev. S tem bomo dosegli, da se krajevno področje okrajnih glavarjev ne bo ujemalo s področjem volilnih o-krajev, bomo izzvali potrebo, da se obnovi avtonomna volilna oblast, na ta način pa že tudi prispevali k temu, da bodo bodoče volitve organizirali, vodili in izvršili volilci sami, medtem ko bodo okrajni glavarji lahko nemoteno reševali svoje spise, orožniki pa brez skrbi spali po vojašnicah. J '.'j Volilni okraji. Pri določitvi obsega volilnih okrajev smo pa res — unitaristi, to je: zahtevamo, da so volilni okraji v vsej državi enako veliki, zahtevamo, da naj se ozemlje cele države razdeli na enake volilne okraje po številu volilcev. Zavedati pa se bo treba, da je popolna izvedba pravkar ugotovl jene zahteve v praksi izvedljiva samo, kadar in dokler je celokupno število volilcev okroglo in deljivo s številom mandatov tako, da je tudi na volilni okraj odpadajoče število okroglo. Kakor hitro število volilcev ni takšno—, in to bo praktično razen gornje ene izjeme vedno nastaja ostanek volilcev, ki bi ali izpadel od upoštevanja ali pa bi sam zase zahteval poseben mandat. Ali spričo narodno-kulturnih zgodovinskih in ekonomskih razlik med pokrajinami države, zavol jo katerih je bilo zgrešeno ravno doslej vel javno osnovno vodilo notranje politike, sili k temu, da omejimo »unitarizem" volilnih okrajev po naši zamisli še z enim činitel jem. Kako so »delali“ . . . ? Nedavno mi je slučajno prišel pod roko del računskega sklepa ljubljanske mestne občine iz I. 1929., kjer so bile med drugim podrobno navedene in ocenjene nepremičnine, ki so last naše mestne občine. Na prvi pogled je bilo opaziti razmeroma znatno premoženje naše občine. Z zanimanjem sem doznal za celo vrsto nepremičnin, o katerih doslej nisem vedel, da so občinska last. Kar ponosen sem bil na svoje odkritje. Ne vem zakaj mi je padlo v glavo, da sem se začel podrobneje zanimati za številčno naraščanje mestnih nepremičnin ter jih skušal primerjati z dolgovi, o katerih nekateri poznavalci razmer trdijo in celo pišejo, da Ljubljana menda prednjači vsem mestnim občinam v vsej državi. To pa seveda le, kar se dolgov tiče! Iz gradiva, ki je navadnim smrtnikom šele po dolgih ovinkih in poizvedovanjih komaj dostopno — vsa čast našim občinskim očetom, svojim uradništvu so dobro vtejili silno raztegljivi pojem »uradne tajnosti", katerega si u-radništvo res razlaga v najširšem pomenu besede tako, da so moja prizadevanja, vkljub vsem naporom, ostala brezuspešna. Iskanih podatkov iz gradiva, ki mi ga je uspela najti, sicer nisem mogel razbrati — preveč »zaho-motano" je vse skupaj — vendar sem pa iz skromnih dosegljivih pojasnil mogel razbrati nekaj, kar najbrže le ni vsem znano. Vrednost mestnih hiš. ki so seveda vedno starejše, zato pa — ob normalnih razmerah — tudi manj vredne, namreč — raste!? Ravnotako tudi vrednost zemljišč, s katerimi je bil poprejšnji občinski svet — posebno za nekatera društva in organizacije — posebno širokosrčen in radodaren. Zato je mestnega zemljišča tudi vedno manj in manj. vendar je njegova vrednost narastla v razdobju štirih let od dobrih 3 in pol milijonov kar na celih 12 milijonov dinarjev! Vrednost nekaterih mestnih poslopij je pa narastla v istemu razdobju tako-le: vrednost mestne hiše na Mestnem trgu št. 1 je n. pr. narastla za 400kratno vrednost iz leta 1929; vrednost mestne hiše na Mestnem trgu št. 2 je narastla za 80 kratno vrednost; vrednost mestne hiše Pred Škofijo št. 27 za 9kratno ceno; vrednost mestne hiše v Prešernovi ulici št. 26 za 600(!!) kratno ceno (t. j. od Din 242 na Din 142.702); vrednrst mestne hiše v Streliški ulici za 14 kratno ceno; vrednost mestne hiše v Slomškovi ulici za 43(!) kratno ceno; vrednost mestne hiše na Vidovdanski c. št. 12 za 30kratno ceno; vrednost mestne hiše v Vrtni ulici za 48 (!) kratno ceno; vrednost mestne hiše v Gradaški ulici za 33 (!) kratno ceno; vrednost mestne graščine v Tivoliju za 3kratno ceno, vsa mestna šolska poslopja pa približno za 9 kratno vrednost iz 1. 1929 itd. itd. Če seštejemo te razlike v vrednosti mstnih nepremičnin, dobimo čedno vsoto od 15 do 20 milijonov dinarjev (točne vsote zaradi nepopolnih podatkov nisem mogel ugotoviti), za katere je mestna finančna uprava morala povišati vrednost mestnih nepremičnin, če je hotela končni obračun posameznih teh sedmih ..debelih" let ..uravnotežiti"! Kam je ves ta denar šel, nam bo j)a utegnila povedati gospoda okrog dri Puca et Co. Prav zares, gospodje niso zastonj ojnsani in uvrščeni v mednarodne priročnike raznih zaslužnih in tudi nezasluž-nih odličnikov. Modernizirali so Ljubljano in pri tem javno zadolžili prebivalstvo našega mesta za ceie generacije, »mimogrede" pa še nadcenili mestne nepremičnine za drugih, doslej menda še ne-jioznanih 15 do 20 milijonov dinarjev. Prvo so Novi politični zakoni (Nadaljevanje) Stran 4. SLOVENIJA trobili na vsa usta ter kazali na ,,napredek našega mesta, drugo je pa ostalo le za ožji krog raznih »strokovnjakov", za uradništvo pa seveda „najstrožja uradna tajnost". Znane so nam porazne in za nekatere gospode zelo neljube kritike nekaterih občinskih svetovalcev zadnje dobe, ki niso, oziroma niso hoteli poznati znanega izreka ^favete linguis" (le tiho, tiho!) Takih kritik so.'se znali gospodujoči in vsemogočni činitelj^ pravočasno iznebiti, da ne bi mogli preveč glasno protestirati proti gospodarjenju vsemogočne JNS ali pa preveč povedati, kar ne bi ’ bilo v korist mogočnikom stranke žalostnega spomina. Na njihova mesta so pa prišli gospodje, ki deloma niso vedeli zakaj gre, ozir. niso hoteli ali pa niso smeli ničesar videti. Priznavamo, da so mestne nepremičnine naj-brže še vedno vredne vsot, ki so izkazane v zadnjih letnih obračunih, sicer naj pa o tem izpregovore res poklicani izfvfedenci, katerih imena v mednarodnih slovarjih niso navedena (op. ur. morda nam bo le uspelo najti tudi take). Tako so nam bivši občinski očetje preskrbeli kot posebnost razen mestne delniške družbe, katere delniška glavnica sestoji iz — dolga (o tem čudnem gospodarskem pojavu je pisal celo „Slovenski narod", ki vendar spada v idejni krog jugoslovenske gospode) tudi hiše, katerih vrednost narašča, in zemljišča, katerih površina se sicer manjša njih vrednost pa raste! Novi mestni svet si pa dovoljujemo opozoriti na take in slične pojave, ki najbrž niso osamljeni. E. T. OPAZOVALEC f Slikar Peter Žmitek V torek 24. grudna t. 1., popoldne pred svetim večerom je umrl v Ljubljani akad. sikar in profesor risanja Peter Žmitek. Rojen je bil v Kropi na Gorenjskem 1. 1874. Obiskoval je v Ljubljani obrtno šolo, ker je'že kot otrok kazal veselje za rezbarijo, potem je šel v Prago učit se slikarstva, odtod se je pa napotil v Petrograd v šolo k ruskemu realistu Rjepinu. Ko se je vrnil domov, je bil nastavljen 1. 1904 kot suplent za risanje na Ijubl^j. realki, postal je pozneje profesor in 1. 1932'šel v pokoj. )U.. .... Peter Žmitek je živel v Ljubljani, ko se je začel razvijati slovenski impresionizem. Bil je tudi nekaj časa v umet. klubu „Savi“, ki je bil nosilec novih stremljenj v naši oblikujoči u-metnosti. Slovenski impresionisti Jakopič, Sternen, Jama in Vesel so se pa šolali v Monako-vem, so bili navzeli zahodnoevropskega duha in so se poglobili v slovensko pokrajino, iskaje osebnega poudarka in novih načinov slikanja. Peter Žmitek ni bil revolucionaren v umetnostnem ustvarjanju, praška slikarska šola ni dosegla takrat monakovske, v Rusiji so bile akademske struje v časteh, čeprav je bil Žmitek duhovno zunaj kroga slovenskega impresionizma. V njegovih delih ni tistega liričnega občutja, kakor v mladostnih delih Jakopiča, jame in Strenena ne tiste intirhnosti kakor je v Veselovem slikarstvu. Žmitkdvo največje in najbolj domače delo je velika žanrska slika »Prošnja cerkvica*1, ki je vzeta iz življenja na Osebnost in ideologija Aleksandra Stambolijskega (Nadaljevanje.) Zakaj smo izgubili vedno vladarsko žezlo Balkana? Zato, ker ni bila naša suženjska psihologija sposobna za oblast, ker smo zapadli takoj po osvobojen ju izpod turških agov drugemu suženjstvu osebnih in kpterijskih režimov, torej radi svoje suženjske miselnosti. Naša miselnost se je navadila na suženjstvo, da bomo hlapci in ne sami sebi gospodarji. Za hlapca in sužnja niso potrebne človeku kake posebne sposobnosti in lastnosti. Zato je potrebna samo pasja poslužnost, ižvestna pazljivost, da ne prekucnem vrča, itd., medtem ko so za gospodarja potrebne še mnoge druge sposobnosti. Za tega je nujno potrebno, ne samo to, da zna sam vse to, kar dela hlapec — ako tega nima —, ampak še mnogo bolj mu je potrebno to, da zna dajati pravilne ukaze, sestavljati dobre načrte, da razpolaga s širšim duševnim obzorjem in kar je glavno, da ima gospodarsko in ne hlapčevsko miselnost. Vidite, to je tisto, česar nam manjka in kar imajo naši — zmagovalci in kar jim omogoča, da vladajo nad nami že celih 5 stoletij. Vseh teh elementov ni bilo v naši duši. Mi smo sanjali o zavzetju Carigrada, sanjali o tem, kako zavza- Gorenjskem. Če bi se bil Žmitek pečal z žanrom bolj kot se je in bi bil slika! prizore iz ljudskega življenja, bi bil najbrž ustvaril slovenski realistični žanr, ker je bil, preden se je popolnoma posvetil učiteljstvu, hudo delaven. Pozneje je slikal Žmitek pokrajine ter je poskušal nadomestiti slikarsko fantazijo z različnimi tehničnimi poskusi; znane so njegove pokrajine v rdečkastih tonih. Kot učitelja risanja ga bodo obdržali njegovi učenci v lepem spominu. Žmitek je bil šega v kot pravi Kropar, dokler je bil zdrav; zadnja leta ga je irla bolezen. Bil je lovec, gotovo predvsem iz ljubezni do narave. V zgodovini slovenske oblikujoče umetnosti bo osalo zapisano njegovo ime. Pokopan je bil na Štefan ji dan na ljubljanskem pokopališču pri sv. Križu. ^Počitniški domovi" V št. 42 z dne 20. decembra 1. i. smo se v beležki pod naslovom »Pomožna akcija" zanimali, kaj je z zneskom 200.000 dinarjev, ki se je nabral o priliki neke akci je za obožne in brezposelne ter naložil v Mestni hranilnici v Ljubljani. Sedaj smo dobili od mestnega poglavarstva v Ljubljani pojasnilo, da je tistih 200.000 Din še zmeraj nedotaknjenih in naloženih v ljubljanski mestni hranilnici ter da je socialnopolitični odbor mestnega sveta sklenil, da se more ta znesek porabiti „za zidavo prepotrebnega počitniškega doma ob morju" in da se bo stavba predvidoma že spoinadi začela zidati. Tu pa moramo prav razločno povedati, da gotovo ne bo 99% darovalcev zadovoljno s tako porabo podarjenega denarja. Pred vsem: ta denar se nabira zmeraj v znamenju neposrednega lajšanja stiske in revščine. Pa jo kljub temu jugoslovenski socialnopolitični odbor sklenil, da se ta denar naloži na knjižico in na dolgo roko sklepa, kaj bi se napravilo z njim. Se bol j imenitna je misel počitniškega doma. Takoj se vidi, v kakšnih glavah je nastala: lepih počitnic za izbrane! Kajti ni ga menda tako kratke pamenti, ki bi mislil, da je mogoče z 200.000 Din sezidati dom ki bi res mogel zajeti več, kakor peščico ljudi. Velikanska večina revežev, bržkone najbolj potrebnih, pa bi morala stati in ostati ob strani. Ne vemo dalje, zakaj bi naj se zidali počitniški domovi ravno ob morju, tudi če bi bili res bolj potrebni, kakor kaj drugega. Kakor da bi Slovenija ne imela lepih, zdravih krajev. Švicarji in Čehi se brigajo za svoje reveže bolj, kakor pri nas, pa ne zidajo nikjer „po~ čitniških domov" ob morju in njihovi reveži jih prav nič ne pogrešajo. Rekli smo že, da danes in iz tega denarja sploh ne kaže zidati počitniških domov. Pa tudi če bi bilo denarja zanje, ali ne bi bila naša dolžnost, da zidamo v prvi vrsti doma in tako pomagamo še po vrhu kolikor toliko domačim brezposelnim do dela, kolikor toliko domačim obrtnikom in trgovcem do malega zaslužka. Saj gre — posredno ali neposredno tudi za njihov denar, in pravico imajo, da to vsakdo upošteva. Pričakujemo torej od novega občinskega sveta, da ta sklep takoj razveljavi, z denarjem pa ravna in obrača v duhu in zmislu nabiralne akcije in darovalcev. Zlasti naj se pri tem drzi načela, da da dvakrat, kdor hitro da. Zanese se naj, da bo s tako razveljavitvi jo storil delo, ki bo most do občanov. mo Solun, domišljevali si, da tega in tega ne odstopimo našim zaveznikom, tožili smo. da postanemo veliki, govorili smo samo o naši moči in veličini, o naših junaških zmagah, o naših žrtvah in velikih uspenih, domišljevali si, da je od vsega tega odvisna sreča celokupnega človeštva in — svetovni mir. Ta domišljavost, ta megalomanija je lastna samo omejenim ljudem, samo omejenim možganom, skratka samo ljudem, ki imajo dušo sužnja. In ta domišljavost je kriva, da nismo niti opazili, kako padamo in, da izgubljamo vladarsko žezlo iz rok. In Gospod — pripovedujem vam balkansko bajko —, Gospod se je razjezil in dal vladarsko žezlo, komu? — Grku! Med tem, ko smo vsi držali vladarsko žezlo v svojih rokah, je pokazal Grk čisto drugačno miselnost. On je šel za drugimi načrti: bavil se je z balkansko solidarnostjo. Vi se morda spominjate tega Grka, kako je popuščal v mnogih stvareh iz l jubezni do balkanskega sporazuma! Brž pa se je Grk dokopal do žezla, se je pokazal kot pravi Balkanec. Postal je ozkosrčen, sebičen. Začel je voditi svojo hegemonistično politiko in sploh se je pokazal do skrajnosti kot sebičneža. Gospod — pravim vam, se je vnovič razjezil ter je tudi Grku odvzel žezlo, da vlada na Balkanu kajti tudi Grk ni bil sposoben za vodr stvo nad narodi Balkana in da ustvari balkan- Kajti sicer se lahko pripeti, da začnejo pri podobnih »pomožnih akcijah" ljudje izpraševati, za koga se bodo spet zidali domovi ob morju, in da bodo zaprli svoje žepe ali pa vsaj raje darovali — naravnost! Če pa hoče bivši socialino-politični odbor na vsak način počitniški dom ob morju, naj pa začne s pomožno akcijo* med raznimi j- političnimi zaslužkarji.. Poroštvujemo, jim samo, da bi se tem 200.000 dinarjev prav nič ne poznalo. Stem pa seve še ne mislim reči, da jih bodo tudi — dali. Ljudska volja s prilastkom Kako so se vršile lanskega petega maja volitve, na podlagi kakšnega zakona in kako je jeftič čul nad volilno svobodo, vse to je že preveč jasno in znano, da bi kazalo s ponovnim naštevanjem takratnih volilnih metod zgubljati besede. Umljivo je, da se petomajski poslanci ne morejo posebno imenitno počutiti v tem svojem dostojanstvu. . ' v * N , ” . Razumemo tudi, če se ti poslanci ka- korkoli skušajo opravičevati kot realisti, ki so pač upoštevali praktične razmere^ Ali menda so nekateri že popolnoma zgubili čut za mero. Ker še ni novega volilnega zakona trpi vlada sedanjo skupščino iz formalnih razlogov, potem ko jo je naučila pokorščine. Že dejstvo zgolj, da niso razgnani, pa je stopilo nekaterim v glavo. In natančno takole jo je uganil predsednik skupščine Steva Čirič: ..Mislim, da narodna skupščina, izvoljena r>. maja, predstavlja ljudsko voljo po današnjih pozitivnih zakonih." MALI ZAPISKI Prepovedana knjiga. Ministrstvo za notranje stvari je prepovedalo uvažati in širiti v naši državi knjigo „Almanaco fascista del Popolo d' Italia." Tudi ljubljanski kinematografi. Nekateri ljubljanski kinematografi oz. njih lastniki se ne zavedajo, da imajo svoja podjetja v središču Slovenije. V reklamnih omarah v katerih obešajo posnetke filmov, obešajo tudi plakate v „jugoslovenskem" jeziku. Ni tem ljudem zadosti, da je slovenski jezik zapostavi jan na slovenskem ozemlju že drugod, zdi se jim potrebno, da je tudi pri reklami za kinematografe, če so že filmi v drugih jezikih. Kino „ Union" obeša popolnoma po nepotrebnem in vkljub opozoritvam „Fox movio-tone novosti", ki razglašajo vesti iz abesinskega bojišča in druge v „jugoslovenščini", prav tako ima tudi kinematograf »Sloga" podobna obvestila v svoji reklamni omari in celo zvočni kino v Mostah je imel te dni v reklamni omari reklamo v »jugoslovenskem" jeziku. Koliko sicer kinematografi koristijo slovenski kulturi v Ljubljani, kjer je slovensko narodno gledališče je vprašanje. Da bi pa še na zunaj in to tam, kjer je najmanj treba šarili z „ju-goslovenščina", ko je mogoče dotično besedilo prevesti v slovenščino, je res že od sile. POPRAVI! Pravilni naslov četrtega „Malega zapiska" v zadnji štev. se glasi „Cvetje iz šolskega vrta" in ne »Cvetje iz šolskega leta", kakršen ne-zmisel je napravila tiskarska pomota. Urednik in izdajatelj: Mavčič Adolf, Kranj sko solidarnost. In tedaj je dal Gospod žezlo — komu? Dal ga je Srbu in Rumunu! Dal ga je zlasti Srbu. Te zadnje tri, štiri leta ga drži v svojih rokah in jaz pravim: pojavili so se novi povojni bogatini; mi smo uničeni, a vi ste novi bogatini. Če bi obstajal kak mednarodni člen 4, bi bilo dobro. Moj sklep je bil: držite trdno to skrivnostno žezlo, ker ga mi nismo znali obdržati. Držite trdno to žezlo, ker je mogoče, da je tako določila usoda, da ga — — držimo vsi skupaj vsak malo . . . Znana vam je povestica o revni družini, ki je sklenila obiskati botra, da se mu oddolži. Iskali so jajca, da bi mu jih nesli v dar, pa so našli samo eno. In tedaj so šli vsi stem darom k botru in mu dan to jajce rekši: „Tu imaš botrček jajce vzemi ga v roko in ga drži malo, potem ga pa nanj daj nazaj, da ga damo še boterci, da ga tudi ona malo drži . . ." Neki Anglež je rekel, da so vsi balkanski narodi podobni v kletjci zaprtim opicam, ki pritiskajo svoje repe s šapami. Kakor vidite svet ni tako majhen, vendar pa so naše petenzije po velikih prostorih na njem zelo velike, zato hodimo po svojih repih. Usoda nam je določila, da ne more niti eden od vseh balkanskih narodov, sam samcat držati vladarskega žezla v svojih rokah, ampak vsi, prav vsi, vsak malo*..