989 Pripis Sergej Kapus ŽERJAVICA Strjena kri razsuta po vodi zakolne srebrne čolnarje, razpuščene v alge, iz zarisa v pesku vstane igra in lov in shod na stopnicah; curek svetlobe na ozkih ramenih premakne oči, zaprte v belo težo, kot stvar v reži ognja, steber mesa, ločen v zemljo in drevo; in že obsije mraz zlato telo. PRAVLJICA Ponoči zvezde oblijejo kamne z belo krvjo, se razprostrejo ubita telesa; sanjana zemlja postaja nevidna, srebrno zvenijo neke oči. Deset pesmi 990 Sergej Kapus Ogenj ostane ob ločenem, gotovost noči, ko potopim besedo v drevo da jo darujem eni smrti; ni mogoč čutni padec nazaj v razpirajočo prikazen; v spominu sveti zdavnaj umrli obraz ozko zlato, kot plima zvezd je prisotno da ujamem nevidno; temna zemlja daje nožu belo kri. SMRT Zvečer se zasveti kovina v ustih otroka; oče je odšel v goreče drevo. * Pobegli drug način rojeva spomin noži povrnejo ogenj truplo raste iz zvezde trdo belo oko; in spet zamujeni krik prebujen v žalost žareče prsti novo cvetje med vejami grma negibno daleč v krvi utripa kot stvar v prelomu pekoče svetlobe; znova ista razpoka zapuščina prerokovanih po obratu na eni poti sanj. PESEM V samoti zadere mesec nož v sanje; v grmu razpade sladko truplo in temna žival se zazre v deblo na jasi; iz trave se svetijo bele stvari. V drugem, v senci drevesa, na modrih kamnih izrezanih iz zlate noči se vidita moški in ženska v razžarjeni krvi na belem polju. 991 Deset pesmi V zraku izgubljeni dotik; iz zemlje prihaja svetloba v zrcalo spomin gole stvari predrte z vetrom spuščene v veje; v jutro zažari otroška kri zlata goba za čelom, stopala ubitega kralja! Mrtva legenda, v možganih zarisan obrat; sanjano znamenje ognja vrezano v kožo! V hiše, tuje s kosi svetlobe v oddaljenih stenah padajo ozke kaplje kovine. Ločen pogled se v mesu topi. Naj se zasveti nad dekliškimi prsmi modra senca, hladen dih na strtih ustih, polna dlan. V odprtino neba na zvoniku se ujame zvezda, v moder večer zastane korak; kako široko leti ptica. * Znova videna ptica, padajoča v zaupljivo drevo: v igri padam s prstjo skozi morje. V noči stopi iz skrivnosti otrok; gibljiva razdalja odpre upanje v združitev s tujo krvjo, ki se žgana s svetlobo zvezd iz drevesa ulije, da rečem: naj bo ime in steče v potemnele stvari kot krožeče prikazni 992 Sergej Kapus nosilke zrcal z vonjem po dimu pomladi ko je srečni kralj smehljaje otipal nož v telesu, ozke kristale v razrezanih žilah in je stopila predenj bela postava očeta mrtva kot sanje, žareča v vroči svetlobi, da je v padajočem truplu zastal njegov prejšnji pogled; ledeniki krvi tuja samota odpira otrokov pogled v drobeče stvari potopljene v morju; vdano sprejme deklica ob oknu belo skrivnost, pod srcem se od daleč zemlja premika. Poezija je vztrajanje Poezija je vztrajanje v stanju igre skozi nepretrgoma sočasna gibanja razlikovanja in razlikovanega. Dojemljivost ni istovetna z opredeljenostjo. Problem je v tem, kako izbiramo in razvrščamo čutne prvine jezika in kakšen je način izgradnje pesmi, ki vključuje pojave zunaj čutnega ustroja govorice: poezija je izgovarjanje znamenja, zapis neizrekljivega, neudomačenega in neutemeljenega. Dojemanje »situacij okolja« in pripadnost, zaveza govorici sta v pesmi sočasni dejavnosti; prekinitev te zveze pomeni predvidevanje razlikovanega, njegovo izpraznjenje, grobo plemenitost pesmi, ki je nastala kot zapolnitev že znanega pomenskega prostora in kot taka ne predstavlja uresničenja potrebe po komunikaciji in gibanju informacij. Razlikovane situacije ne doženejo »sveta«; registriramo samo različne elemente, razločene v kontinuiteti predmetnosti, in niti ena razprava nam doslej ni znala potrditi obstoja ene same predstave, ki bi povsem točno ustrezala »predmetni stvarnosti«. Na temelju jezikovnega razlikovanja se sočasno uravnavajo mentalne predstave in njihovo zaznamovanje, pesem je mogoča samo v primeru istočasnega obstoja mehanizmov mentalne aktivnosti in operativnih asociacij. Dualizem je treba razumeti dialektično, saj razčlenjuje akt dojemanja, ki je enoten; tudi v primeru konstatacije načinov razlikovanja elementov kontinuirane predmetnosti ne odkrijemo temeljnih sestavnih elementov, ki bi jih kasneje lahko poljubno kombinirali. To postavko si ne moremo misliti kot razliko, ki ni istočasno samovoljna in operativna, ki bi svet razmejila dokončno in za vselej; interpretacija pesmi vedno odkriva samo njen slučajni kontekst. Razlikovano ne ukinja »enostavnosti« razlikovanja, ki organizira dojemanje na način, ki ga analizira. Pesem transparira svet; na podlagi jezikovnega razlikovanja istočasno razedinjuje dojemanje in ustvarja nove ustroje, ki ga znova organizirajo. S tem omogoča neprestano mentalno dejavnost, informativno moč in komunikacijo. »Situacije okolja«, »svet«, »narava« niso urejeni pred nastankom pesmi oziroma njenega branja, ampak se urejajo, dokler pesem pišemo oziroma beremo. »Svet« se spreminja v urejeni, umetni svet humanizirajoče funkcije pesmi. V izgovarjanju sveta 993 Poezija je vztrajanje sveta ne izgovorimo; pesem je stanje igre pred »iluzornim« svetom, pisanje pesmi pomeni vero za ta svet, njeno stalno preizkušanje in preverjanje, kontinuiteto govorice. »Razkritost« iluzije razlikovanja oziroma paralelnosti s svetom in istočasna potencialna razlika nove pesmi seveda ne ukinjata čutno pomenske govorice pesmi, ampak jo stopnjujeta (s tem prevrednotita in aktualizirata prejšnje pesmi), saj tudi »skrivnosti« sveta niso nikoli postavljene v pesniške možgane zaradi genija intuicije, ampak je skrivnost vsajena v razmerje razlikovanja in razlikovanega in ne obstaja zanjo noben model. Interpretiramo pesem, ne pa ustvarjamo pesem po interpretaciji; pesnik oziroma bralec ne rabi za pisanje in branje pesmi nikakršnega udomačenega kulturnega prostora oziroma razjasnjenih postavk komuniciranja z generacijami, meril svoje mladosti, pravilnika afirmacije in podobno. Pri pesmi ne gre za paralelni svet v razloženi, predstavljeni obliki, ampak za nekaj, kar šele evocira predstavljanje sveta. »Skrivnost« pomeni tukaj toliko kot vera, da jo imenujemo; ko jo imenujemo, ugotavljamo, da je nismo dognali in da ne moremo ponoviti imena; tako je znova uveljavljena pozicija pred svetom in za njega: pesem je evociranje skrivnosti, naše gibanje pred njenim stopnjevanjem. Sergej Kapus