PISARNA ALEPH
- M '	f'
PRISPEVKI K UVODU
O razlogih In premestitvah (namesto uvoda)
FREUDOVSKO POLJE
Notri je moj otrok, Izabela
četrto predavanje: Tekmovanje
Devica orleanska
pritisnila si je na svoje prsi škrip ikrip
moralizem je moj najhujši sovražnik
Dol mu padem
PRISPEVKI K MATERIALISTIČNI POETSKI PRAKSI
Kar se tiče narodnostnih vprašanj sera kozmopolit
Prerokbe
Prijatelj
Lačni glasovi, ki iz dlakastlh grl
Ion
On se opet vratio
Velikonočni otok
Vsak dan točno ob šestih se vračam domov ali nostalgija
Vir Urok
Popolna slepota
Zeleni Jurij in zmaj
Psihologi so navadne prašiče
Izbrizgana, zasopla zvezda
Zrak
čutim
Najbolj bran pesnik v vesolju
Red mora Bitte
Ubljte vse. kar vam pride pred oči
Pri njem vse vegitira
Grobnice ostajajo odprte
Zreli plod
Grešni kozel
»VIS«, 1979, Acrylic on canvas 37 "x60"x61/4"
Glej gospod
Tu si hodil ki te zdaj v sebi razpoznam
Tisoče nagih konjenikov mi dere v obraz
Kot žerjav sem se spustil čez
ELEMENTI ZA BRANJE DRAMSKEGA TEKSTA
Četrto dejanje
Dnevna zapoved velikega Maga Netofona
Številka 203 (10, 1980), letnik XVIII
PROBLEMI
X.
• It
PROBLEMI 203 (10, 1980), letnik XVIII
Uredništvo: Slavoj Žižek, Rastko Močnik, Rado Riha, Miran Božovič,
Ervin Hladnik, Darko Štrajn, Jure Mikuž, Igor Vidmar, Miha Avan-
zo, Denis Poniž, Marjan Pungartnik, Drago Bajt. Glavni in odgovorni
urednik: Slavoj žižek.
Svet revije: Slavoj žižek, Rastko Močnik, Jože Vogrinc, Vojo Likar,
Matjaž Hanžek, Denis Poniž, Taras Kermauner, Emil Filipčič, Tine
Hribar, Dimitrij Rupel, Niko Grafenauer (delegati sodelavcev revije);
Marko Kerševan, Sonja Lokar, Andrej Ule, Miha Avanzo, Tomaž
Kšela, Mile Vreg, Dušan Skupek, Sandi Ravnikar, Boris Dolničar,
Jože Osterman, Drago Zaje (delegati širše družbene skupnosti). Pred-
sednik sveta: Tomaž Kšela.
Tekoči račun: 50101-678-48982, z oznako: za Probleme. Letna naroč
nina 100 din, za tujino dvojno. Izdajatelj RK ZSMS. Tisk: ZGEP
Pomurski tisk, TO tiskarna. Murska Sobota, Lendavska 1.
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije; po sklepu Re
publiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14.
3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvo-
dov.
Uredništvo začasno sprejema sodelavce na Starem trgu 21 (prostori
ŠKUC-a) vsak torek in četrtek med 13. in 15. uro.
Cena te številke 20 din.
PISARNA ALEPH se je ustanovila v začetku marca'1980. Pra-
vimo ustanovila? Bolje: dogovorila. Ker tega dogovora na noben na-
čin ni podprla katerakoli znana juridična instanca. Kolikor seveda ne
zadošča že samo ime.
Stvar je namreč v tem: pisali smo dramski tekst, a dejstvo, da
smo bili pisci štirje, je zahtevalo ime, različno od kateregakoli izmed
štirih imen (torej ne gre za pokrivanje, temveč za reprezentacijo) in
hkrati različno od vsakega prejšnjega imena. PODREALIZEM ni več
zadostoval: vse preveč se je naslavljal na »tradicijo« in vse premalo
skrbel za to, da bi se poetska proizvodnja iztrgala spet tradicionalni
neodvisnosti svoje scene, s katero se tako rada (še vedno) poigrava;^
vsa njena igra je bila torej v potiskanju ekonomske in politične sce-
ne; pogosta iigura: pisec kot pisec; odrinjeno: pisec najprej kot poli-
tični človek (pravzaprav dvojno potiskanje: figura pisca kot pisca je
predvsem politična figura).
Začudujoče prozorna je tudi tale finta: pisec, ki piše za neke bo-
doče rodove (kot da so razlogi bolj ali manj znani). Nekoč se bo
treba lotiti pripovedovati o zaostanku pisca. Hipoteza (ki dela dolg):
piščeva izjava o pisanju za neke bodoče rodove organizira zaprt krog
poetske prakse; tožba starega mornarja o dobrih, starih časih, ko naj
bi se ekonomija in politika še ne vmešali v njegove posle.
Umestno pa se je ustaviti ob temle vprašanju: piščev posel je
posel z ideologijo/ideologijami. In pisec svoj posel opravlja bolj aH
manj uspešno. Z drugimi besedami je pisec delavec na diskurzujz dis-
kurzom; in če delavcu s tekstilom rečemo ponavadi tekstilni delavec,
potem res ne vemo, zakaj ne bi uvedli še diskurznega delavca. Sama
se je ponudila razširitev imena: PISARNA ALEPH — diskurzna de-
lavnica. Zaostanek pisca: način njegovega dela in distribucija njegovih
izdelkov. V nekem tekstu se M. Deguy pritožuje nad pesniki, ki da
se med seboj ne marajo, ki da se prezirajo (pesnik pesniku volk) itd.
Tegobno, a hkrati je Deguyeva tožba pripoved, ali napoved, ali uvod
v razpravljanje o razredni zavesti in razredni borbi v poetskem pi-
sanju. Se vedno pa se pisec ni odtegnil svoji dvojni vlogi: proizva-
jalca teksta in prodajalca teksta; vloga, ki jo torej mora odigravati
nekje na sredi med obrtnikom —• predrenesančni in še renesančni
obrtniški status umetnika torej le še ni povsem odrinjen s prizorišča
— in najemniškim delavcem (situacija, ki jo poznamo s konca osem-
najstega stoletja npr. v tekstilni industriji, ali točneje, pred iznajdbo
parnega stroja). Zelo prozorna je ta situacija v primeru, ko pisec
stalno dela za isto založbo, isto gledališče itd., ki velja kot naročnik
njegovih tekstov (npr. zahteva se tak in tak tekst, ki ga pisec potem
v določenem času dostavi).
Tu se lahko vrnemo nazaj k opisu nastanka PISARNE ALEPH:
dramski tekst, ki smo ga pisali v začetku marca, je, skoraj dobesedno,
naročila revija »START^, oziroma institucija natečaja Branka Gavelle.
Vsem je jasno, da se revija »START« ni obrnila posebej na PISARNO
ALEPH in od nje zahtevala nek določen tekst. Obrnila se je na vse
pisce, še določneje, na vsakega državljana SFRJ in ni naročila kakr-
šenkoli tekst, temveč dramski tekst. Tisti izmed državljanov SFRJ,
ki bo, po mnenju posebne žirije, najbolje opravil svoje delo, bo za-
služil pet starih milijonov dinarjev.
Izziv je bil torej dvakraten: 'enkrat se je ponujala možnost zaslu-
žiti pet starih milijonov dinarjev, drugič se je ponujala možnost vr-
ženo rokavico vrniti: in pod svoje delo podpisati ime firme — izva-
jalca, ki naj bi kar najbolj očitno postavil v prednji plan ekonomijo
in politiko. Menda je razvidno, da institucija lastnega imena tokrat
ni zadoščala, niti ne zadošča za naprej.
Gotovo je razvidno tudi to, da imena uslužbencev PISARNE
ALEPH (dobesedno: biti v službi pisarne; storiti pisarni uslugo) niso
preprosta vsota nekih imen. Pisarna je postavljena v vlogi reprezen-
tanta in navedena imena uslužbencev sporočajo, kateri pisci so bili
1 Podrealizem — ime za poetsko gibanje je še vedno omogočalo misticirano
razumevanje poetske prakse kot neodvisnega rituala, vsaj v toliko, kolikor se
je še vedno naslavljalo bolj ali manj samo na literaturo, vzpostavljajoč celo
razvidno dvojico nadrealizem — podrealizem. Več o tem: Zbrana dela I, skupina
avtorjev, Samozaložba »Edicija Pest«, Ljubljana 1979; posebej Podrealistični
manifest str. 78.
1
za ta projekt (sestaviti številko Problemov) stavljeni v službo pi-
sarni; ta pa naj s svojim imenom jamči za kvaliteto izdelkov
Še tole vprašanje bo gotovo zanimivo: zakaj si je PISARNA
ALEPH zadala za nalogo sestaviti številko Problemov kot svoj drugi
projekt (če je bil prvi pisanje dramskega teksta)? Odgovor bo naj-
brž treba iskati v razširjanju tržišča. Vsi vemo, da ima revija Prob-
lemi svoje bolj ali manj določene odjemalce, ki so hkrati različni od
tržišča (to pot gre za socialnojrazredno določbo), ki smo ga lahko
pokrili z izdajo Zbranih del I (v samozaložbi) še kot podrealisti.
Morda bo kdo rekel, na prvi pogled, da so razlogi preveč banalni,
da bi ustrezali resničnemu stanju. O resničnih stanjih ne vemo kaj
dosti, to smo že nekje zapisali. O banalnih razlogih pa tole: zdi se,
da je dvojna vpetost poetskega diskurza v ekonomijo; enkrat je mo-
goče govoriti o ekonomiji diskurza (urejevanje/razmeščanje elemen-
tov, ki participirajo v njegovi igri), drugič pa o ekonomskih pogojih
poetske proizvodnje. Pri tej dvojnosti ne gre za odnos dopolnjevanja
ali vzajemnosti obeh nastopov, temveč prej za odnos preslikave. Poet-
ski tekst torej, ne glede na ostale možnosti, najprej odgovarja na
vprašanje o ekonomiji. Seveda ne naravnost/neposredno, saj vemo,
da je piščevo delo ukvarjanje z ideologijami. In če je že govor o raz-
širjanju tržišča banalen, najde opravičilo za svoje odvijanje vsaj v eni
točki: izmakne razpravljanje o poetski proizvodnji iluziji svobodnega
prostora poezije-kot-vzvišene igre, ki ji ne more do živega nobena
zastava.
I. Kreten bo,
rojen bo za kozmopolita
tega nebeškega obešenjaštva,
prostor na zemlji bo dobil zastonj!
ČREDO — hočem kredo,
ki me bo izrisala v izbris urina,
ki mi bo potisnila v usta pipo Mirou,
ki mi bo porila rano s celofanom,
da se bo sveža kriza cedila izza roba
in da bo rama jasno vidna,
privlačna za mrhovinarja.
/
Spako hočem, pokveko, pohabljenca, degeneriranca,
hočem mučenca,
hočem gnojnega debeloglavca
z mednatimi razčesanimi bljutavimi ustnicami,
hočem kretena.
Kreten naj bo, usrane, pičkun ooooo!
Zver z enim zobom
poljuba ne;
kredo risalko-brisalko
aaaaaaa
Zjutraj — brisača
Zvečer — me ni, tako da odstopim od u-topije
II.
COGITO IZDELALI STE KOLEGICA.
ERGO	VAŠ USPIT JE PONOREL V ZASUNEK VAŠA
PREMILA
SUM,	ZVEZDAVOSTI. USPENILI STE PODALJŠATI
SVOJE
COGITO ŽIVAL: KI GRE PO VAŠI DESNI OBRVI V
V UŠESNI KANAL,
ERGO	ČESTITAM!
SUM?
2
Preden nadaljujemo, morate vedeti, da nas potek pripovedi sili
naj uvedemo v igro drugo figuro: državljana y. Jasno vam je, kako
brez njega ne more biti tekmovanja, veste pa tudi, da bo pripoved
že sama poskrbela, da se bo y v primernem trenutku umaknil. Se-
veda tu ne gre brez grobosti, ki pa je opravičljiva, posebno če veste,
da pripoved zanima predvsem njen potek, ne pa ta ali oni junak,
posebno potem, ko je zapustil prizorišče,
Državljan x bo prečkal cesto na prepovedanem mestu. Za to
se ne odloča na podlagi nekega notranjega vzgiba (ti notranji vzgibi
so mi vedno delali težave, rad priznam, še posebno mojemu razu-
mevanju), ki bi ga na vsak način prisilil, češ prekrši že enkrat pra-
vilo. O nikakih prebojih ne bo tu govor. Razen če se ne začnemo
meniti o prebitju zvočnega zidu, ali o tistem tihotapcu, ki se je konč-
no prebil do meje,
[z roko je šel prek obraza in jo pustil počivati nad očmi. Obrnil
se je proti skoraj neprehodni gošči, skozi katero se je še pred nekaj
trenutki prebijal proti meji. Bil je vesel in užaljen hkrati: tako malo
truda za tako veliko reč. Preboj! o katerem je sanjal toliko let, po-
tem pa ga opravi s tako lahkoto; grenka pilula, ki jo je morai po-
žreti v tako veselem trenutku. Stresel je z glavo, pustil roko, da je
padla ob stegno in rekel na glas, skoraj zavpil:
»Končno mi je uspelo!« GIeis se je zgubil v neprehodni gošči
pred njim.
»Ne, prijatelj, ni ti uspelo.«
Glas je bil mehak in prijazen. Počasi se je obrnil in zagledal
pred seboj, bolj zaznal z vonjem kot zagledal, bolj začutil (srh ga
je spreletel po hrbtu) kot zaznal z vonjem in zagledal, financarja,
ki je v eni roki držal pipo in jo ravnokar vtikal v usta, drugo pa
malomarno potisnil v žep. In se hudomušno režal . .. ]
vendar gotovo uvidite, da zdaj res nimamo časa za te stvari. Niti
ne gre za to. Državljan x se bo odločil za to dejanje prekrška pre-
prosto zato, da bi prihranil čas (in čas je v teh časih zlato kot se
rado reče). Da ne bomo preveč okoliših, sledimo državljanu x, ozi-
roma njegovi poti. Prav zdaj je prispel do ceste; z eno nogo je še
na pločniku, z drugo pa že na cestišču. Ker na prizorišču ne sme
manjkati nihče, naj v tem trenutku x opazi policaja, ki mu stoji
točno nasproti, na nasprotni strani ceste. X se zmede, ker policaja
vse doslej ni opazil, pa čeprav je bil zelo natančno in zelo hitro
preletel s pogledom okolico, da bi le kje opazil kako oviro, ki bi
mu onemogočala prehod čez cesto na prepovedanem mestu in bi jo
bilo treba odstraniti. Mimogrede, odstraniti oviro bo imelo v tem
pisanju isti status kot ukiniti razdaljo, ali natančneje: odstranje-
vanje ovir je ukinjanje razdalje. Z drugimi besedami je ukinjanje
razdalje hranjenje časa: delo na prihranku, delo s prihrankom.
Prva poteza, ki jo bo zdaj storil državljan x (zdaj: ko je opazil
nasproti sebi policaja), bo kajpak ta, da bo potegnil konja iz nevar-
nega položaja. Ko pa bo mimo prvi trenutek zmede, ko bo državljan
X uredil svoje misli, kot se temu rado reče, bo imel na voljo najprej
tile dve možnosti: !;iič še ne veste o tem, da je pfetdeset metrov niže
od mesta, kjer bo naš človek prečkal cesto, prehod za pešce. Ta se
mu ponuja kot prva možnost. Ni mi treba zatrjevati, da te možnosti
x ne bo izkoristil. Saj vendar hrani čas. Prvo možnost (ki je, mi-
mogrede imaginaren projekt same pripovedi) torej odrinimo v kraj,
saj nam bo sicer samo v nadlego. Odslovimo jo kot nadležnega go-
sta, ki pa si vendar ne more kaj, da ne bi na vratih napovedal svo-
jega skorajšnjega obiska. Torej nam ostane druga možnost, ki pravi,
da bo šel državljan x čez cesto na prepovedanem mestu, da bo storil
nekaj, čemur bomo kasneje morda rekli nora akcija, ali kaj podob-
nega, da bo skočil čez cesto takorekoč naravnost v naročje policaja.
Vi bi se najrajši kar takoj odločili za to, da je ta tip zagotovo nor,
to se da takoj videti. Ne boste se dosti zmotili, res pa je, da bi bila
taka trditev takoj na začetku prezgodnja: prehitevate dogodke, ali:
radi bi jih prehiteli, pri čemer ste pozabili, da je pa prav meni dosti
do tega, da ta sklep povemo šele nekje na sedemnajsti ali osemnaj-
sti strani. Nočem vam prikrivati, da iz povsem ekonomskih razlogov.
3
Prav to hočem reči: tudi pripoved ima svojo ekonomijo, rečemo ji
ekonomija pripovedi, in tega ji (mi) ne morete odrekati, ravno tako
kot jaz nimam nobene pravice, da bi jo odrekal vam (vaši privo-
vedi). Še prav vsako pisanje se je rado sklicevalo na svoje intimne
razloge odvijanja/poteka in mi je pravzaprav žal, da se ta pripoved
ne bo prodala kot nekakšna vzvišena zagonetka, ki bi še dolgo po-
tem zadajala interpretom in analitikom veliko težav in veliko užit-
ka. S tem smo opravili, treba pa je priznati, da igra ni zato nič bolj
fair kot kdajkoli prej. Še posebno, če pomislite, da večje tveganje
nikakor ne hodi v korak s pošteno igro. Nikake nujnosti ni v tem.
Menda si nihče ne dela utvar, da je državljan x silil čez cesto
na prepovedanem mestu in to celo v objem kifeljcu brez razloga ali
brez smisla. In se gotovo še spominjate državljana y, ki mu bo
zdajle pripadla čast, da ga bo pripoved uvedla med nas. Tako je,
državljan y je tu zato, da bo tekmoval z državljanom x. Gre za to:
oba tekmeca nosita s seboj neko sporočilo, rekli bomo enako sporo-
čilo, ali drugače: gre za dve sporočili enake vrednosti. Recimo, da
se je nek organ odločil, da zaradi gotovosti pošlje svoje sporočilo,
ki je izrednega političnega pomena, po dveh tipih. To sporočilo mo-
ra priti na svoj pravi naslov (gre za organ, ki ima svoj sedež dobrih
tristo metrov od ceste, ki jo bo čez nekaj časa prečkal x) čim hi-
treje. Gre torej za to, da tako x kot y prihranita kar največ časa
(odstranita kar največ ovir; kar se le da zmanjšata razdaljo med
obema zapletenima organoma). Na cilju bo zmagovalca, to je tistega,
ki bo prvi predal sporočilo, čakala posebna nagrada, ki naj bo tiste
vrste, ki kdaj pa kdaj docela spremeni življenje tistega, ki jo je
dobil. Tisti izmed obeh tipov, ki bo zgubil tekmo, bo torej zajebal
svojo življenjsko šanso. Razlogov za to, da se kar najbolj potrudita,
je torej več kot dovolj. Hkrati pa lahko uvidite, kako smiselno je
lahko skakanje kifeljcu v naročje. In kako je ravno prihranek časa
tisti, ki je gnal državljana x čez cesto tam, kjer res ne bi bilo treba.
Le da je zguba (ali strah pred zgubo, če hočete) tista, ki žene v hra-
njenje; gre pravzaprav za zelo preprosto igro (račun): če nočem
zgubiti (časa; in zajebati svoje življenjske šanse; in dopustiti, da
moj tekmec prvi odda sporočilo), moram prihraniti (čas; ...). Rav-
no v tem je paradoks igre prihranka in zgube: kolikor več bom pri-
hranil, toliko več utegnem zgubiti. Ali nekoliko drugače: več ozna-
čenih nakopičim, bolj sem izpostavljen udaru označevalca. Perverz-
nost te igre je v njeni nedokončnosti/nepredvidljivosti: grabiti na
kup, noro, največ (ali najmanj) kar lahko pričakujem pa so nizki
udarci, na kratko rečeno ena sama zguba/poguba.
Razvidna je torej namera te pripovedi: prignati državljana x v
take vrste zadrego, prikleščiti ga talco zelo, da bo stekel naravnost
svojemu prijatelju (edinemu!) policaju v objem. Menda je tudi
jasno, da ne bo dopustila, da bi se ga na kakršenkoli način spravilo
s prizorišča (da bi ga podrl avto; da bi ga prestregel kak tuj agent
—■ ne pozabite, da gre za važno politično sporočilo; da bi moral x
nenadoma iti srat; ali da bi jo ovirala bolezen ali smrt v družini).
Samo do tega ji je, da ga ima v kleščah in da ga vrže policaju pred
noge.
Najbrž tudi ni treba posebej opisovati prizora sreče, ko sta bila
naša bližnjika končno skupaj. In solz sreče, ki so se mešale z zvitim
nasmehom in poudarjenimi kretnjami ljubimcev, ki ju je vihar ločil
za tako dolgo časa. Da se razumemo: ni izključeno tudi to, da bi dr-
žavljan X policaja mahnil na gobec, seveda samo zato, da bi prihranil
čas. Celo zelo mogoče je, da ga bo mahnil. Le da še ne zdaj. In nena-
zadnje moramo tudi resnicoljubnosti v prid pustiti ta izjemno ljubek
prizor ob strani, ali vsaj za eno izmed naslednjih strani.
Našega državljana smo pustili takorekoč nagega in samega sredi
ceste celih štirinajst dni. A lahko vam zagotovim, da je še vedno v
enem kosu in, vsaj na videz, zdrav. Prav lahko bi bil fenomen svojega
časa, če ne bi bilo to preostro in preohlapno hkrati. Torej ni fenomen.
In oster pogled bi zagotovo opazil temne kolobarje pod očmi: zanes-
ljivo znamenje, ali nespečnosti, ali napornega stanja, sredi ceste, v nje-
govem primeru. In če ne bi vpeljali izredne ukrepe (»spraviti v pre-
dal za določen čas — vsaj nekaj tednov — in potem preveriti«), bi se
nam prav lahko primerilo, da izgubimo svoje nadaljevanje. Dvakrat
zajebano.
Od prej vemo, da smo državljanu x pustili na voljo dve možnosti,
4
dek, s katerim nismo mislili, da bo treba resno računati tako kmalu
in je veljal kot nekakšen izhod v siii: državljan x mahne policaja na
gobec.
Postavimo, in ne bomo se dosti zmotili, da je policaj izveden pre-
tepač, ki ga je prav težko presenetiti s še tako prefinjeno in samo na
videz nedolžno finto kot je brca v golenico, pri čemer pa ne sme trz-
niti niti ena sama mišica na obrazu, oko se ne sme niti zganiti, kaj
šele, da bi se v vaših očeh lahko prebrala pripravljenost za tak epilog
kot bi rekel, z vso pravico, policaj. Mirno se lahko sprijaznite s tem,
da vam spet enkrat ni uspelo. In s tem, da ne bo noben vaš korak
več tako gotov kot pred tem. Vsaj toliko časa ne, dokler vam prilike
ne naklonijo boljše sreče.
V našem primeru pa nam bo policaj sam rad priznal, da ga je
državljan x presenetil. Prav lahko si predstavljate prizor: našega ti-
pa, ki teče in takorekoč v diru posname nekaj policajskih zob s te-
čajev. Če drugega ne, policaja je udarec omotil in pustili bomo, da
ravno za toliko čas^ da je x pridobil tistih nekaj odločilnih metrov,
ki bodo zagotovo prispevali svoje h končni zmagi. Mislim in ne motim
se, da si je kifeljc v tem času (od udarca do te vrste) že toliko opo-
mogel, da je lahko videl, kako x izginja za vogalom — smer ga je za-
nimala; sled, ki bo pregon pripeljala do cilja — in hkrati segel po
walkie-talkiju ter zamomljal tistih par besed, ki jih je dobro vajeno
uho na drugi strani (sprejemnik) ustrezno prečitalo kot klic na
pomoč in pregon.
ali pa naj ustrežem vaši želji in pustim pripovedi, da ima vrlega
tipa od zdaj za pravo svinjo in to samo zato, ker je bil v odločil-
nem trenutku pripravljen — in še več kot to —• udariti policaja na
gobec, medtem ko
[Skočil sem na konja, ni bilo težko: bU sem mlad za današnje
prilike, in odkimal:
»Ne, sam bom opravil to reč!« in odjahal. Mrk. Mrk in lep kot
prehod iz XX. stoletja v raziskavo pogojev bivanja v amazonskem
področju. Ko sem jezdil iz mesta, to se dobro spominjam, sem imel
sonce za hrbtom. To je bilo dobro. To je bilo boljše kot nič, če po-
mislim kako malo adutov sem imel v rokah proti tako od sile ne-
varnemu nasprotniku, ki je bil vrh vsega še desperados. Jezdil sem
proti vzhodu in opazoval igro sonca s sencami. Hočem, da to veste,
hočem da veste, da imam, čeprav sem maršal in v službi zakona,
razvit čut za lepo; nihče ne bo mogel trditi, da Vajat Erp ni bil lju-
bitelj in tih kontemplator narave, če je imel čas in široko srce. Ne-
kateri so hoteli, da ga imam in imel sem ga. Prav razločno sem tudi
videl šelestenje mraka in bil manj mrk in manj lep. Zaradi vsega
tega. Dolgi, črni plašč je v divjem galopu vihral čez prerijo.
»Zjutraj bo moj! Bo v kleščah zakona«, sem dejal in se nasme-
jal. Tega se spominjam kot bi bilo včeraj. Razumljivo, če pa je bil
to eden najtežjih trenutkov v moji karieri služabnika zakona, nje-
govega orodja, njegove čaše. In druga stvar: samo tako sem lahko
pozabil, ali vsaj odrinil na rob misli Rose-Marie, o kateri takrat še
nisem vedel, da je hkrati moja sestra in hči. Da sem na malo sme-
šen način ponovil nekega Ojdipa, so mi rekli kasneje. Bo že držalo,
posebno če vam zaupam, da je proti koncu moje kariere Rose-Marie
postala prava opsesija. Moja opsesija, se razume. In na noben način
ni hotela biti mati mojega otroka. Raje da se kurba s tujci. Toda
takrat, ponavljam, sem bil tudi jaz zanjo še tujec in sem to tudi
ostal. Tega ne bi bil vedel tako zagotovo, če je ne bi moral sam
ubiti, na grobu njenega očeta kot je trdila. Kot bi ne bila vedela, da
sem jaz njen oče!
Vem, da mi je ravno tale stavek prišel na misel: kot luč, je po-
mislil, kot luč, ko sem zdrsnil s konja in hkrati tudi že streljal. Bil
je na levi strani in to je bUa njegova napaka. Levo stran sem ved-
no bolje obvladal kot desno, to so takrat vedeli vsi, čeprav ne vem
zakaj. Res pa je, da na desni ni bilo nobenega kritja in je moral
Španec — tako ga imenujem zato, ker ni nikoli povedal svojega
pmvega imena. Brezimenih pa zakon ne dopušča, torej je ostal Špa-
ki mu bosta omogočili, da prispe na cilj prvi. Pravzaprav je samo ena,
ki mu bo to dopustila. Odločiti se moramo, katera, pri čemer pa ne
smemo izgubiti iz vida, da sta obe hoteli eno samo: prihraniti čas.
Poglejmo si prvo, ki se je zgoraj pisala bolj kot obroben dogo-
5
nec — zato tvegati. In tvegal je le malo preveč.
Kajti o tem, kdo je streljal prvi, Španec ali jaz, se mnenja raz-
hajajo — dokumenti molčijo — res pa je, da sem v sedlu — tako
se temu reče! — ostal jaz in ne on; Španec je rezko kriknil in za-
klel po špansko — od tod tudi njegovo ime. Ne rečem, da vsi napa-
dalci z leve strani kolnejo po špansko, to ne, toda ta zagotovo je.
Čeprav po drugi strani kletvica ni prav nič dodala k rešitvi zago-
netke molčljivega tujca. Toda priskrbela mu je ime in to je morda
za nekoga tretjega že zadosti, mene pa vsaj ne vznemirja.
Po tem, skoraj dramatičnem kriku in kletvici — dramatičnem
zanj in še za koga drugega — je Španec molčal. Molčal kot zid. Bel
kot zid. Nor kot zid. Polomljen kot zid. Zlizan kot zid (kot pička
moje drage Rose-Marie; še danes kdaj pa kdaj pomislim na sramoto,
ki mi jo je prinesel ta stavek). Takole je bilo: bil sem razburjen,
in skoraj gotovo je, da sem že dolgo govoril. Tujec mi ni dal miru,
če sem ga še tako lepo prosil. Samo smehljal se je in molčal. Kot
zid ... Ko sem prišel do mesta »bel kot pička«, je dvorano skoraj
zlomilo od smeha, razumljivo. Ni mi ostalo drugega kot da zapustim
sojenje, to je lahko jasno vsakemu otroku. In ravno to so mi naj-
bolj zamerili: da so bili v dvorani tudi otroci. Še dolgo sem sli-
šal dvorano, kako se krohota in sodnika, kako razbija s kladivom
po mizi. Spominjam se še, da sem najprej šel scat in šele potem
zajokal.
Špančevega molka ni znal pojasniti nihče, niti jaz ne. Ker po
našem svetem prepričanju ni služil ničemur. Niti njegovi nameri,
da bi me ubil. Vse je tako kazalo kot da tip sploh ni imel pravih
motivov za tako, v osnovi zgrešeno in na propad obsojeno dejanje.
Čeprav sem slutil — in še danes sem skoraj prepričan — da je prav
Španec tisti, ki naj bi bil zjutraj moj v kleščah zakona. Neuteme-
ljen sum, je sklenila porota in prav je imela.
Zjutraj, ko so Španca, potem ko ni obstal noben dokaz na svo-
jem mestu in je bil vsak sum že vnaprej sklenjen za neupraviče-
nega, izpustili]
Toda premislite: v teh norih in hitrih časih takorekoč vsakdo ci-
lja na prihranek časa. K temu ga sili ekonomija. Tega vam prav
gotovo ni treba razlagati. Niti ne gre za to, da bi se apeliralo na
vaša čustva — to bi bilo pač prepoceni — ali pričakovalo nekakšno
sočustvovanje s tipom. Preveč naivno bi se bilo v tem primeru skli-
cevati na vaše nekakšno krščansko usmiljenje. Gre namreč za nekaj
drugega: za nekaj, čemur bi se dalo reči splošna zahteva po prihra-
njevanju (s čim vse danes ne štedimo? Eden od odločilnih para-
doksov je ta, da ne štedimo z besedami, kot se temu reče; ali bolje:
z diskurzom. Vendar o tem več kasneje.)
Policaj je torej dal svoj znak za alarm. Nič ne vemo o tem,
ali je oddal artikulirano sporočilo te vrste: »Prosim za pomoč in
pregon takega in takega tipa«, lahko da je oddal povsem neartiku-
lirano grgranje; vemo pa, da se policaji med seboj zelo dobro razu-
mejo: tudi v tem primeru so se (torej je vendarle šlo za sporočilo,
ki se ga je dalo razločno tolmačiti) in takoj organizirali hajko. Toda
bodimo milostni in postavimo tole vprašanje: ali je lahko x v tem
primeru tisti, ki bo prvi oddal sporočilo in odnesel nagrado? Zdaj
je s stvarjo takole: če je x do zdaj še lahko računal z nami, pa od-
slej (od te vrste dalje) prav gotovo ne more več. Kar povejmo: v
tem primeru x ne more prvi oddati sporočila in odnesti nagrado. Če
je še tako hiter — in hiter je bil, saj je prihranil največ časa, ali
vsaj več kot državljan y — so policaji vsaj malo hitrejši od njega;
hitrejši so v vsakem primeru. Tisti vsaj malo je tu le za to, da bo
udarec označevalca silnejši in še nižji kot ponavadi: da jih bo x
fasal naravnost v jajca in nikamor drugam. Ne gre za to, da bi ho-
teli biti grobi po vsej sili, pripoved nas v to sili: tip jo mora fasati
v jajca. Pa še to: policija ima dovolj časa čakati; in tako ji ni bilo
težko mirno počakati državljana x prav pred hišo, v katero se je
nameril. Skratka, ustanova ve, da lahko prav potrpežljivo malo po-
čaka, saj ima tipa povsem zanesljivo v pesti. Pa tudi državljan x se
ne bo upiral: ker tudi on ve, kako je že vnaprej vse izgubljeno; ka-
ko od prihranka nič drugega niti pričakovati ne more (prav gotovo
se vsi še spominjamo, kako so prav pred kratkim reagirali občani
na nastalo politično in ekonomsko situacijo: tako da so, v strahu
6
pred zgubo vse svoje prihranke — ali skoraj vse — potegnili iz
bank, češ doma bodo gotovo bolj - na varnem. Banke so se, kar je
razumljivo, znašle v zelo resni situaciji in morda ni prav dosti
manjkalo do zloma. Hočem reči, da je državljan x v gornjem pri-
meru — prvi možnosti, ki jo je imel na voljo — ravnal zelo po-
dobno.).
Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da še zdaleč nismo iz-
črpali vseh registrov, ki nam jih ponuja ta možnost (po eni strani
zahteva vsaj epilog), toda zdi se, da bo to za naše namere zaenkrat
dovolj.
Druga možnost:
[»Zbit sem bil še od prejšnjega dne, tisti dan pa me je povozilo.
Ali skoraj. Bil sem poražen in slabe volje. Mrak je prepredel sobo,
nekoč spalnico grofa S, zbrisal predmete spred oči in ponujal igro
senc brez ostanka. Ko sem bil mlad, sem zelo rad verjel vsakemu,
ki je izjavil, da bo iz mene postal še dober pisec. Da sem se odpo-
vedal temu poslanstvu, so krivi močnejši od mene. Toda gotovo lah-
ko takoj opazite, da še nisem povsem pozabil na to veščino. In tudi
povsem brez daru nisem. Medla Gretina senca — moje tajnice, če
še ne veste — ki se je zelo očitno sklanjala nad nečim, česar še da-
nes ne poznam, toda nekoč bom to nekaj prav gotovo moral in mo-
gel odčitati, to sem si obljubil, se je podaljševala prek preproge na
steno in se končevala z zlomljeno glavo; gornji del (od oči navzgor)
je bil neprimerno daljši in bolj vlažen od spodnjega. Yei kot dvajset
let že delava skupaj, toda tistikrat sem prvič opazil in občudoval
njene razsežnosti in si priznal, da sam kar dveh zlomov ne bi pre-
nesel. Potem je hitro dvignila roko, a tako nesrečno, da je obvisela
nad mojo glavo, več kot grožnja in manj kot damski nož za vsakda-
nje potrebe: sklonil sem se, prehitro, in zadel ob rob mize, da je
votlo zadonelo in me omotilo. Ne vem za koliko časa, toda ko sem
se prebudil, je ni bilo na svojem mestu. Vrnila se je dosti kasneje,
razburjena in bleda. Vsaj tako sem mislil; in slišal, kako globoko
diha in kako hitro ji bije srce.«
»In s to žensko delam že dvajset let, si rečem in si še rečem,
saj to ni verjetno, če pa to ni, je vsaj neznosno, in zahtevam luč.
Predmeti so se vrnili na svoja mesta, čisto mirno je sedela za svojo
mizo in kot običajno, zapisovala v notes zadeve, ki sem jih pustil
za naslednji dan. Mislim si, da sem se pomiril in da me sploh ni
bolelo tisto mesto, ki je treščilo v rob mize.«
»Kaj vem o njej? To, da je povsem povprečna ženska srednjih
let, nič izrazitega ni na njej in večinoma je sploš ne opaziš, ko tiho
sedi na svojem običajnem mestu. Zgodilo se je že, dostikrat se je
zgodilo, da me je kakšen obiskovalec vprašal, zakaj mi pri mojem
delu ne dajo tajnice. Da imam zelo dosti dela, to vejo. In prav zato
se čudijo. Tako torej: dobra tajnica je, pozna protokol in svoje meje.
Kaj še vem o njej? Da že vseh dvajset let, toliko časa sva skupaj,
da se razumemo, toliko časa dela pri meni, živi sama v dvosobnem
stanovanju, v vzhodnem predmestju, odmaknjena, ničemur na kugli
zemaljskoj pripravljena pripadati, in kolikor vem, je še nihče ni ni-
koli vprašal po tem. Tu se ustavim. Jasno je, da to, kar vem, ni
vredno niti tega, da sem njen šef, pa vendar, še bolje, kljub temu:
nič ne vem, baba zajebana, toda prav gotovo in ravno zato je vple-
tena v nekaj prekleto svinjskega. Prosim vas, ali je še kje šef, ki ne
ve ničesar o svoji tajnici, ki torej več kot očitno mora nekaj skri-
vati pred njim, in tisto, kar skriva Greta že dvajset let, gotovo ni
malo. Še posebej, če je ta šef policijski komisar z dolgoletnimi iz-
kušnjami in večkrat nagrajen za uspešno opravljeno delo. če bi po-
jedel zarebrnico s krompirjem, bi prav gotovo slabo spal. še rečem.
Potem sem proučeval primer (enostaven kot le kaj), tisti dan zadnji,
ženske, ki jo nadleguje bivši mož. Baraba hudičeva, še rečem.«
»Šla bom, je še rekla, prikimal sem in zamižal. Slišal, kako je
odšla, prvič. Koraki so odmevali drugače.«
»Že Tretjič sem analiziral tek dogodkov tega dne. Nobenega
mesta ni bilo, ki bi lahko služil kot izhodišče. Vendar je bila ena
podrobnost, ki je vsakič silila v ospredje: način, kako je prijela sko-
delico; hočem reči, skodelico je prijela natanko tako kot bi jo pri-
7
jela vsaka tajnica srednjih let. Da se razumemo: katerakoli druga
tajnica bi ponudila vsaj en migljaj, ki bi pomenil odstopanje od te-
ga modela. Tako da bi odstopanje v vsakem primeru jamčilo za ve-
ljavnost modela. To odstopanje potem lahko imenujem delež člo-
veškega faktorja v prijemanju skodelice: razmere v družini, zado-
voljna ali ne z možem, preobremenjenost z delom doma in v službi
ali ne itd. Vsega tega pri njej ni bilo: ona je skodelico prijemala
natančno tako kot prijema skodelico tajnica srednjih let. Nič
posebnega, bi kdo rekel. Nasprotno! Ravno v tem je bilo nekaj po-
sebnega in točka, na katero sem lahko oprl svoj sum.«
»Stopil sem k oknu, ravno prav, da sem še videl njeno senco na
vogalu ulice. Da je njena, o tem ni dvoma: bila je prava podoba
sence v pisarni pred kakšnima dvema urama, le da glava ni bila
zlomljena; senca je pri tem plesala valček, to me je začudilo. Stekel
sem iz pisarne in na ulico, senca je seveda že izginila. Ponavljam,
da je plesala senca, o njej ne vem nič. Niti tega ne, kje stanuje!
Stekel sem nazaj v pisarno in zahteval — po telefonu — seznam
uslužbencev prefekture: na seznamu je ni bilo, lahko pa sem takoj
opazil, da je bil drugi list črke S iztrgan in zelo verjetno že pred
nekaj leti. Vsaj vratar — v ustanovi je delal štiri leta — ni vedel
nič o tem, da bi zadnja štiri leta kdo trgal liste iz seznama. Ne, ne,
šlo je za en sam list, rečem. Niti enega samega lista ni nihče iztrgal,
odkar sem jaz v službi, reče in se izprsi, gospod, jaz sem vesten
vratar, gospod komisar. Bil je užaljen in zelo razumno je bilo, da
sem mu takoj dovolil oditi. Tisti večer dolgo nisem mogel zaspati.«
»Ta večer sem ji sledil, drugače ne bi nikoli zvedel kje stanuje.
Presenetilo me je, da je šla naravnost domov, ne da bi se ozirala.
Čeprav sem to pričakoval, pričakoval sem tudi, da ve, da ji sledim; ko
sem jo kasneje vprašal o tem, je priznala, da je vedela, le da nisem
slutila, da ste z zadevo že tako daleč, je še rekla. Potem sem čakal
pred hišo, v kateri je stanovala, a zelo dolgo ni prižgala luči. Še potem
sem odšel. Šele kasneje sem ,zvedel, da je tisti večer ves čas sedela
kar v temi, v kuhinji in kadila. V tem mi je prišel na misel tale
stavek: če sem tako drugačen, kot se na splošno govori, mi nič ni-
česar ne more.«
»Pozvonil sem. Pozneje sem zvedel, da že zelo dolgo ni nihče
zvonil. Pozvonil sem in čakal. Prišlo mi je na misel, da nič ne mo-
remo zato, če je preteklost mračna. Tako nekako kot srednji vek:
za nas je gotovo mračnejši kot za tiste, ki so bili pred sto leti pri-
pravljeni priseči, da je bil srednji vek zagotovo najmračnejši vek.
čeprav že dolgo ni nihče zvonil, ni bila presenečena, ko je odprla;
čeprav je bila videti vsa iz sebe; zadihana, na pol razgaljena, smr-
dela je po švicu in tobaku. Pomislim, da je še kdo notri in se opra-
vičim. Ne, nikogar ni, pravi. Kako vam je pravzaprav ime, pravim,
oprostite, ker vas nadlegujem tako pozno, še pravim. Nič, nič, pravi
in me povabi noter. Bil sem v zadregi, v glavnem nisva govorila.
Pravzaprav sem vam prišel povedati samo to, da jutri lahko ostane-
te doma, pravim. Osebna zadeva, nič uradnega, še dodam. A tako
sem mislil jaz, ne pa ona. Naslednji dan je prišla ob običajnem času
na svoje običajno mesto. Seveda je bila vestna in natančna kot vsak
drug dan.«
»Zvečer sem ji pa spet sledil: spet je hodila naravnost, ne da bi
se ozrla. Pomislim, tako naravnost hodijo samo tisti, ki imajo čisto
vest, ali pa tisti, ki so brez vesti. Kam sodi?«
»Danes se je prvič v dvajsetih letih zgodilo, da ni prišla v služ-
bo. To vem zato, ker sem telefoniral v pisarno, pa se nihče ni ogla-
sil. Delal sem na terenu, hočem reči, da sem sledil moškemu, ki nad-
leguje svojo bivšo ženo. Če sem natančen, jo je nadlegoval, ker se
je zgodila nesreča. Tip je zgrmel s ceste in crknil takorekoč pred
mojimi očmi. To mi je bilo všeč, ker je od zdaj ta zadeva ad acta.
Jasno je, da vratarja nisem vprašal, če jo je kaj videl, ker nisem
hotel, da bi karkoli vedel o tem. Tudi poročila nisem napisal še no-
benega, čeprav bi ga moral. A zadeva je bila še tako nejasna. Na
obdukciji so v tipovi krvi ugotovili izredno visok odstotek nekega
strupa, ki ga doslej niso identificirali. Zakaj to nesrečo in previsok
odstotek neznanega strupa povezujem z njo? O tem ne vem kaj
dosti, lahko opišem le to, kako se je sum o povezavi pojavil. Hipno:
ko sem videl tipa, z glavo skoraj nežno prislonjenega ob volan^ in
nekakšnim srečnim smehljajem na ksihtu, ki si ga ne znam razložiti,
8
mi je bilo takoj jasno — še preveč — da je to njeno delo. Če ne
njeno neposredno, potem je treba računati s krogom ljudi — o njem
še vedno lahko samo domnevam — ki je poslušno izvrševal vsako
njeno željo. Pravite, da je to nesmiselno? Mogoče, toda ne za nas,
ki moramo računati z vsako malenkostjo in jo vnesti v tolmačenje
nekega zločina. Da, pravim tolmačenje, interpretacija poti, ki nas pri-
pelje do zločinca. V tem se moje delo ne razlikuje dosti od dela
semiotika.«
»Pravzaprav sem pričakoval, da zjutraj, ko pridem v pisarno
ne bom dobil nobenega sporočila. Tudi Greta ni niti z besedo
omenila, da je prejšnji dan ni bilo v pisarni. Da bi jo vprašal, se
mi je zdelo zamalo, niti nisem hotel prehitevati raziskave. Imel sem
čas, veliko časa.«
»Zvečer sem šel k njej. To pot ji nisem sledil, prišel sem kake
dve uri kasneje kot ona; seveda je bila tudi tokrat doma. Odprla
mi je povsem enako kot prejšnji večer, le da se je videlo, da se mo-
rala haljo, ko je slišala zvonec, obleči na hitro, pravzaprav jo je
samo ogrnila, tako da se je skozi razporek bleščala koža. Razburilo
me je in hotel sem oditi. Niti opravičil se nisem. Ne, nikogar ni,
če tako mislite, pravi in še pravi, le zakaj ste vedno prepričani, da
bi moral kdo biti. Odrinil sem jo in stopil v sobo. Skoraj neslišno
je stopila za mano in minilo je dosti časa, preden sem se ovedel in
pomislil, saj vendar nisem sam. Obrnil sem se k njej in ji ukazal,
naj se sleče. Ni se upirala, samo roke je sklenila na trebuhu in pu-
stila, da je halja zdrsela z ramen. Vprašam jo, če se je že kdaj čemu
upirala. Ko bi se le imela za kaj, reče in še reče, čemu se sploh upi-
rati. Vzamem kuhinjski nož, ki kot nalašč leži na mizi, ob kateri
slonim — prej ga nisem opazil — in začnem z njim risati kroge
po njenih stegnih. Ni videti prestrašena, če je, se dobro zadržuje, se
zarežim, niti ni razburjena ali kaj podobnega, ko roko zarinem med
bedri in dvakrat ali trikrat podrgnem z roko gor in dol po pički.
Ostala je suha. Priznaj, rečem. Priznam, reče in še doda s Uhim
glasom, ne ostane mi drugega kot da priznam. Sestaviti bom moral
poročila, rečem in še, to se ne bo dobro končalo za vas, gospodična.
Skomignila je z rameni, brez besed; sem odšel.«
»Danes nisem sestavil poročila. Klicali so me na sodišče, češ da
se je zgodila nesreča. Eden izmed treh sodnikov je bil mrtev. Nihče
ni vedel ničesar o kakem nasilju v hiši, toda še pred pol ure so ga
videli, kako je šel, najbolj verjetno, na stranišče. Vendar natančnega
ne vejo nič. Ne, gotovo ni nihče prišel k njemu tisto dopoldne, ka-
kršnakoli teroristična akcija je izključena, lahko da gre za samomor.
Nakracal sem v beležnico nekaj podatkov in odšel, ne da bi zvedel
kaj več. Popoldne so mi sporočili, da so pri obdukciji ugotovili v
njegovi krvi preveliko dozo heroina, ki bi utegnila povzročiti smrt.
In da gre, po njihovem, za samomor. Nič nisem rekel, toda prvi
znaki so me napotili k njej.«
Ta dan sem posvetil Greti, ali bolje, opazoval sem jo. To znam
zelo dobro, tako da sem prepričan, da o tem ne ve ničesar. Vendar
cel dan običajno. Prinese mi kavo, se nasmehne, vendar tako, da v to
ne morem biti povsem prepričan, sicer poteze na obrazu zelo ne-
jasne, ne morem reči, da bi kdaj videl kako izraža jezo, ali veselje,
ali kaj podobnega. Gre na kosilo, povsem tako kot vedno, pretipkava
poročila in naloge, brezhibno in tako, da so pripravljeni ravno tak-
rat, ko jih potrebujem. Priznam si, da sem razočaran, a da mi je
hkrati malo odleglo; nobenega znaka, cel dan! Potem pa je, že zelo
pozno popoldne, zamižala. V naglici sem odrinil stol, da je padel po
tles in ji dovolil oditi. Dve uri prej kot ponavadi.«
»Danes sem opustil zadnji primer. Ne opustil, temveč prevalil
na pleča mojih sodelavcev. Sklenem, da se bom ukvarjal samo z njo.
Pravzaprav to sploh ni bilo težko, vsaj navidez. Linije njenih ppti
so bile pravočrtne, vsaj tako sem mislil. Tako mislim še danes, a
samo zaradi enostavnosti, samo zaradi enostavnosti. Zvečer sem bil
zopet pri njej; spremenil sem taktiko: slekel sem hlače in ga drkal
pred njo. Tudi temu se ni upirala, pomislil sem, saj me še podžiga.
To samo domnevam. Ko mi je prišlo, sem pustil, da ji je sperma
oškropila trebuh in osramje. Pustila je, da se je cedila. Brez besed,
brez vsakršnega vzburjenja. Zdaj pač lahko greste, ne, je rekla, ne,
še ne, sem rekel, čeprav nisem vedel, kaj naj bi tam še počel. Zato
sem vseeno odšel.«
9
»Poklical me je šef. Hoče vedeti, zakaj delam vse manj, zakaj
pravzaprav nič ne delam, a mu ne znam povedati nič določnega. Ali
bolje, nočem mu povedati. Odkrito rečeno, ne smem mu povedati,
če nočem, da me začnejo sumničiti in nadlegovati z vprašanji, ki bi
me utegnila spraviti v zadrego, če ne kaj več. Izgovorim se z bolez-
nijo, zelo slabo prenašam hitre temperaturne spremembe, a še največ
zdravja mi je pobral zrak, še rečem, seveda se morate paziti, reče,
pa tudi dela ne moremo pustiti ob strani, še reče in mi dovoli oditi.
Prepričal sem ga, da se prav zdaj vračam k delu.«
»Zvečer zopet pozvonim pri njej. Z novim planom; in to me je
spravljalo ob živce; to, da sem že tretjič moral menjati plan. Ne da
bi dosegel kakšen napredek. Vedel sem prav toliko kot na začetku,
ali še bolje, na začetku mi je manjkalo vsaj to, da nisem vedel, kje
stanuje. Tako, da mi je ostalo samo to, da menjavam plane in pri
tem vseeno pazim, da mi to neprestano menjavanje ne prekine enot-
nega toka, Id ga bom nekoč sklenil; ali moral skleniti. In navsezad-
nje problem niti ni v menjavanju planov, ker mi primer dovoljuje
verjetno neskončno mnogo variacij okrog osnovne teme, ki pa tudi
ni nekaj gotovega. Po drugi strani pa neskončno množenje planov
pravzaprav cilja na neskončno pomnožitev obrazov, ki bi mi jih po-
nudil vsak nov plan, toda na svoj način: obraz, ki ga bom torej do-
bil s tretjim planom bo naključen odbir v neskončni množici obra-
zov, prav tako kot je tretji plan to samo naključno. Ali res naključ-
no? Kaj pa če obraz ni vedno isti? Kaj pravzaprav vem o obrazu?
Hočem reči, kako si sploh lahko privoščim govor o obrazu. Skušam
si predstavljati njen obraz, ki naj bi ga dobil z drugim planom.
Nobenega jasnega obrisa, še več, niti ene črte. Po drugi strani pa
gotovost, da sem v zaostanku vedno samo za en korak. Če je tako,
potem manjka samo to, da dohitim obraz, ki bo hkrati sklenil zade-
vo Greta-tajnica. Pri vsem tem pa zares ne morem jamčiti zanj.
Konsekventno izpeljana zadeva bi torej vštela neskončno množenje
planov, ki bi proizvedli ravno toliko slik obrazov in gotovost, da
ravno to neskončno mnoštvo kot seštevek, ki še vedno računa z raz-
likami, dobljenimi z vsakim planom posebej, proizvede pravi obraz.
Ali to pomeni, da sem že vnaprej obsojen na neuspeh. In da bo zad-
nji obraz v verigi obrazov samo še za eno slabo neskončnost, če se
tako izrazim, bolj oddaljen od pravega obraza. In koliko pri tem do-
bim, če Greti obrnem hrbet? Ali moram priznati, da so me ta šibka
jamstva gnala vedno globlje v primer, vsaj tako sem takrat še mis-
lil. Mislil sem na primer tudi to, da se vsako novo zasliševanje od-
vija na osnovi izsledkov iz prejšnjih zasliševanj, da kratko malo na-
predujem. Čeprav bi bila ta prevara marsikomu še v prid. Čeprav
je ravno ta prevara računala z neskončnostjo, v kateri se bo uteme-
ljila, hočem reči učvrstila in do črke uspela ponoviti model, ki se
je izgotovil v antologiji rešenih primerov do mojega časa. Pri čemer
sem takrat še mislil, da kolikor slabši bo račun, toliko večje mož-
nosti imam.«
»Rečem, da bova nadaljevala zunaj. Nima nič proti, nasprotno,
rade volje, je še rekla. Sledila mi je brez besed. Da bi jo zmedel,
sva hodila po širokih cestah skoraj ven iz mesta in se vrnila po pre-
hodu, za katerega zagotovo vem, da ga ne pozna. Skoraj tri ure.«
»Potem sva šla v bar. Silim jo naj pije, ne upira se, sploh imam
občutek, da nobeden izmed prizorov tega večera ni zanjo nič nove-
ga. Da jih, nasprotno, pozna celo bolje od mene. Tako ni čud-
no, da sem bil prej pijan kot ona. Če premislim potek dogodkov, to
niti ni bilo v nasprotju s programom raziskave. Pri tem je za ne-
moten potek povsem obrobno, če je bila Greta pijana. Prisilil sem
jo da se je slekla. Rade volje, je rekla in se slekla. Pravzaprav gre
za to, da je s tem, ko se ni upirala, točko za točko program zasliše-
vanja zvedla na ničelno točko in s tem omogočila neskončno variira-
nje plana. V tem je bila vsa spretnost njene igre in sicer tiste igre,
ki jo je moj šef vedno imenoval fair play, ne da bi pravzaprav ve-
del, kako malo koristi poteku raziskave. Samo zato se je vsako novo
zasliševanje vedno znova zvajalo na moj poraz, česar takrat še ni-
sem vedel. Linija, ki sem jo določil kot napredovanje do končne
zmage, mi je onemogočila, da bi spregledal, da sem še vedno na za-
četku, če lahko hipotezo o krivdi imenujem začetek. V pičko sem ji
potisnil steklenico in poskusil iztočiti nekaj vodke. Šlo je. Potem naj
bi s flašo med nogami plesala na šanku. S spretnim manevrom je
10
obdržala flašo v sebi celih pet minut, potem je morala pustiti, da
je padla na šank in se razbila. Z enim izmed kosov je zarezala tik
zraven osramja; prisilil sem natakarja, da je lizal kri, čeprav se je
upiral: a že značka policijskega komisarja je bila dovolj, da je ubog-
ljivo lizal. In razen upiranja natakarja ni bilo nič takega, kar bi
me presenetilo, ali česar ne bi poznal že od prej. Razen to, da je
čepela na šanku pred menoj in si dražila anus z očitnim odporom.
Ali prav zares z odporom? Ko sem se drugo jutro zbudil, me je bo-
lela glava. Samo po sebi se razume, da sem ležal v svoji postelji,
slečen in pokrit, čeprav ne morem reči, da vem, kako se je vse to
zgodilo. Ko sem prišel v službo, je bila Greta že tam, kot običajno.
Vsakdanje dobro jutro, pa to, šef hoče, da pridete k njemu, je še
rekla.«
»Prvi domeni o neskončni menjavi planov se je pridružila dru-
ga: o postopnem zvedenju načrta na njegov začetek. Njegov zače-
tek? Težko je reči. Imam pa opraviti z drugačnim zaporedjem: plan
zasliševanja proizvede tako in tako sliko obraza. Moj postopek je
potem takle: sliko obraza, ki jo dobim s planom, napolniti z neko
konkretno vsebino, ali drugače: sliko obraza — plan — pokriti z
njenim obrazom; opazovati odstopanje njenega obraza od slike in
ustrezno koregirati njen obraz, vkolikor se planu ne prilega; razvid-
no je, da je moj postopek v vsakem primeru prilagajanje njenega
obraza sliki. Tako imam vsakič znova opraviti z neskončnim mno-
ženjem slik, ker vsako novo pokritje odkrije, da sta se pokrili samo
dve sliki; da identičnost obrazov zagotovi že preprosto naravnava-
nje ogledal in tako proizvode ravno tako preprosto neskončno vrsto,
ki se, kot je znano, tvori na izključitvi, kaj pravim, tretjega obraza,
ki omogoči neskočno vrsto prek pomnožitve v dveh ogledalih. Moj
cilj — in zaključek zadeve — je tretji obraz. Kaj vem po vsem tem
o njem? Nič, ali vsaj nič več kot kdajkoli prej, minus to, da vem
kje stanuje. Z neskončno množitvijo planov torej ne dobim nič, ra-
zen da si pridržujem možnost, da v nekem trenutku uvedem nek iz-
reden dogodek, ki bo omogočil vstop tretjega obraza, dogodek, ki je
nepredvidljiv in v toliko opravičuje uvedbo vsakega novega plana.
Spet pa ni rečeno, da bo izreden dogodek naključen. Njen postopek?
obrnjen: ravno ona mora vstaviti vsak nov plan v vrsto, tako da
postopno ukinja njegovo imaginarno relacijo in ga vrača v simbolni
red. Na kratko: njena skrb je, da po eni strani zareže v idejo na-
predovanja planov h končnemu cilju — njenemu pravemu obrazu;
skoraj da sem že pozabil, da je vpletena v zločin, katerega razmere
še ne poznam, slutim pa, da je zločin, ki presega vse prejšnje, kar
jih poznamo — po drugi strani pa sili k novemu planu, ki se mora
obnašati kot da računa z izsledki prejšnjih, da je torej še vedno na
sledi in celo bliže končnemu cilju kot prejšnji. Slaba neskončnost?
Oddaljenost tretjega obraza je najbližja mogoča največja njegova
oddaljenost.«
»Odpustili so me. Da ne opravljam svojega posla, kljub opo-
minom. Da jim je žal izgubiti sposobnega človeka, a da jih zadnje
čase očitno nadlegujem in takorekoč motim pri delu. Soglašam, kajti
zelo razumem, da mi v svoji zadevi ne more kaj dosti pomagati, če
sem takorekoč razpet med službene primere — ki sem jih že davno
odložil na stran —• in med primer Grete-tajnice, ki je v določenem
smislu še vedno služben, a hkrati moja povsem privatna zadeva.
Pravzaprav bi bil dovolj en sam zapisnik o zadevi, toda vsak otrok
bo razumel, da ga do danes res nisem mogel napisati. Na osnovi
česa? Seveda so mi na prefekturi, kar se tiče prihodnosti, pustili od-
prta vrata: vrnem se lahko takoj, ko bom prost.«
»Silijo me naj jem, čeprav sem že tako lepo zaobljen in poln in
zaprt. Zakaj mi je to všeč? Ker sem tako najbolj priroden, ker sem
tako bolj zase, ker glasovi ne sežejo do mene. Če jim uspe, da me
razpre jo, postanem prava tarča njihovih pogledov in govorov. Da
ves čas govorijo samo o meni, o tem ni dvoma. Vseskozi. V tolažbo
mi je samo to, da se zelo hitro vračam v svoje prirodno stanje, zelo
hitro.«
»Seveda je službo pustila tudi ona. Ne vem zakaj sicer, ne, ne
born rekel, da je bila navezana name, to bi bilo preveč odkrito izzi-
vanje. Spet pa ni nobeno naključje, da je tako ravnala. Ali sem re-
kel naključje? Ne, priznala je, da bi ji bil novi šef prava muka, ni
bilo naključje, še isto popoldne so mi diskretno sporočili, da je moj
11
sin umrl v prometni nesreči. Pijan da je zdrlcnil s ceste, toda že
hiter pogled na truplo je zadostoval, da sem se sicer pravilno, toda
docela neustrezno odločil za to, da krivda ni na njegovi strani, ne
glede na to ali je bil pijan ali ne.
Neustrezno? Če preletim verigo umorov v zadnjem času, se ne
morem otresti očitka, ki leti name; niti, ki jih drži Greta v rokah,
morajo biti zelo tanke in zelo dolge — kdo bi pričakoval, da se bo
vpletla neposredno? — da so me sledi, ki jih ni bilo malo, namesto k
cilju vodile vzdolž in počez po mestu, ne da bi se količkaj približal
nečemu, kar bi imelo ostre obrise. Pomislim, niti Doyle si ni mogel
predstaviti tako popolnega zločinca kot je Greta, saj sta Mortimer
in Sherlock Holmes vendarle igrala igro, ki se je srečno končala,
tako za Doyla kot za Holmesa. Manj je pomembno, na katero zahte-
vo je Doyle Holmesa oživil in ga čez tri ali štiri leta vrnil na Baker
Street; Mortiner je delal napako tam, kjer Greta ni investirala niti
groša: igral je v igri »dobrega in zlega« in moral končati (ideološ-
ka predpostavka!) v prepadu. Z mano je ravno obratno: igram pri-
bližno tako kot pes, ki lovi svoj rep, s to razliko, da psu rep uspe
celo uloviti. Greta dela drugače in seveda dosti bolj uspešno: izmak-
ne se mi tako, da me spusti v največjo bližino (ta njena brezpriziv-
na priznanja; ta njena popustljivost v vsakem primeru; to njeno
brezobzirno uklanjanje vsakemu mojemu ukazu itd.)«
»Pozvonil sem z novim planom. Prišla je odpret kot po navadi,
prešvicana, vlažnih oči, vsa iz sebe od tako na silo prekinjenega
uživanja; halja, ki je komaj skrivala — bolj odkrivala — osramne
dele telesa. Tokrat nisem bil sam: za mano je vstopil Ferdo, šofer
kamiona, ki je bil svoj čas moj špicelj — mimogrede, švercal je kif,
tako da sva naredila deal: on meni podatke, jaz njemu proste roke
in pot ter tu pa tam zaplenjeno robo — in še kar dober znanec. Uka-
zal sem, naj se slečeta. Ferdo se je nekaj upiral, kratko pojasnilo
mu je pomagalo iz zadrege. Ona se pač še nikoli ni upirala, tudi zdaj
ne (vemo zakaj!). Stepel sem smetano (njeno najljubšo jed, je še
rekla) in jo naložil na njeno osramje. Povabil sem Ferda, češ okrep-
čaj se, o seveda, to pa z veseljem, je še rekel in planil nanjo. Obču-
doval sem njegovo požrešnost, res se mu je mudilo. Tačas me je
morala cuzati. Vse to je počela mirno (Ferdo med njenimi nogami
je očitno sploh ni motil), navajeno, sem mi.slil. In nič je ni prese-
netilo, Prešinilo me je, kdo je zdaj na vrsti, da umre. Logika je zah-
tevala mene. Medtem, ko se je Ferdo izštrcal in rjul od ugodja (sploh
nisem zaznal, da je kar znenada in odsekano umolknil), sem se po-
scal v usta. Ni bilo zanalašč, rečem. Nič hudega, reče, saj gre tako
ali tako le za rutinski pregled. S čim pa se zdaj preživljate, rečem,
tako in tako, malo tu, malo tam, reče, če ste pa vseskozi doma, re-
čem, vas opazujemo, še rečem, seveda, reče, toda saj nimate nič z
nikomer, rečem, priznam, reče in še reče, prav zato, pobesnel bom,
rečem, saj se vam ne pride do konca, še rečem, o, pride se, kaj pa
vaš sin, zašepeta, in tale tovariš vaš prijatelj je tudi prišel, še reče
in obrne glavo vstran; smeh jo je skoraj zlomil. Ozrem se za Fer-
dom, ležal je negibno, zvit kot fetus (ta primera ni moja!). Stopil
sem k njemu, potipal pulz, a bilo mi je že vnaprej jasno, da je mr-
tev. Kaj ste mu le storili, rečem (kako naivno!), nič, reče, tako je
pač, še reče, moral bi bil vedeti, kaj delam, da sem jaz vaba, na ka-
tero se bo ujel (razvidno je, kako zares v krogu sem se vrtel, kako
s svojo raziskavo nisem prišel prav nikamor, kako zelo slabo sem
dojel potek dogodka). Pobesnel sem, potegnil pištolo, tega se zelo
dobro spominjam: priznanjte, priznam, je še vzdihnila komaj slišno;
še zadnjič, ker, to vi dim, sem že čisto popizdil, zgubil razsodnost. A
kar se utegnem spomniti kadarkoli hočem, je strel. En sam, več kot
dovolj, da so me komaj rešili; tako pravijo, da se je krogla ustavila
tik zraven srca in da me je rešila res samo hitra intervencija. Da
so se prav zares izkazali, hvalijo svoje. Pravijo tudi, ležali ste za
nekakšnimi kantami za smeti, nagi in poscani, ko smo vas našli,
bog vas obvaruj (zakrohotal sem se, češ kako ste vi še naivni, bog
da naj me varuje, vprašajo me, zakaj?, tako mi je prišlo, rečem
raje naj vam ne pride več, rečejo, rana se utegne odpreti, potlej pa
adijo) in da se moram za življenje zahvaliti slučajnemu paru, ki si
je ob tisti uri še upal sprehajati po tistih zakotnih krajih, saj, naj-
prej se je prestrašil, ko je slišal strel, zbežal, ko pa je bilo potlej vse
tiho, se je vrnil in glej, rešitev je bila tu. Kar pa se jim zdi najbolj
12
čudno, so rekli, je pa to, da sem bil okoli ust ves popacan s smeta-
no. Najprej, so rekli, smo mislili, pijan je ali pa zadet (prav to so
rekli: zadet, spoznajo se tiči, vidim in si velja zapomniti in jih kdaj
kasneje obiskati), pa da jih je ta misel kasneje minila, pa da so bili
potlej še bolj v zadregi]
skoraj en mesec smo pustili, da je državljan x stal z drugo mož-
nostjo ob strani; ... kar je gotovo še vedno bolje kot sredi ceste, kot
se je to zgodilo zadnjič, ... ali predzadnjič. Če ne bi imel tako moč-
nih živcev, je zagotovo ne bi unesel. Premislite, prosim vas, tole: da
imate opraviti s človekom, ki je bil pripravljen kaka dva tedna stati
sredi ceste. Na levo in desno od njega (spredaj in zadaj, če hočete):
avtomobili. Na tem mestu ne ravno hitri, pa vendar. Fant je moral
preprosto okameneti, ali še bolje, spremeniti se v solno soho, kot bi
hotela Knjiga, če je hotel preživeti. Kaj lahko opazimo pri ljudeh
njegove vrste? Vztrajnost, neverjetno slo po drugi strani, na kateri
bodo lahko naprej odigravali svojo vlogo. In če premislimo položa;
državljana x, bi bilo gotovo bolje zanj, če ga ne bi nikoli več pri-
pustili v tkivo pripovedi. Če bi bila to seveda stvar naše volje. Ta-
ko pa me, po neki perverziji, kot kadar rečemo, da se nasprotja pri-
vlačijo, spominja dogodek, ali raje, dogodki našega državljana na
tistega češkega pisatelja (ki je bil, mimogrede, skromen židovski
fant), ki si je pred kroglami, ki ga bodo v naslednji sekundi zru-
šile (usmrtili so ga nacisti med vojno; v Pragi) takorekoč izboril
celo leto časa, to je ravno toliko, da je uspel dokončati zadnje de-
janje svoje drame, ki je, nad tem niste presenečeni, remek-delo češ-
ke književnosti med obema vojnama.
Ta uvod naj bi vas malo razvedril in razgibal vaše misli po tisti
mučni prigodi s komisarjem. Ne dvomim, da razvedrilo ni bilo pri-
jetno, še posebej, ker je svoj, sicer ne ravno spodbuden, konec v
tem odstavku dočakal samo češki pisatelj (mlad fant!). Čeprav bi
nam, mimogrede, težko oprostil to dvojno ubijanje, ki pa je po dru-
gi strani eden izmed najbolj pogostih dogodkov, ki je zanje poskr-
bela zgodovina (in celo filozofija, če hočete; čeprav je bUa v svo-
jem poslu dosti bolj zvita — modra — kot zgodovina). Dvojni umor?
Nič posebnega, če pomislimo, da je to podvajanje eden najzgodnejših
mehanizmov, s katerimi se je oskrbelo pisanje. Mi pa se, pri vsem
tem, celo lahko pohvalimo, da je državljan x še zmeraj čil in zdrav,
in da je pravkar z drugo možnostjo spet pred nami. Vračamo ga
torej na začetek. Ne morem si kaj, da se ne bi malo poigrali s to
resno in nevarno iluzijo: vračati nekoga ali nekaj na začetek. Saj
nam grozi resna nezgoda, da zabredemo v kalne vode večnega
vračanja istega in da bomo odslej primorani z našim državlja-
nom ravnati bolj grobo, kot bi sicer radi. Če na kratko preletimo do
zdaj opravljeno pot: v prvi rundi je x mahnil policaja na gobec.
To smo kolikor toliko uredili in tipa spravili v luknjo. Naj počiva!
Po drugi strani pa bi si hoteli privoščiti nesmotrnosti kot je ta, da
bi ga vrnili na rob pločnika, na samo izhodiščno točko takorekoč,
iz katere bi ga spet radi spustili na cesto na prepovedanem mestu in
mu povrh naložili še policaja na grbo, češ saj že od prej čaka na
drugi strani ceste, iz oči v oči da sta si z državljanom x, kot smo že
rekli.
Poglejmo, kaj nam za zdaj ponuja figura večnega vračanja iste-
ga: nič več in nič manj kot neprestano ponavljanje zarotitvenega
obrazca, ki bo našega državljana moral privesti vedno k enemu kon-
cu, pa naj bo tak ali drugačen. Torej: en začetek, ena možnost, en
cilj (konec). Vse kar bi mu mogli zagotoviti, je torej kroženje med
tem enim začetkom in tem enim koncem. Na voljo bi mu dali le
še neskončnost takega kroženja. Kaj slaba tolažba za mladega in
vsekakor ambicioznega državljana, ki ima pred seboj, kot se temu
rado reče, še celo življenje. A to še ni nič. Samo pomislite na pra-
vo katastrofo, ki bi ciljala nad naše glave. Najbrž mi ni treba pra-
viti, kako na smrt bi se dolgočasili, ko bi vam ves čas in vedno znova
in znova plahutal pred očmi s tisto znano pesmico: živel je mož/imel
je psa/lepo ga je redil itd. Mislim, da bi s tako neumnostjo izgubil
dobršen del vaše naklonjenosti, z drugimi besedami, vaše podpore,
če se tako izrazim. Ali sem rekel vaša podpora? Imenujmo to raje
13
moj zaslužek, predavanje pa v tem primeru funkcionira kot vsako
drugo dobro, ki vara ga trg ponuja v utrošek. Spet pa ni treba poza-
biti na razliko, ki zna biti celo odločilna: da je predavanje (diskur-
zivna praksa nasploh) predvsem posel ideologije, ali pa raje ideolo-
gij. Ravno ta razlika uvaja delo na tekstu (tolmačenje, analizo in po-
dobno), ki se nam v tej luči pokaže kot: tisto delo, ki naj pisanje
(spet ta stara podvojitev!) opraviči/upraviči pred svetom, hkrati pa
je to posel naknadne uvrstitve (naknadno uvrsti: dati v red/vrsto
nekaj, kar prej v njej ni bilo; kar je iz reda izpadlo; dati v red nekaj,
kar se samo obnaša kot iz-redno itd.), na k?-atko: izrina razlika v sle-
po pego pisanja.
Spet smo se oddaljili od državljana x in spet mu je že grozilo,
da ga pustimo stati, prislonjenega ob svojo drugo možnost, kakšne
tri ali štiri tedne. A tokrat se nam mudi. Če povežemo eno z drugim,
potem lahko zaključimo takole: toliko več bom zaslužil, kolikor več
možnosti bomo ponudili državljanu x. Pri čemer imamo pojem mož-
nosti tu za drugo ime pojma poti. Poglejmo zdaj, kako je z drugo
možnostjo, ki jo že toliko časa ponujamo državljanu x: postavili ga
bomo na startno mesto in ga odpeljali po drugi poti. Ker ga ne misli-
mo nikamor voziti, ga bomo raje pustili, da po tej poti oddirja. Start-
no mesto naj bo isto kot v prvem dejanju. Če kdo misli, da jo bo x
ubral po poti, ki pelje cca petdeset metrov niže čez prehod za pešce,
se bo zmotil. In prav mu bo, bo vsaj vedel, da misliti še nikoli ni bi-
lo misliti-na-lastno-pest. Čeprav je ta slika (misliti-na-lastno-pest) dol-
go veljala za eno izmed najbolj hranljivih. Kako, pozabili da ste že
skoraj na prehod za pešce tam dol? Spravljate me v zadrego, čeprav
mi vaša indiferentnost po svoje godi. Lahko vam npr. osvežim spo-
min, ali bolje še enkrat opozorim na razloge, ki so državljana x pri-
vedli do tja, kjer bo moral počakati še kako minuto ali dve; če ne
dve uri; ali pa kar dva meseca, kar sploh ne bi bilo nič izjemnega:
možaku gre za to, da prihrani čim več časa, ker računa, da bo tisti
presežek, ki bo po prehojeni (ali: predirjani) poti ostal, s pridom iz-
koristil. Za kateri presežek gre? Da lahko karkoli rečemo o presežku,
smo uvedli tekmeca, določimo lahko tudi optimalni čas, potreben, da
bi se prispelo na zaželeni cilj. Tako da katerikoli čas, ki je nižji od
optimalnega (lahko mu je celo enak, ali je večji), obeta toliko večji
presežek, kolikor manjši je čas? V zmoti bi tičal tisti, ki bi hotel tako.
Če npr. določimo optimalni čas 15 minut in bo državljan x pot pre-
tekel v devetih minutah trinajstih sekundah, bo njegov presežek še
prav ničen, če bo državljan y — njegov tekmec — prav tako hiter,
ali celo hitrejši; prihranjeni čas se bo v tem primeru obnašal kot či-
sta zguba. Če se pripeti, da bosta oba pritekla na cilj v enakem času,
bosta morala spet na start. S prihrankom torej nima ne eden, ne drug
kaj početi. Če pa bo državljan x (zaradi enostavnosti vzemimo, da je
zmagovalec v vsakem primeru) samo za delček sekunde hitrejši od
državljana y, bo že imel opraviti s presežkom, ki se bo lahko inve-
stiral. Da bo zabava še večja, postavimo, da gre za tekača, ki sta na
poskusnih tekih, v različnih pogojih (ki naj jamčijo za večjo gotovost
doseženega rezultata), dosegala vedno isti čas. In vedno dala vse od
sebe, kot se temu reče. Tako, da bo moral državljan x, če hoče na
cilj prispeti prvi, preseči samega sebe. Saj smo za to, da bo x tisti,
ki bo presegel samega sebe? Samo tako bo namreč zmagal. In, ali ni-
smo s tem že prav blizu norosti? Posebej, če se zedinimo, da je ona,
namreč norost, samo srce presežka. Predati se presežku, ali ni to no-
rost? Pesem nad pesmimi? Predajanje pa se, kot gotovo veste, rado
ima za zgubo. Zgubo česa? Za začetek recimo: zgubo prisebnosti (pre-
segati: oddaljevati se od sebe; imeti sebe obseženega v oddaljenosti
presežka; pri-sebnost ni nikoli toliko pri sebi, da ne bi bila že vna-
prej obsežena v presežku; prisebnost ni nikoli take vrste bližina, ki
ne bi bila vsaj malo oddaljena od sebe; nenazadnje, tudi prisebnost
je neko hranjenje), res pa je, da vprašanje zahteva previdno ravna-
nje na odgovor. Še prej pa: s presežkom res ni, da bi se igrali, da bi
se mu dajali takorekoč med noge. Njegov stisk utegne biti krepak,
zelo krepak in prav laliko bi se vam godilo tako kot tistemu psu, za
katerega se je paritev tako nesrečno končala: nožnica gospe psice ga
ni in ni hotela pustiti na svobodo (samo zato, da ne bi kdo pomislil,
da je norost kakšna prav posebna prostost), z drugimi besedami: v
red ostalih potepuških psov (kot vidite je šlo samo za vaginalni krč,
ki pa se, vsaj v tem primeru, ni končal srečno). Revež je, povsem jas-
14
no, norel, kaj pa mu je ostalo drugega: ujet v vagini (»ženskem pri-
mežu«) res ni mogel računati na solidarnost, prej na zavist, vsekakor
pa na sočutno (sočutno?) opazovanje ostalih od strani. S primerne,
bogaboječe oddaljenosti. Menda ni treba posebej dodajati, da sta bila
oba, pes in psica, obsojena na pogin.
Mimogrede, enkrat za vselej obračunajmo z državljanom y. Mo-
rate priznati, da njegovo neprestano vmešavanje zelo moti lagoden
in enosmeren potek pripovedi. In povrh vsega sploh ni figura, ki bi
zaslužila naše odobravanje. Prav nasprotno. Z njim torej na hladno:
odločilno cesto je prečkal na prehodu za pešce (ni znano, kako je
opravil s prejšnjimi ovirami, vendar sklepeim, da podobno kot s to).
Njegov prihranek ni bil ravno majhen. Kar pa je za njegov prihranek
značilno, je to, da je bil, čeprav ne ravno majhen, vseeno premajhen.
Je pa treba priznati, da je šlo na tesno: komaj je x zaprl za seboj
vrata, je že na kljuko pritisnil y. Zdaj lahko vidite, v kakšno majhno
razpoko se vam zna vmestiti presežek. Y je seveda končal v skladu
s pričakovanji: nekaj ur kasneje so ga našli na dvorišču hiše slabih
sto metrov niže, na isti ulici; s prestreljeno glavo.
[potem sem jo, res zadnjič, vprašal, če je res kar pravi, če se ji
sme zaupati. Ona, da ja. Pomirjen odidem, zdaj ne manjka prav nič
več. In bilo je prav v zadnjem trenutku. Zadnja priložnost. Moja ali
njena?
Danes se preselim k njej. Mimogrede: živi skupaj z bratom, ven-
dar dovolj daleč proč od njega: med vrati njene sobe in njegovimi
vrati je razdalja, v katero bi zložil vsaj sedemnajst vrst klasičnih
tekstov srednjega obsega. Tako da naju res ne bo v nobenem primeru
motil.
Če sva prve tedne — bolj točno: tri tedne — preživela zelo sreč-
no (saj sva vseskozi tičala v sobi), me je proti koncu prvega meseca
skupnega življenja — ne vem, zakaj bi zamolčal nekaj, kar velja za
dejstvo — začela boleti noga. Brez razloga? ne, ker je štiriindvajseti
dan opoldne hotela na sprehod, ne, jaz ne grem, sem še vse preveč
utrujen, pravim, grem pa sama, pravi in odide. Vrnila se je zvečer.
Ona temu ni rekla, no, vrnila sem se, temveč, saj je tako kot da
sploh ne bi odšla. Vendar sem ta dan — in še mnogo drugih — pilulo
požrl.
Osemindvajseti dan je bila bolečina v nogi skoraj neznosna, še
posebno, ker se je to pot vrnila šele proti jutru. Kje si bila, vprašam,
še mirno. Oh, na sprehodu, reče, in čudil se boš, srečala sem brata,
prvič po skoraj enem mesecu, na sprehodu, vprašam, seveda, ko je
pa tako lep dan, reče, saj je še čisto temno, rečem, toliko lepše, reče,
no pa pojdiva ta kos poti skupaj, rečem, seveda, reče, on tako ali tako
ne bi imel nič proti. Mislil je mene. In potlej sva stopila še malo
naokoli, še reče. A tako, stopila naokoli z bratom, rečem, no to pa
res ni nič posebnega, še rečem.
Naslednji dan isto. In naslednji tudi. Potem je šlo takole: če je
odšla štiriintrideset dan, se je vrnila šestintrideseti dan, spet odšla
sedemintrideseti dan in se vrnila štirideseti dan. Preprost račun po-
ve, da se bo, ko bo odšla stoenaindvajseti dan, vrnila stoštiriintridese-
ti dan in tako dalje. A dovolj je bil samo bežen pogled in takoj sem
vedel: da, z bratom sem se potepala. Lahko, da bi se našel kdo, ki bi
videl v tem nekaj nizkotnega, ne, ne jaz, rečem, to je pravzaprav na-
ravno, pritrdi, res, ljubezen med bratom in sestro je bila že od nek-
daj nekaj plemenitega, še rečem. Tistih nekaj ur, ko je ostajala z
menoj v sobi, bi težko našli bolj požrtvovalno in ljubečo družico kot
je bila ona. Pomislim, da me je noga že zdavnaj nehala boleti in da
je sploh ne čutim več; premikal sem se tako, da sem se na pol plazil,
na pol tancal; še preveč za tistih nekaj metrov, kolikor sem si dovolil
gibanja. Ona pa je bila še najbolj srečna, če sem jo zgrabil za noge
in opletal z njo po tleh ter tu pa tam treščil njeno glavo ob kakšen
rob (če povežete prvo — nogo, plazenje, tancanje — z drugim —
najino, ali raje, njeno najljubšo i^o — boste dobili pravo sliko na-
jinih najbolj srečnih ur). Kri, ki je spricnila iz počene kože na sen-
cih, je ponavadi šla skupaj z viškom njenega užitka. In mojega, za-
kaj ne bi tega povedal na glas in javno. Če je nisem dovolj dobro
opletal, sva to popravila tako, da je v moje odprtine zasajala ostre
predmete, posebej žeblje in svedraste kline, če je kje katerega našla.
15
Pustil sem se operiti, saj je bilo to vse, kar sem po ponesrečenem
opletanju še lahko storil zanjo. In rad sem storil. Po tej plati sva
resnično največ dosegla takrat, kadar ji je uspelo, da sem se hkrati
skozlal in usral: čeprav sem bil od užitka na pol mrtev, sem pa ven-
darle opazil, da drhti, da se na kotičkih njenih ustnic nabirajo pe-
ne, da kriči od zadovoljstva. A opazil sem še nekaj: brata, ki je od
zadaj izmenoma grizel njen hrbet in jo nategoval, medtem ko se je
sklonila k meni, da bi mi popravila odejo, češ, ubogi moj; enkrat
ali dvakrat zakričala, ko je bratov kurac s tako silo butnil vanjo,
ob steno maternice, da se je ulila kri in mi je morala pasti v ob-
jem. Kmalu potem sta spet odšla.
BU sem ogorčen. Kako se je brat lahko prebil prek hodnika,
natrpanega s klasičnimi teksti srednjega obsega? tega vse do danes
nisem zvedel. A takrat sem bil ogorčen. In ponižan. In ljubosumen.
Prav gotovo sta takole premišljevala: saj nama nič ne more, kripelj,
svinja umazana, usrane, ergo počniva pred njim, kar nama pade v
glavo. In res nisem nič mogel, niti nisem poskusil oporekati njuni
zabavi. To pravzaprav ni čisto res: ne nič, temveč skoraj nič nisem
bil storil. Če ne upoštevam tristopetnajstega ali tristosedemnajstega
dneva, ko sta se, prvič, povsem nepričakovano vrnila prej kot bi bi-
lo treba. Tristodeseti dan sem namreč sklenil takole: splazil se bom
za vrata in čakal, dolder se ne vrneta. Tiste dni sem se lahko samo
še plazil in lahko si predstavljate muke, ki sem jih pretrpel, pre-
den sem se tristoštirinajsti dan privlekel do vrat; in prav tokrat sta
se vrnila prej in nepričakovano. Njun prihod me je zmedel, samo
zato me imate pravzaprav v pesteh. Ko sem zaslišal njune korake,
sem moral priprave, to si lahko mislite, močno skrajšati, moral sem
všteti možnost, s katero prej nisem računal: da bo kraj zločina ostal
zaznamovan za vsako boljše oko, ki se bo že v naslednjem trenutku
moralo — logično — obrniti name. A to sem hotel tvegati.
Vzklik začudenja jima je ušel, razumljivo, ko me nista našla
tam, kjer sta me vsakič pričakovala (kjer sem ju vsakič pričakoval).
In niti v sanjah nista pomislila — njene besede! — da ležim za
vrati, z napeto pištolo v roki, namerjeno vanj. To, da sem sprožil,
veste. Ne veste pa, da sem takoj po strelu spet lahko čutil kri, ki
se pretaka po žilah v nogi, bolečino, ki se je vrnila in kmalu nato
izginila. Ozdravel sem, razumete, in zdaj lahko razumete tudi to,
kako da ste brata našli na dvorišču one hiše v naši ulici, slabih sto
metrov proč od naše hiše. In prav gotovo vam ni težko doumeti
njene ljubezni, njene radosti, ker me ima od takrat — končno! —
samo zase ...]
Odlog, s katerim imamo opraviti zdajle, je odlog približno dveh
tednov. Prav neverjetno je, kako se utegne takale ničvredna pripo-
ved — bo že res, če sama tako pravi — poigravati z možakom, ka-
kršen je državljan x. Kakorkoli že, uspeva ji brez zle sreče. Po-
glejmo si samo nekaj iger, v katere je bil pahnjen x: že večkrat je
moral (dobesedno: čakati, da pride na vrsto) stati po nekaj dni,
ali celo tednov na najbolj neprijetnih mestih (sredi ceste; z eno nogo
na pločniku, z drugo na cestišču itd.), že nekajkrat je moral prestati
preskušnjo z vračanjem, ki pa opisuje, sami veste, zanj zoprno ob-
sežen krog, moral se je pustiti ujeti in prenesti vso težo nizkega
udarca zgube itd. Vendar (in žal nam je) so bile to komaj uvodne
igre, glavno ima šele priti. Prav zdaj mora, na primer, prenašati vso
(in zelo velika je) hitrost tega stavka, ki naj ga vrne na izhodiščno
točko z drugo možnostjo vred.
V tekmi s časom je državljan x prišel tako daleč, da ga je do
cilja ločila samo še prometna ulica in nekaj deset metrov tega brez
ovir. Na tem je, da stopi na cesto na prepovedanem mestu. Čeprav
je prej na hitro in, po njegovem, natančno pregledal okolico, poli-
caja ni opazil prej, preden ni bil z eno nogo že na cestišču. Zdaj
ga opazi, stoji mu nasproti, iz oči v oči takorekoč. Nogo potegne
nazaj na pločnik, časa za premišljevanje ima manj kot nič. Petdeset
metrov niže je prehod za pešce, razumljivo je, da si tega ovinka ne
more privoščiti. Saj vendar hrani čas. Zato se odloči, v primer-
nem trenutku — ni ga primernejšega od tega; nasproti mu stoji poli-
caj — zakorači na cesto in že je na tem, da začne pogovor s polica-
jem na štiri oči. Prijetno in intimno. O čem se bosta pomenkovala
16
zumete, x bo v tem primeru dolžan odgovarjati, pa naj bo to karkoli.
Zapletla se bosta torej v pogovor in jasno vam je, da bo x zabredel.
Zato si pogovora ne bo privoščil, vendar o tem kasneje, to sodi v
poglavje o odlaganju diskurza.
Zdaj smo pred temle vprašanjem: kaj bo rekel x, da se ne bo
zapletel v pogovor? In drugo: ali sploh lahko kaj reče, ne da bi že
vnaprej moral računati z zapletenostjo z drugim v razgovoru? Oglej-
mo si tole možnost: x stopi k policaju in mu pove nek nesmisel (ki
ga je treba videti v navednicah), npr. tegale:
»Praker v ugodnih pogojih deluje vremenskih mlin na veter po-
dobno.« In teče dalje.
Policaj bo vržen s tira: prvič, zagonetka, ki mu jo je vrgel dr-
žavljan X takorekoč v obraz, je odgovor na nekaj (in hkrati vpra-
šanje), kar njega presega v toliko, kolikor je on reprezentant. Re-
cimo, da se mu plete po glavi tole: kar je rekel ta tip utegne biti:
šifrirano geslo, torej gre za zadevo večjega pomena za državo in v
tem primeru ne more in ne sme ukrepati; šifrirano geslo kakšne
protidržavne skupine, ki bi jo že dolgo radi razkrinkali in v tem
primeru mora ukrepati kar se da hitro (lahko že uvidite, kako smi-
seln je bil nesmisel, ki ga je malo zgoraj navrgel državljan x); pre-
prosta finta, ki naj vrže njega — policaja — s tira, ker bo s tem ta
človek, ki se mu očitno nekam zelo mudi (morda mu kdo sledi;
morda on nekomu sledi itd.), prihranil čas. In ker policaj ve (ali
domneva, da ve), da ljudje, ki prenašajo pomembne skrivnosti (dr-
žavne ali protidržavne) ne divjajo okrog kar tako brez reda in torej
ne more sprevideti nobenega smisla teka in stavka tega človeka, ki
bi kazal na karkoli, se odloči (omalovažujoče) za to, da je državljan
x nor. In prav bo imel, če bo pustil, naj gre kamor hoče, saj je go-
tovo razvidno, da je čas, ki ga je policaj potreboval, da se je od-
ločil za to, da ne bo ukrepal, več kot zadoščal državljanu x, da mu
je izginil spred oči in celo že dosegel svoj cilj. Zdaj lahko poskusimo
rekonstruirati potek dogodka:
Državljan x hoče prečkati cesto, vendar v zadnjem trenutku
opazi policaja. Nezavedno odgovarja posegu policaja v igro tako, da
potegne nogo nazaj na pločnik; in smer, ki jo zahteva nezavedno,
je prehod za pešce, petdeset metrov niže. Policaj je vsekakor učin-
koval na pravem mestu (se naslovil na pravi naslov). Policaj se
torej obrača k nezavednemu. Umljivo je torej, da ni mogel x videti
policaja tistikrat, ko je s hitrim in natančnim (natančnim!) pogle-
dom preletel okolico. Hočem vam predočiti to, da je policaj natanč-
nemu pogledu skrit, da ga takorekoč »odkrije« nezavedno, vendar ne
prej, preden se natančni pogled ne umakne teku (v našem primeru
dobesedno: ko x začne teči preko ceste na prepovedanem mestu,
tudi takoj opazi policaja). Državljan x se torej pred policajem
umakne v varno zavetje pločnika. Vendar x je tu za to, da hrani
čas. čeprav to neumorno ponavljamo ves čas predavanja, ne bomo
nikoli dovolj neumorni v ponavljanju! Zato, kifeljcu navkljub, kre-
ne prek ceste. Odloča se torej za akcijo, lahko rečemo zavestno ak-
cijo/politično akcijo v vsakem primeru. V drugačnih okoliščinah
mora njegovo kršenje predpisa proizvesti nov red. .Jasno je, da nje-
mu ni šlo za to. Lahko pa mirno sklenemo tole: nobena akcija za-
vednega (politična akcija) ni povsem čista, če hočete, nedolžna. V
vsakem primeru dolguje nekaj prav nezavednemu. In kaj naj mu
dolguje, če ne ravno svoj cilj (namen, smoter). Udarec nezavednega
torej lahko odčitamo prav tam, kjer bi se hotela akcija zavednega
x in policaj, bi kdo lahko vprašal.
Ker X ni od včeraj, ve, da ne sme načeti pogovora o tem, kako
tekmuje z državljanom y, kako hrani čas, kako mora prvi predati
sporočilo in podobno. O tem se torej ne bosta menila.
Drugič: lahko bi ga npr. vprašal, kje je najbližji skret. Re-
cimo, da stopi k njemu in pravi:
»Poslušajte, tako in tako, kje je po vašem mnenju najbližji
skret?« Policaj ne bi bil to, kar je, če ne bi odgovoril. Odgovoril bo,
da je najbližji skret res prav blizu, takoj za hrbtom v restavraciji.
Toda, nujno ali ne, čez cesto ne bi smeli kar tule, saj veste, da je
prepovedano, obenem pa imate petdeset metrov niže prehod za pešce
in mene, ki sem vam stal ravno nasproti. Ali pa me morda niste
videli, bo še rekel in od državljana x pričakoval odgovor. Prav ra-
17
(politična altcija) počutiti kar najbolj doma: v njenem cilju
Vprašanje je, če lahko dogodek državljana x vpišemo v pravkar
opisani register. In kako je pravzaprav z njim zdaj? Da se mu ne
godi posebno prijetno, je razvidno: nezavedno pritiska nanj, brb-
ljajoč mu, da je prehod za pešce edina možnost (celo resnična mož-
nost). Zahteva zavednega cilja v tek prek ceste na prepovedanem
mestu, ker ni druge poti, če naj pride na cilj prvi, hkrati pa mu
predočuje — o zvitost razuma, je vzkliknil — vse mogoče konsek-
vence, ki utegnejo slediti temu prekršku, ki so pravzaprav vanj že
vpisane.
»Dolg in hud se bil je boj« nas skuša prepričati pesniK, toda
povsem mu ne smemo verjeti: če je bil že hud, dolg prav gotovo ni
bil in ni smel biti.
Državljan x bo torej prisiljen ubrati tretjo pot, ki ji prav lahko
rečemo tudi nora možnost. Ali izhod v sili, če hočete. In prav v tej
točki (natančneje: na t^m mestu) x presega samega sebe. Prav tret-
ja pot, nora možnost, je tisti presežek, ki se od zunaj pridaja pri-
hranjevanju časa in seveda omogoči državljanu x, da pride na cilj
prvi. če gledamo s stališča državljana y, za katerega je prihranek
časa čista zguba/utrošek, potem lahko rečemo, da se presežek ute-
melji ravno na tej zgubi/utrošku, oni luknji, v katero se je zgruz-
nila logika pripovedi državljana y. Kot vidite, res ni šlo brez njega,
pa če je še tako zoprn, nadležen in grd. Lahko tudi vidite, da se dr-
žavljan X resnično ni mogel spustiti v razgovor s kifeljcem. Nora
možnost je pravzaprav vseskozna zapletenost v diskurz. Razgovor
s policajem, ali bolje, odlaganje razgovora z njim (neskončno odla-
ganje) je mehanizem, v katerega je vložen neoporečni y, ki zgolj
hrani čas, ki dela na izrinu presežka; ki se hkrati obnaša kot smisel
tega proti cilju/hranjenja časa. Brezmiselnost njegovega početja je
bila ravno v tem da je iz računa izvzel državljana x kot enako moč-
nega nasprotnika. Upam si celo trditi, da se niti eno oko ni obrnilo
za njegovim tekom. To pove dovolj.
Za naslednjič nam ostane obljuba (obljuba dela dolg), ki pravi,
da bo hotela predavati o odlaganju razgovora (raje: diskurza) po
eni strani in preveriti trditev, da je nora možnost namreč že vse-
skozna zapletenost v diskurz brez ostanka. Prav gotovo boste rekli,
da veste, koliko se jih je že opeklo pri tem poslu. Povem vam, saj
ne boste presenečeni, da nihče.
Če sledimo, v tej pripovedi dovolj raztrgani, poti državljana y,
lahko vidimo — in to ne bo prvič — da ni počel drugega kot hranil
čas. In čas je zlato, hoče reči pregovor. Z drugimi besedami: obna-
ša se kot absolutni ekvivalent; v našem primeru torej nastopa kot
ekonomska kategorija. In v primeru državljana y imamo opraviti z
zelo edinstvenim grmadenjam/hranjenjem časa, oziroma drugače, oz-
načenih. To grmadenje označenih mora biti prav zaradi svoje edin-
stvenosti'izjemnosti —■ primer je pač vedno mejen — do skrajnosti
izpostavljeno udaru označevalca/zgube. še se spomnimo, kako je
končal y na dvorišču tiste hiše, slabih sto metrov niže od zaželene-
ga cilja: s kroglo v glavi.
Cel njegov projekt lahko torej opišemo takole: če želim priteči
do cilja tako, da bom na poti hranil čim več časa, potem na moji
poti ne sme biti ničesar, kar bi me zaustavilo. Njegova doslednost
je segla celo tako daleč, da je izračunal frekvence prepustnosti na
prehodih za pešce, ki so opremljeni s semaforji, v odnosu na raz-
dalje, ki jih je treba preteči med semaforji in hitrost teka, ki mu bo
zagotovila najbolj verjetno ujemanje. Ni mi treba pripomniti, da na
poti ni imel nobenih težav. S tako precizno pripravo scene si je
omogočil zares nemoteno dirjanje proti cilju; dirjanje, ki mu ni bilo
treba računati z naknadnimi intervencijami/korekturami poteka. In
vendar ni zmagal. Niti ni mogel zmagati. Zakaj?
Z vsemi temi predpripravami, odstranitvami itd. ni storil še prav
nič več kot bi lahko storil tudi x (lahko da je to celo storil, ven-
dar je to docela nepomembno). Vsi že vemo, da sta bila v teh me-
jah enako močna. Razliko je torej treba iskati drugje: za zdaj vse
kaže, da je nakana njegovega postopka v odlaganju diskurza (raz-
govora, razpravljanja, ,..). Zdaj torej vse kaže na to, da ovire, na
katere naleti katerikoli izmed obeh državljanov niso neke fizične
prepreke, ki bi jih bilo treba ročno odstraniti (toliko bolj brezplodno
je bilo tisto mahanje policaja po gobcu, ki si ga je x privoščil v
18
prvem dejanju), temveč je to razgovor/razpravljanje/razmislek. Od-
ložiti diskurz: dati nekaj vstran, potisniti iz vidnega polja; to potis-
kanje naj po drugi strani omogoči videnje samo cilja, z drugimi be-
sedami Enega (cilj kot figura Enega). In prav na cilju, takorekoč
v osrčju Enega, potisnjeno vrne udarec: in si celo jemlje privilegij
tistega, ki ne spoštuje pravil. Saj rado podeli kakšen nizek udarec.
Cilj torej ni več edinstven in miren in obljubljen/zaželen kotiček,
v katerem si bo y končno lahko odpočil, temveč eno samo režanje
ovir; cela veriga, malone neprebojen zid, ob katerem se niti prav ne
spotakneš, padeš pa tako, da lahko da nikoli več ne vstaneš (kot y).
Državljan x je za razliko od državljana y predvsem bolj zvit
in ve nekaj več: namreč to, da bo do cilja prišel najhitreje kar na-
ravnost, ne glede na to, koliko ovir mu utegne podstaviti nogo na
poti. Njegov račun je torej takle: ob kakršnokoli oviro zadenem,
vedno je vsaj še ena možnost, ki bo opravila z oviro. Soglašali bo-
ste, če rečem, da je ta vsaj še ena možnost/tretja pot: nora možnost.
X bo hranil čas na nekoliko nenavaden način, ki postane bolj na-
vaden, če upoštevamo, da je zelo v rabi pri politikih. Državljan x
je torej politik, ki si tega vrh vsega ne boji priznati. Vendar je
tu skrit paradoks; kako naj x razpravljajoč, razmišljajoč še najde
toliko časa, da bo hranil čas?
V našem svetu, ki tako rad štedi, še posebno pa s časom, mora
razgovor nastopati kot simptom (razpravljanje/razgovor je predvsem
nekaj, kar je odveč, kar moti eno-lično emitiranje programa). »Od
besed k dejanjem« je prvo geslo tega sveta. In ni naključje, da spa-
da med politične slogane, da je izjava »od besed k dejanjem« izjava
politika, tega največjega norca našega časa. Če to geslo prevedemo,
dobimo tole; manj bomo čvekali, več bomo naredili (prihranili več
časa). Ta prevod nosi v svojih nedrih še tale paradoks: če sploh
ne bomo čvekali, bomo pač naredili vse. Zelo razvidno je, kako do
črke natančno je državljan y sledil temu noremu predlogu politikov.
In kako zelo prepreden je bil pri tem x. Ravno ta prepredenost (od-
lika politikov in vseh ostalih trgovcev) vpeljuje presežek (temu
lahko rečemo tudi: odigravanje na robu hranjenja). Z nekaj zlobe
lahko rečemo, da delo z diskurzom/na diskurzu danes zagotavlja za-
čuda veliko drobtin z gospodarjeve mize (pri čemer mu je puščeno
na voljo, da lahko reče vse; prav od daleč ta status spominja na
vlogo dvornega norca). Še posebej, če vzamemo v račun, da sta go-
spodar in politik dve osebi na prizorišču (tu se piše razlika med
delavcem z diskurzom/na diskurzu, nekoliko ponesrečeno: diskurziv-
nim delavcem in dvornim norcem, pri čemer, mimogrede, obe vlogi
— gospodarja in politika — lahko igra en igralec).
Kar sama od sebe se za konec ponuja tale slika; Sokrat v siju
prvih sončnih žarkov, ob ptičjem petju, ki mu velja tu pa tam pri-
sluhniti, ko razpravlja eno svojih dolgih in napornih vprašanj; in
zajema z veliko žlico iz sklede na gospodarjevi mizi. Sokrat, prvi
norec in oče vseh bodočih norcev, posebno največjih, ki se ima za
čašo trobelike zahvaliti samo tisti nesrečni istovetnosti (en igralec,
ena vloga) gospodarja in politika
I.
Podpiši se devica,
zapiši se grmadi,
solze in trnova krona
populijo bledico s tvojega
izpranega obraza.
Obrisati ne smeš sramote,
ki se sveti na tvojem licu,
Kurba si satanova,
pizda materina,
ki ne zasluži,
da ima mater.
Zavest zatolčena v tla,
v navzgor obrnjeno svetlobo
19
v fanatičnih očeh.
Kdo ti je dovolil,
da si ga ravno ti videla
pri svojih 19 letih.
Zakovane noge so ti preprečile,
da bi prestopila kraj odrešitve,
devica jezusova.
Ti nisi jagnje,
ker si jedla njegovo meso
in pila njegovo kri.
Zabila si si ostroge
v krvavečo rano.
II.
Vive Jeanne,
oprano je tvoje
onečaščeno krilo,
sparjeno s satanovo zavestjo.
Morala si se očistiti tako,
da si zgorela na grmadi.
III.
Odmeri mi malo ljubezni,
iz tvojih usmiljenih oči
jo vendar lahko pričakujem.
Odkrij mi,
da si vendar ljubeča žival.
pritisnila si je na svoje prsi škrip škrip
in skoraj omedlela od užitka, Matilda Tračanka
vzdolž jezera Oikumene, v modrini jutra trikrat izločena,
a tek magnetizam tela i stanica/trgovina,
les Maudits
Roke, Koruza
Artikulacija označevalcev, vrtinec
Maistrom, nato
so nekateri odšli za njim
Piove
z boksarskimi rokavicami, njen obraz in rosso di serra.
V	modrini jutra trikrat.
V	modrini jutra nastavljen.
Kratilos Lakadaemonec, pisar.
V	očeh psa Lawryja, ko si je zavihala kolena s
črtastim vzorcem
v znamenju Marxa in Freuda, presekana z referenčnim
»žariščem«
osveščena bit / želja v občevanju
žareče oči psa Humphryja Urbis, kajti hodil je od
križišča do križišča in bral z modi ženske med nogami,
dve nogi, nato trikrat polit z vinom, Harold Tunizijec,
Madamme Rossi, kastriran in vržen na dno med brezrazredne,
j a z, središče tega plesa, Horatius Neron
(evo ti šipak)
moralizem je moj najhujši sovražnik
zagrizen je, še bolj pa zahrbten
sklonim se, pa mi skoči za vrat
udarim ga na gobec, pa se razleze čez nebo-
dobro me ima v rokah
kamorkoli pogledam, nikjer ga dobro ne vidim
on je jaz, jaz sam sem moralizem
v tem je moj lalanque
moja beda vsa, moje sovraštvo, smrdi po
očetu, po štajerski, po kislem nasmehu, po
plafonu, ki ga vedno znova moram prebijati
za vsako mojo črko stoji, za vsako mojo svinjarijo
dobro je zapleten v mojih porazih, napihuje se ko žaba
v trenutkih, ko me prestreljujejo občudojoče oči jasnosti
ki me sovraži
moralizem gre celo tako daleč, da je to vse, kar sem
moralizem, takorekoč, torej sem
odkrivam sebe kot to gnusno napako, ta spolzki gnoj
vsa moja identiteta se tu potroši
20
senca seda prek sveta, zgodovina stvarno drsi, glej
čujem njen glas, svet prebija plafone
ptiči morda tudi letajo in imajo svoj parlament
jaz pa tu moraliziram in kopičim material za veliko smrt
odvečen material prav gotovo
odvečen za nekega pesnika,
naj bo jasno, da so vsi verzi samo poskus bega pred tem
moralizmom,
zalotiti se v tem ozkem rezu, ko spoznavam tisto, kar
beži v pozabo
zalotiti se, izginiti z moralizmom vred, pozabiti nekje verze
zajebati sebe, da zajebem moralizem,
v nekem brezčasovnem času zdrseti z zgodovino, z njenim
brezizraznim stvarnim tokom,, poripsati z obrazom sveta
hladen jezik, lalangue, če je to lalangue, in če ni, kaj drugega
vse posestniško raste iz korenine moralizma, in moralizem je
ideologija, sprevržena za plasma te alienacije, moralizem
pravzaprav raste iz vsega posestniškega
evo, moja posestva
so moj najhujši sovražnik
vem, da sem samo raztrgana senca, ki na križiščih sveta vozlja
svojo energijo in da je moralizem priča mojega bivanja
in moje razredne pozicije v proizvodnji sveta
tako je treba razumeti to kastracijo in subverzijo
te verze
Padem mu dol,
sodomistično
uživajoč
sredstva j. obv.
FOTELJ IZ KRISTALA
FOTER DIVJA NA NJEM KOT IZKLESAN
IZ KLADE?
SANJA DA KRADE KADE
SONJA DA JESTI KANJAM
KONJE
FAK: sorodniki se zberejo ob krsti lep pomladni dan je
trava že poganja svoje
Takoj bom izstopil iz kroga
: SIMPOZIJ O KROGU
veter starejši kot življenje
havaj kot naročen
riba brez kosti
pes brez kosti
koš brez kosti
kost brez kosti
kost v kurcu so cerkveni stolpovi
v človeškem srcu pa zima veter pomlad sence se krajšajo
poletje obala — jesen kamenje pada
KROG: vode zraka olupek oče mati prijeten počitek pod rušo noči
RAST: rasti rasti da čez mejo videti krasti krasti anarhoplu
tarhistične malike iz templjev provansalskih vinskih podjetnikov
»
SORODNIK: zvežem pobarvam obletim v letu pokakam posteljem
ležem nanj rodi pujska
TRAVA:
HVALA DOBRO: dobri sosedski odnosi
EROS: razredni problem šepetam jaz
iztok ključ je v kastlcu
21
kar se tiče iiairodnostnih vprašanj sem kozmopolit,
nekdo, ki se sprehaja svobodno po zemlji,
meni je histerija tuja in tuj mi je vaš zapozneli kozmos,
nobenega ne berem in nobenemu ne bom bral,
pišem s polno zavestjo o vsem kar je okoli mene,
zrem si v konice telesa,
če izložim vse informacije jih nimam niti za podkurit,
sem skladatelj ki jih sklada kot sklada sebe,
ptiči podarijo nebeške kože oblakom
ki jih prepuste meni,
vame padajo kot zapozneli sneg,
mehko in mrzlo,
enkrat jim rečem podobe moje drugič vrinjene substance,
ker pa sem koroziven jih sproti razžrem,
kontinuirano jedek je moj duh ki me drvi narazen,
nebeška luč sproti razsvetljuje prostore
tako da vidim kje se gibljem,
atmosfera je nabito polna in električna,
lige ki jih gledam so polne odsotnih divjih mož,
lasje jim nalahno vihrajo
med svetovi ki jim sveto definirajo aure,
in ko hodijo so videti zletljivi,
znotraj rešenih teles teče neprenehoma veliko kolo,
energija ki me poganja ne zahteva realizacije,
smo v pentagramu:
ta ki binglja cerkveni zvon in ta ki nekaj zabija,
metulj, ki sesa vijoličasto rožo
in nima simetričnih kril,
maček lojze ki se je vstavil na horizontu pogleda
izginja kot silhueta v prostor onkraj senc,
in jaz ki se pljuskam ven,
za besedami moram metati mreže ker sproti izginjajo
in pršijo narazen in boji se deformacije
totalne eksplozije ki bi uničila rast,
hočem linijo obstoja povezati z neskončnostjo
ker nočem neskončnosti kot bungalow stoječe v vesolju,
kot tak blagoslavljam sveti shod sveta,
v meni se rojeva kit
njegovega rojstva jasno ne bom transcendiral
tokrat odhajam,
a ker sem v brezčasju v tem kozmičnem soglasju
ko sem dokončno spravljen in obrobljen
ko sem jesensko otožen in bijem jekleno pomlad,
mi gromozanski veter valovi posvečena lica,
spran sem in voden in neskončno zaljubljen v vodo,
edina moja možnost je drvenje v twist againu,
resnično ne bojim se zavganja ker me zavga bog
ki tako pogosto pada, nepretrgan je moj razhod
skozi obdobja ki jih nastajam, koloseum ne pade ko pade svet,
in če sem kdaj nerazumljiv je to zato
ker imam drug časovni trenutek
in v toliko sem svet,
krila moje intuicije so potopljena v matično mleko,
intuitiven sem do skrajnosti
in ko plahutam kot komaj rojena ptica
sem nemočen in neresničen in to samo zato
ker sem za trenutek obnemogel
Tle me mate, to sem jest, vaš bivši pesnik in bodoči prerok.
Ne videm nobenga razloga, da se ne bi vse skep kar prec začel.
Čas je ugoden, kot se reče, se reče, tle me mate, to sem jest.
Odloču sem se, da bom napisou eno kratko knigo prerokb.
Knigo prerokb in knigo poškodb. O prerokba za današnjo rabo:
Pesnik vtonu bo v pozabo, preden bo nastavu vabo.
Bralci vsi, kar jih ni, v jok spolzeli so pred sabo.
Ker govoril se bo o dons in o juter. O poti od včeraj do zdej,
od tukej naprej, kjer ni ničesar, kar bi nej ne blo
22
zlorabljeno. Zato pazi, od tebe pričalcujemo, da bo vse vse, kar je in
bo, z vso previdnostjo uporabljeno.
Dokler je še čas, kratek pogled nazaj, naj bo razumljen kot
svarilo in slovo.
KRATEK POGLED NAZAJ, RAZUMLJEN KOT SVARILO IN
SLOVO
Od doma, kjer toliko let že v samoti živi, zdaj v svet beži.
Da sreča ljudi. Da se spremeni. (...) (spuščen oziroma s
popevko ansambla The Beatles preglašen kos teksta)
Petek zjutrej, ura je pet in se dan začne.
Po prstih potiho po štengah dol gre,
vrata kuhne neslišno odpre,
na mizo listek položi in zbeži.
Od doma beži.
Ker toliko let že v samoti živi, zdaj v svet beži.
Ob devetih zjutrej je že orenk dan in je že kar daleč stran,
ko se mama zbudi.
Najprej stušira se,
pol si gre v kuhno skuhat kofe,
listek zagleda, prebere ga in v istem momentu že kriči na moža:
Naša Jasna je ušla!
Naša Jasna je ušla!
Kako je le mogla nam to nardit!
Kako se je mogel lih nam to zgodit,
ko smo ji vendar tolk dal,
ko smo zanjo vendar tolk žrtvoval...
Vse, kar si lohk mlada punca želi,
kupel smo ji.
Ona pa po blaznem številu samotnih dni končno od doma beži.
Ne bo je več nazaj, baj baj ...
(...) je šel naprej. Besede, ki so se izlile iz petih čutov v dva,
so ostale brez svojega plesa s podlago v seksu, brez svojega vonja
in okusa, tresoče se na trhlih nožicah vida in sluha (mat, vi ste
gluha ko noč! — No, pa lahko noč.), s tresočimi se rokami razuma
sintakse. In življenje je šlo skoz svetove mej naprej proti svetu
luči, v katerem ni dveh glav, ker pridete skupaj. Strah, prah ve-
solja —
Od doma, kjer toliko let že v samoti živi, se trga, s strahom
beži, sebe lovi, lovi svoj rep, dom.
Kje se začne pravljica, kjer sreča učitelna, ki pleše, ko hodi.
Tega tle ne bo. Če pa je kdo, ki ga zanima ta del stvari, naj izvoli.
Andrej Rozman, Pražakova 7, Ljubljana, telefon 312 117 sem mu,
cenjenemu bralcu — zanimalcu se, še na razpolago. Po potrebi po-
jasnim tudi vmesni del ter določena slogovna in tekstovna odsto-
panja.
ZOPET NA SLEDI
Po tej točki, nakakšnem obračunu s preteklostjo, sem name-
raval takoj preiti na obljubljene vam prerokbe. Vendar ...
Imam problem. Žal mi je, ampak toliko stvari je na tem svetu in
vedno znova pride kakšna izmed njih vmes in me odtegne od za-
črtane mi poti. Zavlačevanje ni bilo skratka prerokbe naj torej
počakajo še nekaj časa, do takrat pa tale pesmica:
Mama pred televizorjem servira gostom kavo,
Bojanu Križaju se je skor zanohtal,
medtem ko si je brat čelado
na^tikal na glavo.
23
Ojoj, ojoj,
kva bo, kva bo??!
Ka se sekiraš,
sej ni tko hdo.
Sej mamo rokenrol.
Bom kupo semafor.
Sej mamo semafor.
Si kupu bom motor.
Bom z njim šel gor,
bom z njim šel dol,
bom z njim šel kamorkol.
Kamorkol, samo proč od tega sveta!
Pesemce je konc. Žal problem, ki se mi je postavil na pot, še
vedno ni rešen. Do uspešne delovne zmage vašega bodočega preroka
si zato preberite še nekaj njegovih pesmi. Tole je napisal kar mimo-
grede nekoč, ko je močno trpel.
V vrsti
so čakali
zdolgočaseni
meščani
na dogodek
da jih zdrami.
Pa ne bo to vojna,
pa nej bo to vojna,
pa nej bo to Vojna
in Mir, tretji del.
Jest ne poznam vaših manir,
a to mi ne predstavlja ovir,
ker sem nadarjen ambiciozen mlad vampir.
In ni me sram vnašat nemir,
v vaš topel urejen kvartir,
ker če sem zver se bom obnašal kakor najbolj strašna zver.
William Saroyan je zelo plodovit ameriški novelist,
romanopisec in dramatik. Svojo prvo knjigo, zbirko novel,
je objavil leta 33 in od takrat je napisal izredno število
novel (preko štiristo), romanov in dram, od katerih pa je
pri nas (kolikor jaz vem) izšel roman Človeška komedija.
Rodil se je leta 1908 v Kaliforniji v revni družini znotraj
armenske kolonije. Kot pisatelj je samouk, saj ima glede
na to,' da si je že s petnajstimi leti začel sam služiti kruh,
minimalno izobrazbo. Svet v njegovih tekstih je prefinje-
no popisan svet preprostih ljudi in njihovih sanj. Mnogo-
krat opisuje ljudi iz armenske kolonije. Nekateri kritiki
ga imenujejo pisatelja ameriških sanj. Novela Nedeljski
zepelin je vzeta iz zbirke Little Children (Mali otroci).
Tema majhnih otrok je tipično Saroyanova: majhni otro-
ci s svojimi hotenji, soočeni s svetom odraslih.
Evo mene opet, kari ljubci bralci, onaj ovaj vaš stric prerok
se je vrnu, vse bo v redu, sej je biu samo hec. Manjša šala — manj-
ša okvara na tiskarskem stroju je odpravljena, možgani naroda so
rešeni. Kdor se samega sebe boji, trn je v lastni peti. Logika na-
cionalizma je namreč v tem, da je pripravljen v imenu ideje o Na-
ciji žrtvovati narod, v imenu katerega govori, he he
24
ha ha
na križ me prbite,
pizdo mi zašite,
preklete prašiče,
k nočte slišat resnice.
Radikalni nacionalizem se zato vselej dovrši v uničevanju na-
roda, se pravi samouničenju naroda, če se ta izenači z idejami na-
cionalizma.
Mrtu mrtu
tisočkrat mrtu.
Mrtu mrtu
hočem bit mrtu.
Mrtu mrtu
smrtno resno mrtu.
Mrtu mrtu
miljon miljonkrat mrtu
po zemlji rije krt
tke mrtvaški prt.
As vidu smrt
ks biu na vrt.
Vso noč
na tla pobit
podrt
utrujen po zmagi
obupan
biu sem sfukan
orenk sfukan.
O ti ubogo ubogo telo
kako si trpelo
komej prežvelo
o ti ubogo telo
vse to.
No, zopet se vam oglašam. Tokrat z žalostno novico. Slutnje ne-
katerih so se uresničile, govorice potrdile. S prerokbami je križ. še
bo za počakat. Za kakšen problem namreč gre. Janez Krjavelj mi je
takoj potem, ko sem končal uvodni del in začel pretipkavati KRA-
TEK POGLED NAZAJ, RAZUMLJEN KOT SVARILO IN SLOVO,
telefoniral in me obvestil o hudi bolezni, ki je v zadnjem letu pri-
zadela njega in vso njegovo družino. Gre za precej nenavadno bo-
lezen francoskega porekla, ki pa se je Janez Krjavelj nikakor ne
boji. Še več. Sam je vstal z bolniške postelje, stopil iz pidžame ven,
na pot se je odpravil v rosečem dežju tistega dne. Prešel je dva
podolgasta bloka, se pri stolpičastem ustavil, se rahlo priklonil, da
bi si popravil halčnico, ki je bila verjetno že od samega začetka poti
zavihana navzgor, da se je videl vrh sive vojaškaste nogavice in za-
četek bele noge, ter se nato zopet vzravnal in nadaljeval pot proti
kockastemu bloku, pred katerim je stala telefonska govorilnica.
Krjavelj jo je mimošel, stopil skozi vrtljiva vrata, prišel do zaprtih
liftovih vrat in pritisnil na gumb, hkrati s tem pa zadirčno hrknil:
Želim gor. Tri, dva, ena, p, pizda, pa vrata se odprejo kar sama,
pička mater WOW! Krjavelj vstopi in pritisne na gumb številka
pet. Vrata se zaprejo sama, pizda, en, dva, tri, šter, pet, vrata se
odprejo sama spet. Ohohoho, kako nevidžen je ta svet, si je rekel
Janez. Če bom slučajno umrl, hotel bi še enkrat živet. Potem je kre-
nil levo vzdolž po hodniku, potrkal na vrata z napisom SPLOŠNA
AMBULANTA, jih odprl, pobalinsko pomežiknil čakajoči mladi ma-
mici, vrata zaprl, šel mimo naslednjih vrat brez napisa do še na-
slednjih vrat ter jih, ne da bi prebral napis na njih, brez trkanja
odprl. Brez kakršnega koli pozdrava je sedel na stol in začel čakati.
Sicer pa je bil daleč naokrog edino človeško bitje. Koga naj bi to-
rej pozdravljal?
Preden se je vrnil doktor, za katerega so rekli, da pride, so en
dva minile tri ure in ura je bla že skoraj pol treh. Naprej je šlo
hitro in sicer s to težavo, da Janez ni bil zavarovan, denarja pa tudi
ni imel. Ko je šel ven, je jezno zaloputnil vrata, spet potrkal na vra-
25
ta SPLOŠNE AMBULANTE, pomežiknil, pri čemer ga je udobro-
voljilo, ker ga je mlada mamica zapazila in se mu spačila, kot bi
mu hotela s celim obrazom pomežikniti nazaj. Po liftu se je spustil
dol, se skozi vrtljiva vrata pomaknil v popolno bližino telefonske
govorilnice, napravil še korak, dva, iztegnil roko, se z dlanjo do-
taknil držala na vratih, dlan stisnil, da se je rahlo in sicer z ravno
pravšnjo silo oklenila držala, skrčil v komolcu roko, da mu je dlan,
sedaj stisnjena v rahlo pest in držeča držalo, prešla obraz, postavil
nogo pod vrata, ki so se sedaj izpred njega premaknila na njegovo
levo stran, bil je namreč levičar, da ne bi smuknila nazaj in ga za-
dela v bok, istočasno izpustil držalo in z nasprotno nogo vstopil v
govorilnico. Šele tedaj je pomislil, da potrebuje kovanec za en dinar.
Vedel je, da ga nima. Živ je popizdil nad lastno zmedenostjo, brcnil
vrata, se postavil pred blok in žical mimoidoče. Dinar mu je dal
točno tretji izmed njih. Vrnil se je v govorilnico in me poklical.
Pri nas doma smo bili poskriti po svojih sobah, ki so v obliki
triperesne deteljice postavljene na zgornjem koncu dolge ozke pred-
sobe, ki je nekakšno steblo te deteljice in na njenem nasprotnem
koncu je telefon, ki je v tem trenutku zazvonil. Mama je iz srednje
sobe sfrčala proti aparatu, jest sem iz leve sobe zletu proti aparatu,
Viljema je iz desne lih tko odnesel tja. »A boš ti dvignu?« »A bom
jest?« »Bom jest!« Dvignu sem slušalko. »A tam stanuje tovarišica
Marija Rozman, zvana Tepih?« »Takoj jo dobite.« »Mama,« rečem,
potem ko odprem vrata njene sobe, »telefon zate«. Mama je ležala
na tepihu in dremEda. »Mama, telefon zate,« rečem in jo rukam v
ramo. »A?« Potem vstane, gre počasi v copate in haljo, jest grem
nazaj v svojo sobo pisat KRATEK POGLED NAZAJ, RAZUMLJEN
KOT SVARILO IN SLOVO in od daleč slišim njeno pričanje. Njen
glas je v začetku zaspan, potem vse več in večkrat pride do be-
sede in glas postaja vse bolj razigran. Mama se smeje, joče, pre-
klinja, ploska, poskakuje. Potem začne razlagati o cenah ohrovta,
potem o jezikovni površnosti napovedovalk in kaj vem česa, spre
se, ustraši in se brzda, glas postane histeričen in v nekem slabem,
zares slabem trenutku izmakne sogovorniku slušalko, z zadnjimi
močmi prijaznosti se poslovi in od daleč zaslišim tišino. Potem ko-
rak v levo in korak v desno. Kaj bo? Potulim se vase. Končno se
sama odloči in gre v kuhinjo, kjer se začne igrat s hrano. Krasno.
Lahko pišem naprej.
Potem se spomnim, da nekaj ne štima. Obrnem list, z očmi hitim
po napisanem in se ustavim pri stavku Janez Krjavelj (...) mi je
telefoniral in me obvestil o hudi bolezni (...). Kako da me še ni
poklical. Prejšnji telefon bi moral bit zame. To vprašanje mi ne
gre in ne gre iz glave. Še enkrat grem čitat že napisan tekst in toč-
no. Seveda, če bi Janez imel telefon, bi to ne bil problem. Prižgem
cigaret. Prižgem radio. Prižgem luč. Pozno je že. Po par dimih ugas-
nem cigaret. Naenkrat pozvoni. Stečem proti vratom in na vratih
je listek: PRIDEM PREC. Počakam. Čez kakšnih deset minut se na
drugem koncu hodnika prikaže Janez. Stečem mu nasproti. »Kje si
bil, zakaj mi nisi telefoniral? »Saj sem, ravnokar sem ti telefoniral,
pa se je oglasila mama in je rekla, da te ni doma.« »Kako to? Sej
sem skoz doma. Mama! Ah, brez veze, pustmo to. Kako si? Kako
napreduje bolezen?« »Ja, no, sej veš, kako. Počas pa ziher, ha ha.
Dopoldne sem biu per dohtarju, pa me ni hotu pregledat, tko da
vse, kar vem, vem samo iz lastnih opazovanj. Sem pa eno pesemco
napisou. Pa kva tle zunej stojiva. Stopva noter, ti jo bom pokazou.«
In Janez Krjavelj, suh in bled, kakršnega dotlej nisem poznal,
mi je, ko sva v njegovi sobi sedla na rob bolniške postelje, izročil
list, na katerem so stale tele besede:
Pričaju o bolestima svašta čudesa
kako je to grozno
kako je to strašno
boleče!!
Ampak ko je to u teb
je vendar del tvoje sreče.
Ampak ko je to u teb
je u teb
in je del tvoje sreče!!
26
Odložil sem pesem in molče pokimal. Potem mi je postregel s
čajem. Zavrnil sem ga. Ničesar nisem hotel sprejeti iz njegovih bol-
nih rok. Silil me je. Rekel je, da mi zameri, če čaja ne sprejmem.
Nisem popustil. Tudi on ni nehal siliti vame s tistim preldetim ča-
jem. Rekel sem: Janez, a ma smisu, da se zarad take malenkosti
skregava in da se zarad enga navadnega čaja v tem življenju nikdar
več ne poznava. To ga je prizadelo. Vendar le za hip, za en bežen
utrip, potem je vstal, dvignil z mize šalco, ki mi jo je še pred nekaj
trenutki vsiljeval, skremžil obraz in si zlil čaj v usta. Se bolj se
je spačil in po njegovem izrazu sem spoznal, da strašno trpi. Potem
mu je motna solza, ki sem jo pri tovrstnih bolnikih opazil že več-
krat, spolzela po licu navzdol in se, tik preden se je odlepila od bol-
nikovega lica in kanila na topli pod, grenko nasmehnila. Rekel sem:
Janez, Janez, zakva samga sebe tko matraš. Potem sem spregovoril
o tem, kar je bil že od vsega začetka moj namen. »Pomlad je zunaj.
Sije sonček. A greš, a greva na sprehod. Med potjo pa ti povem, kaj
se je med tem, ko tebe ni bilo na sceno, na sceni spremenilo.«
Pomagal sem mu obleči zimski plašč in ovil sem mu šal okrog
močno predolgega belega vratu, ranljivega na vsakem koraku. Pri-
jel sem ga pod pazduho in sva šla. Zunaj je res sijalo nežno ljubko
pomladno sončece. Krenila sva proti parkcu, se sprehodila skozi jel-
šev drevoredek in se pri kostanjevem gaju ustavila in z očmi poiska-
la daljnogled. Z daljnogledom sva preiskala večji del okolice in si
izbrala pod najmogočnejšim topolom ležečo klopco. Svilen robček
sem povlekel iz prsnega žepa in ga položil na tisti del klopi, na ka-
terega je nameraval sesti Janez. Počakal sem, da se je že skoraj po-
polnoma spustil na belo svilo, ter mu ga v zadnjem hipu potegnil
izpod riti, da je sedel na vlažen trhek les, sedel na belo blago in se
obrnil s svojim obrazom proti njegovemu obrazu.
»Ničesar ti ne bom tajil. Marsikaj se je spremenilo. Fantje so
te že precej pozabili. Precej jih je tudi novih, ki zate skor da še
nikdar nit slišal niso. Vnaprej ti povem, da te bo stalo precej napo-
ra, če si boš hotel zopet ustvariti ugled, ki si ga svoje dni užival v
grupi. In še nekaj je. Janko, saj se ga spomniš, ti^ti mali Janko, ki
si je jezik prebadal s šivanko, je zdaj ratal nekakšen šef, kolikor
se za nažo grupo sploh lahko govori o šefu. V zadnjem času se je
precejkrat izkazal in fantje so dobesedno nori nanj. Včasih se kar
ustrašim, kam je vse skupaj krenilo. Koliko stvari se je od usta-
novnega sestanlča pa do danes korenito spremenilo. Takrat smo na-
primer izrecno poudarili, da bo grupa, ki jo ustanavljamo, neavto-
ritarna in brez formalnega vodje. To je bil pravzaprav povod, da
smo grupo sploh ustanovUi. Tudi proti naravnemu vodju, smo takrat
rekli, smo. Tisti, ki se v takšni poziciji znajde, naj se tega zaveda
in skuša svoje naravno vodstvo ironizirati, kolikor se le da. No,
Janko nikakor ni tip, kateremu bi položaj, ki ga uživa, ne dopadel.
Naslaja se. Izkorišča ga, zlorablja ga. Postavlja zahteve, za katere
ve, da so nemogoče, pa vendar ne odstopa od njih. Fantje mu sku-
šajo ugoditi, trudijo se, naprezajo ... «
»Kakšne zahteve?«
»No, recimo zadnjič. Bili smo Pri Martinu Kačurju, kjer se zbira
zavožena inteligenca. Vsi smo ga mel že nekaj pod kapo, pa ti reče:
Idejo mam. Res je mel idejo, ampak kakšno!«
»Za posrat se!«
»Čak, da ti povem. Z glavo u rit boš frčou skoz zid, goba šol-
moštrska, šminka povožena. Smo jih razsekal ko prašiče.«
Tedaj mi je v glavi zabrnelo. Prišla je, prerokba. Dvignil sem
se s klopi, neopazno pobral svileni robček in ga vtaknil v zadnji
hlačni žep, izvlekel sem beležnico in svinčnik in začel zapisovati:
Stvar stoji tako dolgo, rekla mi je, bit če bolje,
bit če bolje, mi je rekla.
Rekla mi je, bit če bolje,
nije me uvjerila u to,
nije me uvjerila u to.!
Pustil sem prijatelja, klopco, park, vse, kar me je še vezalo s
pravkar minulo zgodbo. Stekel sem proti uredništvu.
»Mnogo bolj liberalni Matija Majar, eden glavnih zastopnikov
ilirizma na Slovenskem, pa je pisal v istem času: »Vam zdaj, ljubi
27
Slovenci! na deželi nič ni potreba poganjati se za to stvar, mi smo
na Dunaju za vas tudi že vse storili, in novi bolji zakoni in postave
se vam že bojo oznanile ... Zdaj moramo pred vsim gledati, da pov-
sod mir in pokoj obderžimo! ... Zdaj bodimo merni po Bogu, zve
sti svetlimu CesEirju, bodimo v vsim pošteni, in ali bode Bog hotel,
bojo prišli bolji časi.«
Tako je tudi inteligenca, ki ni bila vključena v fevdalne odnose
in se je morebiti celo strinjala z zahtevami kmetov, v nemirih na
kmetih, kakor smo jih našteli, skušala čimbolj pomirjevalno vpli-
vati na kmete, jih odvrniti od obračunavanja s fevdalci jn jih pre-
govoriti za mirno pot. Toda radikalno kmečko stališče, ki se je ka-
zalo v popolnem odklanjanju plačevanja dajatev in ki se je kazalo
v novih nemirih ob vseh poskusih izterjevanja — ti nemiri so trajali
vse do septembra — je prisililo oblasti in zemljiške gospode k popu-
ščanju. Znova se je pokazalo, da se da kaj doseči le z revolucionarno
Eikcijo in da vse mirne, legalne akcije, zanašajoč se na dobro voljo
in uvidevnost vladajočih, ostanejo brez učinka. Če bi ne bilo demon-
stracij proti ljubljanskemu županu, bi bil mirno ostal na svojem me-
stu — tako pa se ni nikdar več vrnil. In če bi bile demonstracije v
Ljubljani in drugod močnejše in ostrejše, bi privedle lahko tudi do
izmenjave guvernerjev, če kmetje ne bi nastopili, kakor so, bi ne
dosegli niti take zemljiške odveze, kakor so jo, ali pa bi vlada po
zmagi protirevolucije obnovila zemljiško gospostvo. — Taki načrti
so namreč tudi zares obstajali « (Zgodovina Slovencev, str. 445)
Tudi to sem zapisal. Tekel sem, kolikor hitro sem le mogel, proti
uredništvu, da bi prispel še pred zaključkom redakcije. Ali mi je
to uspelo ali ne? Kdo ve.
Krog mene so ležali suhi listi,
ko sem ga prepoznal v svetlobi lune,
na tisti strani palic iz železa,
kjer mene ni bUo. Ker se je sprva
izmikal opredelitvam, sem začutil,
da nisem bil edini, ki je gledal vanj.
Ničesar nisem vedel o jetništvu,
poznal sem le prostore, kjer ni Iona.
Zapisal sem: samote ne poznam.
Poslušal sem Beethovna, ker je hotel
povsod svobodo, tudi za mrliče
in za duhove. Kajti zla ni v barvah
in ne v temi, temveč v koordinatah
in mrežah. Zgodovina vidi v Ionu
le ploskve, ^ki ločujejo prostore,
omejujoče živo ekspanzijo,
kot da nas družijo le dimenzije,
ne govorica. Mislil sem na tujost,
večjo od horizontov, in razkrinkal
sem zgodovinsko lai Ker v vsakem klicu
se razodeva slutnja o neskončnih
daljavah. Brez ločitve od telesa,
sem zvedel iz vseh noči, v katerih sem
blodil v gozdovih. Rekel sem ljudem:
»Ion bi bil rad povsod, ne da bi hotel
postati vse.«
on se opet vratio
vrnil se je z jutrom in s četrto uro
ki so jo odbili zvonovi v draveljski
cerkvi
v hrup zaspanega mesta ki s
prvimi avtobusi čemerno in mnogi
s črnimi kolobarji okoli oči
hiti pogledati krmo tovarnam
ko krokarji našopirjeno ždijo
po sedežih
anonimni
z ritmom verza o katerem ne
28
vedo ničesar in ki ničesar ne ve o
njih
čemerni krokarji jutra in vsak zase tisti
vrnil se je
odgovor na vprašanje o biti
kot beethoven in cvetoče češplje in
pesnik mao wu tien
pijan ko čep, nagnjen nad
ograjo čolna
zazrt v nastajajočo sliko
sliko z dna noči
kako se je tehtala, dolder ni
obležala gola, dovolj da si tu ob njej
z zaprtimi očmi
dovolj, da si tu ob njej, težka, čvrsta slika
udrta polna slika
polna udrtega molčečega mraka
neka slika pač, ki jo morda čaka trg,
ostudni prsti trga, toliko bolj ostudni,
ker skozi sliko zrejo v dobiček
nato pa tudi moja ambicija
boril sem se, borim se
toda ta, ki ga je ta dežela zanosila v kosteh
pričakuje se v očeh tistih, ki
gledajo
on pa se je umaknil, ves v
zapostavljeni pozornosti, ritem in
težki verzi
toda zastaviti besede
besede, te besede
besede, pijane besede, besede, ki vstrajno
opletajo v sledi
zame presenetljive besede, vsa ta
tovarišija besed,
tu na robu jutra, ko jo mahajo
skregane, ali pa so se spozabile s sledjo
ostalo je za njimi, tisti, ki se je
vrnil
nikjer ga ni ostalo preveč
vse se sežema z besedami
z besedami
in z glavnikom
in s tistim: no to je pa tudi vse
z vonjem po svežih barvah
po svežem apnenem senu barv
kako se sušijo in umikajo vase
z jutrom, kljub vsemu že preteklem
hladnim, meglenim, neprespanim
s tistim, ki je preko spanca
velikonočni otok
ob treh ponoči
na čereh noči raztrgan
z bosimi nogami
in s tistim, ki v stopalu misli
molči
zagrižen v valove tihega oceana
nekega oceana, kateregakoli
zapredenega s črkami
zapredenega s skrivnostjo
buta z vprašanjem
buta in molči
pustinja in revščina
gmajna
ali pa tudi idiot
29
kamen na dnu potoka
vlažen rak
veter na plen preži
preži in morda tudi molči
kaj je bolj znanega
od tega velikonočnega otoka
tukaj ga je zalotila noč
njej pripadajo črke
vkup s skrivnostjo
velikonočni otok in tihi ocean
nihče v besedah ne preži
z valovi in z vetrom
in tudi z neko nočjo
na dnu brezdajne ničevosti
škriplje jo v snegu čevlji
IZPIŠI SE
IZPIŠI SI
ZEV V ZOV
Opredmeti si metlo
in pometi z njo nekaj,
kar ni nič;
odpusti snažilko
in počisti pred svojim pragom!
IZPRASKALA SI BOM GRENKOBO,
KI SE MI LEPI NA STENE TAM ZNOTRAJ,
KROGLICO BOM NAREDILA
IN SI JO POSLALA SKOZI UHO,
ČE NE BO ŠLO DRUGAČE.
počilo JE !!!!!!!!!
Počilo je v zvok samozvoka,
odstrgalo mi je
votlo zamolklost.
Po smrti se zbujam,
v bolečini ostajam raje mrtva.
Zmijem prst s sebe. Vidim:
pomivanje umivalnika za sabo,
zbruhala sem grenkobo gnusa.
Ten years after	ob šestih
GDE SI DRAGI DA SE TI POVRATIM?!
zastrto oko, obrni se vstran!
prekleta kača,
zdrobljena dlan.
Osmukam vršičke
ponujenih prstov,
preskočim objem
zoženih rok,
glodam si ramo
v nazaj obrnjenem pogledu,
prisodim mu mOost
osmojenega storža,
zamenjam mu vodo studenčnico,
motrim lice bledo v napol-snu,
zažgem ploščico kadila
za zorenje medu v hramu
predivnate živali;
30
vrti se
vrat,
vrti se, vrti se,
obrni se mili,
prost si, prost!
Zastori pokrivajo moj pogled,
zastonj vlečem za vrvico,
pogleda ni.
METEŽ JE ZUNAJ.
Hodnik je presijan z neonsko svetlobo,
slepi me,
polepljene oči,
zastrta šipa,
zazidano okno.
Ni umika.
Stojim na okenski polici,
zastava je pobešena,
veter je mrtev,
zeva praznina.
Stopim nazaj v prostor,
metež,
zavese potegnem na razbolele oči.
Poslušaj glas:
zakotali se mušica čez zdesetkani zid
polepljen z muhami —
male špranje od krogel.
Zmakni pogled ubeglega psa,
umolkni v dnu kroga svojega zaprtja,
v niču mokrih nog.
Postelji si na vrelih tleh.
kroglo razbij in izlušči si
srčiko neupovedljive besede
marmor-na-v-če-k,
aj, ti mrlič zeleni,
v torbi krošnjarja
se prenašaš okrog,
brez nog, praznih rok
in glave zaspane.
Umij si strdke bolezni,
preobuj se v mehko travnato polje,
izkuj si rešetko zelenega viteza
z majhnim psom v grbu.
DESET LET KASNEJE
Epitaf:
KRADEL JE,
LAJAL JE,
GOSPODAR IN PES
STA BILA OBEŠENA
ZARADI KLOBASE!
Psihologi so navadne prašiče. Italijanskih westernov in splošne-
ga notranjepolitičnega evropskega položaja niti ne morem kriviti
v tolikšni meri kot ravno psihologe. Shizofrene paranoidnosti, nuk-
learne nevroze, latentne psihoze, komplekse, Edipove komplekse in
Apikomplekse otresem s falusa. To je blef. Do te, morda nekoliko
čudne ugotovitve, sem prišel čisto slučajno. Rad imam namreč mla-
de dečke, čeprav to za zgodbo morda sploh ni bistveno. Ker jih pač
iskreno ljubim in občudujem, sem tako v sobi listal po priročniku
Knjiga za vsako ženo. Nerad ostajam laik na nekaterih življenjskih
področjih, zato sem kar zaklel, ko me je iz poučnega branja iztrgal
hišni zvonec. Odprl sem vrata, a zunaj ni bilo nikogar — le malo
31
večji list preganjenega papirja je ležal na tleh. Šlo je za nekališno
obvestilo, kajti na listu je pisalo, da sem vabljen na ustanovni se-
stanek Brigade rdečih egoteistov — infalibilna frakcija. Sprva sem
bil prijetno presenečen, nato osupel, potem pa sem podivjal. To so
mi prav gotovo skuhali sosedje, kdo drug. Že dalj časa se pritožuje-
jo, da ne bodo več trpeli barbarskih žurov, Id jih včasih prirejam,
da me bodo poslali na Škofljico, v Greeenwich Village in kaj še
vem kam.
Drugače sem miren človek, skorajda plašen, tih in vase zaprt.
Ampak vsaka stvar ima svoje meje. Ko sem z lopatico za premog
tolkel po njihovih vratih, sem tulil: »Odprite, prašiče, prišel je čas
obračuna!« JVIorda sem izgledal res nekoliko neobičajno razburjen,
kajti po celem stopnišču so se pričela odpirati vrata, med katerimi
so se gnetli osupli stanovalci. To pa me žal nikakor ni moglo pomi-
riti, nasprotno, še bolj me je podžgalo. Kljub vsemu sem v toliko
ohranil mirno glavo, da sem se po bliskovitem premisleku pognal
v sosednji blok. Mimogrede sem iz kleti potegnil še sekiro s kratkim
ročajem in že sem bil na ulicL Bil je neobičajno lep dan, sonce je
upiralo svoje zimske žarke v še ne posušen asfalt in otroci iz vrtca
so nabijali žogo po igrišču. In zdaj se poskusite postaviti v mojo
kožo. Prijatelj in iskren oboževalec življenja sem in prav gotovo mi
je bilo težko sestaviti tako mračen načrt. Vendar sem moral začeti
— in to že v pritličju. Vstopil sem v najbližje stopnišče in zapahnil
vrata za seboj. V kleti sefti poiskal telefonski kabel in ga s sekiro
presekal, nato pa sem nekajkrat globoko vdihnil, da bi se kolikor
toliko umiril. Vsako akcijo sem namreč navajen začeti kot pravi
skavt — trezno in razsodno. S tem pri ljudeh tudi dosežeš določen
učinek, spoštovanje in ne nazadnje občudovanje. Tako sem se torej
dobesedno naslonil na zvonec v pritličju levo. Nekaj trenutkov je
trajalo, potem pa je prišla na vrata gospa Dornik, zabuhlega obraza
in z navijalci v laseh. Zgrabil sem jo za tolsti goltanec in jo pahnil
v predsolki. Reagirala je na tipično ženski način, zato sem ji odmeril
precizen direkt, da je končno zaprla usta. Z nejevernimi, prestra-
šenimi očmi je spraševala, kaj se sploh dogaja. »Okupacija,« sem
malomarno izjavil in ji namignil, naj mi gre skuhat močno kavo.
Še vedno se namreč nisem umiril. Njenih štirih sinov ni bilo doma
in kar žal mi je bilo tega. Še vedno se namreč živo spominjam, kako
so mi pred leti predrli žogo in me nato privoščljivo zajebavali. »Mi
boste že še prišli v roke, golobčki!« sem si mislil, medtem ko sem
Dornikovo s kratkimi udarci sekire po hrbtu tiral v kuhinjo. Uči-
nek je bil opazen, saj ji je kava prekipela in še iz skodelice se jo
je skoraj pol polilo. Gospa je bUa očitno vznemirjena — vendar po mo-
je reva niti slutila ni, kaj vse se bo še zgodilo. Vsekakor pa je bila
Dornikova družabna ženska, kajti na vratih je pozvonilo in vstopi-
la je gospa Kantetova; očitno je bila namenjena na klepet ob ka-
vici. Zverinsko sem se poigral z njeno naivnostjo. Zgrabil sem jo
za lase jo vlekel za seboj na stopnice, se spomnil na Dornikovo,
skočil spet v stanovanje, jo privezal za štedilnik, ji v usta vtaknil
viledo ter se spet skokoma vrnil na stopnice. Kantetova je bila vi-
talna ženska, saj bi mi medtem skoraj pobegnila v dvigalo. Zbrcal
sem jo torej v kot in pozvonil na njena vrata. Ven je prišel gospod
Kante, v dopoldanski halji in s pipo med zobmi. Če ga ne bi dobro
poznal, bi mislil, da je mož prava dobričina, saj je ob pogledu na
svojo pretepeno ženo kar pobledel. Vendar mu nisem pustil dosti
časa za premislek. Bliskovito sem ga udaril po tilniku, da je omah-
nil, potem pa sem ga za roke privezal ob stopniščno ograjo. Ne ma-
ram ga preveč, gospoda Kanteta, saj je tako narcisoiden, da je že
pred mnogimi leti prvi v bloku kupil avto, in to seveda Dafa. Res,
patološki narcis je.
V stopnišču je začelo hrumeti. Sprva sem mislil, da se Dorni-
kova s svojimi 92 kilogrami osvobaja štedilnika, vendar so ropot
zganjali stanovalci, ki so trumoma drli iz stanovanj gledat, zakaj
gospa Kantetova tako bolestno vrešči. (Njen zakon je bil namreč
res vzoren.) Za vsak primer sem se zavaroval in zgrabil najbližjega
otroka iz prvega nadstropja za vrat. In čeprav ne ljubim patetičnih
govorov, sem vendar vsem stanovalcem dal vedeti, da bom otroku
zlomil hrbtenico in stri lobanjo, če bo kdo izmed starejših neposlu-
šen in se skušal upirati. Nekaj trenutkov je vladala grobna tišina,
potem pa je zmagala ljubezen do otrok. Prešel sem na naslednjo ak-
32
cijo. Gospej Kantetovi sem kavalirsko pomagal na noge in ji obraz-
ložil, da bi neznansko rad videl, kako se svojemu privezanemu mo-
žu z glavo zaletava v jajca. Uboga gospa je bila sprva v dvomih,
vendar je bilo konec kolebanja, ko sem nedvoumno ošinil s pogle-
dom otroka v mojih rokah in mu začel taktno zavijati vrat. To je
pomagalo. Gospa je vzdihnila, vzela zalet in moža z glavo udarila
v jajca. Odobravajoče sem pokimal in si prižgal cigareto. Gospa je
spet vzdihnila in nadaljevala s svojim početjem. Videlo se je, da
trpi. Kako je ljubila svojega moža, kako sta si šepetala nežne bese-
de ob sobotah na kavču, zdaj pa tole! Tudi mož je trpel. Spomnil se
je, kako jo je ves zaljubljen pred leti vodil po ljubljanskem gradu,
ji trgal cvetje, kupoval slaščice in neizmerno ljubil. Kako jo je spo-
štoval, občudoval in kako iskreno se je veselil poroke, zdaj pa se
mu tolikanj ljubljena družica z glavo zaletava v jajca. Kante je
zahlipal in tudi gospo so oblile solze — ah, kako relativno je to
življenje.
Odprla so se še ena vrata in na stopnišče je stopil gospod Ernest
iz drugega nadstropja. Kot v posmeh se je pisal Heterovski, pa je
vendar ves blok vedel, da je homoseksualec. Za roko je držal svojega
14. letnega posinovljenca in mu blago dejal: »Vidiš, kako prav imam,
da te ne puščam od doma. Tam zimaj v mestu bi te lahko obnorala
kakšna deklina in te prisilila v poroko, potem pa bi se dogajalo s
teboj prav isto, kot se zdajle z gospodom Kantetom. Pamet v roke,
fant moj!« Še enkrat se je zazrl v posinovljenca, ga toplo poljubil
in odšla sta v stanovanje. Ta kratek predah je izkoristila tudi Kan-
tetova, se zgrudila po tleh in izjavila, da ne more več. To je bilo
prav tudi meni, saj vendar nisem iz kamna. Z desnico sem znova
prijel za sekiro in se povzpel v tretje nadstropje. Na levi je bilo
stanovanje prazno, tako da sem malce počil in poprosil hišnika, da
je vdrl. črnevškovi so bili izgleda pri jutranji maši, kar me je ne-
malo razjezilo. Vendar križem rok nisem mogel stati. Sprva sem mis-
lil prebarvati velikega stenskega Jezusa na rdeče in mu čez glavo
povezniti prezervativ, ki ga včasih — vendar ne izključno v ta na-
men — nosim s seboj; potem pa sem se spomnil, da bi moral na
mizi pustiti 30 srebrnikov, sam pa še za pivo nisem imel. V dilemi
sem se prestopal po dnevni sobi in kar naenkrat našel rešitev. Sto-
pil bom do starega Ercegoviča, ki je bil bivši minister v predvojni
Jugoslaviji — ni hudič, da senilni starec nima kakšnih srebrnikov.
Ko pa sem vstopil — vrata so bila za čuda odprta — sem takoj opu-
stil. svojo namero. Starec je namreč stal sredi sobe z do kolen spu-
ščenimi hlačami. Z levo roko je držal uokvirjeno sliko, s katere je
strogo zrl kralj Aleksander, z desnico pa si ga je krčevito metal na
roko in si polglasno prepeval: »Ja nemam bogastva i zlata koje bli-
sta, arje moja ljubav iskrena i čista.« Tako je bil zaverovan, da me
še opazil ni in prav je bilo tako. Intima je intima.
Ob vsem tem sem pomislU na svojo kolegico Tanjo, diplomirano
veterinarko, ki je sama stanovala v najvišjem nadstropju. Poznam
jo že precej časa; inteligentno in brhko dekle je, iskrivih misli in
svobodomiselnih nazorov. Zagrnili so me spomini. Nekoč sem jo
peljal v bar — ura je bila pozna, oba sva bila nekoliko v rožici
in nasploh je bila situacija precej všečna. Moj namen je bil jasen:
hotel sem jo čim bolj pripiti, da bi dekle kasneje, ko bi izgubilo
razsodnost, popustilo pred menoj in da bi se lepo po človeško zdru^
žila — bolj spodaj in manj zgoraj. Vendar me nikakor ni treba sma-
trati za spolnega blazneža, kajti to bi bila samo krinka. Tanja ima
namreč privlačnega mlajšega brata. Priden je v šoli, ubogljiv doma,
skratka dečko mile, nežne zunanjosti. Moj načrt je bil torej tak:
Tanjo dam na ror in v trenutkih njenega sladostrastja dosežem, da
me drugi dan spozna s svojim bratom. Od tu naprej bi stvar seve-
da tekla precej bolj gladko. In tako sva s Tanjo sedela v baru in
Dila refoško. Dosegel sem celo, da ga je začela srebati iz svojega
! evega škornja —■ bistrovidna prebrisanost, tako bo še hitreje pijana.
Barski ansambel Grivarjevi otroci je tiho igral staro znano melodijo
Sugar baby love. Tanja pa je bila že tako ulita, da mi je skladno
z melodijo metala sladkorčke v kavo. Le-to sem namreč naročil iz
previdnosti, saj sem na trenutke videl namesto ene dve striptizeti.
Nasploh bi najraje kar ušel iz bara, če ne bi bilo Tanje, kajti pro-
gram je bil obupen. Nobene pestrosti, nobene živosti. Trdno sem
sklenil, da če mi spodleti pri študiju, postanem kreator barskih
33
programov. Kar zamislite si, kako bi porušila vso to monotonost re-
cimo tale scena: na odru sta jelen in stara košuta, z roba odra pa z
vinčesterko strelja predsednik prijateljske države. Jelen se zgrudi,
stara košuta mu z materinsko kretnjo levega parklja briše kri s
čela, medtem ko jelen v zadnjih vzdihljajih hrope: »Veš, mama, le-
po, res lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umre-
ti.« Žival bi se nato razšla s svojo dušo, striptizete pa bi s klici odo-
bravanja obkrožile predsednika, se mu dobrikale z joški in v falsetu
pele: »Orgazem, orgazem, ne gremo še narazen.« Sploh pa, ne vem,
zakaj imajo striptizete joške in ne dojk? Opazil sem namreč, da
vsi barski gostje vpijejo: kakšne joške! nihče pa ne izrazi svojega
občudovanja z besedami: kako prekrasne dojke! Ali ne bodo tudi
striptizete morda nekoč skrbne matere, poročene s kakšnim Itali-
janom ali Avstrijcem, dojile svoje otroke in v toplem družinskem
krogu opravljale dojkarsko in ne — poudarjam ne — joškasto vlogo
žene in matere?
Vendar ni bil moj namen spuščati se v usodo slovenskih strip-
tizet, zato sem se raje posvetil Tanji. Ko sva nato s taksijem prišla
do njenega stanovanja, sva se predala seksualnemu imperativu.
Dvakrat sem jo dal na ror in nato v skladu z načrtom po ovinkih
povpraševal po njenem bratu. Takrat pa je začela Tanja jokati, mi
očitati perverznost in egoizem izdavila, da je sploh ne ljubim in da
sem navaden obturator. Takrat sem jo v skladu z moškim ponosom
dal še enkrat na ror in zapustil prizorišče. Jezen kot le kaj sem nato
doma pogledal v slovar tujkov in videl, da je obturator čep, maši-
lec, zapiralo, navadno iz kavčuka, za zapiranje bolezensko nastalih
duplin. To me je še bolj pogrelo in ravno zaradi tega sem sedaj ko-
račil proti Tanjinemu stanovanju.
Na stopnišču pa je nastal kaos. Radioamater iz prvega nadstrop-
ja, sicer prav dober učenec OŠ Borisa Kidriča, je namreč ujel va-
lovno dolžino sprejemnika postaje LM Ljubljana-Bežigrad in pred
blok je pripeljala marica. Ukrepati sem moral hitro in učinkovito.
Z že prej omenjenim ubogim detetom, ki sem ga kot ščit držal pred
seboj, sem pritekel do marice. Miličniki so končali kadetsko šolo z
odliko in so se brez upiranja pustili privezati za usnjene sedeže vo-
zila. Edino komandir se je, priklenjen za lastne lisice, krčevito upi-
ral. »Ne boste me, hudiči! Svoboda je svoboda tistega, ki misli dru-
gače!« je patetično vzklikal in z levo nogo nemirno odganjal šolo-
obvezne otroke, ki so ga medtem začeli pljuvati. Otrokom so se pri
pljuvanju pridružili tudi punk rokerji, čeprav niso vedeli, za kaj
pravzaprav gre. Še celo bivši ravnatelj gimnazije, ki je slučajno pri-
šel mimo, je odobravajoče pokimal, češ —■ pa pravijo, da današnja
mlada generacija živi pust in enoličen vsakdan.
Patološka reakcija množic pred blokom je dosegla kulminacijo.
Sam sem bil sicer nekoliko nezadovoljen, saj sem hotel, da ne bi
cela akcija ostala brez prave socialne podlage in vsebine, stopiti še
v 4. nadstropje, kjer je stanovala tipična delavska družina. Vendar
sem se intuitivno raje podal nazaj do našega bloka in skočil na obisk
k Milanu Kleču. Le zakaj, boste oprašali? Odgovor je na dlani. Vsa-
ko dogajanje, vsaka akcija mora imeti svojo zunanjo in notranjo dia-
lektiko. In kaj ima opraviti Milan Kleč, avtor predavanj o Sando-
kanu na RŠ in znani slovenski pesnik z dialektiko moje zgodbe?
Milan ima namreč brata, ki ga rad cukne in tako ni čudno, da je
Milan blesteč pisec — inspiracije dobiva takorekoč iz krvnega kro-
ga. Hkrati pa tudi ni čudno, zakaj je njegov brat vdan pijači — ko
pa Milan piše tako očarljive stvari. Važna je sinteza.
Ampak psihologi so res navadne prašiče.
1977
Izbrizgana, zasopla zvezda,
ki si spremenjena,
drhteča med koti,
ki si razpredla ognje,
tkivo ravnine kot sneg,
kot prihodnost!
Žarenje, ki se iztrgaš,
ki vdahneš temo
in prebijaš mejo, ki loči
34
da vzhajam
in dokončam;
vrhunec,
da se pojavim in oddaljim
da lega prehaja
in premaže smrt!
Sinja vata fragmentov sežgana!
Vladar, ki hipoma brizgneš lica
in gozd, ki čaka, da prideš
in pustiš tam
da se brezoblično
kaže v svetlobi!
Srebro, ki si namestilo jaso!
Ples, ki se izviješ in jo razpršiš!
Zrak
poln telesa
krona spomin.
Beli angel išče kri
v zravnanih krogih.
Čutim,
da Primož,
ki je zdaj daleč
od mene,
vidi
to, kar je v meni
neuničljivo,
v prostranstvu
moje
ekstaze,
vzbujene
s krikom
galeba,
kričečega
v istem
prostranstvu
svoje
ekstaze,
ko leta
nad ladjo,
s katero se peljem.
TISTO JE BILO VČERAJ
Kdaj je že tisto bilo?
Tisto je bilo včeraj
Šest lun v cvet
Jaz in ti se imava rada.
Rodila, Rodila, Rodila
Kozo, Krokodil, Vatikan.
Vato pritisniti na naselje,
ki krvavi, postopači preživeli
(napad sivk).
Roženkranjec ima vsega dovolj,
ker je priden
in se ne meša hvalabogu v politiko,
mava se rada
mava mava mava
7-10 krat mava,
potem mi spečeš pogačo
in jaz grem na pot
srečen kot bog
in ti rodiš
visokega do neba Kazimirja,
rečeno, skopljeno, smrtna simultanka,
večer z Marlonom Brandotom,
35
dobra fukarija je.....uff,
radikali so se posrali
postrani, čižmovke jim padajo iz
kosmatih riti, repi jim rase j o
kot za stavo,
oslepijo in ozelenijo,
zdaj je pomlad.
Red mora bit rdeč.
Krvava zarja vstaja tvojemu narodu,
sin moj,
s katerim tako rad žagam drevesa,
(hja, tale jabuka ma sigurn ene tri kubike)
Francelj
Pogumni morjaki, dolgoprsti Romi
in obrvati severnjaki zmixani
v Cankar j anski skodelici kavnega nadomestka,
da se nau fnt tresu.
Torej (skratka), rdeča (krvava) zarja za rdečim Redom
Raditchom, konja in sonce povezuje
konjeva sled, jutri bo dež, savana.
S sinom podreva še enega orjaka.
Naslonim se na deblo in rečem
Jutri bo dež bolj sebi kot sinu,
bolj drevesu kot sebi.
(Cankar je bil strasten kofeinist,
alkoholist, morfinist, šahist, šofist,
poštist, kropist, vaginist.)
ubijte vse, kar vam pride pred oči,
vse, za kar mislite, da je živo,
bodite dosledni, ker to je vaša proizvodnja,
naj bo to vaša omama, vaše veselo stanje,
ko izvršite ta ukaz, čakajte,
prišel bo vaš krvnik, vaš naslednji ukaz,
tu se ne predajte, bodite hrabri,
v višine pojdite in onemite, kar zaspite,
in pestovani boste od svojih najlepših želj,
vladala vam bo vaša najljubša revolucija,
v levi roki boste držali smrt, v desni svoje gene,
in končno boste siti bičev in ostrog,
a ne dajte se premamiti, pokorite se še za par vekov naprej,
za to si izmislite najboljše muke,
skoncentrirajte vašo imaginacijo na minimum, razvlecite
svoja genialna spolovila po vseh znanih vesoljih,
izmislite si nekaj novih dimenzij, in še kaj takega
kot ste poznali tu: na primer kot smrt, resnico ali celo
novega duha, ja postavite novo željo za novega isusa in
okičite novega boga, ne pozabite pa da ste sedaj definirani z no-
vimi kozmičnimi premiki,
hvala angeli.
pri njem vse vegetira
v plavem,
potem zapusti oko,
gre ven,
naokoli v bližan je,
je center,
ki kipi v opustošena polja,
36
v rudnike žvepla,
pije hrano iz naročij
mater zemelj
kot naše zvezde,
v obupu preseka ljubezen,
vitez služabnik njegov
samo v lepoti opaža, da je on
pomoč nemim otrplim dušam,
zlit je v postavo molčečih,
ne ponazarja čutenja
vase
in v druge,
ko
zapušča telo pelina.
Grobnice ostajajo odprte
meni ni za mir
gledam
kljujem zrno prahu
ne pusti blizu
kamen obrnem
zora sem
obudim ga
kopel mu naredim
stvorim sonce
gledam jaz
grobnice se zapirajo
nisi zraven ko bambus poje
tretja mala morska deklica
je to jutro umrla v pižami
gledam na uro
moram vstran
kopel
sonce
drobni epitaf:
Vrnila se bom zvečer.
povsod grem, ne najdem otroka,
zaniham nazaj,
obrnem krila,
popolna golota mi ne prikliče odeje.
zavesim se z zastavami prosojnimi,
opasam se s trakovi barvastimi,
podplate si namažem
s svatbeno rdečo barvo;
gledam zrele osladkane drnulje,
v temnem mesu skrivajo koščico,
tipam dišeče meso breskve,
njeno mehko polt,
njen vonjavi sok poskušam;
stopam skozi mlade veje,
upogljive in ranljive,
grebem toplo prst pomladi,
sipljem sveži zrak,
zaniham nazaj,
najdem otroka v sebi.
Pristan objame ladjo,
zoži se vidno polje galeba v golobico.
37
sidro poišče zavetje v mokri mivki,
mreža ujame robo,
voda se pobarva s sipo s slip s flip,
sifon bruha peno sifon sifon sifon bruhhhhhhaaaaaha;
B: »Mihhhhhaahhhhaaa	muhhhaaaahhhhaaa
Baletnega mojstra je pičila osa«
M: »Ta je pa bosa.«
B: »Brez hlač, brez hlač!«
Lepotica gola ko oskubljena ptica
z bedri leži na ležalni polici palube.
»Bubiiiiiiiiiii !!!!!!!!!!«
WATER-PROOF pravi:
»Ta nu pru pravi,
ku stuji nu glavi med vuluvi
in gleda lepotico-golobico,
z daljnogledom tipa po njeni koži,
ki se naježi.«
Mož-žaba se od sramu potopi
in ostane na dnu morja v
svoji sluzasto-spolzki koži.
Nova riba za Boba.
Bil sem školjka žarnica, uleknjen v sipko mivko na morski obali,
kakor v spekter čutnosti, nebo izginjajoče v svetlo globino s silnimi
potezami oblakov, morje, ki je kot kitov hrbet masivno plivkalo
ob široki pas obrežja; tu smo ležali, kakor je koga naplavilo, smeti
življenja, plastični Marsovec brez spodnjega dela trupa, z rokama,
odrezanima v komolcih, izpadlih oči, namesto zrkel mu je v praznih
očesnih dupljah bival pesek; stalno nasmejan nad usti zoženimi v
luknjico; vsakič, ko je morje vlažno obliznilo obalo, mi je šinil sla-
dek stresljaj od srede levega stegna po hrbtenici navzgor, v metalne
možgane iz občutljivo nihajočih žičk in liki krhka steklenička po-
dolgovatim vratom, ter razžaril stekleno solzo mojega telesa, bledo-
zelene navoje — rjaveče, in apnenčeve listnate plasti name prisesa-
nega leščurja. Zadaj, za smetiščem, so se zlagoma vzpenjali v hrib
vinogradi, pol ribiči, pol obdelovavci zemlje, so se v modrih majicah,
zagorelih hrbtov, in rok premikali med vrstami. Zelena plastična
flaška je ležala na boku, zakopana v pesek, sol ji je vse od debele,
ploske noge, do prsi, razžrla telo, da je zevalo notranjščino brez dro-
bovja; prava muka jo je bilo videti, ko je šantala, opirajoč se na
palico in grgrala nerazimiljive glasove v grlu; zdaj je topo strmela
v morje in si z roko visečo v sklepu od časa do časa ponesla cigareto
k ustom. Kepice kot katran črne morske smole so se potno svetile
v pekoči vročini. Pred ribiško hišo na koncu zaliva sta na skalah le-
žala plastična čolna, tu na obali še eden, manjši. Čakali smo na kruh.
Bilo je okoli desete ure dopoldne.
Plutovina z ribiške mreže, po vsem telesu porasla s školjkami
iste vrste, kot je bila ta, s katero sem se trdno sparil, je pripeljala
s sabo ptičarja. Lep, močan pes, s širokim prsnim košem, težak,
igrivo presunjen z energičnim hotenjem lastnega telesa, zdaj v sko-
ku, zdaj na tleh, čepeč kot sfinga, s predse položenima tacama, za-
podil se je v plitvo vodo in brizgal vodne krogle v zrak.
»Njegova koža je zdaj vlažna,« je rekel steklenička, prišlec, ki
se je naselil pri nas neke viharne noči pred leti. Prijel se je za alu-
minijast ovratnik, (bogve kje ga je staknil, videti je bil kot kakšen
pokrov, z luknjo v sredi, po neki čudni logiki se je ustalilo prepri-
čanje, da mora biti to kakšen del petrolejke), in ga zavrtel. O, stek-
lenička se je rad kinčal!
Stavek je bil za vse nas izrečen preveč pohlepno, tako kot to
zna steklenička, kakor bi se te hitro dotaknil s kratkimi prsti in po-
tem nestrpno čakal kdaj ga bo kdo pripustil v svojo bližino. Dobro,
ampak čemu smo potem s tihim, neslišno se smejočim odobravanjem
opazovali psa, kako se prevrača na pesku? V čem je bil bolj pristen
kot steklenička?
38
Galebji pogled je videl otolce, obrobljene s svetlejšim pasom
morja in globoko temno modro barvo na odprtem, izginjajoče v sivi
meglici obzorja, telegrafske drogove, žice napete čez grmičevnate
borove gozdove, temno progo asfaltne ceste, mezečo v migljajočem
zraku od pristanišča gor v hrib, mimo kamnitih vasic in vinogradov,
ozke poti nalomljenega kamenja, steptane s kopiti oslov in mul,
temne sence rib v prosojnem podvodnem bazenu, slikovita govorica,
v resnici nič bolj in nič manj ponujajoča zavezo, kot je to primer
z govorico enega stekleničke.
In steklenička spet začne. »Često in z velikim veseljem sem v
mladosti igral šah. ,Enkrat sem igral celo s pokojnim Aleksandrom
Aljehinom. Simultanka. Poznali so me kot dobrega igralca, pa so
rekli, pridi, igraj. Ampak takrat smo imeli slabo srečo. Samo dva
remija nam je dal, na vseh ostalih štiriindvajsetih deskah pa smo
poželi poraz za porazom. Da, mislil sem si že, vse življenje bom po-
svetil šahu, ali zgodilo se je drugače. Figure so mi začele stopati v
glavo, nisem več mogel ločiti njihove čisto predmetne služnosti od
miselnih kombinacij, ki so jih prispodabljale. Krasno, bi mi kdo
lahko oporekal, saj je za resnega šahista naravnost idealno. Ali tak
človek je spregledal dvoreznost opisane predstave. Surova, privlačna
sila čutnosti, prihajajoč naravno in kot bi bila povabljena, je za-
sedla mesto ideje ravno s tem, da se ji je darovala kot trojanski
konj, in se nato čez noč razrasla v njej s poželjivostjo alg v tolik-
šen obseg, da trpeča in nabrekla nosečnica sploh ni več zanesljivo
vedela koga naj ima zdaj za prvinsko resničnost, sebe, ali plod na
katerega se je čedalje bolj materinsko navezovala. Komaj zaznavno
in bliskovito preskakujočo dejanskost miselnih formul, e — 4, e —-5,
L d —• 4, L f — 6, je sočasno izpodrivala svetla prisotnost .snovi, iz
črnega lesa izrezljana kralj in trdnjava, prsti nasprotnika porasli z
dlačicami na dlani najbližjem členku, dolgi noht mezinca pod ka-
terim se je zlepila tenka črta umazanije; to igre ni motilo, postav-
ljalo pa je pod vprašaj njen končni namen. Če sera igral zaradi
zmage, zakaj nisem odnehal že pri prvi, saj je potem vsaka nadaljnja
izničila prejšnjo kot nezadostno in nepopolno? V zmagovanju ni bi-
lo videti konca, tako kot ni bilo nauka v porazu, pogled iz kleti na
strme stopnice, temna sled podplatov, ki so kot uročeni stopali po
zlizanem kamnu; druga smer očitno ni bila mogoča. Če pa sem to
vzel zares, da se zmaga in poraz dopolnjujeta v nenehnem toku po
obodu kroga, ali da se iztekata v spiralo, ki mora po logiki, liki
vreteno, spet imeti dva konca, ali sem potem igral samo še zaradi
golega vztrajanja? In je bilo to, da tam sedim, se naslanjam s ko-
molci na mizo in s prsti gubančim čelo, medtem ko si nasprotnik s
pogledom ves čas uprtim v šahov.sko desko živčno prižiga cigareto,
so bile figure same, premikane s potnimi prsti, in še kakšna mini-
jatura življenja, ki se je zdaj niti ne morem domisliti, streha hiše,
na primer, ki sem jo videl skozi okno, hrup avtomobilov in ljudi
spodaj na cesti pred kinematografsko dvorano, breskve, Hamburg,
pok, državna založba, avto. Titan, odtis golobove noge v blatu, itd.,
in ostalo v tem Ge-stellu — je vse to jedlo iz iste sklede kot dija-
lektični duel mišljenja? Ne vem. Odgovora niti nisem iskal. Bil je
takrat in je tudi zdaj tule nekje ob meni, odmaknjen kot nedoloč-
ljiv okus na jeziku. Kar se tiče mene, polagoma sem nehal igrati
šah. Napaka? Ne, bilo mi je vseeno. Ali pa tudi ne. Začel sem igrati
ping-pong in tenis. Dokončal višjo glasbeno šolo in dolga leta pouče-
val na gimnaziji v Sisku. Oženjen, dva otroka. Prepotoval Francijo,
Grčijo, Alžir. V Rijks Museumu občudoval platna starih mojstrov.
Skočil na glavo v marmelado čutnosti in prosil boga za pomoč.«
Vročina in dolga pot do trgovine sta me utrudila, glava mi je
skorajda kinknila na prsi, a zaradi nekega sramu sem se spet zrav-
nal in se naslonil s hrbtom in s stopalom Pumine copate na zid.
Sprva nehote, potem pa vse bolj odločno, sem začel pritiskati na
leščurja — školjko, da so se mu vlažni listi ploščili ob zidu kot gnila
solata; ta leščur ni bil nič drugega kot ilustrirana revija, ki se je
valjala v travah in pesku na morskem dnu. dokler me ni njeno bo-
hotno, golo telo uročilo, da sem spolzel vanj z dolgima nogama, ka-
kor kobilica v kozarec žganja, tipal obilno gmoto zlepljenega papir-
ja, žvečil množice črnil mravelj, obračajoč strani . .. naposled se je
tvarina, ko sem šel po kruh, v sončevih žarkih nekoliko posušila v
grbast strdek in z mano je zdaj neslišno korakala razcvetena člo-
3C
veška armada, okrašena s starim mehiškim zlatom, noseč na drogo-
vih shke in transparente, z brzostrelkami, rojevajoč v vsakem hipu
nove člane, z gepardi na verižicah, cirkus, krpice, srebrn čokoladni
papir. Ko sem pred trgovino sunkoma snel jermene nahrbtnika z
ramen, da je zviška, le z levico pridržan padel na pesek, ter se hipo-
ma zavil v temen oblak črnila, želeč prikriti vsebino, ki se je pod
učinkom padca vsula ven, je Marsovec spregovoril, negibno stoječ
na prodajnem pultu, z votlim, v kolkih odsekanim trupom:
»Kaj vlačiš to sem? Ali ti morje in sonce ne zadostujeta? Ali
rabiš več kot tole!« Snel si je z glave kapo ukrojeno iz modre pla-
stične flaške, (v grlo se ji je bila zalezla suha vejica in štrlela ven
kot perjanica), in mi jo pomolil pod nos.
Hiter nasmeh mi je trznil v kotu ust, komaj opazno sem glavo
obrnil k okoli stoječim in z očmi pomenljivo pomignil proti policam,
kjer so bile z okorno roko provincijalnega trgovca razvrščene kon-
zerve sliv, brašno v vrečkah po kilogram in dva, sladkor, marmela-
da, čokolada, bonboni ... Nekaj ljudi se je namuznilo in se spogle-
dalo.
Marsovec je to seveda opazil, čeprav je njegov nasmeh nad luk-
njico ostal isti. Previdno si je posadil kapo na glavo, sploh se je
zdelo, da temu posveča veliko skrb, kakor si nekdo, naprimer, stalno
viha brke, tako se je on še med računanjem dotikal te kape, jo po-
pravljal, potiskajoč jo čez štirioglata ušesa. Rekel je:
»O, dobro te poznam, prijatelj! Izrabiti hočeš težaško delo teh
ljudi, z jezikom oblizniti pot z njihovih hrbtov, opičje površen, tu
odtrgaš prečuto noč na ribiški barki, tam z mesnatimi, kožnato rja-
vimi prsti snameš grozd s trte, o, to vam je želodec, kamenje, asfalt,
nič mu ni sveto, niti rodni brat! Poslušajte me, kaj vam pravim,
požrl vas bo, ne da bi trenil s svojim kuščarskim očesom! In ko nas
bo dodobra zgrizel v ustih, izsrkal ves naš sok, muko in upanje, po-
tem nas odvrže kot izžeti tetrapak! In brezglavo šine z ovijalko v
goščo cedečih se listov, grabeč v roko vse kar se zablešči njegovi
sračji pameti — kaj pa je njemu znanost? Vprašam vas, kaj mu po-
menijo elektrika, radar, kiparstvo? Kaj je zanj človek? Nič več kot
glina, ki jo hoče gnesti po svoji volji!---Občudujem vztrajno,
nenehno se obnavljajočo voljo s katero dela, ne morem pa občudo-
vati njegovega pošastnega razpolaganja z življenjem, tega me je
groza,«
Takole mahoma postavljen v položaj Satana, če že ne kar Boga,
sem se, razumljivo, znašel pred sabo kot na polovico raztrgan. Bilo
je seveda nesmiselno, da je Marsovec metal vse blato name, v nje-
govih besedah pa sem vendarle izostreno zagledal nek svoj tipičen
odnos do sveta: patetično navezanost na snov in v istem prezir, s
tiho mržnjo prekvašen v revolt, iščoč s kalnimi očmi samo še nož,
revolver, strel, ki bi predrl lepljivo opno marmeladnega neba in me
odpeljal v brezčutna nebesa, proč od misli, v tišino.
S tega stališča sem Marsovca razumel. To je človeška poteza, iz-
pričana že v starih spisih, takole prenesti ustroj občega na posamez-
no bitje, potreba in pravica, kakršna je bila lastna Adamu, ko je
imenoval stvari. Bilo je značilno, da je meni očital pomanjkanje
moralnih principov, medtem ko je sam uporabljal isti prijem, nana-
šajoč blato na jedro vakuuma. Kdo pa sem bil? — školjka (žarnica),
zdrsana od morskih valov in peska — da me je mogel s tako goto-
vostjo označiti kot nekakšno prvinsko pohotnost, čeprav le v območ-
ju otoške vasice, bogu za hrbtom. Trdim: samo zaradi dogmatičnosti
mišljenja, nočem pa reči, da sva si bila, takole stoječ na nasprotnih
straneh, v bistvu različna; oba sva iskala trdno oporo, to je bilo
vse. In končno, črnilo, ki ga je iz sebe spustil nahrbtnik, se je kot
madež na blagu razširilo po vsej prodajalni, da smo, prizadevajoč
si s celim telesom, lovili ravnotežje na spolzkih tleh.
»Lahko je priti sem,« je tedaj ostro rekel Marsovec in mi usta-
vil besedo ravno v trenutku, ko sem odprl usta, »in vreči nahrbtnik
na tla, potem pa hedonistično stopati z gumijastimi copatami po lep-
ljivi tekočini.« Gibčno se je z rokama odgnal s pulta, se z dlanmi
ujel na tleh in se s preračunanimi, opičjimi skoki pognal h gepardu,
ter ga prijel za verižico. »Kaj to dokazuje?!«
»Kaj pa dokazuješ ti?« sem rekel mirno. »Tule se šopiriš z mod-
ro plastično flaško na glavi, migaš z vejico v njenem grlu in misliš,
da si bister, ker ti je pred oči stopila pojavnost drugih bitij. Ubij
40
me, razpni me na križ, sonca ne boš izbrisal, galebi bojo ostali in
morje bo na mivko naneslo še dosti stvari.«
»Poglejte, prijatelji,« je nepričakovano rekla zelena plastična
flaška, mukoma valjajoč jezik v ustih, »prepir, ki smo ga imeli pri-
ložnost poslušati je bil ploden in je v marsičem razjasnil naš polo-
žaj, narobe pa bi bilo, če bi dovolili prevlado strastem, ki so ga
vzpodbudile. Če nam je to všeč, ali pa ne, znotraj tega sveta smo,
zapopadeni v nestalnih oblikah . .. « Glas se ji je pretrgal in z vrha
besede omahnil v surov, oslovemu riganju podoben jok. Potegnila
je nož in si ga zabodla v trebuh. Potem je z bledim obrazom oble-
žala v lokvi črnila poleg nahrbtnika. »Pomagajte mi, prosim ...« Nje-
ne vlažne, bele oči so z grozo zrle v nas. Školjka — plutovina je v
zadregi stopila k njej in ji pomolila Kiki bonbon. Modra plastična
flaška se je kot čepeča sova oglasila z Marsovčeve glave: »Zakaj si
pa delala samomor?« Zelena plastična flaška se je v zatajevani bo-
lečini do krvi ugriznila v ustnico, obrnila se je na bok in si z dlan-
mi stiskala trebuh: »Ne morem več gledati tega surovega merjenja
moči pod krinko intelektualnih razprav. Vsakdo se kot žival bojuje
za obrambo svoje pozicije in sumniči vse druge, da ga hočejo zriniti
z mesta doseženega na vrednostni lestvici, nihče pa ne najde izhoda
drugje kot v dogmi, nasilni zapičenosti možganov v točko, ki naj bi
nekoč trkavcu na stežaj odprla vrata v resnico. A vse to so le blod-
nje in sanje pohlepa. Ali se res še nihče od vas ni vprašal zakaj
leži na tem pultu za prst debela plast prahu? Ali kdo še pomni kdaj
je zadnjič pred trgovino pripeljal pekarnarjev tovornjak? Ali res ne
morete, ali pa nočete razumeti, da kruha nikdar več ne bo?«
A vse te misli in besede so boleče nezadosten poskus posnemanja
izvirnega življenja. Nihče ne ve kam je odšlo, to življenje, kdaj je
sploh bilo, le slutnje vstajajo v nas in nam polnijo oči s solzami.
Zaman je to. Nihče ni ganjen. Ljubezen pomeni toliko kot gašeno
apno. Van Gogh ni zmogel biti duhovnik. Njegove slike so narejene
z oljem. Roman o njegovem žitju leži razgrnjen pred nami v plitvi
vodi, siti tekočine se listi leno obračajo, slika kmetice, ki gre proti
vijoličasti cerkvi na naslovni strani, se dviga na hrbtu gladine in
kot krpa obleži v pesku, ko se val umakne — tragična kot usmra-
jene konzerve svinjine na policah, uspešna firma Marlboro, pre-
mečkana s tolikimi prsti, željnimi otipati v dolarjih izraženo kvali-
teto moči; zaman, Van Gogh ni zmogel biti duhovnik. V tem pa
steklenička že lahko vidi nedoslednost, blodnjo, nezmožnost obstati
na enem kraju in dati trdno izjavo, ki bi naposled presekala klobko
telefonske žice, namotane okoli prazne tube paradižnika. Mogoče to
niti ni škodoželjnost, prej bi lahko rekli, da so steklenički popustili
živci, saj, če koga pekli — ampak kakšne besede so to, kakšne be-
sede so to, kakšne besede, mrtve, brez čustev, in v tem je pekel za
vse nas, ne samo stekleničkin, brozga smo, kepe testa, še sence ni-
smo, pri tem pa vzpodbujamo drug drugega z iluzijami in se obe-
nem pretvarjamo, da hočemo razbiti okove izumetničenosti. Kako
naj nas pretrese žrtev zelene plastične flaške, če še tako silno hre-
penimo videti bitje v njej. Ne, zdi se nam pretirano in neokusno,
človeku nesprejemljivo. Tudi s starim pregovorom, ki ga steklenič-
ka tako rad ponavlja, si ne moremo pomagati: »Pusti človeka na miv-
ki v zalivu in se vrni čez kaki dve uri. Če nič drugega, našel boš
vsaj značko teka ob žici okupirane Ljubljane. »Še to. Kobro imam
pod srajco, dobil sem jo v Indiji kot izkupiček boja s fakirjem. Imel
jih je kakih dvajset ukroženih. Najprej je položil predme najmanj
nevarno! Ves čas sem ga gledal v oči, že takoj v začetku mi je pri-
šlo na misel, da bom edino tako lahko vzdržal, če se obnašam po-
polnoma mirno, kadim in otresam pepel, ne da bi sploh obračal
pozornost na kobro. Uspel sem. »Ta je zdaj tvoja,« je rekel in se
prisiljeno nasmehnil, »ampak tule je še ena, hujša, bojujva se še za
to « Privolil sem, druge izbire tudi nisem imel. če bi odklonil, bi me
druge na ■en sam njegov mig pogrizle kot kužnega psa, ta, ki je bila
zdaj pod mojo oblastjo, se jim v neravnopravni borbi seveda ne bi
mogla upirati niti toliko časa. da bi ušel. Skratka, v dobri uri in pol
sem ga obral za vse kobre. Ostala mu je še ena sama. Ampak ta je
bila močna za devetnajst prejšnjih. »Vrni mi te dobljene kobre, jaz
pa ti dam tole, ki je kraljica,« je tedaj predlagal. Pristal sem, čeprav
sem vedel v kaj se spuščam. Ta kobra je bila njegovo zadnje stali-
šče, telesno izražen vzpon, ki ga je dosegel v spopadu z naravo. Bilo
41
mi je jasno, da mi jo daje zvijačno, dirigirana z njegovo voljo bi
me imela ponoči na kakšnem samotnem kraju ubiti. Vendar nisem
rekel ničesar. Vzel sem kobro in si jo ovil okoli prsi. Potem sem si
popravil srajco za hlače in odšel brez pozdrava. Odtlej živijo indij-
čeve oči v mojem duhu, svetlikajoč se v temi, kakor mačka z obra-
zom smrti.
glej gospod
imel si temna usta
in rožičke v očeh
tako sem videl te
kot zadnjega pred dnem
ko stal si ohromljen pred luninimi srnami
zatolčen v gnojno znamenje pomladi
odtrgan in nekako že spuščen si trkal
lomil si postavo vrat in nje urok
pošasti si zatolkel v table, v sol kovin
divje stekal si se po robovih ust, po žlebičkih
ko svit ti peno je razdražil
srbela te je koža bradavic
obročki, pulil si jim dlake
pohoten klonil si pred srdom črk
tu si hodil ki te zdaj v sebi razpoznam
črni vran iz vrta eden
potegnil si se vase ki zreš tam doli
sodrgi si pisal table, imenovan si bil nikdo
razčaral si pošasti, bela ptica
veš da moral boš leteti
črna opna si razlizal in razrezal jezik
drhtel si babilonski stolp
tisoče nagih konjenikov mi dere v obraz,
zunaj pa nalahno prši,
v snopih,
ležim med dvema gorama,
verjetno sem strašno velik,
konjeniki so dobri, dež prija,
vsi smo mokri in nagi,
podobni smo konjem, vsaj dišimo tako,
tudi nebo je obokan konj,
malo smo žalostni in hrzamo,
ko boste mislili, da smo mrtvi,
pustite nože in kanibalstvo,
ker verjemite bolelo bo vas.
kot žerjav sem se spustil čez
dežele vaše
videl sem mnogo enega
in malo mnogega ki vam tako razbija glave
vi ki se imenujete sami samcati eni
vaših dežel tako rekoč še opazil nisem
ker mene ni tam,
jaz sem tu na gori
žerjav zlata ptica
sonce
kot vrata uperjeno v vesolje
brez svetov
zapuščam dežele
ki sem jih ljubil kot so one mene
kot žerjav sem si nabral
mnogo svežega zlata
in za one ki so res ljubili me, bom
42
sel ostal
žerjav iz vrta
eden
* * *
osebe: Sedeči Bivol, Indijanec in stezosledec
Piki — Piki, pigmejec, žveči tobak
Gutan Atanga, avstralski črnec, pijanec
Reza Franček, modri štajerc
Ko se zastor dvigne, je prizorišče tako kot vseskozi doslej, le
da v polju A ni več stolov, prostor je prazen, tokrat namesto reflek-
torja Fikusa stoji v tem kotu velik fikus Reflektor. Po tleh neenako-
merno razsute banane in pomaranče, limone in ananasi ter slično
eksotično sadje. Na poselanem stojalu pod fikusom Reflektorjem je
pripeta velika papiga Jakobinka, ki zna govoriti, še najbolje bi bilo,
ako bi kdaj pa kdaj po mornariško opsovala. V tem dejanju nasto-
pajoči nosijo na glavi melone in cilindre, dejanje je tokrat veliko
bolj telesno razgibano, vsake toliko časa kdo od nastopajočih, ki dru-
gače po turško sedijo na tleh, vstane in razburjeno gestikulira ter
na ta način poskuša izraziti tisto, česar ne more z besedami.
Tudi tokrat je na desni strani polja A pano, na katerem so zapi-
sane osebe, ki nastopajo (zastopajo protagonista) v tem dejanju.
Bivol:_(v rokah drži pipo) Jaz, takole reči: Vzeti špegu, tak, to igra,
mimo katerih kdo priti, gledati. Prva prizor: Ona prizor: Kako
oni biti izogniti Blackyja, iz bijti v Komuna (vstane in tanca po
polju A). To res biti dobra prizor iz ona najbolja drama vseh
čas (spet sede).
Piki: Dobra drama, ne dobra drama, če ne mala drama. Piki — Piki
mali (kaže majhno), teater mali.
Reza: Čujte, ne bomo so prepirali ja ...
Gutan: Ogromni Gutan Atanga z mlečkom v žilah, udari modrega
modrega Štajerca, da se bodo potočili škafi modre galice in zalili
njegov vinograd kisle šmarnice. Na zdravje Dionizu!
Piki: Dioniz, nič Dioniz. To smrt. Gledališče malo, gledališče revno.
Glej Piki — Piki, veliki junak.
Bivol: (govori mirno, iz ust vzame pipo) Jaz ne misliti tako huda
kot ona Piki — Piki. Štajerac dobra gospod od mene. A biti
mali, biti nič, biti manj kot ušiva kojot Komanč. Jaz takole:
Vse velika, a veličastna kot ona govor velik od on Šepir: (vsta-
ne, se obrne v dvorano, govori patetično privzdignjen govor)
Biti ali biti ne
to ena huda vprašanje naša cajt
ko en vitez na sled onema Komanč
Kateri biti kriva za moja smrt
Piki: (razjarjeno pljune kos tobaka na psa) Piki — Piki ne kojot
biti ali ne biti. Piki — Piki ne poznati kojot, velika žival. Piki
—• Piki želeti Komanč velika smrt Smrdečemu Bivol prinesti.
Velika kviht mu na glavo pof. To želeti.
Reza: (razburjeno vstane in mahta z rokami) Čujte no, ne bomo se
zdaj rezali. Toto vprašanje, biti ali ne biti, to danes ja ni več
aktualno. Danes je aktualno tisto drugo: Imeti ali ne imeti. Ali
je teatr sploh še potreben? Čujte, jaz vendar mislim, to je ta fa-
lični tehnokratizem. Na stvari je treba gledati z ekonomsko ra-
čunico. Kaki šakal neki. To ja ni resen pogovor. Dajte no, tako
ne bomo nikamor prišli.
Gutan: Dovolj! Ne grozim, samo svarim. Za majhne človeške strasti
tu ni prostora, ideja naj znači junaka. Z glavo segam skozi mod-
ro avstralsko nebo nad vrhove Olimpa, moj bumerang leti hitre-
je od vsake hudobne besede. Bolje je za vas, da molčite.
Piki: Piki — Piki ne govoriti, kadar Gutan Atanga govoriti (začne
izvajati vajo »mačka« iz serije vaj gledališča Grotowskega).
Reza: Cuj ti, zamorski Tunga Tongo, tu si ja med civiliziranimi.
Kaj opletaš z jezikom, da ti ne bum klino zrinil med tota rebra.
43
Ja kaj pa ti veš o teatru starodavne Grčije? O Oidipos, nesrečni
slepi starec.
Bivol: Jaz ne meniti tako, jaz praksa, nič teorija, kot ona modra
Štajerac, kateri slama vesti ko kaka kača ta večer. Ne biti tako.
Ona Piki — Piki pa ne se oglašati ko kaka žaba. Tako treba
kot ona gospod Gutan Atanga. (vstane, naredi stojo na glavi,
potem pa oponaša slepca in govori:)
O jaz, ta Oidipos, kateri biti slep
v materina trebuh že.
Kako naj le zapustim ata, mama, teta, stric
v ena oseba, kako biti v sled
smrdljiva Komanč, brez ga videti.
Kolon, Kolon, presveta kraj za smrt,
vdana gospod; jaz nič, manj od nič
v vaša očeh, moja kri, moja otroki,
sad grešna ljubezen od moja mama, moj oča
jaz, ah.
(sede nazaj po turško, reče:)
Tako biti ena igra najboljši. Kako vam to večkrat reči.
Reza: Čujte, tu nekaj gnilega ja zavdarja. Kaj pa ve toti Oidipos
o Bivolu, ki sedi. Ekonomično gledano, to je razumljivo. Indi-
janci so ja tik pred iztrebljenjem. Teater pa je ja prostor kon-
flikta. Tako je šele lahko katarzičen. Ta Sedeči Bivol je, tak ti
rečem, sumljivo zadovoljen, (ga sumničavo opazuje, nato vstane
in prekriža roke na hrbtu) Jaz. Reza Franček sem doma iz po-
dobne familije. (zdaj stopi z obrazom obrnjen proti publiki in
reče:)
Filozofija, tak vam pravim, je ja hčerka gledališča. Tu v Ptuju,
Gutan: še enkrat vam pravim, dovolj! Naj neha jok in stok Ojdipi-
čev, potrebna je žrtev, samo ta prinese očiščenje. Piki — Piki,
pripravi se na žrtvovanje velikemu bogu Molohu, ki te bo s tvo-
jim majhnim gledališčem vred zdrobil v svojih brezmejnih čelju-
stih. Žrtev je potrebna za očiščenje, pa čeprav še tako malen-
kostne duše ... Woodoo, woodoo, woodoo, woodoo ... ; Bakhantke
naprej!
Reza: Da, tako je treba, po njem, po njem (skoči na Piki — Pikija
trga s sebe obleko in zatuli kot kozel)
Uuuuuuuaaaaaarrrrrroooooaaaaarrrrrrhhhhhhh
Bivol: (vstane in recitira:)
O kaj jaz morati, modri Herot,
katera morat izpolnit obljuba.
Glava preč, ah ljuba, uboga Janez,
(stopi k Rezi Frančku, potegne izza pasu
sekirico in s plosko stranjo udari Štajerca
po glavi.)
Prelepa Salom^, tukaj glava,
(stegne roke proti občinstvu, prazne in
ponuja glavo)
A jaz trpeti svetla svet z
mojima očmi in videti
vse ona grozno lepa in radostna.
Oh, človek kakor hudič biti.
(se zgrudi)
Piki: Čeprav Piki — Piki mali, on braniti svoje idejo, (se postavi v
boksarsko držo in poskakuje) On poznati, veliki vedno male biti,
Piki — Piki Sedeči Bivol ne več Smrdeči klicati. Zdaj skupaj
sveta Ideja iskati. Zdaj še drugega ubiti.
Gutan: Tako! nič več striženja s peresi, ampak mesarsko klanje. Se-
deči Bivol je korenjak, še Krpan z Vrha od Svete Trojice mu ni
kos.
Bivol: (do zdaj leži tam, koder se je zgrudil, v tem hipu pa vstane,
maha s sekirico in zavpije) Glej ga smrdljiva kača zopet med
nam. (se mirno vsede po turško na svoje prejšnje mesto in vtak-
ne v usta pipo)
Reza: (se pobira s tal) Uff, quisqoud me udarivi po capite. Tipičen
vzgled sofoklejevske antiteze z ironijo. Že v zboru vzbudi veselo
upanje. Etopoeia (oblikovanje nravi in značajev). Dajte no, kaki
Janez Baptist. To pride šele v XIX, stoletju. Jaz. a ba ba ba, a
ba ba ba,
44
ta ra tara tata ta ta
(pleše in poje)
Mračne stene poželenja.
Mar se nismo nekje že videli?
Življenje je sen.
Jesen. Listje pada
skoro nalik
na blaženstvo (deklamira).
Gutan: Odvisno, s katere strani pogledaš. »Tipičen vzgled sofoklejev-
ske antiteze z ironijo«. Hm. Ironija udari tako ali tako izza vrat
in te zadene za vrat. Poglej samo Medejo, na kateri so že vidne
krvave posledice njenih tetičnih dejanj. Mati, ki si odreže pop-
kovino, da pride do svojega imena, potem pa umori svoja otroka
in izgubi ime. To je krvava tragedija.
Bivol: To imeti za moja misel, smisel za bojazljiva Komanč. Ironija
antiteze, kako misliti taka nesmisel. Jaz biti ne za europocentri-
stična misel, katera skrita v Sofokles. Jaz ga slediti do njegovi
korenina, takole reči: Da Aristotlo genij in ona Skarpet za njim
genij kvadrat. Tako jezditi na divja hitra mustang prek prerija
(Bivol vstane in teče okoli po polju A; po nekaj krogih se ustavi
pred pigmejcem; demonstrira namreč Aristotelovo jezdenje na
mustangu in se ustavi pred Piki — Pikijem kot a. w. f. Hegelom)
in naleteti na Hegel, ona grizli, velika, neumna zver: »Vse štiri
poti moja svet«, reči Hegel, a to ne res. Ne biti res. V tem imeti
gospodin Gutan Atanga svoj prav. Ironija antiteze ne biti kaj več
od majhna deček, ki nič vedeti. Jaz misliti, kako biti prav le ona
odkritje, kako prepoznati Ifigenija svoj brat Krištof, (vtakne v
usta pipo in sede na svoje mesto)
Piki: Vi vsi veliki biti, a male možgane imeti. Možgani vse, kar Piki
— Piki imeti velikanska. Antiteza, ona puščica, hrabri Pikolin
Piki jo pognati v antilopa. Antilopa strašna smrt storiti pif in
svojo dušo izpustiti paf. Piki — Piki taka puščico v velika drama
pihniti, da mala drama duša ven zleteti. To sama duh ven zleteti.
Duh sama bit. Mala drama duša velika drama. Duša svetla ko loj,
duša sveta, sama mala teatr sveta. To biti antiteza. A ironija
biti to, kar Piki — Piki govoriti, a nihče razimieti, ker mala
možgani posedovati. To misliti slavna Sofokles, ko antiteza z iro-
nija napisati. To misliti tudi pametna Piki — Piki in zato velika
kot sam Sofokla biti.
Bivol: Gospod Piki — Piki imeti prav do svoja meja. A mi vedeti,
da majhna možgana biti v majhna žvot. A to imeti za posledica
neverjetna nerazumevanja tetrski problem. Za dobra igra biti
nujna velika žvot in mnoga duša. Biti nujna taka prizor, katera
ganotje storiti v gledale in ga imeti povsem v oblast imaginarno.
To biti takoimenovan teatrska iluzija, tak prizorišče, kateri močno
imeti spomniti gledale, kako imeti prizorišče v svoj vigvam in v
svoja familija. Zato ne treba teatr postavljati v trhel tla med
Komanč, a dati ga v trdna sredina, v širna prerija. A tako izog-
niti velika prepir kot rada reči velika Luthr.
Gutan: Heire hetere, živel prijatelj. Sedeči Bivol, resnico govoriš pod
modrim prerijskim nebom, neskončna modrina avstralskega hori-
zonta mi širi srce: Duša brezmejna, tragedija porojena iz duha
glasbe ne ve za teze in antiteze, ve samo za pretveze, s katerimi
zaluča bumerang. Eternel Retour! Eternite, c'est la mer vai avec
le solleil.
Reza: (če še ne stoji, zdaj vstane, njegove kretnje so širokie kot bi
govoril: Nad mano je širno nebo, pred mano pa brezmejno polje)
Dajte no, prijatelji, čujte, kaj vam pravim,
posodite mi svoja ušesa.
Veliko je Štajerca telo, manjša pa njegova glava,
in najmanjša od vseh njegova duša,
najdaljša pa je lajtnga njegova, ejga. Zato se
zdaj šele oglašam In takole vam povem: Vi pa
Poslušajte in pomislite
Ni čas več, da še bi se sklicevali na
Sofoklesa ali pač na Aristotla
In tudi Hegel z Duhom ne more več v igro.
Ki jo danes v gledališču še igrajo;
Teater ni več prostor, ki bi prek rame gledal v zunanje
45
In tudi ne več producent lastnega smisla,
Vdrl je v središče vseh stvari nek primanjkljaj.
Ki je pometel z iluzijo
Da kakor žalostna krpa opleta po Kozjanskem
Res je, da je Piki Piki majhen mož in da ima
Možgane kot piščanec
Vsi slavimo čvrsto modrost Sedečega Bivola
(V tem trenutku Sedeči Bivol sname cilinder in začne vleči iz
njega kakih dvajset metrov dolgo svileno živobarvno ruto, ozi-
roma trak.)
In tudi Gutan Atanga ni od muh ampak iz
Avstralije.
Toda vsi so zaprti v meje tretjega sveta in
Ne opazijo, da v gledališču vedno že
prvo dejanje umanjka.
Iskati nam je to prvo dejanje
Kajti le s tem bosta temna perot roda in
Mračen meč konca
Odmaknila svoj raztreščeni obraz in kup
Razpočenih zrcal bo pobliskaval v luči, ki
Jo žene elektrika ekonomije in politike,
žvenketajoč denar, kot pravi mojster v svoji
denarnici
Tako je treba razumeti Sofokla, ki ni nič vedel
Še o času tem
Njegovo antitezo z ironijo, pa nam je tolmačiti
V	luči te slepote
Ker vsako je dejanje že v antitezi s svojo
stojo/stavo
In ironija je v tem
Da vedno že v potrošnji se resnico išče
Tam, kjer umanjka ta navidezni presežek, ko
Igra se drobi v nedogled in ko odhajajo osebe
Brez vrnitve, ko vsaka govoranca ni drugega kot
Prazen strošek
In ko je duša nekega Štajerca, ki ga prepoznamo
Pod imenom Reza Franček
Samo še prazna skleda, ki zdavnaj že v krogu
Antiteze zgublja svoja tla pod tujimi nogami
In zvito pač ravna, da bi zaslužil tisto, kar
Že zdavnaj mu nekdo je odmeril
V	igri tej vseh iger
V	povsem sodobni zdaj Antigoni z vsemi Ojdipi
In Shakespearji in Becketti in z vsemi temi možmi,
Ki tu stojijo v rokah Bivola, ki sedi,
Pigmejca Piki Pikija, ki žveči tobak.
Nato pa Gutan Atanga, s svojim Retour Eternel
In nenazadnje Štajerc Reza Franček, majhen škric
Z antitezo z ironijo že ves čas ravno v tej
Antitezi z ironijo.
Najsodobnejši od vseh, pri mizi tu sedi in šteje
Kar že zdavnaj ni;
Gospoda, zastor!
(Franček imenovan Reza se zruši. V tem trenutku tudi Sedeči
Bivol izvleče ves svoj trak iz klobuka — vse skupaj izgleda kot
poceni čarovniški trik — in začne daviti Rezo Frančka.)
Gutan: Fanta, šalo na stran, krvava zgodovina se še piše. Zalučajmo
sulice v zrak in vzemimo v roke zlate pomaranče. Poigrajmo se
z njimi.
Bivol: (renčeče) Tako ubiti vsak, ki preveč čvekati, (to reče tako,
da s tem vzklikom prekine Gutan Atango, ta preplašeno umolk-
ne in nadaljuje šele, ko vidi, da se Sedeči Bivol samo šali in da
je Reza Franček povsem neprizadet in enako živ kot pred to
njegovo šaljivo davitvijo. S tem konča svoje delo tudi Sedeči
Bivol, sede na običajno mesto, ravno tako neprizadet in ravno-
dušen kot Franček — tak ostane v nadaljnem poteku tega do-
godka — in nažge pipo.)
46
Gutan: Vrnimo se na začetek, ki pa ga še ni bilo. Bojna kopja smo
vihteli v bojnem plesu, odvrzimo orožje. Boj, oče vsega, nas je
naredil za bojevnike. Bojevnik zna čakati in tudi ve, kaj čaka.
Piki: (z vsakim novim govorom, ki sledi zadnjemu Piki — Pikije-
vemu, je Piki — Piki bolj resigniran, vse bolj se zapira vase,
vse manj se odziva za izgovorjene besede. Od nekod povsem
apatično privleče nekaj govorečih bobnov in se vsede z njimi v
kot, ustvarjajoč videz, da se ga dejanje ne tiče več. V trenutku
ko Bivol začne daviti Rezo Frančka, se Piki — Piki poudarjeno
zdrzne in začne tolči po bobnih. V začetku pritajeno, nato pa
vse bolj divje. Z zadnjim govorom Gutana Atange bobnanje
preide v organističen višek.) Vidim antilopo in ji govorim: »Po-
čakaj me draga, tvoja nežna dlaka se sveti v mesečini kot meh-
ka ženska polt. Srebrna je in prinaša mi vonj drhtenja. Slutiš,
da te zalezujem, tvoje nozdrvi nemirno iščejo mojo sled. Počakaj
me antilopa, tvoja mehka ženska polt bo pregrinjalo mojega le-
žišča. Tvoje nozdrvi, zdaj vlažne od strahu in pričakovanja, bo-
do ustnice, ki mi bodo vsak večer šepetale o preprogah savane.
Počakaj me antilopa, ne boj se me — tvoje telo je voljno. Po-
glej, grmovje, rahlo trepeta v tvoji sapi. Prišel bom med koče
s teboj in pričakal me bo zvok bobnov in petje žena. Baklje
bodo svetile, ko bom s teboj stopil v krog. Tvoj vonj jih bo
dvignil in moja moč jim bo dala ritma. Privrele bodo maske,
tvoja moč kraljice, moj pogled vladarja jim bo zagrel kri. Bob-
ni bodo prevpili savano in prebudili bogove. Stopala bodo eufo-
rično božala travne bilke in oči divjine bodo zazrte v naš ples.
Pridi draga antilopa, ne boj se tega, kar te čaka (Vmes še rahlo
bobna z redkimi izbruhi, z zadnjimi besedami preneha tudi z
bobnanjem ter nepremično strmi v točko v daljavi.)
Bizon: Jaz biti globoka razočaran nad modra reč moja brat. Jaz se
učiti od modra moj prednik sveta beseda od naša boj. A nič
ostati. Njegova jezik, smrdljiva kojot, katera javkati kot bojaz-
ljiva komanč ga ne pustiti cela v naslednja prizor. Kdor biti
ogenj razumeti moj vigvam, širna nebo, moj prednik. Jaz priti,
da pobrati moja delež od ta modra beseda moj brat. Jaz biti
zraven kot reka katera niti enkrat ne stopiti v svoja struga. A
tukaj, moj brat reči, nič biti od prva prizor katerega željno ča-
kati v svoj vigvam kot stekel pes. Jaz oditi brez ples. Jaz po-
iskati moja morile v njegov vigvam. Jaz biti v sled od tega
prizor, jaz biti dokopati se do njegova zmaga. Njegova zmaga
biti moja zmaga. Jaz ne biti ranjen niti v ena boj od moja prva
zima. Jaz zato dobiti zdaj svoja del. (Potegne nož, se zabode v
srce. Ko se zgrudi, zakriči) Umiraaaaaaam! (Igralec ali igralka,
ki je v drugem dejanju igral(a) Lorenza di Medicci in v tretjem
Anne-Marie Moser-Proll, igra v tem dejanju Sedečega Bivola.
Krik Sedečega Bivola, ko se zgrudi, naj bo torej povsem iden-
tičen krikoma Lorenza di Medicci z začetka drugega dejanja in
Anne-Marie Moser-Proll s konca tretjega dejanja. Scena s kri-
kom: Umiraaaaaaaam se torej v igri ponovi trikrat.)
Zavesa po tem dejanju ne pade, igralci naj se brezšumno in
naglo umaknejo na desni strani odra. S seboj odnesejo pano, na ka-
terem so zapisane osebe tega dejanja in papigo. T istem trenutku
se izklopi tudi veliki Mag Netofon.
Kake pol minute za koncem tega dejanja pride na oder (ki
ostane v pavzi polno osvetljen) in sicer v polje B gledališki delavec
— oblečen naj bo v delovno obleko — in s seboj vleče velikansko
utež, na kateri z dobro vidnimi znaki piše 20 kilogramov. Ne-
kaj časa naj začudeno pogleduje po praznem odru in publiki, nato
pa naj se odvleče z utežjo vred.
Intervencijski dogodki na polju B v tretjem dejanju
Na koncu najdaljšega govora, ki ga ima Ksantipa in se končuje
z besedami: »...z oslom nekje v avstrijskih Alpah«, pridejo izza fo-
telja Magnusa na polje B štiri dekleta, odeta v bele tančičaste obleke.
Pod oblekami nimajo nobenega drugega oblačila (npr. spodnjega pe-
rila). Prva izmed njih nosi v desni roki transparent, na katerem piše
z velikimi in lahko berljivimi črkami: LOBANJA VOLTAIRA
47
OTROKA. Ko pridejo v sredino polja B se postavijo v dva dvoreda,
pri čemer je sprednja izmed deklet na desni strani tista, ki drži v
roki omenjeni transparent. Na polju B stojijo mirno, dokler Ma-
damme de Stael ne reče: »Moj ljubimec Calderon de la Barca ...«.
V tem trenutku dekleta odidejo z odra, in sicer po levi strani tako,
da tista izmed deklet, ki v desni roki drži transparent, na katerem
piše: LOBANJA VOLT AIR A OTROKA, odide zadnja.
Tisti, ki so vstali, da bodo spet legli, naj ležejo, da bodo spet
vstali. Toda naj ne pozabijo, da je treba nasekati drv in nanositi
vode. Dnevna zapovest velikog M. Dobro jutro otroci. Če ste dobro
spali, se mi za to lepo zahvalite. Sprejemam zahvalo. Komur najdem
v njegovem dnevniku temni madež sanj s sledečimi simboli: drevo,
voda, ogenj, skrinja, svinčnik in cilinder, bo usmrčen pred sedmo
uro. Zjutraj. Kako se obvaruješ strasti: vsak dan se zjutraj popras-
kaš po celem telesu s kitajsko grebljico, ki je narejena v obliki
majhne otroške ročice. Nato vzameš v roko pahljačo in prizadevno
maješ z glavo sem in tja, saj tako zanesljivo in hitro preženeš iz
glave mrčes, ki se ti je tja čez noč zalezel. Očistite svoje zobovje
pred in po uporabi, še najraje pa med. Začne se s plastiko in nada-
ljuje z zobobolom, drgnete od spodaj navzdol in od zgoraj navz-
dol. Drugače pa tisti, ki so jih poklicali po imenu. Tisti naj se raz-
galijo v javnosti. Kajti obmetavali jih bodo s kamenjem, oni pa se
bodo smehljali z razbitimi usti. Tisti, ki so brali knjige, naj gredo
in pripovedujejo ljudem o zgodbah, ki se jih še spominjajo. Pri ko-
rner bom videl, da se mu besede pršijo iz ust in se pretvarjajo v
liku niagarskih slapov, tega bomo poslali na opazovanje. Ker, dragi
otroci, nikoli ne veš, kdaj si dovolj skrben. Tam nekdo manjka. Kdo
manjka? Kdor manjka naj se javi v popolni opremi pred poldnem.
Pazite na dlesni, da vam ne uidejo z vajeti. Posledice so često videti
nevarne. Če vidite slabo, si pol ure za tem pomanite oči in s tem bo
opravljen drugi del dnevnice. Nato vzameš zlato iglo in pobezaš po
drobovju; Na ta način prepodiš malo golazen, ki se ti je naskrivaj
hotela zarediti po skrivnih hodnikih tankega črevesa in med gubami
debelega. In naj se ne poigravajo z imeni, kajti prišel bo čas, ko bo
odbUo poldan, sonce pa bo sijalo. Naj odidejo v gore in deset let naj
se predajajo duhu. Ob uri, ki jo oznani trobentač, bodo stopili po
opravkih. Nihče jih ne bo zaustavljal. Nihče jih ne bo ogovoril. Oni
pa naj storijo, kot da jih nihče ni ogovoril in nihče ni ustavil. Bolnih
ni, ranjenih ni, mrtvih ni, če so, naj jih pokopljejo mrtvi. Zgodovine
ni, farse ni, tisti, ki misli, da je farsa, mu to misel za danes odpu-
stimo, znanje je od danes dalje množica sprehajalcev na elizejskih
poljanah. Za danes tole. Za danes imate tole. Prva skupina naj pri-
de in se prikloni, druga skupina naj pride in se prikloni različno od
prve. Krožile bodo zgodbe, ki jih bodo pripovedovali med seboj. Pi-
sali bodo knjige, te knjige pa bodo brali in tolmačili tisti, ki bodo
prišli za njimi. Toda, ali bodo razumeli, kaj je zapisano v teh knji-
gah? Tako naj se začne dan. Nato vzameš gostozoben glavnik in na^
tančno tridesetkrat prečešeš lase podolgem in počez, da ne ostane
niti dlaka varna pred tvojim prečesavanjem. Kako različno. Tako
kot sem zapovedal. Predpis pravim, da je vsak priklon različen od
prejšnjega. Kdor se mu ne pokori, dobi najprej ukor, v naslednjem
trenutku ga kaj lahko da že preplavi plaz žensk in Maribora. Ta dan
naj glasovi zavihajo okoli vogalov
kot da je mesto izumrlo
in zamedenost s snegom
bledi obrazi čapelj
tem možganom ni moč izvabiti drugega
Ptičja hišica. Ne pozabite na premražene in lačne živalce, obso-
jene na golo soočanje s surovo naravo. Tu ste vi tisti, ki lahko naj-
več pripomorete, da bo kruta narava vsaj malo obrzdana.! Pazite
na stopnico pred vašim vhodom, često je zaledenela — lepa prilož-
nost za zvin, ali celo zlom. Da danes iz Maribora. Prva skupina naj
potem odide po vrstnem redu, ki je določen in šteje tistih tisoč mož-
nosti interpretacije knjige ali moje zapovesti. Druga skupina naj po-
bira korake nazaj in v tem delu zdrži do naslednjega ekvinokcija.
Do takrat nič vode, nič kruha,
kot zavijanje kojota
48
smrdljivi šakal preži na droben plen pri vstopu v dolino
ti možgani, hlipajo kakor otrok
njegove oči so otekle od spanja
opoteka se od spanja
mati ga vzame v naročje in ga zaziblje
v spanje s pesmijo
Ko bo pobirala korake nazaj, mora pri tem ponavljati tale ob-
razec: nekomu so odložili njegovo prošnjo za naslednjih šestindvaj-
set mesecev. Tretja skupina naj odide na teren in se igra politične
igre. Ko zaključiš z daljšimi kocinami na vrhu glave, se posvetiš še
ostalim dlakavim predelom, to je obrvim, bradi in brkom. Pri tem
lahko postorite še nujne stvari na vašem vrtičku. Pazite, da si ne
oblatite čevljev. Stopajte previdno, korak za korakom,
delavec s sekiro v rokah zabija v posteljo žeblje
dekle si popravlja kito
njene oči se svetijo
mož na vagonu tovornega vlaka vihti sem ter tja z rdečo zastavo
prižgal si je cigareto
Posebej se moraš posvetiti obrvem, kajti med redkimi in daleč
narazen stoječimi dlakami so se zadnje čase pojavili mali sesalčki,
ki Imajo to zvito lastnost, da so tako tanki, da jih s prostim očesom
ni videti in jim prideš do živega šele, ko si obrvi pobarvaš z jodovo
tinkturo in jih narediš vidne in jih vsakega posebej natakneš na
majhen kaveljček, ki ga posebej prodajajo v naših drogerijah.
v bolnici umira vojak za posledicami
nepredvidene eksplozije šrapnela
v dolini pere starejša žena perilo v potoku
Sherlock Holmes in zdravnik Watson pa v potoku lovita postrvi
v Patagoniji je temnopolti prebivalec Ognjene zemlje ujel pižmovko
Prvo uro naj postavijo na prestol vlastodržca, ki mora v nasled-
njih štiriindvajsetih dneh pomoriti dve tretjini članov svoje sku-
pine. Nič zato, potlej bo za svoja grozodejstva usmrčen. Po štiriin-
dvajsetih dneh naj ustanovijo spodnji dom in dve uri kasneje kon-
stituirajo parlament. Ne ozirajte se proti sosedovemu vrtu, lahko
dobite ošpice. Garantiramo vam, da vas bo drugi dan bolela glava,
ne glede na to, kje se vas drži.
in zdaj jo daje iz kože
avtomobilist je za hip zadremal za volanom
nek otrok z velikimi očmi žveči veliko kajlo kruha
bolničar pa z zidarsko lopatko strga z asfalta možgane motorista,
ki se je pred kratkim pognal na svojem novem motorju po ulici
v Šiški
Mrtvih: tristošestnajsttisoč. Potem se grejo štiri ure in pol far-
so. Zmagoviti epilog farse: pravica je vedno na vaši strani. Nihče se
ne sme zanašati na svojo čistočo nohtov kajti za njihovo rožnato
barvo se lahko marsikaj skriva in ne gre zanemariti tisto malo, kar
je za nohtom črnega. Vzpostavitev vlastodržca, ki bo izmed vseh hu-
manistov največji humanist,
planinec se je za hip ozrl
prisluhnil je tihemu klicu gora
v Vatikanu si je papež nadel tiaro
zdaj pa je dostojanstveno stopil iz stranišča
v zbiralniku šumi voda
To mu moram pustiti po svoji besedi. Kasneje bo moral tri
leta pucati skrete. Taka je doba. Vlastodržcu naj se po dveh dneh
namigne, da je njegova doba že skoraj potekla, da mora določiti na-
slednika.
v rudniku globoko pod zemljo rudar vdihuje zatohli
vlažni zrak
vas se vzpenja v hrib
pot skozi vas je blatna in na njej se poznajo kolesnice voza
v tovarni si je delavka ogrela noge
neka druga delavka pa omahnila na stroj
Poštni nabiralnik je vaš neposredni stik s svetom, zato ga ohra-
njajte vedno v perfektnem stanju. Še najbolj se mu podaja listno
zelena barva, ki daje vtis svežine in pripravljenosti. Posebej primer-
no je jutranje trebljenje nohtov, kajti soljudje so zelo pozorni na
roke svojih bližnjih in ob kancu nenaklonjenosti v sebi takoj ugo-
\	49
tovijo, da imaš roke umazane in da se jih nisi umil, pa čeprav pri-
hajaš iz onega kraja,
odpeljali so jo na stranišče
da si odpočije oči
na smučarskem snežišču so pripravili tekmo
nihče ni hitrejši od mene
in moje prsi so kosmate
v čilskih pragozdovih so gverilci postavili tajno naselje
Mimogrede lahko pogledate, če niste slučajno prejeli kakega
pisma. Če ste ga, ga ob priliki odprite z lesenim nožem za odpiranje
pisem in pismo v miru preberite. Računov ne mečite^ v koš preden
so plačani. Ni nobene zanesljive metode, ki bi trajno" ohranjala za-
morsko belino zob, zato je najbolj zanesljivo vsakokratno umivanje
po pojedenem obroku. Kdor pa tega ne zmore, se lahko zadovolji z
manj čistimi zobmi, nikakor pa naj ne pozabi na vsakokratno drg-
njenje jezika, za katerega so v zahodnem svetu že izumili posebno
strgalo in si ne bo treba jezika več na skrivaj drgniti s kavno žličko,
jutri se odpravijo prek meje v Argentino po puške brez karabinov
to jim pošiljajo bratski Sovjeti
in škatlo čokolade na kateri z velikimi črpami piše Moskva
bolj rdeča od plamena
ki se je pognal iz slemena
To naj mu sporoči njegov naslednik. V njem se mora videti svet-
la luč prihodnosti. Ko zavlada, naj organizira opozicijo, da se bo
lahko govorilo, da je izmed vseh vladarjev ravno on tisti, ki je edi-
ni pravi vladar. Če pa to že storite, se zavarujte s cilindrično klju-
čavnico in primerno močno verigo. Veriga je primerna tudi za va-
šega psa, ki je doslej stal mirno ob strani in čakal vašega ukaza.
Indijanci so se spustili po vrvi iz puebla.
ošilili so puščice in napeli loke
jutri jih pridejo obiskat turisti iz severnih dežel
tako se svet vrti in nad dežele na vzhodu se spusti noč
Eskim se stisne ob ženo v svojem igluju
To se mu bo odpustilo na smrtni postelji. Seveda, saj je dresi-
ran pes in vam hodi vedno ob desni nogi, priložnostno pa vam pri-
naša tudi palice, ki jih spotoma mečete v daljavo. Mnogi izgubljajo
prepotrebno energijo v skrbi za zatrtje malih glivic, ki so se jim
po lastni nemarnosti zaredile v ogromnih količinah med nožnimi
prsti.
severni jelen skloni glavo in pod
snegom išče za mahom
pesnik obupan tava po mestu in zaman čaka na navdih
dramatik piše zadnje vrstice svoje igre
jutri gre in jo ponudi v gledališču
On bo edini, ki bo smel piti strup takoj naslednji dan. Če pa
pride do požara, potem vedite, da moja beseda dopušča en korak
več, kot je sicer v navadi. Dovolite mu, da v miru opravi vse svoje
fiziološke potrebe, saj vas drugače ne bo imel za dobrega gospodar-
ja. Zajtrk naj bo obilen, a brez presenečenj. Uporabite ga lahko tudi
kot dodatek, ali pa si izmislite kaj podobnega.
na nekem dvorišču v starem delu mesta dekle obeša perilo
na vrv
politik prepričuje svojo ženo v svoj prav
med nogami se jima mota velik njufundlandski pes
ragbi igralec se požene z žogo proti nasprotniku
toda nek igralec ga z nogometnim copatom brcne v ledvica
da se zvije in obleži po tleh
Imejte to za znamenje velikega pohoda. Ko boste na velikem
pohodu, pazite na to. da se razglasite po svetu, da predvsem poka-
žete svoj obraz. Anonimnost in brezobraznost pripadata meni. Ne-
ustrezna obutev njihove težave še povečuje in zastonj bi lahko na-
vedla, da je za otroka najbolje, da bos teka po rosni travi, seveda
lahko z leti to navado ohrani in jo razvija,
priteče zdravnik in ga pošprica z lokalnim analgetikom
igralec vstane in spet se požene za žogo
tako vse
dokler sodnik ne odpiska konec igre
v kleti vadi nek ansambel
Puščamo vam široko polje svobodne domišljije. Uporabljajte.
50
Ko se sonce približuje točki zenita, je čas za primeren obrok duhov-
ne hrane. Zleknite se v fotelj v knjižnici ter si izberite času primer-
no čtivo, ali pa si ogledujte slike mojstrov, ki jih imate razobešene
po svojih sobanah. Lahko ste zvijačni, lahko ste antropomorfni, če
vam na poti pokažem znamenja To bodo znamenja z roko. Od tak-
rat mora poginiti na dan milijonstodvanajsttisočpetstotriinsedemde-
set duš. Ko bo ostal en sam, naj na mestu, kjer bo obstal vsled ve-
likega pritiska, zgradi ustanovo, kjer naj bo prva žrtev,
posamezni zvoki prodirajo skozi vrata
glasba prihaja od daleč kot odmev
kmet je s traktorjem zapeljal na njivo
drobnica pa se je splašena pognala po obronkih
visokega Krna
Še in še je malih pravil, ki človeka odganjajo od strasti, ne do-
pustijo, da bi že navsezgodaj vstajal .slabe volje, nejevoljen na ves
svet in samega sebe. Jasno. Ne gre, da bi človek dodajal eno slabost
k drugi, vendar, kako naj si ubogi človek pomaga, ko pa ne ve, da
je on sam tisti, ki je edini posvečen v svoje napake in tudi vsako-
dnevno trpi z njimi, jih bolj ali manj stoično prenaša, včasih jih ce-
lo vzgoji v svojo posebnost, nekakšno razpoznavno znamenje, ki je
znano bližnjemu krogu ljudi, s katerimi občuje. Peta skupina naj
pobira tisto, kar bo ostalo za tretjo. Kar ne bo ostalo, je njihovo.
dekle z velikimi črnimi očmi povabi fanta v bundi na kavo
srkata rjavo tekočino in se zavzeto pogovarjata o gledališču
kamion na gradbišču strese pesek
šofer si prižge cigareto in za šalo udari prijatelja po ramenu
otroci se vsujejo iz šole
mlada žena povija deklico
ki še ni stara leto dni
Če se odpravite slučajno na plezalno turo v okoliško gorovje,
vam priporočamo, da čim več plezate, posebno še v skalah. Te so
najbo j primerne za tovrstne posege. Šesta skupina naj sledi prvi in
zbira stare igle od gramofonov. Z njimi naj opremi pot, po kateri
bo šla deveta skupina. Deveta skupina naj, medtem ko bo jedla ki-
kikirikije, demonstrira proti nasilju v Vojnoritiji in odžvižga marš na
Drino v trenutku, ko bodo na njih padli roji kobilic, ki so odslej
naravni zaščitniki Vojnoritije. Strošek:
bled in mogoče grob obraz slovenca
ki je zavil okoli hiše
okoli stegen mu opletajo hlače
srajco je malomarno zavihal
pozorno se ozira po vrtu in premišljuje
petnajst vozov z volovsko vprego, šest tisoč hektarjev orne zemlje
in vsak petnajst poljubov prsta na nogi. Težišče prenašajte z de-
sne na levo nogo, izmenoma in shodili boste. Roke polagajte samo
na tista mesta, za katera se lahko primete. Ne zanašajte se na lepo
vreme ali celo na lepo žensko,
nato pa zaskrbljeno pogleda proti gozdu
v železarni zamolklo hrumijo stroji za valjanje železa
možje z maskami na obrazu molče opravljajo svoje delo
nek delavec se je naslonil na železno ograjo in si prižgal
cigareto
po cesti v vasi se pripelje pobalin na kolesu
Lahko vam stopi v glavo. Če vam pade na glavo skala, si nu-
dite prvo pomoč in pokličite najbližjo postajo ljudske milice ali ok-
rajni odbor za vprašanja plezalnih tur. To ni veliko,, zato vsaR dan
pet otrok v vsaki družini izročiti mestni klavnici za vajence,
umetnostni zgodovinar si v galeriji ogleduje slike
zamišljen se ščipa za redko brado
^^ mislih že piše kritiko za lokalni časopis
brezposelnega delavca grudi lakota
Neverjetno pri vsem tem je to, da večina ljudi ničesar ne ston,
da bi si omogočila spremembo v svojem telesu, raje se zadovoljijo z
gojenjem asparagusov in hranjenjem papagajev, da strežejo svoji
vsakdanji strasti, pa niti ne opazijo več, saj se je strast raztopila v
navado, brez katere jim ni moč živeti.
pozno ponoči pijančuje na železniški postaji
IZ ust mu smrdi po slabem žganju in pivu
policaj je zaustavil neko žensko
51
ki je prečkala cesto pri rdeči luči
To bo skupina oseminštirideset, ki se mora vsak dan med peto
in enajsto obnašati skrajno bedasto, skrajnost je v meni, in potem
začudeno ugotoviti, da so v tem času zapravili vse svoje premože-
nje in povečali prirastek za sedem procentov,
že sega po beležnici
da jo zapiše in predlaga za kazen
vojaki v kasarni postopajo po kosilu
slikar v svojem ateljeju napenja platno
gospodinja se vrača s trga
v rokah nosi polne mreže zelenjave
Zagotavljamo vam, da boste dostavljeni na dom neoporečno,
ravno v času kosila. Za kosOo velja enako pravilo kot za zajtrk, le
da se trudite v večjih količinah. Tako je življenje do roba zapolnje-
no s streženjem skritim strastem, ki so se prelevile v kri pijoče
zverinice, ki ,se počutijo kot doma in se ne selijo kot to počenjajo
ptice selivke in ni mi znano, da bi se reinkarnirale, čeprav domne-
vam, da je kaj takega prav mogoče,
po ulici pripelje voz poln gnoja
možje stojijo ob žičnatih ograjah vrtov in mu z roko kažejo
kam naj strese gnojilo
muhe se leno vzpenjajo po šipah
metulji opletavo letajo po travniku
otroci letajo za žogo
pisatelj piše drugo poglavje svojega romana
kuhar čisti lonce in jih pomerja proti svetlobi
Ker jih bo preveč že po 118 urah, naj mlajši od trideset let
igrajo roje kobilic in se vdinjajo v Vojnoritiji kot naravna obramba
pred elementarnimi nesrečami, ki bodo odslej na vaše veliko veselje
veliko bolj pogoste, kot bi morda radi še pred pol ure.
mesto utripa kakor žival
ceste cvrčijo na soncu in v skledi se kuha piščanec
iz gozda stopijo možje in previdno pogledujejo proti dolini
danes je pogreb Kostasa Alexosa
Velja pa omeniti nekaj specialnih načel hranjenja.
1.	Vilice se držijo z roko.
Medtem naj 113. skupina je sedemnajst dni in trdi, da ni slaj-
šega kot umreti na vislicah, pritiskajoč na prsi razpadajoče telo svo-
jega gospoda. Tako igrajo dvojni prizor:
in na pokopališču se je zbrala velikanska množica ljudi
general si ošabno popravi epolete
industrijalec pa ukaže, da je treba odpustiti
deset tisoč delavcev
v pristanišče je pridrsela trimaranska jadrnica
Za svoje domneve imam že nekaj razlogov, ki sem jih pridobila
z vstrajnim opazovanjem gozdnega' slinarja. Gozdni slinar je zelo
nenavadna žival, saj se kljub svojemu slinastemu in brezkostnemu
telesu izredno znajde v svojem okolju, njegovo telo ostaja baržuna-
sto gladko kljub možnim ranam in praskam, ki bi jih lahko zado-
bilo ob prebijanju skozi s trnjem obdano grmičevje in čez skalovje
z ostrimi robovi. Enkrat obešajo perilo in prepevajo ljudske pesmi s
tujim naglasom, drugič balinajo kot da se ni nič zgodilo in kot da je
res ni sile, ki bi lahko zmotila njihov mir.
regata je
splavarji splavljajo les
spretno skačejo po deblih in jih suvajo z dolgimi ostmi
žena dolgo v noč čaka na svojega moža
ta se v družbi prijateljev zapija v gostilni
nekdo drug pa si je ravnokar kupil vstopnico za. v kino
2.	Krožnik postavite pred sabo tako, da bo tangenta v točki
krožnikovega oboda vzporedna s črto, ki povezuje težišče vašega le-
vega uhlja s težiščem vašega desnega uhlja. Pri merjenju pazite na
vlažnost zraka. Tu vdre 21. skupina in odločno koraka v ritmu je-
zičnega vlaka 120 km/h prvih dvakrat, drugih dvakrat pa naj molče
gleda, kako se pripravlja kislo zelje.
zdaj sloni pri vhodu in čaka, da odprejo dvorano
ribe v akvariju so navajene obiskovalcev
ti trkajo po steklu in se spakujejo kot opice
dva študenta se razburjeno zgovarjata pred namo
52
mraz je, zebe ju v noge in tišči na malo potrebo
Verjetno je slina tisti čudežni sok, ki gozdnemu slinarju daje
zavidljivo prožnost, tako da se lahko previje čez rob britve, ne da
bi se britev zarezala pod njegovo kožo in mu puščala nekaj hlad-
ne krvi.
3. Ne zamenjujte solate z zrezki, ker to izpričuje vašo neoli-
kano nrav.
tako stojita tri ure
potem pa se hitro razideta
ponoči se mesto sprazni
tiho visijo sence nad cestami	,
gole ulice zijajo v temo
Polovica tega zelja bodi usodna za vse stare zgradbe vzdolž 51
vzporednika in naj bo vzrok za elementarno nesrečno št. 15, ki je
sestavljena iz dveh vodikovih bomb in kitajskega porcelana, ki bo
v naslednjem stoletju igrala vlogo emancipirane ženske priklenjene
k nogi postelje v spalnici in govori tele besede:
Kot je znano, spada gozdni slinar med mehkužce, ki v svojih
žilah ne hranijo rdečo, ampak modro kri, katere glavna lastnost je,
da se izredno počasi pretaka in potrebuje od enega do drugega voz-
la trikrat več časa kot običajna kri. Spisek ni dokončen in ga ima-
mo pravico spremeniti brez vnaprejšnjega opozorila. Po obedu je
na vrsti počitek, lahko tudi v obliki aktivnega spanca. Priporočamo
vam nekaj tipov sanj.
gluha noč visi nad mestom
svetilke glodajo s svojimi sivozelenimi kronami v meglo
avtobusi mrtvo stojijo na postaji in čakajo prve potnike
vlak zapelje preko mosta
po mestu krožijo policijske patrole
plazijo se kakor gliste in prežijo na svoj plen
svoboda, to je dražje od moke in lepše od jate morskih psov.
»Jaz, Ikar«, »Volkovitulijovluno«, »Amore mio« ... Nadrobnejši
izbor pa lahko najdete v našem katalogu. Prebudite se, ko sonce
zaključi svoj dnevni cikel. Človeku še ni uspelo razvozljati skriv-
nosti polževega zapletenega ožilja, še posebej pa mu je neznana se-
stava modre krvi.
neko okno visoko zgoraj v desetem nadstropju je razsvetljeno
nekdo študira nad odprto knjigo
glavo je obesil med dlani
in zdaj se trudi z enačbami
zaljubljenci so se utrujeni od ljubezni potopili v spanec
kokoši so staknile glave pod peroti in kdaj pa kdaj
zajamrajo v spanju
Tedaj se začnite posvečati družini in njenim ožjim sorodnikom.
Pri tem se lahko tudi sramujete, obsojanja vredno je le trzanje z
očmi. Zlahka boste spoznali pravi trenutek, če je sonce že zašlo. Za-
strite svetlobo. Bič je bič dobrega, ki mi daruje svojo kri in svoje
imetje in svoje ime v zameno za mojo emancipacijo, ki naj bo cena
te spojitve. Ah, moja draga Iza.
mlada mati se skloni nad svojega otroka in ga potipa za roke
če se ni morda preveč shladil
na stranišču zaškropota curek v školjki
zasliši se šum vode
že tisočletja muči človeka ta nerešljiva uganka, kar pa mu ne
preprečuje, da bi ne zadostil svojim željam, jim ustregel kljub nji-
hovi bolestni naravnanosti, lahko bi rekla celo deviantnosti. Dovo-
ljeni so poljubi na obe ličnici in morda podbradek, vsaka drugačna
intervencija se kaznuje z odvzemom petih točk, ali z osmimi grami
masla.
čebljanje curka, ko se toči v rezervoar
z dežele se v mesto pripeljeta starša študentke
tisti, ki so to noč prebedeli nad svojim delom
se utrujeni zadovoljni in zaspani vračajo v mesto
nekdo je spustO mehur amonijaka iz svojih črev
v sobi neprijetno zasmrdi
Preveč smo hotele za enkrat, premalo dobile za dvakrat. Potem
naj si potegne iz trebuha maternico in jo napolni s sokom kristavca.
Onanira naj le z levico, desnico naj ima za krajo po samopostrežnih
53
trgovinah. Pri tej kazni se lahko odločite za varianto, ki vam najbolj
ustreza. Komfortnost je zagotovljena v obeh primerih.
profesor Quoalitto pa je galantno vzel s krožnička keks
ki mu ga je ponudila dama
z rutico si je otrl kapljico potu na čelu in spregovoril o
Shakespearju in o drami duhov
Podoben je postopek tudi z ostalimi člani družine, pri ožjih so-
rodnikih pa se spisek kazni manjša. Vedno pa velja pravilo desne-
ga, razen v primeru zračnega desanta. Ko mine prvi dan, naj bo za-
dovoljna z doseženimi uspeiii in odloži naj delo na naslednji dan.
653. skupina naj večerja. Medtem se vrnejo prvi in si sposodijo soli
za v juho.
dama ga je občudujoče pogledala
zbrano je sklonila glavo
kot da posluša
dan se je zvrnil vznak
in zalajal je pes
na polici so poravnane stale knjige
Ob mogočnem tehničnem napredku naše civilizacije bi se človek
zlahka odrekel moriji stotisočev polžev, ki so potrebni kot polnilo
ene same majhne stekleničke modrega barvila. Jutra so običajno
hladna, čez dan pa se otopli. Večerja naj bo hladna. Narezek v treh
vrstah po pet, v presledkih lahko skačete pogledat skozi okno. če
dežuje lahko nadaljujete z drugo vrsto, drugače pa pojdite spat in
bodite veseli, da ležite na mehkem,
okoh vogalov so zavijali glasovi
drobili so se kakor pesek
in se usipali kot cvetje spomladi
Peta skupina se upre in začne s pokolom. Imenuje naj ga prva
revolucija v zgodovini človeštva, tako mi podelite malo veselja in
radosti, ki vam jo sicer mora zmanjkati že po prvih treh korakih ...
Človek kdo bo tvojo srčno kri poskušal?
prižgal sem si cigareto in se zazrl v dan
benitto finitto
Materine oči so razpete v sončnice
Kopljem se v znoju,
prepad odprto nastavljen rezilu jekla,
križ nad steno naslonjen.
.....(Pomniš dneve RAJ-anja,
sprehajanja v na-pol snu,
lebdenja?)
NOTRI JE DETE, BEDEČA MATI!
Prsteno bledi, zastrti obraz,
zakopan med spominčice ob jarku;
iz muke vstanem,
preskočim sled,
zabrišem okrogli kamen čez vodo!
Ne morem!
Klonim na kolena,
ranim se;
komaj prenašam votlo praznino.
54
K. sreča zlatolasko
Duhovi spuščajo glasove po mlečni cesti, ko ... K. s steklenim
očesom pomežikne ... odhiti proti telefonski slušalki, izpraska iz nje
zlatolaso deklico, jo poljubi in izsesa (pri tem iz sebe) vso teko-
čino ...
Poletita proti apostolom
... s K.-jem se ljubita v senci menihovega obraza.
Vklenjena zasovražita vsako čustvo
Apostoli ju primejo, jima prebodejo roke in noge ... S krvavi-
mi telesi, uklenjena v sluzasto blato, zasovražita vsako čustvo, ki naj
zamenja dejanje.
V temnici
Izpulijo jima moč, ju ločijo od vsakega bitja.
Pesem o ohlapnosti in podlosti
Bledične nune prihajajo v blodnjah, iz totalitarnega izniče-
nja ... Brizgajo proti njuni nedolžnosti, ker sovražita vsako dušo
in boga. Urinirajo po njunih glavah, ... po ohlapnosti in podlosti.
Onanirajo s prsti med razpokami, iz riti ustvarjajo mikrobe boga.
Nune skopijo meniha
Občujejo z ukradenimi penisi žrebcev . .. Menih potegne vzvod
mehanizma, tako da padejo nune v sivo mlakužo . .. Razjarjene ga
slečejo, izpraskajo iz njega boga, mu odrežejo jajca . . . menih hu-
dičevsko zarjove in se zgrudi, ležečemu odrežejo roke do ramen ter
bedro da ne more hoditi, .. . prebudijo ga iz nezavesti in ga učijo
plesati.
Menih vidi privide
Menih, brez imena se sprehaja po ulicah, ... na morilski trati
vidi privide:
v kloaki kanala plovejo lulčki od včeraj,
poljubi nezdrave kožne bolezni.
Meniha zmečka voz
Menihu iz prstov kaplja kri, ... stoji sredi ceste, . ..
... pripelje voz ga zmečka v brezoblično gmoto krvi in blata.
K. in zlatolaska se ljubita do ekstaze
K. z zlatolasko mi kane v roko, padeta na rosne kapljice .. .
.. . spodaj se stiskata za uhlje, ... se ljubita do ekstaze, vidita pri
tem:
konje kako razkopavajo po očesnih zrklih.
Srečam ju
Sence nun me spremljajo, ko ju srečam, kako plešeta na hitrih
nogah, ... me ne opazita. Objeta primem za roke, se usedemo, na
tipalnico črne vdove, .. . ona dva se zamakneta, .. . postaneta živa-
lici enega telesa.
Bledega K.-ja pribijejo na križ
Apostoli ju dvignejo na noge, dajejo jima piti kis, . . .
bruhata kri. Bledega K.-ja pribijejo na križ, . ..
umre naslednje jutro.
čaščenje svete trojice
Med grmenjem in bliskanjem K.-ja snamejo z razpela,
s prsti ga razkosajo in použijejo ob čaščenju svete trojice.
Kontemplacija
Medtem, ko K. umira spoznavam, da ne živimo celovito, tetično,
živimo fragmentalno (zasidrani v njihova bistva).
Smo zdaj tukaj ob močnih čustvih in hip zatem ob predmetu
razuzdanosti in greha. Skratka kakor hitro smo v množici obrazov,
se cepimo, smo z zavestjo vsepovsod, kjer se križa nezavedno, kjer
so organi človeškega telesa, kjer je smrt preteklosti in sedanjosti.
55
Vse to nas determinira, smo opredeljeni s socializacijo, za zaje-
dalsko dejavnost, ... se kobacamo skozi proces zgodovine kot »svo-
boda za« in »svoboda od«, (»na sebi« in »za sebe«).
Smo sesirjeni, zgoščeni v ta strnjeni nič.
portret K.-ja
portret nagega K.-ja ob bosanskem žrebcu ... sedi za stolom,
v razpoki ima kazalec in gleda skozi okno.
ob očetovi uri
zlatolasa deklica sloni ob očetovi uri, in urinira na tla.
portret trojnega odseva
tretja v vodi, ... zasopla drka v blazino.
pri poljubljanju
K.- se zdrzne, oblizuje drugi rit, ... si namažeta razpoki s vijo-
ličastjo mastjo, tleskata pri drgnjenju vaginic.
predrte dojke
nabrekli dojki predreta z nohti, ... cuzata krvav mlekec.
zunaj ali znotraj
K.- potisne drugi med bedra očetovo uro in ji razpara pizdo.
prilezejo črvi
muhe sesirjejo semena, po nekaj dneh prilezejo črvi. se redijo
z gnilobnim mesom. K.- pride vsako jutro v očetovo sobo da prdne
na truplo ob uri. požira črve in kašo blata, .,. medtem pije z dolgi-
mi požirki rum.
metamorfoza tretje ...
, v snu se portret deklice (ki, onanira) spremeni v ptiča, se od-
lepi od stene in zaokroži nad toplim telesom, kremplje zasadi med
K.-jevo dlako in ga zbudi.
na periferiji sobe s ptičem rumenega kljuna
zarine v K.-ja s slinastim splovUom, ... mu izkoplje oči, brizga
pri tem spermo ... K.- kriči, kaže polomljene zobe, mu postane
slabo, ... prične bruhati blato.
rumenokljunaS odleti
ostane sam z iztaknjenimi očmi. iz vagine mu prično lesti organi
nagega neznanca ... se nasloni na očetovo uro in umre.
zemeljska utroba se odpre
potem, ko je K.- že dvakrat nenavadno umrl, se je zemeljska
utroba po milijon letih odprla, da bi porodila iz brezna niča ukle-
njene K.-jeve zarodke.
razparajo telesa
zarodki K.-ja odletijo z zvoki lir in harf na obred krutosti, dek-
licam razparajo trebuhe, izpraskajo iz njih notranje organe.
K.-ji masturbirajo
drug drugemu potiskajo v zadnjice nabrekle penise, ... si po-
tegnejo kožo s telesa, ... potem si oblizujejo krvave ksihte do one-
moglosti.
ob svitu
nezavestne razkosajo nosečnice s kamnitimi sekirami, da jim
izsesajo kri.
abortus
splavljajo zarodke,... jim z kužnimi prsti trgajo splovila, (jih
mesijo v kašo blata in krvi), da si zatem natlačijo v utrobe lulije
vseh dimenzij.
smrt
prihaja tema, sistem frustracije, napetosti ... niča.
56
Ko, sem stopil izza drevesa, sem opazil da je veter potrgal liste
iz armenskega tigra . . . Zapodim se za njim, on tedaj prestrašen
skoči v naročje neke pevke, ki je pravkar stopila iz avtomobila. Na
čudovitih stegnih zapre za sabo perilo navadnih vžigalic. Iz oken-
ske police medtem skočita Iztok in Zlatka, da ju ne bi pomendrala
dirjajoča množica. Spoznata me na prvi pogled, ... z dolgimi koraki
odhitimo k pevki čudovitih stegen.
Ko, tako že nekaj časa razvneti sedimo in govorimo o spreha-
jalcih, pride nekaj gledalcev iz razviharjenega gledališča. Iztoka
obtožijo da je pomendral pred leti draguljarno. Med prerekanjem
neka pritlikava pokveka izbije Iztoku prednje zobe, . .. množica nas
hoče razkosati. Da, bi jih umiril potegnem iz črne svile gole ribe.
Zadovoljni v mislih me glasno preklinjajo, da bi jih popolnoma umi-
ril jim dam piti dragoceno vino,.. . takšni nas spustijo iz objemov.
Zunaj radostni od nenadne osvoboditve odvržemo svilena oblačila
in se sredi Trga Osvoboditve, goli brizgamo z morsko vodo.
Utrujeni odidemo v žametno sobo, skozi okno opazimo kako nam
neka žena daje z rokami znamenja, ... spoznamo da je to pevka z
armenskim tigrom. Skozi zaveso vidim, kako se ji od zadaj približuje
pritlikavec. Hušknil je pod njeno tkanino, ji pobožal boke in doj-
ke, ... gotovo so prsti, ki so se trli ob njene boke prebudili v njej
čutne želje, (čeprav je bil pritlikavec trikrat manjši od nje). Raz-
tegnila je stegna da je oni zarinil v njo, skozi zaveso sem tako vi-
del, da ima pritlikavec na tistem mestu, kjer imajo vsi drugi enega,
on dva penisa. Z drugim, ki je nabrekal kakor slinasti polž, zarine
v pevkino rit, pri tem se stresata v ritmih slastnih krčev in krikov.
Na vrhuncu poželenja, potegne pritlikava pokveka iz njene razpoke
penis in ga usmeri proti našemu oknu. Sperma brizgne proti nam s
silovitostjo nočnega bliska, pri tem pritlikavec izcedi iz sebe vso te-
kočino, ... in izžet izdahne.
Tiger pobere s tal pevkin najljubši plen in se naposled prerine
na sredo trnjevega grma. Mesto zapira vrata, okna, ugaša svoje sve-
tilke, morilec v temnini uličice zabode nič hudega slutečo spreha-
jalko.
Jacgues Lacan se je rodil leta 1875 v hiši Stare ulične svetilke,
ki nosi številko 1987. Njegova mati je bila Poljakinja iz znamenite
rodbine PUsudskih, v kateri se je še iz davnih časov, v katere dru-
žinska kronika ne sega več ohranila neprijetna navada, da matere
tik pred porodom hukajo v roke in trikrat pljunejo tobačno mešani-
co v srebrn pljuvalnik, prav v ta namen postavljen na nočno oma-
rico poleg postelje. Ta pljuvalnik je prvič omenjen v Zgodbi o ple-
menitem vitezu iz Manče in ga tam imenujejo Mambrinov šlem, dru-
gi viri pa ga imenujejo brivsko skledo. Po očetovi strani se je v ob-
redne porode privlekla razvada, ki se ji reče Polnjena žemljica. Da
gre tu za polje Resnobe priča še najbolj anekdota o polkovniku La-
canu, ko je ta kot častnik v Napoleonovi vojski zavzel leta 1718
Aleksandrijo v Egiptu. O tej dogodivščini najdemo zapis v Aleksan-
drijskem kvartetu Roberta Purswardena in gre takole:
Polko\Tiik Lacan je jahal na čelu manjšega oddelka francoske
armade. Njegova naloga je bila, da preišče Tam-al-Rassul, da v tam-
kajšnjem skalovju postavi stalno postojanko, ki bo branila Angle-
žem dostop s te strani. Od Aleksandrije do Tam-al-Rassula je bilo
dva meseca ježe skozi peskovito puščavo. Za vodnika so imeli za-
nesljivega Jahlal ludina Rumija, imenovanega med okoliškim pre-
bivalstvom, El-Arrabi. Po poklicu je bil mistik in pesnik in je pripa-
dal Zahodnemu redu Plešočih Dervišev. Tako se je zdelo, da bi bilo
nemogoče, da bi zašli. Toda navade derviša E1 Arrabija so se močno
razlikovale od vojaško izurjenega polkovnika Lacana, ki mu je bila
disciplina vse. Tu je prišlo do majhnega nesporazuma. Ko je pol-
kovnik Lacan še v Aleksandriji prosil za domačina vodiča, je zahte-
val, da naj bo to mož, ki bo discipliniran, \'ztrajen, skromen, vzdr-
žen in zanesljiv. Domačini so staknili glave in mu priporočili E1 Arra-
bija. Žal pa se pomena navedenih pojmov močno razlikujeta pri Arab-
cih in pri i^rancozih. Tako je strog in discipliniran vojak naletel na
asketa mistika, ki si je pod vodstvom skozi puščavo predstavljal vse
kaj drugega kot navaden vojni pohod. Tako sta se nekega dne pol-
kovnik Lacan in derviš E1 Arrabi razšla, derviš se je trkal s kazal-
57
cem po čelu, ko je gledal za odhajajočo vojsko polkovnika Lacana,
ki se je prav tako trkal po čelu. Tu ni treba posebej zapisati, da se
je polkovnik Lacan s svojo vojsko vred popolnoma zgubil v puščavi.
Kot je to običajno, je pri tem dal skOSi vse preizkušnje razbeljene
puščave, zgubil je konja, čelado, spraznil je čutarico, pokadil svojo
zalogo finih cigar, in tako dalje. Kazalo je že, da je smrt neizogib-
na. V tem trenutku pa se prek puščave sem priklati E1 Arrabi, s pra-
vim imenom Jahlal ludin Rumi, pobere iz peska Tistega, ki je bil
nekoč polkovnik Lacan, ga naloži na svojo kamelo in se odpravi z
njim po samo njemu znanih puščavskih poteh proti vzhodu, dokler
v treh dneh ne dospeta do vasi na bregu Očeta Gornjega in Spod-
njega Egipta. Vas se je imenovala Buh-arr-A, kar bi prevedeno v
Francoščino pomenilo Dežela Norcev. Tu ga je negoval, dokler nI
polkovnik zadobil človeško telo in duha, s katerim je bil spet spo-
soben razpoznavati konture Sveta. Lacan ni vedel, kje je, gnal pa
ga je čut dolžnosti in tudi strah, da ga bodo imeli za dezerterja (de-
sert: FR. — puščava); ali pa morda celo za mrtvega. Na vsak način
je hotel priti do Napoleona, pritlikavca s trirogelnikom, ki je veno-
mer vzklikal o Enakosti, Bratstvu in Svobodi, pri tem pa je šel tako
daleč, da je delil svojo Josephine s svojim prvim maršalom Lauzu-
nom. E1 Arrabi seveda ni hotel o tem nič slišati, ne da bi se dal kaj
dosti motiti, se je ukvarjal z mističnim; kadar pa je bil vsaj malo
tu na zemlji, je pisal polkovniku nerazumljivo poezijo. Ker Lacanu
ni ostalo drugega, se je vse bolj posvečal svojemu rešitelju, naučil
se je arabščine in tako je kaj kmalu lahko prebiral izbruhe, s kate-
rimi je E1 Arrabi polnil pergamentske liste. Sčasoma se je Lacan
vpeljal v skrivnosti mistične ljubezni. E1 Arabi se je zanj zavzel
in ga začel učiti o Skrivnostih, o katerih Smrtniki ne vedo ničesar.
Pouk je bil dolgotrajen in delo naporno, Lacan je bil dostikrat na
robu zloma, a se je še vedno trdovratno grabil za nezanesljive kon
ture bežnega sveta. Tako so pretekla tri leta in v tem času, so ga
v Parizu razglasili za narodnega beroja, misleč, da je padel za domo-
vino nekje pod razbeljenim Egipčanskim soncem. Imeli so ga za
mrtvega in pri tem se niso ušteli. Tu je bila spet na delu razlika v
pojmovanju pojmov. Le da je Lacan že stal z obema nogama v gro-
bu, kot to razumejo Arabci in z nobeno v tistem, ki se klati po ra-
zumu buržoaznega intelektualca. Da je buržuazni intelektualec samo
agent kapitala bomo pozneje obdelali na primeru umetnostnega zgo-
dovinarja. Lacan je ta dogodek popisal sam v svojih Memoarih in
sicer na strani 567-77. Takole gre:
Tisti dan je bil Sabath. Vstal sem še pred soncem in se umil
v blatni vodi Nila. Voda mi je polzela med prsti in čutil sem, kako
mi kožo tare pesek. Zajel sem vode z obema rokama in si jo pljusk-
nil v obraz. Zgodilo se je tedaj nekaj nenavadnega. V trenutku so
začeli pokati zidovi mesta in nenadoma so se razblinili z menoj in
z vsemi mojimi najglobljimi mislimi v popoln nič. To stanje po-
polne praznine je trajalo brezčasno. In tedaj sredi praznine nenado-
ma plane iz niča ves svet, vse neskončne stvari so stopile na svoja
mesta v svojih neskončnih raznolikostih, pa vendar niso bile vse-
skupaj drugega kot emanacija Večnega. Torej se je zgodilo to, po
čemer sem hlepel vsa ta leta tu sredi puščave, razkrila so se mi
vrata poslednje Modrosti, planil sem v Tistega, ki je planil Vame,
moja skrivna Metresa se je združila z Mano. Preteklo je deciljon de-
ciljonov v deciljoninki deciljoninke sekunde in spet sem se znašel
na bregu Modrega Nila in moje roke so bile polne blatnega peska,
s katerega je še kapljalo. Kdo je zdaj vstal in se vrnil v vas, o tem
nisem več niti razmišljal niti vedel. Ko sem se približal prvim ko-
čam, mi je nasproti prišel ves nasmejan E1 Arrabi, stopil sem k nje-
mu, da mu sporočim o izkušnji, on pa me je samo potrepljal po
ramenu in mi porinil v roke Polnjeno žemljico. Na jej, mi je rekel,
in se zakrohotal. Zdaj se lahko vrneš k svojemu Napoleonu, mi je
rekel in mi stisnil v roke pet zlatih sujev, da si kupim kamelo in
vse potrebno za na pot. Nisva dosti govorila. Sedel sem v džip in se
odpeljal.
V Pariz sem prispel pet let pozneje z vlakom iz Marseilla na
Gare du Sud. Vsepovsod so se gnetli ljudje, bili so oblečeni v plašče
in v rokah so nosili težke kovčke. Premožnejši so si najeli nosače,
ki so na glavi nosili čepice s šiltom in z značko, na kateri je bilo
vgravirano ime vsakega posameznika in številka, pod katero so bili
58
zabeleženi v seznamu davkoplačevalcev. Na pultih kioskov je bilo
vsepolno časnikov in revij, na polknih so bili obešeni zemljevidi Pa-
riza, različni in za različne cene. Po zvočnikih so ves čcis sporočali o
prihodih in odhodih vlakov in otroci so kriče prodajali časopis, osve-
žilne pijače, malice, zavite v celofan papir, ponujali so svoje usluge,
čistilci čevljev so se vsiljivo metali pod noge in na hitro vlekli s
krtačami po čevljih, da bi pokazali, kako imenitno bodo zdaj sijali.
Dekleta v kratkih krilih so spogledljivo hitela po tekočih stopnicah,
moški sumljivega izgleda, neobriti, zaudarjajoči po slabem vinu in
po močnem, delavskem tobaku, so skrivoma ponujali zveščiče pre-
povedanih romanov, foto stripe z neokusnimi temeimi; dekline so se
naslanjale na zidove in se slinasto ponujale za petdeset frankov.
Pred postajo so se drenjali taksiji, med njimi so vijugali biciklisti in
pešci in se rinili potrpežljivo in počasi, pa tudi ihtavo nestrpno pro-
ti avtobusni postaji, kjer je ravnokar obračal avtobus. Lacan senior
se je odločil, da prepešači tistih par blokov, kolikor ga je delilo od
Ulice starih svetilk, kjer si je kupil hišo še njegov ded Nerval, potem
pa se je neke noči obesil na eno izmed svetilk v tej isti ulici. Pot ga
je vodila po močno razsvetljenem mestu, mimo izložb, mimo polnih
lokalov, iz katerih je udarjal trušč glasbenih avtomatov, vonj po
patašeju in tobaku, smeh razuzdanih žensk in temačen hehet Korzi-
kancev, ki so si v teh buffetih poleg postaje uredili svoja gnezda.
Stopal je mimo predverij kino dvoran, na hitro je preletel z očmi
fotografije, ki so prikazovale najbolj mamljive trenutke iz filma,
opazoval je mimoidoče, se zaletel v nekega črnca in se mu mimo-
grede opravičil, kar je zamorec sprejel s prijaznim nasmeškom na
obrazu in s komaj vidnim poklonom glave. In že je bila tu proda-
jalna rib, pred njo je stal kamionet in z njega so ravnokar razto-
varjali polne kište zloženih rib, ki so se v svetlobi prodajalne motno
svetlikale, še žive so trzale, ko so jih stresali v velike akvarije, kjer
so rabile nekaj časa, preden so zaplavale, se razgibale, se osvobodile
mrtvouda. In tu je bila prodajalna kruha, kjer je kot majhen mu-
lec kradel sir, tam na vogalu njegove ulice pa so »Pri psu, ki kadi«
prodajali tobak, žvečilne gumije in pipe. Sem je hodil po tobak za
deda, preden se je ta obesil. Zdaj se je spomnil, da ga ni dostikrat
videl, deda. Kolikor ni ravno preživljal časa svojega življenja v
Neuillyski ustanovi za umobolne, v kateri je delal tudi znani doktor
Celin, je cele noči blodil po Parizu in povzročal škandale, da so ga
stražniki prijeli in ga pripeljali domov, sprva prepričani, da je mrtvo
pijan, pozneje pa so samo še skrivnostno zmajevali z glavami in ka-
zali, da mu manjkajo kolesca, ko so pripovedovali, kakšno je ušpičil
tokrat. Vendar je imel Lacan rad tega svojega deda. Spominjal se
je kako sta sedela na tleh velike kuhinje in trla orehe, ded pa je
popeval nenavadne pesmi o Avreliji in Cintiji, dveh majhnih dekli-
cah, ki sta stanovali v sosednji ulici in ki sta vsako jutro redno ho-
dili k maši s svojimi starši, poštnimi uradniki, skrbno opravljenimi
v službeno uniformo in s čipkastimi manšetami na zapestjih. Lacan
ju je dostikrat na skrivaj opazoval skozi okno dedove knjižice. Od-
vrnil je pogled s knjige, ki jo je ta dan potegnil s police, zamišljen
obrazek je zažarel v čudnem sramu, ko je pogledal skozi okno. Avre-
lija, Cintija, je šepetal v svoje drobne pesti svojo vročo sapo, v glavi
pa se mu je vrtelo, dokler mu ni zameglilo pogleda in je padel. Ko
se je zbrihtal, se je nadenj sklanjal ded, njegove tihe, plamteče oči so
ga molče opazovale, ko ga je prijel in ga spet postavil na noge. Ni-
kar sinko, si je mrmral v brado, a njegove misli so že letale s pti-
cami in z oblaki in zdelo se je, da ga ni več v sobi. O dedu so pri-
povedovali čudne stvari. Avrelija mu je povedala, da ga je videla
v Luksemburškem parku, sprehajal se je, na vrvici pa je vodil rde-
čega jastoga. Nekoč se je Cintija za nekaj dni preselila k svoji teti
v PuteauK. Tetina hiša je stala ob trgu Marshala Coqua in okna
Cintijine sobe so bila obrnjena ravno na tisto stran trga, kjer je
stala secesijska fontana iz treh krožnikov. Voda je brizgala na vrhu
stebra, ki je nosil vse tri krožnike, v loku je padala nazaj v najvišjo
skodelo in se preko zglajenih zaobljenih robov spuščala v spodnjo
in iz te v tretjo, največjo skodelo, čvrsto vzidano v granitni tlak
trga. In neke noči je Lacanov ded Nerval stal popolnoma gol sredi
fontane in z zanosnim glasom prepeval himne na čast božiči poeziji,
dehteči Cintiji, boginji vseh vzdržnosti in čednosti, kajti odrešila je
Mironca ječe v oslu, kot o tem poroča Apulej Retorik.
59
Drugi del zgodbe o Jacquesu Lacanu
Ko je bil Jacques Lacan star Tri leta, se je odpravil z domače
verande na cesto, ki je tekla pod hišo in po kateri so izvoščki priga-
njali svoje konje, naj stopajo hitreje. Deček si je mislil ogledati dvo-
rišče hiše, o kateri mu je mati večkrat pripovedovala da so tam ne-
koč živeli neki Poljaki, a so se neke noči, ko so se naplesali mazur-
ke in naigrali Chopina dodobra pijani stepli na tem vrtu in takrat
sta tam padla La Martine in Georges Sandova, tista, ki je zmešala
glavo Chopinu in ga zvlekla na Azorske otoke, pozneje pa ga je
varala z Lamartinom. Njeno razuzdano, pomoškano življenje mu je
postavila kot vzgled, ki se ga je treba izogibati. Ob tej priliki mu
je navedla odlomke iz Friedricha Nietzscheja, v katerih jo ta ime-
nuje Romantičen babji drek. Da je Nietzsche usoden za pot Jacquesa
Lacana, to vsi vemo. Zdaj vemo tudi to, od kod.
Mali Jacuques se je torej možato odpravil, da si pogleda, kako je
s tem vrtom. Pri tem je upal, da bo morebiti še ujel trenutek, ko
se bo rezilo noža zabodlo v prsa znamenite pisateljice imenovane ro-
mantičen drek; upal je, da bo La Martina še dobil pri življenju,
zdelo se mu je namreč, da bi bilo imenitno videti nekoga, s katerim
ti bodo v šoli naphali pamet, še za živega, k temu pa ga je vzpodbu-
jala zgodba o nekem drugem pesniku, ki je otrokom delil kljub svo-
ji ubožnosti fige in bombone in to se je zdelo Lacanu juniorju pri-
meršnje dejanje, ki bi mu prišlo kot naročeno. Dobiti takole bombon
od slavnega moža. To je že nekaj več kot pa soseda Dauphine, ki je
dobila avtogram od Brigitte Fontaine. S temi mislimi v glavi in
najbrž že s katerimi drugimi, ki so vse pričale o moči besede, ki
sebe imenuje resnično, se je v nekem trenutku odločil, da skoči še
preko ceste do sladoledarja in poizve, kako bi se dalo zmeniti za
kakšno kepo jagodovega in mareličnega, dva, ki ju je imel najrajši.
Na tem mestu je treba našo zgodbo prekiniti in se pozanimati
o tem, kaj je ta čas počel himelj Andrč Antoine Mo, vlačilec in vra-
nec, vprežen v kočijo tretjega razreda z odpirajočo streho. Vajeti,
ki so vodile od njegovega gobca pa v roke Jacquesa Preverta pilota
in voznika izvoščka, so lenobno obvisele in himelj Andre Antoine
Mo si je bil na jasnem, da je prišel trenutek, ko lahko v miru zatisne
svoje konjske oči in premisli malo o svojem klavrnem življenju na-
jamne domače živali, ki služi kruh svojemu najemniku s tem, da
dvajset ur na dan koraka po pariških ulicah, v kolikor ne bi kakšen
petičen patron pozval takrat še neznanega Jacquesa Preverta, očeta
pozneje tako znamenitega Jacquesa Preverta sina, pesnika in film-
skega scenarista, da ga popelje na periferijo Pariza na ljubezenski
zmenek, da naj ga počaka, konju pa naj postreže s prosom, ki ga
bo našel v vreči obešeni na kljuko vhodnih vrat. Čutil je, kako mu
po zobeh prijetno škripljejo kroglice prosa, tedaj pa je začutil še
to, da se mu pod kopitom škripajoče vdaja neka lobanja. Brž se je
prestopil, hitro potegnil voz preko malega Jacquesa Lacana in obstal,
ne da bi mogel karkoli storiti za malčka, ki je obležal nezavesten
in ves krvav, zmlet kakor meso za polpete. Jacqus Prevert se je v
tem trenutku predramil, ves prestrašen je planil v budnost, prepri-
čan, da se je zgodilo tisto, o čemer bo čez toliko desetletij pisal nje-
gov sin. O konju, ki se je nekega jesenskega dne zgrudil v ulici
padlih pilotov pod klavrnimi jesenskimi kostanji. Veter je lizal,
zlizal tlak in vrtinčil liste za poslednji epitaf na nepostavljenem
nagrobniku na grobu, ki ga ni, nekega konja. Himelj Andre Antoine
Mo se je zdrznil. Ko je Jacques Prevert senior videl da je s him-
Ijem vse v redu, se je pomiril, ker še ni vedel, kaj se je zares zgo-
dilo. Slutil pa je nekaj, slutil. Za vsak primer je stopil okoli voza,
vedel je, da se Andre Antoine Mo, ne bi kar tako ustavil. Menil je,
da se je mogoče kaj polomilo. Pri tem je razmišljal o nenavadnem
imenu svojega konja, to pa mu je zvabilo solze v oči. Andre An-
toine Mo je bilo namreč ime njegovi rajnki teti. ki ga je postavila
na noge in mu tudi posodila denar, da si je najel konja in voziček.
Po njej ga je imenoval zato, ker ni imel denarja, da bi ji postavil
na grobu spomenik, ves njen denar so namreč razgrabili dediči, o
katerih ni prej nikoli slišal prav nič. Vse kar je o njih vedel, je
bilo to, da stanujejo v nekakšni Ulici stare svetilke in da se pišejo
Lacan. V tem trenutku je bil že okoli voza. ko na tleh zagleda raz-
mesarjenega malčka. Ves obupan se skloni nad drobno telesce in
60
ves srečen opazi, da pravzaprav ni drugega, kot odrgnine po obrazu
in po rokah in da malček enakomerno diha. V tem trenutku je iz
stare hiše pridivjala malčkova mati, sestra že omenjene Andre An-
toine Mo, plemenita Palsudska, poročena Lacan senior, vrgla se je
na nesrečnega izvoščka in vpila nanj: Ti pritepenec, ti navadna hri-
bovska baraba, ti poscan francoski pes. Pri tem ga je bila s pestmi
po obrazu, z nohti mu je grebla po očeh in vlekla ga je za črne goste
lase, kar vse je tako v njem kot v njej vzbudilo določene strasti in
drgete, zaradi katerih sta se nekoč prožneje, ko polkovnika Lacana
ni bilo, tudi dobesedno združila. Iz tega obdobja njenega življenja
se je v življenju ohranila deklica z imenom Maud Manoni in deček
Jean Jacques Miller. Ko je bilo drgetajoče strastno psovanje pote-
šeno, se je gospa plemenita Pilsudski sklonila nad dečka, pritekel
je doktor Maurice De Gaulle, druid Panoramiks in katehet Baude-
laire pa sta se zaustavila sredi prijetnega pomenka o mulatkah in
z zanimanjem opazovala, kaj se tu dogaja. Na tistem mestu se je
ustavil tudi nek prodajalec pisanih steklenih svetilk in ko ga je ka-
tehet zagledal, se je v nemu oglasil hudič in ga nagovarjal, da si ga
privošči, reveža z dna socialne lestvice, bednega proletarca, ki se je
na skrivaj preživljal s preprodajo droge. Tega Gospod katehet tak-
rat še niso vedli. Pozneje nižje doli v temačnem predelu ga je ka-
tehet stisnil v kot, potegnil iz žepa jekleno rezilo znamke Opinnel
in mu grozil, da ga zakolje, če ne sleče hlač in če se ne pokaže v
svoji moškosti. Gospod, mu je razburjeno zašepetal mešetar, gospod,
gospod, in si urno slačil hlače. Izkazalo se je, da nosi v hlačah poleg
mošnje svoje moškosti še drugo z belkastim praškom, za katerega je
trdil, da je v nomenklaturi kemičnih preparatov iz družine narkoti-
kov uvrščen pod geslom Morphin sulfat. Katehet je pozabil na tisto
drugo mošnjo, z zanimanjem se je pogledoval s praški, momljal si
je nekaj v brado in na koncu siknil: Koliko? Mešetar, ki se je spoz
nal na posel, je ponudil, da ga pogosti na svojem domu brezplačno,
ako bi plemeniti gospod hoteli stopiti z njim v njegovo prebivališče.
Baudelaire ni bil strahopetec, bil pa je željan nečesa, kar bi stopilo
na mesto plina v pariškem zraku in spleena v njegovi duši. Telefoni-
ral je Agathi, da se vrne pozneje, oglasila sta se še pri gospodični
Duval in ji pustila listek z naslovom, kje sta, FK)tem pa sta jo mah-
nila v ulico, La Fayette, kjer je prebival dedec. Vstopila sta v raz-
košno hišo, vendar sta se povzpela po stopnicah za služinčad, ki so
se ozke in strme vzpenjale v osmo nadstropje. Starec je s težavo no-
sil svoje svetilke in končno sta se prerinila v mansardne prostore,
kjer je starec najel majhno sobo, velikosti 2 x 2 m. To sobo imam
natanko pred očmi, saj sem tu prenočeval skoraj deset dni aprila
1979, v družbi še z Majdo in z Saksido Jackem. Na stenah so še
se vedno poznali krvavi madeži in praske nohtov in v zidovih je
bilo moč razbrati tisti krvoločen neuklonljiv obup, s katerim se avtor
Cvetja zla ni nikoli hvalil. Prostor je nosil skrivnost skozi stoletja
in ko je prišla noč in ko ni bilo drugega, ko da dolgo v noč strmim
skozi majhno lino na svetlobne točke, ki so označevale vrh Eifflove-
ga stolpa, se je prostor odločil, da mi izda svoje dolgo zamolčane
stiske. Mešetar in Baudelaire sta vstopila, mešetar je zabrisal svojo
steklenico na posteljo in s postelje za posteljo, zaklenil je vrata, del
na gramofon Fantastično simfonijo, najnovejši hit Hectorja Berlioza
(njegovo domačijo lahko vidimo naslikano na enem izmed Utrillovih
platen. Utrillo je naslikal tudi Passage Cotin, to je tisto stopnišče,
kjer je nekoč pred leti še stanoval Valerij Rudolf s svojo življenjsko
tovarišico Margarito Tesalsko, kneginjo Habeler — Messner). Za-
temnil je lino, prižgal laterno magico, zakuril majhen gorilnik in v
skodelici za čaj prekuhal steklene brizge, ki jih je uporabljal še
Pasteur za cepljenje proti pasji steklini, kakor se je pohvalil. Kako
je prišel do njih ni povedal, vendar si je Baudelaire mislil, kako.
Pa kaj me briga, si je mislil in premišljeval, kako bi zajebal starca
kako bi mu ukradel bisago s praškom in jo mahnil k Duvalki na
klepet in dober narkotiziran fuk. Spet mu je v mislih zaplesal njen
rdeči balkon, njena dolga čokoladna stegna, njen mehak trebuh, ki
je mlel kakor mlin za kavo, kot ga je narisal Marceli Duchamp, nje-
na vlažna, sočna vagina, kosmata kakor Walt Whitmann, opazoval je
njeno vitko nago telo, ki se je zvijalo pri hoji, njeno rit, ki je kar
kričala po fuku, njene dojke, ki so plesale pri zastrti svetlobi petro-
lejke tango. Duvalka, Duvalka, je šepetal katehet pri svetlobi la-
61
teme magice in si živo predstavljal, kako zleze nanj s svojim satan-
skim obrazom in kako mu s strastnim sopenjem ukazuje: Izvleci
svoj meč, ti zadnji od junakov Ahaje. Daj, da tvoja zvesta sužnja
okusi sladke solze tvojega poraza, daj da tvoja pohotna gospodarica
zažari in plane na semenu tvoje v strasti in preldetstvu razčefukane
duše, ki zaman išče svojo muzo v mehki copati moje pičke. Baude-
laire je skoraj omedlel od sUne strasti, ki je plala skozi njega ka-
kor reka, za katero se ne bi dalo reči, kje so njeni bregi. Daj stari,
podvizaj se s svojo pikapolonico, ga je vzpodbujal s postelje, zanos-
no stegnenega in z zaprtimi očmi in z roko, vdeto skozi razporek
svojih hlač na trzajočega plodilca jalovega rodu. Amadeus Kalvi-
nius je v tem času napolnil brizgo z žlahtno kapljico. Baudelaire je
zavihal rokav svojega plašča in pokazalo se je bledo in drobno mi
šičje, sredi katerega je plala vozlata žUa. Katehet si je prevezal bi-
ceps z vezalko nekega gojzarja. Žila je izbuljUa oči in se napela
kakor bik. Starec je zasadil iglo v žilo in počasi spraznil brizgalko.
Ko je bUa prazna jo je hitro potegnil iz žile in Bodelaire se je zvrnil
vznak kakor narkotizirani bolnik zvečer. Omahnil je na posteljo, da
bi se v naslednjem trenutku skrčil kakor glista, na katero je stopil
nekdo z podkovanim gojzarjem, pa spet omahnil v temotno in te-
mačno težko blaženstvo narkotične omame.
V	tem času je v kletnih prostorih Moulin Rougea mulatka Mad-
moiselle Duval visoko dvigovala vitke noge in kazala s čipkastim
platnom prevlečen razporek, kar je moške, zbrane v dvorani prijet-
no ščegetalo v koraku.
V	tem času je na plaži pri San Tropezu Antonio des Mortes
posnel na fotografsko ploščo slikarja Toulousa Lautreca, ko je ta
sral v pesek Sredozemskega morja.
V	tem času, je bilo jasno, da se malemu Jacquesu Lacanu ni
zgodilo nič hudega.
V	tem času je mesec zatonil v pozabo.
Tretji del zgodbe o Jacquesu Lacanu
Pri petnajstih je Jacques Lacan junior ležal na kauču v dnevni
sobi gospe Ferenček in bral roman z naslovom Ozri se proti domu,
angel, ameriškega pisatelja Thomasa Wolfea. Bil je ravno na strani
109, ko je v sobo vstopila gospa Ferenčak, vdova, v rokah je imela
dve plastični vrečki z napisom Nama in v njih je nosila vse polno
jestvin, katere pa so bile te jestvine, Jacques ni mogel videti, ker
so bile v vrečki.
Dober dan Jacques, kako ste kaj.
Dober dan gospa Ferenčak, ravnokar prebiram nek roman.
O, ti lump ti, mu je požugala gospa Ferenčak.
Oh, saj ni nič takega, je z narejeno malomarnostjo rekel Jacques
in zardel do ušes.
No če ni nič takega, kaj pa potlej je. Gospa Ferenčak je stopila
v kuhinjo in odložila vrečki na mizo. Potem se je vrnila v sobo in
si slekla plašč ter ga dala v omaro. Nato je sedla v naslonjač desno
od klubske mizice in ga pogledala v oči.
No Jacques, povejte mi po pravici, ste položili izpit.
Jacques je neumno pogledal in zajecljal: Ja kako pa veste.
Je že tako, da vem, je dejala in se stegnila po reviji na mizi.
To je bUa revija Start in na prvi strani je bilo preko cele strani
fotografirano golo dekle.
Ste to vi kupili, Jacques.
Ne, ne. To mi je dal nek prijatelj. No saj ga poznate. Valerij
Rudolf. Res smešno ime.
Ta baraba. No sicer je pa kar prijeten človek. Vsekakor zelo
nenavaden, se vam ne zdi. Pisatelj po poklicu, tu iz mesta po roj-
stvu.
Gospa Ferenčak je zvonila z nogo na kateri je samo na prstih
bingljal čevelj z visoko peto. Listala je po reviji, ko da je že poza-
bila na to, kar sta se malo prej zgovarjala.
Jacques si ni mogel kaj, da ne bi pogledoval gospe Ferenčak pod
noge. Takole je divjal s svojimi mislimi:
Mater baba bi te nategnu. Vrgu bi te s tistgale fotelja, potegnu
bi ti kiklo nad tistle grmiček, ki ga noseš pod trebuhom, malce bi
62
motovilila in onegavila, potlej pa bi segla po mojmu tiču in si ga
naperila tja v svojo kotanjo .. .
V	tem trenutku je pozvonilo in gospa Ferenčak je pogledala iz-
nad revije na način, ki je popolnoma jasno povedal, da je uganila
vse njegove misli. Jacques se je po mladeniško nerodno zarežal, se
skopal s kauča in stopU proti vratom, da jih odpre.
Še enkrat je zazvonilo.
Že grem, že grem, je godrnjal in vpil in se privlekel ves neje-
voljen do vrat ter jih odprl. Tam na vratih je stal Valerij Rudolf in
mlaskajoče zagostolel:
Oh moj bog, Jacques, ti si doma. Mar nisi položil izpita. Toda
ni čakal na odgovor, vstopil je, počohal mladca po laseh, slekel
plašč in sezul čevlje, odložil marelo in klobuk, nataknil copate in
kopalni plašč, si nadel na glavo gumijasto kapo in na oči masko iz
črne svile, ovil okoli trebuha šal iz surove bele svile, potegnil iz
rokava kopalnega plašča zajca, iz žepa na prsih rdečo torrearro in
se z glasnim ole zagnal v sobo, pripravljen da z enim samim sun-
kom prebode nehvaležnega kupca, ki je v tem trenutku preplašen
skočil skozi okno in se ujel za napušč pri sosedovih.
Ja Valerij Rudolf, kaj za vraga pa počenjate.
Oh, madam Ferenčak, ravnokar sem zadel na loteriji.
No, kaj takega, kdo bi si mislil.
Jacques je zaprl vrata za seboj in mirno rekel: Valerij Rudolf,
ti si Idiot na Kvadrat.
Sobo je zajelo veselo vzdušje.
Pogrnili so mizo in jedli, kar je Gospa Ferenčak prinesla iz tr-
govine. Tu je bilo vsega. Sredi mize je bilo v buteljki rdeče vino,
v skledici, ki jo je pokojni Damjan Ferenčak prinesel iz Indonezije,
so bile rdeče redkvice. Na krožniku iz češkega porcelana je bU na-
rezan sir in česen, potlej pa nariban hren in malo prešane šunke za
priboljšek. V kozarcih se je svetlikalo belo vino. Valerij Rudolf je
izpod kopalnega plašča potegnil zavitek jabolčnega zavitka in debelo
knjigo, ki jo je med jedjo neprestano prebiral. Vsake toliko časa je
segel po beležnici in svinčniku in si nekaj zapisal. Gospa Ferenčak
je pomežiknila Jacquesu in ga pod mizo prijela za nogo. Jacques se
je sklonil čisto k njej.
Ne dajta se motiti, je v tem trenutku rekel Valerij Rudolf in
si popravil naočnike. Spet si je nekaj zapisal, tokrat se je zdelo, ko
da zapisuje neko število od ena do deset.
Pogovor se je zdaj obrnil na bolj površne teme.
Jacques, ki je medtem že počohal Ferenčakovo po grmiču, je
počakal, da je Valerij Rudolf prenehal s čitanjem, nato pa ga je
obotavljujoče vprašal:
Saj veste, zakaj sem v vašem mestu.
Hmm, daa, je zapel Valerij Rudolf Fungus svoj obraz.
No, ni da bi se pritoževal, je zdaj momljal s polnimi usti ja-
bolčnega zavitka Jacques Lacan.
No in? je, napel obrvi Valerij Rudolf in se pri tem poskušal ob-
našati kot da ni univerzitetni profesor na oddelku za primerjalno
književnost in literarno teorijo.
Najbolje bom storil, če grem spat, je dodal Jacques.
No, ne jemlji si tega izpita k srcu, ga je bodril profesor.
V	tem trenutku je pri vratih zazvonilo.
Mogoče je Derganc, je rekla Ferenčakova in se namrdnila. Na-
mreč tega Drganca ni trpela v svoji hiši. Jacques pa je bil ves nor
nanj. Spet ga bomo pili, je vzkliknil in že hotel vstati, ko se je ne-
nadoma spomnil, da bi lahko bila Meta Pečarjeva, tista, ki okoli
vratu nosi konjske žvale.
Ko jo jebe, si je mislil.
No, mogoče je pa Meta Pečarjeva, je rekel Valerij Rudolf ves'
vesel, to dekle je res imel rad. Že je vstal, ko se je spomnil, da je
čisto možno, da je Saša Miklayc, fuzbaler nogometnega kluba Vojvo
dina. Tega tipa ni prenašal, zato je kar obsedel in se spet poglobil
v branje.
Spet je pozvonilo. Toda niti enemu od treh ni niti na kraj pa-
meti prišlo, da bi vstal in odprl vrata. Toda tisti na vratih se ni dal.
Očitno je vedel, da je nekdo doma in na vsak način je hotel, da bi
mu nekdo odprl, kajti imel je nekaj, kar je na vsak način hotel od-
dati. Tisti trije tega niso vedeli, ampak bil je poštar z nekim sporo-
63
čilom. To sporočilo je moral pod nujno predati. Mislil si je pač, da
se gospa Ferenčakova morda kopa, študent je pa ves v knjigah, pa
nič ne sliši. To je čuden dedec, tale študent, si je mislil, po ves dan
čepi v knjigah, le redkokdaj stopi do biffeja, pa še teikrat ga zvrne
le šilce in se koj vrne med knjige. Mora, da je malce za luno.
Spet je pozvonil.
Premišljeval je o gnusnem dolgčasu, ki mu ne da miru. Poštar
Jakob Singer je prišel v Ameriko že pred kakimi tridesetimi leti iz
Poljske. Njegov oče je imel nekje v gozdovih Galicije majhno bra-
njarijo, s katero je preskrboval kakih trideset vasi. A sčasoma je
postala draginja in ni kazalo, da bo lahko preživel vse svoje otroke.
Bilo jih je sedemnajst, od tega tri dekleta. Mati je bila pobožna žen-
ska, hodila je na sabath in v sinagogo, kjer je z zvonkim glasom
prepevala Saliim in toro. Vedno se je nosila spodobno in iz njenih
ust ni nikoli prišla bogokletna beseda. Spoštovala je tradicijo in ve-
nomer je opozarjala svoje otroke, da je tradicija tista vez, ki še drži
Žide skupaj. Ko bo popustila ta vez, nas ne bo več. To pa je proti
Mojzesovim zakonom in proti Abrahamovem semenu in Sarinem
mesu. Mar ni iz Abrahamovega semena in z Sarinega trebuha zrasel
rod, ki sega do nas. Toda ničesar ne bi bilo, nihče ne bi vedel za nas,
ko ne bi bil Bog tako pameten, da nam je dal Knjigo. Knjiga, otr^i
moji, Knjiga je več kot vsaka tradicija, Knjiga je zapisana Božja
Beseda, je Večna Luč, ki nam sveti na teh temotnih nočnih poteh
po svetu. In samo tisti, ki bo poznal knjigo, se bo nekega dne z
Mesijo vred povrnil v sveto deželo Josafat, v Kanaan, v Izrael, kjer
pomaranče zorijo preko celega leta, in koder puščavski veter ne ve
za utrujenost. Izrael, ta davna zibel narodov, maternica žita, zibelka
polisa in politike, dežela, na katero se naslanja v svojo slano glavo
Morje Smrti. Tako mu je govorila Rahela Rasomon, poročena Singer.
Tako je govorila in tako živela. Umrla je v Dachau. Bog ji daj večen
mir in pokoj. Salem alajkoom.
Spet je pozvonil.
Tokrat so vsi trije vstali, vsak pripravljen, da sprejme nase mo-
ro tistega, ki drugemu vzpodbuja dušo. Tako so stali vsi trije zdaj
pred poštarjem Jakobom Singerjem, rdečeličnim, bledikastim moža-
karjem v poštarski uniformi, s torbo preko ramen, s pismom v roki.
Tovarišica Nadja Ferenčak, je uradno poklical.
Da, to sem jaz, je rekla Nadja Ferenčak.
Monsieur Jacques Lacan!
Oui, c'est moi, je prikimal Jacques.
Gaspud Valerij Rudolf, magister!
Ibi Rhodos, ibi salto, je dodal preudarni Valerij Rudolf.
Pismo za vas. Prosim tule podpišite.
Na kar so vsi trije podpisali na pokazanem mestu v zvezčiču,
Jakob jim je predal pismo, pozdravil s tem, da je primaknil k čepici
tri prste, se obrnil in odšel po stopnicah, da je še nekaj časa odmeval
njegov korak po hodniku, dokler ni skoraj povsem zamrl.
Potem so tresknila vhodna vrata in slišati je bUo samo še so-
seda ki je tulil na svojo ženo, da je nemarna gorenjska prašiča,
uhrna ko vsaka svinja in da ji bo vse kočnike zatolkel v zid.
Nadja Ferenčakova je zaprla vrata in pogledala na koverto. Tam
so bila napisana vsa tri imena.
Stopili so v sobo in sedli okoli mize. Potem pa so odprli pismo.
V pismu je bil en sam listek. Na listku je pisalo:
POČAKAJTE, DOKLER NE PRIDEM
GODOT
Konec zgodbe o Jacquesu Lacanu
V	vmesnem času sem spal trinajst ur in pet minut.
V	vmesnem času sem iz desak zbil leseno hišico za vrabce, ki se
po tej žalostni in nadvse deževni jeseni skitajo po našem balkonu.
Ta hišica povsem spominja na mojo duševnost, saj je zbita iz ne-
pravilnih delov, ki zgolj organizirani stojijo v držah, ki niso zares
tudi njihov edin in glavni namen. Zdi se, da je v tej hišici na delu
tista teorija sveta, ki pravi, da ni nič večnega, da se vse venomer
spreminja in tako je videti, da se je hišica spremenila iz prej neče-
sa drugega, saj so še vsi posamezni deli od tistega prej, samo orga-
nizacija, ki te dele spet. združuje v neki novi celoti, je druga. Ta
64
hišica predvsem spominja na penzion Edelweis iz letoviščarskega
kraja v vzhodni Švici z nazivom Altamont.
Spominja pa tudi na podstavek za na kateder, ki univerzitetne-
mu predavatelju olajša naporno sledenje zapiskov za tekoče preda-
vanje.
V	vmesnem času je prišel na obisk Iztok Saksida Jakac najboljši
jugoslovanski literarni teoretik in zelo dober glasbenik. Prišel je s
svojo hčerko Amando.
V	vmesnem času so na luni postavili prvo vesoljsko postajo s
povsem človeško posadko. Med njimi je tudi neka žena, Valentina
Terjoškova, junak Sovjetske Zveze z redom socialističnega dela in
mojstra športa, poročena Semjonov — Tjanšanski.
V	vmesnem času je nadaljevanje zgodbe o Jacquesu Lacanu po-
čivalo v rokavu plašča;
z vonjem po breskvah, uvoženih iz južne Italije, okraj Abruzzi;
z vonjem po trhlem lesu in po železovih opilkih, razzarjenih;
srebrn prah, ki se kopiči pod konico noža v stružnici. Za struž-
nico je tovariš Tito, kovino strugar in predsednik socialistične ljud-
ske republike Jugoslavije;
z vonjem po suhemu brašnu v tovarni suhih kosmičev v Bistri,
poleg nekdanjega kartuzijanskega samostana in v bližini ene izmed
prvih papirnic na našem ozemlju; z vonjem po skrbno urejenem
samostanskem vrtu spomladi, ko se v jutranjih urah dviga rahla
meglica iznad bajerja, po katerem drsijo race s prirezanimi perot-
mi; z vonjem po nekdanji kovačiji in po solzicah, s katerimi je po-
rasel breg nad samostanom in vznožje kamnitega viadukta, po kate-
rem pelje proga Dunaj Trst;
z vonjem po dežju in jeseni in po dimu, ki se vleče težak pri
tleh, dim iz vlažnega lesa, ki ga ni uspelo spraviti pred dežjem in
prvim letošnjim snegom na suho;
z vonjem po otroških solzah, po poscanih plenicah in po hrapa-
vem joku, ki se prebija skozi vneto grlo;
z vonjem po dvotaktnem stroju z notranjim izgorevanjem, z
vonjem vartburga, ki je pred pol ure peljal po cesti in za seboj za-
kadil mesto z modrikastim dimom;
z vonjem po ptičih, ki jih že dolgo ni bilo na plot pred oknom
stanovanja v nekem pritličju, zjutraj ali proti večeru, ko se noč pla-
zi s svojim do kosti mokrim plaščem proti koncu pete ure;
z vonjem po nakradenem radiču, ki se povit v časnik naložen v
hladilniku konzervira za nedeljsko kosilo, z vonjem po nakradenem
zelju, ki povit v časnik v hladilniku molči, z vonjem po krompirju,
ki od zemlje blaten, velik kot otroške glave v kleti v zaboju spi pre-
ko zime;
z vonjem po prešvicanem proletarcu, ki se vsede poleg stare
ljubljanske dame na avtobusu, potegne iz žepa časnik in ga lista in
malomarno bere;
z vonjem po revoluciji, ki se je scvrknila v malomestno dikta-
turo birokracije, anonimne, pa vendar se ve, kdo so tisti, ki jim ne
gre slabo;
z vonjem po kapitanih linijskih ladij;
nenazadnje z vonjem po zatohli kopalnici sredi noči, ko delavni
ljudje spijo in morda zaradi preobloženih želodcev v sanjah obnav-
ljajo vse dogodke, ki jih po televiziji niso prikazali do konca;
nenazadnje z vonjem po elektrolizi, pri kateri mehurčki plina
brbotaje hitijo vsaki na svojo stran, ta na anodo, tisti na katodo;
nenazadnje z vonjem po čudnem otroštvu;
nenazadnje z vonjem o zavesti o istosti tistega, ki je kot otrok
živel stisnjen v stranski prostor tekočega in delujočega sveta, in
tistega, ki živi danes in se ukvarja z nizanjem črk;
nenazadnje z vonjem po neumitem telesu tistega, ki je svojo
bolezen preležal v postelji, potan in sredi vročičnih sanj o uspelo
napisanem romanu;
nenazadnje z vonjem njegove žene, ki za lonci ropota, okoli nog
pa se ji mota hči in se dere;
nenazadnje z vonjem po obljubljenih obiskih, ki jih nikoli ne
bo, z vonjem po soncu, ki sije nad Kranjem, z vonjem po Nejcu Za-
plotniku, ki je prvi Jugoslovan, ki je prilezel na vrh Samargathe;
nenazadnje z vonjem po Andreju štremflju, ki je dvajsetleten
prilezel na Skriti Vrh, v času, ko njegovi sovrstniki filozofirajo po
65
kavarnah in razpravljajo o tem, kaj je treba storiti in pijejo pivo in
kadijo Dravo in drage cigarete;
nenazadnje z vonjem po zakajenih kavarnah, v katere se proti
sredini noči stekajo vedno eni in isti ljudje;
nenazadnje po romanih, ki jih izdajajo mladinske založbe in v
katerih dobro vedno zmaga nad slabim in je dobro vedno nekako
povezano z narodno osvobodilno borbo;
nenazadnje z vonjem po tovarnah, v katerih črni možje krivijo
žarečo železo in razbeljene kače lovijo z dolgimi vzvodi, z vonjem po
razmočenih tleh stanovanja, ki ga je zalila sredi noči voda za ped vi-
soko, ker je odpovedal hidrostat pralnega stroja;
nenazadnje z vonjem po skednju, ki je pogorel in je bil vreden
okroglo štirideset miljonov starih dinarjev, z vonjem po ožganih
štrcljih, ki se mokri svetijo v zahajajočem soncu;
Nenazadnje z vonjem po Grmadi in po Toškemu čelu, do katere-
ga je s tega mesta tri ure peš;
nenazadnje z vonjem po poznem kosilu;
nenazadnje jaz sam s svojim romanom, v katerem nastopa
Jacques Lacan s svojo življensko zgodbo, kateri se počasi bližamo h
koncu.
Jacques Lacan in njegova življenska zgodba, ki se steka proti Koncu
Nenazadnje z vonjem po Raduhi.
Jacques Lacan je genialen šarlatan!
Antifon iz Abdere (480^11)
Antifon iz Abdere je bil ne le po času, temveč tudi po pomenu
prvi sofist, kakor se je sam imenoval. Kot tridesetletnik je zapustil
domači kraj Abdero v Trakiji ter živel poslej nemirno življenje po-
tujočega učitelja. Tudi v južni Italiji in na Siciliji je bil. Zlasti rad
pa je prihajal v Atene ter se tu po dlje časa mudil. V atenskih izo-
bražencih je našel navdušene častilce. Celo Perikles (Tukidides, HG.
IV, 205 c) mu je odprl svoj dom in srce in Euripides (Enneadae) ga je
močno spoštoval. Ob ustanovitvi Turiov v Lukaniji 444/43 je prejel
častno nalogo, naj izdela osnutek zakonov za novo naselbino — za
tujca vsekakor lepa odlika. »Občudovali smo ga kakor boga zaradi nje-
gove modrosti«, govori o njem Platon po Sokratesu v Teaitetu. Kamor
je prišel, povsod je očaral mladino s silo zgovornosti in z osebno pri-
kupljivostjo. Predaval je o hidrolizi, retoriki, pravoznanstvu, an^izi
duše, etiki in pedagogiki in je bil sofist, ki je od učencev pobiral
denar. Malo pred smrtjo je bil zaradi uvodnega stavka v svoji knjigi
Seminarji XX obtožen in obsojen na smrt. Eksekuciji se je sicer iz-
maknil, toda na begu v Sicilijo se je ladja, s katero je potoval pre-
obrnila in potopila. V zvezi s tem kroži med zgodovinarji in poznaval-
ci njegovega dela naslednja anekdota:
Nekega dne so se na zahodu nabrali črni oblaki, veter je nara-
sel in ladjo so začeli premetavati visoki valovi. Kapitan na ladji je
bil izvesni Gordon Plim. Antifon Abderski in Gordon Plim sta mar-
sikatero urico presedela ob bokalu na premcu ladje, v prijetni senci
takoimenovanega prečka jadra. Nekoč, nedolgo pred tem viharnim
dnem sta se razgovarjala o gram'atiki in o slovstveni kritiki, kajti
Grk je bil mnenja, da je za moža glavni del izobrazbe v tem, da je v
tem dvojem dodobra podkovan, da je zmožen ocenjevati pesniška
dela glede na to, kaj je v njih dobro, kaj ne, dalje, da se razume na
analizo in more odgovarjati na zadevna vprašanja.
»Kapitan je brezdvomno vsestransko izobražen mož. Gotovo ste
do potankosti podkovani v navedenih veščinah,« se je nasmehnil
Grk ves rahlo razburjen vsled dejstva, da se bo mogel tu daleč v
izgnanstvu pogovarjati o rečeh, ki so mu bile najljubše.
»Žal sem popolnoma nepismen in o teh rečeh nimam najmanjše-
ga pojma, porkaduš,« je priduškal kapitan Gordon Pim.
Ooo, potem ste izgubili vsaj polovico življenja, je razočarano
vzkliknil zadržani Grk Antifon Agentski.
Gordon Pim, kapitan, je samo skomignil z rameni in si natočil
kozarec. Nato pa se je molče zazrl prek vodne ravni in se z očmi
zapletel z dvema galeboma, ki sta popolnoma negibna drsela nad la-
djo. Kakšni neverjetni mojstri letalci so ti galebi in kako nespretni
so, ko enkrat pristanejo na trdnih tleh, tako ljubih človeškim bit-
66
jem, je zamaknjeno dejal in ga zvrriil po grlu, na dušek ga je, poln
kozarec vina.
Da, da, je momljal zamišljeno Grk in se ves predal nekemu pro-
blemu, ki se mu je prav ta hip porodil v glavi. Šlo je, namreč, za
problem »šibkejšo stvar napraviti močnejšo«.
Tako je preteklo več dni in noči od tistega pogovora, pa do dne,
ko so se na zahodu zgnetli oblaki v nepredirno črno steno nad ne-
mirnim morjem. Kmalu jih je vihar dosegel, mornarji so zvili jadra,
strahopezdljivo pogledovali proti nebu in na ves glas molili. Vi-
deti je bilo, da bo šlo tokrat zares. Mornarji so izvolili med seboj
svoje predstavnike in ti so stopUi do kapitana, nagovarjajoč ga, da
žrtvujejo Pozejdonu, še preden bo prepozno. Kapitan ni bil vraže-
veren, vendar je poznal človeško narav in je vedel, da bo to dalo
vsaj nekaj moči preplašenim in vraževernim možem. Izpod palubja
so privlekli meketajočega kozla in ga zaklali na žrtveniku pod glav
nim jadrom. Kozla so razkosali, zajeto kri pa zlili v morje, mrm-
rajoč pri tem uroke in verze iz Homerjevih pesnitev, ki so govorili
o nagovorih raznih bogov, med drugim tudi o nagovoru Pozejdonu,
Trizobcu in Ščitonoscu, pohotnemu starcu, ki mu je teknilo rahlo
meso žlahtnih, komaj se razcvetelih devic.
O Tisti, ki v Besnosti Z Brakreno Gorjačo Pobija ...
Aj, aj, aj,... ki V besu z Bakreno Gorjačo Pobija . . .
Preko morja se je med divjanje viharja zaganjalo preplašeno
tarnanje devic in mornarjev.
Kapitan Gordon Plim si je bil na jasnem, kako se bo vsa stvar
iztekla. Stopil je do kabine, v kateri se je po postelji valjal razuzda-
ni Grk, potrkal je na vrata in vstopil. Grk je bil tokrat bel v obraz.
»Kaj se dogaja,« je vprašal.
Ali znate plavati, je vprašal kapitan Gordon Pim.
Žal ne, je nestrpno odgovoril Antifon iz Abdere.
Potem ste izgubili celo svoje življenje, gospod, kajti potapljamo
se.
Tako je torej končal tisti, ki je obvladal analizo in gramatiko.
Oblast je dala poiskati vse njegove spise pri zasebnikih ter jih je
javno sežgala. Ohranilo se je iz njih komaj nekaj vrstic. Toda povej-
mo na tem mestu in za konec njegove zgodbe še to, da Platon samo
njega omenja v svojih dialogih kot misleca in ga skupno s Herakle-
itosom, Parmenidesom in Empedoklesom imenuje »modrega«!
Jacques Lacan je tako obrnil še zadnji list svojih izpiskov in po-
gledal po zbranem avditoriju. Gospoda, je preudarno in z zvitim
nasmeškom na obrazu dejal: Prihodnjič si bomo ogledali, v čem je
ključ do te navedene zgodbe o mojem že pokojnem kolegi, ki se je
zapisal v zgodovino s stavkom, za katerega lahko rečemo vsaj to,
da je preroški. Od kod je lahko nek antični modrec modroval o mo-
jem stališču, o mojem poreklu, o znanju, s katerim se ponaša tisti,
ki vam posreduje neko znanje, za katerega lahko uporabimo samo
take nadevke, ki vzpodbujajo pri poslušalcu spoštovanje do tega
uma. ki si lahko pripiše, da ga besede zaman lovijo v svoje stanove.
Predlagam torej, da si za prihodnjič ogledate obravnavano literatu-
ro, da se pri tem izognete površnemu hvalisanju urednikov antologij,
ki v uvodnih sestavkih nakladajo o modrosti, o kateri se sami niko-
li niso prepričali na mestu, za katerega je znano, da zahteva na-
tančno in dolgotrajno študiranje. Predlagam vam torej, da se obrne-
te na sam vir in da si za začetek preberete Hrestomahijo Kitajskih
Litanij izpod peresa Rudolfa Meistra, Prevajalca.
Predavanje o Z in o Gaussovi krivulji št. 3, ali o Irmi
Preden smo se zadnjič razšli, sem vam predlagal, da si natanko
preštudirate nek tekst. Zanima me, ali ste to storili, kajti moje izva-
janje bo toliko bolj strokovno, kolikor več vas je prebralo ta klju-
čen tekst. No, po številu dvignjenih rok sodim, da se niste ravno za-
vzeli, še več, povsem mirno lahko trdim, da ste vso stvar vzeli pre-
več lahkotno, toda o tem se bomo menili na izpitih, ki vas še ča-
kajo. Dovolim si vas opozoriti, da bom na izpitih strog in nepopust-
ljiv.
Ziadnjič sem vam povedal neko zgodbo o nekom, ki se je ukvar-
jal z analizo in z tolmačenjem pesniških del s posebnim ozirom na
dobro, oziroma slabo v teh pesniških delih. Žal vam zadnjič nisem
67
govoril o rečeh, o katerih ste se lahko podučili v navedenem tekstu,
tako da lahko popolnoma zanesljivo trdim, da ne veste, da se je mo-
žakar predvsem ukvarjal s politiko in vzgojo, in da se pojma dobre-
ga in slabega razkazujeta ravno v toposu politike na način politič-
ne vzgoje, to je tiste vzgoje, ki se daje v službo državi in njenemu
dobremu oziroma slabemu. Kaj to pomeni, to dobro v navajanem
smislu?
Da lahko to razumemo se moramo posvetiti še eni izmed reče-
nic, s katerimi nas zasipajo skopi antični viri. Ne smemo pozabiti,
da so se našli, ki so njegovo politično vzgojo razumeli preveč dobe-
sedno. Ti so se v zgodovino človeškega dejanja uvrstili kot požigalci
njegovih knjig. Seveda ne vemo ničesar o njihovih imenih. Morda
pa lahko sklepamo, saj se je nekaj podobnega lotilo tudi moža, s
katerim smo si dali opraviti pred časom. Tudi sam kamnosek, veli-
ki vzor antike, vemo, da v njegovem življenju zajadra nad Atene
senca tiranije Trinajstih. Mar ni njegova filozofija skotila tistega Al-
kibiada. In v času tiranije ni nobenega govora o tem, da se ne bi
smelo filozofirati. Mar bomo naklonjeni temu čudnemu tiču, ki ga
zgodovina plasira kot svobodomisleca. Naše mnenje je tu merodaj-
no, tako nas uči naš človek. Po sledi njegove modrosti se bomo od-
vrnili s simpatijo, ki se je zazrla proti Drugemu.
Ko že govorimo o Redu, omenimo še tistega, ki je v carstvo lo
gosa kekosmenosa vpeljal eidos števila. Povsem lahko razumemo ta
razburljiv trenutek. V topos je planila veščina, ki ji do tedaj ni bi-
lo moč blizu. To nenavadno znanje, ki se nam zdi udomačeno in sa-
moposebirazumljivo je nekakšen ključ tudi do dobrote, o kateri se
bomo razgovorih. Vendar pa se na tem mestu še hvalimo s svojo
modrostjo, do katere vas hočemo še pripeljati. Seveda ne bo nič na-
domestilo let, v katerih je to razvidno zorelo. Tu je še vseeno na de-
lu kvaliteta, s katero ne morete skozi šivankino uho. V toliko sem
vedno že pred vsemi vami in moja prednost poslovično narašča z
vsako resnično besedo, ki vam jo podarim svest sd svoje ljubeznivo-
sti. Pa vendar, mar je zdaj še skrivnostno, čemu ves ta rompompom
okoli denarja. Končno si- denarja nisem zmislil jaz, ali pa lahko re-
čem, da se je denar zmislil mene. O tem kdaj drugič, mi pa stopimo
po sledi tega začudujočega dobrega.
Ni treba, verjamem, opozarjati na to, da se to dobro vedno pa-
se nekje v bližini filozofov, ki se postavljajo s političnim nazorom.
Zaradi vsega tega imenujemo na tem mestu tudi zagrizenega so-
vražnika Sofistov Platona enega izmed sofistov. Še več, tudi sebe
imenujemo sofista in sicer si samovoljno lastimo naziv Mojstra. Mar
to ni dovolj, da bi se lahko tu tudi že odvrnili od besedičenja. Pa
vendar, mar vas naša zgovornost ne privlači. Tu je treba uvesti neko
korekcijo. Naša zgovornost nima z vami prav ničesar. Na delu je ne-
ka splošna zgovornost, o kateri niti vi, niti mi nimamo razen nekate-
rih misli, nobenih niti v svojih rokah. Upamo pa si na podlagi izva-
janja, ki si ga na tem mestu lastimo, trditi^ da nas drži v rokah. To-
da, naša misel je moderna, poglejmo v začetek, ki se je preprosto
ekspliciral, žal pa se je ravno zaradi svoje preproste eksplikacije
odel v neko nerazumljivost, ki ji je še treba izboriti njene skrivno-
sti.
Tu zapuščamo takoimenovano politično historičnemu materializ-
mu. Mi pa se bomo odkrili do mere, ko bo sofizem stopil v luč sin-
droma. S kakšno modrostjo se postavljamo. S tem začenjamo pot
modrosti. Vaš molk je vzpodbuda za moj pogum. Tu smo si torej
edini. Vendar je tu težko trditi, da sploh še lahko govorimo o izho-
diščnem nivoju. De te ga srat no. Tu si pomagamo s tehnicističnimi
prijemi. Vse, s čimer se lahko proslavimo, je v tem, da smo nek teh-
nicizem vpeljali v svojo stroko. Edini smo si glede modrosti, o ka-
teri modrujemo. Vendar pa vaša zmeda še ne odreka moji odkritosti
njene temotne žlobudrance. Herakleitosa so imenovali temni in se
sladili ob njegovih aforizmih. Mar poznate to delo, ta slasten čar, ki
ga ripsanje črk uvede v gnoso. Mi se ne postavljamo s kakšno no-
viteto. Samo vpeljujemo sindrom, vaša modrost, ki je hkrati tudi
moja, pa se ob njem razodeva kot sindrom, kar je isto, samo da tu
ni nikoli nihče neobremenjeno razmišljal. Ne bodite no smešni, tu
vendar prodajamo. Treba je nekaj vedeti o trgovini. Gibljemo se v
polju simptoma. Tu je denar, ki ga radi primaknete. In mi naj vam
razložimo, kar veste že sami, toda bog vam pomagaj, vi ne veste ni-
68
česar. Da bi tako hitro končal svoje poslovanje z razprodajo. Mar ni
vsak izmed vas že priučen do mere, ko prevzame poslovalnico sam.
Tako torej bodi. Ključ pa le naj obtiči v mojih rokah. Tako boste
še kdaj prišli s svojimi dobički, da jih zamenjate za navodila, o ka-
terih se vam še sanja ne. Zanašajoč se na človeško dejanje, ki mu
kot ljudje ne moremo ubežati, mar nismo animal politicum, smo
razpeli že razpeto mrežo za lastno prakso. Ni slučaj, da vseeno osta-
jamo tu, kjer se poslovalnica imenuje ordinacija. Samo ostajamo člo-
veški, o bogovih pa prav nič ne vemo. Na tem nivoju torej inštalira-
mo svoje podjetje.
Za zdaj smo bili potemtakem preveč ontološki. To svoje dobro
smo pac vnovčili, mar to ni dobro. Zdaj bi naj se razkrilo tisto, kar
naj bi šlo dobro v prodajo. Mar ste nori. Da bi nas takole s trepetlji-
ko ali belo omelo kar pomedli s tega sveta, še prej pa da bi se kar
poreakcionarili za nekakšno prevlado enega samega, ali pa petih.
To ni naš način in ne naša pot.
Pa vendar pričakujete zdaj nekakšno objavo, ki bi vas potešila
v vašem pričakovanju. Ali naj vzkliknemu pri tej priči, da se nam
vse sladko jebe. Pa vendar še ni čas za kaj takega. Pa tudi ni, da bi
pozneje govoričili naokoli, da je staremu spodrsnilo. Še vedno pa vas
držim v svojih rokah in še nisem uporabil kemične formule, kajti
vaše pleteničenje presega mojega in tu je še dosti dela.
Oglejmo si primer takoimenovanega strahu (le Peur). Tisti, ki
se spoznajo na te stvari trdijo, da je v sredini votel, okrog ga pa nič
ni. To se nam ne zdi nezanimivo. Pa vendar, ostanimo v območju
resnične besede s tistim znamenitim vzklikom: Meister Rudolf, požri
svoj nič (Nichts). Razkriti nam je torej, kako je s to hišo življenja
in na žalost še ni priče o kakšni smrti te modrosti. Če smo pošteni
in zakaj ne bi bili, potem se bomo oglasili in izjavili z že omenje-
nim Asindromom, ki pa se v trenutku v lokalu nekega stanu spre-
meni v sindrom. Toda o tem vam ne bomo povedali ničesar več. O
tem vas podučijo klasični študiji veliko izčrpneje kot pa mi, ki — k
temu nas priganja čas — počasi končujemo svoje predavanje. Osnov-
ni element, ki se tu umešča, mar ni to spet neka struktura, ki se pod
našim pogledom kar razprši na številne podmnožice. Kateri je torej
zdaj tisti osnovni element in katera je tista končna struktura. Verja-
mem, da me ne spustite prej iz predavalnice, dokler vam ne poda-
rim tega malega darilca. Torej, tu smo zdaj, kako je zdaj s to reče-
nico.
Toda sklenimo tu neko pogodbo. Naj si pomagam z navedkom
iz neke knjige, ki sem vam jo zadnjič predlagal za študijsko snov.
Tam piše dobesedno takole: V soboto zvečer ob 17.30 so popokale
cenzure, ki so se vmeščale. Han Shan idiot, ki mu ni para, je vzklik-
nil: Res je, blebetam, toda to mi povsem odgovarja. Mar to ni ho-
mo mensura stavek. Vpeljimo zdaj v svoje teoretske slovarčke ta dva
izraza: idiot, idiotirati. To je torej križišče, kjer se opija učenost z
modrostjo, takoimenovana sled budalosti.
To bi bilo torej za enkrat vse, gospoda.
miracle de la rose
ničesar si ne izmišljam
zapisujem le dejstva
stvari takšne kot so
ko rečem da si roža
s tem ne mislim da si takšna kot roža
ampak da si roža
z vonjem
trni
cvetnimi in
rožnimi listi
zalivam te (pa čeprav na poseben način)
in uveneš če te kdo utrga
razmišljam o tem kje si zdaj
kod potuješ
69
vrtnica
roža
kako cvetiš
vrtnica
povesile so se ti prsi
te amo
črne lase
obarvane s kano
deške boke
zaspano zjutraj
otroško
in kdaj zoprno
predvsem z vsemi napakami
s prevelikimi zobmi
z nasmehi
in pridigami
prestrašeno pred svetom;
kot svež kruh z marmelado
in močno črno kavo zjutraj
ki včasih je drugič pa je ponesrečena vodena brozga
z kdaj povsem materinskimi skrbmi
z obarvanimi očmi
po prekrokani noči
(kako kuhaš mulo ali mi držiš pridigo)
med nebom in zemljo si
enkrat bližje nebu drugič zemlji
ko poslušaš šumenje listov jeseni
(pod nogami sprehajalcev ali v vetru)
s prstom v nosu
s polnimi žepi metuljev
z grozo
namišljenimi boleznimi
depresijami
s skodelico toplega mleka v rokah
nosim ti jagod in vrtnic
ko ti prišepnem
otroci smo in to ostanemo
.. .ustvarjaš svet tako živ da
v njem umirajo cvetovi in je
poln žalosti...
p. neruda
z majhnimi rokami zajemaš vodo iz potoka
(v resnici tvoje roke sploh niso majhne
to sem zapisal zato ker se mi zdi bolj nežno, žensko, dekliško, pre-
cej velike roke so, skoraj moške s krivima palcema in kazalcema,
ampak vseeno nežne obložene s težkimi masivnimi prstani, včasih
so mokre od dežja ali suhe od sonca, dva kameleona, zelene ko leživa
v travi, modre, ko po nebu iščejo oblake ali nabirajo borovnice, rde-
če so ko nabirajo jagode, maline, nikoli od krvi, zdaj so brez barve,
vonja in okusa, polne vode. pljusknejo jo v obraz, kapljice se odko-
talijo preko obraza, zdrsi j o po trepalnicah in se vrnejo k ribam od
koder so prišle in kamor spadajo, nekaj jih ostane na licu. svetijo se
skupaj z očmi kot dežne kaplje, ne kot zvezde na nebu. čeprav obsta-
ja podobnost, po obrazu drsijo počasi potem padajo vedno hitreje in
jaz rečem: poglej, zvezda ti je padla)
dežne kaplje so se zapletle v pajčevino
70
je suis un chevalier
ne bojim se te veter
čepico sem stlačil v žep
ko sem zajahal konja (mornar sem na morju
prosjak med popotniki v obcestni krčmi)
dedicated to coshava and friends
ej veter
kaj delaš
poscal sem si hlačnico
namesto trave
pomlad
kot po tržnici se sprehajam
po tvojem telesu
otipavam in poizkušam kar mi ponuja
poletje
jesen
nekaj zvezd odpada z listi
zima
za psico dva psička
režeta sneg kot ladja morje
(okno je zaprto, ne čutim vetra in ne duham snega)
maj-oktober
sem
ter
tja
se med
listjem
ki frfota v vetru
kot
kresnice
prižigajo
cestne
svetilke
jonu,in braun bojanu
(ne mak ne cvet detelje nista
čeprav odprta v jutru)
kako si majhen j on
ko ješ lubenico je ona tista *	'
ki te je
velikan si ko ješ češnje	i
ko ješ borovnice
si velika starinska lokomotiva
vsa črna okoli ust
zaprepaščen sem bil
ko sem spoznal
da so prelepi živopisni
turbani in pregrinjala
(izza njih prihaja tisti
skrivnostni helou mister)
marokank ki sem jih videl na
71
razglednicah
čisto navadne
frotiraste brisače
in da so banane dražje kot pri nas
sinjorite-mehika
beli zobje
temna mastna koža
črni trdi lasje
in
čvrste
sinje rite
vidim te ko se sprehajaš v lomeu
vedra
lahkotna in nasmejana
med črnci in afriškim sadjem
med nebom in zemljo
pretvarjaš se da si rastlina cvetiš v enem cvetu zelenega ki je list
imaš boke ki gorijo pečejo ali zarežejo in pokajo kožo če ti bingljajo
prsi je to iz veselja
zraščaš se sproti iz dneva v dan vedno polna skrivnih vhodov votlin
in vem da nisi roža, vrtnica ki je vrtnica ni roža
če se pokriješ s palmovim listom (nikoli se ne skrivaj za figovim
listom ki spominja na vse izgubljeno) -odpadejo mehki velikanski da-
teljni da tlakujem ceste poti
sladke in lepljive
in imaš skrivnosti ki jih nikoli ne spoznam ker nisi jaz ker nisva
isto in ker si vseeno roža vrtnica (o, vrtnica prve pomladi)
lahko'se komu zdi da je to smrad genitalij
kar ni res
to je vonj češnjevega cveta vrtnic, rožnega olja, duh cvetočega bezga
spomladi, v gozdu oprezujemo najvišje bele cvetove, veverica nas
opazuje s smreke mane si oči ravno prebujena iz svoje noči nestrpna,
vonj svežih iverkov mizarjev, vonj stegen, prepotenih otrok, evkalip-
tusa, popra, čaja, paprike, starega plesnivega kruha,
slabo umitih genitalij,
jaz sem tisti ki ubijam življenje, ti ga delaš čeprav cvetiš
odmiraš in ti odpadajo cvetni listi
če umrem jaz je to stanje, umiranje traja vekov veke celo življenje
ti umreš takoj v trenutku in te ostaja več
bolj polno te je življenje
tudi jaz bi bil rad kot frank o hara bogat in slaven
rich and famous
in bi posvečal čisto malomeščansko svoje pesmi prijateljem
če bi bil kmetič bi pasel krave in igral na piščal
se na senenih kopicah valjal z deklrti
zobe bi si spiral z vodo in drgnil s prsti
grel noge v kravjem dreku in onaniral za grmovjem
ker pa ni tako hodim po ulici ki ni aleja niti se ne pretvarja da je
to imenujmo postopanje
in tudi jaz bi rad na tej poti srečal
anreja bretonca, apollinaira ali kakšnega drugega mrtvaka
(poezija je tako intenzivno življenje da je skoraj smrt)
ampak verjetno ne bi rekel nič, preveč utrujen, mačkast, pijan,
sramežljiv
samo tako kako si in potem si, vseeno živiš,
hodiš, noge ti odpadajo in
ali je življenje muka ali kaj
in
ti vseeno nisi muca čeprav si kosmata
čeprav praskaš
plesalka si v moji postelji ali še spiš in te ravno prebujam
72
pojasnilo: ne le to da smo nosili stare umazane obleke
učili so nas ubijati
govorili o zgodovinski nujnosti
zeblo nas je
in to leto sem videl veliko podgan
* * *
samo to
Jakub Rabin, Ljubljančan
borovnice, neodtujljivo samostojne med soncem
med vlažnim leskom listja,
zven motocikla in top udarec pleha, ko trčita
dva avtomobila, vrvenje ljudi na živilskem trgu,
blatno telo reke, kitaste, ki se peni pod mostom,
drzna vožnja z biciklom po mestnih ulicah,
prekršek za prekrškom, na kar sem že pozabil,
v knjigarnah kradem knjige, ponosem na svojo veščino
kot kakšen zelenec
pobalinsko razposajen ščijem po stroki in poeziji,
pijan te sončne livade, kot to gre po pripovedovanju
nekega pesnika.
prvi gobec v gostilnah, ugaja mi smrad tega, kar se tu
prodaja kot tobak, nerazločni šunder pijane množice,
razgret pogovor ob pivu o slikarstvu s Sergejem Kapusom,
z resnim in zavzetim fantom, ki zagovarja svojo stvar,
pijan svojih lastnih besed, za katere mi je jasno, da že
davno niso več moje. v povsem razvidni mistifikaciji, ko
besede ne prebijajo več nikakršnih plafonov v meni,
in vendar živalsko zdrave in prepojene s sokovi, z
šuštečimi vriski prepovedanih liričnih spodrsljajev,
prezirljivo posmihanje, deset metrska ženska in debelejša
kot sod, sopihanje kreme za čevlje, lesk zlate zapestnice,
preboji stvarnih zidov socialnih norm, vse zamolčano,
stol v kopalnici, vlažen zvok dežja, visoko na obrazu skale,
radostno zavijanje krepkih prstov, globok filozofski pogled,
lahko odšfraufam samega sebe, se izklopim, anihiliram,
ni mi do ugodja, ali do velikega denarja,
sumljivo škripanje žerjava, strah, zelen od svežine in zdravja,
srebrni rob groze, da kar hlipam od stiske,
daleč naokoli sami bogovi in nikjer nobenega boga.
polucija, smrt, o kateri ne vem ničesar, svet, o katerem vem
vse, kar človek o svetu lahko ve,
vrelec, neusahljiv, neuničljiv,
brezbrižen, brez pretiranega zanosa, zbran, vedno pripravljen
zapisati dobro pesem, pesem o noči, gluhi ko top,
bratec mesečevemu krajcu, nihče ni bolj domač v tem času, in
vendar presenetljivo tuj,
dno — anonimen — samo to
Distančni stimulus sveta
je umorjeni cvet.
Kdor v čistih barvah vidi smrt,
kontrastno v rast zajet,
ne bo, dokler ne umre, nikdar
občutil drugega
tako kot sebe. Tudi krik
je logika sveta.
drvenje, drvenje, neskončno drvenje,
drvenje v popolni samoti
V tihi glasbi se sklanja vame
speča glava in zbuja
7S
74
trope zvezd, ki pršijo kot kaplje,
ko steče konj čez potok.
V mojih mislih se vrste
doline, obtežene
s kamni, ki se kotalijo
z rekami navzdol
po strugah.
Uvijek sam znao
da suhi list
na prolječnoj grani
pati za sebe.
I u danima
kad sam bio
daleko od njega
ipak sam znao
da suhi list
na prolječnoj grani
pati za sebe.
Mrmranje posod in srebrni sij sten
prebuja ozek lesk padle zveri,
zven v drevesu,
razsuta semena v hladu;
zlato se obrobljajo žile,
davnina.
Obraz, kot da je vanj stekel ogenj,
bel, na veji žari.
Zagrnjena zver v snegu;
splet med očmi,
senca možgan!
sanjana ruda;
potopljeni v trdo kri
tolčejo kralji ognja
slepo vsajenega med nitmi mesa,
da izvrže oblak,
kjer vstajajo, beli
v noč in žareče rezilo na veji
v odprto oko, golo v sobi
speči do kraja, slana razumnost!
iz vode vzdignjeno mesto
v zraku prozorno
obrobljeno v živo meso!
kot zvezde ugašajo zlata žezla
tiha nevidnost;
nerojena leta v žilah.
Temna usklajenost
med premikom figure in njenim šepetom
nadaljuje v vstajenju ozek pomen;
rezana usta, topla v pesku
prebirajo sinovom ubito legendo,
v davnini spremenjeni kor^;
v potemnelem zlatu se ustavi misel, ki pada
da združi belo meso z ledenimi zvezdami;
procesija križa
potopljena v edino morje,
ki je prozorno do dvoma v konec
zarobi trajanje v prostor,
napolnjen s svetlobo.
they take me for their parole e liberta
ponoči so se zvrnili in prebili plafon z imenom
chore
jaz pa sem se peljal pijan od piva in se smehljal kot bebec
mislil sem na milana jesiha in majakovskega in jesenjina
mislil sem na te tri in še na koga
ob drugi uri ponoči in oprezoval sem za tem da bi kaj ukradel
odkritosrčen kot sem
vse se mi je dalo, odprlo se mi je, zvalil sem se v travo toda mesec
se ni prikazal na nebu, bil je pač čas mlaja
to je bUa nora igra dolga petinštirideset minut in kot breg
nagnjen v bolnico vi pa si osladite občutljivo dušo
umrljivi kot se je to pokazalo ob uri smrti
napredujem ob uri ko ljudje spijo vzdolž te poti
podobe se mi valijo po ustih ki pa so neka druga suta
usta misli in črk
vse se je utrgalo zaman si študiral predsednik iztok
vse je izginilo, pustilo je tele naplavine
korak za korakom sem žvečil verze in jih bljuval na papir
prsti so mi plesali in padel sem na hrbet
tudi želje so se vpletle v igro, hotele so hlipati in se vsesti za
volan, dobro sem se držal, nisem dopustil, da bi se ta noč premrcvari-
la v klobčič, v prazno mesto, na katerega bi se lahko sklicevali ana-
litiki
zdaj me politiki puščajo pri miru, da uživam sad svojega kakor zavi-
tega
glas pa se je v loku polegel po bregu
ob vznožju je tekel potok njegovega sprenevedenja, sweeney
slamnat od rose in razigran kot grabi je v laseh madamme micobuši
pijanost in ljubezen sta vedno priče degradacije
samo nepopustljivi zapustijo svoja imena atlasu zgodovine
odkrit sem in povem, ta pečat se pase tudi po mojem
kaj je tu kojega kar ne bi bUo moje, to je zdaj vprašanje
vse pa je odteklo s časom, ostale so kosti v novem času, da nanje
nasedajo ujede z ostrimi in slepečimi očmi
bila je znana kot žena oscarja vilibalda glucka
očeta matilde urcas in violinskega koncerta z naslovom vaš spomin
rdeč nos je žarel v soncu ko je zagrgral motor avtomobila
z nožem v glavi je končal večer v jarku
leno se je vila perutnica grškega odra čez omaro v kateri ni nobenega
boga
znani ste po tej trmi gospod toda povem vam da je to zmeda mojega
življenja
tisto kar naj bi vdrlo skozi vrtino je tisto kar zadržuje vsak udor
telebnil v te ure, ko je treba
drhteti s celicami
s tihimi in sončnimi celicami, zvenečimi celicami
naslonjen z razgretim čelom na hladen zid
rožljati z besedami, z barvami
žuboreče, tihe, kosmate, vase
zastavljene barve
na vse strani polne barve
čemu bi se odrekal v tej uri
natančnosti
goloti barv ali besed
naj sikajo, naj sikajo, naj sikajo
tisto pozabljeno
pozabljeno, pozabljeno, pozabljeno
pravim
naj notranje samo govori
ni, da bi nad samega sebe stopal«
te besede — naklonjene besede —
ostale so
z vonjem po svežih barvah, to je
pozabljeno
75
z vonjem po svežih barvah in z jutrom
ko je pijan obležal tisti mao wu tien
pod razcveteno slivo v kraju kwanon
v deželi sedmerih zmajev
imenovani tudi
dežela ob južnem jezeru
in ko je skozi jutranji hlad
hušknila podgana
prek njegovega zaspalega obraza
beethoven kot ga prikazuje podoba
naslikana z olji
gorska pokrajina z jezerom in
caplja ali kaj
kako skozi tihoto jutra leti kot
steklenica nad gozdom
Ena od ključnih vizualnih izkušenj, glede na katero bom skušal
opredeliti slikarstvo Kapusa Sergeja, njegov razvoj in njegovo po-
zicijo v slikarstvu 20. stoletja, je izkušnja zadnjih Cezanovih slik,
ki vzpostavljajo sistem ploskev, ki se povezujejo med seboj po prin-
cipu optične podobnosti, popolnoma neodvisno od označenih pred-
metov, neodvisno od razlike med označevanjem predmetov in at-
mosfere, in ki se razteguje čez celotno površino podobe tako, da jo
docela izpolnjuje. Tako je vzpostavljen v sebi avtonomen nivo po-
vršinskega branja slike, in v kolikor so zadnje Cezanove slike ilu-
zivne, iluzija ne sledi iz površinske organizacije slike, temveč iz pri-
pravljenosti gledalca, da bo sliko bral mimetično, iz pripravljenosti,
ki je slika ne razveljavlja. Barvne lise niso več zdiferencirane glede
na stopnjo globine reprezentiranega prostora, temveč so med seboj
izenačene glede na samo dejstvo, da lahko gledalčeva naravnanost
k iluziji, ki ne sledi iz površinske strukture slike, prebije njihovo
površinskost. Tako se med izgradnjo slikovne ploskve in iluzijo po-
stavi cezura, proicira mimesis v prostor zgodovinske vizualne iz-
kušnje, s katero pride gledalec pred sliko, in ki je zdaj prepuščena
prosti refleksiji. S tega vidika razdeli Cezannova izkušnja slikarstvo
20. stoletja v dva pola: en tok vzpostavlja površino slikovnega polja
kot avtonomno vrednost, z odpiranjem vpogleda na njegovo izdela-
nost, ki se mu mimesis pridružuje kot zunanja investicija, ne da bi
površinska struktura slike analizirala njegove pogoje drugi tok pa
problematizira utečen ost prostorskega branja podobe in vzpostavlja
odnose med postavkami, ki omogočajo izgradnjo tridimenzionalnega
prostora, za relativne in spremenljive. Šele ko je bila analizirana
relativnost odnosov med evklidovskimi prostorskimi postavkami, je
bilo omogočeno slikarstvo, ki dosledno razveljavlja gledalčevo ilu-
zivno naravnanost in jo v celoti znivelizira na površini slike, kar
je pogoj za takšno konfrontacijo z uporabljenostjo slikarskih sred-
stev, ki je brez primanjkljaja subjektivne investicije prostorske ima-
ginativnosti, ki temelji v gledalčevi osebni izkušnji in ki zanjo raz-
videnje izdelanosti slike ni potrebno. Abstraktno slikarstvo prve po-
lovice 20. stoletja se je odpovedalo mimetični analognosti predme-
tom, ki pripadajo zunaj slike prepoznavnemu materialnemu svetu,
ni pa se odpovedalo prostorski iluzivnosti; mnoge abstraktne slike
Kandinskega ohranjajo vse vizualne konstituante za reprezentacijo
predmetov.
Za opredelitev pozicije slikarstva Kapusa Sergeja v odnosu do
toka slikarstva 20. stoletja, ki teži k avtonomizaciji materialnih sred-
stev slikarskega postopka izpod nadvlade iluzivnega principa, opre-
deljujem notranjo dvojnost renesančnega perspektivističnega prin-
cipa, ki omogoča impresionizmu, postimpresionizmu in fauvizmu, da
temeljni princip izgradnje podobe ni perspektivičen, četudi je mo-
goče reprezentirani prostor do neke mere preveriti s perspektivič-
nega vidika. Perspektiva temelji na interakciji naslikanega in ne-
naslikanega: prva konstituanta za perspektivični vizualni princip je
76
bila dana z Giottovo izkušnjo, da ena točka označevalca lahko re-
prezentira več kot eno točko označenega prostora. To je Giotto do-
segel s postopkom, pri katerem kontakt dveh likov na slikovni plosk-
vi, ki reprezentira različna predmeta, ne reprezentira nujno fizič-
nega kontakta dveh predmetov v označenem prostoru, kot na podo-
bah izpred Giotta, temveč je možno, da razmejujoča linija repre-
zentira tudi nenaslikan prostor, razdaljo med njima. Te razdalje
med prekrivajočimi se plani je pozneje renesansa sistematizirala z
linearno perspektivično mrežo, in za to sistematizacijo je izkušnja
nenaslikane razdalje pogoj. Prav ta linearna sistematizacija je tista
perspektivičnost prostora, ki je razvidna iz formalne strukture po-
dobe in ki vzpostavlja enotnost očišča za temeljno izhodišče branja
podobe, impresionizem je to dvojnost perspektivičnega principa raz-
kril in izpostavil tako, da je v strukturi podobe ohranil tisti njegov
element, ki temelji na nenaslikanem — to je prikrivanje različno
oddaljenih planov; odpovedal pa se je temu, da bi bili s formalnega
vidika ti plani temeljno usmerjeni k vzpostavitvi linearne prostor-
ske mreže. Tako je vsaka poteza dobila avtonomno vrednost v vzpo-
stavitvi prostorskega plana, in s tem je odprla možnost za reprezen-
tacijo prostorskih vrednosti, ki sledijo iz direktnega odnosa med po-
sameznimi potezami in ki jih ne blokira posredništvo volumnov,
h kateremu so bUe usmerjene poteze predimpresionističnih slik. Ker
te jjrostorske vrednosti — atmosferske, svetlobne vrednosti, optične
vrednosti različnih barv — niso več bile vklenjene v linearno per-
spektivično mrežo, je s perspektivo mogoče na impresionistični sliki
preveriti le postavke globinskih planov, imaginarni prostor pa se
od tu naprej lahko izgrajuje le z razbiranjem tistih prostorskih vred-
nosti, za katere je potrebno razbirati posamezne barvne poteze. Ta
prostorska izkušnja, ki dominacijo linearno — perspektivičnega
principa izžene iz formalne strukture podobe, je temeljnega pomena
za tisti tok slikarstva 20. stoletja, ki projicira mimesis v prostor
subjektivne gledalčeve investicije.
II.
Slikarstvo Kapusa Sergeja, ki ga zaradi preglednosti razdelju-
jem v tri faze (primer za prvo fazo je slika Tračnice, za drugo fazo
slika Svetišče, za tretjo fazo slika Brez rdeče barve), je v prvi fazi
zanimiv poskus, da kljub ohranitvi linearnega perspektivičnega prin-
cipa spodbija njegovo dominacijo z vidika naravnanosti slike k ene-
mu samemu negibnemu očišču tako, da izpostavi spremenljivo vred-
nost lineairnih prostorskih konstituant, s čimer se. negeometrijske
prostorske konstituante razkrijejo kot nepogrešljiv pogoj za prostor-
sko iluzijo. Temeljno sredstvo za to izpostavitev je optična izkušnja
da projekcija robov kocke na ploskvi ne določa, kateri od projicira-
nih robov kocke označujejo bolj oddaljene robove volumenske koc-
ke. Projekcija kocke določa iluzijo volumna kocke na dva različna
načina, če je ta izkušnja uporabljena pri izgradnji slike, je odvisno
od negeometrijskih prostorskih konstituant in od vpetosti kocke v
obdajajoče prostore, katera od dveh možnosti razbiranja projicirane
kocke je pri razbiranju slike aktualna. Tako se odpre mnogo mož-
nosti za problematizacijo različnih prostorskih vrednosti in za med-
sebojno integracijo različnih prostorskih konstituant: tu so zanimiva
zlasti različna razmerja med površino in materijo, ki je za njo; in
različna stanja materije v odnosu do svetlobe. Z vidika mimetične
reprezentacije to pomeni, da obdajajoči prostor lahko pri gledanju
slike naenkrat zadobi vrednost od zunaj omejenega objekta. Zato so
te slike abstraktne v tem smislu, da ne aludirajo že imenovanih
predmetov materialnega sveta zunaj slike. Edina izjema je obraz,
katerega površina je vzpostavljena kot še neizoblikovana, spremen-
ljiva in gibljiva.
Ta koncept je razvit po celi površini slike z intenzivnostjo Uu-
zivnosti, z geometrijsko poudarjenim bežiščem, ki se z branjem slike
sproti razveljavlja in vzpostavlja na različnih krajih. Tako se vzpo-
stavlja pot za iluzijo gibanja. S tem gibanjem se vsa površina slike
transformira v sistem prostorov, katerih posamezne vizualne konsti-
tuante (barvne lise) lahko funkcionirajo prav tako kot vzpostavite-
Iji odprtih prostorov tudi kot nositelji zaprtih, izpred obdajajočih
jih prostorov izstopajočih predmetov. Preskok, imaginacijska razpoka
77
med odprtimi prostori in izstopajočimi predmeti, ter med prostori,
katerih globina je različna, se izničuje samo proti robu slike.
Zamisel očišča je zamisel otrplosti pogleda (četudi je ta otrplost
na eni sliki vzpostavljena z različnimi časovnimi konstituantami, kar
očišče problematizira — kot npr. na slikah 15. stoletja, ko negib-
nost gledalčeve pozicije pred naslikano sceno ni pomenila enega sa-
mega trenutka dogodka). Pri perspektivični sliki, ki se ji globinska
probojnost veča proti centru, se spreminjanje zornega kota v konti-
nuiteti, ki sledi iz gibanja očesa, obračanjem glave itd., lahko izkusi
samo tako, da se med eno in drugo sceno vzpostavi zareza zamisli
nevidnega in popolne teme, v kateri se izgubi prva scena in iz ka-
tere vznikne druga. Časovna vrednost perspektivične slike je v kon-
stituiranju scene pred gledalcem in ne v izkušnji gledalčevega gi-
banja pred sceno, če se bežišče problematizira tako, da se barvne
lise, kjer je bežišče skoncentrirano, z mentalnim gibanjem sproti
razveljavlja in vzpostavlja nanovo (kot na sliki Tračnice), se ta
zareza, ki je pri perspektivični sliki pogoj za situiranje gledanja
slike v celotni izkušnji časovno — fizične usmerjenosti pogleda, pre-
nese na samo branje slike. Zareza nevidnosti med scenama se pre-
nese v tisto lastnost barvne lise, ki bežišče razveljavlja in ga vzpo-
stavlja nanovo na drugem mestu površine slike: lisa je konstituanta
več kot enega samega kubusa, in nevidnost je v preskoku med pred-
stavo enega kubusa do drugega. Ker pa je (za razliko od kubizma)
na Tračnicah vzpostavljeno takšno gibanje skozi kubuse, da se pot
nikjer ne prekine s cezuro, in da nepretrgana pot skozi celotno po-
vršino slike pripelje usmerjenost pogleda na tiste označevalne par-
cele, ki so bile že prepoznane za vzpostavljalce poti, a ki so zdaj vi-
dene v popolnoma drugi funkciji, z druge strani zareze nevidnosti —
zato je korelat tej zarezi čas poti, prepotovane med dvema takšni-
ma videnj ima iste označevalne parcele. Ta čas in hitrost potovanja
sta pospešena z željo po izpolnitvi te korelativnosti z vidnim. A ta
izpolnitev se sproti razveljavlja, ker se kljub vrnitvi k isti označe-
valni parceli ne ukine pogoj za nadaljevanje poti.
III.
Pred očmi je svetlo, za očmi je mrak.
Vrtenje glave je totalna utopija.
Tomaž Šalamun
V sliki iz druge faze (Svetišče), ki se še ne odpove iluziji glo-
bine, so vzpostavljene za vsako točko površine takšne imaginacijske
vrednosti, ki so v principu aludirane razdalje medsebojno enako-
vredne do nosilca. Struktura barvnega nanosa, ki aludira negeome-
trijske prostorske vrednosti, zlasti atmosferske, je takšna, da je za
vsako formo prepoznaven isti princip nanosa tudi na ostalih povr-
šinah slike, s čimer izgubi forma vrednost fizične omejitve predme-
ta. Vsaka forma je vpeta v imaginarno plast, ki se razteza čez vso
površino podobe. Prostorska organizacija form je takšna, da vsaki
pripada pozicija, ki je glede na vsako od drugih form hkrati bližja
in bolj oddaljena. Imaginacijske prostorske plasti se torej čez vso
površino prikrivajo in odkrivajo. Odvisno od trenutka variabilne
prostorske predstave slike se določa, kateri formi in odvisno od nje
celotni imaginacijski plasti pripada v nekem trenutku večja ali manj-
ša oddaljenost. Zato so forme v svojem diapazonu globinske varia-
bilnosti enake med seboj. Zato ni na sliki lika, ki bi nosil večji ali
manjši globinski prodor kot drugi liki. Zato so vse barvne lise na
sliki po vrednosti prostorske probojnosti med seboj izenačene. S
tega vidika dobi celotna površina slike z vsako točko isto vrednost,
kot jo ima okvir. Rob slike torej ne pomeni prekinitve reprezenti-
rane scene. Ne pomeni, da je naokoli slike nevidno, nič, od katerega
bi sliko razločeval. Razmerje scene do nevidnega, ki je naokoli nje,
je konfrontacija videnega pred očmi s temo za očmi. To določa vse,
česar ta hip ne gledam, kakor predvidenje časovne spremembe. Če
proboj v globino prostora ni enakovreden po vsej površini, slika de-
finira čas z vidika fizične usmerjenosti pogleda na drugačen način
kot Svetišče, ki definira izkušnjo gibljive usmerjenosti pogleda ta-
ko, da s svojo prostorsko strukturo, ki se na vso površino nosilca
veže enakomerno, (v tej vezanosti ima rob slike popolnoma enak
78
status), ne vzpostavlja nobenega pogoja za prekinitev te strukture
zunaj slike. Slika ne daje pogoja za misel, da bi se karkoli, kar vi-
dim, ne skladalo s takšno strukturo prostora, kot ga slika vzpostav-
lja. Investicija teme za očmi v strukturo slike je izbrisana. Kakršna-
koli sprememba scene, ki ji je pogoj gibljivost očesa in telesa, se
vključi v vidno, ki je samo pred očmi. Stvari ne izginjajo, temveč
se prikrivajo med seboj. Pri gledanju Svetišča občutim to prostorsko
strukturo tako, da slika teži k strnitvi v izpolnjen krog, ki se raz-
teza okrog mojega telesa.
IV.
Za pozicijo zadnjih slik Sergeja Kapusa je pomembna Polloc-
kova izkušnja enformela, ki pomeni skrajni sestop v temelje reflek-
sije o pogojih za iluzijo, da se odpoveduje renesančnemu principu
izgradnje prostora do take mere, da popolnoma opušča kombinato-
riko prostorskih planov: z barvo nepokriti grundirani deli platna
imajo z optičnega vidika globinske probojnosti popolnoma enak sta-
tus kot barvne poteze. Vendar omogočajo pogledu, da formira barv-
ni preplet v centre, ki se pri pregledovanju ene slike sproti razve-
ljavljajo in vzpostavljajo nanovo na drugem mestu. S centri se vzpo-
stavljajo skrite podobe, ki manifestirajo željo po iluzivnem preboju
površine, po gledanju, ki se osvobodi misli o narejenosti barvnega
prepleta, ki skrite podobe vzpostavlja. Centri se razgrajujejo in na-
novo formirajo, ker poteza, ki določa neko drugo potezo kot cen-
ter pogleda, lahko sama postane center. Premestitev centra se do
gaja preko prepoznave barvnih potez, preko informacije o kretnji,
ki jih povzroča. Prepoznava potez se dogaja s polno zavestjo o nji-
hovi površinskosti, o njihovi povlečenosti po planu, a brez zavesti
o robu slike. Center se opazi takrat, ko zapažanje prepleta potez na-
raste do take mere, da postane določeno od roba slike; a z zapazitvi-
jo centra pride do iluzivnega preboja površine, ki potezam odvzame
vrednost narejenosti. Tako je v sami formalni strukturi nosilca nav-
zoč konflikt med dvema poloma: rob, ki omogoča centre, vzpostav-
lja tudi iluzijo; zapažanje izdelanosti potez, ki razveljavlja central-
ne iluzivne preboje, vzpostavlja površinskost nosilca.
Sergej Kapus s svojimi zadnjimi slikami to dvojnost tako pre-
mešča, da Pollockovo strukturo branja slike:
center — skrita podoba — poteza — še ena poteza — ... — rob
— center — ...
zreducira na strukturo:
poteza — rob, ki določa centralno vrednost celotnega slikovnega
polja — poteza.
Za pot do te strukture je pomembna slika, ki začenja njegovo
zadnjo serijo: rdeča forma, locirana centralno na pravokotni oker
podlagi. Barvna risba rdeče forme je takšna, da hkrati omogoča ilu-
zijo omejenega predmeta in odprtega prostora. Zaradi optičnega raz-
merja rdeče in okraste barve izstopa forma pred podlago na pred-
meten način; podlaga tako funkcionira kot njeno ozadje; težnja po-
gleda po globinskem preboju v center podobe pa vzpostavlja rdečo
formo kot prostor, ki je globji kot oker podlaga. Tako sta dve raz-
lični prostorski vrednosti barvnega lika — barvna in pozicijska —
eksplicitno vzpostavljeni v odnosu do nosilca kot enakovredni med
seboj, in njuno nasprotje se na površini slike ujame in znivelizira.
Ta slika mimetičnega branja še ne razveljavlja. Dešifrira ga v ok-
viru zastavljenega koncepta. Naslednje slike (npr. Brez rdeče barve)
zreducirajo strukturo interakcije in površinskega uravnoteževanja
različnih prostorskih vrednosti, ki je pri prejšnji sliki pripadala
formi, izgrajeni z mnogimi potezami, na vsako potezo brez simbol-
nega posredništva. Ker so poteze povlečene z lopatko, se jih da op-
tično diferencirati. Medsebojna organizacija potez se izogiblje tega,
da bi zaradi nadvlade ene prostorske vrednosti nad drugimi kaka
skupina potez vzpostavila znamenje, ki bi po svoji prostorski globini
ali po svoji predmetni odbojnosti izstopilo iz strukture drugih par-
cel slikovne površine.
V kolikor je tu prisotna možnost za imaginacijsko investicijo,
je zreducirana na opazovanje poteze, in z zapazitvijo vsake poteze
se vzpostavlja nanovo, z nujno vmesno zavestjo o celi površini slike.
79
če naletiš na Kroniko kralja Zambrija, jo zabriši v ogenj!
Ob nekakšni knjigi Iztoka Sakside Jakca s tem kočljivim naslo-
vom Kronika kralja Zambrija, izšli pri Mladinski knjigi v Ljubljani
leta 1979, 89 strani, cena 198,00 din, spremno besedo napisal Iztok
Osojnik
V skladu z Zakonom dne 14. 12. 1979 ob 01,42 uri
pripisano avtorju
. .. med afirmacijo in zlorabo, stiska tistega, ki z nezaustavljivo
brezbrižnostjo raste in tistega, ki okostenel in utemeljevajoč spomin
v čast in slavo inštitucije —• naj bo imenovana akademija — vcrkuje
s pompoznim nagovorom. Naklonjenost, o katerem teče molk, tu se
prodaja z nabrušenim nožem aksiologije Erosa v roki in sovraštvo,
ki pljuva svoj strup prek istega rezila, isti rez, dvakrat razločen. Tu
je na delu konsekvenca: izmik je gib temeljnega, to pa psuje ko Čr-
nogorec in se ne ustali v temelj ko kakšen propadel pisatelj, ki ga
namesto naduhe daje še demagogija, da se od časa do časa kar skoz-
la med jokom. Torej tako potuje ta ontologija, pisava, ki posvečenim
pove vse o svojem vedenju in osredotočenju. Za njo pa namesto
kurčeve glave plava še ves svet, ali kot se že temu reče. Vdira to-
rej že, toda vdere ne, to zamolčano odgovarjanje. Kdo pa sprašuje in
kje so ta vprašanja? To je pot pajdašenja. Skupaj sva tu pri uma-
zanem poslu in ni rečeno, da nisva že ves čas v toku purgatorije.
Vdere ne, to možnost nam brez odloga ponuja nek tekst. Vztraja
vse do nekakšnega križišča, tu pa se znajde v ironiji brez para, res
tole je ta resnična ironija. Zabriše ga takole nazaj vase, to križišče,
tu na križišču razpet kot Kristus. Zapomnimo si, ali pa tudi ne, tale
stavek s strani 16: » ... pa vendar se je ta prekleti juzus (avtor tega
spisa meni, da gre za neodgovorno podstavljanje črk pri tiskanju)
(že) zažrl v njegove žile ... « Da to ni jamstvo, v tem se morda tudi
ne strinjamo, toda tako je. Tu skozi je tale Saksida Jakac razpel
svoje potovanje/prakso. Stalno je gotova le sled, toda ne ve se prav
ničesar, kako je s to sledjo. Stalno v sledi, sled, tisti, ki kot slednji
ali sledeči stopa v sled, do tu je mogoče govoriti in pisati o nekem
začetku, tu dalje pa je igra, za katero ni moč izve.sti konca. Toda to
se nas tu ne tiče. Pa vendar mu posthumno na licu mesta pripišemo
sled. Pisava je nedvomno priča, kot taka pa simptom. Toda Saksida
Jakac pa kot histerik tu ne nastopa več kot polog, s katerim bi še
lahko kaj služili, vrglo ga je v izginotju in to ne more biti več za-
nimivo, če se odločamo za knjigo. To naporno in izmikajoče vstav-
ljanje, predor, ki kaže v prehod. Mar ni tu razviden klic nekakšne
transcendence, ko nastopa to transcendirajoče že ves ta čas (to pre-
hajajoče), tistega, ki bi utegnil vstopiti po poti dvoma, pa je pre-
prosto izgubilo/zmanjkalo. Tako je torej s to stisko, da je gnoseolo-
gijo reci in piši sunilo v rit, če je sploh kakšna takšna rit.
Ali pa zdaj tako obrnjeno ne pomeni spet praznega darovanja?
Ali pa je zdaj v tej nezmožnosti, če le stopamo po poti znanosti, čas
in prostor mita? Ali pa je to bolj mitologija, ki se ji v trdovratni
radosti nastavimo/nastavljamo? Mitologija, ki se v osnovi nerazločno
druži z Erosom nekega ključa in tu ni kakšnega posrednika in ko
smo ravno v toposu, vztrajajmo še s pogledom vzdolž pisave, te čr-
ke, ki jih nevede pripisujejo manj semiotiki, pa bolj Moabitom. Ne-
smrtnost, ta račun o trgu, ki se razprostira iz prikritja knjige in v
ideologiji zgodovine, na kraju pa pade v kvadrofonijo znaka, refe-
renta, nekega potrošnika in seveda misticizem analitika, poetičen
fluksus, prakticiranje mita, unifikacija, stisnjena kakor rit pred
tem poslednjim, s to resnično besedo med zobmi, vzdržljivost v raz-
liki. Vsi ti rezi/sonde v tkanju, ki niso drugega kot priča arheolo-
gije na sledi eksploatacije in ekspanzije nekega plemena. Kako malo
vedo o tem neki Sloveniabois! Genealogija je kupčevanje z resnico.
Prav tu plane pokonci Biblija (Vsej tu Svetu Pismu!) in kralj Zamb-
ri, ta prvi ponaredek in klavrni usodnostni avanturist (kako brez
veze je njegov odpor) ter utopist/materialist. Njegov te(r)orizem
nas klofne po molčečem gobcu, blebetajoč jezik nam zatolče v gol-
tanec. Pa vendar ta ponesrečena nomenklatura na premoti izurjene-
ga nezadovoljstva. Tu je na delu sentimentalen roman, kot pribito.
Kurba nas nagovarja — seveda o tem prikupno molči, toda manj te
držim v svojih rokah, bolj te ljubim — da naj prestopimo mejo neke
80
asocialnosti pa v srce Itonec-koncev tudi nekakšnega bitja, življenja,
za katerega sporazumno in povsem v duhu druge polovice XX. sto-
letja navedemo cezuro, rez v verz.
2idje kot nesmrten model, pošastni šarm smrti-na-delu, žvenket
onto-logosa, ki hoče biti nethos logismos, literatura, ki koketira pre-
ko polja okrašenega trupla dekadence (Barok ali pa tisti Gongora,
kdorkoli izmed dveh že, zaškripal je z zobmi), tokrat vzpostavljene
v telosu historičnega materializma. Razpadajoča in izmozgana trupla
proletariata, ta strahovita zmaga romantičnega humanizma, ki ji ni
ušel niti nekakšen Kari Marx, niti ne tovariš Iztok Saksida Jakac,
niti ta tekst, ves in z vsem svojim srcem v tako utemeljeni anarhiji
(kot bi vzdihnil Iztok Saksida Jakac: V objemu z Irino Kolontaj).
In vdor mitične subverzije, psovke kot mitologije, ki nas prepričuje
s šarmom diskurza in z njegovo visoko usodno tragedičnostjo.
Kdo je tu tisti, ki ne popusti, pa vendar je, še preden je zapi-
sal prvo črko, že klavrno/zmagovito popustil?
To ni drugega kot odnos, »v pričujočnosti svoje različnosti«.
SubverzibUni nihilizem mesa, ki duha drži za vrat, buta z nje-
govo betico ob zid in sika v njegova ušesa pljunke s prekletstvom
njegovega izuma, pa seveda tudi nemoč svoje stoje v čudežnem svetu
števila sedem. Duh je tu »femme fatalle«, sadizem je samo pretveza
za moralično in potentno praznenje jajc. Bolj kot simptom telesa je
priča o zlorabi zgodovine, o materialni moči diskurza, kar mu meče
nazaj v obraz. Suverenost se kljub vsemu poščije na histerijo, vdor
necenzuriranega nezavednega, to, kar ukine mehanizem prehoda, ta
veličastna farsa, ki jo socializem ugonobi z elektriko. Tu skozi spo-
min spregovori Vojko Gorjan. In nekdo z imenom Friedrich Holder-
lin. In še en tak Friedrich, to pot Nietzsche. Inštanca socializma pa:
pištolji in norenhaus, vrv in čorka. Romantikem stradeža in jdeolo-
gem genija. In končno dobro plačan govor akademika, ki ve več, kot
je to sploh možno, o stvareh, o katerih se mu še sanja ne. In trg,
ki ga je brž treba dodobra podkuriti s plastičnim razstrelivom ve-
like razstrelilne moči, še preden svoje štande razorganizira prek ka-
nalov in kloak. Subverzivna moč nezavednega se bengalično razleti
v inštitucijo Zakona. Zakon se seriozno sklopi s pravljico o Neza-
vednem. Tragedija tako mešetari z nekakšno stisko ideologije. Raz-
lika pa je tu na delu le kot tržni mehanizem in čvrsto dela za tiste,
ki jim je pri srcu kupčija. Tistim in pa tudi — to je treba navesti
— njihovim vdanim, slabše plačanim agentom — teoretikom!
Račun je z Zambrijem, ta pa ga slaboumno zastavlja v svetu
resnice. Mar se mesto sredi svojega dna ne zvije nenadoma v ble-
betanju sebi razkritega diskurza. Tu se tkanje izpiše kot diskurz,
imaginarno se odene v simboliko arheologije. Pa smo spet v čeljustih
črk, s časom, z zgodovino, dodobra ujeti v čudno iskrenost in resnič-
nostno moč historičnega materializma, ki se preverjen na polju indi-
vidua scvrkne v histerični materializem, ne da bi pri tem ušli tiste-
mu, kar nas je spotoma pridobilo zase in vase. Spreminjanje se ho-
če preverjati v zibelki, temu ne ubegne nobena te(r)orija. Ta maj-
cena laž navija ceno polizdelkom, kajti ni preverljiva. Zato ni ni-
kakršnega preverjanja, razen širokoustnega kokodakanja drugega
(kje so pa meje tegale brezmejnega, tegale sebe). Kdo je potem-
takem kogarkoli zagrabil za vrat? Ta nihče, ki ga nese? Mar naj po
vseh teh letih le verjamem stiski, ki se prihuljeno nastavlja na
trgu? Torej je le možno nadeti ime in formula o radostnem diskur-
zu dobi eno temeljito na gobec. Zdaj poči tlesk pesti in top udarec
črke, ko jo pritegne na papir. To je prvo. Tako nas vsaj prepričuje
tale bastard dveh tipologij. Zambri-Saksida Jakac, ki ga srbi tule
in tamle okoli jajc. Še bolj pa, ko ga zapusti moč, ušiv, zares očitno
zarukan gorenjski kmetavz, nekakšna zdrava pamet, bog ji daj
zdravje, itd.
Iskati tu eno samo črko, ki označuje eno samo črko iz knjige za
198,00 din, kaj takega lahko doleti samo kapitalnega tepca. Po vsem
tem, ko smo pogubljeni v knjigi, v kateri se nam vse izmika. Sla-
vimo klavrno sodobnost, zabrišimo jo na bohotno gnojišče večnega
drugega in igranja s kamenčki. Naše razumevanje se kosa s tistim
mravlje, tega ne prenese, tu ga je pogubUo in potrebna bodo leta,
da se bo otreslo svoje zlobe in majhnostne omejenosti.
Tisto, česar črka ne doseže več in zaradi tega je nekoč potreben
pisatelj, kdaj pozneje pa tudi nekakšen bralec in ko ga jebe tega
81
bralca. Mar ni sam svoj jebator, drugače pa ves na teh popisanih
listih? To sem vam hotela reči, je rekla in njeno ime bi lahko bilo
Matilda Urbas. V njenem naročju sem užil mukotrpne slasti svoje
stoje. Potovanje in požar, blišč in raskoš neke palače, ki je končala
v ruševinah in plamenih, vse to ne pogojuje nesmrtnosti knjige.
Zato je nisem še nikoli bral, pa sem že napisal vse o njej. Ma-
tilda Urbas, deklina s katero sem podrgnil sramne kocine, udaril z
njenimi kostmi po svojih bokih, opravil tisto zadevo zadovoljivo in
tokrat za spremembo sam odnesel poleg peta še plod, ki škripa z
zobmi in veka izpod obrvi. Vse je tu in še več, kot je kdorkoli kdaj-
koli zapisal.
Vse blebetanje tistih, ki vedo nekaj o življenju in še manj o
moderni poeziji. Histerij jim je pred" nosom zaloputnil vrata, pri-
ščipnilo jim je malo brk, pa cvilijo.
Janus, tisti, ki ga podtikajo v nacionalističnem zanosu za pred-
nika sedanjim prebivalcem Norica. Nekdo, ki hkrati v resnobi na-
stavlja svoj register zadetih in čudno razpetih vprašanj, iz njega
rastejo in bežijo z odgovori v igro, ki ji ni moč poriniti rapirja očit-
ka v trebuh, ker konsekventno nastavlja vsa polja, ki jih je za re-
levatno početje treba vdeti v »soft ware« magacine klokotalnikov.
Kdo tu ne bi razbral učenj akarskega karierizma, pa vendar raztolče-
nega z davki prahu in pepela razsrediščnjenosti in malenkosti.
Preberimo in raztolmačimo zdajle tale stavek s strani 59:
»Prvine so tele: jezik in smrt nočnega čuvaja, čajnik in nak-
ljučje.«
In s tem smo ga tudi že raztolmačili.
Tu smo torej na sledi pisave, ki je s predniki potovala skozi le-
gitimno prakso teorije v poetični diskurz nadrealizma, ga zadavila
z nervozami paradigem in sintaks jezikoslovja, mu prdnila v obraz
skozi solarni anus individualizma; svojo intimo je vodil preko njih
historičnega materializma in psihoanalize v razprti konec poetične
neizvjesnosti. Se izvila iz založenosti z vsem, s čemer se zaplete
spreten trgovec proti koncu XX. stoletja, dodobra poučen v marke-
tingu in naklonjen recimo takelemu stavku: » ... krvava sled v son-
cu najprej porjavi, spere jo prvi dež in ništa.«
Toda zapustimo prekrokano noč orlom in vojakom na straži, ki
sredi gluhote noči s cigareto za barako fantazirajo o fantastičnih
fukih v Tivoliju;
in popoldanski predstavi v kinu Sloga;
in golobom, ki v razpenjeni jati letijo prek neba nad parkom
sredi mesta;
in reki, ki meče na obalo mokro senco in razburkana ščije pod
kamnitimi oboki Tromostovja;
in mislim, ki bi jih bilo treba zaplesti v črke namesto teh zaple-
tenih, da, predvsem te misli, pravzaprav samo te misli;
in črkam, ki jih nikoli več ne zagrabim za rit, da zacvilijo kot
ženske;
in samomorilcem, smradu dreka, ki jim je nepoučenim ušel v
hlače, z dvignjenim kurcem, da je že kar ogabno, ko takole visijo
na vrvi in lenobno pozibavajo pri odprtem oknu, skozi katerega vdi-
rajo kriki podgan in hišnice in vsi tisti glasovi in zvoki, ki jih je
sovražil in ljubil, predvsem pa ves čas psoval politiko cen in zakon
o združenem delu. In fotografija dekleta v oprijetih usnjenih hla-
čah, o kateri bi vedel povedati, da ima vlažno in kosmato pičko in
da je zagamana feministka
in seveda še kaj.
Samomor. Vsaka črka ni drugega kot vedno nova priča samo-
mora. Samomor je privilegij kraljev, je tehnika umiranja, je
način življenja, vse to ali nič . ..
Res, tule je govor o privilegiju, ki se mu v tem trenutku že ni
več mogoče izogniti. To vedeti in vendar stati s tem vrženim v
obraz in krakanje vran ali krokarjev, kot to gre. To nedvomno
je nesmrtnost. Tale Saksida Jakac—Zambri, Naj bo enkrat za
vselej jasno, v kakšen vzorec se je spletlo tkanje, ki tu zaman
išče domovino. V tej gnili, smrdljivi provinci, kjer še nikoli ni-
so kovali sestercijev. Tu so nažicane sesterce skrivali v luknje
v zidovih, kot o temu pričajo številna arheološka izkopavanja
pod organizatoričnim vodstvom Damjana Vahna in pod strokov-
82
nim nadzorom tovarišice Ljudmile Plesničar. Kaj bi jo s stis-
njenimi zobmi opazovali, to knjigo/kurbo, ko se pozibava po
razpočenih pločnikih, kup razbitih ogledal, ruševine, ki pred
seboj tajijo svojo razrušenost. Tu nas v prezirljivi naklonjeno-
sti psuje in razvaja tisto, kar nam trga glasove in črke iz gol-
tanca, mi pa pri tem nimamo nič. Kajti tu ni stan velikih pos-
lov in velike kupne moči. Naj to kdo zdrži, pa vendar ga že ni-
koli ni, tega tistega .. .
Mačka, ki mjavka sredi noči ob 03 uri zjutraj in samomorilec ...
Epilog ali o fragmentu
(akt o vezah in razvezah, s katerimi je Zambri resno računal, pa
so se vseeno — ali ravno zato — izjalovile)
Tu naj v zmernem navdušenju planem s perotmi teksta v raz-
vezo zastavljenega tkanja, ki me je dodobra vodilo za nos in to ni
trajalo le pet minut. Ali je sploh trajalo ali je sploh možno, da ne
traja že ves čas, ki ga lahko domislimo. O tem naj stečejo stavki, ki
se jih bom razveselil, kar ni specifična teža, o kateri bi na dolgo
in široko sporočal.
Mar ni ravno tu knjiga Iztoka Sakside Jakca stopila skromno
v sijaj, ki ji ga nikoli več ne bo moč odreči.
Mar ni v koncu izpričana vsa slast in veličina, s katere je padel
težkobni fuzel dosednosti, krč preverjajoče se pisave, razlikovanje,
ki se je vzdrževalo v toku z neuklonljivo in nepopustljivo voljo in
doslednostjo, o kateri ve samo tisti, ki se je polotil tega podjetja,
svojo skrivnost pa je odnesel skupaj s plameni in dimom v nebo, ti-
sto, kar se je s takim molkom pognalo v začetku, v brezupnem na-
poru, da bi znova potrdil svoje razočaranje, toda to razočaranje ni
več temoten, stisnjen pogled izpod obrvi, ampak smeh, himna živ-
ljenja, razvezanost, radost, nesmrtnost, jasna kakor zlizan rečni
kamen ...
Mar je tu še kak tak tekst, ki ga je tako udarUa razveza, glu-
hota noči, divja in dolga, zložena v črke, hladna kava, prek katere se
je napela smetanasta koprena, cigarete, od katerih porumenijo prsti
in čuden trud, na dnu noči iz nekakšne nore radosti nenadoma sto-
piti skozi, v zaznačenju tega skozi
in stopiti skozi v to stopanje skozi
se vedno znova znajti v začetku, drhtenje, ki se razvibrira v za-
gamanem tratenju, spodrsavanju in ponavljanju:
kako razkrinkati napako .. .
se udariti s plosko dlanjo po čelu in pozorno in zbrano opazovati
pod dlanjo prerijo kot winetou, ko je kot negiben kip sedel na ne-
gibnem vrancu ihatitlu . . .
Posvetiti se temu velikemu tekstu, mu zlesti za oči, v drob, v
čreva, telebniti v drek, v svoj lasten drek, povsem
in srati, srati brez mere, brezmejno srati, po tem tekstu, po tem
mestu, po tem svetu, srati v osončje, po meni, kakorkoli že . . .
usrati se
storiti to malo junaštvo:
tu, zdaj, kjerkoli ... !
Pisanje o pesmih Iztoka Osojnika zahteva soočenje z nekim pa-
radoksom: te pesmi zahtevajo popolnoma nov in neponovljiv pristop
(kar je lastnost vsake dobre pesmi), hkrati pa se izmikajo inter-
pretaciji v tem smislu, da naj bi interpret vzpostavil kontekst dou-
mevanja pesmi, v katerem bi se pomenske plasti pesmi adekvatno
zrcalile (to pa je v tem smislu, kot bom zdaj skušal opredeliti, spe-
cifična lastnost Osojnikovih pesmi). Pesmi Iztoka Osojnika namreč
namensko bralcu neprestano razkrivajo, da nimajo pomenske verige
in pomenski ciklusi, ki se jim Osojnikove pesmi sploh ne izogibajo
— nasprotno, le-teh v Osojnikovih pesmih kar mrgoli — prav nič
skupnega s poetičnostjo. Tudi to, kaj mislim s poetičnostjo, zahteva
v mojem tekstu vsaj ekstazo razkrivajoč sklop besed, če že opre-
delitev ne bo mogoča, kar slutim; vendar pa že zdaj poudarjam:
Osojnikove pesmi so skrajno poetične, ni pa v njih nobenih zuna-
njih znamenj poetičnosti. — Še enkrat se obračam nase kot na pisca
o Osojnikovih pesmih: tudi ta izjava o zunanjih znamenjih poetič-
nosti velja za vse dobre pesmi; za pesmi, ki so slabe zaradi zunanjih
83
znamenj poetičnosti, imajo Angleži izraz »kiss — me — I'm poetical
—■ junk«; celo v nekaj stoletij stari pesmi je n. pr. rimanje in veza-
na ritmična forma samo v škodo pesmi, če izražajo kulturni status
pesnika, ne pa živega, organskega ritmičnega zaporedja njegovih
misli, niti živega pesnikovega glasu, povezanega s pesniško informa-
cijo o tem, kje si pesnik predstavlja, da naj glas narašča, kje naj
glas upada, kako si predstavlja povezavo označenega z intonacijo
glasu, s premori, z zajemanjem sape, itd. Vendar pa ni odveč, da zdaj
ponavljam ugotovitve, ki se vežejo bolj na estetiko kot na interpre-
tacijo, kajti z Osojnikovimi pesmimi ne more najti stika tisti bralec,
ki meni, da se poezija izdeluje zaradi kulture, ne pa zaradi eksisten-
cialnega rituala. Saj pesniki sami že dolgo rešujemo poezijo pred
tem, kar kultura kot družbena nadstavba, kot odtujena oblika zave-
sti, smatra za poetično. Primerov je še in še: n. pr. čudežno lepi
Wordsworthov Uvod k liričnim baladam iz 1800, v katerem pesnik
dokaže, da kaj takega kot specifično poetični jezik sploh ne obstaja;
japonski haiku je za razliko od forme waka, iz katere se je haiku
razvil, postopoma dosegel skoraj popolno tematsko svobodo; Whit-
man je pokazal, da je za njegove pesmi treba iskati poetičnost v
dejstvu, da je kot pesnik popolnoma soočen s tem, o čemer piše, in
da je prisoten pri tem, kar imenuje, ne da bi bil za to, o čemer piše
in kar imenuje, že vnaprej s tematskimi polji dan kriterij za po-
etičnost; Yeats je postavil antinomijo nekoga, ki se rodi kot pevec,
je brez teme, piše iz iskanja resničnosti, ne pa iz tega, kar se zdi,
ter nekoga, ki potrebuje temo iz strahu, da bi sicer onemel v pre-
prostosti ognja, in iz spoznanja, da celo začetnik evropske poezije
Homer ni bil tematsko prost, temveč skrajno omejen v tematiki: pi-
sal je le o izvirnem grehu (realistični pesnik, ki je tematsko prost,
mora torej biti močnejši od tistega kompleksa pesniške tradicije, ki
izhaja iz Homerja); Šalamun, ki odvzame tematiki poetično rele-
vanco tako, da v pesmih razkriva pesnika kot svetovni pojav, s či-
mer vzpostavi tudi pesem za svetovni pojav.
To sem napisal, da očistim prostor za pristop k Osojnikovi poe-
ziji. Zdaj pa se vprašam: kakšen je odnos Osojnikovih pesmi do
poetičnosti, če ni v njih nobenih zunanjih znamenj poetičnosti? Do-
taknil se bom predvsem tistih Osojnikovih pesmi, ki so osupljive
zaradi množičnosti in navidezne nepovezanosti tematskih bolj, ki
zmorejo priti v eno samo pesem.
Četudi v Osojnikovi poeziji ni takšnih sintaktičnih eksperimen-
tov, ki bi bili agresivni do etabilirane indoevropske sintakse, ni mo-
goče za Osojnikove izjave najti principa, po katerem bi jih lahko
na konotativnem nivoju sistematiziral ali pa vsaj dosledno povezal
od začetka do konca pesmi. Rečem lahko celo, da Osojnikova poe-
zija dosledno onemogoča bralcu, da bi vzpostavljal takšne principe.
Vendar pa je vsaka Osojnikova izjava na nivoju označenega zelo
direktna in nedvoumna. Ene izjave z drugo, ali pa ene skupine izjav
z drugo skupino, pa ni mogoče povezovati po principu takšne di-
rektnosti in nedvoumnosti, če se pesem izliva v kontinuirano pri-
poved, ki je zanjo material pesnikov osebni spomin na kak doživljaj,
ali pa pesnikovo prepuščanje imaginaciji, se ta tok pogosto (a ne
zmeraj) prekinja s tem, da pesnik vnese v pesem sporočilo o svojem
psihofizičnem stanju v trenutku, ko izdeluje pesem, in to v odvisno-
sti od tega kar je v pesmi že napisal; ali pa vnese v pesem teore-
tični diskurz o poetiki, ki ga vzbuja pesnikov odnos do tega, kar
je v nastajajoči pesmi že napisal. Vsaka taka izjava, bodisi spomin
na minuli dogodek, bodisi imaginacija, bodisi sporočilo o psihofizič-
nem stanju v procesu kreacije, bodisi filozofski diskurz, bodisi poe-
tična teorija, je vzbujena od enkratnega toka nastajanja pesmi, so-
sledja izjav — in te vzbujenosti Osojnik niti najmanj ne prikriva,
temveč kliče bralca, da se svobodno razgleda po mašineriji nastaja-
nja pesmi. Prav zaradi te odkrito enkratne pogojenosti nastanka
vsake izjave — enkratne v procesu nastajanja pesmi — se te pesmi
izogibljejo temu, da bi jih bralec pomensko sistematiziral; zato pa
te pesmi odkrito kažejo, da je logika kontinuitete pesnikovih izjav
enkraten in neponovljiv pojav za vsako pesem, in to kazanje je in-
tegralen element poetične strukture njegovih pesmi. Pri branju
Osojnikovih pesmi ne vidimo le tega, kaj se dogaja v pesnikovi ima-
ginaciji, česa se spominja, kaj razmišlja, kaj namerava storiti, tem-
več ga tudi vidimo,, kako sedi pred pisalnim strojem, kako se po-
84	/
čuti, kaj vpliva na njegovo stanje — in glede na dejstvo, da ti fak-
torji v vsakem primeru, ne samo pri Osojniku, vplivajo na končno
obliko pesmi, so Osojnikove pesmi zelo zanimive po tem, da je ta
pogojenost razkrita direktno in s prekipevajočim navdušenjem. A
tu ne gre le za navdušenje, ampak tudi za princip, ki pripomore k
razkrivanju poetičnosti Osojnikovih tekstov. Če hočem v odnosu do
vsega, kar sem doživel, najti za vse podobe, ki zdrvijo v spominu
mimo mojega notranjega očesa, nek splošen princip, neko splošno
definicijo, ostanem brez besed — doživljaji in podobe so preveč raz-
noliki, preveč raztreseni po različnih koncih sveta, da bi jih sla po-
vezovanja, razumevanja in sintetiziranja lahko obvladala. Za to, kar
sem v življenju premislil, pa čutim drugače — veliko je takšnih
problemov, ki lahko dam nanje natančen odgovor, za katerim sto-
procentno stojim, če so le ti problemi v vprašanju dovolj jasno defi-
nirani. Mislim, da je z večino ljudi podobno kot z mano. Vendar ta
boleča razlika med zmožnostjo definiranja tega, kar sem videl in sli-
šal, in med zmožnostjo definiranja tega, kar sem premislil in ugoto-
vil, ne pomeni nič drugega kot to, da smo v svojih mislih naduti do
tega, kar vidimo in slišimo. Z drugimi besedami — naše misli se ve-
činoma ne ukvarjajo s tem, kar je okoli nas, temveč si prizadevajo,
da do tega, kar je okoli nas, kar vidimo in slišimo, pridobijo takšno
distanco, ki se je zunanji svet ne more dotakniti. Osojnikova poezija
izboljšuje to stanje.
Na mnogih mestih se Osojnikova poezija ukvarja s problemi
estetike, poetike in pisanja pesmi, in čeprav takšni verzi razodevajo
zelo visok nivo teorijske osveščenosti, vendar ne težijo k temu, da
bi vzpostavili sistem poetike. To pa zato, ker estetska in poetična
vprašanja, ki se z njimi pesmi ukvarjajo, vznikajo iz enkratnih si-
tuacij nastajanja enkratnih pesmi. Enako je z vsemi drugimi vrstami
Osojnikovih izjav. Tudi te — spomini; opisi stanj, sinhronih pisa-
nju; imaginacije, ki se jih Osojnikove pesmi dotikajo — vznikajo iz
enkratnih situacij nastajanja enkratnih pesmi. Nobeno področje bi-
vanja nima prednosti in nobeno področje bivanja ni zavrženo. Vse,
kar je v pesmi imenovano, je upravičeno do bivanja v pesmi skozi
razkritost situacije pisanja, s katero prihajajo v pesmi novi in novi
pojavi. Ta razkritost v mnogih pesmih doseže tisto stopnjo, da si
večje razkritosti ne morem zamisliti. Zato nosi vsak nov pojav, ki
pride v pesem, usodnostno težo enkratnega, neponovljivega prihoda,
ki ni upravičen z razmerji do drugih pojavov, temveč z direktnim
odnosom do pesnika in njegove ritualne, ekstatične razkritosti. Od-
tod notranja napetost in intenziteta Osojnikovih pesmi.
Vsaka podoba, vsaka misel v teh pesmih, je analogna prizmi,
skozi katero se usmerja žarek bralčevega zanimanja (Osojnik na-
mreč skrbi za bralca, ga vključuje v tok pesmi, vključi včasih tudi
njegovo hipotetično reakcijo na pesem, včasih ga celo provocira, kar
se ujema z Osojnikovim pojmovanjem pesnjenja kot kolektivnega
rituala, k čemur se bom še vrnil). Koti, v katerih te prizme lomijo
in usmerjajo žarke bralčevega zanimanja, se od izjave do izjave me-
njajo. Od prvega do zadnjega verza pesmi se ti žarki medsebojno
tako razpršijo, da njihove svetlobe ni mogoče sistematizirati z vidika
objektivne informacije, v katero pesnik ne bi bil vključen. Pač pa ti
žarki tvorijo svetlobno polje, ki mu lahko rečem: pesnik v ritualu
pesnenja — pesnik, ki niu vsaka izjava, ki jo izkriči, za hip blokira
tisto ekspanzijo, ki ga žene v krik; a v naslednjem hipu, ko se je
konfrontiral z dejstvom, da je zaslišal svoj krik, že zbira moči za
novo ekspanzijo, za nov krik, ob katerega njegova kreativna ener-
gija spet trči. Dogajanje tega trkanja pesnikove kreativne energije
ob pomen tega, kar pesnik izkriči, je v strukturi pesmi tako homo-
geno, da se svet, ki ga Osojnik imenuje, razprši v množico barvnih
šipic, črepinj, skozi katere vidim pesnikov Jaz, ki je neopredeljiv z
atributi sveta, neimenovan z besedami tega sveta, a vendar kon-
stanten in večen. In ta Jaz zahteva bralčevo ljubezen, in to brezpo-
gojno. Ta zahteva po brezpogojnosti ljubezni za pesnika je globina
rituala, skozi katerega se pesnik povezuje s poslušalci. Vendar ta
zahteva pd ljubezni ni namen pesmi, niti pesnikova samovoljnost: to
je za bralca pot v svet pesmi. V temelju strukture pesmi uporablja
Osojnik svoj Jaz kot sredstvo za naselitev pesniškega prostora. Tako
je tudi ritualni pristop k pesnikovemu Jazu — ritualni na tak način,
da ritual predpostavlja združenost pesnika s poslušalci — uporab-
85
Ijen v temelju strukture pesmi kot sredstvo, ki služi naseljenosti
pesniškega prostora. Ta prostor hoče biti naseljen s pesnikovim Ja-
zom. Težnja, da pesnik zastavi ves Jaz za pesem, ki jo izdeluje —
da zastavi svoj Jaz brez odštevka, ki bi sledil iz opredelitve Jaza z
atributi zunanjega sveta — ta težnja je veliko tveganje, velika drz-
nost, saj je nastajanje pesmi večkrat eksplicitno izraženo kot proces,
ki nosi za pesnika usoden pomen. Ljubezen do pesnika je ljubezen
do pesmi; pesnik pa se recipročno izgrajuje skozi pesem. V tem smi-
slu Osojnik radikalizira izkušnjo romantične poezije: romantika je
želja po popolni identifikaciji pesnika s svetom, vzpostavljenem v
konfliktno razmerje do sveta zgodovine. Romantični pesniki so se
nasploh zavedali razmerja svojega pesniškega sveta do zgodovine, za-
vedali so se tudi želje po osebni identifikaciji s svojim pesniškim
svetom, posledice takega pristopa pa se v Osojnikovi poeziji kažejo
v novi luči. Kajti večina romantikov opredeljuje svoj pesniški Jaz
z atributi zunanjega sveta; Osojnik pa se temu odpove, in zato nje-
gova poezija jasneje in radikalneje razkriva posledice romantičnega
pristopa k poeziji. Če trdim, da je Osojnik v tem smislu romantik, ne
trdim, da je zato neaktualen in preživel — romantika je bila že
zdavnaj definirana kot konflikt pesniškega sveta z zgodovino in kot
težnja po identifikaciji pesnikovega subjekta s pesniškim svetom;
vendar pa je vprašanje, če je poezija uspešno premostila to stanje,
še zmeraj odprto. Kajti s tega vidika so veliki pesniki 20. stoletja
povečini romantiki: William Yeats, Gottfried Benn, Georg Trakl,
Božo Vodušek, itd. Romantik je celo Šalamun v zaključnih akordih
Druidov in Metode angela. Tudi moja knjiga Zemljevidi je roman-
tična.
Kot sem že nakazal, Osojnikove pesmi predpostavljajo situacijo,
v kateri so poslušalci na mističen, ljubeč način povezani s pesnikom.
Če bralec v kulturi pogreša to situacijo in ima zato težave z loka-
liziranjem Osojnikovih pesmi, ni to njihova krivda — te si namreč
z vsemi močmi prizadevajo, da ustvarijo to situacijo. To pomanjklji-
vost zdajšnje kulture lahko izrazim tudi z mislijo Dušana Pirjevca,
formulirano v Uvodu k umevanju Murnove poezije: »Znano znanje
o poeziji je nenehoma prisotno. Vendar pa ima ta moderni in po-
sredni način tudi svoje nevarnosti. Vse prehitro pozabljamo, da je
poezija kot poezija nekaj nenadomestljivega, da torej nobena še ta-
ko bistrovidna razprava ne more nadomestiti neposrednega stika z
njo.« — Velikokrat se je že dogajalo, da je poezija predpostavljala
situacijo, v kateri so poslušalci na mističen, ljubeč način mnogo
bolj povezani s pesnikom, kot se to dogaja v zdajšnji kulturi: n. pr.
črnski blues, Sergej Jesenin, ciganska poezija; v poeziji primitivnih
ljudstev pa je ta povezanost bolj pravilo kot izjema.
Pesnikov mistični Jaz, neopredeljiv z atributi zunanjega sveta,
čutim kot moder dih, moder veter, ki veje skozi razpoke med črepi-
njami, barvnimi šipicami, s katerimi simboliziram svetovnost posa-
meznih Osojnikovih izjav, ki se vrstijo od verza do verza, od začetka
do konca pesmi.
To sem napisal za tiste Osojnikove pesmi, ki bralca osupnejo, s
heterogenostjo tematskih polj, ki pridejo v pesem. Osojnikova poe-
zija sicer prepoveduje na nivoju poetičnosti primerjavo z drugimi
pesniki; toda glede na pesmi, ki imajo z Osojnikovimi pesniki neka-
tere skupne zunanje značilnosti, kot npr. heterogenost tematskih
polj ene pesmi, asociacijske povezave, lahko rečem, da Osojnikovo
poezijo povzdiguje nad večino poezije s temi zunanjimi značilnostmi
nepretrgana zavest o pesniškem ritualu, ki je izkušena in boleče
intenzivna in ki z vsako novo pesmijo nanovo konstituira pesniški
ritual, ter takšna stopnja ekstatične odkritosti, kakršno zmorejo le
redki pesniki. To misel ponazarjam z analognim primerom iz slikar-
stva: Pollockove slike so boljše kot slike vseh drugih slikarjev, ki
so uporabljali tehniko drippinga. Kakšna je zgodovinska pozicija
Osojnikovih ritualov, bo pokazala prihodnost.
Osojnik piše tudi drugačne pesmi. Nekatere konstituirajo en sam
doživljaj, kot npr. popotni soneti, ali krizo duha pred enim samim
predmetom, kot npr. pesmi o kamnu. Včasih zadošča ena sama po-
doba, kot npr. haiku o preobilici vode. Pri teh pesmih je njihovo
mojstrstvo očitno na prvi pogled, barvnih šipic je manj, družijo se v
podobe, katerih lepota je razvidna tudi v razmerjih njihove svetov-
nosti in ne samo v ritualu, s katerim pesnik šele prihaja med zna-
86
menja sveta, poetičnost ne zahteva zase bralčevega potovanja, tem-
več le en sam skok vanjo.
Kakor hitro je prepoznal Eponino, to deželno sramoto, ki ni ni-
koli zamudila priložnosti, da ga ne bi mimogrede izzivala k ljubezni
(če ga je opazila na ulici, se je smejala in tako kot se požvižga psu,
je ona tlesknila z jezikom in zaklicala: »Devičnik«), je naredil korak
nazaj, oditi pa ni več mogel; in ko je že prišel na vrh stolpa, je ho-
tel ostro odgovoriti na njen predrzen izziv.
Za trenutek je okleval: v tej nori situaciji mu angelska milina,
razsvetljeni smehljaj razumevanja, nista mogla pomagati. Nasproti
njemu sva, Eponina in jaz, bila zmožna blodnje, prestrašena in po-
smehljiva obenem, zla. V najini zmedenosti sva vedela: moralno gle-
dano sva bila izrodka! V naju ni bilo meje, ki bi zamejevala strasti:
na nebu sva imela črnino demonov! Kako prijetno je bilo, celo po-
mirjujoče, nasproti abbejevi togotni koncentraciji občutiti vrtoglavo
drsenje kot svobodo. Bila sva, ona in jaz, otopela, popolnoma pijana;
prav gotovo se je zaradi moje omedlevice na lestvi moj brat ujel v
past, ki sva jo midva napela.
Razdraženi, zasopli, na zelo majhni ploščadi, oddaljeni od sveta,
zaprti — na nek način — v zračno praznino neba, smo bili postav-
ljeni drug proti drugemu kot psi, ki jih je nenaden urok ohromil.
Nasprotovanje, ki nas je združevalo, je bilo negibno, omejeno, bilo
je kot smeh v trenutku izgubljenega užitka. Mislim da je, na tej
točki, tudi moj brat začutil čas pred nevihto: ko se je presenečena
glava gospe Hanusse prikazala na vratih lestve, ji je grd smehljaj
hitro spačil bolestno napete črte obraza.
—	Eponina! Ah, vlačuga! je zakričala gospa Hanusse.
Njen robati glas, ki ga je kmečka sočnost dokončno naredila
neprijetnega, je prevladal hrup vetra. Stara je prišla ven, za trenu-
tek jo je veter zmedel: držala se je zravnano, z velikim trudom je
zadrževala svojo pelerino (njena zunanjost je imela strogo sivino
preteklosti mrzlih zakristij, toda bila je prostaška).
Planila je na svojo hčer, kot furija je kričala:
—	Kuzla, opila se je in pod plaščem je čisto naga.
Eponina se je umaknila proti ograji, mati, ki je nameravala raz
kriti njeno sramoto, jo je očitno prestrašila. Videti je bila kot po-
tajena psica, in že se je skrivoma prestrašeno smejala.
Bolj hiter in bolj odločen kot stara, je abbe C. pohitel.
Njegov šibki glas, zvišan z vzgibom globokega sramu, se ni več
zlomil: razlegel se je v ukazu:
—■ Gospa Hanusse, bi povedali, kje mislite, da ste?
Stara je bila upoštevanja vredna v svojem besu in je od prese-
nečenja obstala, upirajoč oči v mladega abbeja.
—	Vi ste, je povzel glas, na posvečenih tleh cerkve.
Stara je omahovala, razorožena.
Eponina, nekoliko razočarana, se je s trudom nasmehnila.
V	nenaravni otopelosti in abotnosti Eponine je bila neke vrste
nezanesljivost. Pijana in molčeča je bila, na vrhu cerkve, sama po-
hlevnost in grožnja obenem. Jasno je bilo videti, kako sta njeni roki
stiskali plašč k sebi, tam pa bi lahko bili le zato, da bi ga odprli.
Tako je bila oblečena in naga obenem, sramežljiva in brezsram-
na. Silovite kretnje stare in duhovnika so se medsebojno izničile in
so jo naenkrat potisnile v to neodločno odrevenelost, v to paralizi-
rano stanje, ki je v hipu iz njene golote naredilo predmet željnega
pričakovanja.
V	napeti tišini, skozi vinsko omotico, se mi je zdelo, da se je
veter polegel, globoka tišina je izvirala iz brezmejnosti neba. Abbe
87
je zlagoma pokleknil; pomignil je gospe Hanusse in ona je poklek-
nila zraven njega. Sklonil je glavo, prekrižal roki na prsih, in gospa
Hanusse ga je videla: sklonila je glavo in ni prekrižala rok. Malo
kasneje je pel s skrušenim glasom, počasi, kot ob mrliču:
Miserere mei Deus,
Secundum magnam misericordian tuam ...
To ječanje sladostrastne melodije je bilo tako dvoumno! Tako
čudno je izpovedoval grozo pred radostjo golote! Abbe bi nas moral
prepričati s samozatajevanjem in taisto prizadevanje, ko se je pos-
kušal izmakniti, ga je toliko bolj razkrilo; lepota njegovega speva
v tišini neba ga je zapirala v odmaknjenost pobožne naslade: ta ne-
verjetna lepota, v mraku, ni bila nič drugega kot poklon grehu, edi-
nemu predmetu te komedije.
Neomajen je nadaljeval:
Et secundum multitudinem miserationum tuarum.
dele iniquitatem meam ...
Gospa Hanusse je dvignila glavo: negiben, roki je držal prekri-
žani, njegov rezek glas je poudarjal melodijo na občudovanja vreden
način (predvsem »misera-ti-o-num« — zdelo se je, da ne bo nikoli
nehal). Osupla, se je gospa Hanusse naskrivaj namrdnila in znova
sklonila glavo. Eponina je sprva spregledala posebno držo abbeja. Z
obema rokama na razporku plašča, s privzdignjenimi lasmi, odprtimi
usti, je bila tako lepa in tako razuzdana, da bi najraje, v pijanosti,
na abbejevo jadikovko odgovoril s kakšno veselo staro pesmijo.
Eponina je priklicala harmoniko, vendar se mi je uboštvo meha
ali varieteja, kjer je pela (med golimi lutkami), zdelo bedno nasproti
nespornemu zmagoslavju. Cela cerkev bi morala odmevati v bob-
nenju orgel in visokih glasov zbora, če naj bi bil sijaj, ki ga je no-
sila, dostojanstveno proslavljen. Norčeval sem se iz pesmi, pri kateri
sem jo rad poslušal, bila je pesem z neumnim napevom:
Ona ima
značaj iz zlata,
Eleonora .. .
Zamislil sem si donenje Te Deum! Določenega dne doseže smeh
Ijaj zadovoljne zlobe vzgib, ki ima ostrino smrti: je njen rezultat in
znamenje. Tako sem se zdrznil v svojem miru ob srečnem vzkliku,
neskončnem, a že blizu pozabljenju. V trenutku, ko je zagledala
abbeja,! se je očitno vrnila iz sanj, v katerih je omamljena čemela,
se začela smejati in to tako naglo, da jo je smeh stresal: obrnila se
je in sklonjena nad ograjo je bila videti tresoča se kot kak otrok.
Smejala se je z obrazom med dlanmi in abbe, ki je ustavil slabo po-
tlačen hihot, je dvignil glavo in roki v zrak šele pred golo zadnjico:
veter je privzdignil plašč, kajti v trenutku, ko jo je smeh razorožil,
ga ni več mogla obdržati zaprtega.
Po premolku, mi je abbe naslednjega dne priznal (dovolil sem
si norčevanje in on je iz dostojnosti umolknil), da je imel p... Epo-
nina je tako urno zaprla svoj plašč, da gospa Hanusse, ki se je po-
časneje dvignila, ni nikoli razumela, kaj naj bi pomenil očarani ob-
raz: abbe, z rokama proti nebu, je imel usta odprta!
V svoji noči oblegam svojega kralja, počasi vstanem in mu za-
vijem vrat.
Prišel je k sebi, vrnem se nadenj in mu še enkrat znova zavij eni
vrat.
Stresam ga in stresam kot staro hruško in krona se mu trese na
glavi.
In vendar je moj Kralj, to vem jaz in on ve to in nedvomno je.
da sodim k njegovi strežbi.
Medtem ga ponoči strast mojih rok brez oddiha davi. Vendar tu ni
strahopetnosti, prihajam golih rok in stisnem njegov Kraljevski vrat.
In davim ga, svojega Kralja, že tako dolgo zaman v skrivnosti
svoje majhne sobe. Njegov obraz, spočetka pomodrel, kmalu postane
običajen in njegova glava se dviga; vsako noč, vsako noč.
Skrit v svoji sobi prdim v obraz svojemu Kralju. Potem pokam
od smeha. Poskusi kazati vedro čelo, s katerega bi bila zbrisana sle-
herna žalitev. Toda prdim mu v obraz brez prestanka, neham le to-
liko, da se obrnem in se mu zakrohotam v plemeniti obraz, ki pos-
kuša ohraniti veličastnost.
Tako se obnašam do njega; brezkončen začetek mojega temač-
nega življenja.
Sedaj ga podrem na tla in mu sedem na obraz — njegov vzvi-
šeni obraz izgine — moje grobe, z oljem popacane hlače in moja
rit ■—saj se končno tako imenuje — brez zadrege postajajo na tem,
za kraljevanje ustvarjenem obrazu.
In ni mi nerodno, ah ne, ko se obračam na levo in desno, kadar
mi pade v glavo in še več, sploh se ne menim za njegov nos ali oči,
kadar so mi na poti. V resnici odidem šele, ko sem sedenja sit.
A če se ozrem, kraljuje njegov neprodorni obraz, vedno.
Klofutam ga, klofutam in mu nato v posmeh obrišem nos kot
smrkavcu.
Vendar pa je povsem očitno, da je Kralj on in jaz njegov pod-
ložnik, njegov edini podložnik.
Z brcami v rit ga naženem iz sobe. Pomažem ga z ostanki iz
kuhinje in z umazanijo. Na pod mu nastavljam črepinje. Polnim mu
ušesa z nizkotnimi in natančnimi žalitvami, da bi ga dodobra zadel,
globoko in sramotno, s posebno umazanimi kletvicami na napoli-
tanski način, prav podrobnimi in enkrat izrečene so madež, ki se
ga ni mogoče znebiti, sramotna obleka po meri: resnična gnojnica
obstoječega.
In zjutraj moram začeti znova.
Vrnil se je; "tu je. Vedno je tu. Ne more se dokončno pobrati. In
neizbežno mi mora vsiljevati svojo prekleto kraljevsko prisotnost v
moji, že tako majhni sobi.
Prepogosto se zgodi, da me zaplete v proces. Zadolžim se, se
pretepam z nožem, nasilen sem do otrok, nič ne morem pri tem, v
duh zakonov ne uspem prodreti.
Ko je nasprotnik razložil sodišču svoje obtožbe, moj kralj, ki se
komajda zmeni za moje razloge, nadaljuje z zagovarjanjem nasprot-
nika, ki v njegovih vzvišenih ustih postane obtožnica, strašna pred-
igra, ki se bo zgrnila name.
Šele na koncu določi nekaj ničevih omejitev.
Nasprotnik, ki sodi, da je to malenkost, raje umakne teh nekaj
dodatnih obtožb, ki jih sodišče ne prevzame. Preprosto je zadovoljen,
da mu je zagotovljen ostanek.
Takrat pa moj Kralj povzame argumentacijo od začetka, kar
naprej kot da bi sam stal za njo, le da jo še malce obteše. Ko je
to opravljeno in ko se o teh drobnarijah vsi strinjajo, obnovi argu-
mentacijo od začetka in ji tako po malem zmanjšuje moč, po stop-
njah, od povzetka do povzetka jo zvede na take smešnice, da se
osramočeno sodišče in cel sodni zbor sprašujejo, kako so si jih drz-
nili sklicati zaradi podobnih malenkosti in sredi smeha in vulgarnih
šal publike izrečejo oprostilno sodbo.
Nato moj Kralj, ne da bi se še ukvarjal z menoj in kot da ne bi
šlo zame, vstane in nedoumljiv odide.
Človek se lahko vpraša, če je to posel za Kralja; pa se prav tu
izkaže za to, kar je, ta tiran, ki ne more dopustiti ničesar, kjer se
ne bi pokazala njegova drobeča moč urokov, zoper katere ni pomoči.
Bedak, ki ga je skušal postaviti pred vrata! Mar bi ga mirno
pustil v tej sobi, ne da bi menil zanj.
Toda ne. Bedak sem bil in ker je videl, kako preprosto je kralje-
vati, bo kmalu zatiral celo deželo.
Namesti se povsod, kamor gre.
In nihče ni presenečen; videti je, da mu je bilo tam mesto že od
vekomaj.
Čakamo, ne zinemo niti besede, čakamo, da On odloči.
Živali prihajajo in odhajajo iz moje sobe. Ne hkrati. Ne cele.
Toda gredo skoznjo, povprečen in smešen sprevod naravnih form.
Lev vstopi s sklonjeno glavo, zatekel, grbast kot star zavitek cunj.
Njegove uboge tace lebdijo, človek sam ne ve, kako se sploh pre-
mika, na vsak način pa kot bednik.
Slon se je zalezel vase in še srna je trdnejša od njega.
Prav tako ostale živali.
Nobenega aparata. Nobenega stroja. Avto vstopi natančno splo-
ščen in bi bil komajda dober za parket.
Taka je sobica, v kateri moj neuklonljivi Kralj noče ničesar,
ničesar, s čemer ne bi brutalno ravnal, česar ne bi pomešal, izničil,
kamor sem vendar poklical toliko bitij, da postanejo moji iovariši.
89
Celo nosorog, pošast, ki ne prenese človeka (in tako trdna, iz-
klesana iz skale), celo nosorog sam je nekega dne vstopil meglen,
komajda otipljiv, plašen, ne da bi nudil odpor ... in zalebdel.
Stokrat močnejša kot on je bila mala zavesa na strešni lini, sto-
krat bolj kot on, močan, nasilen nosorog, ki se ne umakne pred ni-
čemer.
A moj Kralj noče, da bi nosorogi vstopali drugačni kot šibki in
curljajoči.
Drugi pot mu utegne dovoliti, da kroži z berglami ... in ga ob-
rezali v nekakšno komajda kožico, tanko otroško kožo, ki jo bo odr-
lo že zrno peska.
Na tak način moj Kralj dovoljuje živalim, da se pojavijo pred
nami. Samo na tak način.
Vlada; ima me; ni mu do zabav.
Ta toga ročica v žepu je vse, kar mi je ostalo od zaročenke.
Suha in mumificirana ročica (pa je v resnici možno, da je bila
njena?). To je vse, kar mi je pustil njenega.
Ugrabil mi jo je. Izgubil mi jo je. Izničil mi jo je!	'
V moji sobici so zasedanja dvora kar se da bedna.
Še kače niso dovolj nizkotne, ne dovolj plazeče se zanj, celo ne-
giben bor bi ga žalil.
Tako je tisto, kar se pojavlja na njegovem dvoru ( v naši ubo-
gi sobici!) tako neverjetno razočaranje, da bi zadnji izmed prole-
tarcev ne bil zaviden.
Sicer pa, kdo bi se, razen mojega Kralja in mene, ki sem tega
vajen, lahko polastil kakega spoštovanja vrednega bitja v napredo-
vanju in nazadovanju temačne materije, teh malih vrtincev suhih
listov, teh maloštevilnih kapljic, ki resno in razočarano padajo v
tišino.
Sicer pa, ničeve časti!
Neopazne so kretnje Njegovega obraza, neopazne.
Tis is religion
to je papa kinjal bend
to je naslednji marksov stavek
to je modro jutro in pet dek kave
to je papa kinjal bend
to je je jezdec na štajerskem
to je pelikan v roki in zlom stavka
v naslednjem verzu
to je svilena ruta okoli tvojih oči
to je avtomobil zabit in šofer
povit v kilometre vožnje na boku
otrdel od neprespanosti
tis is religion
tis is religion
hitrejša od njega in od nikogar ki bi bolje gadžal
pesmarica povita s trakovi žalosti in veselja
posebno opoldne
to je pralni stroj več kot oče in manj kot mati
to je čustvo imenovano so sorry
kdor dobi dvalcrat je pred njim tretjič
to je papa kinjal bend
to je religion
to je papa kinjal bend
to je sled vrane v trebuhu morskega psa
šivalni stroj in očetova morska bolezen
na srajci pa madež veter hujši od spomina
krokodila fauna
manj od jurja in več kot tri dinarje
manj od po buč in več od ključ
to je papa kinjal bend
na valovih starega oceana
pozdravljam te stari ocean
pa magari v braziliji med srečnimi ljudmi
rudarji zagoreli od premogovega prahu
zasopli od podmorske višine
gluhota noči prevrtana s kostjo in čtivom
90
nato pa štirje prisilni paradižniki in, in, in
tis is religion
tis is religion
tis is religion
bolj votla od nagovora in bolj votla od padanja
na glavo japonca surozakija iz jokohame
kotaljenje ceste in videnje, za njima pa je tekel
to je zamorec ali kača
trudil se je bolj od vetra na račjih nogah
težilo pa ga je srce
nedostopno kot sneg
in hladno kot varvara ivanovna mikulinova
zletela je proti luni
karta, ki nikoli ne pade slučajno
nadevana kot kruhek z vinom iz njegove kleti
in nikoli ni mogla ugotoviti
ker jo je dan prehitel za dolžino enega pisma
in s huduljami
to je papa kinjal bend
to je religion
to je religion
blaznost pa se kotali vzdolž njene obrvi
onkraj njega je minula
bila je že vsepovsod
toda eden manjši s težkim nosorogom na hrbtu
in s točenimi solzami^ kajti padec desetih je vzor
ostalim
tis is religion
pok mine je trikrat zavrt avtobus preden so ga rešili
izpod krempljev neugodnega nasprotnika
v višini levega podočnika in s psihoanalizo pod pazduho
pezdontar
bil je manjši kot on
pa vendar: pozdravljen stari muhožderec ocean
sargaško morje, trup prevrnjene žuželke, gnusna podoba
preobrazba v postejno stolico, prevezana z žico
povračal je v snopu zgražanja zaražen
delavec na avtobusu ob petih, čvrst in možat, z vonjem po
čvrstih mišicah in svež od napornega dela
spomenik, mimo katerega je peljal kmet na traktorju
kajti noč ga je poslušala
ptica pa mu je navrtala oči in jih prebodla z zvezdami
zdolaj ob reki, med žeblji, z zlomljeno čeljustjo
pozdravljen stari ocean, bolj star od krivulje psa
bolj pasji od spreminjanja oceana
ker te niso ujeli
preobrnjeni in zabodeni v trebuh, mastni od kožuhov in brkov
tis is religion
skrinja bolana od ritma ki udarja na sencah
toda hitrejša od zamorcev, spretnih v spotikanju
milena urbas, šivilja iz bežigrada
milena urbas, neznan obraz iz ljudstva
niti lep niti drag in niti poceni
ker ji je padla zapestnica v vodo
kot bi jo magnolija boksnila v nos
boksarko, negovala je spomin vzdolž kanala grande
ker sovraži zlomljene roke
to je papa kinjal bend
to je papa kinjal bend
s kislo kumarico v desnici
prek zaspane amande v snopu razšpricano zarezano z nožem in z
obrazom in z ličnicami
ker je našel šminko
in jo je to bolelo, stisnjena od stiske in precepa
potežkali so sekiro
tis is religion
to je ta papa kinjal bend
91
Priti tako daleč in nenadoma napisati pismo
S psom, ki mi je ne vem kdaj začel slediti, na obali
Potem ko sem videl Bon-lampijone v mestu, vkrcam se na čoln
Jaz, pivski tovariš gorskega meniha, okrogli mesec
Česanje gostih las, mesečna noč
Čudoviti tepci, tu je komar
Vihar na osamljeni vrbi, most jutranje zore
V viharju, večerjata, mati in otrok
Vihar mimo; norec je prišel krošnjarit z ribami
Ko si operem podplat, postane bel
Kamnita gora, brenčeči insekti, sonce tone
Mogočni borovec sem odstopil vrabcem, sam imam to kolibo
Videti je košček morja, imam majhno okno
Tam je bil, moj obraz; kupil sem majhno ogledalo in se vrnil domov
Tako daleč proč ne morem slišati šuma valov, morja, tako modrega
Kačji pastir prijazno prileti sedet na mojo samotno mizo
Pet ali šest ljudi tiho dela, solnata obala potemni
Borovi storži, prav tako zmetani na ogenj, fižol je kuhan
Vlažno je okoli vodnjaka, večerni veter
Povzpel sem se na hrib, samotne vasi
Ne ve, kaj naj stori z lepoto svojih las '
Podrsavajoč z lesenimi coklami pod usipavajočo kamelijo,
prišel je na obisk
Cvetje, različno razcveteno, vse naprodaj
Jesenski kamen vetra rodi otroka, to je tista zgodba
Kot da so zavržene, lubenice, še naprej se redijo
Ženska v časopisu na zidu vedno joče
Potem ko je mimo hušknil morski veter, vedno sam
Bon praznik se je sprevrgel v dež, majhne otoške hiše
Prehladil sem se, stojim, čudak, ne recitiram sutre, mrtva tišina
Sredi le šelestečega vetra, vlačim vodo
Krompir, pojedle so ga podgane. Zaspal sem
Pod Bonovskim lampijonom sem prespal noč in zapustil domače
mesto
Otroku, ki je rahlo prehlajen, kupim zlato ribico
Veter piha, okoli hiše, nobenega cvetja
Gora, ki prestreza morski zahod, ne skriva ničesar
Hiše so zagnetle mesto, krošnjar vpije
Vsakič, ko pijem vodo, stopim na piano in piiii, na plevel
Dobra hrana na ladji, ni prostora, kamor bi jo položili
Tesno zaprta, papirnata vrata polna lukenj
Pozna luna, zaprta izven mesta
Menjam papir na vratih, le en sam majhen nož
Prišel sem na nepričakovan kraj, na cesti, jesenska trava
Cvetje, porezano, pohabljenec ga opazuje
Berač, z zastavo vzhajajočega sonca, za zavijanje stvari
Praznovanje, dete spi
Te roke, do kdaj, udarci po bobnu
Mokra vrana, pred sončnim vzhodom, leti
Alethein cvet, cel dan se je zibal, stemnilo se je
Romar občuduje cvetlice aletheie, ima popotno palico
Na povratku s pogreba me je malce namočilo
Pohabljenec, dovolj ozdravljen, da ureja cvetje
Jutranja meglica, pojavi se svinja, pojavi se človek
Kot človeško bitje me kuha vročica zaradi prehlada, razumeš
Zadovoljivo pose j al semena redkvice in odšel
Po dolgem času dežuje, škropotanje šumečih kapljic
Dobra na samisenu, stara otoška nočna ženska
Papirnata vrata pustim odprta, morje se je stemnilo
Ubral jo je po bližnjici, prek polja, prihaja
Vem za sledi vrabcev, ki so stopicali po rogoznici
Vihar je iz njega naredil popolnoma modro nebo
Osamljen kot sem, mrzlice ni več
To je majhna hiša, v, njej živita mati in otrok
Sam sem, spat grem, nobenih knjig nimam
Mesečna noč, komaj slišen veter, sam, pokašljujem
Vrabci, vsi naenkrat, odleteli so
Za ladje, ki pristajajo, en sam otok
Roka na lubju nočnega drevesa, čakam
92
Kjer jesensko sonce sije na kamen, s svojega lirbta odložim otroka
Valujoč plevel z drobno cvetko, razcveteno v vetru
pogledam skozi luknjo v papirnatih vratih, še vedno nikogar
Jesenski hribih pridem na široko cesto
Vzdolž potoka stopam, ustavim se
Končali so s sejanjem pšenice, okoli kolibe
Potem ko se umiri veter; borove iglice popadajo
Začenja se nočno delo, šumenje reke
To jutro je padla gosta slana, stopam kot učitelj
V	pravem trenutku, prišel je berač
V	hladnem miru, s spuščenimi jadri, jambori
Papirnata vrata kolibe so odprta, kupujem majhno ribo
Udarjanje po ribi podobnem bobnu, decembra
Ponoči se je vihar umiril; pijem vročo vodo
Bežeč in ujet, v vetru
Edini sem, ki ga je prečkal, zapuščen, kamnit, zimski most
Pred menoj, leteče ribe, poskakujejo, v sončnem zahodu na
otoku, kamor sem prispel
Zgodnja zora na obali, zaletiva se drug v drugega
ulna ili laktenica je duga kost, smještena iza žbice, s kojom se
kod odraslih dobrim dijelom sraščuje.
Dijafiza (corpus ulnae) je trostrana i distalno se zašiljuje. Dor-
zalna strana (facies dorsalis) nalazi se uz volarnu stranu žbice, s
kojom je ispod medukoštanog prostora sraštena. Odsječak, koji su-
djeluje kod tvorbe medukoštanog prostora, gladak je i obično ima
nutritivni otvor upravljen proksimalno. Iznad ovog prostora ulna je
hrapava i spojena sa žbicom večinom postojanim ligamentom. Medi-
jalna strana (facies medialis) je glatka i slabo konkavna. Lateralna
strana (facies lateralis) je ravna. Medijalni i lateralni rub (margo
medialis et lateralis) tanak je i oštar, osim na medukoštanom pro-
storu. Distalni okrajak je zašiljen i obično se nalazi ispod polovine
žbice. On se redovno nastavlja vezivnotkivnim trakom do distalne
kvrge na žbici, ali ovaj ligament može djelomično ili potpuno oko-
stiti.
Extremitas proximalis čini veči dio kosti. Ona strši proksimalno
i volarno iza distalnog okraj ka nadlaktične kosti i služi kao poluga
ekstenzorima lakta. Medijalna strana ovog dijela je konkavna i glat-
ka. Lateralna strana je konveksna i proksimalno hrapava. Dorzalni
rub u sredini ima zašiljen izdanak, processus anconaeus, koji nadvi-
suje polumjesečastu usjeklinu (incisura semilunaris). Ova usjeklina
je po obrisu trokutasta, podužno konkavna, poprečno konveksna i
artikulira s nadlaktičnom kosti; u njenom donjem dijelu je velika
sinovijalna udubina. Ispod usjekline nalaze se dvije fasete, koje ar-
tikuliraju s isto takvim fasetama na volarnoj strani proksimalnog
okrajka žbice. Volarni rub je gotovo ravan po duljini, inače je za-
obljen. Slobodni kraj ili vrh ima hrapavo zadebljanje, na kom se
završava musculus triceps brachii i neki drugi mišici.
Prvobitna extremitas distalis, kako smo spomenuli, sraštena je
sa žbicom.
Razvitak. — Ulna okoščuje iz tri centra, od kojih je jedan za
corpus, jedan za elocranon i jedan za distalni okrajak. Hrskavična
embrionalna ulna proteže se duž cijele podlaktice. Distalni dio dija-
fize reducira se na malen ligament ili potpuno nestaje. Distalna se
epifiza spaja sa žbicom prije poroda. Olecranon se sraščuje s osta-
lom kosti u trečoj i po godini.
Markiza je odšla ob petih. Niti pisnil nisem, ko sem zaklenil
vrata, da ne bi škripala bolj kot kdaj koli: vest, ki hromi od zadaj;
kot vest, da sem se vrnil hrom (po tistem odmevam kot koraki po
ulici ali po zapuščenem skladišču ali po bitki, če sem vsaj eden od
93
zmagovalcev: vedno več nas je bilo, ko sem pobil prvega, je prišel
drugi in tako naprej. A še vedno nočem, da bi se plen delil: ali bo
vse moje, ali pa ne bo ostalo nič za nikogar); v romu sem tiho kot
vest (pustiti vse in zadrgniti in ostaviti prazno in nedotaknjeno ne-
kaj več kot devet ur)'. In vendar je tako (je že tako...), da bolj
sem tiho in hrom, dlje je do stopnic kot od Santa Monice do Schul-
la: pot, ki jo zarišem s prstom, preseka oblo na pol, oddvoji pole in
vrne red na svoje mesto (kjer se pot izgublja, je čas premisleka in
definicij; nejasnost zadnjega dela je nejasnost »budučnosti i njenih
govora: ustaknuče moči — neču moči da radim, da se kladim, da se
vežbam kao poslednji hitac: bilo ko(ji)...«) Lahko bi do stopnic pri-
šel že v tej vrsti, vendar nočem: do petih popoldne je še celih sedem
dni, a nekomu se je zdelo prav, da odide že danes; zato napredujem
počasi in lahko pridem do stopnic šele na tretji ali četrti strani, ali
pa sploh ne pridem (odločitve so tako trdno v mojih rokah, da me
gonijo od postaje do postaje kot steklega psa). Pot, ki jo začrtujem,
bomo torej že kako (že kdaj) prehodili. Zahtevam edino to, da osta-
nete na sledi (kot stekli psi) celih sedem dni. Vse ostalo prepustite
meni in moji palici (»in rekel je: zadal si udarec, od katerega si še
dolgo ne bodo opomogli, čeprav bi si radi. A jih vseeno pusti, da de-
lajo, kar hočemo. Spravi meč (ki ga ni) v nožnico (ki je ni) in po-
vej ljudstvu tele besede: 'Ljudje, kar vas je na zemlji in v zraku,
žrite, fukajte in pijte v mojo slavo. Ko boste pa lačni, vam ne bom
dal jesti, ko boste pa žejni, vam ne bom dal piti; ko se boste pa ho-
teli pariti, vam bom dal svoje brezorgansko telo in ne bo je ženske,
ki bi vas marala. Ko boste taki, boste moji sinovi in ljubil vas bom
kot stekle pse. Tako bodi'. Potlej pridi in bogato boš poplačan...«)-.
Odtlej se je zgodilo — in vse po resnici (»Edina resnica mojega
pisanja je, da lažem«) — tole:
Šlo je za to, da jo srečam za zidom. Zaklenem vrata, na izbiro
imam dve poti: eno skozi džunglo, vendar si po tej poti že vnaprej
odrekam vse šanse: in vendar bi bilo morda najbolje iti po tej poti,
je dejal in se nasmejal... Vzamem palico, da ustanovim obe kralje-
stvi (nebeško in zemeljsko); potem bi bilo videti laže: leže, iz na-
slonjača; potem bi lahko ravnal kot vsaka druga brihtna glava, ki
si je kdajkoli vbila v glavo, da se bo šla zakonodajalca in ustanovi-
telja mest.^ Ustanovim obe kraljestvi, vidim: v džungli mrgoli go-
lazni in najmanjša je večja od moje hoje skoznjo: od vseh me je
najprej zapustilo srce, za njim drugi organi (kot da nočejo sodelova-
ti; in res nočejo); roke so služile propagandi in pamfletom (toliko
da se ve, kdo je močnejši), noge so odšle po svoje že kakšno uro
prej (ne da bi za to vedel).'' Tako sem ostal sam: neuporabna ma-
četa, dve premočeni cigareti, dolgovi in volkovi (dolg in širok kot
postelja na begu pred roko pravice šteje ravno toliko kot volk v zo-
beh prašiče); ko pridem na vrh, si sedem nasproti kot krep papir in
markizov pribočnik na invalidskem vozičku: skozi vrata se valijo
jeziki in vežbajo zgodbe; najboljši izmed njih je zastrupljal druge
s spretnostjo struparja Juberta Regensburgsškega in jim risal vedno
manjši krog, iz katerega niso smeli stopiti; napredek je bil silovit
šele v zadnjem delu, ko sem kdaj lahko (že) spregovoril resno be-
sedo s predstojniki (o njih vem samo to, da sem pred njimi slep od
jeze, gol od strahu in gluh od prebitja zvočnega zidu: polet se pona-
vadi končuje nad saxovino, nad kraji, ki jih je Sveti Mešter Matija
Padovanski ljubil posebej kot zakonodajalec enak bogu in veliki pi-
sar, ki trosi božje seme nad vsako mojo glavo: tako daleč sva si bila
v tistih časih!, če seveda ločim dneve od noči in me scanje — narava
me pač ne pozabi nikoli več: že zato ne, ker je moja intervencija
obrnila proti njej (koliko tega je sploh ostalo?) celo skunke in pume
in jo prisilila, da se je razpasla kot kuga in božično parjenje z ma-
terjo (edini dan, ko se lahko obrnem nase in rečem, da so bila dela
zagotovo moja dela) — na hodniku ne sili več na bruhanje; samo za-
to, ker je naslednji dan sama negotovost...) »ko sedi na vrhu, džun-
gla daleč pod nogami (zemlja kot omleta na jedilnem listu v Evro-
pi), puh na dlaneh gnila toplota življenja (za njim!)« potem so edi-
na prepreka in nevarnost vode njenega ustja, globoke kot stik med
Diomedom in ukradenimi kobilami (tokrat sem moč tistega, ki v no-
rosti ubija s kijem)5; ritmi velike turbine so njeni ritmi (ki poga-
njajo telo kot svoj mrtvi nastavek); vonji razpadajočih notranjih
organov so njeni vonji (posebno vonji sramnega notranjega, kadar
94
žre sama sebe in jo je manj in manj skoraj iz dneva v dan).
Za zadnji spopad in srečanje je izbral vse sile: bergle so mu slu-
žile za kolesa (obležal je v parku z zlomljeno spodnjo čeljustjo, tako
da je nehal govoriti in se je pripoved pripovedovala — od tod na-
prej - - kot plazenje, kot plazenje in sikanje; kot nič dokončnega in
z modi, stisnjenimi med kolo in kamen); le da vse to ni nič, je mi-
slil, glavna stvar je božični večer in občevanje na Visokih Frekven-
cah (nad dvatisočpetstometri nadmorske višine), ki se ponavadi kon-
čuje z razbijanjem po vratih, ki bi v boljših časih vodila v večnost
(na skrajnem robu Hudičevega rta): tu nastopijo vojaki, vendar je
njeno ustje še vedno globoko in vlažno (ravno tako kot je ta noč
suha in mrzla). Iz vode so jo potegnili na dan zmage (ko se je za-
stonj pilo in zastonj žrlo): 19. septembra, 108 leta ob petih popoldne,
zabuhlo in v skoraj razpadlem sivem kostimu (ki ga je najrajši no-
sila takrat, ko je bila povabljena na čaj). Ko je odhajala, je voda še
curljala iz ust, bila je presenečena: rezultat je segel dlje kot njena
roka in šele to jo je zares posušilo in izpraznilo (ko sem — končno
— prišel, je bilo ustje prazno — a močno poraščeno — in suho)«.
Bergle mu na tem mestu služijo kot kolesa, pa če se še tako ne-
verjetno sliši, je izginil v megli s hitrostjo premega govora.
Druga pot; nazaj do izvora, potem navkreber (na sledi senci
drevesa, ki stoji ob izvoru točno opoldne: je vlak pripeljal, počakali
so ga z odpetimi puškami in godbo kot masko; preslepil jih je tako,
da se je odpeljal naprej — sonce je imel za hrbtom in to je bila
njegova prednost); izvor je suh in kamnit, puščava. Prvi, ki ga sre-
čam, sem zakopan do vratu v pesku; pred tristo leti: na glavi je lo-
vil ravnotežje kristalni lestenec, hoteli so, naj pleše okoli nje. Ple-
šem, ampak okoli kosti, zloženih v skladovnico prvič, razmetanih po
pojedini drugič (kolikor jih niso raznesli psi in zakopale hijene);
kosti so smrdele po moji navzočnosti in slišale na moje ime, dokler
jih ni zbrisal puščavski veter (nobene resnice in ničesar lepšega od
tega ne zveste, razen če odnehate), tako da se preštejem na prste e-
ne_ roke: ali sem slep in v vaši oblasti, ali pa nisem slep in sem v
vaši oblasti: vedno sem na dobičku; če primerjam kosti, so moje.
Odšel bom drugi teden'.
Izvor (ali mesto, kjer je bil nekoč izvor. Nekoč?: ko sem bil
zadnjič tukaj, je bilo kosti in glav manj, a so govorUe jezik, ki sem
ga razumel) je bil prepreden s sledmi, ki so se križale (pod vsemi
koti; pred božjim likom: vozli so bili celo povsem nečitljivi); je bil
prepreden politik in revolucionar (zvit kot lisica, nevaren kot jež;
noge so odšle že kakšno uro prej: vrnil se je na bergle. Vedno je
trdil, da ni nič boljšega kot dober razgled...); je bil prepreden trgo-
vec (kdo se v tistih časih ni rad ponašal z židovskim rodovnikom:
samo tako je veljal kot draga in cenjena dišava, ki ima celo svojo
zgodovino). Kam zdaj?
Jezik se mu je zapletal in njegov govor je bila molitev in raz-
bijanje kozarcev (namerno razbijanje se zaračuna trikratno): ko se
je utrudil, so bile celo stvari še vedno na svojem mestu (kdorkoli
se je premaknil, je bil na mestu mrtev). Kdaj?
Čez sedem dni, ko jo bo srečal; do takrat mora razplesti mreže,
prodati ulov, obrezati živo mejo, zravnati zemljo (da bo bolj ravna
kot okrogla)
če se seveda ne izgubim. Takrat je
Sveti Mešter Matija Padovanski spet spregovoril: k oknu je prine-
sel mizo, stopil nanjo, se prijel za rešetke, se še malo privzdignil,
oprl na komolce in rekel:
»Čez sedem dni, sem vam rekel, bo markiz bolj mrtev in bolj
nevaren kot kdajkoli prej. Morda.je ura pet. Tega ne vem. Morda
je markiza res že odšla, gotovo pa je, da od markiza ni ostalo dosti
več kot od markize, ko jo bodo požrle piranhe. Pravim vam, da bom
jaz, ki sem markizov najboljši sovražnik, da bom jaz,. .«
(Sveti Mešter Matija Padovanski je umrl 10. 3. 603 (p. št. po
louisi). Njegov zadnji izrek je bil tale: »Če si daste izkopati oči, bo-
ste bolj slepi kot kdajkoli prej«; tako blizu sva si bUa tiste čase!)
Kot vedno sem bil tam (za zidom) pol ure prej kot sva se do-
menila. Namesto nje sem pod kamnom našel pismo (ki ga navajam
v celoti, a brez njenega imena):
»Dobiva se na običajnem mestu (za zidom), ob običajnem času
(ob petih popoldne), čez sedem dni. Ljubim te kot steklega psa
95
(drugačnega te ne morem in nočem ljubiti). Tvoj falooo (falos je
vedno pisala s tremi oji in brez sja, op. p.) je najveličastnejši iz-
med vseh, dokler ga ne poznam. Dokler te nikoli ne bom srečala,
bom vedno tvoja ljubeča ...«
OPOMBE:
' Ko zaklenem vrata, je od njih do stopnic dlje kot od Santa Monice do
Schulla. Pohod, ki se konča pod obzidjem Schulla, označujejo tile podatki; umor-
jenih, umrlih in izginulih: 5004 konjeniki, 33.267 pešakov, 17.944 konj, 79 topov,
2615 žensk med posiljevanjem, kar 13.831 med porodom ali takoj po tem (umira-
le so kot psice in z zanosom v očeh; op. p.); rojenih: 21.200 moškili otrok,
25.333 ženskih otrok (umrljivost: 32 odst.). Pohod, ki je trajal 49 mesecev, tri
dni, se je začel 16. avgusta 315 leta (p. št. po louisi) in se končal 19. septembra
311 leta (pred štetjem po louisinem koledarju).
Obleganje se je začelo in končalo 23. septembra 311 leta (p. št. po louisi);
zjutraj so se markizove enote uredile in napadle po pravilih vojskovanja kot so
jih poznali konec 4. stoletja pred štetjem; že v naslednji uri je obležalo več kot
pol njegove vojske. Ob petih popoldne je padel prvi in zadnji mož pohoda:
markiz sam .. .
Ta zmaga je Rdečim Kmerom dokončno zagotovila premoč na bojišču: reak-
cija je bila premagana v istem trenutku kot revolucija... »Od takrat nosijo svet
tatarske oči in vladajo zakoni, ki bodo nekoč pravični. A nad vsem je bdela
roka neke močne ženske, o kateri vemo samo to, da je bila nekoč svetiščna
kurba. Po zmagi so jo poslali v vsako malo bolj pomembno luknjo in ji pustili,
da vlada za šipo, obešena na žebelj. ..« (Pripovedi hunskih lovcev, ko se vrnejo
z lova domov)
' Hitro zrrago Rdečih Kmerov ponavadi pripisujejo domiselni spretnosti v
pripravljanju bifteka. Postopek poznamo več ali manj vsi; meso se položi na ko-
njev hrbet, čez se vrže sedlo in meso se paca, cmari (kar je boleče tako za ko-
nja kot za jezdeca; tod najdemo tudi razloge za danes že razvpito rdečemersko
nespečnost in materializem) in tensta, dokler ni gotovo. Jed okrasimo s šopkom
peteršilja, z na kose zrezanim, trdo kuhanim jajcem in paradižnikom. Jemo po
malem. . .
3 Videti; Sveti Mešter Matija Padovanski; Zbirka zakonov ali o zbrki, ki
jo je storilo brezzakonje do mojih dni (Padova, 621 leta pred štetjem po louisi-
nem koledarju); glavna referenca, Aurelius Augustinus; De civitate Dei (tretja
in sedma knjiga) in tile govori: izgnati in vsekakor iztrebiti uši; najnevarnejše
uši so: pesniki, slikarji, muziki in rimači vseh vrst (pobiti, izložiti pogledom kot
opomin); urediti državo tako, da bo povezanost med sloji zagotovila takšna parti-
cipacija v registrih oblasti, da Do vsak sloj tako izpostavljen, da mu bo var-
nost zagotovila šele ta participacija, ki bo hkrati merilo lojalnosti; filozofijo (in
druge podobne znanosti) spraviti v najožjo zvezo z norostjo (za primer, ki se
postavlja —odzdaj— kot obče pravilo in definicija, naj velja pripovedka o Di-
ogenesu v sodu), jo tara pustiti, vseskoz opazovati, ne pa uničiti, ker je brez
haska in lahko^ naredi več škode kot koristi (zaradi vse večje priljubljenosti fi-
lozofije med ljudstvom; stopnja naraščanja priljubljenosti je 3,4 odst. letno);
ravnati tako, da bo sosed sosedu najboljši prijatelj in najbližji sovražnik (»sosed
je tisti, na katerega se z vso gotovostjo lahko zanesem, da me bo prvi izdal in
zadnji vrgel kamen name«; Sveti Mešter Matija Padovanski, op. clt., str. 114)
' šlo je za sklicevanje na MOJ POHOD, s katerim oni nimajo ničesar opra-
viti; vse pritožbe so naletele na zid, v katerem bi nekateri radi videli zapisa-
no usodo sveta in natančno zarisano sliko vseh mogočih križišč, preko katerih
je doslej (in poslej) divjala zgodovina, ampak: zid je zid, zidan al' kamnit, črn
al' bel, ubranijiv ali neubranljiv, prehoden ali neprehoden in za njim (za vami,
najdražji zid!) se velikokrat in celo največkrat dogajajo stvari, o katerih ne bo-
ste nikoli ničesar slišali...
Markiza je odšla ob petih, ne da bi pustila sporočilo. To ga je razkačilo, ve-
likega in močnega; a za njo ni mogel, še tako dolge noge bi bile za kaj takega
prekratke (če se je morda zanesel na čarobno moč besede, tega ne vemo, vemo
pa, da urek ni deloval). Velikega in močnega kot je bil, in razkačenega, je na-
padla od zadaj, z dolgim kolom, ki ni nič kaj pristajal njeni nežni ih rahli po-
dobi in še manj njenim drobnim (a še vedno lepim) rokam; pa vendar: od zadaj
in s kolom je bila neranljiva; napadla je s silami vode in s silami zemlje (tako
se temu reče, op. p.), a njegovo telo je drhtelo od jeze in strasti; sparila sta
se na tako široki osnovi, da je na Nevi pokal led in je puščavo prvič po 311-ih
letih namočil dež (takrat so svojo državo ustanovili Voinoriti); vsak zid je bi!
prenizek in preslaboten da bi lahko zadržal ta plaz govorice, ki je navsezadnje
storil, da je pohod obležal pod obzidjem Schulla in so Rdeči Kmeri prav kmalu
obvladovali vse pokrajine, ki so se nekoč imenovale Evropa (to ime bo odslej
veljalo za prepovedano).
' Nije utvrdeno da 11 je kralj Diomed bio sin Areja i Kirene, ili ga je ro-
doskrvno začela .iVsterija sa svojim ocem Atlantom. On je vladao ratobornim
Bistonima i njegove su šale, u danas nepostoječem gradu Tiridi, ispunjavale uža-
som čitavu Trakiju. Diomed je čuvao kobile sapete gvozdenim lancima za bronza-
ne jasle i tovio ih mesom svojih nen.-idnih gostiju. Jedna verzija ove priče govo-
ri da su to bili pastuvi a ne kobile, i da su se zvali Podarg, Lampon, Ksant i
Dejno.
• Ko se je zjutraj dvigovalo sonce; ko je markiz pregledoval razporejene če-
te in občudoval modri klin, ki se bo zdaj-zdaj odvalil proti obzidju; ko so se
ponosno napela prsa, ko mu je kri stopila v glavo, ki je otrdela v napadalnega
ovna in živčno trzala proti vratom (po pripovedovanju očevidcev, ki trdijo, da
je bil markizov kurac res veličasten; op. p.); ko je na pol vzdignil roko (zna-
menje četovodjem), je pridirjal iz tabora hitri sel, podal markizu pismo in se
96
umaknil. Pa je markiz pismo odprl takoj? Ne, temveS šele popoldne, med krat-
kim predahom (ko je od njegove celotne vojske ostala na nogah bora petina);
zaklel je, globoko vzdlhnil In se poslal v prve vrste. Ta napad je bil zadnji,
markiz je kot že vemo, padel s konja, vendar je še imel toliko moči, da je kli-
cal Ludviku, Otu, Jožefu in Sveti aliansi, češ da kolje zadnje ostanke rdečih
kurbirjev (revolucijo je Imenoval rdeča kurba; In bil je mož starih nazorov in
trdnega prepričanja; kako le. ..) in poginil; v pismu stoji tole (hrani ga muzej
revolucije v Schullu):
»Kdo upa dvomiti v tvojo moč? Kdo ne vidi v tebi moža in vodje, ki bo
poginil (še isto uro) kot pes; ki bo zgnil kot moji pošvedrani čevlji. Ubil bi te.
če se ne bi zgodilo nekaj boljšega. Ubil bi te kot mačko bi te kresnil ob steber
in lizal kri: tvoje ime, ki slovi kot smrdljive butanske prašiče; ki so te prsti
ubogali; ki si operativen in ves svet; ki si sestanek (moj sestanek!) za zidom
in srečanje med garjami in kožo. Takole je rekla tista, ki je nosila tvoje ime
(naprodaj; in jaz sem bil zvodnik. Ali te je kdaj zanimalo, zakaj je markiza vsa
v modricah, ko se vrneš s pohoda? Vprašal bi jo, kaj pa si se delal lepega, kaj
pa si čakal vse dokler ne boš nikoli zvedel): 'piši svojemu gospodu (temu ste-
klemu psu!), da odidem ob petih. Spečala se bom z nekim dvigalcem uteži in
mu pripovedovala o svojem otroštvu in markizovi nezmožnosti. Tako se bo za-
čela in končala njegova slava..
' če dobim tole sporočilo: »V petek, 26. 10. 109 bomo jedli saxove srce, jetra,
ledvica in pljuča. Dobimo se ob petih, za zidom. S seboj prinesite.. .t. Markiz je
od jeze pozelenel. Hotel je zaspati, pa ga ni nihče poslušal. Potem je hotel pri-
bočnika, da bi mu spucal čevlje: našel ga je (našel je glavo), nabitega na kol, z
očmi krave, ki teli: »Res, pribočnik je imel tople oči kot kakšna krava, ki teli«
(kar je v njihovem jeziku pomenilo: ubijal je kot za šalo) (je rekel ob njego-
vem grobu). Vendar govorijo arhivi drugače: pribočnik je ubijal samo, če so
mu dobro plačali. Tudi oči so bile tople in izbuljene (kot krava, ki teli) samo,
če so dobro plačali. Zato ga Rdeči Kmeri niso marali v resnici: postavili so ga
pred vrata (kot sovražnika revolucije); vrgli so ga v jamo s kačami; in nasadili
na kol (bojevali so se po svoje in tega markiz ni nikoli doumel; niti takrat ne,
ko so mu dokazali, da se tepejo po vseh mednarodnih pravilih bojevanja in spo-
štujejo sovražnikovo ranljivost). S tem si markiz res ni mogel kaj dosti poma-
gati: ob petih popoldne so ga (za zidom) sestrelili kot steklega psa (kot mu je
pravila markiza v letih, ko ga je imela najrajši).,.
za vas smo prečitali althusserjevo knjigo za marxa
v vrtu, kjer se steze prepletajo
prenočili smo na podu
utrujeni
s stavkom je udaril po njegovi glavi
ko je spal, davi
pa je v avtobusu smrdel
niso samo stvari tuje
vse se je zavrtelo okoli oktobrske revolucije
dvajseto stoletje pa najbolj
nisem samo družbeno bitje
ampak tudi sovražnik suverenov
štajerski sindrom
rompompom rompompom
ne gre za kastracijo
ampak gre za razredno pozicijo
toda generali že pripravljajo antologije
uredniki z nožem zgodovine režejo ušesa zgodovini
zgodovina se sprehaja po mestu
in zavestno ukrade vse kar more
rompompom rompompom
rompompom rompompom
sedeči bivol biti brezrazreden
kakor bilka trave, kakor jesen
žuboreti kakor spet stara glas potok
izrezali so mu otroka iz trebuha
iztrgati oči temu še nerojenemu
gre in skače po gorah
kokoš skače po gorah
režiser filmov wajda pa je skočil sedem metrov
z rakom na vrvici
gladka
stebla
mimo
97
ukrivljena
v enakomernem
vetru
Z zamolklim brenčanjem
se težka žuželka
dviga
nad drobno rastlino,
ki v zmeraj krajših nihajih
ziblje
bleščeč, okrogel
cvet.
ni vzroka, da bi otrok vriskal od veselja, če vidi svojega očeta
golega.
Nek pisatelj, kateremu ne vemo več imena, je za seboj pustil na-
slednji spis. Glede na to, da naš namen, ne glede na to, da je že ves
izpričan s svetom, v katerem govorimo o dnevu in o nočeh, v tem
trenutku ni več razviden, se torej zadovoljimo z zgodbo, ki nam jo je
brati prvič. Veliko je naše neutemeljeno zaupanje. V tem nas priga-
nja ničevost dolgoletnih izkušenj. Vemo, se bo izjalovilo, kar bo mo-
rebiti strivnostno planilo v cvet. Stati v sledi presenetljivega dogodka.
To se ne zdi verjetno, toda kljub temu vsiljivemu brezupju, kar go-
vori v prid naši stvari. Nekje smo že zapisali svojo pripadnost. Tako-
le gre: Tema in večnost prežemata pisavo s starodavnostjo in pato-
som. Vendar — berimo!:
Odlikujejo me mnogotere pomanjkljivosti, toda tu hočem pisati o
dveh, ki s svojo nasprotnostjo določata tudi mojo stavo. Namreč ni-
sem niti učen, niti moder. Moj študij prehitro podleže vdoru tretjega,
razneslo je zapeljivo hišo znanja. Kar pa se tiče modrosti, stanu pre-
tanjene discipline, ki vzdržuje stike v besedi z besedi nedosegljivim,
po čemer pa sebe imenuje eno, v svojo ničevost je treba razkriti res-
nobi določujočega vprašanja. In vendar si pisave nikoli nisem začrtal
drugače. Stati v križišču, ki se izmakne imenu med imeni. V naporu
izzivati molk, v katerem plane smeh, ali še bolje krohot iz svoje špi-
Ije in preplavi stisko, izvano z odgovornim ukvarjanjem pisave. Pot,
ki je čas potrgal naličnike, skril za ime, porušil dom, pot, na kateri je
omahnila v smrt pripoved. Trošenje, ki je z darom treščilo na mejah
svoje revščine. Tu ni iskati brezštevilnih možnosti. Resnično lahko
zapišem, da je že v naprej popolnoma znano, da se morebitni konec
pisave ne more izteči v uspeh. V polju slovničnega časa, ta danes; iz-
gled nas prepričuje, da je s črkami vedno slabše; zavržene črke. V
čem je torej smisel mojega početja, saj je povsem jasno, da je pomanj-
kanje vseobsežno. Zapisal bi še, da je v tem vrtu manjka na delu
sumljiva erotika, toliko bolj, ker jo tolmačim v zarisu ambicije po
najvišjem porazu. In vendar mi tu ni do zmagoslavja pisave. Skozi ta
vrata ne bo stopilo nič. Resnično, ljubezen, ki z mojstrsko veščino
podpira preziranja vreden narod, njegovo nesmrtnost in svetost. Drhti,
da do potankosti obdari svet, ki mu pripada. Pisava. Teh pet črk
vklesanih v kamen. Nič ne bo preživelo, razen črk vklesanih v ka-
men. Vedeti to in vedeti še več kot to. Sled semena. To pomeni hišo
sveta. Knjigo nesmrtnosti. Zapisati vse v sago, v knjigo sveta, ne
znova, ampak do njenega dokončnega poraza. In nato skozi razvidno
poč vstopiti v drugi krog pozornosti, ki se izmakne sumničavemu ve-
denju. On, ves na preži, mimo njega se lenobno plazi blatni jezik, ti-
sti, ki je izginil, pa ničesar ne ve o tem. Morda je tod meja nesmrtno-
sti. Toda ugotavljanje me vzburja do kozlanja. Tu že buta hreščeče
ripsanje pisave. Neuničljiva je. V trošenju raste. Dar, strgan, nabit,
obraz je le zrcalo, ki ga vsa vspostavljena zrcala v stalnosespreminja-
jočem križišču projecirajo. Kup razpočenih zrcal. Sled. V njeni nara-
vi je, da se izmika odgovornosti in določenosti. Vse je šele na tistem,
ki je na sledi. Šele sledečemu je sled. Tema in večnost, te skrivne
radosti heretičnih mistikov. Eter krade izpod peresa zgodbo. Niti nje-
na razvidnost in niti njena temotnost me ne premotita. Navajam neko
usodno sporočilo, dar čudne nesmrtnosti: Med temo in večnostjo ali
svetlobo in umrljivostjo se je človek brez pomisleka odločil za to dru-
98
go. Ta stavek uvaja vsako študijo o Baudelairu in o Parmenidu. Eros,
razkrinkan v retoriki, ki si je za najvišjo potešitev volil smrt. S kak-
šno lahkoto se nizajo črke v granitu na bregu starodavne reke. črke
v kamnu in reka ...
Črnolasec po imenu Jacques Derrida je prihajal v Khandahar šest
let zapored. Khandahar, mesto kamelje dlake, hašiša in sredi gorate
puščave pozabljene starodavnosti v turbanih. Ostajal je vedno dalj.
Šesto leto se je odločil, da ostane za vedno, ali vsaj. da se nikoli več
ne vrne v kraje, ki se odlikujejo po svoji temačni in moreči naglici.
Ta kraj imenujem zdaj svoj dom. Kar dobro se je znašel, Jacques Der-
rida. Pomagal je lastniku ribje restavracije pri poslu s pomivanjem
posode. Toda razen tega ne vemo o njem ničesar.
Zimske noči v Khandaharju so znane po strupenem mrazu in po
ostrem vetru, ki privzdiguje kaftane in se prav dobro razume s člo-
veškimi kostmi. Tretjega dne leta prerokovega 1367 pristopi po kon-
čanem poslu k bosonogemu Jacquesu Derridaju starec v težkem ka-
meljevinastem plašču. Na glavi je nosil turban iz surove bele svile.
Zvezde na mrazu še posebno jasno in čisto migotajo. Ko sta molče
stopala po ulicah iz zamrznjenega blata in zaledenelega prahu, je bilo
nebo nad Khandaharjem razbeljeno z zvezdami do bolesti. Prispela
sta do hiše, ki bi jo kdaj pozneje nikoli več ne našel. To je hiša Shei-
ka Alija Farmadhija, ki te je pozval na večerjo. Preko dvorišča, na
katerem je klavrno cvilil premražen pes, sta stopila v notranje pro-
store. Ti so se odlikovali po razkošnem udobju in toploti, ki jo je ši-
ril okoli sebe plapolajoč ogenj na ognjišču. Starec je odložil svoj težki
kameljevinast plašč v roke zamaskirane deklice. Jacques Derrida se
je za kratek hip zagledal v njene oči.
Nizka miza, dovolj široka, a pogrnjena le za dva. Sheik Ali Far-
madhi je brezizrazno klečal na nasprotnem koncu. Govorilo se ni; tu
je bilo marsikaj jasno. Ko je Jacques Derrida pokleknil na blazino,
pripravljeno zanj, so zakrita dekleta obložila mizo z bogato gostijo,
ki je tu ne bi opisovali. Ko so se umaknila skozi vrata v kuhinjske
prostore, so njihova ogrinjala tiho pošumevala.
Po obedu so molčeči možje s črnimi očmi prinesli čaja in priž-
gali pipo, da sta gosta srebala vroč čaj in poslušajoč zamolklo klo-
kotanje v buči kadila. Jacquesu Derridaju je v kosti zlezlo dremot-
no ugodje.
Po čaju in pipi vstopijo v sobo štirje krepki možje z golimi sab-
ljami v rokah. To je bilo morda poslednje, česar se je tujec še lahko
spominjal. Nato so mu odsekali glavo.
To je zgodba, ki mi jo je prinesel in povedal hotelir Ali, s ka-
terim sva ob kajenju hašiša skupaj preživela neko zimsko noč v He-
rathu. Ker sem v njej videl nekakšno sliko, ki govori o človeškem
trpljenju, sem se pozneje v Khandaharju pozanimal za tega Sheika
Alija Farmadhija. Ve se, da v zgodbo niti za hip nisem podvomil.
Sheik Ali Farmadhi je Deseti Sheik in Učitelj Khwajagan Učiteljev,
znanih tudi pod nazivom: Red Nagshbandi. Pripisujejo mu nauk o
vseobsegajočem nevidnem svetu, ki v vseh časih na različnih mestih
prežema običajno stvarnost. Znan je tudi pod imenom človek, ki je
Razklal/odprl Zeleno Pošast in Spil njeno Kri. To ime zaznamuje
zgodba, ki jo tu navajam, kakor mi jo je uspelo sestaviti iz drobcev,
ki sem jih zbral na različnih koncih. Takole gre:
Malo dalje je skupina mož strahoma zalezovala veliko lubenico.
Nikoli še nismo videli česa takega. Ta reč utegne zrasti in nas vse
pobiti.«
»Naj vam o tej stvari povem par reči,« besede, ki jih navajajo
po modrem starcu.
»Ne bodi norec.« Tak je bil odgovor. Zakolji to reč, mi pa te
bomo nagradili. Toda o njej ne govori ničesar!«
Dejanje, ki mu je prineslo ime, je torej v tem, da » . . . je vzel
nož, razklal lubenico in jo začel jesti!«
Toda — tako se zaključi zgodba njegovega življenja — oni, ki
se trudijo na sledi Tistega, ki je na svojem potovanju skozi Deželo
Norcev Razsul svoje Kosti in Vdrl na Studenec Modrosti, reproduci-
rajo njegovo zgodbo in nikoli ne tispejo.
In dalje, vrstice, ki sledijo:
»Jaz sem, Eulalija! Glej, vrnil sem se po vsem tem času s trgov-
skega potovanja! Kot nekdaj, vidim, živiš v tej podrtiji, pokriti s
99
trstiko; to je grozljivo!« Ona prepozna njegov glas in mu nemudo-
ma odpre / vsa črna, pokrita s pajčevinami in z umazanijo, z vneti-
mi očmi, z zvezanimi lasmi, ki so ji padali na upognjen hrbet; ni
mogel verjeti, da je to njegova nekdanja žena.
Spis se konča z odlomkom, ki mu ne moremo zgrešiti izvora:
Že od rane mladosti sem se posvečal književnosti, toda ker si
nisem ustvaril imena s predanostjo obči stvari, nesposoben da se
povsem prepustim domačim vrednotam, sem brez koristi tako na
nebu kot na zemlji.
Tu nimamo več kaj reči!
Na drobcih
peska,
pomešanih
s čiki,
papirčki
in suhimi
listi,
je vrabec,
ki zoblje
poboj eno
češnjo.
Iz jeder cvetic
poganja sonce
prozorna krila
kristalnih živali
v jarke večerne
svetlobe.
Med divje
brstečo
ravnino
in majhnim
prosojnim
oblakom
se v komaj
zaznavnem
premiku
obrača
golobje
pero.
V tem, kar spomladi raste, noče sprave
oko, ki v soncu sebe prepozna.
Za Emily je zrak skrivnost menjave.
Za Isso so ravni pokrov pekla.
In v trenutku, ko se začne rušiti gora pomenov, besed, ki sicer
lebdijo v brezčasju in brezprostorju, v trenutku, ko se le te konden-
zirajo okoli kraja, ki ga je presveti Frančišek tako rad in ponavadi
imenoval glava, se zatemni in zakrije vsak možni uvid prihodnjosti,
kot le-ta ni zatemnjen že v normalnem stanju. Vsekakor postaja
teža vse težja, iz trenutka v trenutek dobiva mora vse večjo težo
na tehtnici zgodovine. Kot že tolikokrat poprej padajo glave, ali pa
se vsaj klanjajo pred tributom Ideje, ki pa si pri vsej tej kolobociji
pridno umiva roke. Situacija se v vsakem primeru lahko meri z ne-
ponovljivimi verzi znane Aškerčeve pesmi: »I, kam bi del«, ki je
bila sicer objavljena mnogo za tem, ko je omenjena Ideja že davno
presegla nezrelost svojih zgodnjih del, je pa povsem empirično ve-
rificirano, da Aškerc nikoli ni dobro prenašal poraza in bi bil to
lahko dober poduk tudi prihodnjim generacijam. Prav tako tudi ni
zanemariti še dveh znamenitih Aškerčevih' verzov, ki pa bodo na
tem mestu zamolčani. Kakor koli že, v središču pozornosti še vedno
100
ostaja tisti odločilni trenutek kondenzacije pomenov in besed, v ka-
terem se vsakemu ustvarjalcu nujno zarosijo oči, kar si on sam se-
veda napačno tolmači z razsvetljevanjem Ideje, ki pa si še vedno
enako pridno umiva roke. Posledice so vsem znane in nujne. Real-
nost razpade v dva ali več kosov, pri tem pa ni žive duše, ki bi skr-
bela za natančno izvajanje procesa; ali pa, kar je še pogostejše, ta-
kih duš je preveč, to pa ni bilo povšeči že presvetlemu Frančišku,
kaj šele realnosti. Trenutek je torej resen, vsekakor vreden pozor-
nosti. Resen zato, ker se giblje v tistih vodah, kjer odkrita beseda
naleti na rešetke, neodkrita pa se kotrlja kot Sizifova skala po hribč-
kih gor in dol, medtem ko je Sizif nad svojim delom že davno obu-
pal in zdaj uživa zaslužen pokoj v kraljestvu svobode. Rešitve prob-
lema z njegove strani torej ni pričakovati, kar potrjuje, da se je le
nekaj naučil iz zgodovine, čeprav nek modri mož, ki ga na tem me-
stu ne bi rad spravil v slabo družbo, govori, da se zgodovina ■ ni ni-
česar naučila. Tej vsekakor izredno pronicljivi misli ni dodati ni-
česar, razen da je morala imeti izredno slabega vzgojitelja in pa da
mora biti vzgojitelj tudi sam vzgajan. To niti ne bi bilo tako ne-
varno, če se ne bi v istem trenutku pojavilo na prizorišču pet od-
poslancev bližnje zbornice in ne bi na ves glas izjavili, da je Fran-
čišek krivoverec in to po sklepu nekega koncila, ki, doduše, ...
Nekateri prisotni so dogodek primerjali s kopernikanskim obratom.
Ostane pa, da je od onih petih odposlancev ostal v poklicu samo
eden, medtem ko Ideja še vedno pobira obresti svojih tributov. Pra-
vijo, da ni dobro hoditi sosedu v zelje, ter še mnogo podobnih pa-
metnih reči, kar pa vse samo še pospešuje kondenzacijo in uboge
glave letajo skozi prave monsunske oblake, ostajajoč vedno na pri-
merni višini. Pravijo: »Nekaj bo,« in »Nekaj se pripravlja«. Pri tem
Da vse preveč mislijo. Kajti dejansko ničesar ni in se nič ne priprav-
ja. Prihodnost je glede na preteklost samo še bolj zasuta z gno-
jem, za kar obstaja v zgodovini primeren korelat v trojanski vojni,
ki jo vsak dan riše s kredo na nek most in jo vsak dan znova zbriše
dež. Trenutno stanje:
Nek mladenič, ki je že pri devetih letUi izgubil starše v pro-
metni nesreči, je vsak večer hodil na most, ki je povezoval stari del
mesta z novim. Njegovo početje so si razlagali na najrazličnejše na-
čine, a so se kmalu naveličali. Nekega večera je na mostu srečal
dekle in se zapletel v dolg pomenek. Dogovorila sta se, da se na-
slednjega dne dobita na istem mestu ob isti uri. Mladenič je prišel,
a jo je čakal zaman. Ker je bil prepričan, da dekle ni lažnivka, je
začel verjeti, da se je prejšnji večer pogovarjal s prividom. To si
je razlagal s svojo neizmerno osamljenostjo in željo, da bi si našel
primerno dekle. Žalostno je gledal v vodo, ki je tekla pod mostom.
Resnica pa je bila, da je dekle prišlo na dogovorjeni zmenek, samo
da si je mladenič zatiskal oči. Mladenič tudi po tem ni opustil svoje
stare navade. Še vedno je vsak večer prihajal na most, le da ga je
zdaj vsak večer spremljala misel nanjo. Tako mu je deveti dan po
srečanju padlo na pamet, kako da mu ni ona, če je že prišla na do-
govorjeni zmenek in ga je torej morala opaziti, razkrila oči.
V drugem delu se območje referenc širi ad infinitum. Medtem
pa se kondenzans le mukoma prazni. Situacijo še najbolje ilustrira
znamenita rečenica, spočeta iz Arhimeda, slavnega Grka in še slav-
nejšega Katalonca ust, ko je v kopalni kadi ravno spuščal ladjice:
»Esse est percipi.« Viri, ki omenjajo ta dogodek, so poleg Diogena
Laertskega tudi nekatere ponikalnice, ki ohranjajo staro antično tra-
dicijo. človeško rečeno, avtorju se pomensko območje razširi v ne-
skončnost, (G. W. F. H.: »slaba neskončnost«^ in zato v evforični
naglici izvaja apartheidovske redukcije v okoli njega lebdečem be-
sednem gradivu. Preostanek je žalosten, kot je žalostno tudi nje-
govo srce. Hladna noč mu nato hladi razbeljeno čelo in korak votlo
odmeva po zapuščenih ulicah. Nesrečnik zdaj preklinja Idejo, ne ve-
doč, da si ta znova umiva roke. Potem pa se tolaži, da belina papir-
ja ne more biti opravičilo za nedolžnost misli in podobne packarije.
Nek podoben, a v bistvu popolnoma nasproten princip, se najde v
fizikalni vedi pod geslom: hologram, holografija.^ Trik sploh ni tako
poceni, saj stanejo najosnovnejša sredstva toliko, da se jih ne da
izplačati niti med brati. Dobesedno, beremo naslednje: »Izplačati na
roko, nakar postaviti L.A.S.E.R. ter ga skozi polpropustno šipo na
objekt spustiti. Okoli objekta še natanko dva špegla postaviti vsled
101
odboja žarkov na objekt. Ta špegla postaviti tako, da luč tam zadaj
nekje interferirati, kjer lahko en film na snemanje postaviti. Slika
rata v deset sekund in nič več. Film na snemanje treba spet v L.A.-
S.E.R. spustiti in v zraku nastati tridimenzionalna slika. Odprto od
17 do 18 ure.« Ni naključje, da so besede naletele v zgodovini na
najrazličnejše odmeve, pa vse do naših dni. Prvi, ki se je dal na
omenjeni način ovekovečiti, je bil robustni David malo po zmagi nad
Goljatom. Žal tedaj slika ni uspela, ohranilo pa se je o tem dogodku
nekaj vrstic v Svetem pismu.' Sicer pa tedaj tridimenzionalne slike
ne bi niti razumeli, da, niti perspektive še niso iznašli. A propos, ome-
njeno iznajdbo zgodovinarji pripisujejo nekemu Hieronimu Doschu,
katerega slavnejše nasledstvo se danes pojavlja v Boschovem kon-
cernu. Kasneje se je stvar izgubila v valu manjših iznajdb in odkri-
tij, ki pa so vsa služila zgolj sebičnemu človeškemu interesu. Naj-
večji holografist in holoferik pa je vsekakor pesnik slovenskega
rodu, Anton Aškerc. Sicer revnega rodu se je kmalu spoprijateljil
s presvetim Frančiškom, za kar je bil kasneje izdavljen kot krivo-
verec in antihrist. Največji holografisti in holoferiki pa so vsekakor
pisarniški ustvarjalci, ki z izredno natančnimi interferencami terajo
Idejo v blaznost in nečistovanje s svojimi nečistimi rokami, kajti
brzina njihove hitrosti izpiranja se lahko meri le sama s sabo in
Ideja zato komajda zadovoljuje to tri in večdimenzionalno pohoto
odprto navzven in navznoter, kjer da bi si ob tem še umivala roke
ali celo pobirala tribute in celo prihodnost se skrije za preteklost
zdaj le bednim odsevom nekih orošenih oči navsezadnje le obeše-
nih.
OPOMBE:
1	Slovenski pesnik, omenjen v mnogih govorih in pogovorih.
2	O tem lahko beremo tudi:
padeš v vodo in opaziš, da so naplavine
zavlačujejo z odhodom
in ti jih zadržuješ
ostanejo podolgovati kamni
skočiš čez, a trdo padeš
s prodom zabrišejo ostrino
padeš v vodo in opaziš, da je vihar
splezaš ven in Jih pogostiš
postane ti slabo
pristanejo dolgokrila letala z labodjim vratom
stečeš za grm, a ni senc
z vetrom zabrišejo sled
padeš v vodo in se utopiS
odidejo, znakaženi narcisi
opaziš, da Je brez smisla in zadržiš dih
v zračnih mehurčkih odsllkavajo svet
hlastneš, a si brez zob
s smrtjo zabrišejo življenje
3	Tudi:
prehod v različne oblike
od šivalnega stroja do nosoroga
(in narobe)
sprehod z deklico
od tod do večnosti
(in nazaj)
sprevod črnih možicljev
po sv. Luki videnih
(in drugih treh)
prevod prvih besed
izrečenih v onstranstvu
(in foregin language)
4	V 17. in 18. stoletju so nekateri umetniki množično opuščali svojo osnov-
no dejavnost in se po dvorih vdinjali kot matadorji. Na višku je bil njihov
odliv/priliv tolikšen, da je na en dvor prišlo 7,8 matadorja In samo 1,3 umetnika.
5	Sedmo neodposlano pismo Korintčanom, Stara zaveza C 184:
ogromna žareča krogla nam grozi
asfaltne baze izparevajo strah
v kravjih vimenih se siri mleko
albert einstein je rekel: konec!
revolucije govore: tako bo!
luči na policijskih vozilih utripajo hitreje
podgane zapuščajo ladjo
kitajska se odpira proti zahodu
prave nevarnosti se pričenjajo šele 7000 m nad morjem
povem vam: ljudje norijo!
tudi v očeh mojih deklic žari
Se nadaljuje.
102
POLEMIKA
PRED ŠIROKO ODPRTIMI VRATI
Prvi mali dokument, poslan ljubljanskemu Delu 17. KIL 1978.
V letošnjem kulturnem življenju na Slovenskem je bilo najbolj
porazno, da se še ni otreslo usmeritve k ždanovstvu, ki je bila zna-
čilna za zadnjih šest let; da je politika še dajala podporo Vidmar-
jevim in Javorškovim reakcionarnim stališčem; da je bUo Društvo
slovenskih pisateljev privatistično vodeno; da je bila politično na-
padena Šeligova Čarovnica iz Zgornje Davče; da je bilo politično ovi-
rano — zadrževano — Skopje, ki niti ni najboljša Jovanovičeva dra-
ma; da še zmerom niso izšli Zupanovi pomembni spomini na povojni
zapor, Levitan, niti pretresljivi Hofmanov roman Noč do jutra na
isto temo, čeprav je že natisnjen, niti Balantičeve pesmi, čeprav so
tudi že — vrsto let — natisnjene; da je bU že tretje leto zapovrstjo
odklonjen natis prve slovenske monografije o Cankarjevi dramatiki;
da je kulturna rubrika Dela nadaljevala s sintetiziranjem malome-
ščanstva in stalinizma.
Najbolj spodbudna pa so znamenja, da se kulturna politika na
Slovenskem nemalo spreminja; da se začenja uveljavljati plurali-
zem samoupravnih interesov; da se izboljšuje revialni položaj; da
se začenjajo spodbujati kulturne polemike in debate; da politika spet
dopušča različnost kulturno idejnih smeri; da je izšlo nekaj odlič-
nih knjig, Zajčev Voranc, Šeligova Lepa Vida, Jančarjev Galjot, Mra-
kove Igre sveta, Detelovi Zemljevidi — posebno zadnji, še neoce-
njeni, kažejo slovenski poeziji pot naprej. Očarala me je tudi Šedl-
bauerjeva režija Loroove Donje Rosite.
Drugi mali dokument, poslan Ljubljanskemu Delu januarja 1979.
Tovariš urednik,
osebno — zanosno — ste me povabili, naj sodelujem v novoletni
anketi Dela. Odgovor sem Vam pravočasno poslal, a ni bil objavljen;
edinega med dospelimi ste izločili — vendar si tega niste upali javno
povedati. Niti se mi niste opravičili in mi razložili, zakaj ste naročeni
tekst zavrnili. Obnašanje nezadostno. Vendar mi tokrat ne gre za
Vašo slabo vzgojo.
Zadnje čase smo v Delu večkrat prebirali vroče pozive k disku-
siji o položaju kulture v slovenski družbi; nepoučenemu se je i)ora-
jal vtis, kot da se nekaj premika, kot da morda mislite resno, kot da
slovenska kulturna politika nehuje biti »sektaška« (Mikelnov izraz),
vistosmerjajoča, enoglavna, česar vsega se je navzela v zadnjega pol
desetletja.
Bojim se, in hudo mi je, da so ti mederd klici bodisi brezsramne
fraze in pesek v oči naivnim, ali pa so fraze za urednike Dela. Če
Vas je strah objaviti moj prispevek zgolj zato, ker je — upravičeno
— kritičen do kulturne politike Dela, pomeni, da je treba Vaše spre-
nevedavo vabljenje h kritiki in polemiki razumeti na en sam —•
kar se da preprost — način: pisatelji, kritizirajte pojave, ki se zdijo
negativni uredništvu Dela, udrihajte po njih, pa čeprav z »grdimi
besedami«; kritizirati njega, ki je Delu povšeči ali celo delovni čas-
nik sam, pa ni dopuščeno, uradna ustanova je nedotakljiva in ima,
ker je ustanova, zmerom in že vnaprej prav.
Kakšna je torej kritika, ki jo gojite in nameravate gojiti? Na-
tančno takšna, kakršna je bila in za kakršno sem jo označil v svojem
odgovoru: »v letošnjem kulturnem življenju na Slovenskem je bilo
najbolj porazno« med drugim tudi to, »da je kulturna rubrika Dela
nadaljevala s sintetiziranjem malomeščanstva in stalinizma«. Se
pravi, da je onemogočala — zapirala — glas drugačemislečih.
103
Dokler ne boste zmožni odstopiti vsaj delčka prostora tudi ne-
komu, ki se z Vami, dragi urednik(i), ne strinja in ki je do Vašega
— nemalo paglavskega — ravnanja razpoložen kritično, boste ostali
malomeščanski stalinisti, pa vabite s še tako lisičjim glasom; vsak
šolar ve, da se ravno stalinizem oblači v nadvse demokratično reto-
riko. Slovenska kultura pa je retorike sita; ne pitajte je več z ne-
slanimi gesli! Slovenska kultura si želi nekaj realnega, konkretnega:
institucionalnih možnosti za miselno soočanje različnih kulturnih
stališč; hrepeni po tem, da bi smela govoriti brez uzd, zavor in pre-
povedi.
Naj vam zaupam: samo tako bo dobU pluralizem samoupravnih
interesov v kulturi vsebino; brez soočanja različnomislečih bo odlo-
žen, do nadaljnjega, na led.
Vem, da bo za Vas težko, vendar Vam prijateljsko svetujem:
učite se peti večglasno; morda še ni prepozno. Dopustite, da se for-
mira več zborov. Marši iz enega zvočnika kulturi ne teknejo.
Taras Kermauner
Drulovka pri Kranju
Tretji mali dokument, objavljen v ljubljanskem Delu 8. II. 1979;
ta je izpod peresa redakcije Književnih listov.
Tolikšno število povabljenih (na okroglo mizo o Javorškovi knji-
gi Nevarna razmerja — opomba T.K.) in tako skromen odziv ka-
žeta na neko mentaliteto, ki bi rada vzbudila vtis zapostavljenosti
tudi tedaj, ko ni niti najmanjšega razloga za tako počutje. Se pravi,
določno se zdi, da nekateri v naši kulturi hudo ropočejo in se dela-
jo, kot da bi stali pred zaprtimi vrati, čeprav so ta vrata kar široko
odprta.
Kratek komentar, izpod ne-delovskega peresa
Se res delam, kot da stojim pred zaprtimi vrati?
Delo je, posebno zadnje čase, neprijetno polno svečanih neob-
veznih, dimnih — izjav o odprtosti. Sprašujem se, kaj jim, odprtim
delovcem, ta beseda pomeni?
Ne objavljajo naročenih sestavkov, če so ti z njegovo kulturno
politiko nezadovoljni. Ne objavljajo pisem bravcev, če le-ta hinav-
sko kulturno politiko razkrinkujejo. Ko organizirajo okrogle mize,
iz tolikšnega števila povabljenih izločijo tiste, ki si jih že vnaprej
vzamejo za tarčo svojega monotonega zmerjanja. Ko razpravljajo o
Nevarnih razmerjih, pozabijo v pogovor pritegniti tiste, ki jih ta
knjiga osira; veseli so, da lahko pod plaščem javnosti in neutrudne
skrbi za slovensko kulturo mlatijo po izločenih, zraven pa točijo
krokodilje solze, češ da nepovabljenih ni. Se je že kdaj plazilo po
Slovenskem toliko nemarnega cinizma? Se je že kdaj kdo tako poba-
linsko posmehoval javnosti?
Gre mar' za privatno farso Dela, kakršne uganja ta časnik že
desetletja? Ali pa ima opisani neljubi pojav širše razsežnosti, glob-
lje vzroke, pomembnejše zaledje? Se da to dognati? Imam pravico
to doganjati? Se sme o tem javno govoriti?
Ali pa je za vse, ki se ne skladajo in kar se ne sklada z inte-
resom klike, zapovedan molk? Mar tisti, ki ne sodijo v kliko (to
je v zasebniško grupo z določeno kulturno politično oblastjo), nima-
jo pravice prebivati v slovenski kulturi in so izgnani celo iz jav-
nosti?
104
PISARNA ALEPH
personal:
Vera Pejovič
Andrej Drapal
Mavricij Blančo
Sergej Kapus
Sergej Valerij
Primož Piskernik
Žiga Saksida
Jure Detela
Andrej Rozman
Tone Dalara
Marko Luštek
Janez Saksida
Tone Škrjanc
Dr. Sergej Lev
Iztok Osojnik
Borut Hlupič
Emil Filipčič
Sašo Kos
Iztok Saksida—Jakac
zunanji sodelavci:
Georges Bataille
Henri Michaux
Papa Kinjal Bend
Hosai Osaki
PISARNA ALEP
VPELJAVA PSIHOANALIZE
Nerojenemu otroku bedeče matere
O bledem K.-ju
K.-jeva soba
Obred krutosti
Armenski tiger
Zgodba o Jacquesu Lacanu
LES LARMES D EROS
Postopanja in požvižgavanja
3x3 svet (zapiski evropocentrika)
a rose is a rose is a rose is a rose ...
NASI NAJMLAJŠI
Samo to
Distančni stimulus sveta
Drvenje, drvenje, neskončno drvenje
V	tihi glasbi se sklanja vame
v mojih mislih se vrte
Mama, kako se osečaju mrtvaci?
Rojstvo noža
Kralji
Križanje
they take me for their parola e libarta
telebnil v te ure, ko je treba
PRISPEVKI o KONCEPTUALIZACIJI ZGODOVINE UMETNOSTI IN
LITERATURE
O nekaterih pogojih za iluzijo v slikarstvu Sergeja Kapusa
če srečaš Iztoka Saksida—Jakca, ga ubij I
Sinja sapa iz pesmi Iztoka Osojnika
PREVODI
Abbe C.; drugi del: pripoved Charlesa C. (II., Stolp)
Mon roi
Preprosto Papa Kinjal Bend
Na otoku Shodo
KRITIKA
Ulna — laktenica
POROČILA
Les vases uncommunicants
Za vas smo prebrali althusserjevo knjigo za marxa
Gladka
Vzlet
Novela o krokarju Jakobu
Na drobcih
Iz jeder cvetic
Med divje
V	tem, kar spomladi raste, noče sprave
Fragment iz nedokončane pripovedi, ki bo do temeljev zrevolucionirala
poetiko ustvarjanja
PROBLEMI