Pogovori.
Gosp. P. S. v K. Torej „pripravili ste se, prvič kaj poslati med s Vet". Ce se Vam ni kaj posrečilo dobro, prosite „mile sodbe". Milo hočemo soditi, a — po pravici. In po tej pravici moramo precej reči, da za naš list niso godne Vaše poslane tri pesmi. Precej, ko smo brali „Pogin gradu Felsenburg. Balada", smo domnevali, kakšen bo ta „pogin". In ob začetku: „Kjer grobija mahovita še dandanašnji dan" smo zmajali z glavo: dandanašnji dan! To je več kakor preveč. In potem gre dalje v rimani prozi, kako grajščak kolne vročino — da bi on bolje naredil bil, ko bi stvaril sam. Pa se pre-vleče nebo z oblaki — strese se zemlja in — pretrese se skala, pa „z graščakom vred poslopje pogrezne se v prepad". Da kliče: „pravičen Bog si, večni, da kaznoval si me —" je prav lepo — ali motivacija k situaciji se nam zdi prisiljena. Pa poglejte tudi rime: „Trdno je — krasili še." „Vrtič je — sprehajal se"; „Danes je — bilo vse", „Sliši se — si me" ... to je tako navadna, prav otroška, ne pa „moška" rima! Pri drugi: „Hčerka na materinem grobu" ste pripomnili, da je čudno, da „hčerka" in ne „hči" že tika svojo mater. Verjemite, ako bi je „hčerka" ne tikala — bi jo hči še manj; vsaj pri našem ljudstvu. Posebne ljubezni pa tudi ne klije in priča pesmica, ker je preveč umetna", ne pa prisrčna. O, le vzemite si v vzgled ono „Hči na grobu matere": ,Jaz sirota ne zaspim!" So pač misli precej tiste, a čuti so res „hčerini". — Že smo rekli nekomu v teh   „pogovorih",   da   se o
Koseškega slavnost. Pred dvanajstimi leti se je vzidala v Vrbi spominska plošča originalnemu pesniku in učenjaku dr. Jakopu županu. Ob isti priliki se je sprožila tudi misel, da bi se skoro primerno proslavil bližnji rojak Zupanov, namreč naš pesnik Ivan Vesel Koseški. Iznova so se svojega rojaka Koseškega spomnili Moravčani letos, o priliki stoletnice njegovega rojstva. Sklenili so vzidati mu v rodni dom spominsko ploščo in z odkritjem te plošče združiti lepo
apostrofu in z apostrofom ne bomo prepirali. Ce pa Vi pišete: „apostrofiranje v slovenski poeziji ni več v rabi, trobi Stritar", potem Vam moramo reči, da je to samo svoje-glavnost, da ga Vi še rabite, ker bi se mu bili lahko popolnoma izognili. Tudi naša misel je, da je apostrof le slab nadomeščaj za glas; zato ga ne bomo prav nič pogrešali, če ga ne bo v vseh Vaših pesmih, kar jih bodete morebiti še zložili. Ce berete lepe pesmi — dobrih našjh sedanjih pesnikov, kje ga še najdete? Čemu ga torej nalašč vlečete zopet v rabo ? — In kaj naj rečemo slednjič o Vaši „Gazeli"? Vse je prevara! kličete pesimistično in patetično. In da bi se Vam verjela ta trditev, privedli ste kot pričo samega Pilata, o katerem zopet pojasnjujete, da je bil skeptik, in ko je rekel: Kaj je resnice, je hotel reči: resnice ni. Ali ste tudi Vi skeptik, da podpirate s takimi razlogi svoj razlog? Potem Vam lahko rečemo tudi: resnica ni — to! In morebiti bodete Vi nam dali „kontra" —- to ni resnica! Sicer pa, če se komu prijatelj v-čem zameri, no, ni da bi precej morali vsi ljudje zvedeti, da se je to zgodilo, kakor je malenkostno, če kdo zapoje „o prevarjeni ljubezni", ki je ogrevala njegovo „neizkušeno" srce. Želimo, da izpolnite obljubo in pošljete kaj v prozi. Pravite: „kajti, da sem boljši v prozi, in jako slab v vezani besedi, to priznavam sank" Drugo priznavamo i mi — prvo bomo priznali, kadar nam kaj dopošljete. Do tedaj: zdravje in pogum!
narodno slavnost. Ta lepa namera jim je krasno uspela, in slavnost Koseškega je bila brez dvombe jedna najmikavnejših in najpri-srčnejših, kar se jih je letos obhajalo sirom slovenskega sveta. Godila se je slavnost v 14. dan velikega srpana. Najpreje je bilo cerkveno opravilo v domači cerkvici v Spodnjih Kosezah. Tu je imel prekrasen govor pre-čast. gosp. Tomo Zupan, ki je v navdušenih, svetim ognjem prešinjenih besedah slavil Koseškega,   moža rodoljubnega,  pravičnega in