l> ! Kh Naš greh. Drama v treh dejanjih s pred in poigro, spisal Ferjan Milan, učitelj v Murski Soboti. Ko bi bil poklicni kritik, bržčas bi ocenil to dramo ne po vrlinah, ampak po kaki hibi. Ako bi pa napak ne našel, pa bi jih sam na* redil. Ker pa nisem kritik po poklicu, mi je tudi onemogočeno oceniti dramo tako, pač pa hočem registrirati, v koliko reproducira mladi pisatelj v drami utrip pristne narc dove duše, njegovo podzavestno trpljenje v boju za obstanek in kako daleč mi je šla vsebina do srca. Drame nisem poznal, nisem je čital; po rokopisu so jo uprizorili pred kratkim dile= tantje prevaljskega »Sokola« na odru, ki je več ko majhen, priprost in brez vsakih de= koracijskih pripomočkov. Snov za dramo je zajel pisatelj iz na* šega kmetskega življenja. Na enem primeru kaže življenje slovenske kmetije, slovenske* ga gruntarja, ki mu je dobičkaželjnost za? davila živo krščanstvo, pognala otroka v nemške premogovnike in končno uničila ma> ter in sina in očeta. Kmetu Trtniku je prešla Ijubezen do lastnega grunta v pravcato zločinsko strast. Čimveč mu rodi gruda, tembolj se sam od= daljuje od ljubezni do sina in soesdov. Sinu edincu ne dovoli ženitve s pridnim. revnim dekletom, kar fanta odtuji očetu in materi, ter ga požene v Nemčijo. Tam mu gre slabo. Ker misli, da se ne sme vrniti, piše samo enkrat, da izve, če mu je domačija odpustila prenagljen korak. Doma molčijo, oče je trd, ne odpusti sinu, domačija ga je zavrgla, ker ji je v nagli jezi odpovedal zvestobo. Domačija rada odpušča, kmetska i še prav posebno vsaka, samo ne tista, ki ji gospodari Trtnik. Tukaj pa tiči velik greh, ki ga je pisatelj v drami pokazal, kar se mu je povsem posrečilo. Nimamo pravice, da bi trkali na lastna prsa in se zahvaljevail: »Hva* Ia Bogu, da nismo taki, ko Trtnik!« V vsaki kmetski vasi najdemo enake Trtnike, pone* kod še »trdnejše«, ki se jim ljubezen do grude preliva v strast po dobičku, v skopu* štvo in ki škilijo, pa tudi stezajo svoje prste čez meje svoje posesti, ki jim je živo krščan* stvo samo še gola formalnost. Dva problema našega kmetskega življenja, odnosno naro« dovega hoče pisatelj osvetliti, in sicer: ko« likšno 'je še naše krščanstvo in kako ugonob« lja tujina naš rod. Ker sem se svobodno vdajal poteku lepe drame, ki mi je bila povsem tuja, moram tudi to omeniti, daso mi pogosti lepi prizori po svoji pristnosti močno ugajali. Zlasti me je presenetilo, da je drama izredno skromna tako glede števila oseb kakor glede dekora* cij, a kljub temu to redkemu užitku, ki ga ima gledalec, ne škodi. Ne rečem pa, da bi na mestnem odru dekoracija bila brez učinka zlasti, ko se tam lahko uprizori še pred in poigra, ki bi znatno poglobila učinek res narodne drame. Svojim kolegom po deželi pa posebej priporočam uprizoritev te drame, saj smo lahko ponosni na mladega pisatelja, ki nam pomaga utrjevati naš stanovski ugled v jav< nosti. Poleg tega pa je seveda drama velike vzgojne vrednosti in sem prepričan, da bodo kmetski fantje in dekleta naših gospodinj* skih in kmetsko=nadaljevalnih šol radi sode= lovali. Zlasti bi bile Iepe zaključne slavnosti takih tečajev, če bi uprizorili diletantje to dramo. Če še priporočam, da naj jo pisatelj natisne, morda jo založi naš Učiteljski dom v Mariboru, sem storil, kar sem v interesu dobre stvari iz proste volje storil. Doberšek Karel.