Izhaja vsak četrtek (po potrebi tudi večkrat) z datumom prihodnjega dneva. Dopisi naj se frankirajo In po-tlljajo uredništvu lista »Mire, Velikovec, Koroško. Rokopisi naj se samo po eni ■trani lista napišejo, druga stran naj bo prazna. Rokopisi se ne vračajo. Dopisom je treba za odgovor priložiti poštno znamko. Nefrankirani dopisi se ne sprejmejo. Glasilo koroških Slooenceu. Velja za celo leto .... K 20*— » pol leta .... » 11‘— » četrt » .... » 6*— » 1 mesec .... » 2’— za inozemstvo primeroma več. Naročnina se plačuje vnaprej. Z* oglasila se plačuje po 50 v. med besedilom po ! K za 1 cm> vsa teokrat, minimum 24 cm*. — Za poslano se plačuje po 80 v, za parte, zahvale In Izjave po 1 K za 1 cm*. — Za male oglase se plačuje po 30 v za besedo; debelo tiskano 60 v vsakokrat; minimum 5 K. Za Izvestllo pri upravnIMvu 3 K posebej. Vpraianjem Je za odgovor priložiti znamko. Denar naj se pošilja na naslov: Upravnlštvo lista »Mir«, Prevalje, Koroško. Leto XXXIX. Prevalje, 21. septembra 1920. Št. 56 »Geteilt und ungeteilt.“ (Spisal kmet ▼ velikovški okolici.) Naši načelni imajo vedno na jeziku: „KRrn-ten ungeteilt." Poglejmo, kako so nas imeli „ge-teilt" in sedaj hočejo zopet „ungeteilt". „Unge-teilt" smo bili pri davkariji, da smo pridno plačevali deželne doklade in smo pridno polnili deželno kašo, iz katere je prav pridno zajemala nemška „Landwirtschaft“, ki je delila premije in subvencije le nemškim purgarjem. Tako je dobil na pr. Sterše več tisoč kron, da je napravil iz polja pašnik, Fajnik ravno tako, Glančnik Bog ve koliko, in slovenski kmet je bil le Lazar pri bogatinovi mizi. Tukaj smo bili „geteilt“. „Geteilt“ smo bili, da so nas in naše sine tiščali na fronto, sami si v zaledja polnili nikdar polne mavhe. „Ungeteilt“ nas niso pustili nikdar. Pri vsakih volitvah so nas naredili 0geteilt“, vedeli so dobro, ko bi bil kmet in delavec (pošten delavec in ne tisti „Werk-fiihrerji" in „direktorji“) „ungeteilt“, bi jim dali „Fufi in A ..„Geteilt“ smo bili tudi pri vojakih. Zmerom so dobivali nemški šarži boljše službe, za nas Slovence so imeli le kanone, da se je splošno reklo: „Die Slovenen sind Kanonen-futter." In besede „Schweinehund, Drecksau" so bile naj lepše, in nemški oficirji so bili prave hijene nasproti Slovencem. In kako pa je bilo s podporo ženam in otrokom, ko smo očetje in sinovi služili pri vojski? Nemcem bi bilo najljubše, da bi ne dali revnemu ljudstvu nič, ženam raznih vojvod pa kar cele milijone. In slovenskim poslancem je šla revščina do dna srca in so prav odločno nastopili v državnem zboru in zahtevali večjo podporo. Ali slovenski poslanci niso odnehali, dali so Nemcem samo 24 ur odloga, hočeš ali nočeš, in vendar so se trdoglavi Nemci premislili in so dovolili večjo podporo. Slovenske žene in matere, vidite, kje se najdejo boljša srca; v Nemški Avstriji, ki je od Boga in celega sveta zapuščena, ali v Jugoslaviji, kjer vlada vera in ljubezen? Slovenski kmet, žene in delavci, izpolnimo Nemcem zadnjo željo s tem, da glasujemo vsi za Jugoslavijo, da postanemo v resnici „ungeteilt“. Edino le v Jugoslaviji moremo postati nemoteno „ungeteilt“, ker nas nobeden vrag ne bo delal „geteilt“ in postali bomo gospodarsko močen in srečen narod. Kaj pravijo Nemci o Avstriji? V Nemški Avstriji trkajo na vrata državnozborske volitve. Vse stranke vabijo in prosijo in kličejo volilce v skromni svoj hlevček ter obsipajo ljube Mihelčke ne z žemljami in kračami, temveč z volilnimi oklici, ki so črni od samih lepih obljub. Tudi „vsenemška ljudska stranka", kateri pripadajo tudi Lacknor, Angerer in vsi oni Ce-lovčiči, ki nam no morejo naslikati Avstrije v prerožnatih barvah, so izdali volilni poziv. Pa so se zopet enkrat urezali. Našim slovenskim glasovalcem obljubljajo v Avstriji medena in sladkorna nebesa, na Dunaju pa si upajo povedati volilcem tudi resnico, ki ni prav nič rožnata. V vsenemškem volilnem oglasu beremo med drugimi mi vestmi: , . . «Nemška Avstri j a, kakor jo ]e stvo-a senžermenska mirovna pogodba, more živeti ne v državnem, ne v go-idarskera oziru... Državna uprava lenu-Ì, vojaštvo, ki požira milijarde, je postalo groza itrah, ne pa podpora našega ljudstva, v pohabljenih tovarnah, v državnih delavnicah vlada ipcija in nesmiselno zapravljanje, ki nas vede olomu. Ravno v socializiranih državnih, delih in občinskih obratih so lovi štrajk za štraj-i, ki so posledica desetletnega šuntanja ljud- skega sloja proti sloju, ki zabranjuje zboljšanje našega stanja." Škoda, da ne moremo na dragocenem «Mirovem" prostem podati celega dolgega oklica, ki slika v takih temnih barvah obupno stanje judovske Avstrije. Koroški Slovenci! Komu je verjeti? Ali lažnjivim letakom iz celovškega «Heimatsdiensta", ali oklica dunajskih Vsenemcev nemškim volilcem? Nemška železna srajca. Smešno je in predpustno neumno, ako Nemci že drugo leto po vojni krošnjarijo pri nas s svojo omiko in pa s svojo lažikulturo. Se bolj smešno in žalostno ob enem pa je, da se najde semtertja še vedno kakšen Slovenec, ki si misli, da mora navsezadnje biti vendar nekaj resnice na tej kulturi. Da, sedaj, ko se jim tako neznansko hoče naših plebiscitnih glasov, sedaj se je zavil volk v kožo jagnjeta ter se nam laska v beli nedolžnosti. Ampak volk ostane volk tudi v ovčji koži. Popraskaj Nemca, kjer hočeš, povsod se bo prikazal barbar. Slovenci 1 Kadar se pridejo hlinit s svojo namišljeno omiko, vprašate jih, kaj so počenjali med vojno v jugoslovanskih deželah, na Koroškem, v Dalmaciji, v Bosni, predvsem pa v Srbiji. Vprašajte jih, je li bilo znamenje omike, ko so v velikem številu pokopavali žive ljudi, jih žive zažigali, jim rezali jermene raz telesa, jih mrcvarili na nečloveške načine, katere je gnusno popisati. Nemška grozodejstva med Jugoslovani so tako mnogoštevilna, da doslej ni bilo mogoče zbrati podatkov in sešteti nedolžnih žrtev pobesnelosti avstrijskih «kulturtregerjev". Doslej vemo natančnejše število samo za tri srbske okraje in že te številke so grozne. Ako pa pomislimo, da je divjala ta krvava nemška kultura po vsem Balkanu, dobimo sliko, da nam zastaja kri in se ježijo lasje. Pa da se ne bodo izgovarjali, da so to srbske izmišljotine, povejte jim, da je štel te žrtve njih rojak, švicarski Nemec dr. Reiss in da bodo njegovi podatki objavljeni v francoskem jeziku v znanje in vednost celega sveta in vse bodočnosti. Torej nikaka čast biti pod vlado naroda, ki se je tako onečastil. Ni samo slučajnost, da je nemški cesar Viljem Poslednji sam pred dvajsetimi leti primerjal svoje podanike s Huni, o katerih pripoveduje zgodovina, da ni več zrastla trava, kamor so stopili. Pa poglejmo številke, ki se nanašajo samo na tri okraje. Moški Žensko Ustreljenih 345 64 z bajonetom ubitih 181 64 z nožem ubitih 113 27 obešenih 7 6 izmrcvarjenih 48 26 razparanih 2 4 živo sežganih 35 96 zvezanih in mučenih 52 12 odsekanih in polomljenih rok 5 1 odsekanih in polomljenih nog 3 — brez nosa 28 6 izkopanih oči 30 38 odsekanih spolovil 3 3 odsekanih prsi — 3 žrtve, katerim so drli kožo s telesa 15 3 kamenovanih 12 1 razsekanih 17 16 ubitih, o katerih se ne ve, na kateri način so bili usmrčeni 240 55 Dr. Reiss ceni število civilnih žrtev v samo treh okrajih na 4000. Kaj, če bi hoteli in mogli sešteti žrtve na vsem slovanskem jugu? Šlo bi v deset tisočo. Pa da se ne bo kakšen nemčur izgovarjal, češ, to so zagrešili poedinci, za katere nikdo ne nosi odgovornosti. Divjali so na višje povelje. En primer: Poveljnik devetega armadnega zbora je izdal še ohranjeno povelje, «da napram narodu v Srbiji ni treba poznati ne človečnosti, ne usmiljenja, temveč, da je postopati vedno z največjo strogostjo, nezaupanjem in brez prizanašanja." Kdo pa nam jamči, da je iz volka postalo jagnje in da se zopet ne ponove v coni A stra-hovitosti lanskega maja. Propagandne nemške tolpe so, kakor vse kaže, vsega zmožne. Ali bi ne bilo skrajno potrebno, ojačiti naše orožništvo vsaj na ono število, ki bi nam nndilo popolno sigurnost, da ne navale nekega lepega dne znani elementi na naše kmetije in v par urah uničijo trud celega leta? Spodnji Rožan. Po bistriškem shodu. Sveče-Bistrica, dne 15. sept. 1920. Kaj čudno se svet suče v sedanjem času. Kar delaš človek, moraš delati vse narobe, drugače nikdar ne prideš do pravega uspeha. Če delaš na prav, pa se gotovo urežeš. Tako n. pr. se je godilo v nedeljo, dne 5. sept. 1920, Nemcem, oziroma nemčurjem na Bistrici. Postavili so si pod slovensko lipo (ironija) kancel, od koder so hoteli naše Rožane, v prvi vrsti pa Bistričane in Svečane, podučiti, da morajo glasovati za «Karaten ungeteilt", ki ima krvavo-belo farbo. K sreči pa se naše ljudstvo zaveda, da pomeni ta farba v belem polju rdečo kri in da so tisti, ki se sedaj z njo ponašajo, krvniki, nasilniki, kar so lansko spomlad tudi resnično dokazali, ko so ropali po naših vaseh. Odločno se jim je povedalo, da v slovenskem Rožu za ljudi, ki nosijo tak razbojniški znak, ni prostora. «Koroška, Korošcem" je za nas le prazna beseda brez vsakega pomena. Razlika med Koroško, Kranjsko in Štajersko je sedaj le še brezpomembna laž, ki je imela veljavo le pod avstrijskimi cesarji, ki so z njo navduševali nevedno ljudstvo, da je šlo za nje na ruske in italijanske bajonete. Spominjamo se še prav dobro, kako so propali, izpiti avstrijski oficirji nas navduševali z besedami: «Karntner, nur wacker vorwàrts", iu res se jih je pustilo veliko zmotiti, da so šli v smrt iu da počivajo sedaj na gališkib poljanah, pozabljeni od vsega sveta. S «Koroško" so torej prej navduševali nas za cesarja in za vojsko, sedaj nas pa z ravno isto «Koroško" navdušujejo za republiko in svobodo. Če imaš človek le količkaj pameti, si moraš misliti: kar jo belo, ni obenem črna, in kdor to trdi naprej, tisti laže. Nera-čurji so nekdaj vpili, da so oni kot «Korošci" najbolj vdani «Franc Jožefu I. s pasjo brado", a sedaj pa zopet vpijejo, da so oni najboljši republikanci, torej je čisto jasno, da lažejo. Laž je pri njih vsaka beseda, ker resnice sploh ne poznajo. Zapomnimo si to! — Spomnimo se zopet nazaj na shod na Bistrici. Ako bi se jim posrečilo, bi gotovo marsikaterega zmotili s svojo «Koroško Korošcem". Zgodilo pa se je, kakor' že povedano, ravno nasprotno. Srce se nam je smejalo, ko so zapuščali «generalštablerji" eden za drugim visoki kancel, na katerem jim je delala mogočna slovenska zastava vrb. lipe neprijetno senco. Vsak izmed njih je pokazal, ko je lezel po lojtri navzdol, eno znamenje — razočaranje. Dolgi «Lora der Hitzige" je n. pr. porumenel od jeze. «Jaka z žago" je spustil solzico čez lice Čarijavemu Joziju, ki je hotel za judeževe groše učiti novo Vfirn no c« i--------’ * ' ' pred nuuCjqut^ vseh kot da bi imel „folantinovo“ bolezen. Heimve-rovski komandant Franci, ki je neprenehoma mahal z rokami svoji bandi, da naj odrine naše krepke kmečke fante in pride bliže pod kancel, pa se je kar za glavo prijel, ko je slišal, da mora iti domov k svoji ženki. Korajžni so jo primahali in žalostni odšli. Ne samo generalštab, ampak tudi cela procesija, ki se je prignala iz Celovca. Spremljali smo jih še do kolodvora in vsi smo imeli priliko opazovati njih dolge revolverje, ki so jim moleli iz žepov, kakor kakšnim albanskim ravbarjem. Suhe, sestradane, izmozgane postave celovške, vmes pa z jugoslovanskim Špehom odebeljeni Borovčiči z merilnim orožjem v žepu, so bili vsi nesrečni, ko so videli našo moč in odločnost. Vprašajmo se, zakaj da so prišli v Rož oboroženi? Zato, ker so rojeni razbojniki! Ne pozabimo, da je to tista celovško-boroveljska bra-trnija, ki je lansko leto spomladi ropala po naših domovih, nas pretepala, zato ker smo hili Slovenci, ker nismo hoteli reči, da smo Kitajci. Sedaj pa, ko jim teče voda v grlo, se nam približujejo, nam obljubujejo raj na zemlji, ako jim oddamo svoje glasove. Ko pa bodo zopet žiher, pa bodo zopet prišli s puškami in ruksaki, bodo jemali kmetom živino in pridelke, delavcem vsiljevali tiste karte, ki so se jih komaj odvadili, sami pa bodo živeli prav dobro, kot so se privadili med vojsko. Samo oglejte si naše domače nemčurje — narodne izdajice, ki hočejo glasovati za Avstrijo. Zatajili so svoj jezik, zatajili so tudi svoje ljudstvo. Ne blagor ljudstva jih žene v Avstrijo, ampak njih Žakelj, ker upajo, da ga bodo mogli tam polniti na našo škodo. Ali niso v nemčur-skem taboru zbrani sami gospodje, ki so doma bogve kje na kraju sveta, samo na Koroškem ne, potem bivši „milchkomiserji“ in „Vertrauens-mani“ avstrijske cesarske vlade, ki nam je re-kvirirala žito in živino, potem različni elementi, ki hočejo živeti samo od kraje in ropanja in nazadnje zgubljeni pijanci. Nočem imenovati po imenu nobenega, samo to omenim, da je edini „verkrochan“ koroški duhovnik, ki je doma v sramoto nam vsem, v naši fari, v njihovi družbi. Takšna je torej ta družba, obljublja nam sedaj vse, po gotovem plebiscitu bi nas pa drla nad vse. Bliža se čas, ko bo odločila naša volja — bodimo torej pozorni. Vsi bodemo šli glasovat — vsi hočemo oddati beli listek za našo ljubljeno — Jugoslavijo! Zeleni nemčurski listek, znak zelene zavisti, pa naj le ostane na strani. Dobrolčanom v album ! Odkar se je odprla demarkacijska črta, je postala Dobrla vas nekako središče nem-čurske agitacije za celo Podjuno. Od tod so razpletene nemčurske niti na vse strani. V sosednjih vaseh Kokju, ki je bil nekdaj naj-zavednejša vas Dobrolske okolice, in deloma tudi v Ooselni vasi se že kažejo uspehi nasprotne agitacije. Kokjani! Kaj, se hočete res izneveriti svoji majki, hočete postati izdajice svojega naroda? Ali vas ne bo sram pred vašimi sosedi, vrlimi Lovančani, ki so v ogromni večini zvesti Jugoslovani? Kje je duh vaših očetov, nekaterih tako neustrašenih in gorečih rodoljubov? Vi rajni Topličev in Sekolov oče, ti pokojni Tratnik, Mežnkr in drugi verni Slovenci, vstanite iz grobov, pojdite v svojo rodno vas, povejte svojim potomcem : ne delajte nam sramote še v grobu, ne, očetje izdajalskega rodu ne maramo biti! In vi Goslinčani! Kaj se tresete pred Hajem? Ste ja vendar možje! Pomnite, da Haj bo kmalu ravno tako šel, kakor je prišel. Ne bo dolgo, pa bo Haja tuj taja, pa bo zaspala njegova namišljena moč in nadutost in se bodo sramotno zaprla njegova sedaj tako široka usta. Kaj pa bo vam ostalo od strahu pred njim? In vi Do-brolčani, kar vas je rodila slovenska mati, kam vendar gledate, da se tako krčevito držite nem-čurskega evangelija? Je-li Koberer vaš Bog? Kaj vas vendar tako vleče v Nemško Avstrijo? Li te večne rekvizicije, li oddaja premoženja, ali morda ti strašni dolgovi, ta preteči državni bankerot, ali ta izstradana beračija ali kaj? Ali hočete za ta bori petrolej in teh par kil cukra, katerega so si Celovčani svojim ustam odtrgali, katerega sami stradajo, pa so ga vam poslali, samo, da vas nafarbajo. Hočete li za ta pluf prodati svojo domovino ter sebe in svoje otroke pahniti v časno in večno nesrečo? Hočete li res glasovati za tiste, ki so lani tako divjali v proštniji in popolnoma oropali vašega sivolasega dušnega pastirja, ki so svete posode razdrobili, kelihe in križe metali skozi okna ter se oblačili v mašna oblačila? Hočete biti pristaši bogoskruncev in kirhenravbarjev? Tla, na katerih stojite, so in ostanejo jugoslovanska. Zmaga je naša, to je gotovo, naj se tudi vsa dobrolska nemškutarija postavi na glavo, kajti drugod mislimo malo bolj trezno kakor pri vas. Kaj pa potem? Pečat izdajstva bo za vedno pritisnjen vašim čelom! Žalostno ime Judeža-izdajalca se bo držalo vas in še vaših otrok. Ali vas ne bo sram, vi stari Kupec, vaših sivih las, da se jih bo držalo izdajstvo, in ti Masterl, in ti Mateidl Rokej, ki si nekdaj bil boljših misli, in ti Mekjak, ki si svojega otroka hotel nemško vzgojiti, pa te ni ubogal, ni maral nemško govoriti, in tako te je lasten otrok obsodil; in vsi drugi pristni sinovi slovenske matere, ki trobite v nemški rog, ali vas ne bo sram še pred vašimi otroci, ki vam bodo očitali izdajstvo, ki se bo oklepalo vaših hiš in družin v večno sramoto? Še je čas, da se spametujete, še vas čaka mati Jugoslavija, da vas, izgubljene sinove, zopet sprejme v svoje naročje. Je pa tudi zadnji čas, enajsta ura, da stopite tudi vi v naš jugoslovanski vinograd, k delu za blagor domovine. Glejte, da ne bo prepozno, da se ne boste kesali prekasno! Izposodite si pamet še ob pravem času in glasujte za Jugoslavijo! To vam kliče vaš rojak, ki vam le dobro želi, J. Sekol. Politični pregled. Jadransko vprašanje stopa zopet v ospredje. Začela se bodo direktna pogajanja med Jugoslavijo in Italijo v Gorici, Opatiji ali v Ljubljani. Razgovori se bodo vršili med grofom Sforzo in našim ministrom dr. Trum-bičem. Volitve. Kmalu se bo začel v naši državi volilni boj za volitve v konstituanto. V kratkem izide tudi v slovenskem jeziku volilni zakon v posebni knjižici. Obnova prijateljskih odnošajev z Bolgarsko. Bolgarski poslanik Todorov je izjavil zastopnikom listov, da bo skušal vzpostaviti zopet prijateljstvo med Bolgarsko in Jugoslavijo. Ali pod Srbe? Nemci in nemškutarji vpijejo pod Srbe nočemo. Pa poglejmo, koliko poslancev bo imela ustavotvorna skupščina: Srbija 157, Črna gora 8, Hrvatska in Slavonija 95, Bačka in Baranja 25, Banat 20, Dalmacija 21, Slovenija 40 (oziroma 45), Bosna in Hercegovina 63. Srbija torej dobi komaj 157 poslancev. Ali pridemo pod Srbe? Ne ! Hi bomo enakopravni poleg Srbov in Hrvatov. In že v avstrijskem državnem zboru so bile zastopane nekatere pokrajine — tam smo bili tudi zastopani zraven Srbov in Hrvatov! Prazne bajke, ki jih gonijo celovški listi in razni nemški letaki ! Bolezen dr. Korošca gre na bolje. G. minister je zbolel na para tifusu in je že izven nevarnosti. Zdravi ga dr. Matko v Mariboru. Glasovanj o. Prfjave za vpU v glasovalne imenike. Medzavezniška plebiscitna komisija daje vsem, ki se jih tiče, na znanje, da se preloži doslej določeni rok za vpisovanje glasovalcev tako-le: a) Občinski glasovalni odseki bodo zaključili svoje prvotne glasovalne imenike namesto ob 6. uri zvečer dne 18. septembra 1920, dne 22. septembra 1920 ob 6. uri zvečer; b) do tega časa se morejo vložiti pri občinskem glasovalnem odseku prijave za vpis v glasovalske imenike. Dnevne vesti. Tinje. Ustanovili smo tudi pri nas katol. slov. izobraževalno društvo. Ker pa je začetek vsekakor težaven, prosimo vse prijatelje in člane izobraževalnih društev, da nam pomagajo ali z denarno podporo ali pa s knjigami. Darila naj se pošiljajo č. g. župniku Mešku v Tinje. Sodnijski uradni dnevi za občino Galicijo in blizu nje nahajajoče se vasi Rikarjavas se bodo vršili uradni dnevi v zadnjem četrtletju tega leta vedno vsak tretji četrtek v vsakem mesecu, to jo dne 21. oktobra, 18. novembra in 16. decembra 1920, vsakikrat s pričetkom ob 9. uri v Ogrinovi hiši v Galiciji. Maribor. Na mariborski javni bolnici se je ustanovil oddelek za spolne in kožne bolezni, katerega vodstvo je prevzel primarij dr. Hugon Robič, ki je bil večletni klinični asistent na Dunaju in Gradcu. Dopisi. Velikovški okraj. v Libeliče. Naših nemčurjev se je prijela neka nevarna bolezen; trga jih po glavi, iščejo hladila, pa ga ne najdejo. Tudi socialist jim ni mogel nasvetovati drugega kakor ljubezen do Jugoslavije, ker Judeža nihče na svetu ne spoštuje. Sklonjenih glav so se vračali tedaj domov ter previdno zamolčali recept. Nekateri so zatrjevali, da se nikamor ne obrnejo več za pomoč, ampak da je najbolj koristno, če si doma hladijo razvnete možgane. Zato tudi niso šli v Grebinj ali Velikovec, ker bi hrup utegnil škodovati njihovemu zdravju; posebno živijo-klici jim prizadevajo hude bolečine. Edina tolažba v težki nesreči jim je ta, da so se že itak dovolj potegovali za svojo stvar in da sta na vasi v Libeličah menda le še dva Jugoslovana (g. župnik in g. Štavdekar, oba člana glasovalnega odbora). Ko pa se je iz naše oddaljene občine udeležilo «koroškega dneva" v Grebinju nad 100 in v Velikovcu nad 150 ljudi, tedaj niso vzdržali več doma, ampak so se zatekli v pošteno svatovsko družbo, ki jim je z obžalovanjem dala na znanje, da jim ne more pomagati in jih je spremila do vrat. Tako tavajo sedaj okoli in ne najdejo pomoči, ker je pač grenko edino rešilno sredstvo. Če tega ne bodo uporabili, potem si lahko trkajo na prsi in vzdihnejo kakor oni pijanček-mnzikant, ki je padel v prepad in si še pri življenju preskrbel nagrobni napis. ^ ygeiej vge naroi)e sem napravil in nazadnje v brezno strmoglavil." v Libeliče. (Zajeti ptič.) Po naših gorah se je klatil neki Tonej, ki je že večkrat bil kaznovan radi tatvine. Vlomil je tudi že v cerkveno kašo. Sedaj se je pa med Nemci naučil agitirati za Avstrijo. Škoda, da je imel pri sebi list, da je še le pred par dnevi prišel iz Št. Pavla, kajti še naša straža mu ni hotela verjeti, da hi bil prišel naravnost iz Belega grada, kaj šele naši pametni gorjanci. Govoril je, kako se mu je slabo godilo v Srbiji, mislil je pa zraven na tisto luknjo, ki jo je dobil tedaj, ko je pokradel denar iz cerkve v Št. Lamprehtu. Imel je pri sebi več verig, srajc, cokelj in štrikov, ki jih je pokradel bogvekje in hotel na te uloviti naše vrle Slovence. Ulovil se je pa sam. Žalostno dosti, da morajo nemčurje že cerkvene tatove rabiti za agitacijo. Vidi se pač, kako daleč so padli. Gliha vkup štriha. v Potoče. Pozdihov sin in Hudrapova Lena sta bila poročena v pondeljek v naši cerkvici. Mnogo je prišlo svatov od blizu in daleč. Kotul-čani so nam tako lepo godli, da se nam je srce tajalo. Veselili smo se vsi prav na pošten način. Vsem se je dobro in zelo poceni postreglo, za kar gre posebna hvala prijazni Pozdihovi mamici in našemu vrlemu kovaču ter gostilničarju Pun-karju. Plesali smo tudi po naših lepih slovenskih koračnicah. Bog daj obilo sreče novoporočencema in dolgo prijetno življenje. v Mežiška dolina. Da se ne pozabi! Veliko je zaupanje, katero stavijo v moč pliberške plebiscitne komisije nemškutarji in nemškutarice bogate mežiške doline. Manj laskavo je seveda mnenje, katero ima plebiscitna komisija iz Pliberka o znanih «romarjih in romaricah" iz Gu-štanja in okolice, ki so šli svojo dni beračit v Pliberk za milost plebiscita za celo mežiško dolino. Še-le pred kratkim se je namreč zvedelo iz popolnoma zanesljivega vira, da je ob priliki avdi-jencije «cveta mežiške nemškutarije" pri pliberški plebiscitni komisiji izrekel član komisije o tej de-putaciji naravnost uničevalno sodbo. Gledaje za odhajajočim deputatarjem in deputataricami je naenkrat pomenljivo namežiknil svojemu kolegu, pa rekel v slabi nemščini: Schafe ...! (hotel je gotovo reči: SchafskOpfe! Op. stavca.) Kakšen izraz bi še-le rabil ta diplomat v Pliberku, ko bi poznal tako globoko ta «cvet mežiške doline" in njihove «žalostne" voditelje, kakor jih poznamo mi, ki smo obsojeni na muke, da moramo že leta in leta opazovati od blizu nemškutarsko «pleme". Če prijateljem «plebiscita v mežiški dolini" izraz «Schafe" ne ugaja, naj se pa sami pomenijo s tem diplomatom. Mi pa smo zapisali to sodbo'najbolj nevtralne komisije na svetu o nemškurariji za vse tiste, ki bodo poznim rodovom pisali zgodovino davnih, davnih dedov o takoimenovanem «cvetu mežiške doline", ki je šel prosit v Pliberk za milost plebisbita. Se je zgodilo v letu 1920. Kronist. v Guštanj. (f Jakob Or ter.) Torek dne . 14. septembra je nenadoma preminul, zadet od srčno kapi, znani podjetni lesni trgovec Jakob Or ter iz Gnštanja, v 46. letu svoje dobe. Že dalje časa ga je razjedala zavratna «sladkorna" bolezen ter ga letos v juliju položila na bolniško postelj. Torek zvečer se je čutil nekoliko olajša- nega, pa je hotel pogledati v sobo k svojim otrokom; kar se zgrudi in pade na sredi sobe na tla. Uro nato je bil že mrtev. Rajni Orter je bil navzlic svojemu nemškemu imenu sin slovenske matere in se je tega tudi zavedal. Po preobratu leta 1918. je bil kot najuglednejši tržan guštanjski izbran za gerenta občine, a ni bil kos težkemu položaju, ki je nastal v trgu vsled vpada nemških tolparjev maja lanskega leta. Ali so bili družinski obziri, ali trgovski obziri merodajni za njega — kdo ve to — zgodilo se je pač, da se je dal v teh težkih dneh izvabiti v nasprotni tabor, ki je lagal: Koroško Korošcem! Zato je moral pozneje oddati gerentovske posle svojemu nasledniku. Osebno je bil rajni prikupljivega značaja in štel mnogo, mnogo znancev, ki so ga čislali. Njegov pogreb je pokazal, da je bil drag domačinom in tujcem. Zapušča ženo in troje mladoletnih otrok. Njim naše sožalje, on pa naj počiva v miru ! v Važenborg-Želinje. V petek, 10. t. m., je dospel princ Lipe, ki je nekak upravitelj grada in posestva grofa Kristalnika, da bi dal v najem njive in travnike prebivalstvu. Nemškutarija, večinoma sami bogataši, so se že veselili novih dobrih časov, ko bodo zopet polnili na račun ubogih Slovencev svoje žepe. Dobro so obračali — Bog in mi smo pa drugače obrnili. Nadzornik Kri-stalnikovega posestva, g. ekonom Dolinar, je povedal ljudstvu in Lipeju, da se do končanega plebiscita ne bo dajalo nič v najem. Nemškutarji in nemški privandranec Fradl so postali od same jezice čisto zeleni — barva nemške glasovnice. Vsi pošteni ljudje so pa videli, kje je moč in pravica in kam bi prišli, če bi glasovali za N. Avstrijo. Boroveljski okraj, b Borovlje. (Divjanje celovške mularije). Dne 14. septembra 1920 je bil gospod Anton Lečnik, urar v Borovljah in član občinske glasovalne komisije v Celovcu po opravkih. Ko pride iz koroške banke, ga zgrabita Barovnik p. d. Matizl iz Podgore in še en človek tudi iz Podgore doma, katerega pa Lečnik ni poznal. Začela sta kričati nad njim: „Vaterlands-verr&ter“, „Lump“ in kar imajo Nemci drugih takih lepih izrazov. Hitro se je zbrala okrog njih truma ljudi, ki so začeli Lečnika zmerjati, suvati in tepsti. Vlačili so ga po ulicah, v veselje in zabavo celovške gosposke in negosposke iakinaže, dokler ga niso privlekli do policije, kjer so ga zaprli. Kar pa je Lečniku še premalo povedala fakinaža,to je morala izpopolniti policija. Kjer je je treba, tam je ni. Namesto, da bi branila nedolžne ljudi, jih sama napada. K sreči je slišal Lečnikov klic na pomoč gosp. Stipanek, ki je obvestil našo delegacijo in orožništvo, sicer bi bila celovška fakinaža pod varstvom policije Lečnika ubila. Ropar in morilec, kakor je Matizl, ima v Celovcu odločujočo besedo. Domov si ne upa, ker ima preveč na vesti. To je samo en slučaj, ki pa nam jasno kaže, kaj čaka Slovence, če bi prišli pod nemško oblast. Pobijali bi nas kakor pse. Njihova krvoločnost se še ni ohladila tekom svetovne vojske in ob času folksverovske republike in čaka trenotka, da bi padla po nas. Kdor pozna mirni značaj Lečnika, mu mora zavreti kri ob spominu na to, kar so uganjali z njim. Ali bodemo mi mirno to prenesli? Celovški na-hrbtnikarji med nami delajo, kar hočejo. Še zmenimo se ne za nje. Odnesejo kar hočejo in še nikomur ni prišlo na misel, da bi preiskal njihove nahrbtnike. Cela vrsta jih stoji vsaki dan pred našimi mesnicami. Kako dolgo bomo to še trpeli? Če nam ne dajo tisti pravice, ki je sedaj delijo, poiščimo si jo sami! Če bo kateri po nedolžnem kaj odnesel, naj se zahvali celovški fa-kinaži in njegovim hujskačem Paulitschu in Šumiju. b Borovlje. Da si ne bodete domišljevali, da se vas bojim in da se bom skril pred skrivnostnimi namigavanji o sprehodih v Medborovnico, danes malo odgovora na skrpucalo v „Lands-mannschaftM štev. 67 z dne 11. septembra. Najprej moram konštatirati, da brez laži ne morete živeti. Nikoli nisem rekel „diese Sozialistenschar ist eine Schar bellender Hunde", čeravno bi to lahko rekel popolnoma upravičeno. Izza vsakega ogla žvižgate za menoj. Kadar bi pa rad izvedel, kdo je tisti, ki na ta pobalinski način kaže svojo kulturo, se strahopetno poskrijete in tajite brez razlike vsi „ob Mannlein oder Weiblein“, da ste žvižgali. Ali ni to navada malih čevkovcev? Najprej se zadira, če ga pa človek ostreje pogleda, pa stisne rep med noge in zbeži. Kako pa naj drugače izrazim spoštovanje pred takimi ljudmi, ki so žalibog samo iz socialističnih vrst, kakor pa, da jim kličem: Heil Sozialdemokraten ali pa hoch? Ali naj vam kličem živijo? Če slišite rajši živijo, vam silno rad postrežem. Veste, boroveljski nemškonacionalci so bolj zagrizeni kakor vi, imajo pa toliko takta, da pustijo mirne ljudi na cesti pri miru. Prej sem mislil, da velja žvižganje meni kot duhovniku, sedaj pa vidim, da velja le Slovencu, zato, ker za vsemi Slovenci žvižgate. Potem pa kričite, ker so vam na Bistrici malo vrnili milo za drago. In sprehodi proti Medborovnici, ker v Medborovnici še hvaia Bogu v nobeni hiši nisem bil, čeravno so vaše ženske gonile dolge jezike, ki jih pri nas iščete, da sem v Medborovnici zastave kradel, jih imel ovite okoli vratu, in da sem bil tepen, da sem bil samo malo še živ. Ali ne veste, da imam pri tistem križu na polju svojo ljubico? Odkar je „Pliberčanu avanzisal do šefa pogrebnega zavoda, sem se tako zaljubil vanj, da moram vsaj dvakrat na teden imeti z njim sestanek. Ali nisva vredna „eines deutschen Liedleins", vsaj takšnega s polomljenimi rebri in nogami, kakor jih imate v „lofentolarski Šprahi" v BLandsmannschaft?“ Pa za moje dušno-pastirske dolžnosti ste tako v skrbeh? Od kdaj pa to, ko poznate vendar samo dva zakramenta: sv. krst in nesveto smrt? Sicer nisem zato nastavljen, da bi mrličem zvonil, Janežiču pa se je slučajno dvakrat zvonilo, dan po smrti in še na dan pogreba. Torej enkrat preveč. 11. oktobra bomo pa zvonili čisto tako kakor bodete naročili in tiskarna bo tudi imela čas, napraviti poljubno množino „parte“. To mi lahko verjamete, gospod Soher. Ciril Kandut. b Žihpolje. Čudno konsekventne možakarje ima naša nemčurska garda. Na eni strani so tako sigurni in prepričani, da zmagajo pri glasovanju Nemci, da imajo celo že možnarje pripravljene za dan zmage, kakor na pr. pri Tevžu na Ingarju. Pa ni se čuditi, saj delajo zdaj propagando s tem, da pripovedujejo svojim ljudem, češ, nekemu nem-čurskemu voditelju se je prikazal v spanju sam nemški Wodan in mu rekel, da naj nič nimajo strahu, ker jim bo on pomagal. Na drugi strani se pa „po salamensko" bojijo Slovencev, o čemer pričajo sledeče izjave, na katere opozarjamo naše pristojne oblasti. Bolbart je svetoval pri Petrovcu na pogrebu, da se morajo Hrahori, Zupanc in Drave obesiti, Kozov pa se je izrazil, Hrahori se mora ubiti. Komentar je nepotreben! Nemčurski „generalstabsšef“ Tomažej pa izdeluje nek grandiozen „Umgehungsplan“, menda „Masurenschlacht numero zwei", da bi, kakor je izjavil, našega učitelja Reichmana, tega hudiča, po plebiscitu ujeli, da ne bo mogel zbežati. Študiral je bržkone s svojimi veščaki že na licu mesta terensko razmere, ker so se zadnji petek in soboto zvečer do polnoči klatili trije ljudje okoli šolskega poslopja. A v veselje vseh Žihpoljčanov bo ostal naš učitelj tudi po glasovanju pri nas, Tomažej pa in njegovi „generali“ se bodo morali zadovoljiti s hladno kopeljo, ki si jo že zdaj pripravljajo s svojim „planom“, v — „Mazurskih jezerih". Mogoče bo ta spravila zopet v red njih možgane, ki so se jim zmešale nazadujem shodu v Bistrici, katerega se je udeležilo, kakor sami pripovedujejo, 6000 Nemcev. Koliko pa je moralo biti potem še le Slovencev, da ste tako proklemano bežali pred njimi, da ste prišli do sape še le v sredo pri protestnem shodu v Celovcu! Zdaj pa vzdigujejo nemčursko politično moralo s tem, da izdaja Kozov in več drugih potrdila za sladkor, usnje, petrolej in polan, da dobivajo za nemčurje žito v Celovcu, da izdaja celovška kmetijska dražba trenske vozove avstrijske armade. Ženska društva iz cone B pa prihajajo k nam in so imela v nedeljo zborovanje v Urekovi gostilni. Neka kmetica od tam se je zjokala, ko je čitala naše lepake, češ, kako drugače in boljše se vam godi v coni A. Nekateri od naših „modrih“ pa tiščijo s silo tja k deželi, o kateri piše nemška graška „Tages-post" z dne 12. septembra 1920, št. 252, dobesedno: „Es ist nachgewiesen, dafi Òsterreich sich nicht erhalten kann" in na drugem mestu: „In einigen Monaten wird unser (avstrijski!) Geld nahezu wertlos sein und es ist dann noch mehr als beute ein Hindernis fiir den wirtschaftlichen Aufbau." Pametnemu človeku ta nemški „Selbstbekenntnis“ zadostuje. Imamo pa tudi na Žihpoljah še en zgled v Maletovi družini, ki je vsa strašno navdušena za nemški paradiž. A starejša hči, ki ima svojega moža v Avstriji, noče iti tja, ker pravi, da je tukaj pri nas boljše. Nasprotno izobeša tudi polkovnik Lučovnik, kateri baje dobiva svojo penzijo od jugoslovanske države, nemške zastave. Pa nič ne de, vsak kakor more in zna. A prav bo še vse prišlo! b Hodiše. (Ropotec in klepetulja.) Klepetulja: „No, gospod ropotec, al’ ča boš povedu, ’aku je bu nedelo na Bistre’? — Ropotec: „Hospa klepetulja, za’aj pa nis’ tud’ ti pršva, da b’ vidva, ka’u so me Slavi po moji buči?" — Klepetulja: „A ta’ù, nažhali so te? Ka’tì se m’ smil’š, srutej! Pa ka’ii sm vesiva, da jaz nism šva! Saj b’ m’ kna nesle moje noge. Rajš jh hočm šparat, da bom po hvasvanju bolj bjižat mohva. Vjiš, t’da bojo šele vsi Slavi na den pršli. Ti, za’aj si se pa nav tam Slavam? Za’aj pa nisi odprv svoj ropotec?" — Ropotec: „Zato, ker sm še cmav pijan bi v. Veš, gospa klepetulja, daj zan litr žhanja, bom pa spet civ dan ropotov!" — Klepetulja: „Vjiš, k’spud ropotec, dons ha ča doboš. Na moj hvfld prid’, t’da ti ha bom pvdčava." — Ropotec: „ Jez ja ča vjim, kda maš ti svoj hvud." — Klepetulja: „Še ta kna vjiš! Na ta velč’ petk je muj hvud." — Ropotec: „Pra’leta baba, frdamana! Al žinjaš, da bom jez an pou leta čakov na tvoj šnops? Sama popij svoj šnops, da boš leže po hišah hodiva, pa svuj klopotec goniva. Al m’ha ti ča daš, bom pa k Walcharju šov, al pa k Birtu, al pa k Sabitu. Tam m’ ha dajajo zastonj. Sač’ devavc mora pvačan bit’. Al žinjaš, da sm jez ta’u naumen, da bom zastonj se martru civ den in gonu svoj ropotec čriz fajmoštra, pa čriz šovmaštre?" — Klepetulja: „Prou maš, ropotec. Fikot!" —Ropotec: „Servus, klepetulja! Če ha boš dava, bom ti pa zaropotov na t’ velč petk." b Bove. V nedeljo, dne 12. sept. so se zbrali vsi tisti Slovenci, ki bi radi bili Nemci, iz Rov in sosednih Klopic in so šli na „žegnanje“ v Closposveto, ne, v Zollfeld. Šlo je 50 ljudi, skoraj polovica mlečnozobih gospodov in „frajlic“. Tudi nahrbtnike so vzeli s seboj. Mislili smo, da bodo prinesli natlačene nazaj, pa glej ga zlomka, bolj so imeli prazne ko prej, kajti tja grede so imeli saj kosilo notri. Zdelo se nam je, da bodo prišli nazaj celi Nemci, pa kako smo se začudili, ko niso znali drugega nemški, ko „Heil". Vprašali smo jih, kaj da so rekli g. govorniki. Povedali so nam, da moramo z vsemi močmi delati na to, da cona B ne pride k Jugoslaviji. Gospodarstvo. V. Mbderndorfer: Agrarna reforma ali pa „ Wiederbesiedlung“ ? Po plebiscitu, ko pripade A cona za vedno Jugoslaviji, se bo izvršila razdelitev velikih posestev koroških grofov in baronov. V coni A imamo približno 43 občin. V teh občinah je pa 34 veleposestev last nemških grofov in baronov. Pod staro Avstrijo je imela gosposka zakonito pravico, da je smela delati z ubogim Slovencem, kar je hotela. Nemška gospoda je od leta 1870. pokupila najmanj 1000 kmetij in si iz teh napravila velike pašnike, gozdove, love itd. Nemška gospoda je spravila okoli 1000 rodbin ob svoj kruh. Naš regent Aleksander je izdal leta 1918. ukaz, da se ima vsa ta krivično pridobljena Mariborska eskomptna banka Glavni trg št. 141 pOdTUSSniCa ^^dikOVCSC Glavni trg št. 141 Telefon štev. 7 (interurbani. — Račun poštn. ček. urada SHS v Ljubljani št. 11.695. Centrala Maribor. Sprejema vloge na knjižice in tekoči račun proti najugodnejšemu obrestovanju; dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Podružnica izvršuje vse v banino stroko spadajoie posle. Daje pojasnila vsak čas brezplačno. Blagajna je odprta od 1li9. do 12. ure In od 15. do 16. ure (3. do 4. ure popoldne). Podružnica Murska Sobota. Izvršuje nakazila v tu- in inozemstvo. Kupuje in prodaja devize, valute in vrednostne papirje ter eskomptira trgovske menice; akkreditivi na vsa tu- in inozemska mesta. Podružnica Ljub DelniSka glavnica: 50.000.000 K. Ijanske kreditne ba Centrala v Ljubljani. nke v Borovljah. Sprejema vloge na hnližice In na tehoči račun. Rezervni zaklad: 45.000.000 K. Podružnice : Hakup in prodaja vrednostnih papiriev vseh vrst. Dovoljuje vsakovrstne kredite po Celje, Celovec, Gorica, Maribor, Split, Daje pojasnila vsak čas najugodnejših pogojih. Sarajevo, Trst in Ptuj. brezplačno. zemlja vrniti ljudstvu. Rekel je: „Zemlja je božja in Seljakova." — V coni A bo dobil lahko vsak človek, kateri ima veselje do dela, kos zemlje in sicer za majhno odškodnino, katero bo plačal v večletnih obrokih. Tudi v Nemški Avstriji so se morali sprijazniti z mislijo in misliti, kako bi popravili krivico, katera se je napravila ljudstvu. V Nemški Avstriji se pa ne razdeli posestvo, ker držijo vsi uradniki, meščani in grofi skupaj, in to je pač znano, da vrana vrani nikoli oči ne izkljuje. Kočarja, kmeta in delavca so pa na novo ogoljufali. Razdelitve grfovskega veleposestva so se ognili s tem, da so julija 1919 napravili zakon „Die Wiederbesiedlung". Da kdo ne reče, da hvalim samo naše zakone, podajam popis tega zakona iz graškega lista „Arbeiterwille“ št. 247 z dne 7. sept. 1920: Kot prvi pogoj, da si pridobi prosilec kos zemlje, je 1. Biti mora Nemec. Vsak koroški Slovenec bo razvidel iz tega, da nimamo v nemški državi kaj iskati, ker se da zemlja, ki se je ukradla po večini Slovencem, samo Nemcu. 2. Imeti mora Bdie fachliche Eignung". Ako bi se torej tudi kakšen Slovenec izdal za Nemca in bi ne bil nemški gospodi po volji, bi mu takoj rekli, da nima gospodarske predizobrazbe in torej ne dobi zemlje. 3. Mora imeti vsak prosilec 10.000 do 100.000 kron denarja, ker mora plačati zemljo po tisti ceni, kakor je bila leta 1911. do 1914., ali pa 25 krat toliko, kar bi mu zemlja prinesla dobička. Nadalje mora zemljo tako obdelovati, da vrže dobiček, ker se mu drugače odvzame. Da pa je nemogoče, da bi si tukaj siromak brez denarja opomogel, sledi iz tega, ker nima gospodarskih strojev, živine, niti ne stanovanja in skednjev. Navajam dobesedno iz „Arbeiterwille“ št. 247 z dne 7. sept. 1920: „Bei nfiherer Betrachtung ergjbt sich, da fi sich nur geldkràftige Lente in den meisten Fàllen um ein Wiederbesiedlungsgut bewerben ktìnnen, weil andere sonst in eine Schuldenknechtschaft kamen und ihnen schliefilich das Gut wegen UnmOglichkeit der Bewirtschaf-tung wieder abgenommen werden miifite. Was kàme dabei volkswirtschaftlich Niitzliches heraus?" Kaj bi torej ubogemu Slovencu tudi pomagalo, če bi dobil kos zemlje od Nemške Avstrije? Postal bi dolžnik, upniki bi ga pritiskali na vse mogoče načine in po večletnem delu in trudu bi se mu zómlja zopet odvzela, bil bi na prejšnjem stališču, samo da Jt>o imel več žalostnih izkušenj. Vprašanje je, zakaj se v Nemški Avstriji še ni razdelilo posestvo, ampak se hoče samo na novo nasoliti (Wiederbesiedlung)? Zakaj se niso nemški agrarci zavzeli za razdelitev veleposestva tako kakor v Jugoslaviji? Zato, ker hočejo v Nemški Avstriji živeti samo grofje in baroni in pa takozvani „Herrenpauri“, ki sami nič ne delajo, ki imajo zemlje preveč. Korošci, ki nimate, ali imate premalo zemlje, spomnite se, ko boste oddali glasovnico, samo na navedene točke nemško-avstrijskega zakona „Wiederbesiedlung“ in glasovali boste gotovo belo — za Jugoslavijo. ljubezen nemških Korošcev do Slovencev. Začetkom junija je začela razsajati svinjska kuga v št. vidskem okraju. Kulturni sosedje so mnogo crknjenih svinj pometali v Krko in tako zanesli bolezen po celi Krški dolini. Na naš breg Krke je prišla najbrž na ta način ali pa potem potnikov, ki so prihajali iz Avstrije sem. Ker se pa pojavlja bolezen najprej pri zagrizenih nem-čnrskih gostilnah ob krškimi mostovih in pri zagrizenih nemčurjih, je sumnja opravičena, da jo ravno nemški agitatorji mogoče nevedoma širijo. Z Landsmannschaftjo prihaja tudi svinjska kuga. Ko bi ne bila tako očitno svinjska kuga lotos iz št. vidskega okraja, bi gotovo nemčurji rekli, da je iz Srbije. Na milijone škode ima naše ljudstvo zaradi te bolezni, ki lahko uniči vso našo svinje-rejo. Tudi nasprotniki že začnejo pomišljati, kje bodo dobili nadomestila. Le zaraditega se že mnogo posestnikov nagiblje na jugoslovansko stran. Naravnost grdo pa je, da mnogo posestnikov v coni B v Št. Petru prodajajo te napol crknjene svinje v Celovec za drag denar. S tem se bolezen še bolj širi, ljudi pa odira. Zaloge zlata v Rusiji. Mnogo se je pisalo o ruski zalogi zlata. Koncem 1. 1917. je znašala ta zaloga črez 1292 milijonov rubljev. Veliko zlata se je že pred tem časom izvozilo na Angleško. V začetku vojske je odšlo 80 milijonov rubljev, v septembru 1915 400 milijonov in drugo-krat 200 milijonov. To zlato so si razdelili stari upniki stare carske Rusije. Zaloga zlata je bila shranjena v Petrogradu, pozneje so jo prenesli v Voronež, Penzo in Kazan. V Kazanu je padel del te zaloge v roke Čehoslovakov in sicer 662 milijonov rubljev. Čehoslovaki so prenesli zlato v Omsk, pozneje v Irkutsk, kjer so ga izročili sibirski vladi. Kolčak je razmetal zlato. Minister Mihalov je prodal iz zaloge 65 milijonov frankov neki francoski firmi, 55 milijonov so spravili na Japonsko. En del si je prisvojil general Semenov, nekaj so deponirali v Šangaju in Hokongu v podružnicah rusko-azijske banke kot temelj kreditov v mehikanskih dolarjih. Za izdajanje Borčevega lista so od tega nekaj potrošili a tudi francoski žurnalist Hervé je nekaj od tega dobil. Razni emigranti živijo na ta način. Od prvotne svote je ostalo okoli 413 milijonov rubljev. V Rusiji je ostalo vsega skupaj okoli 640 milijonov rubljev, od teh je bilo poslanih na temeljn brest-litovskega miru v Berlin 150 milijonov, iz Berlina je odšlo na temelju premirja z dne 11. nov. 1918 v Pariz, 10 milijonov so izročili sovjeti Estonski, 25 milijonov so deponirali v Stokholmu. Po svetu raznešena ruska zlata zaloga znaša 1 milijardo zlatih rubljev. Prišteti je treba k njej še 300 kg platina, ki se nahaja v Rusiji. —Ba—MHI— Slovenci! Plebiscit je pred durmi! Vsi na delo za narod! -- 'SHHHMHHIHHHHMKHnHnHHBBBnHBHHr Tržne cene v Velikovcu v sredo, d»e 15. septembra 1920. Goveda, za pleme, živa teža ... kg E V n (klavna), „ n • • • n 11 — Prasci za rejo „ „ . . . „ 28-34 — Pšenica „ 9 — 8 — Ajda — — Oves 5 — Maslo 60 — Erompir — — Jabolka . „ 1-50—2 — Hruške 2—3 — Češplje 3 — Fižol (sveži) » 4 — Eumare n — 60 Buče — — Leča 9 — Zelje (glava) komad 1—1 50 Eokoši 30 — Piščanci 20—26 — — — Promet je bil precej živahen. - Raznoterosti. Razorožitev Nemčije. Iz poročila inter-aliiranega nadzorovalnega odbora v Berolinu je posneti: V zadnjih 14 dneh je bilo povprečno 1000 topov na teden uničenih. Čeprav je bilo v zadnjih osmih tednih 7500 topov uničenih, znaša svota preostalih še vedno 27.000 komadov. Strojnih pušk je bilo uničenih že 25.000, 35.000 pa jih je še treba napraviti nerabnih. 13 milijonov pušk je bilo že uničenih, 16 milijonov pa se jih še bo. Od 11.000 metalcev min jih je že 5000 oddanih. Lastnik in izdajatelj : Gregor Einspieler,^rošt y Tinjah. Tisk tiskarne Družbe sv. Mohorja v Prevaljah. Vsem 66. duhovnikom naznanjam, da sem dobil malo pošiljatev celuloid ovratnikov. — Jožef Vajncerl, trg., Pliberk. Vliti«!«•ir'a ki se razume tndi na gospodinjstvo, J\ll.Il