listek. <>33 jateljski roki izročeno nam pismo, katero mu je pisal pokojni dr. "Jan. Bleiiueis koncem leta 1856. To pismo je literarno zanimivo z dveh stranij, kajti kaže nam prvič, kolike so bile Kurnikove dušne moči, in drugič nazore dr. Bleivveisove o poeziji. Pismu vsebina slove: »Dragi prijatel! ,Predpustno' sem prijel in jo bom rad natisniti dal za sv. 3 kralje, ako jo mi kmali popravljeno pošljete nazaj. Ker potrebuje veliko poprav, se nisem hotel sam tega lotiti, ker vem, da bote to sami najraji storili. Pesmica ta ima mnogo dobrega in izverstnega, kakor sem zaznamoval na več krajih — pa potrebuje, preden pride v natis, mnogo poprav, ki sem jih tudi zaznamoval. Poglavitna napaka pa je njena dolgost. "Verjemite mi, da — če tudi najboljareč — postane dolgočasna, ako je predolga, saj že besedi dolgo in dolgočasno to spričujete. Pravite sicer, da je vse iz življenja — to je res, al pesnik mora dolgo življenje v kratkih iskricah bravcem pred oči postavljati, pa ne za vsak primerljej v življenje ene štrofe narediti. Poglejmo narodne pesmi: kako se odlikujejo vse s kratkostjo. Drugači — se ve da je s kakošno balado itd. Še vsaka pridiga zgubi veljavo, ako je predolga, če je tudi sicer izverstna. Tudi bi ne imel rad, da bi Gorenci žalili Dolence v natisnjenih pesmah. Vsa druga je a la camera — vsa druga na belem svetu. Varite se tudi kar naj bolj morete elizij; Koseški mi je večkrat rekel, da elizija je skor vselej znamenje nemarnosti pesnikove, ki si ni hotel časa vzeti, da bi bil ver-stico napravil brez elizije. ,To ni licentia poetica, to je nemarnost pesnikova' mi je rekel pesnik nebeške ,Slovenije'. Ker imate Vi kaj dobro žilico pesniško, bi bilo škoda, da bi pesmice preveč šu-šmarili in si tako krajšali dobro ime, ki ste si ga že pridobili, in si ga zamorete še po-vikšati. ,Poeta nascitur' — to je pervo; k prirojenemu temu duhu pa mora pristopiti logika in pa slovnica — po ti trojici stopi pesnik v pervo versto. Vam stoji vse odperto. Ergo marljivo naprej! Z Bogom Vaš odkritoserčni prijatel V Ljubljani, 12. decembra 1856. Dr. Bleiiueis.«. Kurnik je imel lep talent, ali sreča mu ni bila toli ugodna, da bi si bil nabral splošne literarne izobraženosti, kar se pesmim njegovim na lici zna, in o ,pregovorih' njegovih je dvojiti, da so vsi pristni. V pesništvu vzor so mu bili Koseški in francoski ,delavci-pesniki', ki' jih je čital v Strodtmamiovem prevodu posebno rad. V nemškem prevodu je poznal takisto Lamartina in Berangerja, (ki ga je tudi prelagal na slovenščino), odtod nam je umevati ceste ,refrene' v pesmih njegovih. Dasi Kurnik ni bil na trdni samosvoji podlagi stoječ pesnik, temveč mnogokrat zveni bralcu na uho odmeV te ali one umetalne ali narodne ¦ pesmi, vendar mu zaradi tega pristoja svoje mesto v literaturi slovenski, ker je že v prvi dobi prebujanja novejše književnosti naše ta rodoljubivi delavec-pesnik z dušno svojo krepostjo pomagal pri kulturnem delu našem. —r— »Spomen Hrvata«. Letošnje poletje je v prijaznem Kamniku prvikrat bivalo večje društvo hrvaških gostov (38), med njimi tudi dični pesnik Ivan Trnski, ki je pod zgoraj navedenim naslovom v spominsko knjigo Kecljeve kope"li zapisal nastopno lepo pesem: 634 Listek. »Osamdeset sedmog Ijeta Največa nas bila četa —' Živi primjer složna jata To zemljaka, to Hrvata! Sjatismo se tuj lastovat U Kamniku svi ljetovat; Liepo smo se družit stali, Složno smo se nagledali Ostrice i do nje Brane, Planjave i Sedla strane; Bielio se snieg na stieni Gorskom sklopu u zeleni; Bistrica je žurno tekla, S Nevljicom se sastat sjekla, I gdje jedna drugu svlada Pri dnu gore Starog Grada: Tuj se liepa kupelj stvori, Poredaui tuj su dvori, Perivoj je naokolo Zastro tuka prudje golo, U krasnome perivoju Slavuj-ptice milo poju, Kipi Lelja i Najada U skrovište mame hlada, U Kamniku koncem mjeseca Kolovoza 1887.« »Slovenščina na ljubljanskem l.iceju«. (Po listinah shranjenih v gimnazijskem arhivu.) Pod tem naslovom prinaša letošnji letopis c. kr. gimnazije ljubljanske skromen, tri strani obsezajoč, a jako zanimiv* sestavek, katerega je spisal g. prof. Maks Pletersnik. Iz njega posnemamo, da gre vsa zasluga za to, da se je na ljubljanskem liceji z najvišjim odločilom z dne" 18. decembra 1815. leta ustanovila stolica slovenskega jezika, tedanjemu rektorju licejskemu, Matevžu Ravnikarju. Sprva sta bila goriški in tržaški ordinarijat zoper to, da bi bila slovenščina goriškim in tržaškim bogoslovcem na ljubljanskem liceji obligaten predmet, za kar se je takoj iz početka izrekel ljubljanski ordinarijat, in oba sta se udala šele po daljšem pogajanji. Dne" 21. majnika 1816. leta je bila razpisana učna stolica za slovenščino s 400 gld. letne plače za štirikratni pouk na teden in.dne 24. fe-bruvarija 1817. leta je bil imenovan za profesorja slovenščini Fr. Metelko, ki je pričel svoje poučevanje dne i6. aprila 1817. leta ob 5. popoludne v učilnici drugega bogoslovskega razreda (v sedanjem gimnazijskem poslopji). Slovenščina je bila obligaten predmet 27 bogoslovcem druzega leta; vrhu tega jo je obiskovalo še 13 modroslovcev (izmed 118!) in dva dijaka humanitatnih razredov, tako da je imel Metelko prvi semester 42 slušateljev. Toda takoj drugi semester se pritožijo bogoslovci, »da so vsled slovenskega tika preobloženi z delom, na škodo svojemu zdravju in tudi na škodo izobraževanju za svoj stan (!!), zlasti ker večina njih še druge dijake poučuje«. Toda ravnateljstvo je njih pritožbo zavrglo in gubernij jim je celo odgovoril, da njih prošnja za zmanjšanje števila poučnih ur kaže »le nehvalno lehkomiselnost in je prej kazni vredna, nego da seusliši«. In tako je slovenščina ostala obligatna bogoslovcem II. tečaja od leta 1817. do 1849. Udeležba dijakov modroslovcev pri uku slovenskem je bila vedno neznatna. Peta 1818. sta se ga udeleževala samo 2 (izmed 99 ih), v naslednjih treh letih in 1. 1836. celo no- Na kršju se Nimfa koči, Iz svog vrča vodu toči, Ne bi li se komu hčelo Bistre vode kušat vrelo. I jezerce tuj je malo, Cun i veslo nanj nas zvalo, Tuj se šečuč hladom lista Nadisasmo zraka čista, Naveslasmo mladji vodom Razigrasmo stari iodom, Razstasmo se s biedom nagom Opasasmo svježom snagom, Našalismo šale mnoge, Užismo se prave sloge I jedinstva podpunoma, Kakva nema u nas doma! Užismo se pažnje blage Slovenske nam brače drage! Njim u hvalu, nekadanje U sloge nam spominjanje Na list isti liepog treua Bilježimo sva imena: Nek se samo nikada mi Tih imena rod ne srami!!