O novih dosežkih slovenske dialektologije in jezikovne geografije
Tatjana I. Vendina
Cobiss: 1.02
iT
P-
<
N
Z
Prispevek je posvečen razčlembi prvega zvezka Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA, 2011). Ob visokem ovrednotenju skupinskega dela slovenskih dia-lektologov je posebej izpostavljen sistemski pristop k izbiri in kartografski predstavitvi gradiva. Po njegovi zaslugi je narečna diferenciacija slovenskega jezika na kartah atlasa predstavljena v vsej sistemski zapletenosti. Pri obravnavi znanstvene vrednosti dela je treba poudariti, da ta odraža panoramo slovenskih narečij v vsem bogastvu njihove besedne raznolikosti. To novo, sveže gradivo pa je glavni dosežek atlasa.
Ključne besede: Slovenski lingvistični atlas, slovenska dialektologija, jezikovna geografija
New Achievements in Slovenian Dialectology and Linguistic Geography
N
This article analyzes the first volume of the Slovenski lingvistični atlas (Slovenian Linguistic Atlas (SLA), 2011). In addition to its very positive evaluation of the teamwork of Slovenian dialectologists, it highlights in particular the systematic approach to the selection and cartographic presentation of material. As a result, the differentiation of Slovenian dialects is presented on the atlas maps in all of its systemic complexity. In examining the scholarly value of the work, it must be emphasized that it presents a panorama of Slovenian dialects in the full richness of their lexical diversity. This new and fresh material is the main achievement of the atlas.
Keywords: Slovenski lingvistični atlas, Slovenian dialectology, linguistic geography
Slovanska jezikovna geografija je od svojega nastanka prehodila dolgo in težavno razvojno pot. Z bistvenimi spremembami tako s teoretičnega kot z metodološkega vidika je poglobila ontološko specifiko predmeta svojih raziskav in metod njegovega proučevanja. Nazoren primer za to so dosežki slovenske jezikovne geografije.
Po dolgih letih čakanja smo slavisti dobili posebno darilo v podobi prvega zvezka Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA; Ljubljana, 2011), za izdajo katerega je poskrbel Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ob pomoči Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU in Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU v Ljubljani. Pri pripravi zvezka so sodelovali Jožica Škofic, Januška Gostenčnik, Mojca Horvat, Tjaša Jakop, Karmen Kenda-Jež, Petra
J Kostelec, Vlado Nartnik, Urška Petek, Vera Smole, Matej Šekli in Danila Zuljan M Kumar.
Takoj je treba povedati, da si to delo zasluži najvišjo oceno tako po vsebini 1 kot po grafični izvedbi. Barvne karte, odtisnjene na prelepem papirju, so jasne in ^ lahko berljive, ne glede na to, da ima atlas precej gosto mrežo raziskovalnih točk. O Pred nami je izdaja, ki je v polnem pomenu besede umetnina, izdelana z izredno s natančnostjo in oblikovalskim okusom.
Znanstvena vrednost SLA izhaja iz njegovih teoretičnih temeljev, znanstve-
0	nih načel, ki so bila izhodišče za njegov načrt in z njim povezano vprašalnico.
Predvsem pa je treba opozoriti na sistemski pristop k načelom izbora in kartira-nja narečnega gradiva. Odločitev za sistemski pristop je bila v jezikovnogeografskem
1	proučevanju narečnega besedja vnaprej predvidena - po eni strani zaradi sodobnega načina proučevanja slovarskega sestava narečij, po drugi pa iz potreb same jezikovne
N geografije, katere objekt kartiranja ni razlikovalnost, ampak sistemska dejstva.
Splošni razvoj besedoslovnih raziskav narečnega besedja, usmerjenih v raz-p krivanje sistemskih razmerij, zavrnitev znanstvene skepse o utemeljenosti uporabe i pojmov sistem in sistemskost za leksiko in semantiko, predvsem pa uspeh, ki ga S je jezikovna geografija dosegla pri kartiranju narečnih razlik na ravni leksike in K besedotvorja, so prepričljivo dokazali, da je širok krog vprašanj, povezanih s pro-i storskim proučevanjem leksično-semantične jezikovne ravnine, mogoče rešiti le z
1	vsestransko obravnavo narečnega gradiva in z bolj poglobljenim pristopom k nje-
•	govemu zbiranju in opisovanju.
Danes je povsem jasno, da je treba preseči diferencialni pristop h kartografski
•	obravnavi narečnega besedja, ki je v jezikovni geografiji obstajal dolga leta, saj ta
2	»ne omogoča sistemskega opazovanja narečnega besedja in otežuje, marsikdaj pa celo preprečuje primerjalnotipološke raziskave« (Tolstoj 1997: 245).
Logika razvoja slovanske jezikovne geografije je pred dialektologijo postavila vprašanje o nujnosti izdelave leksičnih atlasov povsem novega tipa. Njihovo izhodišče ne sme biti diferencialni, ampak sistemski pristop k načelom izbora in kartiranja gradiva. Znano je, da so pri diferencialnem pristopu k narečni besedi predmet zanimanja samo regionalizmi, besede, ki so vsenarodne (t. i. knjižno be-sedje), pa se v raziskavah ne upoštevajo, ker je že a priori sprejeta domneva o splošni razširjenosti knjižnega besedja. Na takih načelih so zasnovani npr. Leksični atlas moskovske oblasti A. F. Vojtenko (1991), Leksični atlas arhangelske oblasti L. L. Komjagine (1994), leksični zvezek Dialektološkega atlasa ruskega jezika (DARJa 3) in mnogi drugi atlasi.
Odsotnost knjižnega besedja v večini narečnih atlasov ne omogoča prikaza areala knjižnih besed in s tem opredelitve smeri narečnih tokov v zgodovini oblikovanja knjižnega besedišča. Zato se v jezikovni geografiji postopoma uveljavlja nova paradigma dialektoloških raziskav, ko v središču pozornosti ni posamezna beseda, ampak celotni narečni leksikalni sistem v vsej zapletenosti njegovih enot in njihovih medsebojnih razmerij. Prav za to pot so se odločili ruski dialektologi pri snovanju načrta Leksičnega atlasa ruskih ljudskih govorov (LARNG).
Kaj pravzaprav je sistemski pristop k jezikovnogeografskemu preučevanju besedja?
Sistemski pristop pri izboru gradiva pomeni predvsem enakopravno obrav- ^ navo katerega koli člena narečne razlikovalnosti, ne glede na to, ali ta predstavlja w pravo narečno leksikalno enoto ali pa besedo, ki obenem spada v sestav knjižnega jezika. Vključitev besedja knjižnega jezika v načrt izdelave leksičnega atlasa ni ^ motivirana samo z zahtevo po sistemskosti, ampak tudi s samo logiko jezika, saj to ^ besedje tvori ogrodje ljudskega besednega zaklada, torej bi bilo njegovo neupošte- 1—1 vanje preprosto neracionalno. Poleg tega ukinitev teh omejitev omogoča odpravo umetnih vrzeli pri sestavljanju vprašalnice, ki se vedno pojavljajo pri diferencialnem pristopu.
Prav na teh teoretičnih načelih temelji Slovenski lingvistični atlas.
Sistemski pristop pri izboru gradiva in enaka pozornost avtorjev, namenjena tako pravim dialektizmom kot besedam, ki so del slovarskega sestava knjižnega jezika, sta omogočila, da je na kartah narečna diferenciacija predstavljena v vsej svoji strukturni zapletenosti.
Dosedanje izkušnje pri sestavljanju lingvističnih atlasov pričajo o tem, da so kakovost atlasa, njegova vsebina in informativnost njegovih kart precej odvisne od takih dejavnikov, kakor so zasnova vprašalnice, način zbiranja in zapisovanja gradiva, njegova strukturna interpretacija, kartografska zasnova atlasa in mreža krajev. Pri tem zlasti vprašalnica zagotavlja popolnost gradiva in zanesljivost izkazanih narečnih razlik.
Vprašalnica SLA obsega 870 vprašanj, vendar skupaj s podvprašanji njen ^ obseg naraste na 3000 enot.
V SLA naj bi bilo široko zajeto besedje iz zelo različnih tematskih skupin. To N so tako poimenovanja za obkrožajoči nas svet narave (živali, rastline, pokrajina) kot H poimenovanja, ki se nanašajo na tradicionalno materialno in duhovno kulturo (obrti, ^ orodje, obleka, hiša, vas, planina, prazniki, nekateri abstraktni pojmi, povezani z vremenom, štetjem itd.).
SLA ima dovolj gosto mrežo krajev, in sicer 413 točk, ki predstavljajo vse tipe slovenskih govorov (za primerjavo: v Leksičnem atlasu beloruskih ljudskih govorov - LABNG - jih je komaj 149). Povprečna gostota mreže je ena raziskovalna točka na 50 km2.
Prvi zvezek te jezikovnogeografske serije, SLA 1, je posvečen poimenovanjem za človeka, njegovo družino, delom telesa in boleznim. Res, najbolj zanimiva skupina besedja, saj nam omogoča, da takoj občutimo svojevrstnost jezika vaških prebivalcev.
Atlas ima bogato zgodovino: prvi terenski zapisi segajo v leto 1946, zadnji pa so opremljeni z letnico 2011. Tak časovni razpon omogoča njegovim izdajateljem, da bodo v prihodnje lahko spremljali dinamiko procesov, ki so v narečnih sistemih slovenskega jezika potekali v obdobju več kot petdesetih let.
SLA 1.1 obsega 143 kart, ki so razporejene v tri pomenske razdelke: Deli telesa, Bolezni in Družina. Po številu v njih zajetih kart ti niso enakovredni, vendar je njihova medsebojna povezanost nedvomna. Največji razdelek je posvečen poimenovanjem telesnih delov (vprašanja 1-76 v vprašalnici). Sem ne spadajo samo prava poimenovanja delov telesa (kot so prsi, grlo, roka, palec, pest, jetra, ledvice, srce, lobanja, kost, čreva, križ, koleno itd.), ampak tudi poimenovanja telesnih
1—1 značilnosti (kot pleša, siva barva las, rdeča barva las, grbast, živčen, suh, debel, M trebušast idr.) in delovanja (kotprdeti). Po obsegu drugi razdelek se nanaša na poi-N menovanja za člane družine (vprašanja 604-646). Tudi ta razdelek ni enovit. Poleg 1—1 poimenovanj za sorodnike (kot oče, mati, sin, hči, stara mati, stari oče, vnuk, tast, tašča, zet, snaha, mož, žena, starši itd.) so dodana še družbeno opredeljena poime-O novanja (kot posel, hlapec, dekla, gospodar, prijatelj, pastorek, tuj, tujec, vdova s idr.). Tretji razdelek so bolezni v pravem pomenu besede (vprašanja 474-496). Sem L spadajo taka poimenovanja, kot so kašelj, garje, nahod, revma, vodenica, kuga,
0	mrzlica, ošpice. Tudi ta v glavnem obsega samostalnike, čeprav so vmes tudi glagoli (tipa smrdeti, umreti, stegniti se) in pridevniki (tipa zdrav, bolan). Tako so v vsak razdelek zajeta vprašanja, ki so z njim le asociativno povezana. Vendar pa bi bilo
1	nabor kart mogoče nekoliko razširiti, če bi v zvezek vključili vprašanja, ki tu očitno manjkajo1 - v razdelek Bolezni bi npr. lahko zajeli vprašanja, povezana s splošnim
N poimenovanjem bolezni, poimenovanjem za epidemijo, nalezljivo bolezen, težko A bolezen, pa npr. poimenovanja za zdravnika, glagole - znoreti, zdraviti, pridevnike p - blazen idr. V razdelek Družina bi lahko dodali formule za ogovarjanje starejših, i poimenovanja za zunajzakonskega otroka, poročeno žensko, dediščino idr. Pri poiS menovanjih za dele telesa preseneča odsotnost poimenovanj za obraz, levo in desno roko, hrbtenico, kito (ob nekaj kartah, ki so posvečene poimenovanjem za barvo
1	las). Poleg tega ostaja uganka, ali bodo v atlasu še kateri zvezki posvečeni človeku? 9 Kot je znano, v narečjih pogosto naletimo na leksikalno diferenciacijo pri poime-• novanjih za človeka z vidika vrste njegovih dejavnosti, premoženjskih odnosov, o zunanje podobe, značajskih lastnosti, jezikovnih posebnosti itd.
V zvezek je vključeno gradivo nekartiranih vprašanj, ki so opremljena samo
2	s komentarjem (nos, jezik, zob, srce, noga, peta, žila, koža, sestra).
SLA 1.1 začenja uvod s podatki, ki osvetljujejo zgodovino nastajanja atlasa. Ti so grafično prikazani na posebni karti raziskovalcev (avtorice Jožice Škofic) in na karti, ki prikazuje čas raziskav v posameznih raziskovalnih točkah (avtoric Ja-nuške Gostenčnik, Mojce Horvat in Jožice Škofic). Podobne karte so velika redkost v jezikovnogeografskih raziskavah, čeprav omogočajo podroben uvid v večletno zgodovino sestavljanja atlasa. Poleg tega je tu še kronika terenskih raziskav, ki so se začele pred več kot petdesetimi leti, opisan je način komentiranja gradiva, zbranega pri terenskem delu, podrobno je predstavljen sistem dogovorjenih simbolov, uporabljenih pri kartiranju, dodan je seznam raziskovalnih točk. Posebno dragocena je Karta slovenskih narečij, ki sta jo sestavila Tine Logar in Jakob Rigler, popravili in dopolnili pa Vera Smole in Jožica Škofic. Ta karta omogoča »izvoz« prikazanih leksikalnih narečnih razlik in njihovo navezavo na določeno skupino govorov. S to karto je tesno povezana fonetična karta, ki prikazuje diferenciacijo slovenskih narečij s stališča prozodije.
Novost atlasa je objava vprašalnice s prevodi v nemščino, angleščino, francoščino, italijanščino in ruščino, kar bralcu omogoča hitro orientacijo po kartah. Tak
1 Vprašalnica je bila zasnovana leta 1946, zadnjič pa je bila preurejena leta 1961 (Benedik 76 1999: 15-17; op. prev.).
pristop h gradivu je imenitno ponazorilo evropskega izročila slovenske dialekto- ^ loške šole.
Uvodni del SLA 1.1 se končuje s podrobnim opisom fonetične transkripcije, ® v kateri se je zapisovalo gradivo na terenskih raziskavah. V komentarjih h kartam ^ (SLA 1.2) je to gradivo na razviden način pretvorjeno v morfonološko transkripcijo. ^ Ta ima poseben pomen, ker je predstavljena na legendi karte. Poleg tega morfono- 1—1 loška transkripcija omogoča posplošenje fonetičnih zapisov, izdelanih na terenu pri raziskovanju tega ali onega narečja, in s tem tudi njihovo neposredno primerjavo z drugimi narečji.
Karte v zvezku so večinoma leksične ali leksično-besedotvorne, saj se na njih raziskujejo razlike v naboru leksemov (ki označujejo ta ali oni denotat) in njihova strukturiranost. Bistveno manj je pravih besedotvornih kart (npr. karta 1/107 'brat', na kateri so sopostavljeni leksemi brat ~ brater ~ bratec; ali karta 1/50 'popek', kjer so izrisani areali leksemov pop ~ popek ~ popec ~ popič). Ponekod naletimo na čisto fonetične karte, ki ponazarjajo razlike v fonetični podobi kartirane besede (npr. karta 1/1 'las', na kateri je predstavljena razširjenost različic vlas in las; ali karta 1/63 'koleno', na kateri je začrtan areal fonetične spremembe k > ?). Vendar pa preseneča, da v zvezku ni pomenskih in leksično-pomenskih kart. Bo morda njim posvečen poseben zvezek? V objavljenem zvezku žal prav tako ni motivacijskih in nominativnih kart, čeprav je gradiva za take karte na pretek.
Nedvomen prispevek k vrednosti atlasa je visoka raven kartografske obdela- ^ ve, pri čemer se večina kart odlikuje z berljivostjo in s strogostjo kartografske pred- m stavitve gradiva. Čutiti je, da so se avtorji pri izdelavi kartografske zasnove atlasa N opirali na izkušnje slovanske jezikovnogeografske šole, pa tudi na Slovanski lin- H gvistični atlas (OLA). Kartografske rešitve vsake karte so oprte na strogo hierarhič- '-s no organiziran sistem grafičnih sredstev. Sistemski pristop k izboru kartografskih znakov je omogočil vzpostavitev njihove tipološke soodvisnosti, ko izbor znaka, ki označuje prvi člen arealne opozicije v invariantnem zaporedju, predpostavlja nadaljnje grafične rešitve na karti. Izdelava vsake legende po enem ključu je avtorjem omogočila, da so na karti predstavili neverjetno zapletene, večravninske strukturne razlike, pri čemer so uporabili samo klasični nabor geometrijskih likov in njihovih grafičnih modifikacij.
Kot je znano, sta preglednost karte in njena reprezentativnost v veliki meri odvisni od pravilnega izbora barvnih rešitev. Na večini kart atlasa so zapolnjeni znaki ali znaki z notranjimi poudarki povezani z leksemi, ki pokrivajo večje areale, zato so karte lahko berljive (že na prvi pogled), vendar ponekod naletimo tudi na t. i. slepe karte, na katerih so kartografske ali - bolje rečeno - barvne rešitve nepo-srečene (npr. karta 1/48 'trup' - na karti z nezapolnjenim znakom ni označeno samo knjižno poimenovanje, kot je to običajno na mnogih kartah atlasa, ampak tudi narečna truplo, telo, život, zaradi česar je karta neizrazita; ali karta 1/14 'oko', na kateri so z različnimi grafičnimi sredstvi označeni leksemi z enim in istim korenom).
Kljub temu se vsi ti spodrsljaji (neizbežni v vsakem večjem delu) zdijo nepomembni ob glavnem dosežku atlasa - meje fonetičnih in morfoloških pojavov so našle svoje nadaljevanje v leksičnih in besedotvornih mejah. Ob medsebojnem podpiranju in dopolnjevanju potrjujejo narečno členitev slovenskih govorov.
Uporaba sistemskega pristopa pri izboru in kartografskem prikazu gradiva je poM kazala, da predpostavka o splošni razširjenosti knjižnega besedja - ker narečja od-N plavljajo valovi knjižnega jezika - sploh ne drži za vse knjižne besede. Zato je 1—1 objava atlasa še posebej aktualna danes, ko je v dialektološki literaturi trditev, »da so narečja na pragu izginotja«, postala že tradicionalna.
Kot je znano, naj bi razlogi za tak proces po eni strani tičali v zunajjezikovnih s dejavnikih (v porušitvi socialne infrastrukture družbe, v družbeno-demografskih L spremembah, v urbanizaciji vaške poselitve, kar neredko privede do izginotja razO iskovalne točke, v jezikovni politiki države itd.), po drugi pa v jezikovnih, posebej zaradi izgubljanja narečnih sistemov pod vplivom knjižnega jezika.
Gradivo SLA je neizpodbiten dokaz za to, da so jezikoslovne napovedi v i nasprotju s procesi, ki dejansko potekajo v narečjih, torej so potrebne temeljitih popravkov.
Na mnogih kartah SLA je polno dialektizmov, knjižna poimenovanja pa na-A stopajo le na manjših arealih (npr. karta 1/22 'ustnice', na kateri so poleg knjiž-P nega poimenovanja ustnice široko zastopani dialektizmi žnablja, žnabljica, šobec, i šobica, trobec idr.; ali karta 1/94 'šepav', kjer naletimo na leksikalna variantnost S leksemov šepast, kruljav, čotast, šajtrav, krampast; ali karta 1/124 'mož', na kateri so predstavljeni veliki areali takšnih narečnih leksemov, kot so ded, deda, dedec, ^ moj, naš, on, sam, človek idr.).
Na kartah atlasa se neprestano ponavlja en sam arealni scenarij, ki priča o lek-
•	sikalni razdrobljenosti slovenskega narečnega prostora, kar govori o visoki stopnji
1	leksikalne variantnosti enot, ki so v komplementarnem razmerju; prim. npr. razme-
•	re na karti 1/17 'trepalnice', na kateri so predstavljeni leksemi, kot so trepalnice,
2	potrepalnice, trepalke, trepulje, trepavice, migalice, zenice, ozenice, moštace, brvi, lasje, lasje na očeh idr.; ali na karti 1/78 'mozolj' z leksemi mozolj, mozelj, mozolj-ček, mozeljček, mozoljih, mozoljič, mozeljič, ogrc, obrc, prišč, priščevec, prišt, čir, čiraj, sčirjevec, brbunec, bubica, bulica, bedenec, tvor, tvorček, mehir, kufer itd.).
Pri tem ima knjižno poimenovanje pogosto bodisi neizrazit areal (npr. karta 1/20 'brki', kjer ima knjižno poimenovanje brki majhen areal v štajerskih narečjih, medtem ko so se na preostalem ozemlju razširili narečni leksemi muštace, muštafe, šmutace, muškete, rese, ruse, bajusi, vose idr; ali karta 1/64 'piščal', na kateri je jasno vidno, da knjižni leksem piščal nastopa samo v majhnih otokih na področju južnobelokranjskih govorov, medtem ko so na preostalem ozemlju široko razširjeni leksemi čonta, golen, golenica, litka, cev, cucek, kost, piska, piščala, piščalo, piščev,piščulja idr.) bodisi tako rekoč ne nastopa (npr. karta 1/56 'zadnjica', kjer ima knjižno poimenovanje zadnjica samo mikroareale v posameznih točkah, medtem ko sta na preostalem ozemlju zabeležena narečna leksema rit, rita); ali karta 1/41 'pregibi prstov': temu opisnemu poimenovanju v slovenskih narečjih ustrezajo leksemi člen, členj, členek, kolence, kolenčec, kolenčke, stava, sklep, zglob, škripec, ud, kost, glid, čonkelj itd.).
Vsa predstavljena dejstva pričajo o odpornosti leksikalnih dialektizmov. Karte SLA govorijo o konzervativnosti slovenskih narečij, ki so se stoletja dolgo uspešno upirala zunanjim vplivom, pa tudi težnjam po standardizaciji. Zelo lepo
v
Ph
ohranjene plasti narečnega besedja (naj spomnim, da so zadnje terenske raziska- ^ ve potekale leta 2011) kar najbolj nazorno pričajo o napačnosti trditev o umiranju w narečij v razmerah družbene integracije. Napovedana hitra izguba narečij zaradi ^ industrializacije družbe in zvišanja življenjske ravni prebivalcev se ne potrjuje niti ^ pri etničnih skupnostih s strnjenim jezikovnim prostorom.
Vpliva knjižnega jezika seveda ni mogoče zanikati. Na kartah SLA so nered- 1—1 ko prikazane razmere, v katerih je knjižna beseda neomejeno razširjena, medtem ko se narečni leksemi pojavljajo samo posamično (gl. npr. karti, na katerih tako rekoč ni dialektizmov: 1/63 'koleno', ki prikazuje popolno razširjenost leksema koleno, in 1/91 'kuga', na kateri je predstavljen splošni areal leksema kuga). Vendar slovenska narečja ne glede na proces izravnave narečnih razlik niso izgubila svojih leksičnih posebnosti, kar se posebej izrazito kaže v obstoju besed, ki v knjižnem jeziku nimajo samo enobesedne ustreznice, ampak tudi opisna poimenovanja (prim. npr. karti 1/109 'stari oče' in 1/110 'stara mati', na katerih knjižnemu opisnemu poimenovanju ustrezajo narečne oblike ata, nono, nonič, ded, deda, dedek, dedej idr. ter babica, nona, mati, starica, starika, nunica, baka idr.).
Karte SLA pričajo še o eni izraziti značilnosti slovenskih narečij - njihovi dinamičnosti. V narečjih poteka proces nenehnega obnavljanja njihovega leksikalne-ga sestava. Skozi čas ene leksikalne enote izgubljajo svojo slikovitost in svežino ter 1/5 postajajo obrobne, na njihovo mesto pa prihajajo druge, jasnejše in izrazitejše. Tako O nastajajo posebni leksemi, ki so izrazita značilnost posameznih govorov (prim. npr. ^ karto 1/92 'slep', na kateri je v dolenjskih govorih predstavljen dovolj izrazit areal hh leksema brljav, ki ga ni v drugih slovenskih narečjih; ali karto 1/94 'šepav', kjer N je jasno viden areal leksema šajtrav(i), ki je razlikovalna značilnost prekmurskih H govorov; podoben areal ima leksem tetica na karti 1/114 'teta'). Prisotnost posebnih l_) tvorb ne priča le o visoki stopnji odpornosti slovenskih narečij, ampak tudi o njihovem samostojnem razvoju, pri čemer nastaja neka nova narečnost, povezana z izgubo arhaičnega besedja in pojavljanjem novih dialektizmov, ki se bistveno razlikujejo tako od knjižnega jezika kot od drugih narečij.
Če torej govorimo o znanstveni vrednosti atlasa, je treba posebej poudariti, da ta izvira predvsem iz njegovega gradiva. Pred nami je veličastna panorama slovenskih narečij v vsem bogastvu njihove besedne raznolikosti. To novo, sveže gradivo pa je glavni dosežek atlasa.
Obenem se zdi, da bi z vsebinskega vidika atlas samo pridobil, če bi bile njegove karte dopolnjene s ponazarjalnim gradivom, abecednim spiskom kartiranih besed2 in bolj poglobljenimi komentarji. V komentarje bi lahko zajeli opis problematike karte, značilnosti kartiranega gradiva in tiste narečne razlike, ki se odražajo na kartah, uporabljeni sistem kartografskih sredstev, opozorilo na sumljive primere, ki jih je avtor iz tega ali onega razloga izločil, pripombe terenskih raziskovalcev o
2 Gre za abecedni seznam, ki je v LARNG del komentarja k posamezni karti. Ob vsaki abecedno površčeni kartirani besedi so navedene številke raziskovalnih točk, v katerih se pojavljajo. SLA 1 je sicer opremljen z besednim kazalom (SLA 1.2: 333-365) in odzad-njim seznamom iztočnic v besednem kazalu (SLA 1.2: 367-380). (Op. prev.)
1—1 teh ali onih oblikah, arealne značilnosti kartiranega gradiva in druge podatke. Ne M glede na določeno stopnjo unificiranosti podatkov, ki jih mora vsebovati komentar, N velja pripomniti, da je vsak komentar pravzaprav manjša razprava, v kateri so ob-1—1 ravnavana vprašanja, povezana z interpretacijo kartirane besede in njenega areala.
Nujnost ponazarjalnega gradiva narekuje dejstvo, da ta bralcu omogoča neposre-O den stik z narečno besedo. Namen tega gradiva ni samo pokazati »življenje beses de«, ampak tudi utemeljiti njeno pojavitev na karti. Tako npr. na karti Opjonok L 'mraznica' v Leksičnem atlasu ruskih ljudskih govorov nastopa leksem poganka
0	('strupena goba', op. prev.). Vključitev leksema v legendo karte je motivirana s tem, da lahko v ruskih narečjih nastopa kot poimenovanje nekaterih užitnih gob (npr. mraznice, (užitne) golobice, lisičke idr. - gl. SRNG 27: 287). O tem zgovorno
1	priča tudi gradivo same karte, v katerem sta leksema opjonok in poganka pogosto člena sopomenskega niza. Če sklepamo po sobesedilu, opjonok pogosto prištevajo
N med neužitne gobe, kar tudi prispeva k sopomenskosti teh leksemov. Prim. npr. A tele zglede: pocRu onéHKu KyRb 6epé3 - ^mo no^aHKU (opjonki3 so rasli okoli brez p - to so poganke; točka 217 [pskovska oblast, pitalovski rajon]); onnma pocmi, da i no^aHKU ^mo (opjata1, so rasli, to so poganke; točka 62 [vologodska oblast, har-S kovski rajon]), onnma okoro meü. Ha 6epesax 6ueaem maKoü memeHb, oduH 3a odHUM pacmym. no^aHKU ^mo (opjata so okoli štorov. na brezah je tak pletež, drug
1	za drugim rastejo, to so poganke; točka 55 [leningrajska oblast, volosovski rajon]); 9 neHb ywe eécHoü ^a^ocmbm o6pocmae - eom u eupoc ^maKUü ^pu6, onéHoK. n
•	^mu no^aHKU wapumb He 6ydy. ho ^0R0^HUU Rmdu u onéHKU cbedn - onnmu mo o ecmb (štor že spomladi obraste gnusoba - in je zrasla taka goba, opjonok; jaz teh
•	pogank ne bom pekla. ampak lačni ljudje jejo tudi opjonke - opjata, to je; točka 70
2	[pskovska oblast, gdovski rajon]); onéwKU mu u 3a edy He cnumaRu. onnma mowe nodu no^aHKU. okoro neHbKa pacmym onnma. onnm y Hac MHo^o, ho mu ux He 6epéM, HaeepHo ^py^ux ^pu6oe MHo^o, xeamaem (opjoškov5 nismo imeli za hrano. opjata so mogoče nemara poganke. okoli štora rastejo opjata, opjat je pri nas veliko, ampak jih ne nabiramo, gotovo je drugih gob dosti, dovolj; točka 472 [vladimir-ska oblast, melenkovski rajon]); ali na karti Rastoče drevo predstavljena leksema verby (verba 'vrba', op. prev.) in vetki (vetka 'veja', op. prev.), ki bi jih bilo treba s stališča jezikovnega védenja govorca knjižnega jezika pri kartiranju izločiti, vendar nas v komentarju navedeno ponazarjalno gradivo prepričuje o pravilnosti njihove vključitve v legendo, prim.: boh maM eemKu 3a doMoM, annHb, MaRUÜ myda noméR (za hišo so vetke, poglej, mali je šel tja; točka 636 [tulska oblast, plavski rajon]); do mex eemoK MuHym copoK xodb6u (do teh vetk je štirideset minut hoda, točka 1053 [krasnodarsko območje, kočubejevski rajon]); eemKu - ^mo 6oRbmue depeebn, a ecRu MaReHbKoe, mo eemonKu (vetke so velika drevesa, če pa so majhna, so vetoč-ke; točka 636 [tulska oblast, plavski rajon]); eep6a - ^mo u 6epe3a, u Runa, u KReH
3	V filološkem prevodu so v izvirniku navedene besede iz sopomenskih nizov opjonok/ poganka in verby/vetki (op. prev.).
4	Opjata je množinska oblika samostalnika opjonok (op. prev.).
5	Opjonkov (op. prev.).
Ph
(verba - to je tako breza kot lipa in klen; točka 846 [kurska oblast, kurski rajon]); y Hac e necy odHU eep6u pacmym, a enoK Hem (pri nas v gozdu rastejo samo verbe, m jelk pa ni; točka 829 [kurska oblast, čeremisinovski rajon]); ^oeopuRU eep6uHa, a numemcn OHa ueou (govorili so verbina, piše pa se iva; točka 98 [novgorodska ^ oblast, novgorodski rajon).
Obstoj takega ponazarjalnega gradiva bistveno razširi interpretacijske mo- 1—1 žnosti atlasa.
K temu cilju bi pripomogel tudi abecedni seznam kartiranih besed. Ne samo 1/5 da ta bralcu bistveno olajša uporabo atlasnega gradiva in branje karte, ampak v zgoščeni obliki prinaša podatke o osnovnih arealih kartiranih besed.
Bralec seveda pogreša tudi zbirno karto leksičnih izoglos, toliko bolj, ker so na nekaterih kartah zelo izrazite (prim. npr. jasno izogloso na črti zahod-vzhod na karti 1/89 'vodenica', kjer na zahodu prevladuje leksem vodenica, na vzhodu pa vodenika; ali pa izogloso, ki na karti 1/124 'mož' ločuje sever od juga - na severu je areal leksemov ded, dedec, na jugu pa areal leksema mož).
Objava takih zbirnih arealoških kart (bodisi izoglosnih bodisi ploskovnih kart, na katerih se sintetizira gradivo celega zvezka in prikazuje narečna členitev govorov)6 ne bi bila samo svojevrsten teoretični dosežek atlasa, ampak tudi resen 1—1 znanstveni prispevek k teoriji jezikovne geografije. To bi omogočilo ovreči obstoje- 1/5 če mnenje, da med leksičnimi in fonetičnimi izoglosami ni nobene povezave (prim. O npr. Dauzat 1921: IX).
Na koncu bi rada povedala, da je izdelava SLA zagotovo velik uspeh slo- hh venske šole lingvistične geografije. Bogato leksično gradivo omogoča bralcu izob- N likovanje splošne predstave o slovenskem narečnem prostoru. Izdaja atlasa nima H samo velikega kulturnozgodovinskega pomena za proučevanje slovenskih narečij, ampak tudi splošnoteoretični pomen, saj je atlas še en dokaz o perspektivnosti in produktivnosti proučevanja narečnega besedja z metodami lingvistične geografije. Slavistika je pridobila še eno veliko temeljno arealno raziskavo narečnega besedja, ki prispeva neovrgljive dokaze o zanesljivosti leksičnih podatkov za določanje mej narečne členitve. Karte atlasa nazorno kažejo, da leksikalni dialektizmi niso »kaos izoglos«, ki seka raziskovano ozemlje brez kakršne koli zakonitosti. Razkrivajo povsem jasne težnje po skupinjenju v bolj ali manj zgoščene snope izoglos.
Delo slovenskih kolegov v znanstveni skupnosti ne vzbuja samo zanimanja, ampak tudi globoko priznanje in spoštovanje njihovega nelahkega prizadevanja. Objava SLA 1 je velik dosežek v slovanskem merilu. Lahko izrazimo le navdušenje nad natančnim delom slovenskih dialektologov in jim želimo potrpežljivosti in moči pri uresničevanju tega večzvezkovnega projekta.
6 Prim. npr. podobne karte v slovaškem nacionalnem atlasu (ASJ) ali Leksičnem atlasu arhangelske oblasti L. L. Komjagine (1994).
t—1 Literatura M
N ASJ = Atlas slovenského jazyka 1-4, Bratislava: Veda - Vydavatel'stvo slovenskej akadémie vied, 1968-1984.
Benedik 1999 = Francka Benedik, Vodnik po zbirki narečnega gradiva za Slovenski lingvistični atlas (SLA), Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU), 1999. s DARJa 3 = ffuaMeKmonoBuuecKuù ammc pyccKoeo nsuKa: ^Hmp EeponeùcKoù nacmu Pocuu 3: cuHmaKcuc -neKcuKa, peg. P. H. ABaHecoB - C. B. EpoMnen,
0	MocKBa: HayKa, 1996.
Dauzat 1921 = Albert Dauzat, Essais de géographie linguistique 1: noms d'animaux, Paris: Librairie ancienne H. Champion, 1921.
1	Komjagina 1994 = Hagna n. KoMarHHa, ïïeKcmecKuù ammc ApxaHeexbCKOu
oônacmu, ApxaHrentcK: H3gaTentcTBo noMop. Me^gyrnp. neg. yH-Ta, 1994. N LABNG = ïïeKciHHbi ammc ôernpycKix Hapoàmix eaeopaK 1-5, Mîhck: OoHg
^yHgaMeHTantHHX gacnegaBaHHay P^c^y6mKi Eenapyct, 1993-1998. p LARNG = ïïeKcmecKuù ammc pyccKux Hapoàmix soeopoe: npoômiù eunycK,
peg. H. A. nonoB - T. H. BeHgHHa, CaHKT-neTep6ypr: HayKa, 2004-. S SLA 1.1 = Jožica Škofic idr., Slovenski lingvistični atlas 1: človek (telo, bolezni, družina) 1: atlas, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Jezikovni atlasi).
1	SLA 1.2 = Jožica Škofic idr., Slovenski lingvistični atlas 1: človek (telo, bolezni,
družina) 2: komentarji, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Jezi-
•	kovni atlasi).
2
SRNG = Cioeapb pyccKux Hapodmix ^oeopoe 1-, [MocKBa -] .HeHHHrpag [CaHKT-neTep6ypr]: HayKa, 1965-. 2 Tolstoj 1997 = HHKHTa H. Tohctoh, H36pamue mpydu 1: cjaemcKai JeKCuKOJO^ul u ceMacu0J0^UH, MocKBa: ^3bikh pyccKOH KyntTypBi, 1997 [= H3 ontrroB THnonorHHecKoro H3yneHHa cnaB^HCKoro cnoBapHoro cocTaBa, Bonpocu M3biK03HaHUii 12 (1963), Ne 1; 15 (1966), Ne 5]. Vojtenko 1991 = AmcTacna O. Bornemo, fleKcmecKuu amiac Mockobckou o6iacmu, MocKBa: MOnH, 1991.
Prevedla Karmen Kenda-Jež
O HOBMX gOCTH^eHHHX dOBeHCKOH gHa^eKTO^OrHH h ^HHrBHCTHnecKOH reOrpa^HH
Pe3roMe
geTentCTBoM Toro, hto nHHrBHCTHnecKHe nporao3ti oTHocmenBHo BtiMHpaHHa guaneKToB BCTynaroT b npoTHBopenne c npo^ccaMH, peantHo npoTeKaro^HMH b CHOBeHCKHX roBopax, a n0T0My Hy»garoTca b cepte3HOH KoppeKTHpoBKe.
cr
Ph
GraTta nocBa^eHa aHanH3y «CnoBeHCKoro nHHrBHCTHnecKoro aTnaca» (Slovenski 1—1 lingvistični atlas, Ljubljana, 2011). fl,aBaa BticoKyro o^HKy KonneKTHBHoMy Tpygy cnoBeHCKHx gnaneKTonoroB, aBTop oco6o BtigenaeT cncTeMHtm nogxog k oT6opy h KapTOipa^HHecKon penpe3eHTanHH MaTepnana. Enarogapa ^TOMy nogxogy gua-neKTHtie pa3nHHHa cnoBeHCKoro a3tiKa npegcTaroT Ha KapTax ATnaca bo Bcen hx cHCTeMHon cno^HocTH. B to »e BpeMa aBTop HaMenaeT HeKoToptie nepcneKTHBti b KapTorpa^HHecKon penpe3eHTanHH cnoBeHCKHX gnaneKTOB, npegnaraa BKnroHHTB SJ b KoMMeHTapHH k Ka»gon KapTe nHHrBoreoipa^HnecKoe onncaHHe CHTya^HH, an^aBHTHHH cnucoK KapTorpa^HpyeMtix cnoB h HnnrocTpaTHBHtm MaTepuan.
roBopa o npegBapHTentHHX HTorax nHHrBoreoipa^HnecKoro H3yneHHa TeppHTopnanBHHX guaneKToB, aBTop oco6o oTMenaeT tot $aKT, hto MaTepnanti «CnoBeHCKoro nHHrBHCTHnecKoro aTnaca» aBnarorca HeonpoBep^HMtiM cbh-
hJ
cr O X
N H