—b—: Bolnik.
313
čas in prilika. Teh lepih, krščanskih pozdravov pa slišite presneto malo v prečinski, šent-peterski in soteski župi, najmenj pa v Novem Mestu, kjer tista mala, napušljiva gospoda, kateri pravimo jara, kme-tiškega človeka tako prezira, da ne dobi, če jo kaj vpraša, niti odgovora. In tako sem Vam pokazal pravo, nepopačeno podobo zdanjih Podgorcev. Njihovi spredniki, vrstniki sv. Feliksa, so bili gotovo še veliko bolj časti vredni in bogoljubni, kajti nas uči skušnja, da se v dobrem ne pomikamo naprej, nego nazaj. Zdaj pa mi povejte po svoji vesti, če je to kaj čudnega, da se rodi med tako poštenimi ljudmi mož, ki je pretekel v svetosti svoje rojake in se povzdignil ž njo na tako visoko stopinjo, da mu je podaril Bog moč čudodelstva in ga vzprijel v krdelo svojih prvih ugodnikov in ljubimcev, katere imenujemo svetnike! — Kakor ni jednak človek človeku, razlikuje se tudi kraj od kraja. Nekatere podgorske vasi obrekujejo sosedje brez razloga, nekatere pa tudi, ne tajim, nekoliko po pravici. Kadi petih ali šestih sleparjev dobile so na pr. Brusnice slab glas po deželi, ali mnoge druge vasi so si ohranile svoje dobro ime po polnem neoma-deževano, njihovo poštenje se priznava in hvali po vsem obližji; kdor bi jih poskusil ogovarjati, reklo bi mu se od vseh stranij: Lažeš, poštenjake pusti na miru! Take vasi so Sent-Jošt, Pristava, Mihovec, Suhodol, Potavrh in še veliko drugih.                      (Dalje prihodnjič.)
Vzprejela bo! : . solza nihče Tačas za me ne ho pretakal, Nihče, nihče! Čermi li plakal Po meni bi, če grob zapre Telo le-to, na vek, na vek? Minul bom jaz, končan bo tek, Pokojen bom rešenja čakal!
Oj kmalu, kmalu solnčni žar, Sijal mi boš na mrtvo lice, A petje nežno male ptice Donelo bo . . . Oh! njej ni mar, Da jaz na veke poj dem spat, Ko zunaj vlada majnik zlat In cvetke dvigajo iz tal glavice! —b—
D U 1 II 1 J
Wi solnčni žar, le migaj mi § Prijazno skozi okno borno, In javljajoč pomlad uzorno Krog glave trudne švigaj mi; Saj zunaj je pomlad, pomlad, A jaz na veke pojdem spat V domovje tiho in prostorno!
Zgoli na drevji ptica mi
In milo mi in sladko poje,
Da v jadu poka srce moje
In solze vro čez lica mi — —
Pomlad poslednjo! . . Kmalo vse
Minulo bo, nehalo vse;
In zemlja bo vzprejela svoje!