Poštnina plačana v gotovini Cena 1 Din Letna naročnina znaša Din 40’—. Uredništvo m uprava » Ljubljani, šuleuburgova uliea št. 3/1. Kafun pri Poštni hranilnici « IR.IHO Rokopisov n»- vračamo! Telefon št. 21-09. V Ljubljani, dne 20. aprila 1935. štev. 15 — Leto IV. IZHAJA VSAKO SOBOTO Oborožena Avstrija? . Kar j© Evropa upravičeno, pa z deljenimi občutki pričakovala, to se je končno Ugodilo. Združene velesile so od Versaja sem pritiskale na Nemčijo in jo ovirale v njenem naravnem razvoju. Same so se pod masko razorožitvenLh konferenc oboroževale, Nemčiji pa niso dovolile ničesar, kar bi presegalo določbe versajske pogodbe. Socijalistične vlade Nemčije so bile seveda daleko preslabe P& tudi prekomrnipirame, da bi se mogle in hotele rešiti pritiska z zapada. Šele tretji ,ajh je prinesel nemškemu narodu spoznajo. da more in mora graditi svojo bodočnost iz svojih naravnih sil. S tem spoznanjem je Prišla ali bolje rečeno, je izbruhnila tudi narodna samozavest, ta, polnih 15 let pri tiskan naravni nagon nemškega naroda. Nemčija se |,e kratkomalo oborožila in ni vprašala za dovoljenje ne Francije, pa ne Anglije in tudi Italije, brez katerih, tako so vsaj te veleli mi&lile, se ne more v Evropi zgoditi ni-°esa,r pomembnejšega. Nemčija je torej oborožena in s tem se je vPrašanje srednje Evrope seveda še daleko Poostrilo. v. Nemčija je s tem svojim oborožen jem Clsto jasno pogazila versajsko mirovno pogodbo, ki ji dovoljuje le neke vrste orožja in sv'>o velesilo. Avstrijski klerikalci i-ati • 'l na{°da ne bodo mogli več dolgo upi-ŠlUsom vatikanska politika bo doživela z an-Pa j.’n «voj najtežji udarec po svetovni vojni, v ri. bo pomagalo ne orožje tujih držav h V Avstrijcev in ne papeževe molitve: "og razprši narode, ki delajo vojno...« L. K. Kdaj bo Vstajenja dan? Velika noč — Vstajenje Odrešenika — Vstajenje in Prebujenje narave, spočite po zimskem spanju, prepojene z novimi, svežimi sokovi, ki ustvarjajo novo brstenje in klitje. Življenje našega naroda ne kaže mnogo pomladi. Po oni prvi veliki pomladi, ki jo predstavlja doselitev naših prednikov na širno ozemlje, ki je prešlo le z manjšim delom v današnjo kraljevino Jugoslavijo, je šla pot našega naroda preko svetlih dni poletja samostojnosti in jeseni borbe s tujimi, nad-močnimi silami v mrzlo zimo, koje začetek datira z bitko na Kosovem poljn in koje doba sega prav tja do Jurjevega dneva 1804. Takrat se je srbskemu delu naroda začela svitati druga pomlad svobode. V polnem razmahu svojih svežih sil je Srb širil to svobodo korak za korakom, osvajal svojo rodno grudo v težkih borbah in si ustvaril slednjič ono pomladansko kraljevino Srbijo, ki je donesla 1. decembra 1918 spomlad tudi nam. Prvo zelenje in prvo cvetje je vedno v opasnosti, da postane žrtev slane. Tudi na našo svobodo je padla slana prvih povojnih let, ki so nam dala le preveč dokazov naše lastne nezrelosti in nesposobnosti urediti si svoj dom po načelih pametnega, razumnega gospodarstva. Pred šestimi leti smo pozdravili pomlad v prepričanju, da nam bo baš ona prinesla vendar enkrat vse to, kar nam je tako nujno potrebno za naš nacionalni razvoj, za naš notranji mir in iskreno sodelovanje vseh pozitivnih, ideji jugoslovenske-ga edinstva udanih elementov. Brez dvoma je ustvarila ta doba gotove dobrine, ki bodo ostale trajne in bodo lahko služile kot sestavni del bodoče zgradbe našega naroda. Brez dvoma je pa tudi, da ta zgradba še ne stoji in da manjka še prav mnogo do one ponosne stavbe, ki si jo je tako živo zamišljal in toliko želel naš padli Gospodar in katero si tako želimo mi, jugoslovenski nacionalisti. Narod govori, narod ima prvo besedo in mi smo predstavniki tega naroda! To se sliši in čita na vseh koncih in krajih in lahko rečemo, da ima naš ubogi narod toliko izključnih ih drug drugega izključujočih predstavnikov, kolikor je raznih političnih grupacij in frakcij, še več, kolikor je takozvanih vodilnih politikov, ki si vsak zase in vsak za svoj teren prisvajajo izključno pravico predstavljati narod, govoriti v njegovem imenu, iznašati njegove želje in težnje, pa seveda prinašati tudi zdravila. Kdo vse je že nastopal in še nastopa v imenu slovenskega dela našega naroda, kdo vse si je že domišljal, da je nekronani vodja vseh Slovencev, pa vendar še nimamo pravega voditelja! Je nekaj značilnega za nas v tem, da smo proizvajali in proizvajamo še danes mnogo preveč mož, ki so več ali manj inteligentni, vsi pa preveč domišljavi in ambicijozni. Vsak izmed teh nastopa kot Mesija, vsak izmed teh tolče po vseh onih, ki stoje na potu njegovi mesijanski misiji in tako se odraža nastop vsakega novega Mesije predvsem v izpodkopavanju avtoritete prejšnih Mesij. Razumljivo je treba za to izpodkopavanje ogabnih osebnih napadov, treba ustvarjati nove organizacije s čisto novimi programi in novimi ljudmi. Kolikokrat smo že tekom svoje kratke povojne zgodovine slišali zmagoslavni krik novega Mesije, ki je vihtel svoj krvavi meč nad truplom poraženega prednika, kričal Hosana, pa doživel prej ali slej, da so mu začeli klicati križaj ga prav tako, kot je on kričal svojemu predniku in da je prišel nekdo drugi, ki je nad njegovim truplom zakričal Hosana prav tako, kot je to storil on nad truplom svojega prednika. Nič novega ni pod božjim solncem, vse se ponavlja, vse je že bilo, za vsak pojav najdemo v zgodovini človeštva analogijo, ki je včasih naravnost frapantna. Zato nas morajo puščati vsi taki kriki Križaj ga in Hosana mirne, ču!i smo jih že tolikokrat in čuli jih bomo še tolikokrat, da bi bilo Škoda naših živcev, če bi se vsled takih krikov preveč veselili ali preveč žalostili. Kot mlad narod gremo svojo predpisano pot, na tej poti bomo doživeli še prav mnogo takih dogodkov in pojavov, še mnogokrat bomo čuli oznanjevanje definitivne pomladi in končnega pomlajenja našega naroda, še mnogokrat bomo razočarani, če bomo tem napovedim preveč verjeli. Kako to? Ne z ozirom na bližajoče se volitve, pač pa kot žalosten pojav moramo ugotoviti nebroj pokretov in poskusov, od katerih stremi vsak za tem, da ustvari pod firmo jugoslovenskega nacijonalizma in pod egido 6. januarja 1929 našemu narodu boljšo, srečnejšo bodočnost, čudno, vsi hočejo isto, pa se vendar ne najdejo, pa gredo vendar vsak svojo pot, ker streme vsi le za tem, da pridejo na oblast. Ogromne obljube prej, malo dejanj pozneje, to je prilična slika vsega tega, kar smo doživeli doslej. Bog daj, da bi bilo temu enkrat konec, bojimo se, da nam tudi še ta pomlad ne bo prinesla zaključka tega sicer za mlad, v tako težkih notranje- jn zunanje političnih razmerah razvijajoči se narod povsem naravnega procesa. Prav gotovo pa je eno. Poseganje nacijonalizma v dnevno politiko mora biti vedno jačje in odločnejše, vstop nacijonalistov v dnevno politiko pa bo mogoč in dopusten šele tedaj, kadar ne bo več neštetih nacionalističnih frakcij s številnimi več ali manj kričavimi in domišljavimi voditelji, marveč se bo našla roka, ki bo vse te voditelje odstranila, zlila vse te frakcije v močno celoto in to celoto povedla v dnevno politiko. Jugoslovenski nacijonalisti se pod firmo nacionalizma ne morejo spuščati v dnevno politiko, dokler ni garancije, da bo naval kompaktnih nacionalističnih sil tako krepak in probojen, da bo vsak neuspeh izključen. Borba v posameznih frakcijah in pod raznimi firmami škoduje baš oni ideji, kateri hočejo pripadniki teh frakcij deloma res iskreno služiti. Kompromitira se ideja, ki nam je vsem skupna, ne samo pred inozemstvom, marveč tudi pred lastnim narodom. Konkretnih primerov ne navajamo, ker nočemo zadeti nikogar in naši očitki tudi niso usmerjeni proti nikomur. Ugotavljamo la pojav kot najtežjo rano, katero bo treba lečiti in zlečiti. Tega izlečenja ne bodo spro-vedli razni Mesije, ki so prehodni pojavi od danes do jutri in ne morejo biti trajni že iz razloga, ker se ponujajo narodu in mu delajo neizpolnjive obljube samo zalo, da si zagotove trenutno razna častna, uplivna in donosna mesta. Kdor hoče vzgajati narod, ta se narodu ne sme laskati z lepimi besedami in velikimi obljubami. On mora narodu pojasniti položaj v pravi luči, ga mora predvsem navezati na državo kot edino možno obliko samostojnosti in samostojnega izživljanja vsakega naroda, pa mu mora zlasti vcepiti prepričanje, da je država skqpen dom in skupna last vseh državljanov in da nima država ničesar drugega kot to, kar ji dajo in morajo dati njeni državljani. Za tako vzgojo pa ni primemo sredstvo hujskanje proti raznim osebnim ali političnim nasprotnikom, rušenje avtoritete nesimpatičnih funkcionarjev, izzivanje izrazov nezadovotp-nosti in neizpolnjivih zahtev s štreni naroda itd. V vsaki šoli je treba resnosti in discipline in prav gotovo ne bo dosegel nobenih Uspehov učitelj, ki bo svoje učence le božal, jih spraševal, kdaj žele imeti šolo in kdaj jira-sto, pa tudi spraševal, če in kaj se žele učili. Šola življenja je pa še vse bolj resna zadeva, zlasti če gre za življenjsko šolo mladega, svobode še nevajenega naroda. Tu je treba močne roke, ki odstranja vso nepotrebno navlako raznih strank in frakcij, odstranja dosledno vse medsebojne razlike ter vodi narod odločno po začrtani poti brez pomisleka, ali ta pot odgovarja razpoloženju in mišljenju nerazsodne mase, in raznim njenim de-magoškim prvakom, ki to maso zavajajo. Trdo, naporno delo zahteva pomlad od skrbnega gospodarja, ki mora z naporom vseh svojih sil in vseh sil svoje družine skrbeti, da dobi plodna, po zimskem spanju spočita in obnovljena gruda v sebe dovolj potrebnih snovi, da bo mogla preko poletja roditi toliko sadov, kolikor jih je potreba za preživljanje preko teta. Vsak skrben gospodar napravi že v pričetku pomladanskega dela točen načrt, kje bo sejal to, kje bo sadil ono, pa tudi točen račun, koliko mora pridelati tega in oskrbeti drugega živila, da bo družina zavarovana pred pomanjkanjem in da bo skupiček za prodane pridelke tako velik, da bo zadoščal za kritje vseh ostalih potreb. Tako naporno, po predhodnem, dobro zamišljenem načrtu izvajano delo pa je potrebno še bolj v življenju mladega naroda. Ne sprašuj otrok, kakšen naj bo načrt, kajti posledica bosta prepir in nesloga. Ti, gospodar, ki si skušen in zjeklenel v trdem življenjskem boju, ti premisli ta načrt! Ko si ga enkrat napravil, ga izvajaj neglede na levo in desno, kajti le od provedbe takega načrta zavisi bodočnost tvoje družine in tvoje domačije. Kdaj bo vstajenja dan za naš narod? Kadar bo dobil gospodarja v gorenjem smislu, kadar ga bo vodila roka skrbnega, toda brezobzirnega jugoslovenskega vodnika. Bog daj narodu in državi čimprej to jako roko, Bog naj čuva in jača roko Karadjordjeviča Petra II. I. C. Zakaj zapada mladina v marksizem? Vedno bolj pogosto čitamo v naših časopisih o razpravah pred sodiščem za zaščito države in pred kazenskimi senati proti osebam, ki so skušale voditi komunistično propagando in ki so bile pri tem svojem poslu zasačene. Zadnji nemiri na beograjski univerzi so ponovno jasno pokazali, da je sedež komunizma prav med akademsko mladino, torej med inteligenco. V teh dneh je tudi pred ljubljanskim sodiščem razprava proti skupini ljubljanskih mladeničev, ki so zelo intenzivno delovali na propagandi komunističnih idej. Pri vsem tem ostane naša javnost popolnoma mirna, v nobenem ljubljanskem časopisu se še ni pojavil komentar k tem značilnim pojavom; zdi se, kot bi bilo to nekaj samo po sebi umevnega. In to tudi je. Globoki vzroki, ki so te mlade fante spravili na krivo pot, neštete malenkosti, ki so jim pokazale pot v marksizem, vse to je tako tesno povezano z našo družbo, z našo ožjo domačo politiko, z različnimi gmotnimi težavami, s katerimi se mora boriti pretežni del naše mlade inteligence in z različnimi vplivi od zunaj, da je res že skrajni čas, da pričnemo o vsem tem resno razmišljati. Eno glavnih dejstev, ki je silno pripomoglo k razširjanju te marksistične ideologije med našo mladino, jo bila takozvana slovenska fronta v času separatističnega delirja. Takrat so separatisti z vsemi sredstvi vodili profinacijonalno propagando, navduševali so mladino za neke slovenski ideale in jo vabili iz nacijonalnih vrst v svoje slovenske tabore. Pri njih je bilo to slovensko gibanje čisto politično. Vodje slovenske fronte so hoteli napraviti s tem le politično fronto in zajeli so mladino, ki ne razloči politike od osebnih stremljenj. Mladina gleda vsako gibanje z idealne strani. V vsaki, še tako nečedni politični osebnosti lahko najde svoj vzor, kajti dovolj je le ena dobra poteza na taki osebi, da prepriča mladino o svoji navidezni plemenitosti. Tako je bilo tudi v tem primeru. Naša mladina ni znala razločevati med cilji, ki so jih zasledovau njeni neznani, le sluteni voditelji in med umazano politiko proti naši državi in našemu narodu, ki Je bila v ozadju vsega tega političnega gibanja. Velike manifestacije, ki so se na univerzi neprestano ponavljale, so dobivale vedno bolj protidržavni karakter in tista mladina, za katero so upali vodje >slovenske fronte«, da bo ostala njihova, je zašla že predaleč, prešla je v marksizem in tam tudi ostala. Na la način so prav slovenski separatisti zakrivili, da je precejšen odstotek naše inteligenčne mladine komunističen. Na drugi strani pa brezbrižnost napred-. uiti veljakov. Ce jim je kdo pred petimi, šestimi leti omenil, da obstoja resna nevarnost, da zaide velik del naše mladine med komunizem, so se smejali. Danes, ko jih naraščaj stalno zapušča, si ne vedo pomagati. (Nadaljevanje na 2. strani.) Slava avstrijskim generalom Ob dvajsetletnici Slovenskega lovskega društva srnio čitali, da j© bil povod ustanovitve takratnega »Slovenskega lovskega kluba«, iz katerega se je kasneje razvilo SLI), v poglavitnem ta, da se oprosti naše lovstvo nemškega gospodstva. Med ustanovitelji kluba vidimo po večini vrle narodnjake — Sokole. Pretekla je doba dvajsetsedem let. V te} dobi smo dobili po zaslugah naših južnih bratov svojo lastno državo. Jugoslavijo. Vsa-lodo bi pričakoval, da bo vprav tisto društvo, ki je bilo ustanovljeno še pred svetovno vojno na slovenski nacionalni podlagi, prednjačilo v narodni zavesti. Toda, kaj smo doživeli? Kakor se sploh rado zgodi pri naših športnih društvih, kjer se smatra vse, kar jo spoitno že za mednarodno, mislijo mnogi člani zelene bratovščine — da je vprav lovstvo poklicano za ustanovitev »zelene internacionale«. Nočemo biti prenapeti nacijonalisti, držimo se načela, da se moramo učiti od tujih modernih narodov, oe hočemo napredovati. Toda to, kar se godi pri nas in za kar mnogi smatrajo naše Slovensko lovsko društvo, to ni žalostno samo za naše lovstvo, marveč za ves narod. Kdo so bili največji škodljivci našega naroda? Pravi Nemci, ki so zahtevali svoje pravice za svoj narod, gotovo ne, pač pa tiste dvoživke, ki so smatrale naše slovenske kraje za svoje germanske pašnike. Ko je zasijalo tudi slovenskemu ljudstvu solnce svobode, smo imeli priliko videti mnogo zanimivega. Tisti, ki so imeli slabo vest, ki so se zbali, da bi se narod znal maščevati za krivice, kakor tudi mnogi taki, ki so uvideli, da jim je odklenkalo za vedno, so odišli iz Jugoslavije, po večini v Avstrijo. Velik del naroda se je oddahnil, ko so odšli od nas nemško čuteči avstrijski oficirji, ki so gonili naše fant© in može v boj proti našim lastnim bratom. Iz mnogih avstrijskih Savlov pa so postali jugoslovenski Pavloviči. In vprav nekaj teh »Pavlovičev« vidimo danes vedriti in oblačiti v tistem društvu, ki se je 1. 1908. s težkim naporom osvobodilo tuje gospode. Ko so uvideli tisti, ki so odšli od nas, da v Jugoslaviji ne trgamo tujcem glav, za kar so nas bili prvotno razupili, so dobili skomine po naših lepih krajih tisti, ki so smatrali naš narod za sužnje tuje nam avstrijske gospode. Prihajajo pa še tudi po drugih opravkih. Da je to resnica, dokazuje najboljše pač del naše zelene bratovščine, ki je vsa srečna, kadar more pozdraviti v svoji ožji družbi kakšnega takega gospoda. Nad vse značilen za naše slovensko lovstvo je tale primer: Člani Slovenskega lovskega društva so svetovali staremu znancu, avstrijskemu generalu, ki je sicer rojen Ljubljančani, pa še danes ne zna našega jezika, nadalje je sedaj avstrijski državljan, da naj vzame v zakup i>ogato lovišče v Kočevju. Mož, ki je vnet lovec, je bil te ponudbe seveda vesel. Saj mu je bilo povedano, da so v lovišču celo medvedje. Dočim mora v Karpatih plačati za odstrel Din 20.000— ima pri nas v Jugoslaviji za Din 2000'— medveda in še več srnjakov, poleg tega pa mnogo »vernih častilcev«. Toda tudi to jim še ni zadostovalo. Možje iz zelenega kluba, zbrani pod streho 'mednarodnega hotela, so v veliki lovski radosti pozabili na vse, celo na najsvetejše čute Slovencev, kajti drugače bi ne bili mogli hvaliti kaj takega v svojem glasilu. Strelca, ki je ustrelil medveda s »fižolom«, kakor se je bil o tem izrazil neki lovski strokovnjak, so hoteli prikazati našim lovcem kot posebnega junaka. To so storili kljub temu, da se vsak slovenski prijatelj prirode trese za naše lepe gozdne stanovalce, kosmatine medvede, ki jih je leto za letom manj po naših gozdovih. Takole se prične slavospev avstrijskemu generalu v »Lovcu« na strani 54: Generalni major v p. Wolfgang Waldheer — kasneje »Waldherr« — je po rojstvu Ljubljančan in rodna dežela niu je tako prirastla k srcu, da ga vedno in vedno vleče v nj°na divna lovišča. Gospod urednik lista, ki mu je bilo že pred njegovo uredniško dobo poverjeno zaupljivo delo, da nadzoruje list, da bi morda »Lovec« pod uredništvom prejšnjega »nevarnega« urednika, koga nacijonalno ali lovsko ne uščipnil, je imel ta člančič pripravljen že v prejšnji dobi in menda težko čakal, kdaj bo lahko počastil »staro avstrijsko sabljo«. Dovolimo si vprašati, zakaj gospod urednik ni napisal kake narodnosti je gospodi general, ki s tako slastjo pripoveduje, da je general sin bele Ljubljane? Menda si je mi- Vsem tem političnim momentom se je pridružila v zadnjih letih silno ojačena propaganda za marksizem. Več književnih založb stalno bruha tisoče marksističnih knjig, ki jih za smešno ceno prodajajo in vsiljujejo pred vsem mladini, kajti oni dobro vedo, da si med zrelimi ljudmi novih pristašev ne morejo dobiti. Ta marksistična literatura ima svoj poseben ton. Vsiljivost, zavijanje, nesramnost in izkrivljenje dejstev, to so bistveni znaki marksistične literature, ki jo prav mladi ljudje s takim užitkom čitajo, ker je pač borbena, bolj kot katera druga. Sprememba družabnega reda na negotovi osnovi, to se kaj lepo sliši, zato pa tem slabše izvaja kot pričajo uradna obvestila iz boljševiške Rusije. Zakaj se torej naša mladina kljub vsemu še vedno v toliki meri udejstvuje v marksističnih organizacijah? slil, da vsi stari Ljubljančani itak vedo, kaj je bil Waldheerjev uisiiiut v nekdanji Ljubljani — »in ter alten Stadt Laibach«. No in drugo vpraašnje pa je — ali ni imel morda gospod Waldherr prilike kot vreden Ljubljančan in pravi Kranjec ostati v jugoslovenski državi in zakaj ni ostal. Saj imamo med nami mnogo starih oficirjev, ki so se borili v avstrijski vojski, pa so sedaj pri nas v vojaški službi, ali v pokoju, ali pa vrše kako drugo službo. Zakaj so »hvala Bogu« mnogi odšli, ne bom ponavljal! Gospodom iz zelene bratovščine bi bilo lahko ostalo prihranjeno milo vzdihovanje za nesrečnimi generali, ki so izgubili rodno zemljo, ki jim je bila tako zelo, zelo prirastla k srcu. Kako prav Slovenci čustvujemo s tistimi, ki so ločeni od nas, slišimo pri mnogih prilikah, kadar je pogovor o naših bratih iz Primorja. Dočim je v »Lovcu< srčen vzdih za generalom iz Avstrije, ki pozina Slovenijo >ie kot prijetno lovišče in ga najdemo celo slikanega v »Lovcu«, velja za naše brate iz Primorja vse kaj drugega ... Nadalje pa je potrebno, da si ogledamo tudi tistega gospoda, ki je bil ogorčen n£ občnem zboru Ljubljanske podružnice SLD zaradi tega, ker je nekdo izpustil v debati o gospodu W. visoki naslov. Temu gospodu bodi pojasnjeno na tem mestu, da poznamo mi le naše domače ge- nerale, posebno tista, ki so nam priborili našo svobodo in se z mečem v roki borili proti ideji v »eh tistih oficirjev, ki so odšli v Avstrijo. P navijam, da so nam najmanj pri srcu tisti avstrijski in madžarski oficirji, ki so se pomaknili iz Jugoslavije. Imamo nanje le najbolj žalostne spomine. Izredno značilen za može, ki vedrijo in oblačijo pri slovenskem lovskem društvu pa je zapisnik s III. seje slovstvenega odseka z dne 26 aprila 1934, ki se je vršila prav pod predsedstvom sedanjega urednika »Lovca«. Me-.l raznimi drugimi napakami prejšnjega urednika čitamo tudi greh, da si »Lovec« dovoli prinašati članke iz Srbije. Dobesedno stoji zapisano: »Lovsk© zgodbe iz južne Srbije večino naših lovcev ne zanimajo!« Torej gospod urednik — to, kar se godi na našem jugu — v Jugoslaviji, to po Vašem mnenju, ki ste vodili tisto sejo, ne zanima slovenskih lovcev, pač pa zgodbe avstrijskih generalov! Radovedni smo, kaj bi rekli Avstrijci ali naši južni sosedje, če bi si dovolilo kaj takega kakšno njihovo druištvo? Morda si bo pa le dovolil kak član SLD, ki je poleg lovca tudi nacionalist, načeti to vprašanje na skorajšnjem občnem zboru in bodo morda v novo ustanovljenih društvih le odločevali drugi ljudje. slednjo voljo generala Maistra izpolnjujemo. Dasiravno smo borci, hočemo ostati, kakor ves naš narod, do skrajnosti miroljubni. Mi spoštujemo sosedne narode, kar dokazuje tudi dejstvo, da imajo v naši državi n. pr. nemške narodne manjšine vzorno zaščito, saj imajo okrog 150 ljudskih šol z okroglo 5600 razredi, 6 meščanskih šol in celo 1 učiteljišče in 1 gini; nazijo. Baš zato pa imamo pravico zahtevati nič več in nič manj, kakor enakopravnost naše narodne manjšine onstran Karavank z nemško narodno manjšino v naši državi. Mi hočemo torej samo enakopravnost, samo pravico za našo narodno manjšino onstran Karavank. Obstoječe manjšinsko šolstvo na Koro^ škem je pa v očitnem nasprotju z določbami v mirovnih pogodbah, glasom katerih pripadajo -naši narodni manjšini popolne manjšinske šole. Vse dosedanje obljube merodajnih krogov o vzorni ureditvi manjšinske zaščite v Avstriji se doslej še niso uresničile in če se za čimprejšnjo pravično rešitev tega vprašanja ne bomo brigali, bo v nekaj letih prepozno Naši nameni so čisti in naša borba pravična; zahtevamo le enakopravnost v manjšinski zaščiti to in onstran meje. (Konec prihodnjič.) Spomenik na Vižmarski tabor iz 1.1869 Sokolski dom v Št. Vidu Na binkoštni ponedeljek, dne 17. maja 1869.1., je bil v Vižmarjih najmogočnejši in najznamenitejši narodni tabor. Na tem taboru je slovenski narod formuliral svoj politični program, ki je vnel v slovenskih srcih tolik ogenj navdušenja, da je bil že naslednje leto začrtan južnoslovanski program, ki je bil začetek jugoslovenske ideje pri nas. In ta ideja se je pol stoletja nato uresničila v svobodni jugoslovenski državi — v naši kraljevini Jugoslaviji. V spomin na to veličastno narodno in politično ljudsko manifestacijo je nameraval postaviti narodni odbor dostojen spomenik, kar je tedaj avstrijska vlada prepovedala. Da izpolnimo davno željo naših prednikov, se je na sestanku delegatov nacionalnih društev dne 10. maroa t. 1. v Ljubljani soglasno izvolil podpisani akcijski odbor, ki si je v zvezi s sokolskim društvom St. Vid nad Ljubljano postavil nalogo, da zgradi v spomin na ta znamenit tabor skromen spomenik: Sokolski dom. Ta spomenik naj bi pričal poznim rodovom o dobi, ki je v njej pričel stopati Slovan na plan in ki so se v njej jele svetlikati prve zarje svobode ter je pričela tudi borba za ’to svobodo. Ta spomenik, ki naj bo priča o takratnem narodnem prebujenju, naj bo obenem simbol ljubezni do rodne grude, do naše države in do našega blagopokojnega Kralja Mučenika. Iz tega spomenika naj vzklije nov rod, ki mu bo vedno v srcu in mislih poslednja želja Viteškega Kralja Aleksandra I. Uedinitelja: Čuvajte Jugoslavijo! Prosimo in pozivamo vso našo javnost, da prispeva za to plemenito akcijo. Naj ne bo nobenega društva, organizacije in korporacije, ki se ne bi odzvala temu pozivu, naj ne bo nobenega zavednega našega človeka, ki bi vsaj z dinarskim prispevkom ne omogočil uresničenja te akcije. Naj ne bo v naši banovini nobene občine, ki bi vsaj z malenkostnim zneskom ne priskočila na pomoč tej akciji! Prispevke je pošiljati podružnici Poštne hranilnice v Ljubljani na čekovni račun štev. 14.083 (Sokolsko društvo Št. Vid nad Ljubljano) s pristavkom: za spomenik. Ljubljana, dne 30. oktobra 1934. Častna predsednica: Franja Tavčarjeva s. r. Predsednik: E. L. Gangl s. r. Podpredsednik: dr. Vladimir Ravnihar s. r. Odborniki: Manica Komanova, Valentin Babnik, Albin Koman, dr. Arko, dr. Josip Pipenbacher. VSEM SOKOLSKIM DRUŠTVOM IN ČETAM V DRAVSKI BANOVINI! Razposlali smo vsem edinicam v Dravski banovini položnice s proglasom in iskreno prosimo vse bratske uprave društev in čet, da prispeva vsaka po svoji moči. Naša akcija je tudi razvidna iz tozadevnega poziva v Sokolskem glasniku, broj 448 od 23. novembra 1934. O naši akciji so razpravljali zastopniki vseh žup Dravske banovine na medžupni seji in sklenili priporočiti to našo izjemno akcijo. Ugotavljamo ponovno, da je naša akcija za Sokolstvo prva pred vsemi drugimi akcijami: 1. ker je vižmarski tabor važen mejnik za naš narod; 2. ker je vižmarskemu taboru kumovalo Sokolstvo; 3. ker bo ta spomenik: Sokolski dom Viteškega kralja Aleksandra I. Ue-dinitelja; 4. ker je Št. Vid eden od najtežjih terenov za razvoj sokolske stvari. Vse Sokolstvo v Dravski banovini je dolžno podpreti predvsem to akcijo in naj ne bo nobenega društva in čete, ki bi ne žrtvovala primernega zneska v ta namen, bodisi iz svoje blagajne, bodisi z nabiralno akcijo v svojem okolišu. Obolus Sokolstva Dravske banovine naj bo časten, da tako manifestiramo našo bratsko vzajemnost in da tudi v dajanju pokažemo veličino sokolske ideje. Našim denarnim zavodom in industriji! Svoječasno smo razposlali proglase s položnicami in prosimo vse one, ki se še niso odzvali naši prošnji, da to čimpreje store. Naj ne bo nikogar, ki bi ne žrtvoval vsaj malenkostnega zneska za to izjemno akcijo. Akcijski odbor. Čuvajmo Jugoslavijo! Legija koroških borcev ustanovljena 0b izredno veliki udeležbi se je vršil v soboto, 13. t. in., zvečer v gostilni Volker v Trbovljah ustanovni občni zbor Legije koroških borcev, katere glavni odbor bo zaenkrat v Trbovljah. Vodil ga je predsednik pripravljalnega odbora g. Dr. Janez Jenšterle, ki se je uvodoma v izbranih besedah spominjal tragične smrti ljubljenega kralja pred 6 meseci v Marselju, nato pa je naglasil neomajno zvestobo in udanost bivših koroških borcev mlademu kralju Petru II. — V svojem poročilu je g. Dr. Jenšterle očrtal težkoče, Marksisti kažejo borbenost in odločnost. Znajo prepričati svojo mladino, da se borijo res samo iz idealnih nagibov. Znajo okleve-tati in oblatiti vse svoje nasprotnike in s temi primitivnimi sredstvi pridobivajo. Doslej še nismo doživeli, da bi se naša starejša generacija pričela resneje baviti s problemom marksizma med našo mladino in tega bržkone doživeli tudi ne bomo, ker imamo le prehud občutek, da starejša generacija sama ne ve, kaj hoče. Pričnimo resno in sistematično delo proti marksistom, ki so si našli poti že v naše takozvane nacijonalne založbe, ki imajo svoje zastopnike po vseh korporacijah in javnih institucijah in ki se ne sramujejo izdajati se za najboljše Jugoslovane, samo da bi se prerinili do takih položajev, kjer bi mogli baš jugoslovenstvu največ škoditi. B. ki so se pojavljale pri ustanavljanju te prepotrebne narodno obrambne organizacije. Z vztrajnim prizadevanjem pa je pripravljalni odbor vse te težkoče premagal in sedaj pristopa k sistematičnemu delu za razširjenje legije po vseh krajih naše domovine, kjerkoli bivajo bivši koroški borci. — Iz tajniškega poročila, ki ga je podal g. Fran Štaudeger, se vidi veliko delo, ki ga je opravil pripravljalni odbor tekom enega leta. Oblast je pripravljalnemu odboru trikrat vrnila pravila v korekturo. Prvotna pravila je lastnoročno popravil naš narodni junak, bla-gopokojni general Maister, ki je tudi idejni tvorec Legije koroških borcev. Njegova želja je bila, da bi novoustanovljena Legija koroških borcev, katere dosmrtni častni predsednik je bil veliki pokojnik, delovala z njegovo Zvezo Maistrovih borcev ramo ob rami v najtesnejšem tovarištvu in najzvestejšem bratstvu, kakor se je sam izrazil, in da bi, naslonjena na Narodno Odbrano Jugoslavije, krepko zastavljala pot prodirajoči germanizaciji nad našim narodom na severni meji, zlasti pa sistematičnemu potujčevanju slovenske mladine v šolah na Koroškem. Prerana smrt našega narodnega junaka generala Maistra je tudi koroškim borcem prekrižala mar-sikak račun, toda obljuba, ki so jo njihovi zastopniki nekaj mesecev pred njegovo smrtjo generalu Maistru dali, je uresničena, kajti Legija koroških borcev je ustanovljena in v njej se že zbirajo zvesti njegovi koroški borci širom naše domovine. Naša naloga bo, da po- Prošnja poštni direkciji Stalno dobivamo dopise iz najrazličnejših krajev Dravske banovine, da pošta dostavlja še vedno pisma, ki nosijo krajevno označbo v italijanskem ali nemškem jeziku. Znano je, da italijanske ali avstrijske pošte dopisov, ki nosijo krajevna imena v slovenščini sploh ne dostavljajo in jih vržejo v koš kljub temu, da so kraji, ki nosijo taka slovenska imena še vedno slovenski. Smatramo, da bi bilo umestno, da izda tudi Poštna direkcija v Ljubljani odlok podrejenim poštam, da pisem z označbo v nemškem ali italijanskem jeziku ne dostavljajo več. Mi krajev z imeni Longatico, Lubiana, Laibacii, Cilli, Marburg, Gotschee, itd. ne poznamo in tudi pošta ni dolžna dostavljati pisem, ki so naslovjena na take naslove. Prepričani smo, da ta naša prošnja ne bo ostala brezuspešna. „8ata“ obrestuje oo 10°/» Naši javnosti je dobro znan odpor domačih tovaren, predvsem pa obrtnikov proti tuji firmi Bafa, ki se je ugnezdila tudi v Jugoslaviji in ki s svojimi metodami otežkoča delo naših domačih obrtnikov. Tvrdka Bafa se ni omejila samo na industrijo, za katero ima koncesijo, ona ne izdeluje samo čevljev, gaioš, nogavic in gumijastih izdelkov, tvrdka Bafa ima še čisto drugačne posle, za katere nima nikake koncesije, ki ji pa gotovo gredo dobro od rok, saj je to že stara praksa njenega podjetja. Vsi Batini nameščenci morajo namreč plačevati oziroma oddajati del svojega zaslužka v hranjenje svoji firmi, ki ga obrestuje po 10%. Na ta način je pričela firma Bafa tudi z bančnimi posli, za katere nima nikake koncesije, in je gotovo tudi ni' koli ne bi dobila. Gotovo je, da Bafa teh vlog ne porabi drugače kot v namene svoje firme. S tem je rečeno, da je ta denar za narodno gospodarstvo naše države izgubljen in da je še večja dolžnost merodajnih faktorjev, da se za to bančno poslovanje firme Bafa temeljito pozanimajo. čevljarske potrebščine vseh vrst, prvo-vrstno usnje, špecijalna izdelava damskih pasov — samo pri tvrdki STANE SEUNIG trgovina usnja in usnjenih izdelkov Ljubljana, Stari trg 7. Narodno blago koroških Slovencev Prejeli smo: V članku »Narodno blago koroških Slovencev«, katerega je objavil »Pohod« v 1’’ številki z dne 13. aprila 1935, se trdi, da J.e med koroškimi Slovenci, kot pri vsakem prl' prostem ljudstvu, še zelo razvita vera v cfl' rovnije, vraže in različne duhove’ in bajna bitja, kar po mojem poznavanju razmer ne odgovarja resnici. Poznam vso Koroško od Dravograda do Beljaka^ in Brnce, od Dješk pa do Bele. Oseb' no tudi poznam tisoče in tisoče slov. Ko* rošcev, vzdrževal sem stike s stotinami kme ' skih hiš, katere sem v dolgih desetletjih ob*' skoval, tudi dandanes se še vsako leto sim pri številnih znancih in prijateljih na K roškem, a nikoli in nikjer nisem slišal o ^ rovanju v čarovnije, v vraže, v različne dun ve in bajna bitja. . Narod, ki je skeptične narave in ki lju šalo nadvse, se po sedanjem kulturneni s nju ne ukvarja s čarovnijo in vražami. 1° J bilo pred stoletji morda, dandanes pa bi šli pri takšnih govoricah samo posmeh. Ce si je pa narod iz konservativnosti P nekod ohranil spomin na nekdanje v®„r0V' pripovedke, tako je pa sigurno, da v nije in bajna bitja ne veruje več. ^ Toliko sem hotel Vaš članek da ne nastane mnenje, kakor da so ko _ Slovenci glede prosvete in izobrazbe se ^ cej zaostali... Po naši z e m 1 j i Sodražica Xetošnja velikonočna Qlose Velikonočni piruhi so letos prav bogati, in kar zastonj jih nudijo gospodje diplomati. Obljub lepo napisanih je polna stran zunanja — in od obljub — kot veste vsi ni daleč do dejanja. Pomlad baje otajala bo zmrznjene milj one, denar spustili bomo v svet in bone in kupone. Odprli bodo na stežaj hranilnice in banke in vsak dobil bo spet nazaj ostanke in prihranke. In cene bi povišali za kmetiške pridelke, za delavce ustvarili bi delavske oddelke. In zraven odpustili bi vse davke in dolgove, tako začeli res bi vsi živeti čase nove. Nič več ne bilo bi pritožb, da kruha ni, ne dela, Vovsod sezona gradbena bi se takoj začela. Gradili bi železnice in ceste in mostove, in z autom bi vozili se na strmih gor vrhove. In zraven bi popravili vsa kolovozna pota, da še žival bi vedela, kaj zemska je dobrota. Naravno je, da zvišali uradniške bi plače saj zlati časi bi prišli celo za vse berače. Vozili bi se vsi zastonj, da bodo vlaki polni in z lepo vožnjo — upamo — vsi bodo zadovoljni. Od vseh strani vozili bi se v morska kopališča, na Bohinj, Bled in Slatino in druga letovišča. Tako še v Koromandiji ne more se živeti, res naša Jugoslavija najprva bo na sveti. In vsem, ki zdaj vzdihujejo, prišlo bi odrešenje, in slavili vsi bi z drugimi častitljivo vstajenje. Oj, krasni časi pridejo, zato le vkup na delo, in kmalu bo življenje nam bolj srečno in veselo. A najpoprej, prijatelji, je treba prav voliti, če boste vsi volili prav, vse drugo mora priti. Zato le krepko vsi na plan, stori naj vsak, kar more, saj trdna vera — pravijo — prestavlja tudi gore! Verujmo vsi, da pride čas, ki spolni naše nade — ker utopije — pravijo — vresničijo se rade. Saj celo sosed, ki nas prej je zmerjal le z barbari, svinjarji i. t. d., priznava zdaj, da smo junaki stari. Še diplomati so sešli se tamkaj v lepi Strezi, in skušali, da ne razšli bi se v sovraštvu, jezi, ’ zakaj pa mi ne vzeli bi, kar vse se nam ponuja, zakaj ne peli skupaj bi veselo: Aleluja. J. Slavec. Ježica PRIJETNE URE G°lo naključje me je 24. marca privedlo ..Sokolski dom. Bil je ves poln šolske mla-‘ne iz Ježice in Črnuč. Nikdar ugnani, živah-i *> a tudi z malo strahu so šolarčki čakali, J*ai se bo zastor dvignil, da bodo videli »Po-S^^ftega Tončka«. Sokol s to igro ni hotel vo5^Žiti’ *z(*a^ *e režijske vstopnice, ker pri-ob ,Pač tudi revnejšim, da se kdaj razvesele ladinski igri. biie^.0kol°v oder letos briljira. Vse igre so raz ~°slej prikazane v največje zadovoljstvo na . publike, a tudi »Pogumni Tonček« S. sokolske mladine je bil izvrsten. 4-teljica Prestorjeva je igri skrbno naštu-vsi Prav dobro izbrala igralce, ki so se dar • ova^» zlasti Pa Pomili, igralsko na-vaJ?n* Tonček. Veliko je bilo truda s pripra-u”1*'a dale s° velik igralski in lep moralni igralsko h ii!!1 ne sluti'110! koliko porabnih, niv, 0;i ’ ktamatorsko in pevsko talentira-bi imam° med šolsko mladino. Kar rekel n’ a !e fulilde Sokoliče premalokrat zaposli-minHi -m- i1 Prei«alo nudimo. Ko so nam vr> na?.1 lg,ral£l tako sočno, veselo in do-slutib I hlt ^umnega Tončka niso niti Škeea\ t i R„ ^ Proslava 151etnice ježi-Sokola. Ravno to, da imamo miadino na hVO]i s^am, predstavlja najlepgi sijaj v teL1 beŽnem jubileju Hrastnik dnevi j