Dr. IvanPregelj:
Pravi dobrotnik
ali
levica naj ne ve, kaj dela desnica.
(Igra v treh slikah.)                                  (Dalje.)
M a r i j a   (živo): Čuj! Ne zapusti sirot, ki vauj zaupajo.
Marta :   Pokliči deco k večerji!
M a r i j a : Bom, Marta. (Gre na desno.)
Marta (iskreno): Gospod Bog, oče vseh ubogih! Ti veš, kaj sta žrtvovali kontesi Marta in Marija! Ti veš, da ste hoteli le Tebi služiti in biti naj-nesrečnejšim, osirotelim deklicam varuhinji in krušui materi. Gospod, zato, ker sta saini tako bridko osiroteli! Gospod, pomagaj nama! Za moje iu Marijine otročioe, Gospod!
M a r i j a (z desne z otroki): Tako, male. Zdaj pa večerjat, kar je dal ljubi Bog. Sedite lepo za mizo! Po vrsti! Tončka, Leuka, Minka, Natašica, Vasilka! Prvo lepo križ napraviti, Lenka! Tako! Bog blagoslovi!
D e k 1 i c e :   Hvala, gospodična Marija.
Marta (Vasilki): No, Vasilka. Ali je dobro?
V a s i 1 k a :  Doblo, lična Malta.
M a r t a :   Da, Vasilka! V zavetišču je vse dobro.
V a s i 1 k a  (kima):  V smetišču.
D e k 1 i c e   (se srnejejo):   V smetišču. V smetišču — je rekla.
Marija :  Pustite Vasilko. Majhna je še. Ko bo večja, bo Že prav povedala. Pa
kaj si ti, Lenka, tako tiha? Zakaj ne ješ? Lenka :  Nisem lačna, gospodična Marija. Marta :   Ta je lepa. Ni lačna! L e n k a :  Res ne morem. (Začue jokati.) M a r i j a :   Ampak, Lenka!. Najstarejša si. pa  se jočeš. L e n k a : Saj se moram. M a r i j a :  Pa zakaj, otrok, zakaj ? L e n k a :  Vi pa gospodična Marta nimata nič večerjati. Marta :   Midve z Marijo? Lejte ga no, otroka. Boš lepo jedla? M a r i j a :   Le jej, Lenka. Pa za naju z Marto se nikar ne boj. Midve ... L e n k a :  Pri gospodu ... pri Stiskalčiču sem čula ... (joče še krčeviteje). Marta :  Kaj pa si čula? M a r i j a :  Povej lepo, Lenka.
L e n k a :  Da ste, da ste ... siroti, da nimata nič... Marija :   Ljubi otrok! Pa tega verjeti ne smeš. Kako da nimava nič? Ali bi
mogli dati, če bi nič ne imeli? Jej! Jaz in Marta sva sploh že jedli. Marta :  To je! Kar lepo jej, otrok, pa ne skrbi za naju. Lenka :   Bom, da ne boste huda, gospodična Marta. (Molk.) Marija :  Kaj? Je li dobra marmelada? D e k 1 i c e :  Dobra. M a r i j a :  Le potrpite, pa lepo pridne bodite. Ko bodo boljši časi, bo še boljši.
No, reci, Tončka, kaj bi ti najrajši jedla? T o n č k a :   Jetrno klobaso. Marija:   Ni slabo, mesojedka! Pa Minka? M i n k a : Zamorca v srajci. M a r i j a : Sladkosnedka. Pa Vasilka ?
V a s i 1 k a :  Vse v smetišču. Deklice   (se smejejo).
ni
Marta :   Kaj neki. Naša mala je najlepše povedala.
Miuka : Me druge pa tudi nekaj znamo. Ali uaj povemo?
M a r i j a :   1,  kaj pa takega ?
T o n č k a :  Novo povest.
Marija :  Tako? Kdo vam jo je pa povedal?
JSatašica :  Leaka.
Marija :  0! To pa je nekaj. Le brž. Katera bo povedala?
M i n k a :   Vsaka 'nekaj, gospodičua Marija. Lenka naj začne.
M a r i j a :  No, Lenka.
Lenka :   Vam ia gospodični Marti, ker sta tako, tako dobri.
Marta :  Lepo, Lenka. No! Čujmo.
Lenka:       Je sveti Jošt pobožen bil,
vsak grižljaj z reveži delil.
Nekoč, ko je že vse razdal,
v skrbeh mu kuhar je dejal:
Miuka :        »Kako z večerjo bo, gospod?
Saj kuharn, če vem vzeti kod.  .
A danes vzeti kje, ne znain,
iileb krub.a le še v shrambi hnam!
Hleb kruha, to veliko ni,
če smem povedati, za tri:
za vas, za me in še za psa,
ki tudi rad svoj grižljaj ima.« L e n k a :       Je modro svetec božji del: Tončka :    »Hleb kruha deš? Bodi vesel!
Razreži ga aa kose tri,
pa vsak naj delež svoj dobi.« Lenka:       Je kuhar hleb edini vzel,
na troje rezati začel.
Potrka... Beden siromak
se svetcu zgrudil je na prag. Minka :        >Če imaš, dajk Leuka:                                — je kuhar del,
a svetec je drugače htel: Tončka :     >Ne vidiš? Od gladu medli!
Takoj naj delež  moj   dobi!« L e n k a :       Potrka drugi siromak
za kruh, še revnejši prosjak.
In svetec božji ne mudi,
knih   kuharjev   mu podeli...
Potrka v tretje.   Psetov   kos
odnesel je ubožec bos.
Nevoljno kuhar godrnja,
a svetee božji se smehlja: Tončka:    >Ce božja volja ni, pa ni,
da siti v p6steljo bi šli.
Le to narobe bi bilo,
če se zglasi za kruh še kdo.«                               .    .
Lenka :       Potrka res. Minka :                         >No, kaj pa bo?<
I- e n k a :       Nevoljen kuhar je tako.
Odpreti svetec mu veli,
proseče k nebu vpre oČi.
112
Z neba začuje tisti čas prosjakov trojih sveti glas: Natašica:    >Odpri in vzemi in preštej!«
L e n k a :       Odpira kuhar vrata. Glej,                                                                 ,
pred vrati troje voz stoji, na njih zapisano stoji: za kruha kos po voz blaga, za Jošta, kuharja in psa. Marija :   Ljube moje! To je lepo. Potrka v tretje... (Trkauje na levi.) Kaj
pa to? Marta:   0  Bog!   Gospod Stiskalčič!   Po uajemnino  prihaja.  Otroci,  pojdite!
(H vratom, da bi odprla.) Pojdite!                                                                  i
D e k 1 i c e :   Lahko noč, gospodična Marta! Lahko noč, gospodična Marija.           1
Marija :   Lahko noč, male! Molite same. Kmalu pridem za vami.                       1
D e k 1 i c e  (odhajajo na desno.  L e n k a čaka za priprtimi vrati in izgine šele,     j
ko je gospod Stiskalčič piišel in povedal svoje).                                               I
Stiskalčič :   Trkam, čakam. Ne vem, kakšen red je tu. Ampak jaz ljubim      i
red. Red mora biti. Mufi sein! (Se nerodno pokloni.) Dober večer!                  I
M a r t a :   Klaiijam se, gospod, klanjam se. Izvolite sesti. Naše sirotice so ve-      J
čerjale. Zato nisem mogla takoj odpreti.                                                         |
M a r i j a :   Izvolite, gospod Stiskalcič. (Mu nudi stol.)                                           \
Stiskalčič   (sede): Prosim. Ampak, kaj sem že rekel? Da, red, red. To je
najvišje, red. M a r t a   (je vzela iz omare steklenico vina in. mu ualiva):  Zares, gospod. Tudi
moje mnenje. Red mora biti. Izvolite, gospod, pokusiti.
Stiskalčič :   Red vlada svet. (Pokusi vino.) Izvrstno vino pijete.                     j
(Konec prihodnjič.)         1