O NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI Modest P. Musorgski: HOVANŠČINA °PERA - GLEDALIŠKI LIST: ŠT. 11-1954-55 PREMIERA DNE 11. JULIJA 1955 (v okviru III. Ljubljanskega festivala) Besedilo napisal: Modest P. Musargskl Prevedel: Josip Vidmar Dirigent: Bogo Leskovic Režiser: Hinko Leskovšek Asistent režiserja: Drago Fišer Koreograf: Pino Mlakar Vodja zbora: Jože Hanc Scenograf: alkad. sliJkar Maks Kavčič Osnutki kostumov: Vladimir Žedrlnskl Izdelava kostumov: Gledališka knoj ačnlca pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Inspicient: Peter Bcdjandč Odmski mojster: Celestin Sancin Razsvetljava: Silvo Šinkovec Lasulje din maslke: Janez Mirtič, Emilija Samclnova in Tončka UdermaiMuva Modest P. Musorgski: HOVANŠČINA Ljudska glasbena drama v petiih dejanjih. — Dokončal in instrumenti ral N. Rinis ki - K o rs altov, finale po originalnih ternah Musorgskega napisal Bogo Leskovic Knez Ivan Havanski, poveljnik strelcev Knez Andrej Havanski, njegov sin Simeon Car Danilo Merlak Miro Brajnik Knez Vasilij Goliicin Drago čuden Bojar Šaikloviti Samo Smerkolj Dosifej, poglavar sekte st a rove rc e v Zdravko Kovač Marfa, mlada vdova, starovenka Elza Karlovčeva Pisar Ljubo Kobal Ema, deklica iz nemškega predmestja . . . Manja Mlejnik ova Varsonovjev, Golicinov zaupnik . Anton Prus Kuska, strelec Ivo Anžiovar Prvi strelec Anton Prus Drugi strelec Alojz Ambrožič Tretji strelec Pavle Oblak Strelci, staroverci, dekleta v službi Ivana Ho-vainskega, perzijske sužnje, ljudstvo. Poleg opernega sodeluje zbor in orkester Slovenske filharmonije in člani Komornega zbora Radiia Ljubljana Slike iz uprizoritve Wolf - Ferrari j evih »Štirih grobijanov« in z Ljubljanskega festivala izdelal Foto Vlastja GLEDALIŠKI LIST° OPERA 1954 ŠTEV. 11 1955 HINKO LESKOVŠEK: MODEST MUSORGSKI: H0VANŠČ1NA Dan pred smrtjo, dne 28. avgusta 1880, je Musorgski napisal svojemu velikemu prijatelju Stasovu netenj ibežnih vrstic: »O grešniku Musorjaminu lahiko povem samo to, da je v tem trenutku ob pozni nočni luri stvoril sceno iz »So-ročimskega isejma«, kajiti Hovamščina je malone končana. Toda instrumentacija — o Bog, le čas! — Upajmo, da bo Musorjanin ostal zvest temu, o čemer je (vedno govoril: svoji novi še neodkriti poti — in zdaj pred koncem se naj ustava? — Nikoli več! Le hrabro naprej!« Ta dan je odločil, da je tudi Hovanščina 'kot vse opere Musorgskega ostala nedokončana in je morala počakati ure, ko je marljiva roka Rimskega-Korsa-kova dala delu obliko in z instrumentalno obdalaivo itako fiziognomijo, kot jo poznamo skoraj iz vseh uprizoritev na svatu. Kot pri drugih predelavah tudi tukaj ni bilo mogoče izbrisati iz dela tisto novo osebno moto, ki jo vnaša v predelavo vsak velik skladatelj pa tudi majpiatatnejši in (najnatančnejši predelovalec. Kljub vsemu se ne moremo otresti mogočnega učinka elementarne glasbene tematike tega velikega duha, ki je vse življenje iskal samo novo pot, ki je bila drugim še skrita in na kateri mu je človek iz ljudstva pomenil svet, v katerega je bilo treba pronikniti. Kajti njegova neutešna žeja je biila, ne samo »spoznavati to ljudstvo, ampak se pobratiti z njim. Strašno, a vendar lepo!« Tako j« osam let pred smrtjo pisal Stasovu in pozneje tudi potrdil sloves velikega oblikovalca ljudskih karakterjev in mase, ki se pod njegovim peresom oblikuje v ogromno telo, ki zaživi v tisočerih drobnih niansah. Vsi čustveni vzponi, od majvečje življenjske radosti do najgloblje bolečine ter nepopisne groze v blaznem početju in duševni temi, se prelivajo skazi neštete like, ki jih je Musorgski ravno zaradi teh ekstremov tako zelo ljubil. Saj si je postavil za moto svoje umetnosti: »Odr krivati naj nežnejše odtenke človeške nature iin ljudskih mas ter neprenehno orati nepoznano ledino tega malo znanega sveta — to je .resnično umetnikovo poslanstvo! Upodabljati zgolj lepoto v čisto materialnem smislu pa je otročarija — to so otroška leta umetnosti. Zato brez strahu skozi viharje, čez neznane globine in čeri k novim obalam!« V istem pismu Stasovu pravi, da »v ljudskih masah in v posameznih individiuih vedno najdemo najtanjše odtenke, ki se večkrat odtegujejo človekovemu opazovanju, odtenke, ki jih še nihče ni proučil. Odkrivati in spoznavati jih — ali ni to lepa naloga? In v naši Hovamščini bomo vse to poizkusili.« Tako je nastala velika ljudska drama, ki je odkrila vse bogastvo, lepoto in strahoto človeškega čustvovanja in nehanja, obenem pa potrdila geslo najglobljega človečanstva, ki si ga je na začetku svoje ustvarjalne poti postavil Musorgski. Mogoče bi nam dojem o ustvarjalni sili Musorgskega pomagale 315 odkriti vrstice velikega misleca Dostojevskega, ko je nekoč napisal: »Če sem bil kdaj resnično srečen, potem se je zgodilo to v dolgih nočeh, sredi ekstatičnih upov in sanj in strastne ljubezni do svojega dela, ko se je vžigala moja fantazija in sem začel živeti s slehernim človekom, ki sem ga ustvaril; ko sem začel živeti z njim kot z bližnjim sorodnikom, kot z bitjem, ki v resnici živi, ki sem ga ljubil, s kaiterim sem delil radost in žalost in za katerega sem prelil tudi solze nenadne bolečine.« Tako se je začel boj za vsebino in obliko te velike ljudske glasbene drame, boj, ki je trajal do konca življenja in Sz katerega so se nam ohranili le originalni zapiski velikih scen, ki jih je bilo treba združiti, dokončati in dopolniti; v tej dokončni obliki je v redakciji Rimskega-Korsakova Hovanšči-na nastopila pot po vseh svetovnih odrih in vedno znova navduševala velike oblikovalce opernega odra, ki so v nijej našli nenavadno izpolnitev najgloblje čiloveikave itopavedi in možnost oživljenja vseh tistih nebrzdanih človeških strasti, ki jih nobena operna kultura ni mogla prikazati tako elementarno, tako silovito in neposredno kot umetnost Musorgskega. Idejo za ustvaritev Hovanščine je Musorgskemu dal Stasov. Nemirna doba pred nastopom Petra Velikega je s svojimi globokimi in ostro nasprotujočimi idejnimi silnicami nudila obilo možnosti dramskega oblikovanja in tako se o e Musorgski ves predal tej veliki zgodovinski prelomnici, ko se je v letih 1682—1689 začel podirata stari red in se moral umakniti sodobnejšemu pojmovanju državne ureditve pod Petrom Velikim. Musorgski sam ni simpatiziral z reformami Petra Velikega, saj jih je v pismu Stasovu imenoval nečloveške: »Peter je dal pobiti vse blazneže in zamaiknjence: to je bilo njegovo veliko dejanje. Toda policijska služba ije toiila pod Petrom ista kot prej in vohunstvo je cveftelo kot nekoč.« Iz njegovega pisanja je raz- vidno, da skladatelja pri oblikovanju Hovanščine ni zanimalo toliko, kakšen je novi red Petra Velikega, kakšen je napredek njegovih reform, zanimal ga je človek v dobi prehajanja oblasti, v dobi krvavih spletk, državnih in osebnih intrig, v dobi najgrozmejšega duševnega iboja med bogom in hudičem, med starim redom, ki je ustvarjen po stoletnih tradicijah, in novim ustrojem, ki v svojem fanatičnem zagonu nima časa za individualne duševne probleme ljudi. S pravo slastjo se kot Dostojevski potaplja v svet najgloblje duševne bolečine in zbeganosti, zastavlja si probleme človeške narave, ki ne pozna neomadeževanih herojev to sfriziranih borcev za svolbodo. Musorgskega zanima zemlja, zanimajo ga bitja, ki so zrastla iz blata predmestja v enaki meri kot knezi in ibojarji, zanimajo ga vse tiste izgubljene duše, ki se klatijo po zemeljski olbli, noseč s seboj ideje propada, ideje strahotnega zla, najgloblje bolečine in nadčloveškega življenjskega odpora. Vsi ti Varlaami, Hovanski, Dosicfeji in Dimitriji, vsi so obsedenci, vsi so nositelji negativnih teženj, toda njihovi elementarni karakterji so zrastli globoko iz zemlje, ki jih je rodila, zato so vsi ljubljenci Musorgskega. Kaj bi Musorgski počel z junakom kot je Peter Veliki, ko ga je bolj zanimala strastna zamaknjenost Dosifeja, ko so ga bolj privlačevali z zločinom ožigosanji karakterji Borisa, Havanskega, Šujskega in za katere je ravno v problematiki globokih duševnih pretresov našel presunljivo, edinstveno glasbeno govorico. Ni ga zanimal ne Wagnerjev čisti junak, ker ga ni priznaval, ne heroj, kot ga je ustvaril Glinka v operi Susanin. Privlačeval ga je človek v borbi z najhujšimi strastmi in poželenji, človek v najkri-tionejšem obdobju boja za človeški obstoj, skratka, problem vseh teh indi-viduov kakor tudi velikega kompleksa, ki se mu pravi ljudstvo. To ljudstivo, ki ga oblastniški hlapci ženo na veliki trg, da lačno, raztrgano in bedno vpile 316 »slava in čast« Borisom in Hovanskim, to ljudstvo, ki ob vseh spremembah prej okuša grenkobo biča, preden je doibilo skorjo kruha. Vsi ti potepuhi, vojaki, priganjači, verski zamaknjenci, blazneži lin zločinci in sektaši so dobili svojo muzikalno govorico, s katero postanejo nositelji velikih dram, najglobljih konfliktov in najveličastnejših scen. Mogoče ni prav, če bi vse to imenovali naturalistične alti realistične zgodovinske scene. Vedno, kadar sem imel priložnost doživeti na odru Borisa ali Hovanščino, se mi je vsiljeval vtis velikih in slikovitih historičnih vizij, ki skušajo pričarati velika občutja bolj s svojimi konitrastiraj očimi barvami kot pa z izrazito naturalistično potezo. Zato >bi se bolj nagibal k mnenju De-bussyja in Ravela, ki sta v Musorg-skem videla v prvi vrsti ustvarjalca velikih scenskih podob, naslikanih včasih le z maloštevilnimi barvami, ki pa v kontrastih zapuščajo vtds čudovite galerije nepozabnih podob najglobljega človekovega doživetja. Tudi Musorgski sam se je v svojem umetniškem nazoru bolj nagilbal k slikovitemu v celoti kot pa k nekakšni montaži realističnih detajlov. To dokazuj ejo predvsem veliki množični prizori, ki so najvernejši nosilci njegovega umetniškega pojmovanja. Nedvomno je 'ravno prijateljstvo s slikarjem Rjepinom dalo Musorgskemu pobudo za velike vizije, ki jih je razvijal na vseh glasbenih področjih, od pesmi preko simfonične pesnitve pa do opere. V Rj epinu ije skladatelj našel umetnika, ki je v svojih umetninah .potrjeval to, kar (je Musorgskemu bil cilj ustvarjanja: iskanje in upodabljanje človeka z vsemi njegovimi strastmi in napakami. Mogoče ibd lahko celo trdili, da so bili Rjepinovi »Vlačilci na Volgi« v likovnem smislu predhodniki tega, kar je ustvaril ter poglobil pozneje Musorgski. V ta namen je skladatelj najtenkočutneje prisluhnil vsem vibracijam človeške govorice in ji skušal dati čimbolj neprisiljeno melodično linijo. Toda ta ni ibila nikoli sama sebi namen, temveč je služila izpovedi človeških karakterjev, ali pa je bila v službi dirkanj a določenega okolja ali občutja. Toda vrnimo se k Hovanščini. Smo v dobi najviharnejših dogodkov pred nastopom novega carja. Preko veličastnega prizorišča preteklosti koraka mogočni knez Hovanski, ki hoče s pomočjo strelcev okronati za carja svojega edinega sina Andreja. Njemu od strani je nekdaj vplivni knez Mi-šecki, sedaj vodja 'razkolnikov Dosifej, ki je zavrgel ves posvetni blesk ter se predal mistični ideji, da samo stara vera lahko obnovi svet in ga pripelje nazaj na pravo poit. Mogočna sta oba kneza tega in onega sveta, toda njune težnje niso kronane z uspehom. Re-gentinja Sofja, ki vlada namesto mladoletnega ibrata Petra si je zadala nalogo, da načrtno uniči oba Hovanska. V ta namen pošlje svojega zvestega služabnika Šaklovitega, da ubije Ho-vanskega. Vodjo razkolnikov Dosifeja pa hoče uničiti Peter, ki si je že ustvaril svoje polke kot glasnike nove oblasti. Med usodami treh vplivnih knezov pa se odigrava drama večno trpinčenega ljudstva, drama vseh tistih malih ljudi, ki se skušajo umakniti groznim kolesom oblastnikov sveta, in ta drama postane poglavitni problem Hovanščine. 2e v prvem dejanju vidimo na trgu narod, ki ga strelci z orožjem v rokah pripravljajo na »vesel« sprejem mogočnega kneza Havanskega, ki z ognjem in mečem drži v rokah moskovska predmestja ter s plenjenjem, umorom in požigom dela red med prebivalstvom. Toda to niso več tisti mogočni strelci zadnjih let, to je samo še tolpa lačnih, podivjanih in pijanih oihioležev, ki slutijo ob prihodu Petrove vojske bližnji propad in se še v zadnjih trenutkih izživljajo v ropu, umoru in požigu. Po trgih pa se zbira zbegano ljudstvo in čaka nastop prihodnjega oblastnika; njihovi pogledi razodevajo strah pred novim ibičem, ki že kroži nad njihovimi glavami. Vedno burnej- 317 še je vrvenje na trgu; strelci delajo z biči red, uporneže pa v verigah vodijo čez trg v svarilo vsem, ki bi se hoteli upirati. Toda le kratkotrajna bo še oblast Hovanskega in njegovih strelcev. Kajti v (kolibi na 'trgu že diktira Saklo-viti pisarju ovadbo zoper Hovanskega, češ da je izdajalec, ki hoče svojega sina narediti za carja. Šakloviti je bil nekdaj vpliven ibojar, toda z nastopom Hovanskega je njegova slava upadla. Pisarjeve oči plašno begajo preko napisanih vratič, :kajn 'tako je delo dobilo za avtorja dokončno obliko. Nova predelava »Borisa Godunova« je bila v krogu bližnjih znancev vsekakor poznana. Musorgski ga je (prikazoval z avdicijami svojim občudovalcem s pomočjo dveh sester svojega pobudnika Purgolda, od katerih je bila Ana pevka in Nadežda pianistka. In prarv v Purgoldovem domu so delo spoznali nekateri vidni člani Impera-torskega teatra. Iz tega kroga je iRondratijeivu, ki je tbil navdušen nad samoniklostjo dela, uspelo izsiliti od vodstva Opere privoljenje, da bodo za njegovo benefico izvedeni trije prizori iz »Borisa Godunova«, gostilna in še dve poljski sceni. Med pripravami za to izvedbo je Musorgski 1. 1873 pisal Stasovu: i»Hitim na vajo ... Biti ali ine biti, to je zdaj vprašanje!« Čeprav pri tej priložnosti niso bili prikazani najpomembnejši odlomki — Borisovi prizori in prizori z ljudstvom —, je okrnjena izvedba vendarle dosegla tak uspeh, da je avtor isti večer v zdravici Rimskemu-Korsakovu in njegovi ženi lahko izrazil željo, da ibi bilo izvedeno celotno njegovo delo. Ta želja se mu je uresničila leto kasneje, a tudi ta podvig ni bil izveden brez nemajhnih težav. Saj so nasprotniki novoruskega narodnega glasbenega stila, pri katerem je bil Musorgski med »veliko petorico« najradikalnejši, (med temi nasprotniki pa je bil eden glavnih direktor Opere Napravnik, ki je bil po rodu Ceh!) v en glas govorili, da je Musorgski »zelo simpatičen, .le da ije škoda, ker se je kot skladatelj tako oddaljil od prave poti...« Ker pa uprava Opere ni hotela odstopiti od prvotnega sklepa, da dela ne bo izvedla, je skladatelju priskočila na pomoč pevka Platonova, ki si je zavoljo svojega ugleda v javnosti in kot nositeljica repertoarja lahko upala pismeno zahtevati od intendanta Imperatorskih -gledališč: »Za svojo be-nefico zahtevam izvedbo Borisa Godunova, sicer zbogom, pogodbe za podaljšanje angažmana ne bom podpisala in pojdem ...« »Sredi avgusta — nadaljuje gospa Platonova — se je vrnil intendant Gedeonov iz Pariza, kamor sem mu poslala ultimat, in prvo, kar je dejal Lukaševiiču, ki ga je pričakal na kolodvoru, je bilo: »Platonova zahteva za svojo benefico Borisa — kaj naj naredimo? Saj ve, da nimamo pravice izvesti delo, ki je ibilo že enkrat odklonjeno. Sklical bom odbor, da delo ponovno pregleda. Morda bo spremenil svoj sklep in tako bo oblika rešena ...« Toda odbor je vztrajal pri svojem prvotnem sklepu. »Zakaj ste delo ponovno odbili?« je vprašal Gedeonov Ferrera, ki je bil predsednik. »Dovolite, sivetlost — je pripomnil na vprašanje Ferrero — prijatelj Musorg-skega, Kjuj vodi proti nam ogorčeno borbo v ,Petrograjskem vestniku*. Še včeraj je...« in Ferrero je izvlekel iz žepa izrezek iz časopisa. »Prav, pa ne bom vež sodeloval z vašim odborom, dal bom delo izvesti tudi brez vašega pristanka!« »Drugi dan — nadaljuje Platonova — me de poklical intendant in mi nemiren in ves nervozen odkrito očital: »Glejte, draga gospa, v kaj ste me prisilili: v nevarnosti sem, da zaradi vašega Borisa izgubim položaj. Ne raziumem, kaj najdete lepega v tem delu? Dobro veste, da do teh vaših novotarij ne gojim nobenih simpatij, Iz naše nove uprizoritve Wolf-Ferrarijevih »Štirih grobijanov«: Marina — Nada Vidmarjeva; Cancian — Zdravko Kovač; Simon — Friderik Lupša; Lucieta — Maruša Patikova ni Filipeto — Janez Lipušček 328 zdaj bom pa zaradi njih imel še sitnosti!« »Veselila sem se — pravi Platonova napreg — da so premagane vse zapreke, 'ko že nastopi nova. Direktor Napravnik, ki je itajil svojo jezo, je, da bi stvar zavrl, prepričal intendanta, da ima premalo časa za naštudirani e dela... Tako smo sklenili, da bomo imeli vaje pod vodstvom Musorgskega pri meni doma, medtem ko so zbor vežbali v gledališču. Vadili smo z ljubeznijo im smo že čez mesec dni zahtevali od iNajpravnika vaje z orkestrom. Napraivnik nas je neljubeznivo sprejel, a ker je že sprejel dirigiranje, ga ge tudi izvedel vestno in sposobno, kar moram priznati.« Delo je ibilo ob največjem navdušenju poslušalcev (izvedeno 24. januarja 1874 v Marijanskem teatru v Petrogradu. Po premieri je Musorgski zapisal na prvo stran opere: »Vsem, ki ste mi s svojimi nasveti in simpatijami do mojega poštenega dela omogočili uresničenje naloge, ki je vtkana v osnovnem principu Borisa Godunova — iposvečam srvoje delo!« Po dvajsetih predstavah pri polni hiši je delo že tako prodrlo, da so študenti na bregovih Neve poskušali posnemati izbore razbrzdanih množic iz »Borisa«. A kajpak, da pri tem mi izostala neizbežna reakcija, kii je seveda najprej prišla do izraza v kritiki. Drugi dan so izšle kritike Kjuja, Strakova in La'rocquesa, iz ka- terih je poleg nerazumevanja videti tudi zavist. Književni kritik Strakov je označil tekst Borisa Godunova kot nekaj brez primere neprirodnega. Larocques je poudaril glasbeno fragmentarnost, spotaknil se je nad avtorjevo trpkostjo in mu je očital, da ne zna pisati za človeški glas, in je zaključil: »Žalostno je občutiti, kako naš glasbeni realist vendarle izkaže nekaj odlik ...« Tovariš iz »petorice«, Kjuj, pa zaključuje svojo kritiko: »Vse te napake izvirajo iz nezrelosti, iz nezadostne avtorjeve strogosti do sebe, iz naglice v ustvarjanju, naglice, ki je tudi Rubinsteina in Čajkovskega privedla do posledic.« Svoje ogorčenje nad takimi kritikami je izrazil Musorgski »generalissimu« Stasovu: »Morda je ibilo potrebno, da je Boris ugledal dan, da spoznam ljudi in samega sebe. Način Kjujevega članka je vreden prezira.« Medtem je Napravnik, iki je bil očividno hud nad zunanjim gledališkim uspehom, delo od predstave do predstave cinično krajšal v najboljših prizorih, tako da je Stasov ugotovil, da je »usoda naših oper enaka usodi nemočnega piščanca v rokah ivisemogočnega kuharja.« Po intervencijah nasprotnikov je tako okleščeno delo bilo 1. 1876 vzeto z repertoarja, da je nato samo po zaslugi Rimskega-Korsakova po smriti Musorgskega 1. 1886 in pozneje 1905 spet prišlo na oder. In medtem ko je »Boris« v priredbi Korsakova obšel vse glavne svetovne odre, pa je pravi »Boris Go- Pravi užitek je kaditi cigarete Morava izdelek ljubljanske Tobačne tovarne 330 dunov« Musorgskega še vedno ležal v arhivu, dokler ni šele 1. 1928 zmagoslavno vstal. Če pomislimo, kako je sam avtor označil tendence svojega »Borisa«, je nekje tudi razumljivo, zakaj pravi »Boris« ni mogel prej vstati. Saj piše Musorgski: »Hočem prikazati ljudstvo: spim, a ono se mi prikazuje v sanjah; jem, a nanj mislim; pijem, d n spet mi je pred očmi: edino, kar ni potvorjeno, je — ljudstvo. To je ogromna celina, to je vse — in brez maske! In kakšno skrito blago nudi glasbeniku izraz človeka iz ljudstva, 'in to bo vse dotlej, dokler ne ibo Rusije prekrila invazija železnic. Kako neizčrpen rudnik je, da zajameš vse, kar je nepotvorjenega, življenje ruskega človeka iz ljudstva!« Pri takih skladateljevih tendencah je seveda jasno, da je moralo preteči nič manij kot petdeset let od nastanka, preden je bil pravi »Bonis« prvič izveden šele po revoluciji v Rusiji. SOROČINSKI SEJEM Da se je Musoirgski lotil komponiranja komične opere »Soročinski sejem«, je treba iskati vzroka predvsem v njegovem nagnjenju k humorju. To je tudi vzrok, da je s stališča komičnega označil vsakdanje rusko življenje: »Lepi zvoki so vedno lepi in ti očaru-jejo Malorusa, medtem ko ves z maslom zamazan uživa cmoke, da požira hkrati cmoke i,n tudi lepe zvoke ...« Zunanji vzrok, ki 'je Musorgskega vzpodbudil k delu za novo opero, pa je bilo poznanstvo z odličnim basistom Petrovom, ki je bil privrženec ruskega narodnega gledališča tudi na področju opere v smislu Glinkovih tradicij. Musorgski je začel pisati opero iz maloruskega življenja, od koder je bil tudi njegov prijatelj, in je v ta namen obdelal Gogoljevo, z lokalnim humorjem prepojeno pripovedko »Soročinski sejem«. Muso.rgski je izdeloval to delo v najhujših okoliščinah do poslednjega diha. Vsakodnevno delo v navadnem uradu, naporno istočasno komponiranje drugih manjših del, a tudi opere »Hovanščina«, oslabelo zdravje in vedno večja materialna revščina so vzroki, da tega po zamisli 'genialnega dela ni dokončal. Razen tega je tačas umrl tudi Petrov, im ker je to bi.l »človek, ki ga je na svetu najbolj imel rad«, je razumljivo, da mu je ta izguba ohromila invenciijo, ki naj bi po prvotni osnovi črpala samo iz komike in smeha. V .takem razpoloženju je njegovi imvenciji gotovo bolj ustrezala mračna atmosfera »Hovanščine«. Po smrti Musorgskega so to delo predelovali in dokomčavali različni skladatelji: Ljiadov, Kjuj in Čerepnin, ki so se pa vsi preveč oddaljevali od zapiskov Musorgskega. Končno je delo po originalu in s sodelovanjem Šebali-na rekonstruiral Lam m in se delo v tem izdanju oo o v Tavčarjevi ulici Točimo specialna vina Vsak dan sveže ribe Priporoča se kolektiv!