Ocene in poročila
OB PREGLEDU HRVATSKE KNJIŽEVNOSTI
Iz razumljivih razlogov bom spregovoril samo o hrvatskem delu Ravbarjeve zanimive in koristne knjige,' in sicer seveda predvsem o novejši hrvatski književnosti.
Knjiga Miroslava Ravbarja nima pretenzij, da bi bila znanstveno delo v navadnem pomenu besede; gradiva ne zajema raziskovalno, analitično, temveč sintetično, pregledno. Preprosteje povedano, hoče biti učbenik in ravno od te plati jo je treba tudi oceniti.
Takoj naj pripomnim, da je hrvatska književnost v nji obdelana tako po svojem pomenu kakor tudi po zadnjih rezultatih vede o književnosti. In ko smo že pri tem, je treba z zadoščenjem poudariti, da je imel avtor v glavnem pri roki vse, kar je veda ugotovila kot dejstvo. V tem smislu je Ravbarjev učbenik delo, ki je dobro informirano in obenem dobro informira svoje povečini mlade bralce o stanju in uspehih hrvatske književnosti. (O drugih književnostih bo mogoče povedal svoje mnenje kdo, ki je bolj poklican.)
Dolga je vrsta prednosti tega dela, od grafične opreme do razjKireditve gradiva. Avtor se je pri periodizaciji držal že ustaljenih potov. Obdobje novejše književnosti,
t Miroslav Ravbar, Pregled hrvatske, srbske in makedonske književnosti. Založba Obzorja, Maribor 1958. Str. 436.
115
ki bi se nanj rad ozrl v tem prikazu, je razdelil na dve poglavji: 5. Narodni prerod in romantika (v tem obdobju avtor loči dve književni generaciji in navaja oddelka: Prva romantična generacija — ilirizem — in Druga romantična generacija — hrvatska književnost v dobi absolutizma in nagodbe), 6. Realizem, 7. Moderna, 8. Najnovejša književnost. Ljudsko pripovedništvo je obdelano posebej, na koncu knjige, najbrž zato, ker ga je prispeval drug avtor (Stanko Janež).
Kar se tiče periodizacije, je moral avtor izoblikovati svoje poglede pravzaprav glede na širšo celoto, ki je z njo želel zajeti gradivo: ne gre namreč samo za eno književnost (v konkretnem primeru hrvatsko, temveč za tri, hrvatsko, srbsko in makedonsko, zato je bilo treba najti za vse tri istoznačne periode. Tako se je zgodilo, da avtor ni sprejel termina »obdobje Avgusta Senoe« (čeprav bi ga bil lahko). Ravno tako je nenavadno (in to se, mislim, nanaša na vse tri književnosti), da je v eno obdobje vključeno vse ustvarjanje od zloma Avstrije do danes, torej v dobi štiridesetih let (1918—1958), obdobje, ki se deli vsaj na dva oddelka in je v vsaki izmed teh književnosti pomenilo najvišji vrh.
Se ena pripomba: ker gre za knjigo, ki bo v rabi predvsem kot šolski učbenik, bi bilo treba po mojem mnenju posvetiti več pozornosti uvodnim odstavkom v posamezna obdobja. Vzemimo na primer (tudi tu glede na hrvatsko književnost) uvod v poglavje »Prva romantična generacija«. Začenja se s stavki: »Kot reakcija na klasicizem in racionalizem se je v evropskih književnostih pojavila romantika. Novo gibanje je bilo polno protislovij, zajelo pa je vsa področja: umetnost, filozofijo, politiko« (str. 120). Vse to seveda drži, a je premalo. Pri narodih, kakor so vsi južno-slovanski, so namreč začetki novejših književnosti predvsem nacionalnega in političnega in šele pozneje tudi književnega pomena. Je že res, da je bila tudi hrvatska romantika deloma reakcija na klasicizem (Dubrovčanov), vendar nikakor ne v tolikšnem obsegu, kakor je bila na primer v Franciji. Vsekakor je treba paziti na to, da ne bi dobili učenci vtisa, kot da je umetnost nasploh, književnost pa še posebej, avtonomen proces, ki se razvija samo po svojih »notranjih« postavah in ni del družbene in politične zgodovine posameznega naroda. Na str. 121 je sicer povedano, da je bila Hrvatska pred prerodom »razkosana, gospodarsko šibka«, da ji je grozila nevarnost madžarizacije; vendar bi bilo treba poudariti (in mogoče priložiti še zemljevid razcepljenosti hrvatskega naroda) tudi veliko število raznih kulturnih žarišč, v katerih se je razvijala hrvatska književnost (Hrvatska, Slavonija, Dalmacija, Dubrovnik, Bosna, Istra, Granica...), kar bi še razločneje prikazalo razmere, v kakršnih so začeli ilirci, in pomen uspehov, ki so jih dosegii. Podobne pripombe bi se dalo izreči tudi glede uvodov v druga obdelana obdobja (za realizem še najmanj!), še posebej pa za obdobje najnovejše književnosti, kjer so razmere v stari Jugoslaviji komaj naznačene. V oddelku Književnost v treh obdobjih (str. 297—301) govori avtor skoraj izključno o srbski književnosti (drugače je pa v oddelkih Revije ter Kritiki in esejisti), kakor da v hrvatski književnosti med obema vojnama ni bilo posebnih tokov. To je sicer v obilju nadomeščeno na celih 42 straneh besedila v oddelku, ki podrobneje govori o hrvatski književnosti v tem obdobju, samo da so tam književniki prikazani v obliki portretov, ne pa v razvoju.
Se nekaj pripomb: pri J. Eugenu Tomiču bi bilo treba povedati, da je pisal tudi pesmi, ker so bile Ljeljinke vsaj zgodovinsko pomembne pri podiranju klerikalnih vezi. Nadalje je gotovo krivično, da je Ivanu Dežmanu, Ferdu Beciču in Franju Cirakiju na eni ter Andriji Palmoviću in Rikardu Flieder j u Jorgovaniću na drugi strani posvečena ista pažnja. Se posebej le-ta drugi bi bil zaslužil, da bi bilo bolj poudarjeno njegovo lahkotno pripovedovanje, ki ga deloma še danes lahko beremo.
Nesrečni grof Dragutin Khuen-Hederväi-y je tolikokrat omenjen, vendar bi bilo treba povedati, da Khuen ni ime, temveč del priimka. V obdobju realizma bi bilo treba še bolj poudariti zares odločilno vlogo Turgenjeva, ki je vplival na celo vrsto hrvatskih pisateljev od Senoe do Leskovarja.
Več pažnje zaslužita Josip Draženović in Viktor Car-Emin. Ker so že navedene vse izdaje »Djela hrvatskih pisaca« (urednik Tadijanovič), bi bilo treba pri Lesko-varju omeniti, da je tudi ta avtor izšel v isti zbirki. Cihlar-Nehajev in Marjanovič zaslužita podrobnejšo oceno, seveda v sorazmerju z drugimi. Pri Marjanoviću bi bilo treba omeniti, koliko je storil za populariziranje Kranjčevičeve poezije, kar govori o značaju njegove kritične dejavnosti. Cedomil Jakša je samo omenjen (231), a bi ga bUo treba bolje prikazati, vsekakor veliko bolje od, recimo, Milana Sarića, o katerem izvemo tudi rojstne letnice (274). Geranium ni simbol dubrovniške device, dejanje te Vojnovičeve novele se dogaja v glavnem v Splitu; Flaubert je bil vzor Vojnoviću,
116
ne pa črticam Perom i olovkom (275). V odstavku o Nazorju ni jasno, katera dela so Istarske priče (287). Med pisatelji, ki so vplivali na Nazorja, bi bilo treba omeniti Hugoja in Heineja. Razen tega je o Nazorju težko reči, da »vzorov ni imel mnogo«. Treba bi bilo, navsezadnje, navesti izdaje Nazorjevih del in glavno literaturo o njem, kakor je navedeno tudi pri manj pomembnih pisateljih. Sodba o Domjaniću bi bila lahko manj ostra, kot je v navadi: danes lahko že mirneje ocenimo lepoto njegovih štokavskih pesmi. Več prostora zaslužita Franjo Horvat-Kiš in Ivan Kozarac (295). Pri Krleži ni navedena literatura; treba bi bilo omeniti vsaj Vučetiča (delo je sicer navedeno pri svojem avtorju na strani 335, vendar bi bilo bolje, ko bi bilo to storjeno pri Krleži). Tudi izdaja Cesarčevih del ni natančno navedena. Veliko veliko več pažnje zasluži Wiesnerjeva poezija. Kolarjevo delo bi bilo treba bolj zvezati v življenjem, ker je to njegova pomembna značilnost. Cesaric ni napisal toliko zbirk pesmi, kakor je navedeno na strani 322. Goranova Jama terja zaradi svoje vrednosti več analize in Goranovih del je več kot sedem zvezkov (330), vendar založba žal ni izpolnila te nacionalne dolžnosti. Na koncu puta ni najboljša Matkovičeva drama, to nam je po drami Vašar snova in še posebej Heraklo povsem jasno. Vladimir Popovič zasluži (naj omenim samo poemo Oči) več ko tri vrstice petita, itd. Navsezadnje je škoda, da ni navedeno delo dveh pomembnejših prozaistov, ki še danes pišeta, Slavka Batušiča in Stjepana Mihalića. Popolnoma zanesljivo drži, da ocena Petra Segedina ne ustreza, ker je veliko pomembnejši od prostora, ki mu je odmerjen.
Navedel sem nekaj pomanjkljivosti in gledal sem, da so različne vrste, ker sem hotel s tem pokazati, kaj bi bilo (po mojem mnenju) potrebno za drugo izdajo dopolniti. (Seveda bi bilo treba popraviti napačno ali pomanjkljivo navedene letnice: Starčevič je umrl leta 1896, ne 1895; Mihovil Nikolić je umrl 1951; tudi Pere Ljubic ni več živ: umrl je leta 1952; itd.)
A naj hitro omenim tudi dobre strani te knjige, ki so številnejše od napak. Predvsem popolnost, skoraj bi lahko rekli celo prevelika, glede starejših obdobij. Zakaj je bilo na primer potrebno omenjati (v učbeniku, in sicer za slovenske šole!) razne Vežice, Buzoliče itd., v istem hipu pa Perkovca odpraviti z nekaj vrsticami? Pri modernih pisateljih to ne moti, ravno nasprotno: čim več imen, tem bolje, o njih bo dokončno sodbo izrekla znanost, ko pride čas za to, danes pa je treba registrirati bohoten razvoj književnosti na različnih področjih.
Pri sodbah o posameznih pisateljih je bil avtor skoraj povsod zanesljiv. Ni se sicer čuditi, da mu ni spodletelo pri starejših, že obdelanih pesnikih in pisateljih (omenjam samo nekaj imen: Mažuranič, Senoa, Kranjčevič itd.), ugodno pa je presenetil z lepo označitvijo na primer Krleže, Cesarca, Tadijanoviča, Desnice, Marin-koviča, Kaleba, Vesne Parun itd. Se posebej ugodno zato, ker gre za pesnike in pisatelje, ki se večinoma še zmeraj razvijajo in jih je kot sodobnike teže oceniti. Nasploh je treba še posebej poudariti, da Se je avtor trudil, da bi povsod posredoval izvirne in estetsko orientirane sodbe. To je še posebej pomembno, ker gre za učbenik in ker so bili učbeniki književnosti zelo pogosto samo zbirka podatkov, ne pa knjige, iz katerih bi mogli učenci zajemati tudi estetske spodbude.
Z eno besedo, Ravbarjev Pregled hrvatske, srbske in makedonske književnosti je dobra in koristna knjiga, katere relativne šibkosti je kaj lahko odpraviti, njene dobre strani pa jo že zdaj priporočajo za drugo izdajo. Treba je pohvaliti tudi založbo, da je knjigo okusno izdala. Posebej ugoden vtis napravlja veliko število fotografij, še celo najnovejših pašnikov in pisateljev. Ido Frangeš, Zagreb