— 139 —
Popotevanje po zraku
fivo, čoln po novem zdelan, Štiri noge v zrak moli, Spodaj mizi je podoben, Ce pogled me ne slepi.
Na vervicah zanj privezan Ves napabnen je balon;
,,Ta nas od zemlje privzdigne," Bratcem reče zdaj Anton.
Poln čolnič in ves prostorček Vže je prenatlaoen res;
Vendar Hektor, zvesti psiček, Sede zdaj široko vmes.
A potrebno je, da pride Tudi Mirkov Ijubi konj,
Lep lesen je, na kolescih, In brez njega vsu zastonj!
Vsi brodniki so nemirni, Skok in vrisk je sem tcr tja;
,,Pazi, pazi, da Andrejčka Ne preverneš mi na tla!"
Ivko, najstarejši bratec, Copast si klobiik je vzel
In popotno še čez pleči Lepo torbico pripel.
Tudi ima — kaj ga ne bi? — Od papirja daljnogled,
Da na fanko vse pregleda, Kar nra pride kje na met.
Ivko poje, Hektor laje, Mirko je smehu ves poln,
Tonček z bioem terdno poka Ino v zrak poganja čoln.
Srečen pot, družina mlada!
Plavaj z Bogom v daljni svet; Zdaj uživaš dni najlepše,
Dni otročjih zlatih let!
Lujiza Pesjakova