V SPOMIN SLIKARJU RAJKU ŠUBICU V Mariboru je 2. avgusta 1983 umrl akademski slikar in grafik — likovni pe dagog Rajko Šubic, rojen v Ljubljani 12. marca 1900, ki mu je že v zgodnjem o- troštvu usodna okoliščina zagrenila živ ljenje. Leta 1905 je nenadoma - komaj 40—letni umrl njegov oče, akad. slikar Lojze Šubic, najmlajši brat znanih likov nih ustvarjalcev Janeza in Jurija, ki so bili sinovi vaškega podobarja Štefana iz Poljan nad Skofjo Loko. Rajkova mati se je odločila, da se z otroki preseli v New York k možu, ki se je bil iz ekonomskih razlogov odpravil čez lužo in so mu prva naročila obetala zadovoljive uspehe. Ku pila je že vozovnice za prekooceansko ladjo, ko je prejela usodno sporočilo o moževi smrti. Čeprav je bila vdova Ev- genija, roj. Roter, Korošica iz Beljaka, vedre narave in iznajdljiva — je z otroki v Ljubljani prestajala številne tegobe. Toda s podjetnostjo si je na vse kriplje prizadevala izboljšati gmotni položaj. Zelo rahločutni Rajko je že v osnovni šoli v Ljubljani in v Beljaku kazal iz redno nadarjenost za likovno ustvarjal nost. Po dveh razredih ljubljanske realke se je zvest rodbinski tradiciji odločil za umetniški poklic. Spočetka je želel postati kipar, zato se je devet mesecev učil pri kiparju lin podobarja Ivanu Pen- govu, leta 1919 absolviral kiparski in rez- barski oddelek Umetno-obrtne šole v Ljubljani ter se vpisal na Grafični zavod na Dunaju, toda že leta 1922 je odšel v Leipzig na Akademijo za grafično umet nost in knjižno obrt. Bil je izreden grafik, ki je s subtalno dognanostjo upodabljal z*Lasti detalje in kar s filigransko minu- cioznostjo izražal risarske finese. Toda ves čas se je ukvarjal tudi z akvarelom: tenko je znal prisluhniti naravi in v ti- hotni zbranosti je njene lepote upodobil v pravcati simfoniji barv. Prav do prosojnosti je diferenciral likovno govo rico, ki v prelivajočih se odtenkih iz raža dih zemlje, šum košatih krošenj: žar sonca, plivkanje morja v tahot- nih zalivih. Izredno uspela so njegova tihožitja — spomladansko in jesen sko cvetje v vazah — svojevrstni likovni zapis avtorjeve lirično ubrane meditacije o naravi in ljubezni do nje. Vabila ga je idilika podeželja, lepota zorečih žitnih polj, jesenska melanholija gozdov; rad je imel preproste ljudi, ki žive od zemlje in za zemljo. Z izredno dognanostjo in ve seljem je upodabljal živali — zlasti kon je, pritegovala ga je njihova sproščena dinamika pa zvesta pomoč pri težaškem delu, kar dokazujejo pogostni motivi oračev. Rajko Šubic, ki je odraščal v sen ci življenja, po naravi vase obrnjen, zelo skromen, dobrodušen in neuklonljivo po šten, je vztrajno želel ustvarjati kot svobodni umetnik. Zaradi neustreznih pogojev se precej let ni nikjer ustalil: kljub tegobam je z menjavo krajev us tregel svojemu tihemu nemiru, iskaje srečo in stalen prostorček na soncu. V Beogradu in Novem Sadu se je preživljal z uporabno grafiko, v Ljubljani kot ilu strator pri Jutru, leta 1927 se je odpravil na študijsko potovanje, se dolgo mudil na Moravskem, v Uharskem Hradištu, kjer so bile njegove stvaritve na skupin ski raztavi leta 1928 deležne lepih priz nanj. Ker se je izjalovila zanosna ideja o slikarski koloniji, kjer bi skupno ustvar jali in prodajali svoja dela, se je Rajko Subic vrnil v domovino in se vse bolj uveljavljal kot likovni pedagog: v gim naziji v Kočevju, v zasebni umetniški šo li »Probuda« v Ljubljani, v gimnaziji v Murski Soboti, kjer ga je svojevrstna le pota z nadihom melanholije, značilnost ravninskega sveta, ni pritegnila. Zato se je z veseljem preselil v Novo mesto, pou čeval v gimnaziji in se tam leta 1939 po ročil. Vojna vihra mu je skalila družinsko srečo: leta 1942 je bil interniran v tabo rišču Monigo pri Trevisu, kjer je s pre senetljivo zanesljivostjo in precizno mi- nucioznostjo psihološko dognano upo dabljal svoje sotrpine. Ljubljanski Mu zej ljudske revolucije hrani njegovih 50 listov risb iz internacije. Rajko Subic, ki je bil od leta 1946 do 1951 likovni peda gog v Ljutomeru, se je naposled trajno zasidral v Mariboru, spočetka kot vodja grafičnega oddelka reklamne agencije, nato je poučeval v osnovni in v raznih 199 r strokovnih šolah do upokojitve 1962, traj no prizadevno dejaven, kljub težavam, ker mu je opešal vid. Sploh je veliko ustvarjal s stopnjevano vnemo po letu 1969, ko se je s soprogo, tedaj upokojeno učiteljico matematike, preselil k svoji po ročeni hčerki v Kaštel pri Splitu. Sliko viti obmorski motivi, vsebinsko bogata tematika v pestrem koloritu, tihotni za livi, morska gladina ob svitanju, razpo- kana rdeča prst in ščemeča belina kamna v sončni pripeki, stare zverižene oljke žilavih korenin, simbol kljubovanja živ ljenjskim udarcem. In seveda spet konji pri oranju na odročnem polju ter samot na drevesa v svinčeni sivini kakor otrpla v tišini pred nevihto... V mariborskem stanovanju Šubičevih so vse stene tako rekoč prekrite s slikami. Pripis: Več o slikarju Raiku Subicu gl. lanske Loške razglede in razstavni katalog. Še nekaj besed o portretih: trije otro ški obrazi - Breda, Milena, Jurij - nasli kal jih je njihov oče Rajko Subic. Njega je v rjavih tonih v olju leta 1930 dogna- no upodobil njegov mladostni in v vseh obdobjih zvesti prijatelj Čoro Škodlar, ki je tudi uspešno restavriral portret Alojza Subica, stvaritev češkega slikarja Wo- strya. Rajko Subic je redko razstavljal — nič več po samostojni razstavi leta 1975 v mariborskem Rotovžu ... vse do lani, ko je razstava v Skofji Loki prikazala nje govo likovno bero, nastalo v šestih deset letjih. Ta priložnost je bila zanj izredna afirmacija in bogato čustveno doživetje: od bremena let in bolezni že ves onemo gel je v spremstvu sina, ki je zdravnik v Mariboru, obiskal tudi domači kraj: ves srečen je vpijal lepote Poljanske doline. Po dolgih, dolgih letih se je zadnjič vr nil h koreninam rodov ... Gema Hafner 200