PAV. PLESNIČAR:
Osveta za Kosovo.
fsredi XIV. stoletja je bila Srbija na vrhuncu svoje moči  in  slave. Vladal ji je takrat najznamenitejši vladar   iz   rodovine   Nemanjičev,  car  Dušan   Silni, čigar  smoter je bila združitev slovanskih pokrajin na Balkanu v mogočno srbsko državo. Zal, da Dušan svojih namer ni mogel izvesti. Na vojnem pohodu proti Carigradu (1. 1355.) ga je prehitela prezgodnja smrt ter položila njegove načrte za večno v grob v veliko nesrečo vsega srbskega naroda. »Ne jočem, ker moram umreti, ampak zato, ker vidim odprta vrata, skozi katera bo prihruroel  sovražnik v  našo  deželo,«  so  bile besede,  ki jih je umirajoči car govoril malo pred smrtjo svoji okolici.
Preroške besede Dušanove so se začele naglo uresničevati. Na vzhodu so se pojavile prve turške tolpe, strah in trepet vsega krščan» skega sveta v preteklih stoletjih. Strašni naval je prihajal vedno bliže in dobrih trideset let po Dušanovi smrti so stali Turki z veliko vojsko sredi Srbije — na Kosovem polju!
Pričela se je velika preizkušnja srbskega naroda. Zaman so bili vsi njegovi napori, zaman vse njegove brezštevilne žrtve. Neizprosna usoda je hotela, da so Vidovega dne leta 1389. izkrvavele na Kosovem polju trume najboljših stbskih junakov, med njimi sibski car LazaT sam. Konec je bil države slavnih Nemanjičev, konec srbske svobode — nastopila je strašna doba turškega robstva za ves slovanski Balkan. Bujne srbske poljane so se izpremenile v puščave, saj ni bilo več de* lavnih srbskih rok. ki bi jih 7 nekdanjo ljubeznijo negovale in blago« slavljale. Tujci so strahovali dežele srbskih carjev, ubogi seljak do>
290
mačin se je pa skrival pred krvoloki po gorah, da si ohrani vsaj golo življenje — drugega mu nemila usoda itak ni pustila!
Vidov dan je bil srbskemu narodu dan največje narodne nesreče; bil mu je pa k sreči tudi dan, ki ga je stoletja podžigal na krvavo osveto za Kosovo. In kako bi ga tudi ne! Saj ga je baš Vidov dan najbolj živo spominjal stare moči in slave, mu vlival v žile novih moči ter ga navdajal z neomajnim upanjem v boljšo bodočnost, ki je mo= rala naposled vendarle priti! Preteči so sicer morala dolga stoletja, da se je dvignil iz naroda duh kraljeviča Marka, ki je z mečem v roki planil na sovražnike Srbstva ter jih končno pognal daleč preko meja srbske domovine.
Prva zora bližajoče se svobode je napočila, ko je klical Jurij Pe« trovič Črni (Karadžordže) pod zastavo svoje hajduke na boj »za krst častni i slobodu zlatmi!« Črnemu Jurju se načrti sicer niso povsem posrečili, toda glavno je bilo doseženo: z fetom 1804. se je pričelo med Srbi ono silno gibanje, ki jim je doneslo tekom stoletja končno osvobo« jenje. Iz male, od Turčije zavisne kneževine je postala Srbija 1. 1882. svobodna kraljevina. Dvajset let nato (1. 1903.) je zasedel srbski pre= stol vnuk Črnega Jurja, Peter I. Karadžordževič, ki je dovršil delo svojega slavnega deda ter osvobodil ves svoj rod iz turškega robstva, v katero ga je bila pahnila nesrečna kosovska bitka.
Prišlo je 1. 1912. in z njim osvobodilna balkanska vojna. Da bi bila zmaga nad Turki sijajnejša, so se združile Srbija, Črna gora, Bol? garija in Grčija ter osnovale takozvano »Balkansko zvezo« v namenu, da končno obračunajo s turškim gospodstvom v Evropi. Dovolj je bilo krivic, dovolj trpljenja ubogi krščanski raji! Enodušno je bilo mnenje, da je zadati evropski Turčiji smrtni sunek in jo potisniti preko morskih ožin v Azijo, iz katere je bila izšla.
Korenitim vojaškim pripravam so sledile vojne napovedi posamez« nih držav. Prvo napoved je izročila Turčiji Črna gora, njej so sledili dne 17. oktobra 1912. Srbi in ostali sobojevniki. Srbski kralj Peter je ob tej priliki naslovil na svoj narod obširen oklic, ki v njem pravi v zaključnih besedah: »Zapovedal sem v božjem imenu svoji hrabri ars= madi, naj gre v sveti boj za svobodo naših bratov ter za boljše živs ljenje in za napredek kraljestva srbskega.« In dalje na drugem mestu: »Moja vojska bo v Stari Srbiji poleg krščanskih Srbov videla tudi mo« hamedanske, ki so nam istotako dragi, a poleg njih tudi Albance, kristjane in mohamedane, ki deli z njimi naš narod že trinajststo let veselje in trpljenje, srečo in nesrečo. Mi jim vsem prinašamo isto svo* bodo, bratstvo in enakost kakor Srbom. Naša Srbija bo prinesla tja
291
mmw$u ^ETHiPSUT §i»g§$i»vu» srbske lasravE
zaželeni mir in napredek, kakor ga je prinesla pokrajinam, osvobojes nim leta 1877. in 1878.: tam živijo svobodni, napredni, samozavestni in zadovoljni državljani. To življenje moramo zasnovati tudi ob bre* govih Laba, Sitnice, Ibra, Drina in Vardarja. Pozivam vas, dragi bratje, da po močeh pomagate moji hrabri armadi pri tej nalogi in da tudi sami zastavite zanjo vse svoje moči! Zivel moj raili srbski narodl«
To je bilo vrvenja po takratnem Balkanu! Mladi in stari so se poslavjjali od svojih domov ter odhajaJi pod orožje v svesti, da je nastopil veliki čas. Nikjer nobene tesnobe in malodušnosti, saj je bilo bratom na Balkanu vojevanje takorekoč od nekdaj vsakdanje de!o: rod za rodom, ded in oče in neredkokrat viiuk so skupno prelivali kri za svobodo drage domovine.
Dne 18. oktobra z.iutrcj se je tudi kralj Peter poslovil od Beo= grada in se odpeljal za svojo armado v Niš, kjer je bil srbski glavni stan. Desna roka rau je bil slavni vojvoda Radomir Putnik, ki mu je stal verno ob strani polkovnik Živojin Mišič, poznejši zmagovalec na solunski fronti.
Ob pričetku balkanske vojne je štela srbska armada štiri armadne zbore, t. j. nekaj nad 200.000 mož, ki so jim poveljevali prestolona* slednik Aleksander in generali Sepanovid, Boža Jankovič in Mihael Zivkovič.
One srbske čete, ki so imele nalog prodirati proti Skoplju, so se zbirale na dveh krajih: armada prestolonaslednika Aleksandra pri Vranji, ona generala Stepanoviča pa pri Džustendilu na bolgarskih tleh. General Jankovič je dobil povelje zbrati svojo armado pri Kur* šumlju in odtod osvojiti arnavtsko ozemlje tja do Prizrena. Armadi generala Živkoviča je pripadla naloga, skupno s Črnogorci osvojiti Sandžak med takratno Črno goro in Srbijo.
Prevladovalo je mnenje, da se bo odločilna bitka bila na Ovčjem polju jugovzhodno od Skoplja. Zato je bila večina srbske vojske do= ločena za odhod proti temu kraju. Prestolonasled,nikova armada ,je prodirala od Vranje v določeni črti proti Kumanovem, istočasno je prodiral general Stepanovič z bolgarskega ozemlja ter vzporedno pod= piral prestokmaslednikovo armado v pričakovanem boju. Pomagala naj bi deloma tudi tretja armada potem, ko bi osvojila Prištino.
Aleksandrova armada je prodirala v treh kolonah. Od 18. do vštetega 21. oktobra je prodrla vkljub vsem bojem in skrajno slabemu vremenu 36 fcm daleč v turško ozemlje. Dne 22. oktobta so prispela prva poročila o sovražnikovem gibanju. Srbski četaški oddelki, ki so prodirali ves čas pred srbsko vojsko, so javili, da čaka turška vojska pri Kumanovem.
293
Prvi hip se je zdelo, da je zbrana pri Kumanovem vsa turška var« darska armada, ki je stala pod vrhovnim vodstvom generala Zekki« paše. Pozneje sc je pa dognalo, da je zasedel griče severovzhodno od Kumanovega general Fethkpaša, ki je skoval proti načrtu vrhovnega poveljnika drug načrt ter svojevoljno zapustil s svojim armadnim zborom odkazano mu mesto pri Skoplju. Nameraval je namreč zva« biti Srbe v zasedo pri Kumanovem. Ss7ojemu vojaštvu je zato zapo* vedal, naj se vse čete, ki bo nanje zadela srbska armada, povsod ko« likor mogoče hitro umikaj" proti Kumanovem in pustijo, da prodirajo Srbi dalje, sam pa je čakal z veliko močjo severovzhodno od raesta v dolini reke Golema, skrit za griči, dočim je topništvo zascdlo ugodne višine. Toda preudarjenost srbskih poveljnikov in hrabrost srbskega vojaštva sta tcmeljito zmešala račnne turškemu generalu.
Ko je naslednjega dne, 23. oktobra, zvedel Fethi»paša, da se bii« žajo srbske čete po gričih od severovzhoda, je menil, da je to Stepa« novičeva armada ter je sklenil imičiti jo, še preden dospe glavna srbska armada na bojiščc. Mož se je pa jako zmotil: bila je to pre« stolonaslednikova armada, prinašajoča vardarski armadi Zekki-paše polom in konec turškemu gospodstvu na Balkanu.
Vncl se je strašen boj. Srbski 18. in 7. polk sta bila zaradi straš« nei!a topovskega ognja takorekoč decimirana (padel je povprečno vsak deseti vojak). Padla sta tudi poveljnika obeh polkov, brata Glišič, in mnogo častnikov. Vendar se hrabri srbski vojaki niso za korak umaknili. Vzdržali so v neznosnem Rrmenju topov ves dan do poznega večera; šele na dano povelje so se umaknili za svoje utrdbe. Fethi»paša je pa hitel poročat v Skoplje in Solun, da je potolkcl srbsko armado, ki «e v največjem neredu umika nazaj proti Vranji! Med turškim prebivalstvom je seveda zavladalo velikansko veselje, toda Srbi so poskrbeli, da je bilo to veselje prav kratko.
Srbsko armadno poveljstvo je bilo sklenilo prodirati še v isti noči dalje ter pričeti na vsej črti z ofenzivo. Bila je grozna noč. Lilo je lcakor iz škafa in mraz je čimdalje huje pritiskal. Da bi se vojaštvo le malo odpočilo in okrepčalo, na to ni bilo misliti. Po trudapolnem prodiranju je srbsko vojaštvo zasedlo v temni noči svoje nove posto« janke, nakar so se zabliščali srbski refkktorji in osvetlili turške po« stojankc daleč naokolo. Pričel se je splošen napad na turško vojsko. Smrt je imela med njo strašno žetev. Česar ni uniCilo srbsko topništvo, to je pokončala srbska pehota v boju moža z možen. Čez nekaj ur je turška artilcrija popolnoma utihnila.
Še strašneje je divjal boj naslednjega dne, t. j. 24. oktobra. Na 21 fem dolgi progi je navalilo srbsko vojaštvo na turške postojanke.
294
Ob dveh popoldne je bila kumanovska bitka odločcna: Turki so se bili pričeli umikati, Zekkispaša se je poražen spustil z vso vardarsko armado v beg. Turkov je padlo do 8 tisoč, število ranjenih se pa ni dalo dognati. Plen je bil ogromen. Srbi so dobili v roke 61 topov, 6 mi« traljez, 80 velikih šotorov in velikanske množine raznih vojnih po= trebščin. Tudi srbske i/jiube so bile velike; imeli so do 1000 mrtvih in 3000 ranjenih.
SKSSKI VOJMl PiEM PKO KMWaM@YE^
Na postaji v Skoplju so pa čakale silne množicc turškega ljudstva — pijane veselja nad sporočeno jim sijajno turško zmago — da vidijo prvc srbske ujetnike! V tem prisopiha prvi vlak, toda namesto vjetih
295
srbskih vojakov zaglcdajo lastne ranjence, ki jih začno vojaki ncsiti iz voz. Razočaranje je bilo strašnol
V nekaj urah je bilo Skoplje natlačeno turškega vojaštva, toda tudi tukaj ni bilo več Turkom obstanka. Zasledovani in preganjani od silne srbske vojske so se jadrno umikali preko Ovčjega polja, Ve* lesa in Prilepa tja doli proti Bitolju, kjer jih je, kolikor jih ni srečno ušlo, zadela še strašnejša usoda nego pri Kumanovem.
Kosovo je bilo raaščevano in Stara Srbija, zgodovinska zibel srbske države, za vselej osvobojenal Z nepopisno navdušenostjo je sprejemalo prebivalstvo svoje odrešitelje; posebno sijajen je bil spre* jem vojske v Skoplju, Dušanovi prestolnici. Zvonovi vseh cerkva so zvonili, na prestolonaslednika Aleksandra je kar deževalo zelenja in cvetja. V srbskih, bolgatskih in grških cerkvah se je pa zbiralo kr= ščansko Ijudstvo, da se zahvali Gospodu vojnih trum, ki ga je rešil po petstoletnem trpljenju turškega jarma.
Dne 24. oktobra 1922. je praznoval jugoslovenski narod desetlet« nico zraage srbskega orožja pri Kumanovem. V spomin na ta preslavni dogodek so se vršile v Kumanovem iti njega bližnji okolici velike vojaške svečanosti, ki so se jih udeležili zmagovalec kralj Aleksander in celokupna vlada. Slavnosti so prisostvovali zastopniki bratskega Ceškega naroda in nešteti odposlanci iz vseh strani svobodne in uje« dinjene Jugoslavije, saj pomeni Kumanovo vstajenje za naš kakor tudi za ves češki narod — zakaj eno je gotovo: Brez zmage pri Ku= manovem bi ne bilo naše današnje svobode!
Slava kumanovskim junakom, junakom osvoboditeljem!