— 363 — Novičar iz slovanskih krajev. Od Primorja 8. listopada. Ljube Novice! Dopis „starih slovenskih mater iz uniga sveta svojim sedanjim unukinam" smo z veličina veseljem brali in nam je toliko več všeč bil, ker tudi pri nas se taka godi, da tako prijaznima pismica rajncih starih mater do svojih sedanjih unukinj, sosebno kar krajce zadene, silno potrebujemo. Ali pustimo to sedaj in obernimo se na zvonik sv. Urha v Dolini, v kteriga je 26. pret. mesca strela vdarila. Gosp. dopisnik v 89. listu spozna potrebo kalamita na njem; tudi mi smo take misli, vender pa vprašamo: kdo bi moral za kalamit na zvoniku sker-beti, ali farmani ali pa farna cerkev? Farna cerkev je res dokaj premožna, pa zraven tega tudi mnogo veličin troškov ima, zakaj ona šolskiga učenika, nekoliko pa tudi duhovne plačuje in poleg tega še toliko druzih potreb vsako leto ima, da včasih tudi podfarnih cerkva pomoči iskati mora. Je le ona po tim takim v stanu si kalamit oskerbeti ? In ker ne, bi to gotovo dolžnost farmanov bila. Ali farmani Dolinske fare res radi vidijo okinčane cerkve, oiišpane in z gorečimi svečami in evetivnicami obložene oltarje, tode spod pavca se ljudem denar za cerkev nerad zmika, češ: „Naj se cerkev sama oskerbi, saj je bogata". Dolžniki cerkev so pa, kakor drugod tako tudi tukaj, v plačilu mlačni, in sicer zdaj , ko se čeber vina po 8 zlatov prodaja. Res je tudi, da je treba na več strani dajati, in da nektere vasi Dolinske fare za svoje podfarne cerkve dokaj store; — 364 — tako je Borštno-Zabreška soseska lepo cerkev napravila, Podgorska je hišo duhovniga iu šolo sozidalaitd., vender edinost in zložnost, po kteri so nekdaj Bezanje dalječ in dalječ »lovili, je zaspala, in zato se bojimo, da zvonik sv. Urna bo še za naprej brez kalamita ostal. O ti priliki vam še grozno žalostno vest povedati moram, da naš neprecenljivi slovenski pesnik Koseški v Terstu še vedno hudo bolan leži. Molimo za-nj, da nam ga Bog milostno ohrani! Njega zgnba bi domovino našo v serce zadela. Mokričan ¦): lz Postojne* .m. **) Kar mi je že dolgo pri sercu, moram danes razodeti, in poterkati na vrata tistih mož, v kterih naročji spi naprava bolnišnice Postojnske, da naj nam bi povedali kako in kaj? Potreba bolnišnice pri nas je že dolgo spoznana, zakaj po hvale vrednim prizadevanji poprejsniga kresijskiga zdravnika, gosp. dr. Vesel-a se je nabralo 2000fl. za to dobrot-ljivo napravo, kteri znesek se je z obrestmi vred in s tistimi 2000 fl., ki jih je rodovina Winklerjeva darovala za milodaren namen, že narasel do 4400 ti. Misliti je bilo, da častito županije predstojništvo po tem ne bo dalje odlaševalo te potrebne reči in da se bo kmalo napravila bolnišnica. Ali — še je ni! Gospodje! ki imate to reč v rokah: ne dajte se motiti s tem, ako ne morete vsi m vstreči; ?5kolikor glav, toliko misel", tako je bilo in bo, — zaslišite vse, storite pa, kar za nar boljši spoznate. Potreba je očitna, to je gotovo, o tem ni pravde več; denarje tudi imate za to; — tedaj se bo še hiša dobila, čeravno ne popolnoma, pa saj dosti pripravna za ta namen; saj nima bolnišnica ve-ličansko poslopje biti. Pomislite, da je potreba že pred durmi! Že so nek delavci v Vre mu, začeti ondi predore, in pred ko ne se bojo jele že prihodnjo spomlad tudi dela na železnici iz Logatca na Postojno do Vrema. Kaj nek bo, ko bo v naši bližnji okolici tolikšna množica ljudi, med kterimi jih vedno kaj zboli, se mnogokrat tudi legar vname? Vem scer, da delavci na železni cesti imajo o sili svoje bolnišnice in da Postojnska bolnišnica ima prav za prav le za naše soseščane biti. Ali marsikaka nesreča se vedno primeri, da tudi tujimu bolniku — ker je tudi naš bližnji — moramo na pomoč priti. Taka se je ravno sedaj primerila: neko ženo od delavcov na železnici v Barovnici, ki je za vodenico že 3 mesce bolna, so po-tirali iz Verhnike, namest v Ljubljano v bolnišnico , v njeno domačijo v Gorico; ko revo v Postojno pripeljejo, se ni mogla sama več v postelji oberniti, noge so ji bile mertudne, polne starih turov, senjasta na herbtu in križu je ječala bolečin; vse je pod njo šlo. Tako revo naprej tirati, bi ne bilo človeško bilo,— pa kam ž njo, ker bolnišnice ni? — neki reven gospodar jo je vzel v svojo hišo proti temu , da se mu 1 gold. na dan plačuje , vendar pri vsem tem še ni prida oskerbljena. In kaj taciga se večkrat primeri, da ne vemo kam z bol« nikam. Pa tudi za domače, kako dobro in potrebno bi bilo, ako kaki revež zlasti na kužni bolezni zboli, da pride iz tesne koče in od zdravih preč v bolnišnico. Na ktero stran tedaj to reč prevdarimo, povsod se razlega potrebe glas: Napravite bolnišnico! Napravite jo, boljši danes ko juter! Že — sila kola lomi! Iz Ljubljane. Po naznanilu, ki ga je kmetijska družba iz Kočevja sprejela, so se 4. t. m. zbrali on-dašnji g. udje kmetijske družbe in namesto umerliga g. *) Spolnovaiija Vaše prijazne ponudbe z velikim veseljem pričakujemo. Vred. **) Prosimo, cesar ste ponudili. Vred. Kertek-a izvolili predsednika Kočevske podružnice dosluženiga fajmoštra in v čbelarstvu slavnoznaniga g. Jurja Jonke-ta odbornika pa g. Janeza Wieder-wohla in g. Jožefa Braune-ta posestnika in kupca, oba dobro izvedena kmetovavca. Ob enim se je tudi več pridnih in izvedenih kmetovavcov naznanilo, ki naj se izvolijo za ude kmetijske družbe. — Umetni gosp. kaplan Janez Puher v Bledu je po naznanilu »Ljublj. čas." v steklomalarii imenitno reč zuajdel: vsak natis in vsako podobo z bakra, kamna ali lesa — po zgoi sami dotiki stekla zpervotno podobo — na šipo vtisniti , brez da bi pervotna podoba potem se kaj poškodovala. Imenuje pa tako napravljene podobe po slovensko gtičnopise" po besedi tik iu pisano, po nemško „Glasberuhrungsbildera. Gosp. Puher bo več tacih po-dobšin, ktere naj bi se znajdniku v čast „Puhero-typiu imenovali, v veliko razstavo v No vi- Jo rk poslal.