ADAM MILKOVIC: Pravljica iz gozda Preden bpm Dpdal kratkp informativno ocenp Milkovičevega mladinskega dela »Pravljica iz gozda«, s katerim se je dostojno uvrstil med naše mlajše mladinske prippvednike, se mi zdi potrebno omeniti, da je tovariš Milkpvič že več let eden najvidnejših sptrudnikpv ameriške »Prosvete«. V tem listu objavlja svpje fantastične prispevke daljše vsebine, katerim se ppzna bujna domišljija pisa- teljeva. Ne samo, da je od konzorcija imenovanega lista opetovanp prejel »nagradp v dolarjih«, ko se jc s svojimi deli udeleževal nagradnih nateeajcv, temveč tem delom tudi sicer ni oporekati neke posebne literarne zmpžnosti, ki temelji na zrelem opazovanju in vestnem oblikpvanju (»Sužnji krvi« itd.). V naši dpmači književnosti smo redkokdaj srečali njegpvo ime. Pred tedni pa je izdal mladinsko knjižico »Pravljica iz gpzda«. (S slikami opremil Maksim Gaspari. Založila Učiteljska tiskarna). Snov te pravljice je pestra in zlasti za deco nad 10 leti nad vse zanimiva. Zajcta je iz življenja v gpzdu. Pisatelj prikazuje življenje in dogodivščine Samoglarjeve Tpnčke, ki je ušla z mamičinega doma in zašla globoko, globoko v gozdove. Njena družba sp medvedi z Debclpglavcem na čelu, ki so nad vse ljubka prikazen v tej pravljici. Dalje slika pisatelj iz svoje neizčrpne dpmišljije podzemni svet, kamor je zašla Tončka s svojimi gozdnimi prijateljčki. Namah se znajde ta družbica v Afriki med samimi cksptičnostmi. Prippvedovanje je živahnp, razgibanp in ne ppzna stroge meje in mere v rcalnosti podavanja. S tega vidika naliktije priljubljenim G. Th. Rotmanpvim stvaritvam. Milkovičeva »Pravljica iz gozda« ne pogreša niti socialne tendence. Ppsrečen je zlasti zaključek: »Živeli sta še dolgp; srečni in zadovpljni. Pomagali sta revnim, dobrim in potrebnim. Čudežna rpža jima je ustrcgla vsakp željp, ki je bila pravična in plemenita. — Oni dan sem obiskal tovariša Milkoviča. »Ppvej mi, kdaj si pričel pisati in kaj te je zvabilo na Parnas!« sem ga pozdravil in že izvlekel ošiljeni svinčnik iz žepa. »Zgodaj, dragi tpvariš, zelp zgpdaj. Bilo mi je komaj petnajst let, ko sem se pppgu- mil in stopil z zbirko svojih »pesmi« k — Finžgarju. Vlil mi je poguma. »Fant, zaljubljen si, močno zaljubljen,« mi je dejal, ko jih je prcgledal. »Pusti vcrz in loti se prpze!« — Ubpgal sem ga. Sem in tja sem poslal kakp krajšo stvarco v »Mladikp«. V ameriški »Prosveti« pa sem se našel vsega. Ko je bil pred dvema letoma urednik Mollek v Ljubljani, je v svojem intervjuvu laskavp omenil tudi moje literarnp sodelovanje pri »Prosveti«. »Čemu si ppšiljal svpja dela izključno v Amerikp?« Molk. Zamahnil jc z rokp. »Doma nisem niti dpsti.poizkušal. Saj jih poznaš — kritike... Doma je vsaka reč slaba, v tujini jo nam ppkažejo in nas opozore na njene lepote ..-.« Nasmehnil se je trudnp, zamišljeno ... In vendar, si uspel s svpjimi deli? Kar precej. Veš, Amerika ni tako sentimentalna kot pa — — — »Slišal sem, da Te vleče v Ameriko!« »Da, res je. Če se ne bi gospodarske razmere tudi tam takp strahovito zaobrnile, bi nemara že davno odrajžal. Zdaj pa ni več časa za takšna ugibanja ...« je ppkazal, smejoč se, na svojega malega sinčka Mirana, ki je razposajeno privihral v sobo. »Vidiš ga, ves je moj. »Pravljicp sem njemu poklpnil in ppsvetil. Naj ima lep spomin na moje učiteljsko službovanje v Karlpvici, v vasici srcdi smrekovih gozdov.« Obsedela sva v tihem kramljanju. Prijazna vasica Karlovica se je pvijala v noč, ko sem zapuščal prijazen dpm tpvariša Milkpviča. ves zavzet nad lenoto idilične pokrajine, obdane pd temnih smrekpvih gpzdpv, ki so kpt »genre« od nature ustvarjeni za poetičnp prikazpvanje finih dušnih odtenkov, kakršna je »Pravljica iz gpzda«. Lojze Zup«nc.