VINKO DEMŠAR KONTRABANT NA LOŠKO-TOLMINSKI MEJI KONEC 17. STOLETJA Ker se je kmečki živelj v 17. stol. vedno bolj »poklicno« ukvarjal tudi s trgovino na večje razdalje, je deželna oblast želela to vključiti v svoje finance oz. dohodek. Zato so začeli pobirati mitnino (nemški izraz Mittelding prevajajo nekateri sloven sko tudi »sredstvevina«) na raznih krajih. Kmetje so se skušali temu na razne načine izogniti. Kako je bilo to na Loškem? Arhiv SR Slovenije hrani v spisih Deželnega stanovskega urada kar precej podatkov o tem. Arhivsko gradivo o nedovoljeni trgovini oz. kontrabantu na Loškem, kot so tako trgovino tedaj in še v naš čas imenovali, ob koncu 17. stoletja časovno obsega samo nekaj mesecev. Največ zvemo o največjem kontrabantarju Marku Likarju iz Poljanske doline. Urban Marzina, pobiralec mitnine (Einnember der Mittelding) v poljanskem uradu, je pisal 1. decembra 1695 svojemu nadrejenemu v Ljubljani Heinrichu Matheusenu Schweigerju, višjemu prejemniku mitnine, da je v teh dneh postalo jasno, kako so loški podložniki iz hlenovrškega, žirovskega, osliškega in hotavelj- skega urada to jesen na nezakonit način prodali preko deželne meje več kot 160 parov volov, od tega pa samo Marko Likar več kot 60 parov volov.1 Gre za trgovino z voli v obeh smereh. To so počeli v »močnih oboroženih konvojih ob vriskanju in streljanju mimo svojih domov« (...vnd zvoar Markho Likher allein vber 60 paar oxen in Landt hin vnd loider aufgekhaufft, selbige mit starkher armirter Convoij mit Jauchzen vnd Schiessen nachdessen Wohnung zu den tolmeinischen Confin gebracht). Pritoževal se je, da ne počno samo to, temveč se ukvarjajo tudi z drugo nedovoljeno trgovino. Temu pa želi narediti konec in zato se obrača na pristojno mesto. Istočasno je tudi sporočil, da je pretekli petek hotel prodati par volov loški podložnik iz Oslice, Valentin Podobnik, ne da bi plačal mitnino. Marzina ga je zatožil, da je hotel vole prodati »po osliški navadi« (der Mittelding Gebii.hr den osslitschenschen gebrauch nach). Vola so mu vzeli, podložnik pa je izjavil, da se bo pritožil pri višjem prejemniku sredstvevine v Ljubljani za Kranjsko in da ne bo plačal ustrezne vsote. Marzina je pisal, da zaradi pomanjkanja sena ni mogel dlje časa imeti vola in ju je poslal zato v Ljubljano. Njegov predstojnik sedaj lahko sam svobodno odloči po svoje. Poljanski uradnik je še prosil svojega nadrejenega, naj ga obvesti, če bi kje zvedel da je kakšen tolminski kmet nosil funt usnja »mit karkheischer Woleten« (bolete). Da bi bilo vse točno, je pripisal na rob pisma, da sta vola pojedla za osem liber sena.2 Pet dni po prijavi, torej 5. decembra, je že omenjeni Schweiger pisal o teh stvareh dolgo pismo predsedniku deželnega urada (... Herrn Ambt Praesidenten) v Ljubljani.3 Nekatere dele pisma, ki ga je dobil od Marzine, je dobesedno prepisal, le kraj dogajanja vriskanja in streljanja je točno označil. Konvoj volov so tako gnali mimo poljanskega urada (dass ambt Pbllandt vorbey). Podobno obvestilo o prepo vedani trgovini je Schweiger prejel tudi od Johanna Christopha von Flachenfedt, pobiralca sredstvevine »zu Unter Prardt«. Goričani (die Gorzer) naj bi po tej prijavi 33 . Prva stran prijave pobiralca sredstvevine (Mittelding) Urbana Marzine iz Poljan o kontrabantu v Poljanski dolini z dne 1. decembra 1695 34 v velikem številu, kar v kolonah (in denen geraithen) gonili vole, kupljene pri kranjskih podložnikih, mimo njegovega urada. Ne gre samo za to, da ne plačajo ustrezne pristojbine, temveč tudi to počno »z nejasnim vriskanjem ob močnem oboroženem spremstvu (... mit vnbestimben geschray vnd Jauchzen, auch starkh armirter Manschafft).« Obnašajo se predrzno in odgovarjajo, da se niso dolžni ravnati po v deželi objavljenem patentu. Ta patent zavračajo zlasti loški podložniki. Schweiger je zato predlagal, naj bi o tem razpravljal poseben odbor v okviru dežele, ki bi potem tudi to objavil. Posebej je potrebno narediti tovrsten red med loškimi podložniki. Očitno ni bilo v železniškem uradu nič bolje kot v Poljanah, zato se je pritožil Schweiger, da so enake težave v Selški dolini. Loški podložniki se norčujejo iz pobiralcev mitnine in uveljavljajo svojo voljo »per pessima narrata«. Od kod je imel te podatke Schvveiger v Ljubljani, ni razvidno. V svojem pismu ni omenjal le trgovine z voli, temveč tudi z drugo klavno živino (...vnd andern Schlachtvieh). Pri zatrtju tega kontrabanta bi morali pomagati tudi Goričani, ki pa imajo od tega seveda svojo korist. Pomagali bi lahko Goričani s svojo »... gorzerische Caualieri«. Podložniki bi morali spoznati, da oblast misli resno in da je taka trgovina nevarna tudi za življenje (... auch an Leib vnd leben dronlich seindt). Drugo zdravilo za to pa bi bil strog patent, ki bi vseboval zelo strogo kaznovanje takih prestopnikov (wan man denen gesambten Creinerischen in denen geraitten Beivahten vnterthanen, Poenfalig durch ein scharffes Patent anbeuelchen voolte). Povratnike pa bi še bolj strogo kaznovali. Da pa so loški podložniki tako predrzni, pa je vzrok tudi v tem, ker je na njihovi strani loški glavar (von ihren Hauptman vnter der Hand fomentiert voorden). Schvveiger je nadalje tudi sporočil o zaplenjenih dveh volih Valentina Podobnika, ki je sin osliškega pooblaščenca (givalthrager). Marzinov oglednik na konju je povedal v Ljubljani, da je loški glavar priprl oz. ujel tega prodajalca volov, da bi plačal kupni šiling (Kauffschilling), da bi tako omejil tihotapljenje. V Ljubljani so tudi zvedeli, da loški glavar zagovarja pravico, da je pri njem prva stopnja sojenja za tihotapske zadeve. Na hrbtno stran tega dolgega pisma je verjetno pisar zapisal na tedanji običajen način, kaj je bistvo vsebine in kaj se bo ukrenilo. V Ljubljani bo v kratkem konferenca o teh stvareh (Konferenz). Nanj naj pride loški glavar iz Škofje Loke (Bischofflakh). Prejemniku sredstvevine Urbanu Marzini v Poljanah naj se uradno sporoči, kaj so se dogovorili na konferenci. Sporoči naj se mu tudi, da so bili zaplenjeni Podobnikovi voli v Ljubljani uradno ocenjeni in prodani mesarjem, denar pa namenjen za jezdne in druge stroške (die per contrabando genomben oxen den Fleischhakhern auff vorhorige Schazung zu verkauften und zuverreitten).4 Deželni odbor se je sestal 7. decembra 1695 v Ljubljani. Zapisnika konference nisem videl, pač pa je v konceptih nekaj pisem iz tega dne, iz česar lahko sklepamo, kaj so sklenili. Krajše pismo je bilo naslovljeno na tihotapca živine Marka Likarja. Poklicali so ga v Ljubljano. Pride naj čimprej po prejetju pisma. V Ljubljani lahko pričakuje nadaljnje odločitve (des voeitern beschaidts envartterst) in se tako prepusti njihovi obravnavi.5 Drugo pismo so pisali višjemu prejemniku sredstvevine Schweigerju. Zvemo, da je bilo obravnavano tihotapljenje na splošno, posebej pa še vprašanje Marka Likarja in Valentina Podobnika. Povabili pa bodo na konferenco loškega glavarja Johanna Christopha Mandlna.6 Deželni predsednik je poslal pošto ta dan še na razne kraje na Kranjskem in Primorskem mitničarjem in drugim (Mitteldingseinnember). Vabil jih je na posebno konferenco o tihotapljenju v Ljubljano. Tudi v Poljane je sporočil, da je zvedel, da »per contrabando« tovorijo iz Goriškega in Vipavskega čez Črni vrh veliko tovorov vina (allerhandt wein) brez 35 potrebnih potrdil (keine Bolleten) in ga potem tudi na črno prodajajo. Deželni predsednik zato zahteva od Marzine natančne preglede vseh tovornikov in potnikov in zahteva ustrezna potrdila že kar sedaj, čeprav bodo dokončno uporabo bolet striktno izvajali od 1. februarja 1696 dalje.7 Iz ostale korespondence zvemo, da so v obratni smeri kot živino tihotapili vse do Zagreba na veliko zlato, srebro, svilene izdelke ter navadno in boljše blago.8 Čez mesec dni, to je 7. januarja 1696. je predsednik deželnega odbora pisal Urbanu Marzini v Poljane.9 Seznanil ga je z več stvarmi. Sporočil mu je, da je dobil njegovo prijavo zoper kontrabant v Poljanski dolini in da je ukrepal proti Marku Likarju. Na določenih mestih je ponovno dobesedno prepisal, kaj je pisal Marzina v Ljubljano. Sporoča mu tudi, da so Likarja zaprli na deželnem glavarstvu ter ga zasliševali zaradi kontrabanta volov. Likar ni priznal vsega, česar je bil obtožen (... alhero ex offo citiert, disem nach auch in Arrest auff die Landtshauptmanschaff genomben voorden, anbeij aber beij der in sachen beschehenen examination des Jenigen, so er beschuldiget ivorden, nicht gestandig). Zato ukazuje Marzini, naj čimprej je mogoče, pošlje dodatnih dokazov za Likarjeve prestopke. Kdaj so Likarja zaprli v Ljubljani, ni čisto jasno. Verjetno so ga v začetku decembra 1695. Ohranjena je njegova nedatirana prošnja na predsednika deželnega odbora v Ljubljani, naj že nekaj ukrene: ali naj ga izpusti iz zapora, ker je nedolžen, ali pa naj začne postopek. Likar je prepričan, da bo dokazal svojo nedolžnost. V prošnji pa Likar piše, da je že tretji teden v zaporu deželnega glavarstva.10 Iz te navedbe lahko sklepamo, da je pisal okoli Božiča oz. Novega leta 1695. Pritoževal, se je, češ v kako nemogočih razmerah sedaj živi v zaporu (iveder dieses langidurigen schiveren Arrest in ivelichen ich mich zusehen, unsasslich befinde, gegen disen meinen anerbieten...). Ohranila sta se dva zapisnika Likarjevih izjav o njegovem tihotapljenju. Vsak obsega eno stran zapisa. Izjava dne 7. januarja 1696 ima enajst točk in nekaj obrobnih pripomb.11 Dne 20. januarja istega leta je izjava nekoliko drugačna in ima le šest točk. Izjavi se nekoliko razlikujeta, kar je zapisal tudi pisar, vendar ne veliko. Očitno je Likar želel svojo krivdo čimbolj omiliti. Prvič, tj. 7. januarja, je povedal: Doma je bil eno miljo proč oz. višje od poljanskega urada. Zapisani so v uvodu vsi njegovi grehi, ki jih naj bi bil storil kot kontrabantar živine. Potem pa slede točke: »1. O prepovedi tihotapljenja živine je nekaj slišal o sv. Jakobu, vendar mu ni bilo vse jasno. 2. Pomladi naj bi bil imel štiri vole, ki pa jih zaradi pomanjkanja krme ni mogel obdržati celo leto. 3. Od Anžeta Bogataja (Hansche Wagathey) je kupil štiri vole. 4. V Žetini (Schittein) je kupil dva vola, ki pa ju je dal v rejo (auf die Zucht gegeben). 5. Nadalje je kupil od neke vdove dva vola. 6. Na Tolminskem je kupil in zopet prodal sedem parov ovac. 7. Pri Idriji je kupil dva vola za svoje kmetovanje. 8. »Von den Kokher« je kupil dva bikca. 9. Primožu Bajtu (Primosen Waidt) je prodal osem volov. 10. V Idriji je prodal dve kravi in enega vola. 11. Primožu Bajtu je prodal še nekaj parov volov.« Pisar je spodaj zapisal, da Likar ni hotel vsega povedati, zato so povabili na naslednje zaslišanje še Marzino iz Poljan. Likarja pa so spet zaprli na deželnem glavarstvu do naslednjega zasliševanja. Pripisano je tudi, da je bil dekret, s katerim 36 je bilo loškim podložnikom dovoljeno kupovati vole za svoje, hišne potrebe brez plačevanja pristojbine (Mitelding), ukinjen leta 1693. Glede Likarja je vredno omeniti še to, da je pisar v dveh kolonah sešteval ob robu lista število volov in da se mu ne ujemata. Enkrat je naštel 15, drugič pa 16 volov. Drugo zasliševanje je bilo, kot smo že omenili, 20. januarja v prisotnosti Urbana Marzina iz Poljan. Povedal je Likar takole:12 »1. Razen treh volov ni ničesar prodal na Tolminsko. 2. V Žetini kupljena vola naj bi prodal na Tolminsko. Ta točka se ne ujema s prvim zaslišanjem številka 4. 3. »Von den Knokher« je kupil dva bikca za popolibrata. 4. Dva vola naj bi dal svojemu bratu na Tolminsko, za katera je na prvem zaslišanju izjavil, da ju je kupil za svojega brata. 5. Primožu Bajtu je prodal osem volov, kot je prvikrat povedal. Dva od teh je najprej kupil od Primža Bajta in ju je potem nazaj prodal. Kar je prodal Bajtu, naj ne bi bilo prodajanje iz dežele, saj ne ve, kam je Bajt vole odgnal, potem ko jih je pri njem kupil. 6. Nekemu na Tolminskem je prodal par volov, za katera je prejel dva petaka (finffer).« S tem zapisom se končajo vsi podatki o Marku Likarju v spisih Deželnega stanovskega urada. Poizkušal sem o njem dobiti podatke v matičnih knjigah župnije Poljane, kamor je Likar tedaj gotovo spadal. Zaradi načina vodenja matičnih knjig, brez redne navedbe kraja oz. podružnice in brez hišne številke (te uvedejo v Avstriji šele leta 1770!), ga ni mogoče identificirati. Verjetno je prejel precej visoko kazen, saj je bil premožen, če je lahko v enem letu nakupil in zopet prodal več deset volov. Tudi sam zapis zasliševanaja z načinom pisanja kaže, da z drugim zasliševanjem še ni bilo vse končano. Kjer so dvomili v njegove izjave, pišejo pogojnik - naj bi, drugod pa naveden trdilni stavek. S pravnega vidika bi bilo vredno ugotoviti, kaj je pomenilo pred tri sto leti »osliški način trgovanja z živino« (der Mittelding Gebilhr den osslitschenschen gebrauch nach). Ali je bil to res kakšen poseben način, ali pa je to le drug zafrkljiv izraz za kontrabant? Če bi še na drugih mestih oz. krajih našli podoben način izražanja, bi se s primerjavo laže zamišljali, kakšna je bila ta trgovina. Še veliko je vprašanj, ki jih bi bilo moč ob tem postaviti. Več je vprašanj kot odgovorov. Pa to ni bil niti naš namen s tem zapisom. O načinu trgovine s posebnimi potrdili, boletami, je bilo že marsikaj napisanega. Nekaj pa bi vseeno omenili glede na prijavo prepovedanega dejanja in izjav pred sodniki. Verjetno je Marzina pretiraval s svojo prijavo. Glede na njegovo službo je to razumljivo, ne pa opravičljivo. Še bolj pa je zmanjševal svojo krivdo Likar. To dokazuje, da po eni strani različno navajata število kupljenih in prodanih volov, po drugi strani pa vem po pripovedovanju kmeta pod Blegošem pred dobrimi desetimi leti, da je samo v enem letu v stari Jugoslaviji prodal na italijansko stran več kot sto govedi. Pa ne legalno, vse je šlo »per contrabando«. Opombe 1 Vsi podatki so vzeti iz Arhiva SR Slovenije, fond Stanovski arhiv I. 311 b/553. Opomba 1 se nanaša na paginirano stran 1825. Vse nadaljnje opombe se nanašajo na isti tascikel, navajam samo njegove strani. - 2 str. 1826. - :i str. 1852-1853. - 4 str. 1858. Tekst na hrbtni strani je isti kot op. 3. - 5 str. 1909. - 6 str. 1905. - 7 str. 1881. - 8 str. 1883. - 9 str. 1905. - 10 str. 2055-2056. - n str. 1997. - 12 str. 1999. 37 KONTERBANDE AN DER LOKA-TOLMIN-GRENZE ENDE DES 17. JAHRHUNDERTS Zusammenfassung Der Autor stiefl im Archiv der SR Slovvenien im Fonds Standearchiv auf einen starkentvvi- ckelten bauerlich-landlichen Viehhandel, den man in der zvveiten Halfte des 17. Jh. als ungesetzlich zu verfolgen begann. Nach den Angaben des Mitteldingeinsammlers Urban Marzina im Amt von Poljane sollen die Horigen von Loka nur im Herbst 1695 mehr als 160 Paar Ochsen iiber die Landesgrenze Loka-Tolmin gebracht haben. Der LandesausschuB stellte ahnliche Rechtswidrigkeiten auch in anderen Ortschaften fest und trat entschieden gegen diesen ungesetzlichen Handel auf. Der argste Schmuggler Marko Likar aus dem oberen Teil des Poljane-Tales war langere Zeit wegen umfangreichen organisierten Schmuggels in Ljubljana eingesperrt. Aus zwei erhaltenen Verhorsprotokollen in Ljubljana laBt sich nur ein Teil dieser Organisiertheit und der Handelsumfang erkennen. Statt den ihm vorgeworfenen 60 Paar Ochsen, die Likar iiber die Grenze geschafft haben soli, waren seiner Aussage nach lediglich 15 oder 16 Ochsen. Wie Likars Angelegenheit gelost wurde, laBt sich in Ljubljana nicht feststellen, weil dariiber kein Archivmaterial erhalten ist. Dem kleineren Schmuggler Valentin Podobnik aus Oselica wurde hingegen das geschmuggelte Ochsenpaar einfach weggenommen, amtlich in Ljubljana abgeschatzt und den Fleischern verkauft. Der Erlbs dieses Verkaufes wurde aber fiir die ProzeBkosten venvendet. 38