februar 2011 shtevilka 101/102
Revija SRP
/Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 19, februar 2011 shtevilka 101 - 102
Izdajatelj revije
Naslovnica Izbor likovnih del Tisk
Urednishtvo Urednishki odbor
Narochila, prodaja
Izposoja na dom
Antikvarni izvodi
Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana
m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910
e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http:/ / www.revijasrp.si
Jurij Kalan: Doma, 2007
Damir Globochnik
VED d.o.o., Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Rajko Shushtarshich — odg. urednik, Ivo Antich — lektor in korektor, Lev Detela (Dunaj) — neprevedene knjige, Damir Globochnik — likovna priloga, Jolka Milich — poezija, Franko Bushich (Split), Matjazh Jarc, Matej Krajnc, Bogdan Novak, Just Rugel (Moskva), Iztok Vrhovec
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1, p.p. 2670, 1001 Ljubljana
Antikvariat Cunjak, Gallusovo nabrezhje 21, 1000 Ljubljana
sodelavci v reviji
Revija je dvomesechnik /izhaja trikrat letno na shtiri mesece kot dvojna shtevilka/
Vsebina
Srechko Kosovel	Haiku, tanka	4
Jo%hek Shtucin	Pokoshen s Kosovelom	6
Ivo Antich	Konk-kons	15
Matej Krajnc	Zeitgeist	16
Franko Bushich	Vrtne impresije (II)	22
Hasan Mercan	Srce v vetru stoletij	23
Maddalena Capalbi	Valovanja	25
Giampaolo De Pietro	Tri vrstice sonca	30
Matej Krajnc	Razkosana na zabavi/tri zgodbe/	36
!%tok Vrhovec	Rihard, III	41
Lev Detela	Propad, VI	63
Lev Detela	Literarna popotovanja, X /Malta/	77
Lev Detela	Pogled na slovensko literaturo v drzhavah
Evropske unije	85
Damir Globochnik	Podobe slikarjeve resnichnosti	94
Jurij Kalan	Likovna dela /slike/	96
Damir Globochnik	Jurij s pusho (1884—1886)	105
Ciril Gale	Stripar in karikaturist v uniformi	109
Leo Korelc	Toni — Nova uniforma /iz stripa/	110
Ivo Antich	Janez & Jovan /strip — karikatura/	111
Ivo Antich	Honorar /humoreska/	112
Ivo Antich	Klanizmi	113
Matej Krajnc	Aforizmi	114
Ivo Antich	Epigramizmi: Anti(ch)kronika	115
Ivo Antich	Popare	118
Ivo Antich	Mnozhichnomedijske belezhke	120
Chlovekov razvoj
Andrej Lenarchich
Za zgodovinski spomin
Andrej Lenarchich
Andrej Lenarchich
Iz zgodovinskega spomina
Lucijan Vuga
Davorin Trstenjak
Neprevedene knjige
Lev Detela
Chitalnica
Lev Detela Lev Detela
Vprashalnica
Jolka Milich Jolka Milich
Dokumenti
Feliks J. Bister
Ljubljansko barje
/Ekoloshka sanacija ter sonaravna estetska in ekonomichna eksploatacija/	139
»Zapadni Balkan«
/Pismo avstrijskemu veleposlaniku v
Sloveniji Valentinu Inzku/	144
Slovenska drzhavnost ni shele od leta 1991 (Odprto pismo ob pogovoru premierja Boruta Pahorja in metropolita Antona Stresa na TVS v oddaji Sveto in svet dne 8. dec. 2010) 148
Veneti v Troji, XII
/Dodatek/	151
Raziskovanja na polju staroslovenske zgodovine /O plemenski sorodnosti Venetov v Armeniji, Paflagoniji, v Iliriku, ob Jadranu, ob Baltskem morju in v Armoriki/	173
Wiplingerjev kompendij o pisateljski sceni
zadnjih petdesetih let	184
Eksperimentalno pesnishtvo Janija Oswalda	187
Slovenske chrtice iz argentinskega indijanskega
sveta /Brulc/	189
O prevajanju in poeziji, XVII	192
(Im)pertinentno vprashanje ljubljanski
Filozofski fakulteti	201
Lavdacija za Leva Detelo	205
Srechko Kosovel
HAIKU, TANKA
JESEN
zholto listje nad tolmunom in tishina
in sinjina
***
V svojem dnu je vsakdo
sam
***
Koliko krvi, srchne krvi je potrebno za eno pesem,
koliko trpljenja?
***
Komu naj rozhe nosimo na grob, koga naj ljubimo, povejte, vi, ljudje, hitechi v megli?
OPOMBA H KOSOVELU
Kot kazhe, sta publikaciji Ikarjev sen (2004, ur. Alesh Berger, Ludwig Hartinger) in Iz zapushchine (2009, ur. Marjan Dolgan) naposled »pospravili« rokopisno ostalino Srechka Kosovela, ki jo hrani Rokopisna zbirka NUK Glede na obsezhno Zbrano delo I-III (1946, 1964-1977, ur. Anton Ocvirk) in Integrale (1967, ur. Anton Ocvirk) ter druge pomembnejshe izdaje sicer ne ponujata kakshne »senzacije«, je pa v njiju, zlasti v izchrpnejshi drugi, saj je prva jubilejni izbor faksimilov, najti marsikakshno pesnishko besedilo, ki bi zlahka sodilo v ZD, chetudi je bilo po uredniku prezrto kot manjvredno. V smislu »inovativnosti« se zdijo zanimivi predvsem doslej neznani drobni, nekajvrstichni lirsko-meditativni zapisi; v nekaterih se Kosovelov nasploh »krashko« lapidarni in »preprostobesedni« (po pesmi Preproste besede) idiom zgosti do »haikujevske« trivrstichnice, v enem primeru (Komu naj rozhe) pa se nakazuje tudi petvrstichna »tanka« ali »waka« (celo z znachilnim sintaktichnim obratom v chetrtem verzu), cheprav v prosti obliki brez silabichne metrike. Vprashanje, koliko je bil Kosovel v resnici seznanjen z japonskima oblikama, ki sta se globalizirali v drugi polovici XX. stoletja kot normalna sestavina pesmotvorne prakse, seveda ostaja odprto. Glede na njegovo izjemno razgledanost mu morda nista bili povsem neznani; haiku je bil v zahodnem literarnem svetu dokaj poznan zhe v zachetku XX. stoletja (imazhisti, Pound), v manjshi meri tudi tanka. Naj bo kakor koli, vsekakor so Kosovelova sugestivna tristishja presenetljivo »preroshko« dejstvo, ki ga zgodovini slovenskega (in tudi shirshe srednjeevropsko-balkanskega) haikuja ne kazhe spregledati. (Prva dva od tukaj »za pokushino« predstavljenih primerov sta, kot je razvidno iz faksimilov v Ikarjevem snu, tudi v izvirniku brez interpunkcije; izvirno naslovljena je le Jesen.) Sicer je nekaj podobnih »haikujevskih« zapisov zhe v Kosovelovih dnevnikih, npr. Kostanji, ZD, 3, str. 691.)
Izbor in opomba Ivo Antich
Jozhek Shtucin
POKOSHEN S KOSOVELOM
pazim na bitja
jutro brez vlage, ko ne bom MORIL!
verjamem, DA SEM zgolj DOTIKALEC pojavov.
slutim te, voham te, CHAKAM TE ...
in sem VMESNO BITJE ...
a stoji kot pribito.
sem:
-	SRD, KI UBIJE MUHO,
-	KORAK, KI REZHE POT,
-	EDEN, KI SE RAZRASHCHA V STRAHU,
-	MORILEC BREZ ZHRTVE, A KRIV ZA VSE SMRTI.
*
trajo
skrivali smo se: nekdo je shtel.
napetost v grlu: nekdo bo zadnji.
reshilna beseda:
trajo.
beseda otrochjih charovnikov vzpostavi red:
nekdo je bil zadnji.
*
kakor da me ni,
se kamni kotalijo po hribu, se narcise razcvetajo, se dekleta shminkajo.
kakor da me ni, se sonce igra slikarja, se luna skriva v mraku in se
megla vleche chez svet, chez polje, chez bichevje, chez loko ...
spet in spet.
*
sem ter tja
v rokah macheta, za regrat, med zobmi viski, za moch, med prsti chrke, za besedo,
v zhepu nova tishina, za rezervo, v zraku plaha sapa, pomladna,
zvecher na nebu orion,
pasje lep.
*
zakaj mi ti ne napishesh pesmi
ko zhe mislim, da te slishim nekaj shepetati,
se izkazhe, da so to le
zhage, ki tulijo v gozdu,
avioni, ki drvijo po nebu, in
ljudje, ki klepetajo na ulici .
sprashujem se, kakshen je tvoj glas, ki je tishji od tishine, bolj nem od kamna in
bolj gluh od nicha.
*
megle
se vlechejo po cesti, se valijo iz Soche, kapljajo z dreves.
predejo prazne slike, ki bodo lezhale na travi cel dan.
megle bodo
pitale mraz v kroshnjah, vlago v dushi ...
... in
zameglile
hojo skozi chas.
*
moj najstarejshi obraz
nima gub,
nima utrujenih vek,
nima nikakrshne technobe.
moj najstarejshi obraz ima navihane ochi, rjave pege in igriv nasmeshek.
moj najstarejshi obraz ni vech moj, sploh ga ni vech, je le she seme spomina
v sivi pegi.
*
artistichne dileme
Zakaj ti ta pesem ni vshech?
ker je smrtno-nevarno-povprechna---------DA
ker je otrochja-----------------------------------DA
ker je zlagana-------------------------DA
ker je pishkava-------------------------------DA
ker pove samo, da sem star--------------------DA
ker sem izgubil obchutek za vragolije------DA
ker ne pove nich--------------DA
in je nichna-------------------------------DA
ker ti gre na zhivce moja siva pega-----DA
ker sem presuh za svoja leta-----------------DA
ker pesmi niso zame--------DA
jaz pa nisem zate-----------------------DA
ker je art isto kot artritis-------DA
*
matejina pesem
soba, kamor vstopam ob posvechenih trenutkih, je zaprta,
gluha kot Petkovshkova izba, tishja od barv.
glasu ni od nikoder, od nikoder tishine, za platnom brbotajo le neme chrke, ki chakajo na
glas. *
golobje zgodbe
pozimi so jata — okrog sto osebkov preletava nebo.
tishchijo skupaj kot eden.
spomladi so par -okrog petdeset osebkov ishche samotne napushche.
frchijo narazen kot ljudje.
*
surova dejanja
roka na ukaz zastavi visoko pesem.
celice se delijo brez reda, chrke se vrtinchijo, strah se za hip umakne tesarskim orodjem in hisha biti raste, raste, raste, raste.
a priche bodo izprichale:
klesaljih je moker od muk, prebiral je chas in si utrgal hip le zase, Za svojo zmrzal
v tuji dezheli.
*
kako se ishchemo
to so
presmeshne zgodbe.
jaz tebi pishem pismo, ti meni pishesh porochilo.
jaz ti pishem brezglavo, ti odgovarjash z rebusom.
jaz ponavljam korake, in vchasih zapishem: pishmeuh, ti pa hodish na vse strani istochasno in govorish: moj ogleduh.
se ishchemo na vrat na nos
in padamo na nos.
*
zapustim
kako kdaj zapustim svoje pesmi ...
kar grem in se ne
poznamo vech!
dolgo, dolgo.
*
dezh, mil,
neusmiljeno moker, pada globoko, globoko.
kot senca se vleche z neba.
drzhi se telesa, umiva mi roke, mochi lase in krchi misel na —
dezh, mil,
neusmiljeno moker, kot jata pinozh, ki gnezdijo v ustih, kot kaplje, ki lijejo iz tusha strasti ...
*
trije zakoni poetike (prosto po Asimovu)
1.	poet ne sme shkodovati chloveku ali z neposredovanjem dopustiti, da se chlovek poshkoduje.
2.	poet mora vedno slediti ukazom chloveka, razen ko so ti ukazi v nasprotju s prvim zakonom poetike.
3.	poet mora varovati svoj obstoj, dokler varovanje obstoja ni v
nasprotju s prvim ali drugim zakonom poetike.
*
dva koraka
prvi je, ko se premaknesh z mesta, drugi je, ko nadaljujesh.
nato se vse ponovi. obnavlja se dan za dnem.
in rechesh si: jaz tudi hodim, hodim, hudimana,
prav res hodim.
*
kaj bi dal,
da bi se lahko izkljuchil, da bi se na ekranu zapisalo: fatal error.
kaj bi dal,
da me od zdaj naprej ne bi bilo vech,
jebenti,
vse bi dal,
she slovnico,
da bi kar poniknil
v barju,
ki ve:
tu si, dokler si, potem, ko te ne bo vech, te pach ne bo vech.
tezhko mi gre z ust, ampak kriknil bom:
pi%da maternd.
pa she drugich:
pi%da maternd.
*
pismo
dobro jutro, zame slabo,
chrke me stiskajo v zemljo kot kakshno crkovino, kaj pa vem,
chutim pezo, golo, kot so gole rozhe spomladi. pa she tebe vpletam.
se bojim.
sneg pada, bel je in chist.
bleshchecha popotnica za temen dan.
kakshna kompresija stanja. kakshna hecna mimikrija dushe ...
. ki se skriva za drugimi.
*
kako teche chas
odprejo se rumena sonca, regratova,
Vincenc jih je spregledal, rumena in zharecha sonca med kravami in biki.
danes so sonca, jutri bodo lunice, nato padalci.
chas teche v brezchasju.
sekundni pospeshevalnik odshteva naprej in nazaj. ure brnijo .
rumena sonca cvetijo zdaj, prav zdaj, in vedno zdaj, chas je moj,
jutri in nekdaj.
*
ti, a vesh,
da sam ti vesh,
da sem jaz malo prismuknjen.
ne me izdat golobom, prosim,
ker oni letijo na vse strani.
*
chlovek z zemlje
zemlja ima kozho.
na nekaterih krajih se ziblje v valovih, drugje je obla in porashchena.
zemlja = chlovek chlovek = zlato zlato = drek
dusha, pokoshena s Kosovelom, pije iz chashe nesmrtnosti in ishche smrt.
Ivo Antich
KONK-KONS
(Mistika stika)
»Mi — stika ishchemo ...« Kosovel, MISTIK
»Tiger je skochil na krotilca
in ga raztrgal.« Kosovel, KONS
»Kras je velika vas. / Was?« Kosovel, LIRIKA
I
kosovel vesolko vesolje vse olje
vosek ol olov mol ikaros kairos
II
kos ovel sove lok kose lov ose lovk
igra tigra virga chigra cirkus kludsky cirus ljudski
III
rdechi atom rdech duh lev(o) fant(om) sok muh
furije mas kurja vas burja chas raz-burja (o)kras
(dec. 2010)
Matej Krajnc
ZEITGEIST
ZAGROBNI GLAS
Pride noch in pride chas, ko ustavi te zagrobni glas.
Zagrobni glas te ne sprashuje, zagrobni glas zgolj ukazuje.
Che imash v rokah jabolko, zagrobni glas ti vzel jo bo.
Che reven si, che si bogat, zagrobni glas ne da ti spat.
In ni kesanj, molitev ni, zagrobni glas ti pride v kri.
Iz moke petja ne bo nich kruha, zagrobni glas nima posluha.
In ni kesanj, molitev ni, zagrobni glas ti pride v kri.
DILUVIJ
Ide marcheve so nekako kar preshle, pa ni mi prav nich zhal, no, malo mi pa je. Julij je she vedno kar lepo plechat, cheprav avgust razglasha, da je psihopat.
Sledijo mi kovanci, njim bankovci sledijo in kamen, she ta kamen, v vodo potopijo, in kamen, she ta kamen v vodi se obrne, mladost pa mi drobizha nikdar vech ne vrne.
Pot do trgovine je she vedno zlozhna, glede na situacijo pa sploh edina mozhna, v glavi ni shumenja, v prsih me ne tishchi, baje postajam prava pasha za ochi ...
Premorem eno zheno in dva akorda vishka, pisava kitaristov je vedno bolj zdravnishka, Zjutraj mi pojesh albe, zvecher pa serenade, ko pridem na balkon, ta pod menoj propade ...
Nezhen kot zlata ptica in trije fantje mladi, ishchejo me pastirji, bogvedshi, kaj bi radi, ide marcheve so nekako kar preshle, chakam, da Ali Baba mi svoj brlog odpre ...
Ujel bi zlato ribo, a je dovolj srebrna, spodbijam teorijo, da cveta ni brez trna, ljubezen me krepcha, spanje pa nasmeje, odprte konce raje prihranim za pozneje.
Pred sodnim stolom gnecha, pred mojim zelenjava, preshtevam zeljne vehe, to delo me uspava, zvecher sem rad raznezhen in to ti kar ustreza; ljubezen aksiom je, zhivljenje hipoteza.
Sledijo mi kovanci in bankovci sledijo in kamen, she ta kamen, v vodo potopijo, in kamen, she ta kamen v vodi se obrne, mladost pa mi drobizha nikdar vech ne vrne.
STALINGRAD
Sanjal sem, da Stalingrad imel je vranichni prisad muzhiki pa so mi priznali, da so prevech Tolstoja brali.
Trimalhion se je zapil, fant se premalo je postil, ne vidish vsak dan v zraku pticha, ki se Balzaca navelicha.
Vse, kar pochnem, nekje se shteje in se prihrani za pozneje, zdi se, da srecho sem imel -star sem prevech, premalo zrel.
Kdo bi razumel muchenike, kdo shtel bi vejice in pike, she univerzam dol visi, kako dobrava se zmrachi.
Ko velik bom, bom manijak, verjetno zhe rojen sem tak, zhelezna srajca, baldahin in zbrana dela za spomin.
Velika voda prihrumi in vse, kar vidi, pomori, in vse, kar vidi, potepta, do konca in nato do dna.
PESEM O SHALCHKI KAMILICHNEGA CHAJA
Nekoch so zhiveli chudni obrisi na starih preprogah. Nihche jim ni vedel izvora. Nihche jih ni klofutal. Ko je prishla noch, so se razporedili po hishnih prostorih. Chuden suh kashelj je v mraku za njimi ostal.
Skuhal sem si skodelico rumenkastega kamilichnega chaja. Upal sem, da mi bo shepnila kakshno staro modrost. A stare modrosti so zhdele v domovih za onemogle. Kar je od njih ostalo, je bila sama kozha in kost.
O, chudni obrisi na starih predmestnih preprogah! Z avtomobili iz zhelejevih kroglic, z obrazi iz starih kantin! Mrak se je naphal s chudnimi preddezhevnimi zhganci. Tako je baje v svojih knjigah velel Shel Silverstein.
PRED SMRTJO V NEBESA
Adam in Eva sta se sparila, nikoli vech minusa nista pokrila, shla sta na chudno obrobje zhivet, Kajn je ubil Abla -pa ne, no! Zhe spet?
In temni oblaki
zhe spet so temnejshi,
Adam pa kakshno
leto starejshi,
preklet in izzhet
od samega stresa,
zheli si samo
she pred smrtjo v nebesa.
Jahve in Krishna, Buda in Shiva, sedejo k mizi brez aperitiva. Gledajo svet, motrijo ljudi, ni jim vseeno, kje kdo sedi.
In temni oblaki zhe spet so temnejshi, ljudje pa za kakshno leto starejshi, ni jim vech mar za bozhja ochesa, zhelijo si le
she pred smrtjo v nebesa.
Krajsham si dneve, daljsham si brado, obchutim, da me predmestje ima rado. Dan gre, kot vedno, na dializo, jaz vrzhem si nove karte na mizo.
In temni oblaki
zhe spet so temnejshi,
jaz pa za kakshno
leto starejshi
in rastejo mi
oslovska ushesa,
saj vem, rada bi
she pred smrtjo v nebesa.
DOVJI ZHENOF
Zhena je na verandi, hishnik pa v karanteni, sedim pod staro hrushko, le kaj naj to pomeni, poklichem policijo, pa pridejo gasilci; jaz sem eksekutor in oni so storilci.
Strazhmojstri grejo v sluzhbo in Edith Piaf jim poje, kdor sanja o nadurah, lahko odsanja moje, zhena je na verandi, adrenalin narashcha in tashcho klichem mama in mamo klichem tashcha.
Dan se pozna po nochi, noch po holesterolu, kdor nima vech denarja, mora she enkrat v sholo; pravica vedno zmaga, chetudi brez potrebe: zrcala obozhuje, za drugo se ji jebe!
Franko Bushich
VRTNE IMPRESIJE (II)
(pet haikujev)
Dishi shipek, dishijo rozhmarini, ona se slachi.
Veter v kroshnjah debel iz sadovnjaka. Prihaja jesen.
Pozhgana od sonca, se vrtna trava ovija vse blizhe k zemlji.
Nekoch zelen, je postal vrt chez noch okrast in bolj rjav.
ZEMLJA
Gleda v nebo medtem ko vase sprejema svetlobno seme.
Prevod iz hrvashchine Ivan Dobnik
Hasan Mercan
SRCE V VETRU STOLETIJ
SRCE
Iz kamna so ga izklesali bilo je in je izginilo
Da bi nekoga zelo hladno ljubilo so vanj spet postavili kamen.
VETER STOLETIJ
(4)
Na pesku lezhijo
prazne votline morske zvezde
Nagubanemu chelu je pretesen razgled dneva
(7)
Velika romanja k Bibliji in h Koranu so glas otroka ki je zaspal
Katera izsushena zemlja bi prenesla igro njegovega odmeva
OPOMBA K MERCANU
Mikroantologija poezije balkanskih narodov se s Turki, ki so po abecednem redu na koncu, zaokrozhuje na Kosovu, kjer se je tudi zachela (s kosovskim Albancem Ramadanijem - po kriteriju drzhavnosti bi morali biti Albanci in Romuni zastopani s po dvema drzhavama?). Turki so poseben primer balkanske identitete, ker so danes le deloma, z manjshim skrajno zahodnim delom svojega bioareala, na Balkanu; ta »turshki Balkan« pomeni tako uradni evropski del Republike Turchije kot turshke etnomanjshine v vech balkanskih drzhavah (exYU, Makedonija, Bolgarija, Grchija, Romunija, Gagauzi v Moldaviji). Turshchina je edini neindoevropski balkanski jezik, beseda Balkan menda turshkega izvora (tudi pokrajina v Turkmenistanu).
V	turshkem primeru pojma jezik in literatura funkcionirata tako v edninski kot mnozhinski obliki: gre za etnije z vrsto sorodnih jezikov skupnega porekla (oznaka turanski jeziki v 19. stol., danes bolj obichajno turshko-mongolski ali uraloaltajski), poleg turshkega v ozhjem smislu so znatnejshi azerbajdzhanski, uzbeshki, kirgishki, turkmenski (tudi madzharshchina, finshchina, protobolgarshchina, delno japonshchina, korejshchina). Poglavitna znachilnost teh jezikov je t. i. aglutinacija, sistem besednih sufiksov, tako rekoch zrcalno nasproten indoevropskim jezikom, kot bi shlo za dve pobochji (zahodno in vzhodno) uraloaltajskega gorovja, ki je geoloshka lochnica med Evropo in Azijo. Turki so v siloviti migracijski ekspanziji iz izvornih turanskih step osvajali ozemlja proti zahodu in v kratkem chasu zgradili imperij »treh kontinentov«. Razpad te kaotichne raznolikosti je bil neizogiben, kljub turshki drzhavotvornosti se je konchal z dolgo dekadenco, s tehnoloshkim zaostankom in financhnim bankrotom, s Kemal-pashevo obrambno vojno za »ostanek ostankov«, ki pa je bil na koncu she vedno soliden, chetudi dalech od nacionalistichnih sanjarij (panturcizem, panturanizem shiril pesnik Mehmet Ziya Gokalp, 19/20. st.; vpliv celo na Madzhare, med drugo sv. v. njihova organizacija Turan vadaszok, tj. Turanski lovci, udelezhena v pokolih ob zasedbi romunske sev. Transilvanije). Turshka knjizhevnost se deli v tri obdobja: predislamsko (nomadsko), v osmansko-otomansko (doba sultanata) in v moderno (republikansko); v prvem pisava podobna runam, v drugem arabska, v tretjem latinica (od 1. 11. 1928), turshkim narodom v SZ vsiljena cirilica. Opazna je »balkanska tipologija«: stoletjem vechjezichne eksotike (»materinski jezik« praktichno pojem brez pomena, mnogi pisali v dveh ali treh jezikih, tudi Slovani iz Bosne) sledita modernizacija od srede 19. stoletja z mochnim zahodnim, zlasti francoskim vplivom (moderna — simbolizem) in markantna uveljavitev v 20. stoletju vse do Nobelove Orhanu Pamuku 2006 (zhe v otomanskem chasu nekaj vechjih imen, npr. Yunus Emre v 13. stol. ali modernist Tevfik Fikret na prelomu 19/20. st.; v Republiki vech avtorjev »nobelovskega ranga«, vsaj pesnika Hikmet in Daglarca ter prozaist kurdskega porekla Ya§ar Kemal).
V	exYU okoli 300.000 Turkov, v glavnem v Makedoniji in na Kosovu, po 1945 preporod manjshine s chasopisi, knjigami, gledalishchem (Skopje) v turshchini. Razmah manjshinske literature, predvsem poezije, pa tudi proze in dramatike. Vidna pesnishka imena: Necati Zekeriya, Emin Ilhami, Arif Bozaci in zlasti Hasan Mercan (mercan — tur. korala); slednji objavil vech kot 50 knjig (pesmi, proza, drame, eseji). Rojen na Kosovu (Prizren, 1944), zhivel v Skopju kot novinar, nato v Prishtmi kot tv komentator, med vojno (1999) zaradi prosrbskega angazhmaja prishel na »chrno listo« (alb.), skoz »uho shivanke« emigriral, umrl v Ankari 2006. Med drugim je zapustil gradivo za antologijo turshkih pesnikov iz petih balkanskih drzhav. Njegova poezija daje vtis hipnih, neposrednih chustvenih ekspresij, z znachilno turshko lapidarnostjo, tudi v obliki »haikuja« ali »tanke«. Tukaj je predstavljen na podlagi makedonskih, srbskih, turshkih, angleshkih virov.
Izbor, prevod in opomba Ivo Antich
Maddalena Capalbi
VALOVANJA
Skrivnost globoke ljubezni je v stisku rok, ki se vsak vecherpoishchejo, da bi pomirile dnevno tesnobo.
*
Drobcena misel, izgubljena v charu naporne pridobitve.
V	roko zajamem ogenj, ki upepeljuje sovrazhen pogled.
V	krozhniku kruhek, ob nemem telefonu
dusha popusti.
*
Odtisi ljubezni
na magnetskih ocheh
vijolichastih
ali
modrih kot pogled bodalo
ki se zasadi in izgrebe speche molekule shizofreno stapljanje nenavadnih not ki zalebdijo in nepazljivo zadrgnejo zanke ki brzdajo spomin
Blisk ki rezhe.
*
Nemir razjeda krushi
in zadushi sproshchujochi krik podlo
vstopi v mozhgane in eksplozija povzrochi otekline telesu razbolelemu od sprememb
brez prich hushkne chisti nasmeh ki neshtetokrat ponovi zadrzhano norost.
Nalishpana smrt.
*
Ukrasti vzburjenost hitro in povrshinsko Mala zhenska obleka gibljesh se v svinjaku kot prava kraljica dama pohlepna charovnica izvleche punchko-lutko iz nesnazhnega dvorishcha in jo polozhi na chrno posteljo preplah v telesu iz papirmasheja prekritem s pisanimi ogrlicami ohromelost v glasu ...
Beg urochenega tatu.
*
(Raztegljive) barve kot oljni madezhi
v nemirnem nochnem snu
mora lebdi nad podobo
ki bi hotela iztrgati
deklici skrivnost.
Frfota ponorela veshcha
v spechem vrtu
blodi
med iskanjem skritega zaklada pod pisanimi stekelci — ne izkopavajmo krst — konchni krik bo orosil chelo in ob prebujenju bo globoka intuicija nashla zavetje
v izbrani barvi
*
Zhalostno zhensko petje
zhrtev razglashenih klicev izbrisano
od zapovedovalnega glasu
Kakshno pravico imash da dushish pridobljeno dostojanstvo? Preobrazba prevare poplitvenost lepote prodane kot polzhi odlozheni v kosharo okrasheni s cvetnimi venci: slina izbrishe barve z eno samo kretnjo
popolna negibnost.
*
She koliko chasa me bo
tvoj glas oklepal?
Telo je spona
in se ga oklenem da bi
imela vedno v mislih ljubezensko
pesem ki bo spremljala
kot nesmrtna simfonija
tvoje govorjenje.
*
Govori
skrivna ljubezen
Tvoj glas se bo dotaknil srca
in za hip
bo spet razvnel koprnenje
ki me preveva.
*
Morska globina je tvoj obupani pogled ki mi bo dusho strl. Ishchem te vsa obupana in obupano te prosim
da si ne sleci moje kozhe.
*
Preteklost se vedno vracha se usede ponosno na kraljevski stol gleda dalech brez luchi
udobno sedi na rdechi blazini in pripoveduje zamolchane tajnosti drobce zgodb kot neshteto drugih ki se skrivajo pod krpami iluzij.
Napihne plehka upanja z iskanjem ljubezenskih besed da bi olajshala resnichno usmiljenje segreje razglednice iz davnih chasov. Hipnotichen flesh
bo pobledil globino tvojih chrnih ochi.
*
Za hip
dvignesh ciklame in jih poduhash brez vsake misli ne dishijo
ne znajo presenetiti so samo rdeche kot kri
ki omadezhuje belino ljubice. Pokonchni cveti na peclju nabreklem od solz posesanih iz srca
preteklosti.
*
Kapljajochi sladoled na mezinchku
polizan od sladkosnednih ustnic
je ognjen pechat
ki s strelami obstreljuje
telo ki ga opica
poseduje.
Chutno drazhljive kaplje neslishno poteshijo grlo.
Nevarne resnichnosti v groteskni sli.
*
Skrivnostna Artemida tisocherih dojk spremlja roko
na skritih prsnih bradavicah
in prebudi specho slo. Noch chasov je sovrazhno ogledalo ki nesramezhljivo ovekovechi solze z lichilom.
Prazne posodice kologena.
*
Odpri oknice na stezhaj
onkraj njih je drugachno zhivljenje
v sobnem polmraku
prazna postelja
melanholichno
kuje drzne ljubezenske prizore
nepristranskost spricho zhalostnih epilogov.
Dehtecha zora bo prehitela val
ki bo zalil sobo
nich ne bo odnesel
njegova naloga bo zgolj da ustvari
lahka sporochila.
Odpri oknice na stezhaj.
*
Prsti ki se rahlo dotikajo med trepetavim plapolanjem zublja
se zdijo sonchne presojnosti radostni smehljaji
se komaj dotaknejo in tiho govorijo. Ljubezenski prsti
O avtorici
Maddalena Capalbi, rojena v Rimu, porochena in mati dveh hchera, zhivi v Milanu od leta 1973. Zhe dolgo se ukvarja s poezijo, udelezhila se je mnogih pesnishkih natechajev in prejela vech priznanj. Pri znani zalozhbi LietoColle iz Faloppia (Como) je izdala dve pesnishki zbirki, in sicer leta 2005 Vluttuazjom (Valovanja) in dve leti kasneje Olio (Olje). Njene pesmi so tudi v zborniku erotichne poezije Ti bacio in bocca (Poljubim te v usta), 2005. Sodelovala je pri antologiji Confesso che amo — parole d'amore dal carcere (Priznam, da ljubim — ljubezenske besede iz zapora), 2006. Prevedene pesmi so iz zbirke ¥luttua%ioni (Valovanja).
Prevod iz italijanshchine in belezhka Jolka Milich
Giampaolo De Pietro
TRI VRSTICE SONCA
*
besede imajo tiho krivuljo
—	besede ki so ti vshech
in ki so vshech moshkim in zhenskam —
meni na primer je vshech beseda ponedeljek
—	vendar se mi zdi
da sem ti to zhe povedal —
morda zato ker si ga izmislim po perutnicah
nedelje
*
Mojim babicam matrjoshkam
naj le povem da je bil dan neokrnjen jaz na trdnih nogah vse moje ponedeljkove zadevshchine sicer she vedno na ramenih
naj le povem da dobro uro kasneje so sinovi sushili leta in si na plecha nalagali shtevilke in skrbi, zelo radi
so se malce zamujali po kosilu
popoldne pa marljivo parali obleke
in spet prishili chipke ob robovih na zrachne tokove
naj le povem, da smo dochakali vechere prezheti z nekakshno otozhnostjo, ki nas je trudno uspavala in nas prepustila sanjam, ne da bi nas sploh posvarila
noch se opoteka stopalo okleva cesta
se vedno spushcha ali vzpenja
she kar vshech mi je ta palica, ki je ne bi
znal izbrati, vendar me spremlja, drzhi me za roko
in nosi ista moja revmatichna znamenja ali krive poglede
jaz vsekakor she vozim in dalech vidim
jutrishnji dan pa poljubljam malo pochasneje ...
*
chuden razpon
imam ochi,
ki so she vedno skrite
za nekaj, kar
se v razponu nochi
odpira spanju
in ni dovolj, niso dovolj
nashtete razlage
nesposhtovana navodila
predlagane reshitve
krogi dejstva pogledi
strjene oblike
samo voda pozdrava
voda pozabljenja
— kako sem zhejen
medtem, ko sanjam,
tako zelo, da spremenim
v pushchavo telo
daljave
v presojnost
*
rad bi povedal nekaj
o ironiji sanj
— toda nekaj razumljivega je zhe odshlo —
ironija
ki nato postane
melanholija
sanj
ironija
okenskih polic in njih
vrtoglavic
ironija stolov in njih
tesnob.
*
podajmo si oblake in jih razcefrajmo
besede zberimo na trgu
prizhgimo jim luchke
(kot one bozhichne, ki se prizhigajo in ugashajo) prisluhnimo njihovim glasovom
povohajmo dobre dime
za kratkimi rekami pa pojdimo
*
saj nebo niti ne zna pasti na tla
z vsemi svojimi rokami in z vsemi svojimi nogami!
*
ko rechem nebo
pomeni, da sem vzniknil,
iz raztresenosti
tu sem spet, saj sploh nisem
prichakoval vsega tega
ko sem rekel nebo
sem pach hotel
izstopiti prej in sem
zadihal chas — she bolje —
ko bom rekel nebo
me bosh zares slishala,
poslushala se bova
bolj ali manj kot takrat
ko sem bil rekel nebo
in sem bil prav majcen
in sem she vedno letel, govoril
sem nebo, bilo je zgodaj
in to sem pochenjal
prvich tako
jasno, kot da bi se skushal prepoznati
rekoch nebo, z zgubljenim glasom ...
*
che tukaj ne najdete nichesar o,
odprtih ust pojdite kar na naslednjo stran
in che she vedno ishchete
ovijte se, prsti,
kot kodrchki na dlani, kot jaz
— nich ne de, drage,
radovedne bralke
*
tiho je prifrlel metuljchek priklican od svetlobe v nochno sobo nisem mu rekel: nich takega,
prosim, izvolite sesti! niti prinashaj mi srecho, naj le zaveje rahla sapa
komu naj izrechem svojo zadnjo besedo pred spanjem komu naj prepustim svoj konec, da se razkadi morda samo temu nekoliko jedkemu dimu nekoliko she bolj strupenemu in odvechnemu metuljchku bi verjetno koristla maskica proti smogu zobni shchetki zadnji pozdrav preden zaspim ogledalu
in svezhim zobem, ki so pripravljeni, da zhvechijo sanje ...
*
Listje se vracha domov, shelesti za vrati
na pragu naredi majhno ubrano preprogo
ne pometi ga she stran vzemi ga kot zhelje, ki chakajo zunaj preden vstopijo ker ne znajo potrkati
zhep prve sobe je natrpan z letnimi chasi kot s shumenjem: dobrodoshla jesen, pozabljena zima, ponovno vzcvetela pomlad, zhilavo in razdrazhljivo poletje
dolgo zhivljenje list
moja edina vera
*
O vcherajshnjem dnevu pushcham smeshno malo rechi, njegove nerodne in spotakljive chachke, zadnje male razdalje — nekaj korakov — od dezhja in ploh, ki pravim jih je bilo veliko, pogreznjenih v spominih: danes sem pojedel rdechino she zelenkastega paradizhnika s seboj sem prinesel curek na repu kopalnega plashcha in poslusham in sordina po shivu strgan korak rokavice
pustil sem jo tam, da chaka
bledo rumena in chaka brata sodruga ledu in odjuge shal okoli vratu ohranja moje misli na toplem, spomini pa krozhijo
tvoje ime ovito okoli sedanje zvezde repatice mojega chutechega razuma ki z bleshchecho vrvjo obesi srce na tvoj rojstni dan, kje neki si
tule me ishchesh in me vzamesh, saj sem razdeljiv na dvoje
*
sobe, ki jih ponovno odpiramo kot prtljago in okna
na nachin kot to pochne oblak bi se rad shtel za popotnika dnevov in najbolj oddaljene okolice.
O avtorju
Giampaolo De Pietro se je rodil v Cataniji na Siciliji leta 1978. Kot pravi, bi zhe davno diplomiral iz modernih knjizhevnosti in starih razglednic, che ga ne bi zanimalo toliko drugih stvari; veselilo bi ga tudi, che bi znal shivati, za vse veshchine pa je premalo chasa, a prej ko slej se bo zgodilo, da bo imel diplomo v zhepu in morda se bo spotoma tudi izmojstril v shiviljstvu. Pishe zhe od mladih nog in trdno verjame, da ima njegovo pisanje prihodnost, da ne gre za muho enodnevnico. Shele leta 2008 je izdal pri zalozhbi Archilibri Edizioni (Comiso) svojo prvo pesnishko zbirko Tre righe di sole (Tri vrstice sonca). Pripravlja nove zbirke, saj ima polne predale popisanih listov, ki nestrpno chakajo, da jih pesnik uredi in objavi.
Prevod iz italijanshchine in belezhka Jolka Milich
Matej Krajnc
RAZKOSANA NA ZABAVI
(tri zgodbe)
VOHUNSKI ROMAN
»Kakshna svinjarija je tamle v kotu, Frane!«
»Kar naj ostane tam! Jo mogoche zhelish spravit sem, na sredo sobe?« »Ti je chisto vseeno? Kaj pa, che pride kdo na obisk?«
»Bo sedel tako, da ne bo gledal v kot! Kdo pa naj bi prishel? Sotochan je zhe bil, Uchalohik je v bolnici, Tonchka je vcheraj umrla ...« »KAJ? Tonchka je umrla? Kako? Zakaj?«
»Kaj pa vem, nek Danielov sindrom ali pa infarkt, Danielov infarkt, ja, to je bilo!«
»Kdo ti je pa povedal?«
»Riki!«
»Kdaj je pa poklical, da nich ne vem?« »Okrog petih, na vrtu si bila!«
»In meni nich, tebi nich, ti si tiho, jaz itak nichesar vech ne vem, Tonchka je bila
she zadnja sestra, vseh petintrideset je zhe umrlo, edina sem ostala, mojbog,
mojbog, in ti ne povesh nich, she tega ne vem, kdaj me pokliche sin!«
»Saj ni tebe poklical, mene je poklical nekaj v zvezi z avtom!«
»Ja in kaj potem! A sem jaz luft?«
»Na vrtu si bila!«
»Saj se znash dret, hudicha, bi me pa bil poklical!«
»Saj vesh, da ratash zhivchna, che te kdo moti, ko si v tulipanih!«
»Pa ne, che kliche Riki, da je umrla Tonchka!«
»Riki je klical, da je umrl avto, Tonchko je omenil na koncu. Tisti dzhip ga je stal
celo bogastvo!«
»Kdaj bo pa pogreb?«
»Kaj to mene sprashujesh? Vprashaj Silvo!«
»Silva je umrla lani poleti!«
»Zhe? Hudicha!«
»A si ti sploh prisoten?«
»Vohunski roman berem!«
»Si si spet privlekel iz knjizhnice celega hudicha! Mar bi poflikal plafon v garazhi!« »Tisto bo she zdrzhalo nekaj chasa!«
»Tonchka mrtva! Vsi smo shli! Sama sem ostala, ti pa beresh romane, kot da bi se
te to nich ne tikalo!«
»Saj se tikava zhe petdeset let!«
»Ti si kreten! Chisto nich nimam od tebe! Zdaj je pa she Tonchka mrtva, lasten sin mi sploh ne pove ...«
»Nehaj zhe! Tonchko bojo pokopali, pa bo!« »Ja, ja, zate je vse 'pa bo'!« »Riki si bo moral kupit nov avto!« »Kaj me briga!«
»Vsaj shtirideset jurjev bo moral izpljunit, ne more se vozit v kripi!« »Kaj me briga!« »Japonca pa noche!«
»Kaj me briga! Tonchka je umrla, zadnja od nashih, ne vem, ali naj jokam ali vpijem od zhalosti!«
»Che bosh vpila, pojdi v kuhinjo, jaz sploh ne vem, kaj se je zgodilo na zadnjih desetih straneh, tako nabijash o Tonchki! Hudicha, hin je, glavno, da ti nisi!« »Si zhelim, da bi bila! Sin me ne shmirgla, najin zakon je shel po gobe ...« »Kam pa?« »Kaj?«
»Kam je shel po gobe?« »Kreten!«
»Che najin zakon nabira gobe, zhe ne more bit slab!« »Kreten!«
»Riki bi si moral dobit land roverja!«
»Kretena sta oba! Boga Tonchka! Danielov infarkt, a si je to zasluzhila?
Petinshtirideset let je garala pri Tinetu, da zdaj nima nich od tega!«
»Dobro penzijo je imela, kaj zdaj govorish!«
»Penzijo, penzijo ... Kot da ji zdaj kaj pomaga!«
»Domen bo pobral kar lep kesh!«
»Kaj zdaj pomaga kesh!«
»Rikija bom poklical, mu bom rekel, naj gre pogledat kake roverje!« »Vprashaj ga, kako je s Tonchko!« »Bo zhe poklicala, che bo prishla!«
OMARA
»A si ti ziher, da Hildebrant nima psihichnih tezhav?«
»Nisem ziher! Vcheraj so ga videli, kako je tekal po ulici z omaro!«
»Stara zgodba, vsakemu jo pripoveduje, che le ima osem minut chasa, kolikor traja,
da pride do zapleta. Njegova prva zhena je bila gledalishka igralka ...«
»Jaaa?«
»No, to je zaplet!«
»Tole niti osem sekund ni trajalo!«
»A vidish, kaj ti hochem dopovedat?«
»Meni je Emori povedal, da si je gumbe s saksofona shival na reklce!« »Meni pa Odoaker, da je zgradil omaro iz modrostnih zob!« »To sem tudi jaz slishal!«
»Pa si slishal, da je lestev kar vzel, jo pobral enemu lokalu, ko so ravno pleskali ...?« »Obnavljali so, ja!«
»Potem je shel in posekal shtiri spodnje letvice na lestvi ...« »... chesh da bo tako lazhje, ja, sem slishal!«
»Ne, chesh da bo tako Evald, njegov udomacheni jezh, hitreje prishel do mleka na drugi strani sobe!« »Jezha ima?«
»Zhe od srednje shole. Nosil ga je v razred! In potem v sluzhbo, dvainshtirideset let!« »Kako dolgo pa zhivijo jezhi?«
»Ne vem ... sto dvajset, sto petdeset let mogoche, kaj takega. Vem, da so trdozhivi, pa da ima baje njihov oklep precej vloge pri tej zadevi!« »Ko bi midva imela oklep, kaj?«
»Eh, kaj pa naj pochnem pri sto petdesetih! Vsi pomrejo, mladi pa nimajo obchutka za sekanje letvic!«
»Odoaker je rekel, da je tista omara prav imenitna!«
»Ne vem, zhe petintrideset let nisem bil pri Hildebrantu, odkar je njegova prva
zhena, filmska igralka .«
»Jaaa?«
»Odkar je umrla, razkosana na eni zabavi, vrgli so jo v punch!«
»Kdo ti je to povedal?«
»Emori!«
»Jaz sem slishal, da je pila punch in se potem shla kosat z zheno onega Stevenshka, tistega, ki je gradil Ropiplac, kdo bo prej precviknil kabel za ozvochenje!« »Nisva slishala iste zgodbe, jaz sem slishal, da naj bi jo razkosal nakljuchni vlomilec, potem pa vrgel v punch, ki ga je mislil spiti, a je vmes Hildo zhe prishel domov!«
»Hitro se je spet porochil, govnezh!«
»Ti bi se tudi, che bi ti nekdo razkosal prvo zheno!«
»Verjetno bi se res, ja! Ti, a bo za petinsedemdesetletnico kaj povabil?«
»Emori pravi, da bo tekal po ulici z omaro!«
»Che shestdeset let zbirash modrostne zobe .«
»Prav po ambulantah je hodil. Enega je zhrtvoval .«
»Ja, vem, drugi zheni ga je dal vgradit v porochni prstan!«
»Tisto je bila poroka, se spomnish!«
»Ja! Maticharja je kap tik pred koncem obreda, kar zapiskal je in se zgrudil!« »Ileana je imela jeklena bolshchala na nosu, ti bi tudi bil presenechen!«
»Saj sem bil, saj sem jo videl! Namesto jezika je imela zhlichko za kavo. Ni chudno, da je podlegla zastrupitvi z emajlom takoj po poroki!« »Hildebrant ni imel sreche s temi svojimi!«
»Naslednjih osemnajst je zadela previshna shchelba! Vseh osemnajst, Hildo je zhe
pomislil, da je preklet!«
»Meni bi se tudi chudno zdelo!«
»Ampak Vida je pa zhilava!«
»Previshno shchelbo je baje prebolela zhe pri osmih letih. Zato ni nikoli shla na
konchni izlet z gimnazijskimi sosholci, preslabi spomini!«
»Njen stari je imel najboljsho avtomehanichno delavnico v mestu!«
»Edini v mestu so imeli vedno svezhe motorno olje na solati. Ne pa tako, kot v teh
restavracijah s hitro hrano, ko dobish tisti sirov hamburger s postanim kruhom ...«
»Si spet jedel chizburger z embalazho?«
»Drugache je prepust!«
»Hildebranta bojo pa baje zaprli, spet ne bo nich pripravil za ta okroglo!« »Kam?«
»Menda v dom za mizarske mojstre, Vida ima tam delnice!« »Vlozhila je v dom za mizarske mojstre?«
»Skrila jih je tja, ko je bilo enkrat neurje. Hildo bo shel tja popravit nekaj zadev, omare jim baje zhe kar visijo!«
»Ampak baje ima psihichne tezhave, kako bo zbijal omare?« »Pel si bo zraven, kot vsi! A si ti mogoche ne?« »Zhe osemnajst let nisem odprl ust!« »Potem pa pozdravi Vido!«
»Bom! Ti pa Anico, pridita kaj, che se vama ne bo zdelo zhal chasa!« »Prideva pogledat tvojo omaro!«
PLISH, SVECHNIKI ...
»In ti si potem privolila, da tvoje kroje odkupi podjetje?« »Kaj pa bi naj? Takrat she nisem imela toliko denarja!« Marta je pogledala svojo prijateljico. »Dobivash kakshne odstotke?«
»Ne! Takrat so ponudili fiksno ceno za odkup krojev!« »Ti si nora, Rezka! Lahko bi barantala z njimi!«
»A res? Bila sem drugich lochena, umrli sta mi obe hcherki, zhivotarila sem v najeti
sobi, imela sem elektrichno pechko, vesh, ni bilo centralne!«
Marta je zakashljala. Slishalo se je nekako prisiljeno.
»Torej te je tisto postavilo na noge!«
»Ja, takoj zatem sem se porochila s Hinkom!«
»A ni Hinko zhe dvajset let mrtev?«
»No, potem vidish, da mi denar ni prinesel sreche!« »Ampak vseeno si delala do upokojitve!«
»Sploh se nisem upokojila. Z denarjem od prodaje sem ustanovila podjetje za izdelovanje raznega kicha, takshnega, ki ga prodajajo po par evrov. Saj vesh, razni kipci, poceni roba v glavnem, plish, svechniki ...«
Marta je vstala z nizkega stolchka. Soba, v kateri je Rezka lezhala na postelji, ni imela nobenega okna. Bila je zeleno prebeljena. Pravzaprav prezelenjena. Marta je zachutila nekakshno tesnobo. »Bolj skromno imash tu!«
»Chisto v redu je. Odkar je Oskar pustil svoje telo v plehu na Trojanah, mi je pravzaprav vseeno, kje sem!«
»Zakaj nista s Hinkom imela nobenega drugega otroka vech?« »Bil je malce zhivchen, vesh! Bolj malo sva se pogovarjala. Saj sva bila samo dobrih shest let skupaj. V shestih letih si ne moresh povedati chesa bistvenega!« Marta se je malce charovnishko nasmehnila.
»Pa she koliko si lahko povesh v shestih letih!« je zamrmrala, ampak Rezka je ni
slishala. Buljila je v strop in nekaj shepetala.
»Potem pravish, da ti gre dobro?« je nato spregovorila Marta.
»Dobro!« je dejala Rezka malce odsotno. »Nich se ne pritozhujem, vesh, odkar je
Oskar ostal na Trojanah!«
Marta je malce pomislila, potem pa rekla:
»Zdaj bom pochasi shla. Saj she pridem kaj naokrog!«
»Pridi!« je rekla Rezka. »Zadnje chase spet rishem kroje. Pa rada sem kupovala v tvoji trgovini!«
»Ja!« je sama vase zamrmrala Marta. »Rada si kupovala v moji trgovini!« Potrkala je po tezhkih vratih Rezkine sobe. Odprla so se zelo pochasi. »Zhe greste, gospa?«
»Malo sva se pa le pogovorili!« je zamishljeno rekla Marta. »Zdaj bo verjetno spala!« »Vse dneve prespi, ponochi pa vstaja in govori!« je dejal visok mozh v svetlo modri srajci. »Pridite, pospremil vas bom ven, chez kakshno uro bojo imeli zdravniki obhod!«
Marta je she enkrat pogledala nazaj v sobo.
»Rezka, she pridem!«
Rezka ji ni odgovorila.
»Napravi kak kroj!«
Rezka se je takrat obrnila na postelji.
»Che ga bosh odkupila. Tri nove imam. Mogoche bo kak ostal za Oskarja. Odkar je ostal na Trojanah, je menda bolj slabo oblechen!«
»Pridite, gospa!« je dejal visok mozh v svetlo modri srajci. »Vas pospremim, tukaj so hodniki precej zapleteni!«
»Oh, do izhoda bi zhe znala!« je rekla Marta in poslushala zven tezhkih vrat, ki so se zaprla za njo. Iz sobe ni slishala nichesar vech.
!%tok Vrhovec
RIHARD iii
Omamen vonj cvetlic je v prebujajochem se Rihardu predramil spomine na chudovite dni njegovega otroshtva, ko je vsak konec tedna prezhivel pri starih starshih. Babica in ded sta bila ponosna lastnika cvetlicharne, ki sta jo poimenovala po dedovi prababici, ki je slovela po tem, da ni bila nikoli slabe volje: Vesela Cvetka. Rihardu je bilo ob nenadnih spominih tako prijetno pri srcu, da kar ni hotel odpreti ochi. Njegova radostna pljucha so se ob vsakem vdihu dvigala vse vishje in vishje, dokler ni njegovega blazhenega nosu vzdrazhilo nekaj nadlezhnega, da se je skremzhil, si ga razdrazheno popraskal, si nato pomel she ochi in razprl veke. Na okenski polici in na nochni omarici ob postelji so se bohotile najrazlichnejshe orhideje: bela trizoba kukavica z rozhnatimi pikami, shkrlatno-bela pikasta cvetna kukavica, pa nezhno vijolichna zvezdnata kukavica in najvishja med vsemi — shkrlatnordecha kukavica, ki jo je videl le enkrat v zhivljenju, ko se je z dedom kot shestletnik podil po Zaplani.
Rihard skoraj ni mogel verjeti svojim ochem. Koliko let, koliko desetletij je minilo, je z grozo pomislil, ne da bi se spomnil svoje charobne mladosti. Kako je vendar lahko postal tako otopel? Znova je zaprl ochi in prisluhnil dedovemu in babichinemu glasu, ki sta kot ubrani duet tako razlochno privrshala do njegovih mozhganov, kot bi sedela na njegovi postelji:
»Orchis Tridentata, Orchis Ustulata, Orchis Morio ...« Vchasih je poznal prek sto latinskih imen najrazlichnejshih cvetlic!
»Tudi v Evropi in Sloveniji imamo orhideje,« je odzvanjal dedov glas. »Niso tako chudovite in barvite kot njihove tropske sestrichne, a ko jih spoznash poblizhe, niso nich manj sijajne kot njihove sorodnice z drugega konca sveta. Pri nas jih poznamo kot kukavice in murke, ki so po botanichni klasifikaciji zdruzhene v druzhino kukavichk .«
Spet ga je zdrazhilo nekaj sterilnega, kar je dokonchno prekinilo opojni tok spominov. Shele zdaj se je zavedel, da lezhi v beli sobi, na beli postelji, da je pokrit z belo odejo, oblechen v belo pizhamo, da so cvetlichni lonchki, v katerih se bohotijo vse te prekrasne rozhe, prav tako beli in da z belega stropa visi majhen bel lestenec.
Kje vendar je? Zagledal se je v vazo na nochni omarici, v kateri so bili trije prelepi tulipani: rumen, oranzhen in rdech, katerega cvetovi so kot podivjana griva nagajivo shtrleli na vse strani neba. Kje je?!
Odprla so se bela vrata in v sobo je prikorakala zhenska oseba srednjih let, katere preobilna lica so se tresla kot priletni kuharici. Z ostrim pogledom je oshvrknila Riharda, ki je kot na ukaz potisnil glavo globoko pod odejo, da so izpod nje shtrlele le she njegove begajoche ochi. Gospa je privzdignila kovinsko ploshchice,
na katero je bilo pripetih nekaj belih listov, iz desnega zhepa svoje bele uniforme izvlekla belo penkalo, z njim nekaj nachechkala na vrhnji list, vse skupaj znova obesila na belo posteljno prechko, se z desno dlanjo naslonila na bok in se zagledala v Riharda, katerega glava se je v zadnji minuti za nekaj centimetrov dvignila izpod odeje.
»Konchno, gospod Rihard,« je spregovorila, se prestopila na levo nogo, spustila desnico in se z drugo roko oprla ob levi bok. »Saj je bil zhe skrajni chas, mar ne?« je pokroviteljsko dodala, se rahlo namrshchila, si z desnico popravila belookvirjena ochala, ki so ji za milimeter zdrsnila po nosu navzdol, se zasukala na svojih shkripajochih belih ortopedskih chevljih, naredila shtiri urne korake, pritisnila na belo kljuko in Rihard je znova ostal sam v neskonchni belini sten in stropa in vrat in belega linoleja in majhne bele mizice in belega stola v kotu sobe. V spomin so mu privrshali shef in Fingusht in tisti podrepni Simon; ob tem je s tako ihto stisnil pesti, da so njegovi ubogi chlenki v hipu postali nerazlochljivi od neskonchne beline, ki jih je obdajala.
Kaj se je zgodilo potem, ko je tista Simonska gnida zapustila shefovo pisarno? Kaj je zhe rekel shef?
Vrata njegove bele sobe so se ponovno odprla in skoznje je vstopil visok suhljat moshki, z rahlo ukrivljenim zgornjim delom hrbtenice in skoraj popolnoma sivimi lasmi. Kot stari prijatelj je sedel na rob Rihardove postelje in se s profesionalno skazhenim nasmeshkom zazrl vanj. Medicinska sestra, ki je stopala tesno za njegovim hrbtom, je vnovich obstala ob krajshi stranici postelje, z bele kovinske ploshchico izvlekla zgornji list in mu ga izrochila. »Kar dolgo ste bili v svojem svetu,« je spregovoril sivolasec.
»Kdo ste?« je vprashal Rihard in se, ko se je spomnil, da se prishlek pravzaprav pogovarja s policistom, malce privzdignil. »In kje sem?« je dodal ostreje. Mozh v beli halji se je zazrl v rdechelichno sestro, ki ni niti trenila z ochesom ali kakor koli drugache dala vedeti, da je zhiva, nato pa znova pogledal Riharda. »Da,« je utrujeno zavzdihnil, »vsekakor nas zelo veseli, da ste po vsem tem chasu znova z nami.«
Rihard je postajal vse bolj nestrpen. Pa kaj ovinkari kot kriminalec! She za nekaj decimetrov se je privzdignil in se s svojo belo pizhamo naslonil na belo posteljno stranico.
»Vprashal sem vas, kdo ste!« je bevsknil. »In kdo je tale, tale ...?« je z odporom pogledal proti nepomichni debelushki.
»Ah, seveda,« je privrshalo skozi sivolashcheva tanka usta. »Moje ime je Lazar,« se je predstavil in iztegnil tanko belo desnico proti Rihardu. »Doktor Lazar.« »Me veseli,« je Rihard nestrpno potresel usahlo dlan. »In — ona?« je z glavo pomignil proti njej.
»Ah, da, kot vidite,« je Lazar spet preslishal Rihardovo vprashanje in namesto odgovora z ochmi zaokrozhil po belem prostoru, »se nahajate v tej prostorni, sonchni .«
Sterilni! je zakrichalo v Rihardovi glavi.
». sobi.« V svojih petintridesetih letih, odkar je bil zaposlen v psihiatrichni bolnishnici, se je doktor Lazar njene beline zhe tako zelo navadil, da se mu je vsak drug prostor zdel — nenormalen. Kot tudi vsak, ki se z njim ni strinjal. Na primer njihov novi direktor, ki je zachel uvajati spremembe, ki naj bi »vnesle nekaj zhivljenja v nasho monotono vsakdanjost«, kot je pojasnil nepotrebne cvetlichne dodatke. O tem sta si bila s kolegom doktorjem Binkushtom, ki je bil v Belem gaju na profesionalni lestvici takoj za Lazarjem, popolnoma istih misli. Celo sestra Mihela, ki je stala ob robu postelje in mu je zadnjih shtiriindvajset let, sedem mesecev in shestnajst dni zvesto sluzhila, je nekoch, ko je prislushkovala njunemu pogovoru, energichno prikimala, chesar obichajno ni pochela. Torej je tudi ona zelo razburjena, sta sklepala kolega. In nihche, sta znova soglashala doktorja Lazar in Binkusht, nihche, ki je vsaj priblizhno priseben, ne more rechi, da sestra Mihela ni nadvse normalno bitje. Direktor pa si je za namechek omislil celo vrtnarja! Doktor Lazar je krchevito stisnil cheljusti in nehote pogledal proti tulipanom. Kakshne nadlezhne barve, kakshni vsiljivi vonji!
S kolegom Binkushtom sta se seveda strinjala, da je mladi shef zagotovo neuravnoveshen. Najraje bi ga strpala v eno od premnogih praznih postelj in mu predpisala terapijo, s katero bi ga za shtiriindvajset ur na dan uspavala. Lazarjeve ochi so zashvigale sem in tja po sobi kot razdrazhene frnikole po vreli vodi, nato pa znova obstale v otozhno poveshenem polozhaju; na obraz se mu je ponovno zarisala bolecha utrujenost in obichajna profesionalna trdost, katere glavne znachilnosti so bile nenaravno privzdignjeni kotichki ustnic in posiljeno napeti lichnici.
Rihardu je pojasnil, da so ga po zhivchnem zlomu prepeljali v bolnishnico, kjer je, ko je izvedel, da je gospod inshpektor Simon zhe skoraj razreshil primer in da je gospod kloshar Ferdo ves chas delal zanj in ne za Riharda.
Riharda je po celem telesu zabolelo, kot bi mu razstrelili kosti in potrgali mishice. Stisnil je pesti, rameni sta se mu privzdignili, uslochil je hrbet, ochesi sta mu vsako posebej dvakrat pozhmrkali. Zdaj se je spomnil tudi on.
Kako se je prebudil v tuji postelji, oblechen v pizhamo z ogabnimi chrnimi chrtami, ki so se vlekle vzdolzh trupa in nog in po rokavih kot impotentne kache, da se je sam sebi zdel kot tretjerazredni zapornik. Na levi sta stala mozha v belem in nekaj zhlobudrala, na desni se je na stolu pozibaval njegov shef, ki mu je, ko je opazil, da je prishel k sebi, povedal natanko to, kar je zdaj pripovedovala ta povoshchena lutka, ki je trdila, da slishi na ime Lazar. Najraje bi temu samovshechnezhu, ki ima namesto ust dve trzajochi posusheni glisti, zavil vrat. In potem she tistemu babjemu shkricu, ki kot robot spremlja vsak njegov gib. Ko je od shefa izvedel, da ga je Simon prehitel, da je Ferdo navadna izprijena izdajalska svinja, se mu je vnovich stemnilo pred ochmi. Zachel se je dreti, kot bi ga dajali iz kozhe, zgrabil je stol in ga zabrisal v okno, da so kosi zhvenketajochega stekla leteli na vse strani, mozha v belem sta se vrgla nanj, shef je medtem kot prenapeta kura kokodakal o tem, naj se vendar umiri, da ni konec sveta in
podobne neumnosti, a se ni prav nich pomiril, temvech je napadalca stresel s sebe, kot bi bila smeti. Ko ga je vechji znova zgrabil za roko, ga je s prosto levico z vso mochjo kresnil na gobec, da se je sesedel kot pokoshena trava, in nato she drugega. Zdaj se je nanj vrgel celo shef. Njega je ugriznil v uho, da je cvilil kot prashich, ki mu rezhejo vrat. V tisti ogabni zapornishki cunji je nato odfrchal na hodnik, skoraj mu je zhe uspelo zbezhati, ko je za sabo zaslishal shum; za hip je zastal in se obrnil. Nad glavo je zagledal visoko dvignjen pendrek, ki je zhe v naslednjem trenutku kresnil po njegovi glavi, da se je sesedel kot minirana stolpnica. Z vso voljo, ki jo je premogel, je globoko vdihnil, pochasi izdihnil in popustil krcheviti pritisk svojih razburjenih pesti. S silo ne bo dosegel nichesar. Saj je zhe poskushal — nich kolikokrat. In kje je pristal? V norishnici! Che se bo she enkrat spozabil, ga bodo morda zabrisali celo na zaprti oddelek. Zatorej, dragi Rihard, si je rekel, se bosh zadrzhal, nikomur ne smesh dati niti najmanjshega povoda, da ... »... in tako ste se,« je do njegove zavesti znova prodrl otozhno enolichni Lazarjev glas, »pred natanko enim mesecem znashli tukaj, pri nas. Kot vidite, smo za vas tako odlichno in strokovno poskrbeli, da ste tokrat, ko ste prishli k sebi, vsa dejstva sprejeli popolnoma mirno.« Na Lazarjevem obrazu se je zdajci zarisal tako ogaben nasmeshek, da je Rihard moral odmakniti pogled. Pes chuvaj ob vznozhju postelje se je ob tem celo prestopil in narahlo zavzdihnil.
Dobri doktor, popolnoma prevzet od navdushenja nad samim sabo, je privzdignil odejo, da je izpod nje pokukala Rihardova leva dlan in jo s svojo suho desnico nekajkrat potrepljal. Rihard se je s skrajnim naporom zadrzhal, da ni zakrichal. Le komaj zaznavno je skremzhil obraz, saj je bilo, kot bi se ga dotaknil v kis namochen mocherad; zhe naslednji hip pa se je, prav tako kot dobri Lazar, smehljal tudi sam, s chimer je bil psihiater nadvse zadovoljen.
»Odlichno vam gre,« je razvlekel presusheni ustni glisti in vstal. »Tudi moj kolega, ki ga boste spoznali danes popoldne, doktor Binkusht, izjemen strokovnjak, eden najboljshih, kar jih je kdaj videl svet, se bo zagotovo strinjal z vsem, kar sem ravnokar povedal.« Visoko je privzdignil obrvi in brado, se odsotno zastrmel v Riharda, nato pa, kot da se je vanj zagnal ledeni veter, napravil shtiri urne korake proti vratom, izdavil »se vidimo« in izginil kot kafra. Tesno za petami mu je sledila sestra Mihela, ki jo je Rihard zdaj, ko je opazil njena ukrivljena mesarska mecha, krstil za Buldoga.
Da so ga cel mesec prisilno drzhali v nezavesti z bog ve kakshnimi farmacevtskimi strupi, mu ni bilo niti najmanj vshech, je bil pa nadvse zadovoljen s tem, kako se je pravkar odrezal z Lazarjem. Potem pa ga je zaskrbelo: postajam tak kot Simon? Vrata so se odprla zhe petich v zadnje chetrt ure, v sobo je vnovich pristopical Buldog in mu poklonil sovrazhen pogled, s katerim mu je sporochal, da nje pach niti sluchajno ni pretental. Ker je s tolikshno pozornostjo buljila vanj, se je zaletela v lonchnico, ki je stala ob Rihardovi postelji in jo skoraj prevrnila. To jo je tako zmedlo, da ji je v predebela lica, ki so se ji ob tem ogorcheno zatresla, butnilo nekaj prevech krvi, da so postala rdecha kot tulipan na Rihardovi nochni omarici. Upornishko je stisnila cheljusti in stresla z glavo, kri ji je kot na ukaz zachela odtekati, a se je v nekaterih delih lic vendarle zadrzhala dlje, kot bi si to zhelela
jeklena sestra, zato je njen obraz postal lisast kot plesnive fige. Rihard pa ob vsem tem ni niti trenil.
Kot da je pozabila, zakaj je sploh prishla, je zhe tretjich izginila iz sobe in tako glasno zaloputnila vrata, da so se tulipani nekajkrat zazibali na levo in desno, kot da bi nenadejani pish vetra izkoristili za kratek ples. Tak moram biti tudi jaz, je pomislil Rihard. Ne glede na to, kaj se zgodi, se ne smem razburjati, ampak vsako situacijo kar najbolje uporabiti v svojo korist. In se ob tem zabavati. Dvignil se je s postelje, si nataknil bela copata, ki sta kot uveli devici nepomichno zhdela drug ob drugem na belih linolejastih ploshchicah, odhlachal do okenske police, se sklonil k vsaki od petih orhidej, ki so z nemim navdushenjem vpijale tople sonchne zharke, jih previdno povonjal, jim spregovoril nekaj prijaznih besed, kot nekoch njegova babica in ded, priprl ochi in uzhival ob nenadnem osvobajajochem valu energije, ki se je razlil po njegovih prsih.
Kakshnih sto metrov od bolnishnice je zagledal mozha v visokih chrnih shkornjih in modri delovni obleki, ki se mu je v vsej neskonchni belini zazdel kot bozhji blagoslov. Sadil je rozhe. Najbrzh je to vrtnar, nad katerim se je zmrdoval Lazar, je pomislil.
Z nasmeshkom na obrazu je legel nazaj na posteljo. Je to sploh mogoche? Simon ga je vnovich osmeshil, njegova kariera je shla po gobe, dozhivel je zhivchni zlom — celo dva — strpali so ga v psihiatrichno bolnico, kjer nanj pazijo chisto pravi norci v belih haljah, on pa uzhiva ob pogledu na cvetlice in dozhivlja najlepshe trenutke v svojem zhivljenju. Da se mu ni chisto zares sfrkalo? A tudi ta misel ni skalila njegovega notranjega miru, ki se je tako iznenada naselil vanj. In tudi popoldne in zvecher, ko je spoznal Buldoga shtevilka dve, ki je na vecherni viziti s steklenim pogledom spremljal Lazarjevo mlajsho kopijo, doktorja Binkushta, in naslednji dan, ko se je prebudil in mu je Lazar celo dejal, da gre lahko na sprehod, je ostal tako miren in neomajno zbran, da se je le chudil samemu sebi. »Zunaj je sicer pravo razdejanje,« je zardel doktor Lazar, »saj vrtnar zhe tretji mesec preureja vrt, dovazha na tone zemlje in z umazanimi shkornji taca po belem pesku, da so uboge chistilke zhe vse unichene od prekomernega dela. Upam, da vas to ne bo prevech motilo,« je skrusheno sklonil glavo.
Rihard se je na svoje presenechenje popolnoma iskreno nasmehnil, kajti toplina v prsih ga she vedno ni zapustila in zato samovshechnega Lazarja sploh ni mogel obsojati ali se mu posmehovati. She vech. Do njega je — in to ga je vnovich pretreslo do samih temeljev njegove biti — zachutil pristno sochutje. In za namechek celo do Binkoshta in buldoga shtevilka dve. Le z buldogom shtevilka ena je she imel tezhave, saj bi mu she vedno najraje zavil vrat. Zaradi tega mu je kar odleglo. Morda pa se mi vsaj nekateri koleshchki she vrtijo v pravo smer, je upajoche pomislil.
V garderobi se je previdno stlachil v bele shkornje, si nadel topel bel plashch in se po snezhno beli poti podal do zelenega travnika, kjer bi se od navdushenja najraje sezul in z bosimi nogami zdirjal po goli zemlji. A se je zadrzhal, saj je vedel, da
vanj izza zamrezhenega okna budno strmita doktor Lazar in njegova zvesta pribochnica.
Kot nezadovoljna manekenka je previdno stopil na travo in se napotil do vrtnarja. »Franc Ciklama, III.,« je dejal mozh, ko je dospel do njega. »Cvetlicharstvo in vrtnarstvo Ciklama.«
Rihard je z zgrozhenim izrazom pogledal proti bolnishnici in ko se je preprichal, da je doktor Lazar videl njegov osupli obraz ter ob tem odobravajoche zacmokal, mu je vnovich pokazal hrbet in se ves prevzet zatopil v pogovor z gospodom Ciklamo: o chashljasti smetliki, chopasti grebenushi, alpskem vimchku, bledi kukavici, naglavku, chrni detelji, kranjskem grahovcu, srnodlakovi zlatici, zhanjevcu, zhuki, chmeriki, volchjem jeziku, zlati pogachici, slokastoplodnjemu repnjaku, rimenkastemu luku, polzhku, poponu, mondronshchici in she o stotih ali pa morda tisochih prekrasnih cvetlicah, o katerih je gospod Franc Ciklama vedel toliko kot njegova babica in ded ali pa celo kakshno podrobnost vech. Franc je Rihardu povedal, da je bil poleg njegovega ocheta in deda vrtnar zhe njegov praded, a ni bil, tako kot moshki potomci naslednjih treh generacij, poimenovan za Franca, temvech mu je bilo ime Polde. Zato bi bilo pravilneje, che bi bil on Ciklama, IV. in ne III., saj bi bilo tako zhe na prvi pogled jasno, da nosi shtafeto vrtnarsko-cvetlicharske tradicije svoje druzhine zhe chetrto generacijo zapored. Ob tem je na obrazu gospoda Ciklame zasijalo tako radostno in globoko sposhtovanje do svojih prednikov, da je Rihard za hip obchutil kanchek nevoshchljivosti, saj je bilo popolnoma nedvoumno, da je Francevo zhivljenje veliko zanimivejshe in lepshe od njegovega, ki so ga gnale nekakshne iztroshene otrochje ambicije po tekmovanju s takimi izmechki, kot je bil Simon in na desetine njemu podobnih spachkov.
Ko se je Franc ob koncu delovnega dne poslovil od Riharda, se je ta she vse do mraka ves prevzet sprehajal med cvetlicami in se z njimi pogovarjal, a ob tem skrbno pazil, da je bil s hrbtom ves chas obrnjen proti bolnishnici, saj je vedel, da sta strazho na oknu nekaj po chetrti, ko sta Beli gaj zapustila Lazar in njegova pribochnica, prevzela Binkosht in Buldog shtevilka dve.
Preden so se ob mraku njegovi shkornji znova dotaknili belega peska, jih je nekaj dolgih minut nadvse pedantno brisal ob travo, nato pa kot po jajcih odracal do bolnishnichne vezhe, se sezul in v svojih snezhno belih nogavicah oddrsel do umivalnice, kjer jih je spral pod ledeno mrzlo vodo.
Vrata umivalnice so se odprla in skoznje sta pokukali glavi njegovih nadzornikov. Z obraza Buldoga shtevilka dve je sijala tako sochutna ganjenost, da se je Rihard v hipu odlochil, da jo mora prekrstiti v Mucico shtevilka ena.
»Gospod Rihard,« je zletelo iz ust doktorja Binkushta. »Dovolj bo chishchenja, dovolj; zdaj, ko po zaslugi cenjenega doktorja Lazarja in, che smem dodati, moje malenkosti, tako odlichno okrevate, si vendar ne smemo dovoliti, da staknete kak nepotreben prehlad.« Iz rok mu je iztrgal shkornje in jih pomolil pod nos Mucici, ki jih je urno obrisala s papirnato brisacho, nato pa she urneje odhitela iz umivalnice in jih na hodniku zloshchila s snezhno belo pasto za chevlje.
Binkusht je shiroko razpotegnil svoja suhljata usta. »Odlichen chlovek ste,« je privrshalo iz njih. »Ne morem vam povedati, kako sva s cenjenim doktorjem Lazarjem navdushena nad vami.« Njegova tanka bela desnica se je iztegnila proti Rihardu, ki je segel vanjo, ne da bi ob tem obchutil kakrshen koli odpor. Stresala sta si roki, kot da sta najboljsha prijatelja v galaksiji. Binkosht je brbljal, da so Riharda ves dan pozorno opazovali, kar mu morda ne bo ravno po volji, a mu mora povedati, da je njegovo obnashanje preseglo vsa prichakovanja. Celo do te mere, da ga niso hoteli vznemirjati s kosilom, chesar niso storili she nikoli, saj je, kot se ve, red za paciente Belega gaja izjemnega pomena. »In she to vam moram povedati, gospod Rihard,« je kimal Binkusht, »da z doktorjem Lazarjem ne vidiva nikakrshne prepreke, da v najkrajshem mozhnem chasu zapustite bolnishnico, seveda che se bo vashe stanje she naprej izboljshevalo s tako vrtoglavo hitrostjo kot doslej.«
Rihard, ki je vedel, da Binkoshtovega samogovora ne sme prekinjati, se je v mislih prepustil spominom na minuli dan, na nasmejanega Franca Ciklamo, neskonchna polja cvetlic, na pokojno babico in deda. In na svojo grozo in veselje obenem ugotovil, da je prezhivel najlepshi dan, odkar je bil otrok. Je bilo njegovo odraslo zhivljenje res taka zhalost?
»... najbrzh vas bova vkljuchila v najino raziskavo, ki teche zhe osemnajst let,« je she naprej zamaknjeno mlel Binkosht. »Osemnajst let, gospod Rihard!« je vzkliknil tako glasno, da se je Mucica, ki je Rihardove shkornje ravno polozhila na zgornjo polico sterilno chiste bele omarice, preplasheno ozrla prek rame. »... kot vrhunski primer najine metode,« je pohitel Binkosht, ko je videl, da se jima bo Mucica vsak hip pridruzhila. She dvakrat je stresel Rihardovo roko, nato pa jo vendarle izpustil, nervozno pogledal proti prihajajochi medicinski sestri in dodal: »Zdaj pa na vecherjo, dobri mozh.« Pokimal je Mucici, chesh, sposhtovana gospodichna, saj vem, da naju potrebujejo tudi drugod. Da se morava posvetiti vsem pacientom, ne le vrlemu Rihardu. Urno sta se zasukala na svojih belih chevljih in po treh korakih izginila skozi prva vrata na levi, v sobo shtevilka trinajst. Riharda je v sobi zhe chakala vecherja. Slekel si je belo haljo, jo obesil na belo kljuko na beli steni, sedel na beli stol, zgrabil bele plastichne vilice in bel plastichni nozh ter zarezal v bel kos mesa, ki je plaval v beli omaki na belem krozhniku. Bil je tako zelo lachen in zadovoljen, da mu tudi neznosna belina, ki je grozila, da ga bo
utopila v svoji sterilni enolichnosti, ni mogla do zhivega.
* * *
Rihard je po zajtrku prichakoval jutranjo vizito in se sprasheval, ali bo do Lazarja znova sposoben obchutiti vse tisto sochutje, ki se je v zadnjih dneh tako neprichakovano naselilo vanj. Odprla so se vrata, a vstopil ni ne Lazar ne Binkusht ne Buldog ne Mucica shtevilka ena, temvech njegov shef in za njim she Fingusht. Shef se je priblizhal postelji, iztegnil proti Rihardu svojo mesnato desnico in natresel nekaj fraz o tem, kako ga veseli, da konchno dobro okreva, da so zdravniki zadovoljni in da »imamo tako lepo vreme«.
»Lazar pravi,« ga je iznenada zabodeno pogledal, »da si zhe dovolj pri mocheh, da bosh prenesel, kar ti moram povedati.«
Rihard ga je she naprej mirno opazoval in shefu se je zazdelo, da je na njegovem obrazu opazil nekaj, kar je bilo she najbolj podobno zadovoljstvu in to mu ni bilo prav nich vshech. Se norci takole nasmihajo? Kje je tisti stari Rihard, ki so mu nenehno trzale roke, ki ni mogel biti niti sekunde pri miru, ki mu je kar naprej skakal v besedo? Riharda, ki mu je hodil po zhivcih, je razumel in ga je lahko obvladal, ta tukaj pa ... Morda pa se tako priskutno nasmiha samo zato, ker so ga nafilali s pomirjevali, ga je navdala odreshilna misel. A se je takoj zatem spomnil, da mu je Lazar povedal tudi to, da Rihardu zhe natanko deset dni niso dali nobene tablete, kar se mu je zdelo popolnoma trapasto, ampak, se je poskushal potolazhiti, morda pa ta psihicha, kljub temu, da sta psihiatra, vesta, kaj delata. Ko pa mu je tisti drugi trot »nadvse zaupno« napletel she to, da preizkushata novo metodo, ki bo, »che se bo izkazala za uspeshno, zagotovo poimenovana po cenjenih priimkih cenjenih znanstvenikov, ki sta ocenila, da bi bila lahko neprecenljive vrednosti za cenjene paciente in se zato odlochila, da jo obelodanita cenjenemu svetu — torej Lazar-Binkushtova, na kratko,« je blebetal kot kak podrepni policijski kadet, »a naju do konchnega priznanja chaka she strma in tezhka pot, saj je, gledano z ozkega medicinskega stalishcha, najin tretma za premnoge strokovnjake, ki verjamejo, da brez tablet preprosto ne gre, naravnost krivoveren,« mu je postalo jasno, da bi bilo stokrat koristneje, che bi Riharda zaprli v ustanovo, kjer jim take neumnosti, da bi norce zdravili brez farmakoloshkih strupov, ne padejo niti na kraj pameti. Vse to je vrshalo skozi shefovo glavo, ko je opazoval Rihardove blage ochi, ne da bi uspel dognati, kaj natanko se skriva za njimi. Morda, je zlobno pomislil, in ob tem mu je obraz spreletel zlohoten nasmeshek, pa se bo znova spremenil v starega, dobrega Riharda potem, ko izve, kar mu bom povedal. In ko se bo, ga bosta tista dohtarska shalabajzerja z veseljem vnovich nafilala s tabletami in konchno bo spet vse tako, kot si je zamislil dobri bog.
»No,« je nadaljeval, opogumljen z navalom nesrecho znanechih misli, »prishel sem
zato, dragi Rihard, da ti povem, kaj se je zgodilo s tvojim primerom ...«
Rihard ga je she naprej opazoval kot nedolzhen jagenjchek.
»... ki zdaj, to morash tudi vedeti, ni vech tvoj.«
Bolnik je dobrovoljno kimal in se she naprej nedoumljivo smehljal.
»Zhe od vsega zachetka smo vama sledili,« je shef kot razjarjeni petelin iztegnil
vrat dalech naprej, da je s chelom skoraj trchil v Rihardovo glavo.
Rihardov izraz se she vedno ni spremenil.
Shef se je she komaj zadrzheval, da ni popenil kot razbesnelo morje. Z rokami je zgrabil beli kovinski rob postelje in ga stisnil s tako silo, da je Fingusht bojeche odskochil, ker se je zbal, da jo bo prelomil na dvoje in bo Rihard, kot je dolg in shirok, telebnil na svezhe zloshchena bela tla.
»Ker sem torej she predobro vedel, kako nesposoben si, Rihard,« je shef ves zasopihan siknil skozi rumene zobe, ko je posteljo konchno spet izpustil iz svojega togotnega prijema, »ker si v svoji dolgi, razvlecheni karieri zavozil vsak
pomembnejshi primer, ti seveda po sluzhbeni dolzhnosti nisem smel dopustiti, da bi tudi tega. Tudi zato ne, ker me je klical moj dobri prijatelj Klavdij .« je z roko razkacheno zamahnil po zraku, kot da hoche pregnati roj nevidnih komarjev, ki so se iz svojega nevidnega sveta nenadoma pognali v njegov zaripli obraz, »primera nikakor nismo smeli zavozit! Vaju dva,« je v upanju na dokonchni triumf nemarno pomignil proti pobledelemu Fingushtu in zozhil zenici, da sta se spremenili v zlohotni shpranji, skozi katere sta imela dovoljenje brizgati le srepa jeza in sovrashtvo, »smo uporabili za topovsko hrano. Rigel in Konrad sta sledila vsakemu vajinemu koraku, vsako uro sta mi porochala, kaj pochneta. Kaj sta bila res lahko tako butasta,« je z gnevom skremzhil obraz kot nilski konj, ki je pogoltnil pest zhebljev, »sta bila res lahko taka tepca, da sta mislila, da smo spregledali tisti faks iz Nemchije? Da sem vama dal nalog za preiskavo kar tako, na lepe ochi, ne da bi vedel, kaj se dogaja?! Da nihche ni poznal tistega tvojega zgubljenega pijanchka?! Ojojojojojojoooj!« se je v vlogi samopashnega diktatorja zhe tolikanj sprostil, da mu je kri tudi po najtanjshih kapilarah zabuchala s tako silo, da je bil preprichan, da na celem planetu ni pomembnejshega bitja od njega. »Vesta, koliko chasa je zhe na nashi plachilni listi?« se je zakrohotal. »Rigel ga je poznal, ko si bil ti, Rihardek, she pri prometni. Ti, bedak, pa si mislil, da dela zate! Za tistih nekaj ushivih fichnikov, ki si mu jih sem in tja stisnil v zhep ... Revchek!« Za hip je predahnil, da si je popravil shop zamashchenih las, ki mu je zdrknil na chelo. »Kdaj zhe smo vedeli, da je mali pobegnil v Mehiko! In za njim she njegov brat s tisto starko, ki vaju je v stanovanju tistega Shpanca — ki v resnici sploh ni noben Shpanec — pretentala, kot da sta popolna amaterja.« Z gnevom je privzdignil zgornjo ustnico in nagrbanchil nos kot nahodni bernardinec, glavo pomenljivo zasukal na levo in se zagledal v Fingushta, katerega ramena so se sesedla, da je zlezel sam vase kot predrta zhoga. »Kakshna bedaka!« je zmagoslavno zabliskal z ochmi in se znova nagnil proti Rihardu. »Kdaj zhe smo vedeli, kaj se dogaja! Kdaj nam je bilo zhe znano, kdo je v resnici Shpanec in kam so vsi pobegnili ... Seveda sem o tem nemudoma obvestil tudi Klavdija. Z zheno sta se odlochila, da gresta za njima, za svojima otrokoma ... She srecha, da sta se ob pravem chasu znashla na pravem mestu,« je zaigrano zavzdihnil in se zabuljil v Riharda kot pavijan, ki je preprichan, da vse samice v tropu omedlevajo zhe samo ob pogledu na njegovo velichanstvo. Rihardu se je zazdel kot kak rahlo prizadet vashki tepchek. In do pred nekaj dnevi je bil sam prav tak. Pravzaprav med njima ni bilo nobene razlike, mu je bilo naenkrat jasno.
»Skratka,« se je znova izprsil shef, »Shpanec je bil v resnici Tin, to smo ugotovili po prstnih odtisih, she preden sta vidva zatavala v njegovo stanovanje; Tim je prvi pobegnil v Mehiko, sledil mu je she brat, dechva je pregovorila ocheta, da sta prav tako odfrchala, za Klavdija in gospo Cecilijo sem zhe povedal ... Sanja in oche sta se vrnila chez dva tedna, dvojchkova starsha konec poletja ...« Premolknil je in se zravnal, nenadoma ga je popadla silna utrujenost. Odsotno se je zazrl v Riharda, ki ga ochitno nich od tega, kar je povedal, ni vrglo s tira. Le lezhal je v svoji nagravzhno sterilni postelji in ga opazoval izpod svojega nagravzhno sterilnega kovtra kot prismuknjena mish. Sicer pa, si je mislil, le kako bi lahko
prichakoval kaj drugega — tip je bil itak vedno za luno. Zdaj se mu je pach dokonchno zmeshalo, tista prismojena dohtarja pa tega nista sposobna dojeti. Ne, s tem izmechkom nima smisla izgubljati chasa. Ko bi bedak le lahko zashtekal, kako zelo ga prezira! Pa saj niti tega ni sposoben razumeti, kar mu je pravkar povedal. Zguba zahojena! Kakor koli, se je nestrpno prestopil, tukaj si lahko privoshchijo, da se igrajo norce, mene pa zunaj chaka resnichni svet in resnichni problemi! »In kaj je zdaj z ... vsemi?« je vprashal Rihard.
Shefu je od presenechenja spodnja cheljust zdrknila skoraj do prsnega kosha. Torej je slishal in razumel vse, kar mu je povedal! A kako je vendar lahko tako prekleto miren?! Iznenada se je zavedel, kako na shiroko zija, zmedeno je pozhmrkal in si z desnico potisnil spodnji del brade navzgor, da so mu zobje ob tem glasno zashklepetali.
»Primer she ni dokonchno reshen,« je zamomljal. »A o tem ti bo vech povedal Fingusht. Jaz moram ... delat!« je zaprhal skozi pordele nosnice. »Ko se bosh vrnil, te bomo vtaknili nekam, kjer se ti ne bo treba pretirano naprezat. Placho bosh seveda imel tako kot zdaj. Kriminalist pa ne bosh vech!« je zavreshchal kot otrok, ki she poslednjich skusha znervirati svojega ocheta. In ko od Riharda tudi tokrat ni bilo zhelenega odziva, je she enkrat nemarno zamahnil z roko, nato pa zgrabil kljuko in izginil na beli hodnik.
Rihard je skozi okno opazoval Franca Ciklamo, kako se sklanja k rozhnatim potonikam in njegove prsi je znova napolnila zhlahtna milina, ki se je ob shefovem rohnenju za nekaj chasa zavlekla v malo bolj skrit kotichek njegovega srca. Fingusht je she vedno bolshchal v tla in se z zgornjim delom telesa kot prestrashen otrok zibal naprej in nazaj.
»Fingusht,« je dejal Rihard tako ljubeznivo, da je ta v trenutku privzdignil glavo in ga upajoche pogledal.
Rihard je desnico izvlekel izpod odeje in z njo potapljal po postelji.
»Pridi sem,« je znova potolkel po robu postelje, ko je Fingusht she vedno stal sredi
sobe.
Moj bog, je pomislil, ko je Fingusht konchno nerodno prisedel in ga je zalila
shkrlatna rdechica, kakshen otrok je she.
»No,« je dejal nezhno, »zdaj mi pa she ti povej, kar vesh.«
Fingusht je odprl usta, a ni mogel iz sebe spraviti nobenega glasu.
»No, le povej, » ga je Rihard opogumljajoche trepljal po roki.
Fingushtu se je prav tako podrl svet. She pred nekaj tedni sta bila z Rihardom partnerja, skupaj sta reshevala primer, potem pa je izvedel za kakshna norca so ju ves chas imeli in spet je postal tak, kot je bil vedno — bebavi Fingusht, ki z nikomer ne govori. Sicer pa boljshega tudi ni bil vreden, si je mislil. Kakshen trot! Kako je bil lahko tako neumen, da je verjel, da sta z Rihardom tik pred tem, da razvozlata enega najvechjih primerov v zgodovini! Vnovich je zardel in osramocheno sklonil glavo.
»Vsi smo nepopravljivi bedaki,« je zavzdihnil Rihard.
Pa kaj se je zgodilo s tem chlovekom? Kot da zanj vse tisto, kar se mu je she vcheraj zdelo najbolj pomembno na svetu, nima vech nobenega smisla. Gre le za kratko fazo, ki bo minila takoj, ko bo spet zunaj? Konec koncev je vendar v norishnici . »Fingusht, povej,« je znova zaslishal topel Rihardov glas, ki ga je spomnil na njegovo staro teto, s katero je kot prvosholec prezhivel shtiri srechne mesece. Bila je edini chlovek, ki je bil z njim kdaj koli prijazen. Ob njej se mu je zdelo, da je lahko tak, kakrshen pach je: z vsemi svojimi napakami in dobrimi lastnostmi. Nikoli ga ni obsojala. A je trajalo tako kratek chas; nenadoma je zbolela in nekega jutra se ni vech prebudila. In potem so ga znova dali k rejnikom ... »Oh,« je zavzdihnil Fingusht. Po zachetnem jecljanju in sramu, ki ga je nosil v sebi, odkar je pomnil, mu je jezik vendarle stekel. Govoril je kot pravi, zhivi chlovek, vchasih je zastal in se pomenljivo zazrl v Riharda, glas se mu je dvigoval in spushchal, roke so ozhivele, celo telo, ki se je obichajno obnashalo kot shkripava stara omara, se je zachelo gibati v ritmu njegovega glasu, stavkov, misli, obchutkov. Rihard ga je z zanimanjem opazoval in postalo mu je jasno, da ta nesrechni fant ni prav nich drugachen od njega ali Franca ali od kogar koli drugega, ki hlacha po tem svetu. Prvich v zhivljenju se je zavedel nechesa, kar vse ljudi povezuje in ne tistega, chemur je doslej posvechal pozornost: drobnim razlikam, ki so se mu zdaj zazdele le neznatni odtenki iste barve v pisani mavrici zhivljenja. Saj ni chudno, da se mu je utrgalo ... In zdaj? Si lahko zaupa? Koliko chasa bo trajala njegova mirnost? Tukaj je odrezan od zunanjega sveta, cele dneve polezhava kot princeska, drugi pa mu nosijo hrano . Kaj bo z njim, ko bo znova moral gledati odurno faco svojega shefa in kolege, ki se mu bodo za hrbtom rogali in ga ogovarjali ... Ko je Fingusht konchal s pripovedjo, je spregovoril she Rihard. Popolnoma iskreno in odkrito. Fingusht ni mogel verjeti svojim ushesom. »In zdaj,« ga je vprashujoche pogledal Rihard, »she sam ne vem, kaj naj storim. Naj se vrnem na policijo? Kako naj po vsem, kar se je zgodilo, she delam tam?« »Ampak kaj bosh pa pochel? Konec koncev nimash vech dvajset let .« »Za v grob pa tudi she nisem,« se je Rihard kislo nasmehnil. »Bomo videli,« je zavzdihnil. »Ampak daj mi raje she enkrat povej: si res rekel, da sta se fanta v Mehiki stepla? In da so se kot po nekem chudezhu tam znashli tudi njuni starshi?« »Njuna starsha in Sanja s svojim ochetom, pa tista Ofelija in she neki Mehichani,«je kimal Fingusht. »Pravzaprav je fant uradno she vedno pogreshan. Za njim je izdana tiralica. Ker z Mehiko nimamo nobenega dvostranskega sporazuma, lahko samo chakamo. Che se bo prikazal v Evropi, ga bodo nemudoma zgrabili in izrochili slovenski policiji.« »Torej primer she vedno ni reshen,« je zabrundal Rihard.
»V bistvu she ne, cheprav vemo zhe vse: da se je mali preoblekel v Shpanca, da je namestil vse tiste kamere zato, da bi sledil bratovi punci, da je ukradel opremo v Avstriji. Zdaj ga je treba le she prijeti.« »In kaj se je zgodilo z njegovim bratom?«
»Hm,« se je Fingusht popraskal po chelu, »shef pravi, da to za primer ni pomembno. Da je druzhina zhe toliko pretrpela, da ne bo razpredal o stvareh, ki
se ne tichejo nikogar drugega kot njih. Povedal je le to, da sta bila starsha v Mehiki do konca poletja, potem pa sta se vrnila. Da je bil Tim resno poshkodovan, o tem se strinjajo vsi na postaji. A v chasopise ni prishlo nich, zato ne vemo niti tega, ali je sploh prezhivel. Ker ni storil nich nezakonitega, ni, kar se policije tiche, nobene potrebe, da se z njim ukvarjamo. Lovimo le njegovega brata. Che shef ve she kaj, tega ni povedal nikomur. In kot kazhe imajo precej vpliva na medije, kajti po nekaj zachetnih chlankih je kar chez noch vse potihnilo. Pravzaprav se s primerom ne ukvarjamo vech. Obveshchen je Interpol, pa drzhave, s katerimi imamo sklenjen dogovor o medsebojnem izrochanju osumljencev. In to je bolj ali manj vse.« »In kako si ti? Najbrzh so ti dodelili novega partnerja?«
»Starega Repca,« je skomignil z rameni Fingusht, »ki ima do upokojitve she leto in pol. Spet sem postal chisto pravi zelenec, ki je dober le za to, da prinasha chasopis in kavo, poseda v avtu in postori she kakshno neumnost . Sicer pa, che me zhe sprashujesh, kako sem ... Saj ne vem, kaj naj rechem ... Danes si me zelo presenetil ... She celo meni si dal misliti ...«
Ko je bil Rihard spet sam, mu je postalo jasno, da se na policijo ne more vech vrniti. Ne zaradi strahu ali sramu, saj mu ni bilo mar, kaj si o njem mislijo kolegi, temvech zato, ker tja enostavno ne spada vech. Ravnokar se je prebudil iz dvajsetletne more. Naj se zdaj spet vrne vanjo, kot da se ni zgodilo nich? Ampak kaj naj pochne? Ob misli, da ima zhe petinshtirideset let, se je kar zgrozil. Zhe dolgo ni vech tisti nadobudni petindvajsetletnik, ki je poln optimizma prishel na policijo, da bi spremenil svet. Kakshen naivnezh. Bo tudi Fingusht potreboval dve desetletji, da se prebudi iz kome? Bi mu moral pomagati? Saj she zase ne ve, kaj naj stori.
Pretegnil se je in sedel. Ciklama je bil she vedno zatopljen v svoje delo, za hrbtom so se mu odprla vrata.
»Dober dan,« je zaslishal Lazarjev glas in zazdelo se mu je, da je celo prijazen. Ko je zdravnik prishel do njegove postelje, sta se rokovala kot stara prijatelja. »Zelo smo zadovoljni z vami, gospod Rihard,« je dejal. »Kaj bi zheleli pocheti danes?« Rihardov pogled je vnovich splaval skozi okno. »Che vas ne bi motilo, gospod Lazar ...« je zajecljal kot otrok.
»Ne, ne bi me motilo,« je nenavadno hitro razumel zdravnik. »Pravzaprav sem domneval, da boste zheleli na vrt. Kot veste, sam tega ne odobravam, mislim, vse te zemlje in umazanije, a che vam koristi, zakaj pa ne. Delovno obleko imate zhe pripravljeno,« je dejal in Buldogu z glavo pomignil proti vratom. Medicinska sestra se je nemudoma vrnila z modro delovno obleko. Kot da je kos dinamita, ki lahko vsak hip eksplodira, jo je previdno polozhila na Rihardovo posteljo. »Najlepsha hvala, gospod doktor,« je bil presrechen Rihard.
»Ni za kaj,« je odvrnil Lazar in se odpravil proti vratom, kjer se je obotavljajoche ustavil. »Ee ... mislim, da vam je zhe moj cenjeni kolega, doktor Binkusht, nekaj malega omenil ... O tem, da bi midva, mislim o najini raziskavi ... o tem, da ... saj veste, zhe sedemnajst let, pravzaprav osemnajst ... in zdaj, ko ste vi ...«
»Ja, ja, ni problema,« je pokimal Rihard. »Che potrebujeta moj uradni pristanek, podpis, kar koli . bom pomagal, kolikor bo v moji mochi. Tudi potem, ko me bosta odpustila, che bosta seveda presodila, da sem sposoben .« »Ah, o tem ni nobenega dvoma,« je zadovoljno kimala Lazarjeva glava. »To je zdaj le she vprashanje chasa ... Hvala za razumevanje in she enkrat najlepsha hvala, gospod Rihard ...«
Ritensko je zapustil sobo in za njim she medicinska sestra. Za hip je prezirljivo pogledala v strop, chesh, kaj se je tukaj res vsem zmeshalo? Da Lazar, ki ga pozna zhe skoraj chetrt stoletja, nenadoma zachne jecljati kot kmechka nevesta in se klanjati pred ubogim pacientom, ki je bil she do pred nekaj dnevi v nezavesti, zdaj, ko je pristal na sodelovanje v neki bedasti raziskavi, pa ga imajo vsi za — kaj neki le?! No, jaz bi vam zhe pokazala, prevarantom, vsem po vrsti! Rihard si je navlekel karirasto modro srajco, modre delovne hlache in moder povrshnik. Polotilo se ga je vznemirjenje, ki ga je komaj krotil. She malo, pa bo v svojih dlaneh zachutil nezhne koreninice rozh, ki jih bosta s Francem zasula z dishecho zemljo. Je na svetu she kaj lepshega?
Pri izhodu so ga chakali zeleni shkornji, ki so se mu prilegali kot uliti. Po belem pesku je odhitel proti Francu, ki je bil o njegovem prihodu zhe obveshchen. Prisrchno mu je stisnil roko in mu pojasnil, da se bosta danes ukvarjala z machicami. Molche sta delala vse do kosila. In po kratkem pochitku she naprej do mraka. Ko se je Rihard zvecher svezhe oprhan v beli pizhami in beli halji in belih nogavicah odpravil do svoje bele mize, na kateri so ga znova chakale bele vilice, bel plastichni nozh in bel krozhnik, je zhe zelo dobro vedel, kaj she lahko pochne v zhivljenju. Ob tem spoznanju mu je bilo tako prijetno pri srcu, da je za trenutek z zaprtimi ochmi obsedel na belem stolu, nato pa z desnico zgrabil vilice, z levico nozh in zachel jesti. Vse seveda ni odvisno samo od njega; jutri, se je odlochil, bo zastavil
kljuchno vprashanje, potem pa — kar bo, bo.
* * *
Prishla je zima in pomlad in za njo novo poletje. V cvetlicharni, ki je zhe chetrto generacijo zapored slovela kot najboljsha v mestu, je vse teklo po ustaljenih tirih: delovno in veselo, z ogromno prekrasnih cvetlic.
Franc Ciklama, III., je kot vsako jutro tudi tokrat zhe navsezgodaj prishel preverit, ali je vse tako, kot naj bi bilo. So prispele vse cvetlice, ki jih je narochil? Seveda ne, saj je ura shele sedem. So zhe vsi zaposleni v sluzhbi? Seveda ne, saj je ura shele sedem in dve minuti. Je sploh zhe kdo v sluzhbi? Seveda je. Kot vsako jutro, odkar se je pred dvema letoma zaposlil pri njem, je prvi prispel — Rihard. Ko mu je v psihiatrichni bolnishnici dan za dnem pomagal in pri tem tako zelo uzhival, je bilo ob koncu poletja, ko je bilo delo opravljeno, obema tezhko. Stala sta pred nasadom rumenih tulipanov, ki so se razcveteli ravno tistega dne, in Franca je misel, da se naslednji dan ne bosta vech videla, neprijetno zhulila v trebuhu. »Rihard, bi se zaposlil v moji cvetlicharni?« je usekal brez ovinkarjenj in ga pogledal naravnost v njegove kot leska rjave ochi. Natanko to bi storil tudi moj
oche, si je mislil. In pred njim moj ded, Franc Ciklama, I.. In she pred njim moj praded.
Rihardu so se zaiskrile utrujene ochi, lichnici sta mu poskochili kot na trampolinu, z rokami je zakrilil kot otrok in skoraj zakrichal: »Franc, kaj mislish zares? Chisto zares?«
Ob Rihardovem navdushenje je bil chisto iz sebe tudi Franc. Kot zhe marsikateri dan prej, je vnovich pomislil na to, kako je Rihard sploh lahko postal policist, potem pa mu je skozi glavo shvignila misel, ki mu jo je bila neshtetokrat povedala babica, in je popolnoma zadovoljila njegovo potrebo po odgovoru: Franc, chudna so pota Gospodova!
»Ja!« je dejal in odlochno segel v Rihardovo desnico.
Rihard mu je zaupal, da si je zhe dolgo zhelel, da bi se lahko zaposlil v njegovi cvetlicharni, a si ga kar ni in ni upal vprashati. Konec koncev ni imel nikakrshne uradne izobrazbe za cvetlicharski poklic.
»Nisem she srechal chloveka, ki bi o rozhah vedel toliko kot ti,« je dejal Franc. »Che seveda ne uposhtevam svoje druzhine.«
In nato sta se dogovorila, kdaj bo zachel z delom. Doktorja Lazar in Binkusht sta ga zhe pred tremi tedni obvestila, da lahko zapusti bolnishnico, a ju je prosil, che lahko ostane she toliko chasa, da Franc koncha s svojim delom. Seveda sta se strinjala. In v svojo raziskavo O inovativnih metodah zdravljenja zhivchnega zloma zapisala: V najini bolnishnici sva po brezshtevilnih neprespanih nocheh, po letih odrekanj in nechloveshkih naporov dosegla tako odlichne pogoje, da mnogi bolniki tudi po zakljuchku terapije ne zhelijo zapustiti najinega sanatoriuma. V ponedeljek, ko je Rihard po treh mesecih zapustil njun sanatorium, se je pochutil kot prerojen. Doma je napisal precej dolgo pismo, v katerem je shefu pojasnil, da se zahvaljuje za vse, kar je v dolgih letih sluzhbovanja storil zanj, da vse lepo pozdravlja in da z danashnjim dnem nepreklicno daje odpoved. Ako je mogoche, je napisal na koncu, bi vas, cenjeni gospod shef, prosil, da v luchi vsega, kar se je zgodilo pred in v chasu moje hospitalizacije, prekinete pogodbo o delu takoj, ko prejmete to pismo. Brez trimesechnega odpovednega roka, ki ga zapoveduje pogodba. She enkrat hvala. Vash Rihard. Naslednji dan je zachel z delom v Francevi cvetlicharni. Poleg njega sta bila zaposlena she vajenec Peter, ki je bil suh kot pajek, velik kot smreka, pochasen kot polzh in vedno zaspan, sicer pa na moch simpatichen, in gospa Ciklama, Franceva zhena, ki je bila zadolzhena za uradnishko plat posla. Bila je prav tako prijetna in odlochna kot Franc in z obema se je v trenutku ujel.
Chez teden dni je prejel odgovor s policije. Njegov nekdanji predstojnik je bil nadvse uraden, a mu ni povzrochal tezhav. Pismu je prilozhil odlochbo o prekinitvi delovnega razmerja in Rihard se je lahko tudi uradno zaposlil v cvetlicharni.
Tedni in meseci so mu minevali v nenehnem navdushenju ob delu, ki ga je tako zelo osrechevalo. Potem pa se je nekega poznojesenskega dne v cvetlicharni pojavil Fingusht.
Zhe na prvi pogled je bil chisto spremenjen. Cheprav ga je ob prihodu zalila sramezhljiva rdechica, ta nikakor ni mogla skriti zrelosti, ki je vela iz njega kot prijeten vonj vrtnic, iz katerih je Rihard ravno izdeloval shopek za gospo Cipreso, ki je enkrat mesechno kupila pet rozh, od katerih so tri vedno morale biti vrtnice — drugi dve je lahko Rihard izbral po svojem okusu. »Pozdravljen,« je dejal Rihard in mu prek pulta ponudil roko.
Nekaj minut sta kramljala takorekoch o nichemer, potem pa je Fingusht povedal, da so mu pred nekaj dnevi dodelili nekdanjo Rihardovo pisarno in z njo tudi njegovo bivshe delovno mesto. »V sluzhbi je chedalje bolj naporno, tudi jaz sem resno razmishljal o tem, da bi zapustil policijo, ampak — kaj naj pa pochnem?« je shiroko pogledal svojega nekdanjega partnerja. »No, kljub vsemu moram priznati, da sem s svojim zhivljenjem kar zadovoljen. Saj sem vedno hotel biti policist, kajne?« Nekaj zelenca je pa vendarle she ostalo v njem, se je sam pri sebi nasmehnil Rihard, ko je opazoval njegove izbuljene ochi in pretirano odprta usta, ki so zevala proti njemu, kot da se pripravljajo na to, da mu bodo odgriznila nos. Fingusht je pripovedoval she o shefu, ki je bil vchasih tudi Rihardov shef, pa o Simonu, ki je bil po njegovih besedah she vedno enak hinavec kot vedno. In nato she o Timu in Tinu. O tem, da se je mali prevarant pred enim letom konchno vrnil iz Mehike in se celo sam javil na policijo. Da je dobil le pogojno kazen in da se je Tim konchno prebudil iz kome.
Rihard je ob zadnji novici vznemirjeno poskochil. »Res?« je vzkliknil. »Kdaj? No, povej zhe! No?!«
Fingusht je globoko vzdihnil in se zazrl v strop, kjer je bilo v najrazlichnejshih glinastih lonchkih razobeshenih vse polno dishechih cvetlic.
»Dan ali dva preden se je njegov brat vrnil v Slovenijo ... Shef je povedal, da baje takrat, ko je v Mehiki umrla tista ... ee ... s katero je zbezhal ... Kako ji je zhe bilo ime ...?« je spachil chelo in se s kazalcem podrgnil po brkih. Rihard je shele zdaj opazil, da ima brke. Vchasih jih ni imel. »Ofelija!« je vnovich vzkliknil Rihard.
»Ja,« je pokimal Fingusht in znova sprostil obrazne mishice. »Govorilo se je, da se je iz kome prebudil ravno takrat, ko je Ofelija izdihnila.«
Rihard je za nekaj centimetrov zasukal glavo na levo in ga sumnichavo pogledal. Fingusht je opravichujoche privzdignil ramena. »Ne vem, che je res ... Tako se je govorilo . Sicer pa,« je zamahnil z roko, »je to sploh pomembno?« Rihardov she vedno vprashujochi izraz na obrazu ga je preprichal, da se njemu to zdi pomembno, zato je nadaljeval:
»In potem se je govorilo she o neki nori zgodbi, ki je nekako prishla na ushesa Simonu ... Vsa rech je tako neverjetna, da ji sam ne morem verjeti, ampak ker vidim, da te vse skupaj zanima .« In je povedal, kako naj bi po Simonovem pripovedovanju tistim, ki so bili v Mehiki, neka stara coprnica napletla neko neverjetno zgodbo o tem, zakaj se je vse skupaj zgodilo. »Chakaj, chakaj,« se je namrshchil Rihard. »Lepo po vrsti, prosim ...«
In Fingusht je nadaljeval lepo po vrsti. O tem, da so Tina tlachile neke chudne more. Da so bili ljudje, o katerih je sanjal in so se mu pozneje prikazovali celo v budnosti, zelo tesno povezani z njim. In tako naprej, dokler ni lepo po vrsti prispel do konca.
»In kako je Simon vse to izvedel?« je ves osupel vprashal Rihard.
»Od dvojchkovih starshev zagotovo ne, ker sta o vsem molchala kot grob, od
shefa, mislim, da tudi ne, tako da ostane le she gospod Lesar.«
»Aha,« je zavzdihnil Rihard. »In kaj se je potem zgodilo s fantoma?«
»Vem samo she to, da so tistega — kako mu je zhe ime? ... Matic! — da so Matica,
potem ko so ga odpustili iz bolnishnice, vzeli k sebi Tinovi in Timovi starshi. In da
so ga pozneje celo posvojili.«
»Res?« se je spet chudil Rihard. »No, to je pa lepo.«
»Tudi njuno sobo so popolnoma preuredili. Hisho so dvignili, iz sobe, kjer sta vchasih zhivela Tim in Tin naredili dve, zgoraj pa she eno ... Za Matica ...« »In kaj pochne sedaj Tin?«
»Poleti, ko je chakal na obravnavo na sodishchu, se je baje ves chas pridno uchil in s tistimi, ki so imeli konec avgusta popravne izpite, naredil drugi letnik. Ofelija naj bi mu zapustila nekaj denarja in stanovanje in doma se je dogovoril, da lahko stanuje tam ... Vsaj dokler se stvari ne reshijo ... Mislim, z njegovim bratom.« »In kaj je z njim?«
»V komi je bil skoraj celo leto. Imel je tako hude poshkodbe, da so ga zdravniki zhe odpisali. Ves chas je bil prikljuchen na naprave, ki so ga umetno ohranjale pri zhivljenju. Potem ko je izdihnila tista starka, pa ...« Fingusht je zastal in se zagledal v velike zelene liste srcholistnega filodendrona, ki se je pozibaval nedalech od Riharda.
»Che imash machko ali rozho, nisi nikoli sam,« je zamrmral Rihard. »Prosim?«
»Ah, nich, nich,« je odmahnil z roko Rihard, »samo spomnil sem se stavka, ki ga je pogosto pripovedovala moja babica ... Ja, res chudno nakljuchje. Che je to, kar je rekel Simon, res .«
»No,« ga je Fingusht znova pogledal, »saj bi se najbrzh dalo preveriti ... Kakor koli, junija se je prebudil iz kome in baje precej dobro okreva. Je pa she vedno v bolnishnici .«
»Z bratom sta se zhe srechala?« je vprashal Rihard. »Kolikor vem, she ne.«
»Hm,« se je Rihard zamishljeno zagledal mimo Fingushta, »che je tisto, kar je govorila starka, res . Pravish, da se znamenja popolnoma ujemajo?« »Ja,« je pokimal Fingusht, »tako pravijo.«
In nato sta se pogovarjala o vremenu in o cvetlicah in Fingusht je dejal, da bi bilo nemara prav, che bi kupil shopek za svoje dekle, saj se je s tem namenom tudi oglasil pri Rihardu, cheprav Mira v resnici she ni njegovo dekle, saj jo je spoznal shele pred kratkim, ampak morda pa nekoch bo.
»Amarilis!« je poskochil Rihard in stekel do cvetlice z velikimi rdechimi listi. »Z njim ji bosh povedal, da jo sposhtujesh. Ciklama,« je pokazal na vrsto rozhnatih cvetic, »da jo cenish z najchistejsho naklonjenostjo; pa hijacinta, se je zasukal k vijolichnemu grozdastemu socvetu — da te tvoje sanje vedno vlechejo k njej ... In za konec she kraljica rozh, vrtnica .«
»Kako se pa imenuje tistale,« je Fingusht s prstom pomeril proti rdechim listom svaljkastih oblik, katerih konice so bile videti, kot bi jim kdo navlekel bele nogavice.«
»Ah, seveda!« se je Rihard tlesknil po chelu. »Kako sem vendar lahko pozabil!
Dalija! Simbol sonca in — Mehike!« je pomenljivo vzdignil kazalec. In po kratkem
premolku zaljubljeno dodal: »Moje srce je vedno s teboj ...«
»Prosim?« ga je izpod obrvi pogledal Fingusht.
»Pomeni tudi: moje srce je vedno s teboj,« je ponovil Rihard.
»Aha, seveda. Mislim, da bo ta najbolj prava.«
»Tudi jaz,« se je strinjal Rihard. In ko je rekel she to, da mu ni treba plachati — »Le danes!« je pojasnil, ko je na Fingushtovem obrazu opazil senco nelagodja, »ker je pach tako zelo poseben dan,« — je bil njegov nekdanji partner zhe chisto ganjen. »Pravzaprav si zelo dober chlovek,« je dejal.
»Hvala,« je zamrmral Rihard in narahlo sklonil glavo. »V preteklosti sem toliko stvari pochel proti sebi. Najhujshe, kar lahko naredi chlovek,« je dejal, ko je bil Fingusht zhe pri vratih, »je to, da je nasilen do samega sebe. Potem se tako obnasha tudi do drugih. Najprej se je treba odvaditi prvega, da imash sploh mozhnost popraviti drugo .«
»Zares si se spremenil,« je sposhtljivo odvrnil Fingusht. »Na bolje. No, pa she enkrat najlepsha hvala. Se vidimo ...«
Rihard je she nekaj trenutkov zamishljeno zrl za odhajajochim prijateljem. Morda pa se je res spremenil — na boljshe. Tako mu vsaj dopovedujejo vsi, ki jih je poznal tudi v preteklosti. In njihove besede zvenijo na moch resnichno in mu chisto zares nekaj pomenijo. In za to, da je postal drugachen, se mu sploh ni bilo treba posebej naprezati. Vsaj ne tako kot takrat, ko je hotel na policiji cel svet impresionirati s svojimi bedastimi detektivskimi podvigi. Zdaj je bilo vse tako preprosto. Z ljudmi je le delil tisto, kar je imel najraje.
* * *
Jesen se je prevesila v zimo, ta spet v pomlad in ko so odcveteli zvonchki in trobentice in jelshe in topoli, bele breze, mogochni hrasti in belorozhnate cheshnje, je prishlo spet novo poletje. Rihard je v chasu, odkar je opravljal svoj novi poklic, spoznal zhe toliko zanimivih ljudi, da se kar ni in ni mogel nachuditi svoji srechi. A v Francevo cvetlicharno so prihajali tudi tisti, ki jih je poznal zhe prej, ko je bil she policist.
In tako ga je nekega dne s svojim prihodom presenetil njegov bivshi shef. »Potrebujem shopek za svojo zheno,« je dejal. »Za rojstni dan. Pravijo, da delash najlepshe shopke v mestu, zato sem se oglasil tudi jaz.« Rihard mu je zares naredil
tako lep shopek, da shef kar ni mogel skriti svojega veselja. »Zares impresivno!« je dejal navdusheno. »Zagotovo se she kdaj vidiva.«
In potem se je v cvetlicharni prikazal celo Simon. Nekaj minut se ni mogel znebiti svojega hinavskega izraza, a ko Rihard temu ni posvechal nobene pozornosti in se je do njega vedel, kot da sta zhe od nekdaj najboljsha prijatelja, so se mu obrazne mishice sprostile in od njega je zavelo nekaj chisto pravih chloveshkih chustev. Z zanimanjem je sledil Rihardovemu pripovedovanju o tem, da nikakor ne priporocha rumenih narcis, saj z njimi prejemniku sporochamo, da je tako nestalen kot te chudovite cvetlice, ki ponosno zacvetijo, nato pa v hrepenenju povesijo svoje glave; she manj bele, razen che zhelimo povedati: Draga, unichila me bosh! Da prijatelju lahko podarimo beli nagelj, saj je simbol najtesnejshega prijateljstva ... In ko sta se konchno sporazumela, da Simon potrebuje shopek za svojo zarochenko, s katero se bosta chez dva tedna porochila, sta se odlochila za nekaj vrtnic razlichnih barv, dve od njih pa je Rihard povezal tako tesno, da sta bili videti, kot da poganjata iz istega stebla. »In za konec she nekaj upanja,« je dejal, ko je shopku dodal she nekaj vejic zelenja.
Kako nenavadno, je tuhtal Rihard, ko je bil spet sam. Chlovek, ki sem ga nekoch preziral in sovrazhil, ki bi mu najraje zavil vrat, se je nenadoma spremenil v prijatelja; no, morda ne ravno prijatelja, vsaj v dobrega znanca, do katerega ne chutim nobene zamere vech, pa zagotovo. Pa naj she kdo reche, da chudezhi ne obstajajo.
Natanko chez teden dni sta na Rihardovo osuplost v cvetlicharno pristopicala she doktorja Lazar in Binkusht.
Brez svojih poshtirkanih zdravnishkih halj sta se Rihardu zazdela she bolj smeshna kot v Belem gaju. Lazar je zhmrkal z ochmi in se plashno oziral sem ter tja, kot da se boji, da mu bo katera od neshtetih cvetlic skochila za vrat, Binkusht ga je z napetim izrazom na obrazu drzhal pod roko in spodbujajoche trepljal po podlahtnici.
»Sposhtovanje,« je dejal Binkusht in privzdignil svoj sivi klobuk. Lazar je upognil vrat in zamrmral nekaj nerazlochnega.
»Tudi vama,« je odzdravil Rihard. »Kaj dobrega vaju je prineslo?« »Kot veste, gospod Rihard,« je hlastno nadaljeval Binkusht, kot da se je dolgo in temeljito pripravljal na svoj govor, »imamo pri nas v Belem gaju vso opremo, che se lahko tako izrazim, v enotnem, pomirljivo belem tonu. In kot vam je prav tako znano, so se malo pred vashim prihodom stvari zachele spreminjati.« Zastal je in poshkilil proti svojemu kolegu, kot da si od njega obeta vsaj kanchek pomochi, a Lazar se je she naprej le bojeche stiskal k njemu. »Schasoma sva tudi s cenjenim kolegom prishla do sklepa,« je nadaljeval, »da morda vse skupaj le ni tako zelo privlecheno za lase. Da morda cvetlice zares pomagajo pacientom. Vsaj nekaterim. Ko ste odshli, je kar naenkrat zhelel na vrtu delati tudi tisti iz trinajstice ...« »Meglich!« je vzkliknil Lazar.
»Da, gospod Meglich,« je zadovoljno pokimal Binkusht in hvalezhno pogledal shefa, ki je stopil za korak vstran in prenehal s pogledom vznemirjeno shvigati po prostoru. »In potem ...«
»... so sledili she drugi,« je zadonelo iz Lazarjevega grla, ki se je ochitno navelichal stranske vloge. »Gospoda Chrepinshek in Golavshek, pa gospe Smerdel in Koshuta, gospod Dekleva,« je nashteval, »ki so prav tako zheleli delati na vrtu, kar smo jim po zachetnem oklevanju dopustili. Vse skupaj pa sva seveda s cenjenim kolegom skrbno belezhila in po vech kot osemnajstih letih .« »Devetnajstih,« ga je popravil Binkusht.
»Odvisno od kdaj shtejemo,« je nagnil glavo za centimeter na desno in nato spet nazaj Lazar, potem pa se odlochil, da se o tem ni vredno prerekati. »Kakor koli, pred dobrimi shestimi meseci sva jo konchno poslala reviji Nature, in vcheraj,« je dejal s tako sijochim izrazom na obrazu, da je od njegovega ponosa in navdushenja zazharela cela cvetlicharna, »so nama odgovorili, da so nad najinim chlankom navdusheni in da ga bodo objavili v naslednji shtevilki!«
»In to je bil tudi eden od razlogov, da sva vas obiskala,« je nadaljeval Binkusht, ko je ugotovil, da njegov cenjeni predstojnik potrebuje nekaj chasa, da si opomore od vznemirjenja, ki so ga v njem vzburkale njegove lastne besede. »Odlochili smo se namrech, da bomo v vsaki sobi uredili majhen rastlinjak, da bodo nashi bolniki v nenehnem stiku s cvetlicami. Tudi che zaradi slabega vremena ne bodo mogli ven. In seveda bi radi, da za to poskrbite vi. In morda priredite she kakshno uchno delavnico, v kateri bi o tem izobrazhevali nashe paciente .«
»Seveda,« je bil navdushen Rihard. »To je vendar chudovito. In chestitke za vajino raziskavo!« Stekel je izza pulta, jima stisnil roki in ju za namechek she objel. Binkushtu in Lazarju je bilo sprva nerodno, a ker sta se cvetlicharne zhe malce privadila, sta jima glavi ponovno delovali vsaj priblizhno tako, kot sta bili tega vajeni obichajno, zato sta v Rihardu znova videla pacienta, kar ju je dokonchno pomirilo. In ker sva zdravnika, sta si mislila, in to prava zdravnika, ki sva bolnikom na voljo tudi kadar nisva v sluzhbi — bova potrpela tudi to.
Rihard se je z navdushenjem lotil postavljanja rastlinjakov in ko so bile vse sobe polne dishechih cvetlic, mu je ob pomochi mladega direktorja celo uspelo pregovoriti Lazarja in Binkushta, da so sobo gospoda Miklicha prebarvali z modro, zeleno in oranzhno barvo; nedolgo zatem so sledile she druge sobe in bolnishnica je kmalu postala pravcati zhivopisni raj. Tako jo je vsaj oznachil novinar, ki je o njej napisal obshiren chlanek za drugi najvechji slovenski tednik. Chez nekaj dni sta o njej porochala she radio in televizija. In potem je prispel novinar iz Avstrije in nekaj dni pozneje she iz Nemchije, Francije, Belgije in Luksemburga. Doktorja Lazar in Binkusht sta se znashla na straneh tolikih chasopisov in revij, da so ju poznali zhe skoraj v vsaki evropski vasi. Bila sta srechna kot otroka. Mediji so seveda pisali tudi o Francu in Rihardu, ki se kar ni mogel nachuditi svoji usodi. Ko je bil policist, je fantaziral o tem, da bo nekoch postal slavni detektiv, zdaj ko je vedel, da se za tako neumne misli ne splacha potroshiti niti najneznatnejshega trenutka, pa je kar naenkrat postal nekakshna vrtnarska zvezda. Kamor koli je shel, so ga prepoznali in mu chestitali. In nihche ni bil prav nich nadlezhen. In Rihard je
bil vsakich znova presrechen, che je lahko pripovedoval o svojih krasnih cvetlicah. Pacienti so bili v Belem gaju, ki se je zdaj preimenoval v Zhivopisni raj, tako zadovoljni, da so ga zapushchali le s tezhkim srcem, kar je direktorju povzrochalo nemalo preglavic, saj je imel zhe toliko novih prijav, da bi lahko napolnil tri Zhivopisne gaje in pol.
In ko so se proti koncu poletja stvari vendarle toliko umirile, da je imel Rihard kakshno sekundo spet chisto zase, je prvega septembra v Francevo cvetlicharno vstopilo dekle s tako chudovitimi temnomodrimi ochmi, da so se Rihardu kljub temu, da je zhe odshteval dneve do Abrahama, tako zelo zashibila kolena, da se je moral zgrabiti za pult. V nosnicah je zachutil vonj po trobenticah, cheprav je bila pomlad zhe zdavnaj mimo. Dvakrat se je zasukal okoli svoje osi, kot da bo s tem odkril nenavadni vir opojnega vonja, nato pa se je zmedeno zagledal v prikupno damo s kratko pristrizhenimi chrnimi lasmi.
»Tri vrtnice in dve gerberi,« je spregovorila. »In nekaj zelenja, prosim.«
Rihard je, kot vedno, kadar je zaslutil, da lahko komu pove kaj novega o cvetlicah,
nadvse vljudno vprashal, che mu sposhtovana gospa morda lahko zaupa, za
kakshno prilozhnost potrebuje shopek.
»Gospodichna,« ga je popravila mlada dama.
»Gospodichna,« je ponovil Rihard in rahlo zardel.
»Za mamin rojstni dan,« je nadaljevala gospodichna.
»Vrtnice in gerbere so vsekakor odlichna izbira,« je dejal Rihard, »a che dovolite, bi vam predlagal nekaj malce manj klasichnega, che vam ne bo vshech, pa bova naredila, kot ste zheleli.«
»No, pa poskusiva,« se je nasmehnila chrnolaska.
Rihard se je urno zasukal, iz ene od vaz izvlekel rumeno sonchnico, dodal krizantemo s tremi shkrlatnimi cvetovi, oranzhno gerbero, rumeno vrtnico in nekaj listov agave.
»Takole,« je dejal. »Nich ekstravagantnega, morda samo za odtenek drugachnega. Kot vidite sem delno uposhteval tudi vashi zheljo.«
»Chudovito,« se je znova nasmehnila gospodichna, se nagnila k shopku in povonjala veliko rumeno sonchnico. »Moja mama obozhuje sonchnice. Ne vem, kako da se nisem zhe sama spomnila. Morda zato, ker nikoli ne vidim shopka s sonchnico.«
V cvetlicharno je vstopil mlad moshki. Ko ga je Rihard prepoznal, so se mu znova zashibila kolena.
Mladenich s skoraj chrnimi ochmi in z otozhnim pogledom je pristopical do pulta in pozdravil. Obrazne mishice chrnolase dame so ob pogledu nanj v razburjenju otrpnile, z dlanjo si je prekrila usta in shiroko razshirila ochi. In nekaj trenutkov pozneje je Rihard v njih zagledal solze. »Tim,« je izdavila pretreseno, »si to res ti?« »Ja, gospa Ana,« je pokimal Tim. »Dober dan.«
Rihard je stekel v pisarno, pograbil zavojchek papirnatih robchkov, ga med dirjanjem nazaj v cvetlicharno odprl, izvlekel dva in ju ponudil Ani.
Ana se mu je zahvalila, si z njima nekajkrat previdno popivnala ochi in lica, nato pa zopet vsa ganjena pogledala Tima.
»Saj ne morem verjeti,« je dejala s tresochim glasom. »Ti! Zdaj, ko te ne uchim vech, zhe lahko povem na glas: vedno si bil moj najljubshi uchenec! Potem pa izvem, kaj se ti je zgodilo! Saj sem bila chisto prech! Na sholi nisem vech mogla ostati. Vse se je kar naenkrat obrnilo na glavo. Nekaj chasa sem si dopovedovala, da ne smem reagirati tako chustveno, a ni prav nich zaleglo. Morala sem zamenjati sluzhbo.« She enkrat si ga je ogledala od nog do glave, nato pa previdno nadaljevala: »In ko si se po vsem tistem chasu prebudil iz kome . Kaj se je zgodilo potem, Tim?« Shele zdaj jo je spreletelo, da s Timom nista sama. »Joj, oprostite,« je opravichujoche pogledala Riharda. »Veste, vchasih sem pouchevala angleshchino. Bila sem Timova razrednicharka ... Potem pa se je zgodilo nekaj strashnega . Zdaj ne uchim vech . Nashla sem neko pisarnishko delo na Ministrstvu za obrambo. Z njim sicer nisem najbolj zadovoljna, ampak po tistem, kar se je pripetilo Timu, preprosto ne morem vech delati z otroki.« »Nekaj vem o tem tudi jaz,« je zamrmral Rihard. Tim in Ana sta se zachudeno zagledala vanj.
Rihard jima je povedal, kaj je v svoji she ne tako davni preteklosti pochel on in Tim se je spomnil dneva, ko je pobegnil v Mehiko in je Rihard v Tivoliju lovil Jana in njegovo bando. In potem so se zapletli v pogovor, kot da so najboljshi prijatelji. Ano je seveda zanimalo, kaj Tim dela sedaj, kako je okreval, kakshne so posledice ... in kaj se je zgodilo z njegovim bratom.
»Ko sem se prebudil iz kome, sem potreboval dva meseca, da sem lahko znova vstal s postelje,« je pripovedoval Tim. »Starsha sta najela inshtruktorje in v enem letu sem naredil izpite za drugi in tretji letnik. Danes grem prvich po dveh letih znova v sholo. Na Poljansko gimnazijo ... Na stari sholi bi bilo prevech spominov ... Tin se je baje vpisal na Bezhigrajsko. Od takrat se she nisva videla ... Danes sem se odlochil,« je izdavil z drhtechim glasom, »da se prvich po dveh letih oglasim ... Sanji. Zato sem prishel kupit shopek ...«
Ko je Ana zaslishala, s kakshno ljubeznijo je izgovoril Sanjino ime, je znova zahlipala. A zdaj je zaradi tega ni bilo vech sram.
»O, Tim!« je vzkliknila in ga objela. »Se opravichujem,« je dejala Rihardu, ko se je odmaknila od fanta in smrknila v robchek. »Kot da me ni,« je zamrmral Rihard.
»O, pa she kako ste,« je rekla Ana in ga pogledala s tako prodornim pogledom, da je nehote zardel. »Upam, da se vama bo izshlo,« je rekla Timu. »Kaj pa vem ... Preselili so se nekam na morje. Morda ima zhe drugega fanta. Od Tanje sem dobil njen novi naslov in zdaj bi ji rad poslal nekaj . posebnega.« »Predlagam nekaj preprostega, chudovitega, neobichajnega, originalnega, kar najbolj primernega situaciji,« je poskochil Rihard, se sklonil pod pult in izpod njega izvlekel oranzhno lonchnico s prelepimi, nazaj zavihanimi kimastimi listi. »Kranjska lilija oziroma zlato jabolko!«
»Ja,« je zadrzhano pokimal Tim. »Zdi se mi, da bo kar prava.«
Rihard je cvetlico postavil v papirnato shkatlo nezhne pastelne barve, to pa v she eno iz navadnega rjavega kartona, na katero je moral Tim le she napisati naslov. »Dostavimo jo lahko mi,« je dejal Rihard. »Dobila jo bo she danes! Brez dodatnega plachila!«
Seveda se je Tim strinjal.
Ko sta Rihard in Ana znova ostala sama, se je Rihard pomenljivo odhrkal. Zhelel jo je vprashati, che bi se she kdaj videla, pa se nikakor ni mogel odlochiti, kako naj zachne, kaj shele nadaljuje in koncha.
»Oprostite,« ga je zmotila sredi zvijanja prstov in si s tako ljubko kretnjo popravila pramen las, ki ji je bil zdrknil na chelo, da bi Rihard najraje skochil prek pulta in jo objel, »morda se vam bo zdelo, da sem prevech vsiljiva ... saj o vas nichesar ne vem ... a kljub vsemu ... bi shli morda zvecher z mano k moji mami?« Rihard se je zbal, da mu bo razgnalo prsi. Z dlanema se je oprl na pult, da se je nekako zadrzhal na nogah, usta so se mu razpotegnila v pretiran nasmeh. »Res?« je izdavil.
Ana je pokimala in nato she dvakrat.
In ko sta se dogovorila, kdaj in kje se dobita in se je nekdanja uchiteljica angleshchine poslovila, se med vrati she enkrat zasukala in dejala: »Zares sem vesela, da sem vas ... da sem te spoznala, Rihard,« in je Rihard odvrnil: »Mene tudi,« je kot urochen odcapljal do svoje pisarne in se sesedel na stol. »Kaj je res mogoche, ljubi bog?« je mrmral sam zase. »Da si se usmilil mene, bednega, zavozhenega policaja . Pri teh letih .« Skozi vrata je pokukal Franc.
»Kaj se je zgodilo?« ga je zaskrbljeno vprashal, saj ga ni she nikoli videl takega. Rihard mu je kot kaka branjevka povedal vse podrobnosti o srechanju z Ano in s Timom.
»To je pa res chudovita novica,« je bil navdushen Franc. »Nadvse chudovita!« je kimal in se zadovoljno smehljal. »Zelo sem vesel zate, Rihard. Zelo.« In Rihard je vedel, da je Franc zares chisto zares vesel.
»Komaj chakam, da povem zheni. In seveda bosh shel danes dve uri prej iz sluzhbe!«
Rihard je ugovarjal, a Franc se ni dal. »Samo danes. Jutri in naslednje dni pa si bosh lahko spet po mili volji pretegoval hrbet ob kateri koli uri dneva se ti bo zahotelo!«
Anina mama je bila prijazna stara gospa, z neshteto gubami in majhnimi bleshchechimi ochmi, ki so radovedno opazovale Riharda. In bile s tem, kar so videle, nadvse zadovoljne.
Ko sta se poslovila in zakorakala v toplo noch, je Rihardova dlan kar sama od sebe poiskala Anino. Sam sebi se je chudil zaradi svojega poguma, a se mu je obenem zdelo, da je to, kar je storil, nekaj chisto normalnega. In Ani se je zdelo takisto.
Lev Detela
PROPAD (VI)
V Napoleonu, znani parishki pivnici za vishje sloje, je zelo veselo. Glavni urednik uglednega ruskega chasnika Prosvetitejstvo Igor Kirilenko pravkar hudomushno komentira zadnjo izjavo amerishkega predsednika Bena Singerja, da bi bilo potrebno Slovenijo trikrat bolj razkosati kot predvideva mednarodni nachrt, saj je znano, da tamkajshnji ljudje ljubijo manjshe krajevne enote in neznatne avtonomne lokalne skupnosti.
»Zakaj pa ne?« se zasmeje prostodushni moskovski novinar. »Nash generalni nachelnik vseljudskega dobrodelnega komiteja Popkin je zhe pred tremi meseci predlagal, da bi slovensko glavno mesto Ljubljano razdelili v shtiri samostojne cone pod upravo velesil. Rusija si zelo zheli, da bi Vzhodno cono z dodatnim delom ljubljanskega juga prevzela pod svojo kontrolo. Konchno smo prav mi kot najvechji slovanski narod vech kot zadolzheni, da najmanjshemu slovanskemu narodu ponudimo kulturo in prosveto.«
»Zhe, zhe, Kirilenko,« reche italijanski parishki dopisnik Fruttolini. »Italija nima nich proti Rusiji. Zheli ji vse dobro. Tudi povechanje narodnega ozemlja. Ampak che se ozremo nekoliko nazaj in preuchimo zgodovinska dejstva, bi morala pravzaprav celotna Ljubljanska provinca pripasti Italiji. V drugi svetovni vojni smo tam za omiko in prosveto naredili zelo veliko dobrega. Zhal ima Italija vedno smolo. Poglejte. Najprej ti Avstrijci, ki so nam svoje dni odshchipnili polovico ozemlja, zdaj pa francoski kralj, ki bi rad kar sam s svojim nediscipliniranim vojashtvom zasedel Ljubljano.«
Kirilenko dvigne chasho, golta vino in se buchno smeje, vendar ne reche nich. K besedi se oglasi nestrpni francoski velenovinar Francois Orang-Luigutan. Prevzetno dvigne glavo in zagrchi: »Draga kolega, se mi zdi, da delata rachun brez krchmarja. Nash Ludvik zhe ve, kaj je potrebno narediti. Konferenca o miru med Slovenijo, Hrvashko in Avstrijo se bo zakljuchila v nash prid. Francija je vedno chutila za svojo moralno dolzhnost, da pomaga Sloveniji, ki pa sploh ni najmanjsha slovanska dezhela, kot nepravilno trdi gospod Rus.« Z rdechim obrazom se zadihano skloni k novinarskima tovarishema. »Veste, lahko vama zaupam posebno novico. Je absolutna tajnost, ki je ne bi smel she nihche poznati!«
Rus in Italijan zatrzata po vsem telesu, razburjeno dvigneta glavo. »Kaj?« se dvoglasno zdruzhena zadereta.
Orang-Luigutan ju prezirljivo pogleda. Zanalashch nekaj chasa molchi. Odlasha z odgovorom. Nato zmagoslavno uperi pogled v oba novinarska kolega, ki se nervozno presedata ob mizi.
»Ludvik XXVII. ima tozadevno daljnosezhne nachrte,« poudari z vzvishenim glasom. »K Ljubljanski provinci zheli v poznejshi fazi, ko bodo dogodki dozoreli,
prikljuchiti Istro in Dalmacijo do Boke Kotorske, pa tudi Chrno goro in Srbijo. Zakaj pa ne? S tem ni nich narobe. Bo zelo koristilo Franciji pa tudi francoski coni v Sloveniji. Ta lahko najprej posredno, potem pa kar direktno uredi razmere na juzhnem prostoru. Ob primernem trenutku lahko tam uvede svoj jezik in pravopis. V Franciji nas to ne bo motilo. Grozne cirilice pri nas itak nihche ne obvlada.« Kirilenko, od besa rdech v obraz kot kuhan rak, treshchi z roko po mizi. Kozarec z rdechim vinom se prevrne chez prt, pijacha se razliva chez Fruttolinijeve fine hlache. »Prekleto!« krichi urednik Prosvetiteljstva. »Rusija ne bo nikoli dovolila take zlochinske politichne mahinacije. Poleg tega je edino cirilica idealen chrkopis, ki bi ga moralo prevzeti celotno civilizirano chloveshtvo. Tudi Kitajska. Potem bi bilo manj nevednosti po svetu. Ampak v Rusiji vemo, da je Francija zelo pozhreshna.« Divje zavija z ochmi in maha z roko po zraku.
»Toda povem ti, ti francoska opica,« krichi proti parishkemu novinarju. »Dalmacije in Srbije vam nikoli ne damo. Mi shchitimo vse nashe slovanske brate. Che ne boste popustili, naredimo novo svetovno vojno.« Orang-Luigutan razburjeno vstane.
»Gospod, od zdaj naprej vas vech ne poznam!« zavpije. »Kar ste si dovolili, presega vse meje. Razzhalili ste chast velike Francije. Pozivam vas na dvoboj!« Kirilenko se zamaje na stolu. Se hrupno dvigne, se po vojashko zravna. »Kot shtirikrat odlikovani borec treh domovinskih vojn sprejemam ponudbo!« Se obrne k Italijanu:
»Gospod Fruttolini, prosim vas za pomoch. Mi boste, prosim, asistirali pri dvoboju?«
»Z veseljem, gospod Kirilenko,« se Italijan prikloni. »Saj mi je prekleti Francoz onesnazhil hlache.«
Estradni orkester in plesalka striptiza na z rumenimi, zelenimi, rdechimi in modrimi zharometi obsijanem odru zaradi hrupa pri novinarski mizi za trenutek pozabita na pravilni tempo igre in plesa. Orkester za trenutek popusti, izgubi ritem, iztiri, plesalka na odru se zamaje proti levemu rumenemu zharometu. Zdi se, da se bo zgodila nesrecha. Shkandal se neusmiljeno priblizhuje. Vendar je v naslednjem trenutku vse drugache. Zasluzhni glasbeni mojstri, sami stari machki, zaigrajo she bolj zhivo in privlachno, plesalka se zravna, odvrzhe zadnji kos obleke s svojega zapeljivega telesa, prelestne dojke se zalesketajo v vechbarvni svetlobi, zardijo pod nesramno ostrimi rdechimi zharometi.
o o o
Pet preizkushenih kriminalistov generalove tajne policije in ducat drugih pripadnikov narodnozashchitnih organov z vishjim sekretarjem Franchkom Boshtjanchichem na chelu vdere v Oliviino ljubljansko stanovanje in si ogledujejo v kopalni kadi lezheche truplo Antonia Bombarottija.
Na kavchu v dnevni sobi sedita na smrt bledi prijateljici Olivia Flop in Aida Dolezhal v dolgih temnih oblekah. Shele v zadnjem trenutku, tik pred prihodom
razburjenih kriminalistov, se jima je posrechilo odstraniti sledove ljubezenske orgije s sedaj ochitno mrtvim avstrijskim agentom.
»Kaj je umrl kar v kopalnici?« se zadere preiskovalec Franchek in zapichi pogled v kot noch temne Oliviine ochi.
»Ne veva natanchno, kje,« zmedeno reche novinarka. »Kako, da ne vesta?«
»No, nekoliko smo se zabavali v dnevni sobi, nekaj malega popili, se veselili ...« »Ja, veselili,« rentachi preiskovalec. »Poznam to. Kako je umrl? Sta ga zadavili?« »Opravili sva samo najino domovinsko dolzhnost. V pogovoru s sedaj mrtvim se je izkazalo, da je avstrijski tajni agent,« razburjeno razlaga Olivia Flopp. »Poslali so ga v Slovenijo z nalogo, da umori nam vsem tako dragega predsednika. V nadaljnem postopku s sedaj mrtvim, ki sva ga povezali z nekaterimi telesnimi triki, sva razkrinkali celotno perverzno zaroto avstrijske vohunske sluzhbe.« »Ja, ja. Dobro. To je vech kot zasluzhno. Ali vesta, kako je mrtvemu ime?« »Rekel je, da se pishe Antonio Bombarotti ...«
»Ja, ja, Bombarotti, tochno, sem zhe slishal,« reche preiskovalec Franchek. Se obrne k svojemu pomochniku:
»Matjazh, kako mu je zares ime? Bombarotti, mogoche Bombaritti ali Bombanitti. Od nekod se spominjam na to nesrechno gofljo. Saj ga imamo v kartoteki. Prekleto. Ja, ja. Pa ga je le vzelo.«
»Franchek, saj vesh. Za to se imamo zahvaliti obema lepima damama. Z zhensko
silo sta ga spravili pod rusho.«
»Saj sta odlichni. Ampak kako mu je zares ime?«
»Avstrijci ga vodijo v seznamu pod imenom Jack Stolberg.«
»Ja, ampak to ni njegovo pravo ime.«
»Seveda. Se spomnim. Mihael, poglej v spletni register. Zaradi njega smo imeli zhe pred tremi leti tezhave.«
Matjazh in Franchek zijata v asistenta, ki pritiska na tipke na mobilnem
identifikacijskem aparatu.
»Goring, Goring Alfred!« vzklikne asistent.
»Ja, ja!«
Debeli Franchek od veselja glasno poskochi.
»Debeluhovo pravo ime je Alfred Goring. Iz znane nemshke nacistichne druzhine je. Njegov prapraded ali kaj je bil glavni sodelavec Adolfa Hitlerja. Vsi iz te druzhine so debeli. Genetichno pogojeno.«
»Me pa vseeno zanima, kako se je obema gospema posrechilo razkrinkati starega lisjaka,« se zasmeje agent Matjazh. »Nashi agenti in tajna sluzhba ga niso mogli streti.«
»Kaj res ne vesh?« se zahihita agent Franchek. »Dami sta zares nenasitni. Veliko zahtevata. Revezh je moral prevech seksati. Pa ga je vzelo.«
»Med pogovorom nama je vse izblebetal,« reche Olivia in nekoliko zardi. »Ko sva ugotovili, da hoche v naslednjih dneh likvidirati predsednika, sva zacheli takoj ostro ukrepati.«
»Ha, ha. Dobro sta ukrepali. Vsekakor mu je zaradi napora odpovedalo srce.«
»Uporabili sva zhensko orozhje in ga s potencirano akcijo, povezano s telesnimi naboji, privedli do totalnega kolapsa. V dnevni sobi ga je ochitno zadela kap, zrushil se je pod stol. Ne vem, ali je bil takoj mrtev. Zavlekli sva ga v kopalnico, da morda v vodi she pride k sebi. A ni vech dihal. Mislim, da sva kot sodelavki slovenskih organov storili najino drzhavljansko dolzhnost in z omenjeno narodnoobrambno akcijo preprechili za drzhavo najhujshe.« Franchek Boshtjanchich in njegov ozhji sodelavec pritrjevalno kimata z glavo. »Ja, ja, revchek se je prevech namuchil. Vidish, Matjazh, kam vodi pretiravanje s spolnim obchevanjem,« reche debeli Franchek. »Ja, naravnost v smrt,« mu potrdi pomochnik.
o o o
Aida Dolezhal presenecheno odlozhi telefonsko slushalko. Pravkar jo je osebno poklical sam direktor ljubljanske operne hishe. Z laskavimi besedami je pohvalil njen charobno zvenechi sopran, ki da je nekaj posebnega tudi v svetovnem merilu. Kot da je pozabil, da jo je pred dvema mesecema brez kakrshnega koli razloga ali pojasnila odstavil s programa in na grob nachin izgnal iz gledalishcha. »Dovolite mi, da vam naznanim veselo novico,« je direktor zablebetal v telefon. »Sam gospod predsednik me je poklical. Kakshna chast! Omenil mi je, da vas neznansko obozhuje. Nadvse ceni svetlozvenecho barvo vashega glasu. Kljub vojni si izredno zheli, da ga obishchete v njegovem narodnoobrambnem bunkerju, ker ta trenutek zaradi nujnih drzhavnishkih poslov ne more priti v Ljubljano. Vem, da ga ne boste razocharali.«
Aidi je zaradi direktorjevega sporochila za trenutek zastal dih. Generalova ponudba jo je zelo presenetila. Zagotovo ji bo pomagala pri poklicnem vzponu k mednarodni uveljavitvi in slavi.
»V najvechjo chast bi mi bilo nastopiti pred velikim generalom,« je zazhvrgolela s svojim bleshchechim glasom.
Vendar je hotela zlobnemu opernemu direktorju ponagajati.
»Vseeno predsednikove proshnje ne morem izpolniti,« je rekla. »Saj ste, gospod direktor, nedavno ugotovili, da sem popolnoma nesposobna za petje in ste me chez noch odstranili iz opernega gledalishcha.«
»Ah, sposhtovana gospa Aida,« je zajecljal direktor s tresochim se glasom. »Saj ni bilo mishljeno zares. Shlo je samo za zachasni premor zaradi nashega tezhkega financhnega stanja, ker vam za vashe sijajne nastope ne bi mogli izplachati honorarja, kot ga zasluzhite.«
»Vem, da imate boljshe pevke, kot sem jaz,« ga je jezno prekinila. »Ne, ne, gospa Aida, sploh ne,« je v telefonskem aparatu zastokal direktorjev glas. »To je samo nesporazum. Vse se bo uredilo. Takoj vas spet angazhiramo, s trikrat vishjo gazho, kot ste jo imeli prej.«
»Ne vem, che bo gospod generalni predsednik zadovoljen z mano,« se je zlagala. »Izberite drugo pevko.«
»Gospa Aida, na kolenih vas prosim, da sprejmete predsednikovo proshnjo,« je direktor zajokal z milim glasom. »Che odklonite, ne boste samo vi ob kariero,
temvech bo tudi meni odletela glava. In nashe dragoceno gledalishche nam bodo zaprli.«
Zanalashch ga je hotela pustiti v negotovosti. Ni mu hotela takoj odgovoriti. Njen molk ga je vrgel v paniko. Jokajochi direktorjev glas je obupano cvilil iz telefona. »Hude stvari mi pravite,« je konchno spregovorila. »Samo zaradi izrednega sposhtovanja do gospoda predsednika bom sprejela ponudbo. Vi ste mi popolnoma nepomembni.«
Na drugi strani zveze je veselo zashkrtalo. Pevko je preplavil plaz zahvalnih vzklikov in besed. Samozadovoljno je dvignila glavo.
o o o
Pri chajanki v spomin na izid prve slovenske knjige je v vsedrzhavnem pisateljskem drushtvu zelo vroche. Predsednik, zasluzhni akademik Miha Kegel, je pravkar odklonil resolucijo treh kolegov, ki zahtevajo takojshnji odstop generala predsednika zaradi nesposobnega vodenja drzhave in neuspele vojne s sosednjimi drzhavami.
»Tako ne gre. To, kar pochenjate, je veleizdaja!« se razburja Kegel. »Drzhavni predsednik se zelo trudi. Mochno se trudi, da bi nam bilo dobro. Poleg tega je pisatelj. Nash kolega je. Saj veste, da je pred tremi leti izdal svoje vojashke spomine. Zelo zanimivo, prodorno napisano, kot je ugotovila kritika.« »Kegel, ti si bedak!« zavpije nekdo iz ozadja.
Shtirje starejshi drzhavni pisatelji se vidno vznemirijo. Od groze prebledijo. »Takih stvari pa ne smemo pochenjati,« reche eden od teh za drzhavo zelo zasluzhnih piscev. »Oprostite, da se tako nevljudno izrazim. Ampak, kar je res, je res. Bodimo vendar pametni. Proti vetru se ne da scati. Ukinili nam bodo vse subvencije. Brez vsega bomo ostali na cesti.«
»To so modre besede. Prosim, poslushajte vendar izkushenega kolega,« prestrasheno zapiska Kegel.
V	predsednika pisateljskega drushtva prileti zhenski chevelj. Mlada pesnica Suzana Makalavich razjarjeno bliska z ochmi. Krichi. Mu vrzhe v obraz kos jagodne torte. Nesrechni Kegel se zamaje pred pisateljskim zborom. V obraz mu prileti nov kos torte. Z robcem si nervozno brishe chokoladni tortni preliv z obraza in obleke. »Izgini z odra!« se zadere kolega Janez.
Od vsepovsod se oglashajo nejevoljni vzkliki in zhvizhgi. »Dol s Keglom!« tuli vechina zbranih pisateljev.
V	zadnjem delu sobe se zachne neprijetno prerivanje. Pesnica Olga oklofuta starejshega za domovino zasluzhnega pisatelja. Dva pesnika se besno prepirata, suvata pod rebra, padeta na tla. Med pisateljskimi vrstami se shiri ogorchenje in nemir. Chez razdrazhene obraze sikata jeza in zmeda.
»Kegel naj odstopi!«
»Pojdimo raje pit!« zavpije neki priznani pesnik.
Aida in Olivia v veselem razpolozhenju. Chutita, da je v njunih rokah usoda sveta. Nadlezhnega avstrijskega agenta sta pravilno likvidirali, to pa jima zagotavlja neskonchno naklonjenost drzhavnih oblasti. Zdaj pa je potrebno zavihati rokave in narediti she nekaj velikega za Avstrijo, kot se spodobi za dvojni agentki, v sluzhbi dveh drzhav. V vrochi igri je zdaj na vrsti slovenski general predsednik, ki ga je treba odstraniti z odra zhivljenja. Voda na mlin njunih nachrtov je prek drzhavnega radia kljub stalnim bombnim napadom sovrazhnih sil napovedani veliki Aidin koncert v vladnem bunkerju, povezan z mednarodno pomembnim Oliviinim pogovorom z drzhavnim predsednikom.
Se radozhivo zahihitata. Ker se po uspehu zaradi Bombarottijeve smrti nichesar vech ne bojita. Aida se ponosno izprsi. Pevkino nezhno srce pod svetlordecho bluzo zadrgeta v sladki bolechini. V mislih je sredi najpomembnejshe arije v operni zgodovini, napisane v chast slavnostnega odprtja sueshkega kanala. Zapela jo bo krutemu generalu v slovo, ob njegovi zadnji uri.
Primakne se k Olivii, ki z razgaljenimi prsmi leno polezhava na postelji. Chrnolaska vzburjeno zavzdihne. Shiroki valoviti vzboklini njenih polnih dojk se sproshcheno prevesita proti Aidini predrzni roki. Oliviina mochna napeta seska se izzivalno zatreseta med Aidinimi pozheljivimi prsti. Pevka podrsa z razpeto srajco, iz katere predrzno zabingljajo njene ljubke shpichaste dojke, chez novinarkino toplo telo.
Olivia se vrochekrvno zasmeje. Pograbi lichila in shminke, ki lezhe na toaletni mizici.
»Pochakaj. Tvoje prsi bodo she bolj privlachne, che ti kolobarja obkrozhim z rdecho barvo,« zastoka.
Poriva rdechilo pod vrshichka Aidinih nezhnih dojk. Jih vrochekrvno prebarva. Se nato skloni k lastnim prsim. Si temnordeche premazhe kolobarja in obe bradavici na oster, izzivalen nachin. Spolzi z obema rokama pod Aidino krilo. Ji med stalnim bozhanjem zadnjice sleche spodnji del obleke. Obchuduje Aidino zagorelo kozho. Drsi chez pevkina stegna, sili s prsti med vabljivo razpirajoche se nabrekline prijateljichinih ustnic.
»Vidim, da si zhe lepo rjava,« se zasmeje. »Razen belega trikotnika ob tvoji lepi muci, ki pa jo bova zdaj naredili she lepsho. Obsevanje v drzhavnem inshtitutu za nego kozhe te je zelo pomladilo. Zdaj si zhe skoraj prava chrnka, kot se za vlogo Aide tudi spodobi.«
»Ah, kaj pravish,« sope pevka. »Moji svetli lasje zelo motijo. Pa kaj. Saj lahko nastopim z lasuljo. Kot chrnolaska in zaradi polne postave bi bila ti bolj primerna za tako vlogo.«
Novinarka spet pograbi rdechilo na toaletni mizici. Se skloni nad prijateljichino obrito mednozhje, drsi s shminko chez zhe mochno vzburjene prijateljichine ustnice, ki pod potiski z lichilom postajajo ognjeno prikupne.
»Taka Aida lahko s svojo nesramnostjo premaga vse nevarnosti in postane kljub smrti v operi nesmrtna,« sope chrnolasa novinarka nad prijateljichino rdeche obarvano rezho, iz katere vedno bolj vlazhno zhari temno zhensko jedro.
Se ne more vech premagati. Izpodreca krilo. Si sleche spodnje hlachke. »Tako. Zdaj she jaz!«
Razpre noge. Si zachne z rdechilom barvati svoj s chrnim puhom obrasli sram.
o o o
V	generalovem bunkerju je kljub stalnim sovrazhnikovim bombnim napadom zelo svechano. Tudi v chasu najhujshe nevarnosti je treba zdrzhati do konca! Nekateri predsedniku in domovini najbolj zvesti so se zhe zbrali v dostojnih temnih oblekah na hodniku za stranishchi in kopalnicami.
V	telovadnici pod kuhinjo se je strumno razpostavil ansambel narodnozabavne glasbe. Sami imenitni gospodje v temnomodrih telovnikih in rdechih kravatah, z velikimi rjavimi pastirskimi klobuki na pleshastih glavah. Tam je tudi znani pop pevec Bimbo Star — Prestin. Zaveda se, da je junak, ki opravlja v chasu najhujshe vojne nevarnosti pomembno kulturnishko drzhavljansko dolzhnost. Budno se ozira po navzochih in skusha ugotoviti, ali ga opazujejo z dovolj veliko mero potrebne pozornosti in sposhtovanja. Na zheljo predsednikovega tajnika je pripravil zhivahen dopolnilni spored ob spremljavi treh havajskih kitar. Besedila popevk, ki jih bo zapel pred velikim generalom in sposhtovanim drzhavnim voditeljem, je napisala znana pesnica Ivana Pestichar, s katero je imel pred tremi leti kratko ljubezensko afero.
Bimbo Star — Prestin samozadovoljno dvigne glavo, ko opazi, da se mu je pravkar sposhtljivo priklonil vodja narodnozabavne skupine. Se vzvisheno nasmehne. S pretirano vazhnostjo pograbi kos papirja, na katerem je besedilo, ki ga je napisala njegova bivsha ljubica. Premika ustnica, potiho poje:
Oj bozhime bozhime mile su sta%e Oj bozhime sta%e baby su mile
HeJ sjaj Baby la la Blista tvoj sjaj Hej baby hey Moga srca raj Hej tralalala O hey la la Baby ga ga Veliki sjaj Ga ga
o o o
V	predsobi pod telovadnico je neprijetno napeto. Generalov osebni tajnik Petelinchek s pomochniki in pomochnicami in z moshtvom na vse hudo pripravljene obrambne strazhe nestrpno prichakuje prihod operne pevke Aide Dolezhal in njene prijateljice, mednarodno uveljavljene dopisnice dunajskega
STANDARDA Olivie Flopp. Novinarkin ugled pri generalnem predsedniku je namrech izredno narastel, ko so mu povedali, da se ji je skupaj s pevko Aido posrechilo likvidirati avstrijskega atentatorja.
Veliki general je zelo nemiren. Stoji v stranski sobi za hodnikom. Se skriva za rdecho zaveso. Kaj gospe she nista prishli?
Ali Avstrijci spet prevech bombardirajo in je porushen most na cesti, ki vodi do bunkerja?
Za danashnji slavnostni koncert ob prvi obletnici prevzema oblasti se je primerno oblekel po najnovejshi modi v imeniten rdech frak in dolge rumene hlache. V atomskem bunkerju namrech vladajo moderni in liberalni nazori. Generalov nachin oblachenja je lahko za vzgled celotnemu narodu. Potrebna je samozavestna narodna modna kultura. Prav zato se zanalashch ni hotel pojaviti v uniformi. Naj svet ve, da se stalno trudi za mir!
Noge mu tiche v zelenih copatah z dvema ljubkima belima chopkoma, »mojima mucama«, kot rad ljubeznivo pove. Za hlad v bunkerju so, kot mu je razlozhil njegov telesni zdravnik doktor Norel, namrech najprimernejshe copate. Odbijajo vlago in mraz, ki sta se vgnezdila v betonsko zidovje in tla. Preprechujejo izbruh revmatizma. V obdobju vojne za generala in dom se je potrebno primerno oblechi! General nestrpno dvigne glavo. Se zamaje na hodnik. Dva chlana chastne strazhe v zelenih uniformah z zlatimi obshitki na rokavih in hlachnicah strumno salutirata. Oba visokorasla mlada chloveka sta znana ekstremista, ki vedno in povsod zahtevata zaradi globalne civilizacijske krize vojashki prevzem uprave celotnega sveta. Mala Slovenija je pri tem lahko za vzgled celotnemu chloveshtvu, ki ga more na pravo pot pripeljati le trda roka. »Je gospa pevka Aida zhe tu?« vprasha general.
»Ekscelenca predsednik, ni je she tu,« recheta strazharja in she enkrat salutirata. »Ni treba zaradi moje malenkosti tolikokrat salutirati,« reche general. »Kaj gospa Olivia Flopp tudi she ni prishla?«
»Ekscelenca general, obzhalujemo. Tudi gospa Flopp she ni prishla.« »Ja, ti Avstrijci. Predvcherajshnjim so razstrelili elektrarno v Krshkem, zdaj pa so verjetno porushili she most, ki vodi v mojo rezidenco v bunkerju. Chloveshtvu se slaba pishe, ker voditelji narodov ne uvidijo mojega velikega truda za mir in spravo med ljudmi.«
General povesi pogled. Zhalostno bulji v tla. Nato se zamaje nazaj v stransko sobo. Se usede na stol za rdecho zaveso. Samotno premishljuje.
o o o
Francoski kralj se skloni k amerishkemu predsedniku in k zhe nekoliko opitemu generalnemu nachelniku ruskega vseljudskega dobrodelnega komiteja in zaupno reche: »Torej smo dogovorjeni. Slovenijo, Hrvashko, Avstrijo in Italijo razdelimo na deset dovolj enakih delov. Rusija dobi v zachasno upravo del Ljubljane, Francija juzhni del nekdanjih Ilirskih provinc do Boke Kotorske, Veleshkotski kot
legitimni naslednici Velike Britanije pa damo v zachasno upravljanje Medzhimurje in del Zagorja z glavnim mestom Varazhdin.« Ruski dobrodelni nachelnik se hudomushno zasmeje.
»Zelo v redu,« reche. »Ludvik, ti si res nash chlovek. Glede tebe se nismo zmotili. Vchasih naredijo monarhi vech dobrega kot pa izvoljeni ljudski predsedniki.« Amerishki predsednik se nezadovoljno skremzhi in vznemirjeno dvigne glavo. Se dela, kot da je preslishal Rusove nedemokratichne besede.
»Moram pa opozoriti, da je vedno in povsod potrebna stroga kontrola,« reche. »Amerika bo budno pazila, da uprava novih drzhavnih enot poteka v skladu z mednarodnimi dolochili in z mednarodnim pravom. Poleg tega je nujno, da slovenskega predsednika, ki je zanetil to nespodobno vojno, takoj aretiramo in postavimo pred mednarodno sodishche za vojne zlochine.« Francoski kralj dvigne chasho, v kateri se peni najboljshi shampanjec. »Na zdravje, sposhtovana gospoda prijatelja!« vzklikne. »Konchno se nam je posrechila genialna razdelitev sveta, ki bo chloveshtvo pripeljala k vechnemu miru v blagostanju in vzajemni povezanosti.«
»Zhivio, zhivio!« navdusheno zavpijejo vodilni drzhavniki in she enkrat trchijo na zdravje.
o o o
»Smeshno,« reche priznani reporter chetrte drzhavne televizije. »Koncert bi se lahko zhe zachel. Zdaj pa to dolgochasno chakanje. Vse skupaj je pravo sranje. Takrat v Ugandi je bilo popolnoma drugache. Pri generalu Okandi so takoj zacheli igrati in plesati. Motili so edino afrishki komarji. Ti so res strashni. Orjashki. Pa kaj. Tisto prebivalstvo je navajeno na take rechi.«
»Ja, seveda. Afrika,« reche snemalec Matija. »Tam je vse drugache. Tu v Sloveniji pa to chakanje. Zaradi tiste neumne koze, pevke Aide, ki ne more biti nikoli tochna. Med mrzlim betonom se bomo she prehladili.« »Ja, ampak, saj spet bombardirajo!«
»Seveda. To povzrocha zastoje in zamude. Presneta vojna. Toda gospod general bo zmagal. Tudi che je proti nam ves svet!« »Ja, zhe spet bombardirajo!«
Zunaj pred bunkerjem se oglasijo trije ostri zhvizhgi nadebudnih varstvenikov. S pokom se odpro tezhka varovalna vrata. V bunker privihrata Aida in Olivia v sharmantnih vechernih oblekah. Za njima zadihano sopiha pet ali shest zvestih spremljevalcev, znanih kulturnih delavcev, zadolzhenih za izvajanje zabavnih programov na najvishjem nivoju.
Chastna strazha pred vrati v predsednikove zasebne prostore pogumno salutira. Po hodniku hiti predsednikov tajnik Petelinchek. Dviga roke. Ljubeznivo ihti. »Me veseli, dragi dami, lepo, da sta zhe tu!« vzklika. »Malo zamude. A nich ne de. Takoj sporochimo veselo novico gospodu predsedniku velikemu generalu!«
Iz predsobe zadoni trobenta. General predsednik si pokrtachi rumene hlache. Dvigne glavo. Se zamaje izza rdeche zavese. Stopica proti vratom na sprejemni hodnik. Koraca k zbranemu obchinstvu. Chastna strazha ponovno salutira. »Dovolite, ekscelenca gospod predsednik, da vam predstavim obe zasluzhni soborki za domovino in dom. Preprechili sta najhujshe,« razburjeno zakikirika Petelinchek.
Obe ocharljivi gospe, operna pevka Aida in mednarodno uveljavljena novinarka Olivia, se z lahno rdechico na obrazu vljudno priklonita. Aida se pozheljivo pomakne k generalu. Zachuti njegov mokri poljub na svoji roki. Predsednik oshine s pogledom Oliviine mochno napete prsi pod nagubano svileno bluzo. Se nekoliko zamaje na levo stran. Spolzi s pogledom med Aidine noge. Zacmoka poljub na Oliviino proti njegovemu trebuhu izprozheno roko. Za trenutek zamizhi, ker se hoche ubraniti zhenske nevarnosti. Na vsak nachin se mora premagati! Saj ni bil nikoli erotichen! Drzhavo mora voditi brez nepotrebnih ljubezenskih zapletov!
»Dobrodoshli v nashi skromni drzhavni pisarni,« zachivka. »Vojna je pach. Ni kaj. Naj povem, da vama je domovina za vajino zvestobo in junashtvo vechno hvalezhna.«
Zhenski veselo poskochita.
»Hvala, ekscelenca. Hvala za veliko chast, da ste naju pochastili s sprejemom.« Tajnik Petelinchek nervozno pomezhikne z ochmi. Pristopi k generalu. Mu nekaj shepeta v uho.
General pomigne proti v kotu na levi zbranim kulturnim delavcem. Se zdolgochaseno namuzne.
»Lahko zachnete z jubilejnim programom ob prvi obletnici moje oblasti,« reche in odhiti na chastni stol, ki zhe chaka nanj v bunkerski telovadnici.
o o o
Predsednik Evropske unije, francoski kralj Ludvik XXVII., se zamaje pod belo zastavo z modrimi lilijami. Dvigne rdecho telefonsko slushalko. Pochaka, da se oglasi generalni nachelnik sicer nekoliko sprtih Zdruzhenih bojnih sil Evropske unije veliki marshal Marcel Buffon.
»Operacija Triglavsko petelinje pero se lahko zachne!« zavpije v slushalko. »Razumem, velichanstvo!« zakrichi marshal in pritisne na rdechi gumb na digitalni aparaturi na desni strani pisalne mize.
Nachelnik rushilne raketne baze v Los Alamosu, New Mexico, general John Edward dvigne modro telefonsko slushalko in v treh kratkih stavkih sporochi svojemu moskovskemu tovarishu marshalu Timushenku, da je Amerika v najvishji bojni pripravljenosti.
Marshal Timushenko dvigne rdecho telefonsko slushalko. Strumno sporochi trenutni vojnopolitichni razvoj vrhovnemu komandantu ruskih oborozhenih sil, generalnemu nachelniku vseljudskega dobrodelnega komiteja Vladimirju Vladimirjevichu Popkinu.
Popkin pritisne na rdechi gumb. General Maksimirovich pritisne na rdechi gumb v Vladivostoku. Japonski cesar dvigne rdecho telefonsko slushalko, pokliche sluzhbujochega vrhovnega poveljnika japonskih sil v protektoratu Novi Hebridi. General Mishiko dvigne telefonsko slushalko, pokliche francoskega kralja. Ludvik XXVII. ponovno dvigne rdecho telefonsko slushalko. Sporochi generalnemu nachelniku zdruzhenih bojnih sil velikemu marshalu Buffonu, da je svet v bojni pripravljenosti. Zgodovinsko pomembna operacija se lahko prichne. Buffon si vznemirjeno pogladi brado. Pohiti v sosednji prostor. Odpre tajni tresor. Zagrabi odlochilni rdechi kljuch. Dvigne zeleno telefonsko slushalko. Iz stranske sobe pristopi general Tomasselli. V rokah drzhi drugi tajni rdechi kljuch. Oba visoka oficirja se z dvigalom spustita v komandni bunker, ki se nahaja dvesto metrov pod zemljo.
K marshalu prihiti dvajset vishjih oficirjev sicer precej neslozhne in delno zhe razpadle Evropske unije. Sklanjajo se nad zemljevid Slovenije. S prsti nervozno kazhejo na z ostrim rumenim krogom oznacheno tochko v Kochevskem gozdu. »Tu se nahaja bunker slovenskega diktatorja,« reche Buffon. »In kaj zdaj?« vprasha general Tomasselli.
»Desantski napad,« reche marshal Buffon. »Toda ne ubijati. Cilj je aretacija samozvanega slovenskega generala. Postavili ga bomo pred sodishche za vojne zlochine.«
Buffon in Tomasselli pohitita v operativni center na levi strani. Vtipkata tajno kodo v varovalni sprejemnik ob vratih. Vtakneta oba rdecha kljucha v rumeno nadzorno omarico. Odkleneta jekleni pokrov. Zdruzheno pritisneta na beli in rumeni gumb.
V	letalski bazi Juzhni Jadran zatuli sirena. Srbski general Radovan Kolovich pritisne na rdechi gumb na sedezhu poveljnishke centrale. Iz baze pri Banji Luki poleti dvajset novodobnih zrachnih plovil proti Kochevskemu gozdu. Veleoperacija Triglavsko petelinje pero se zachenja.
o o o
V	bunkerski telovadnici je medtem priznani pevec Bimbo Star — Prestin ob spremljavi narodnozabavnega ansambla pravkar z zanosom odpel svojo klasichno uspeshnico ga - ka — ka — ka — ga — ga.
Po bunkerju zavalovi buchno ploskanje.
Zdaj je na vrsti operna pevka Aida z vrsto slavnih arij iz opere Aida. V valujochi dolgi obleki iz prozornih svilenih tanchic se priklanja pred generalom in zbranim obchinstvom. Prsi ji zhivahno utripajo. S svojimi bodrimi temnomodrimi ochmi zhari proti na svechanem stolu pred bradljami, konji, kozami, lestvami, krogi in drugimi telovadnimi pripomochki sedechemu drzhavniku. Hoche biti nadzemeljsko lepa. Vredna Verdijivih nesmrtnih melodij v chast pushchavi, Afriki in Sueshkemu prekopu, cheprav morata v operi dva ljubecha se sovrazhnika zhalostno umreti.
Pod obleko skriva majhno ostro bodalce, s katerim namerava ubiti generala predsednika. Drugo bodalce je v temni Oliviini torbici, ki si jo novinarka razburjeno pritiska k telesu. Che ne uspe Aida s prvim bodalom, bo zagotovo uspeshen njen novinarski smrtonosni podvig. Med intervjuvanjem bo zabodla generala naravnost v srce.
Aida se skloni nekoliko naprej. Proti generalu. Njen zvochni glas doni do srede njegovega bistva. General se zadovoljno smehlja. Za trenutek je zaprl ochi. Arije hrumijo do zadnjega kota telovadnice.
Aida poje z velikim zanosom, od trenutka do trenutka se stopnjuje v nadzemeljsko mochni chustvenosti. Dozdevati se ji zachne, da je zasuzhnjena princesa, ki se v vrochi ljubezni predaja sovrazhnemu vojskovodji Radamesu. Sredi sladostrastnega petja se ji nenadoma v kratki izgubi razsodnosti zazdi, da je general na stolu pred njo pravzaprav nesrechni vojskovodja iz opere. Vzburjeno ga pogleda, ker zachuti, da se mora z njim zdruzhiti do zhalostnega konca.
Dvigne roko. Tanchice okrog njenega oprsja radodarno zavalovijo. Verdijeve
zanosne pushchavske melodije pleshejo po zbranem obchinstvu, se prekopicujejo
proti generalu, ki je od poslushanja onemel na chastnem stolu.
Aida zvisha glas, zapleshe po telovadnici. Med sunkovitimi pregibi tik pred
generalovim stolom se ji razpre obleka. Shpichasti, od izdatnega sonchenja
zamorsko zagoreli dojki se pozheneta proti osuplemu diktatorju.
General plane s stola. Dvigne roko. Zavreshchi nekakshno arijo. To pa ne! To pa ne!
Krichi kot blazna opica. Se skloni proti Aidi. Jo poljubi na levo razgaljeno dojko.
Ljudje odpro usta, a ostanejo brez glasu. Od vzburjenja in groze stoje kot
okameneli.
General se pozhene naprej. Pleshe.
Veliki pevec Bimbo Star — Prestin zachuti moch trenutka. Se izprsi. Zagaga velevazhno melodijo.
Narodnozabavni ansambel dvigne noge. Se zamaje prek telovadnice. Obkrozhi z ljudskimi vizhami po telovadnici rezgetajochega generala.
Olivii se zazdi, da je prishla ura svetovno pomembnega intervjuja. Potipa bodalce v torbici. Se z lesketajochimi ochmi pozhene k generalu. Zapleshe pred generalom razposajeni striptiz norosti. Potiska iz razprte bluze svoje razkoshno velike dojke generalnemu predsedniku v pozdrav. Chuti, kako jo nori drzhavnik vidno pozhira z ochmi. V grozi blaznega plesa je pozabil, da ne sme biti erotichen. Tajnik Petelinchek se razburjeno zdrzne. Pomigne z roko proti glasbenemu ansamblu. Eden od izvajalcev dvigne trobento. Na vojashki nachin zatrobi svarilno korachnico. Od leve in desne prihiti bunkerska strazha. Paradno zakoraka proti levemu betonskemu zidu.
General bezhi iz telovadnice na stranski hodnik. Za njim techeta razgaljeni furiji Olivia in Aida. Ljudi se polasti panika. Butajo na levo in desno, se prekopicujejo po telovadnici.
General skusha pobegniti v stransko sobo, vendar sta zhenski hitrejshi. Pritisneta ga ob zid, potisneta v kopalnico za stranishchem. Zakleneta vrata.
»Najin bosh, zlati mozh, najin bosh!« vreshchita v razburjeni strasti.
»To pa ne! Ne, tega pa ne!« krichi general. »Jaz ne spim z nobeno zhensko. Jaz
spim samo z domovino za domovino!«
Se krchevito oprijema rumenih hlach, ki mu jih zhenski hocheta potegniti s telesa. She preden se lahko dogodi najstrashnejshe, silovito zagrmi. Atomski bunker se zamaje v svojih temeljih. Od vseh strani se oglashajo manjshe in vechje eksplozije, drdranje mitraljezov, poki bomb in granat.
Med preplasheno slavnostno obchinstvo, ki ne ve, kaj se dogaja, vdere srbski desantski odred za hitre postopke v chastni sluzhbi Evropske unije in Zdruzhenih drzhav Amerike. Sami visoki mochni mozhje s sajasto premazanimi chrnimi obrazi in z amerishkimi laserskimi bojnimi strojnicami v rokah. Preizkusheni bojevniki za grobo delo. V nekaj minutah se jim posrechi nevtralizirati generalove obrambne sile.
V kopalnici osvobodijo na smrt prestrashenega generala iz objema obeh pohlepnih zhensk. Zapovejo jima, naj si na dostojen nachin popravita razpete dele obleke, generalu pa preberejo odlok o aretaciji z zahtevo Zdruzhenih drzhav Amerike in Evropske unije, da ga zaradi vojnih zlochinov odvedejo pred mednarodno sodishche.
o o o
Prevech nemirno stanje. Prevech nemirno spanje? Nadvse zoprne sanje. Povsod tezhko dihanje. Smrchanje. Vlazhen, onesnazhen zrak. Zadah po fosforju, amoniaku in drugih kemikalijah. Ropot na prometni cesti. Tezhka oklopna vozila. Tanki. Pijana muzika. V ozadju bombe in granate. Rafali iz strojnic. Nato oster vznemirljiv zhvizhg. Ubijanje sochloveka. Ponovno oster zhvizhg. Pet strelov, ki zadenejo v srce.
Postrojitev bledih izmozganih kaznjencev v koncentracijskem taborishchu. Med temi nekaj bivshih generalov, ministrov, shkofov, znanih umetnikov, nobelovcev. Na konju visoka prsata chrnolasa zhenska v shkornjih in z bichem iz sedmih kit. Z revolverjem v desnici. Kdo od nobelovcev je danes dolochen za odstrel? Premikanje na pol zaprtih ust. Rezgetanje. Prepir. Udarci s sekiro po omari in stolu. Kriki na pomoch. Potem hud onostranski zvok. Neangelsko petje. Rahlo potresanje Zemlje. Udar treh ali shtirih nadnaravno velikih meteoritov na podrochje Severne Amerike in Male Azije. Trideset milijonov mrtvih za zachetek. Tsunami na Atlantskem oceanu. London pod vodo. Svetovni razkroj elektrichnega omrezhja. Unichenje kontrolnih in informativnih rachunalnishkih sistemov. Razpad trgovine in industrije.
Poboj petdeset tisoch upornishkih kmetov v Indiji in v Vietnamu. Porushenje gotskih katedral v Franciji in Nemchiji iz okoljevarstvenih razlogov. Zazhiganje srednjeveshkih rokopisov v starih samostanskih knjizhnicah. Preventivno zbombardiranje Bele hishe in Kremlja. Potop Krete in Rodosa.
Nerazumljiv izbruh velikanskega ognjenika trideset kilometrov za Dunajem. V nenavadnih potresnih sunkih povzrochena preusmeritev toka Donave v nasprotno smer. Izginotje Avstralije z zemeljske povrshine. Otoplitev ozrachja do nevzdrzhnosti. Spet tezhko dihanje. Odpiranje stranskih vrat v hotelu nizhje kategorije. Nemogocha vrochina. Popolnoma zastrupljen zrak. Okuzhena voda. Kolera in tifus. Umiranje na obroke.
Chudno telesno stanje. Ponovni zhvizhgi in poki, ki preprechujejo normalno spanje. Prostashko stokanje za steno v hotelski sobi. Rezki vzdihi dveh ali treh spolnih nenasitnezhev. V spodnjem nadstropju tehno glasba, ki rezhe do kosti. Propad vrednot. Ugashanje sonchne svetlobe. Papezhev samomor. Konec sveta. Tezhki koraki po stopnicah. Hreshchanje lesa. Shkripanje parketa. Sekanje s sekiro po vratih in po pohishtvu. Pohod stoshestdesetih peklenshchkov po razdrtih ljubljanskih ulicah. Pol Slovenije in trichert Avstrije pod vodo. Hrvashka v plamenih. Francija na koncu svojih zmozhnosti. Dokonchen razpad Evropske unije in drugih drzhavnih tvorb. Smrtna ura civilizacije.
Razstrelitev severnih moskovskih predelov. Raketni dvoboj med Francijo in Venezuelo. Vislice na ljubljanskem Tromostovju.
Ponovno sopenje. Premikanje ustnic. Kozje molitvice. Peklenski smeh. Vmes kratek premor in mrtvashka tishina. Potem vsestransko poguben pok. Unichevanje sveta in chloveka.
Zares chudne sanje. Mora, ki te pripelje na rob prepada. Kaj se je zgodilo?
o o o
Zvecher smo zagotovo prevech popivali. Zato imam zdaj te chudne, grozne sanje,
hujshe od resnichnosti. Ali se bom sploh she lahko zbudil?
Ob pol shtirih zjutraj zabrni hishni telefon in me vrzhe iz spanja.
Zmedeno dvignem slushalko. Iz neoprijemljive daljave zatrepeta glas mojega
dobrega pisateljskega tovarisha.
»Ja, ali vesh, koliko je ura?« neprijazno zamrmram.
»Zelo pozno je zhe, prepozno je,« reche.
V telefonu zashkrta in pochi. Zveza je v trenutku prekinjena.
Skusham odpreti ochi. Ali sanjam ali bedim?
Kje sem?
Ali sem se sploh zbudil?
Konec
Glej tudi predhodne objave PROPAD (I), PROPAD (II), PROPAD (III), PROPAD (IV), PROPAD (V) v Reviji SRP sht. 91-92, junij 2009; sht. 93-94, oktober 2009; sht. 95-96, februar 2010; sht. 97-98, junij 2010; sht. 99-100, oktober 2010.
Lev Detela
LITERARNA POPOTOVANJA (X)
Starodavna Malta med zgodovino in sodobnostjo
Debeli Anglezh v baru hotela Phoenicia v Valletti ima posebno mnenje o prebivalstvu malteshkih otokov. »Veste,« izjavi takoj na zachetku romana Kaplan z Malte (The Kappillan of Malta), ki ga je napisal na Malti dolgo chasa zhivechi angleshki pisatelj Nicholas Monsarrat, »rad imam Maltezhane! Imajo pa veliko napako: niso organizirani. Niti spodobnega mixed grilla ne znajo pripraviti. Smeshno, kaj?«
Malta. Skoraj pol milijona ljudi na treh skalnatih, pustih, predvsem z golichavo poraslih manjshih otokih sredi kristalno chistega morja, sto kilometrov juzhno od Sicilije in 290 kilometrov jugozahodno od Tunizije. Mirni, uvidevni, dokaj nejuzhnjashko vase zaprti ljudje z zasebnim, tujcem nedostopnim zhivljenjem v svojih domovih in druzhinskih krogih. Njihova glavna in neprijetna nacionalna strast je poleg lova na divjega kunca, ki mu pravijo fenek in ponavadi koncha kot dobra narodna jed v loncu, lov na ptice pevke in ptice selivke, ki jim ga niti Evropska unija ni uspela prepovedati. Sicer pa so nekdanji ribichi, kmetje in pastirji ovchjih chred postali — che niso duhovniki — ladjedelnishki delavci, usluzhbenci, uradniki, trgovci, gostilnicharji in hotelirji, ki skrbijo za armado turistov, valecho se zlasti v poletnih mesecih chez otochje. Pastirja z rdecho chepico na glavi in z belimi tesnimi hlachami, ki pochiva ob chredi ovc in uzhiva ob chutarici z rdechim vinom nekdaj tradicionalno domacho malteshko hrano — kruh, ovchji sir, paradizhnike, olive, kapro in med, dandanes skorajda ne bomo vech srechali.
Ti otoki so nekakshna zadnja evropska izpostava oziroma strateshko pomembno mostishche sredi Sredozemskega morja pred bregovi Afrike in Azije. Dolga stoletja slavna krshchanska trdnjava iz Jeruzalema in z Rodosa* pregnanih redovnishkih vitezov »sv. Janeza Krstnika bolnishnice v Jeruzalemu« v bojih proti Turkom, Arabcem in muslimanom, v drugi svetovni vojni neosvojljivo oporishche britanske vojne mornarice in sedezh britanskega pomorskega poveljstva za juzhno in jugovzhodno Evropo. Tudi »srce Sredozemlja«, kot otoke radi z zanosom imenujejo njihovi prebivalci. Poleg glavnega kamnitega otoka Malta, kjer so Fenichani zhe v davnih chasih posekali drevje, ki so ga potrebovali za svoje ladje, Anglezhi pa pozneje she vechino oljk, ker so namesto njih hoteli gojiti bombazh, sta zanimiva tudi oba druga otoka: mnogo bolj zeleni manjshi otok Gozo (Maltezhani mu pravijo Ghawdez) in najmanjshi otok Comino (v malteshchini se imenuje Kemmuna), ki je bil v nekdanjih chasih, kot pove ime, porasel z dishecho divjo kumino, danes pa na njem dehtita timijan in rozhmarin.
Malokdo ve, da Maltezhani govore samostojen semitski jezik, nastal iz fenichansko-punskih prakorenin in arabshchine, v katerega se je v stoletjih menjavajochih se tujih oblastnikov zameshalo zelo veliko predvsem italijanskih pa tudi francoskih in angleshkih primesi. Dolgo chasa so vodilni sloji pa tudi vsepovsod navzocha duhovshchina govorili italijanshchino, ki je bila uradni jezik otochja do leta 1934, ko jo je zamenjala angleshchina. Danes je angleshchina poleg malteshchine (malti) eden od obeh uradnih jezikov otoshke drzhave. Knjizhevnost v malteshkem jeziku je v svetu skoraj popolnoma neznana in se je zaradi tujih vplivov na otoshko zhivljenje razvila razmeroma pozno. Starejsha literatura v malteshkem jeziku je velikokrat nastala iz preprostih domachih ljudskih pesmi in pripovedk. Profesor italijanshchine na malteshki univerzi G. A. Vassallo je sredi 19. stoletja na primer napisal kratek ep H-gifen-tork (Turshka galeja). She danes zelo priljubljen pesnik iz starejshega obdobja malteshke knjizhevnosti je duhovnik Dun Karm, nekakshen malteshki France Presheren, ki je sprva pesnil v italijanshchini, pozneje pa se je popolnoma zatopil v ustvarjanje v malteshchini in napisal imenitne, zelo ritmichne sonete. Glavne teme njegove lirike so ljubezen, vera in domovina. Po njegovih stopinjah stopa v nekem smislu tudi novejsha malteshka knjizhevnost. Njen v svetu najbolj znani danashnji predstavnik je profesor za literarno teorijo na malteshki univerzi Oliver Friggieri. Napisal je okrog shestdeset knjig, predvsem pesnishkih in novelistichnih zbirk ter znanstvenih del. Znan je tudi kot prevajalec iz latinshchine, italijanshchine in angleshchine. Leta 2006 je v Münchnu v angleshchini izdal zbirko A Poet's Creed. Vech pesmi in daljsho prozo je objavil v nemshkih prevodih v dunajski literarni reviji LOG. Tudi v njegovi poeziji prevladuje senzibilno predstavljena duhovna in miselna tematika. V romanu Gi^imin li quattma jiftah, ki je izshel leta 1998 pri malteshki zalozhbi Mireva Publications, med drugim opisuje pobozhno otoshko druzhino in spremembe, ki jih v zhivljenje ljudi vnashajo moderni druzhbeni pojavi. V zbirki v nemshchino prevedenih kratkih novel Ognjemet (Das Feuerwerk, Mainz, 2004) opisuje malteshki vsakdan.
Seveda se s »skrivnostno« Malto ukvarjajo najrazlichnejshi nemalteshki — predvsem angleshki — pisatelji. Erne Bradford v shtudiji Kri%h in mech opisuje delovanje malteshkih vitezov do njihovega odhoda z otoka. David Ball v romanu Asha — Sin Malte napeto porocha o legendarnih malteshkih bojih s Turki. Z isto tematiko se ukvarja roman Tima Willocksa Zakrament. Danski avtor kriminalnih romanov Dan Turell v romanu Umor na Malti predstavlja tamkajshnji znani hotel Mellieha Holiday Centre kot kraj zlochina. Malteshko tematiko ponuja tudi znameniti »noir« kriminalni roman amerishkega pisatelja Dashiella Hammetta Malteshki sokol, po katerem so posneli imeniten film.
Na obalah, po starih ulicah, predvsem pa ob chereh in nedostopnih pechinah juzhnih predelov Malte so do zdaj zlasti Americhani posneli okoli osemdeset filmov, h katerim sodita uspeshnici Gladiator in Troja ter scena iz filma Grof Monte
Cristo, v kateri glavnega junaka znanega Dumasovega romana vrzhejo iz otoshke jeche v razpenjeno morje.
Podrobnejshi vpogled v malteshko zhivljenje in razgibano zgodovino pa verjetno najbolje ponuja Nicholas Monsarrat v zhe omenjenem in leta 1973 prvich objavljenem romanu o nekonvencionalnem malteshkem kaplanu v tezhkem obdobju druge svetovne vojne. V obsezhnem, nad petsto strani drobnega tiska obsegajochem delu, ki je prevedeno v razlichne jezike, angleshki avtor porocha o vztrajnem kljubovanju otoshkega prebivalstva neprestanim napadom italijanskih in nemshkih letalskih in pomorskih sil. Te so otok od leta 1940 tako rekoch noch in dan sistematichno bombardirale in ga za daljshi chas z vojnimi ladjami in podmornicami do leta 1943 odrezale od sveta. Vendar italijansko-nemshka blokada otochja ni uspela, ker se prebivalci, ki jih je Mussolini kljub njihovemu drugachnemu jeziku razglasil za Italijane, kratko in malo niso hoteli vdati. Ko je italijanski diktator napovedal vojno Veliki Britaniji in Franciji, je najprej z letali napadel malteshko otochje. Gabriele D'Annunzio je tedaj izjavil: »Malta ni vech otok, temvech nalezljiva bolezen, ki jo je treba premagati!«
Cheprav je bilo v bombnih napadih ubitih 1500 Maltezhanov in Britancev ter porushenih 35.000 stavb v glavnem mestu Valletta in v sosednjih gosto naseljenih krajih severovzhodnih predelov glavnega otoka, so Maltezhani kljub lakoti vztrajali do preobrata, ko se je vojna srecha leta 1943 pri El Alameinu obrnila proti Nemcem in so zahodni zavezniki lahko zacheli z Malte invazijo na Sicilijo in proti Italiji. V bojih pri Malti so Nemci in Italijani izgubili 1250 letal, Anglezhi, ki so bili dolgo chasa v izredno kochljivem polozhaju, pa 500.
»Il-kappillan tal-katakombi«, kar v malteshchini, v tem semitskem jeziku z arabskim jedrom in s starimi fenichanskimi primesmi, pomeshanem z italijanskimi besedami, pomeni »kaplan iz katakomb«, je bil resnichna oseba. Dun Salv (don Salvatore) velja namrech she danes na Malti za junaka druge svetovne vojne, ki je v chasu, ko se je prebivalstva polastilo malodushje, vlival v ljudi zhivljenjski pogum in zanje vzorno skrbel v starokrshchanskih katakombah, kamor so se zatekli iz porushenih domov, da bi bili varni pred neprestanimi bombnimi napadi. Rodil se je v eni najodlichnejshih malteshkih druzhin, vendar si zaradi liberalnega in nekonvencionalnega pogleda na dogodke in ljudi ni pridobil naklonjenosti pri konservativnih cerkvenih predstojnikih. Ti so ga po raznih intrigah in po oceni, da premalo kritizira »pregreshno zhivljenje ljudi«, pregnali v samostan na sosednjem, odmaknjenem otoku Gozo (»Che tam odpechatish steklenico shampanjca, mislijo ljudje, da je izbruhnila revolucija« — lahko preberemo o Gozu v Monsarratovem romanu). V zavesti ljudi je ta nenavadni kaplan ostal dobrotnik in zashchitnik, nekakshna malteshka legenda, kot je ob njegovi smrti dokazal velikanski pogreb, ki se ga je udelezhilo ogromno shtevilo otochanov.
Leta 1908 v Liverpoolu rojeni Nicholas Monsarrat, ki se je kot kapitan korvete udelezhil bojev v drugi svetovni vojni in o tem napisal roman Veliki Atlantik, po katerem so posneli uspeshen film, je v Kaplanu z Malte izoblikoval epopejo o
malteshkem otochju sredi druge svetovne vojne. Spretno ga je povezal z ljubezensko zgodbo dveh mladih ljudi, Maltezhanke iz bogate druzhine in Anglezha, vkljuchil pa je tudi porochila o glavnih dogodkih malteshke zgodovine.
Ime otoka Malta je nedvomno fenichanskega izvora. Mit (malet) namrech v tem starem jeziku pomeni zatochishche pa tudi kraj, kjer zasidrash ladjo. Zhe med leti 1000 in 800 pred nashim shtetjem so Fenichani Malto uporabljali kot zashchitno oporishche in prezimovalishche ladij pri svojih plovbah po Sredozemskem morju. Zaradi fenichanske nadoblasti grshka kultura na blizhnji Siciliji ni mogla prodreti na otok. Kartagina je pri danashnjem naselju Marsaxlokk zgradila veliko svetishche boginje plodnosti in vojne Astarte, ki je privlachevalo mornarje in prebivalce celotnega Sredozemlja.
Razvijajochemu se Rimu so bili Fenichani in njihovo glavno sredishche Kartagina vedno bolj trn v peti. V treh punskih vojnah je Rim med letoma 264 in 146 pred nashim shtetjem (kljub Hanibalovemu nasprotnemu napadu v drugi vojni) dokonchno premagal Kartazhane in unichil njihovo glavno mesto. Malta je v drugi punski vojni prishla pod rimsko nadoblast. Rimljani so otok, slovech po odlichnem medu, poimenovali Melita. Med gradnjo novih svetishch v chast rimskim bogovom pa so vedno znova naleteli na ostanke skrivnostnih, she danes obstojechih velikih megalitskih svetishch iz kamene dobe, ki so jih neznani davni prebivalci otokov zgradili med drugim v Mnajdri, Hagar Qimu, Tarxienu na Malti in v Ggantiji na Gozu v obdobju matriarhata med letoma 4000 in 2500 pred nashim shtetjem, po vsem sodech, v chast Velike Pramatere sveta in zhivljenja. Vera je od nekdaj v ospredju malteshkega zhivljenja. Ko je sveti Pavel potoval na ladji iz Grchije proti Rimu, je nastal, kot je zapisano v Svetem pismu, silovit vihar. Ladja je nasedla na chereh pred Malto.V Apostolskih delih novega zakona lahko o tem med drugim preberemo tudi tole: »Ko smo se reshili, smo zvedeli, da se otok imenuje Melita. Tujci so nam skazovali nenavadno chlovekoljubnost. Zakurili so ogenj zaradi nastalega dezhja in zaradi mraza in nas vse sprejeli.« Krshchanstvo se je na Malti uveljavilo zhe zgodaj. Sveti Pavel je baje v treh mesecih leta 59 po Kristusu, ko se je mudil na otoku, pokristjanil celotno prebivalstvo. Izredno katolishki Maltezhani (mozhne so le cerkvene poroke, lochitev je prepovedana prav tako kot splav; teden za tednom se vrstijo cerkveni prazniki; nad 90 odstotkov otochanov veruje v Boga pa tudi v hudicha; 82 odstotkov shtudentov verjame v obstoj angelov; statistichno stoji na vsakem kvadratnem kilometru otoka cerkev; v razdrapanih rumenih avtobusih stare angleshke izdelave, ki jih je mlada otoshka republika podedovala iz obdobja britanske uprave, vise slike Jezusa, Marije in svetnikov skupaj z izreki v njihovo chast in slavo; mnogo cerkva ima dva zvonika z velikima urama, toda ena od ur kazhe napachni chas, da na ta nachin zmede hudicha) so na otochku pred Pavlovim zalivom (San Pawl-il — Bahar / St. Paul's Bay) na Malti, kjer je ladja baje nasedla na cheri, postavili kip apostola Pavla in vsakomur, ki meni, da ni
popolnoma jasno, ali se je brodolom dogodil prav tu, ostro ugovarjajo. Njihova pobozhnost ne pozna meja. Malteshka ljubezen do vere je nekaj posebnega in deluje v danashnjem laicistichnem vseevropskem kontekstu v smislu latinskega gesla Stabilitas Contra Mundum ene izmed njihovih vodilnih druzhin kot trden odpor samosvojega prebivalstva proti tujemu svetu, od katerega pa vendarle imajo veliko korist, saj je poleg vedno bolj nazadujochega ladjedelnishtva glavni vir otoshkih dohodkov prav turizem. Vsako leto namrech obishche Malto nad milijon tujih gostov, med katerimi prihaja polovica iz Velike Britanije. Ob delitvi rimskega cesarstva je Malta prishla pod bizantinsko oblast. Leta 870 so otoke osvojili Arabci, ki so pobili prejshnje krshchansko prebivalstvo. Toda zhe leta 1091 je Malto s Sicilije zasedel normanski vojvoda Roger I. Po kratki nadvladi cesarskih Stauferjev (ti so leta 1249 izgnali z Malte vse muslimanske prebivalce, ki se niso hoteli pokristjaniti), Francozov in za njimi shpanske vladarske hishe iz rodu Aragón pa se je leta 1530 dogodil velik zgodovinski preobrat. Skrajno pobozhni habsburshki cesar Karel V., ki je bil tudi shpanski kralj, je namrech malteshko otochje skupaj z afrishkim Tripolisom podelil v »vechno posest« v bojih proti muslimanom trdno preizkushenim vitezom sv. Janeza. Turki so jih leta 1522 po tezhkih bojih pregnali z Rodosa, toda sultan Sulejman Velichastni, osvajalec Beograda, Ogrske, Rodosa, Alzhirije, Bagdada in Adena, ki je obchudoval njihov pogum, jim je dovolil umik z vsem ladjevjem, orozhjem in svetimi predmeti. Med temi je bila roka svetega Janeza Krstnika in kos krizha, na katerem je v Jeruzalemu umrl Jezus Kristus.
Vitezi so sprva sicer neradi zasedli majhno in dokaj kamnito Malto. Vendar so jo v nekaj desetletjih spremenili v neosvojljivo utrdbo. Zhe takoj na zachetku jih je chakala tezhka preizkushnja. Isti osmanski sultan, ki jih je v mladih letih pregnal z Rodosa, jih je na stara leta ob koncu zhivljenja sklenil pregnati tudi z Malte, saj so s svojimi ladjami vedno bolj ogrozhali novo turshko posest v vzhodnem Sredozemlju in napadali turshke ladje.
Leta 1565 so se Turki pojavili pred Malto s 180 bojnimi ladjami, na katerih se je nahajalo 32.000 mozh, med temi je bilo 6000 elitnih janicharjev. Na okopih Malte se jim je postavilo v bran 641 vitezov skupaj s pomozhnimi chetami, ki so shtele okoli 8500 vojakov z vseh vetrov, predvsem s Sicilije in iz Italije, toda med njimi so bili tudi arabski suzhnji in nekaj Maltezhanov, ki so prostovoljno zheleli sodelovati pri obrambi. Razvili so se siloviti in kruti vechmesechni boji, med katerimi je padlo vech kot 24.000 Turkov, ki kljub najvechjim naporom niso mogli zavzeti otoka.
Sprva se jim je sicer posrechilo zasesti trdnjavo St. Elmo, kjer je poleg 8000 Turkov in pashe iz Tripolisa padlo tudi vseh 1300 pomozhnih malteshkih vojakov in 106 tam bojujochih se vitezov — potem ko so, kot porocha kronika, pred zadnjim bojem sprejeli vse svete zakramente. Napadalci pa kljub temu uspehu niso mogli zavzeti druge in najvechje trdnjave St. Angelo, kjer je vodil obrambo veliki
mojster Jean Parisot de la Valette. Dvainsedemdesetletni Francoz, plemich kot vsi ostali vitezi, je kljub visoki starosti z geslom »Zmagati ali umreti« vztrajal do konca. Ko je grozila najvechja nevarnost in so se vitezi zhe zacheli umikati, je z dvignjeno sabljo stopil pred moshtvo in ga pognal v boj. Turki so s sosednjega brega poslali chez Veliki zaliv na goreche krizhe pribite umorjene viteze, v odgovor pa je de la Valette zapovedal v topove vstaviti odsekane glave turshkih poveljnikov in jih izstreliti proti napadalcem na drugi strani zaliva. Zmaga nad Turki je odmevala po vsej Evropi, ki je slavila pogumne viteze in jim poshiljala darila v blagu in denarju.
Takoj ko so se Turki umaknili z otoka, je de la Valette s pomochjo enega najpomembnejshih stavbenikov tedanjega chasa, Francesca Laparellija de Cortone, ki ga je papezh Pij IV. poslal na Malto, zgradil obrambno trdnjavsko mesto Valletta, ki ga she danes obdaja najmogochnejshe obzidje na svetu in ga je UNESCO zashchitil kot svetovni zgodovinski spomenik. V pichlih petih letih je nastalo dva tisoch hish in vechje shtevilo imenitnih stavb. She tudi po skoraj petsto letih uchinkuje mesto svezhe — kljub za strateshke namene prilagojenemu nachrtu, ki pa vendarle ni bil vojashko suhoparen, temvech je bil napolnjen z barvitostjo palach, velike bolnishnice, spomenikov in shtevilnih cerkva. V katedrali sv. Janeza Krstnika, ki je bila nekdaj glavna cerkev viteshkega reda, je skupaj z drugimi velikimi mojstri in mnogimi vitezi pokopan tudi ustanovitelj mesta — de la Valette. Na njegovi nagrobni ploshchi je v latinshchini zapisano: »Tu pochiva Valette, vreden vechne slave. On, nekoch shiba Afrike in Azije in obrambni shchit Evrope, iz katere je pregnal barbare s svojim svetim orozhjem, je prvi, ki je pokopan v tem mestu, ki ga je ustanovil.« Ogleda vredna je tudi palacha velikega mojstra (v njenem levem krilu je sedezh predsednika malteshke republike) z obsezhnim polozhnim stopnishchem, da so se po njem lahko povzpeli vitezi v svojih nad sedemdeset kilogramov tezhkih posrebrenih in pozlachenih oklepih v slavnostno dvorano.
Vitezi so v naslednjih stoletjih vse svoje otoke obdali s trdnjavami in strazhnimi stolpi, vendar so se v dolgem bogatem obdobju barochnega miru pomehkuzhili, cheprav so sprva she sodelovali s svojimi shtevilnimi ladjami v bojih proti Turkom in bistveno pripomogli k zmagi nad njimi v pomorski bitki pri Lepantu. Zaradi uvedbe novih visokih davkov so izzvali v 18. stoletju celo kratkotrajni upor ljudske duhovshchine in kmechkega prebivalstva. Poleg obrambnih dolzhnosti pa so v smislu dolochil svojega reda vsi brez izjeme ves chas vzorno skrbeli za bolnike. Velika bolnishnica v Valletti je zaradi svojega najvishjega standarda in za tedanji chas nenavadno popolne higiene slovela po vsem svetu in so jo obiskovali shtevilni odlichniki. Ves chas so vitezi vzorno podpirali tudi razrast umetnosti in kulture. Barochno gledalishche Teatro Manuel v Valletti je eno najstarejshih she obstojechih gledalishch na svetu ter je zelo ugajalo tudi britanski kraljici Elizabeti II., ko ga je s svojim soprogom obiskala 15. novembra 1967.
V tamkajshnji katedrali Svetega Janeza Krstnika se nahajata dve sloviti sliki pomembnega barochnega slikarja Caravaggia, ki je nekaj chasa zhivel in ustvarjal na Malti, kamor se je bil leta 1607 zatekel iz Italije, kjer so ga preganjali, ker je v neki beznici v prepiru ubil svojega pivskega tovarisha. Malteshki veliki mojster Alof de Wignacourt je bil velik obchudovalec Caravaggiovega slikarstva. Za viteze je divji umetnik naslikal eno svojih najbolj znamenitih del, Obglavljenje Janeza Krstnika, ki se danes nahaja v muzeju katedrale. Vitezi so ga za nagrado sprejeli v svoj red, a jih je razocharal, ko jih je v pijanosti napadel. Zbezhati je moral nazaj v Italijo, kjer je umrl v nepojasnjenih okolishchinah.
Na Malti se je med letoma 1521 in 1798 zvrstilo osemindvajset velikih mojstrov viteshkega reda, po vechini Francozov, Shpancev, Portugalcev in Italijanov. Edino zadnji veliki mojster na Malti je bil Nemec: Ferdinanda von Hompescha je doletela zhalostna naloga, da je moral leta 1798 kapitulirati pred Napoleonom, ki se je 9. junija pojavil pred Malto na poti v Egipt s 40.000 vojaki na 472 ladjah, med katerimi je bilo tudi shestnajst fregat in Napoleonova poveljnishka ladja L'Orient. Francozi so zaprosili za pitno vodo in dostop v pristanishche, vendar je veliki mojster odgovoril, da je bila Malta v utrechtskem miru razglashena za nevtralno obmochje in ne more sprejeti tuje vojske. »To je vojna napoved mojim vojakom,« se je baje razbesnel Napoleon. »Nochejo nam dati vode!«
Vitezi, po vechini Francozi, ki so v francoski revoluciji izgubili vse premozhenje pa tudi svojce, so bili demoralizirani. Mnogi so celo simpatizirali z idejami revolucije pa tudi z Napoleonovim pohodom v Egipt, kjer so zhiveli njihovi sovrazhniki, proti katerim so se bojevali stoletja. Na okopih in v trdnjavah ni bilo vojakov in nobene prave obrambe. Pochilo je samo nekaj pushk. Po 24 urah raznih prask in napetosti je Napoleonov generalni adjutant general Junot prijezdil v Valletto in diktiral velikemu mojstru brezpogojno kapitulacijo. Vitezi so se morali odpovedati oblasti nad otoki, Francozi pa so jim zaplenili tudi vse premozhenje. V nekaj dneh so morali vitezi zapustiti otok, edino njihov veliki mojster Hompesch je dobil nekakshno odpravnino in se je umaknil v Trst. Napoleon je Malto kratko in malo kot samostojen département takoj prikljuchil Franciji. Njegovi vojaki in uradniki so plenili cerkveno in privatno premozhenje ter odnashali dragocenosti iz cerkva in palach. Cerkvene poroke so bile takoj prepovedane. V Mdini, pred prihodom vitezov glavnem otoshkem mestu s sedezhem shkofije in s staro samoupravljalsko università, sestavljeno iz odlichnih otoshkih druzhin, je zavrela kri. Razburjena mnozhica je obkolila francosko posadko v mestu, ubila poveljnika in za njim celotno moshtvo. Upor se je razshiril po vseh otokih.
Medtem so Anglezhi zadali Napoleonovi ekspediciji v Egiptu unichujoch udarec. Admiral Nelson je v blizhini Aleksandrije najprej napadel Napoleonovo poveljnishko ladjo L'Orient, ki se je potopila s celotnim na Malti naropanim blagom, nato so Anglezhi unichili she trinajst francoskih fregat, preostale shtiri pa so pobegnile z bojishcha. Samo tri ladje so dosegle Malto. Ko so malteshke obalne
strazhe (v francoski sluzhbi) zagledale borni preostanek francoske ekspedicije, so uporniki dali signal za generalni napad na Francoze, ki so se zatekli za zidove Vallette. Za pomoch so Maltezhani zaprosili Anglezhe, ki so z veseljem zasedli otochje. Cheprav je mirovna konferenca v Amiensu leta 1802 v restitucijski pogodbi dolochila, da prevzamejo upravo otoka ponovno malteshki vitezi, Anglezhi niso pomislili na umik. Kljub temu se malteshki red ni vdal v usodo. Danes skoraj po vsem svetu skrbi za bolnike in revne. Sedezh je prenesel v Rim v ulico dei Condotti 68. Imenuje se »Suvereni viteshki in bolnishki red svetega Janeza iz Jeruzalema, imenovan Rodoshki, imenovan Malteshki«. Cheprav nima vech lastne drzhave, je po mednarodnih dolochilih suveren subjekt mednarodnega drzhavnega prava. V Rimu na svojem eksteritorialnem sedezhu kuje simbolichen lasten denar (1 scudo = 12 tari = 240 grani) in izdaja lastne poshtne znamke. Diplomatske odnose goji s priblizhno 90 drzhavami. Poshtne pogodbe je podpisal z 52 drzhavami.
Leta 1814 je Malta postala britanska kolonija. Shele v letu 1974 pa je pod vodstvom legendarnega socialistichnega politika Dom Mintoffa konchno dosegla popolno samostojnost in postala parlamentarna republika z dvema lokalnima upravama (v glavnem kraju Goza Rabat / Victoria, kjer je tudi sedezh samostojne shkofije, deluje avtonomna pokrajinska vlada). Leta 1994 je Malta pristopila tudi k Evropski uniji.
Zhe apostol Pavel je pohvalil gostoljubnost malteshkega ljudstva. To pa je zhe davno pred njim baje izkusil tudi glavni junak Homerjeve Odiseje, ko je, kot pravijo starinoslovci, na otoku Gozo kar sedem let uzhival erotichno gostoljubnost prelepe nimfe Kalipso. Danes lahko dozhivijo posebni char Malte vsi tisti, ki imajo nekaj denarja, da si z njim kupijo hotelsko gostoljubje. Za begunce iz blizhnje Afrike pa mala Republika Malta nima veliko prostora. Zanjo so precejshen problem, cheprav se vechina ubezhnikov raje izogne Malti in ubere nevarno pot proti italijanskim otokom in italijanski obali.
Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I - LIZBONA (SRP 83-84/2008); II - MALLORCA (SRP 85-86/2008); III. - FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV- PRAGA (SRP 89-90/2009); V - RIM (SRP 9192 / 2009); VI - BENETKE (SRP 93-94 / 2009); VII - BARCELONA (SRP 95-96 / 2010; VIII -RODOS (SRP 97-98 / 2010); IX - PARIZ (SRP 99-100 / 2010).
Lev Detela
POGLED NA SLOVENSKO LITERATURO V DRZHAVAH EVROPSKE UNIJE
(Predzgodovina, sedanji polozhaj in perspektive slovenske knjizhevnosti v drzhavah EU) Kratek zgodovinski zaris
Polozhaj slovenskih pisateljic in pisateljev v globalnem evropskem prostoru oziroma v danashnji EU se po svojih strukturalnih pogojenostih razlikuje od polozhaja, v katerem se nahajajo slovenski avtorji v Argentini pa tudi v ZDA, Kanadi ali Avstraliji. Za slovenske pisce na izvenevropskih chezoceanskih podrochjih je bila in je znachilna mochnejsha vkljuchenost v shirshi kontekst tamkajshnjih slovenskih skupnosti, v izseljenska oziroma emigrantska drushtva s shtevilnimi lastnimi kulturnimi iniciativami, literarnimi in drugimi prireditvami in marsikdaj tudi z lastnimi glasili. Posebno v Argentini je slovenska literarna in duhovna misel dobila pred shestinpetdesetimi leti poseben zagon z ustanovitvijo Slovenske kulturne akcije in kulturne revije Meddobje, ki je povezovala shtevilne v Argentino po drugi svetovni vojni priseljene zdomske (pretezhno katolishko usmerjene) avtorje v skupnem hotenju za kvalitetno oblikovanje slovenske kulture in literature. V she izhajajochi reviji Meddobje so poleg tega sodelovali oziroma v posameznih primerih she sodelujejo (cheprav je energija literarnega poslanstva zaradi odmiranja v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni zelo aktivne prve generacije povsod po svetu bistveno oslabela) izseljenski avtorji iz drugih drzhav obeh Amerik, iz Avstralije in Azije in v posameznih primerih tudi iz Evrope — in Slovenije.
Vendar so bili slovenski izseljenski oziroma emigrantski avtorji v Evropi v mnogih karakteristichnih primerih nekakshni osamelci, saj se je njihov polozhaj po odhodu glavnine slovenskih protikomunistichnih kulturnikov chez oceane — in s tem po prenehanju razgibanih kulturnih in literarnih dejavnosti v begunskih taborishchih v Avstriji in Italiji — velikokrat lochil od bolj med seboj povezanih in shtevilchno mochnejshih zamejskih avtoric in avtorjev na Koroshkem, Trzhashkem in Gorishkem. Osamelci v Evropi so bili na primer:
v Belgiji po drugi svetovni vojni zhivechi in v Bruslju leta 1989 v osamljenosti umrli pesnik Dimitrij Oton Jeruc, leta 1973 v Londonu umrli prozaist Sasha Jerman, ki je pisal tudi v angleshchini, ter v rimskem eksilu delujochi teolog, publicist, esejist in urednik France Dolinar (1915 — 1983).
Poleg omenjenih so se publicistichno, delno pa tudi literarno vechjezichno (v slovenshchini, angleshchini in nemshchini) udejstvovali ekonomist Ljubo Sirc v Veliki Britaniji, nekdanji kraljevi jugoslovanski vojashki atashe v Berlinu Vladimir Vauhnik v Shvici, dramatik, ljudski pisatelj in etnograf Metod Turnshek na avstrijskem Koroshkem in drugi.
Dimitrij Oton Jeruc, rojen leta 1916 slovenskim starshem na Cheshkem (njegov oche je pozneje postal tajnik Mestne hranilnice v Ljubljani), je osnovno sholo in realko dokonchal v Ljubljani, a je po materini smrti zhe zelo zgodaj zapustil
domache okolje in odshel v Srbijo. Po koncu druge svetovne vojne se je kot domobranec umaknil na Koroshko, kjer je zhivel po raznih taborishchih v Avstriji in Italiji. Prehodil je tezhko in osamljeno zhivljenjsko pot. Med drugim je bil rudar v Nemchiji in Belgiji, kjer je zachel na univerzi v Louvainu shtudirati umetnostno zgodovino. Zbolel je za pljuchno tuberkulozo in se le s tezhavo prebijal skozi zhivljenje. Umrl je julija 1989 v domu za ostarele v Bruslju.
Le poredko se je oglashal v slovenskem zamejskem in zdomskem tisku. Obchasno je v trzhashkih revijah Stvarnost (1951 — 1952) in Stvarnost in svoboda (1952 — 1953) objavil nekaj posameznih razpolozhenjskih pesmi, sodeloval pa je tudi v koledarjih Druzhbe sv. Mohorja v Celovcu in v argentinskem Koledarju — Zborniku Svobodne Slovenije. Njegovi sestavki, v katerih je vechkrat kritiziral politiko slovenske emigracije, so izhajali v srbskem emigrantskem chasopisju.
Jeruc je zhe v italijanskem taborishchu v Eboliju objavil dve pesnishki zbirki, Pritaval sem (1946) in Samotne poti (1947), slednja je prva v pravi tiskarni natisnjena slovenska taborishchna zbirka. Leta 1952 je v Louvainu izshla njegova pesnishka zbirka Vechernepesmi, leta 1977 v zalozhnishtvu munchenskega srbskega chasopisa Iskra she zbirka Razgovor s srcem. Leta 1982 je objavil zbirko francoskih prevodov svojih pesmi.
Jeruc je avtor razlichnih razpolozhenjskih, velikokrat domotozhnih in pesimistichnih pesmi v neposrednem, preprostem stilu, med katerimi imajo nekateri teksti vendarle tudi presezhno vrednost. So projekcije pesnikovega chustvenega in miselnega sveta v obdajajochi ga kontekst, krajino, stvarstvo, v poznejshih letih velikokrat tudi seizmogram bolnega, ostarelega in zapushchenega chloveka, za katerega v bruseljskem domu za onemogle skrbe tujci. Kot Cvetko Golar tudi Jeruc she enkrat razprede sledove Murnove refleksivne pesmi v zdaj impresionistichno svetle, potem pa tudi boleche temne slike.
Dimitrij Jeruc PASTIR
Legel bom v travo zeleno, med pastirje gorskih chred, nashel srecho zazheleno, ki jo ishchem dolgo let.
Pasel z njimi bom ovchice, trobil v rog kotpogonjich in poslushal bozhje ptice, smeh odmeval bo chez grich.
Sasha Jerman se je rodil leta 1927 v Kochevju, kjer je njegov oche sluzhboval kot sodnik. V Ljubljani je obiskoval 3. realno gimnazijo za Bezhigradom. Njegov razrednik in profesor francoskega jezika je bil pisatelj in pesnik Edvard Kocbek. Med vojno se je prikljuchil chetnikom v Sloveniji, ki so se imenovali Jugoslovanska vojska v domovini. Podobno kot Jeruc je tudi Jerman prishel po koncu 2. svetovne vojne v begunsko taborishche Eboli blizu Neaplja. Pozneje je zhivel v
taborishchih v Zahodni Nemchiji, dokler se ni leta 1948 dokonchno preselil v Veliko Britanijo. Sprva je delal v rudniku, pozneje pa se je zaposlil kot sodni prevajalec. Porochil se je z Anglezhinjo Anthonio Forrestal, ki je bila novinarka in napovedovalka pri BBC, kjer je tudi Jerman obchasno sodeloval. Sam se je zaposlil pri potovalni agenciji Wings in sluzhbeno veliko potoval po svetu. Sodeloval je pri slovenski liberalni londonski emigrantski reviji Klic Triglava, ki se je po idejni usmerjenosti lochila od nekaterih stalishch, ki jih je zagovarjala argentinska slovenska emigracija. Zbolel je za levkemijo in umrl leta 1973 v Londonu. Literarno je s chrticami in pesmimi sodeloval v razlichnih begunskih razmnozheninah, veliko tekstov pa je do danes ostalo neobjavljenih oziroma celo nedokonchanih. Odsev tezhkega fizichnega dela v angleshkem rudniku s shtevilnimi depresivnimi stanji je na primer chrtica V rovu iz leta 1949. Pisal je tudi v angleshchini. Jermanove neobjavljene tekste bi bilo potrebno zbrati, primerno urediti in izdati.
France Dolinar, rojen leta 1916 v Ljubljani, je vse povojno obdobje do svoje smrti v letu 1983 zhivel in deloval kot teolog, publicist, urednik, strokovnjak v historiografiji in arhivar v vatikanskem skrivnem arhivu v Rimu. Zhe leta 1948 so mu v Spittalu v Avstriji razmnozhili njegovo zgodovinsko politoloshko delo Slovenska drzhavna misel. Leta 1951 je v Dolinarjevem sourednishtvu zachela v Buenos Airesu izhajati znanstveno-kulturna revija Vrednote, ki je sprva, dokler se ni pojavila nova osrednja revija Medddobje, objavljala tudi leposlovne prispevke. V publicistiki se je Dolinar uveljavil s pozitivistichno natanchnimi, a pozitivizem idejno presegajochimi katolishkimi pogledi na znanstveno in kulturoloshko dejavnost chasa. V svojih kritikah razlichnih znanstvenih in literarnih publikacij, ki jih je objavljal v Meddobju, je velikokrat jedek in oster. Glede izbora osebnih gesel iz slovenske literature v nemshkem Herderjevem Lexikon der Weltliteratur.; ki so jih dobili Bevk, Bor, Ivan Cankar, Finzhgar, Gradnik in Zhupanchich, je na primer upravicheno nezadovoljen. Med drugim zapishe v zvezi s tem leta 1961 v Meddobju: »...moralo bi biti jasno, da tak izbor predstavnikov sodobnega slovenskega slovstva ne zrcali njegovega resnichnega vrednostnega stanja. Gotovo je Edvard Kocbek [ki v leksikonu sploh ni omenjen; op. L. D.] tudi umetnishko pomembnejsha osebnost kot Bor. Strah in pogum bi evropsko razgledanemu bravcu neprimerno vech povedal kot vladno subvencionirani prevodi Mishka Kranjca in Antona Ingolicha s svojim zapoznelim socialistichnim realizmom ...« Ob razcepu in lochitvi duhov leta 1969 pri Slovenski kulturni akciji je France Dolinar postal eden glavnih zagovornikov ortodoksne protikomunistichne smeri. Zato je na veliko podpiral Rudo Jurcheca pri izdajanju novega glasila Sij slovenske svobode, v katerem sta se oba dalech pred slovensko osamosvojitvijo zavzemala za samostojno slovensko drzhavo. Iz Rima si je Dolinar dolgo vrsto let dopisoval z Jurchecem v Buenos Airesu. Pod naslovom Bojevnika %a svobodo in slovenstvo France Dolinar — Ruda Jurchec je Andrej Rot v zbirki VIRI Arhivskega drushtva Slovenije leta 2009 v Ljubljani izdal obshirno korespondenco obeh samosvojih protagonistov za uresnichitev slovenske svobode. Pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu je leta 1990 poleg tega pod naslovom Slovenska katolishka obzorja izshel obshiren izbor Dolinarjevih esejev, razprav in chlankov s tega podrochja.
Mnogi emigrantski avtorji (ki se niso izselili v Ameriko ali Avstralijo) so zhiveli med zamejskimi Slovenci v Trstu, Gorici in v Celovcu oziroma na Koroshkem, vendar so iz razlichnih, velikokrat tudi ideoloshkih in mentalnih razlogov ostali dokaj distancirani do tamkajshnjih slovenskih organizacij in skupin. Povezovali so se lahko samo s katolishkimi zamejskimi ustanovami in pobudami. Predstavljali so nekakshen samosvoj kozmos, vech ali manj so ostali poseben »corpus separatum« s samosvojimi literarnimi znachilnostmi (npr. Vinko Belichich in Franc Jeza v Trstu, Metod Turnshek na Koroshkem). Nekateri emigrantski avtorji — duhovniki so se vrnili v Slovenijo (npr. v Rimu dolgo chasa delujochi pokojni pesnik Rafko Vodeb in pri Trstu dalj chasa zhivechi pesnik Stanko Janezhich, ki je septembra 2010 umrl v Mariboru). Tudi znani pesnik in teolog Vladimir Truhlar, ki je deloval v Rimu, je leta 1974 ponovno prishel v Slovenijo, a jo je zaradi raznih tezhav zapustil in umrl leta 1977 na Juzhnem Tirolskem v Italiji.
Leta 1996 v Nemchiji umrli prozaist Igor Shentjurc, ki je zapustil urednishtvo nekdanjega ljubljanskega chasopisa Polet po protikomunistichni vstaji leta 1952 v Vzhodnem Berlinu, se je v Zvezni republiki Nemchiji uveljavil kot pisec shtevilnih zgodovinskih, kriminalnih in ljubezenskih romanov v nemshkem jeziku. Poskus vseevropskega zgodovinsko-druzhbenega prikaza odlochilnih kriz 20. stoletja je njegova trilogija v treh samostojnih romanih — tudi s posegi v slovenski svet: Feuer und Schwert,, 1988; Im Sturm, 1991; Vaters Fand, 1997 (vsi deli so izshli pri zalozhbi Langen Müller v Münchnu).
Med omenjenimi avtorji je vech literarno zanimivih osebnosti. Pokojna duhovnika Karel Vladimir Truhlar in Rafko Vodeb sta vech svojih poglavitnih del ustvarila v Rimu, cheprav sta v zadnjih obdobjih svojega zhivljenja stalno ali vsaj obchasno spet zhivela v Sloveniji.
Karel Vladimir Truhlar, teolog in kritik konservativnega katolicizma, ki je z razlichnimi posegi razvnel lochevanje duhov v slovenski emigraciji z leta 1969 nastalim razcepom v Slovenski kulturni akciji, se v svoji liriki, objavljeni v vech zbirkah (npr. Rdeche bivanje, 1961), subtilno priblizhuje religiozno in ontoloshko obchuteni skrivnosti zhivljenja in stvarnosti.
Rafko Vodeb, avtor impresivnih pesnishkih miniatur, skusha tudi v drugi pesnishki zbirki Chlovek sem, 1958, poudariti krhko, ogrozheno usodo pesnika v tujini. Eden njegovih kljuchnih tekstov je daljsha pesem Sibila iz Kume. Vodebu uspe v sedmih krajshih delih ob spoju antichne dedishchine in sodobnega rimskega civilizacijskega utripa oblikovati vechpomensko pesem tujine, chasa in narave.
Karel Vladimir Truhlar
MORJE V DECEMBRU Besed,
kijih je izreklo poletje, ni vech.
Morje je samo. Sivo in tezhko
Z zaprtimi ochmi svoj shumechi zhivi advent.
Rafko Vodeb TUJINA
Tibera v morju luchi in sloki mostovi -kako ta domachnost boli!
8. septembra 2010 je v Mariboru v visoki starosti devetdesetih let umrl pesnik, pisatelj, urednik in teolog Stanko Janezhich, ki je prav tako pripadal rimsko-trzhashkemu krogu prvega emigrantskega vala iz leta 1945. Rodil se je 4. avgusta 1920 pri Sv. Miklavzhu pri Ormozhu. Leta 1945 se je umaknil v Trst in v Rim. Na Trzhashkem je deloval kot dushni pastir. Sodeloval je v shtevilnih zamejskih in zdomskih revijah, pozneje pa je objavljal predvsem v Sloveniji. V chasu prve slovenske liberalizacije se je namrech leta 1969 vrnil v Maribor, kjer je bil med drugim profesor na mariborskem oddelku ljubljanske Teoloshke fakultete. Janezhichu so najprej v Trstu, Gorici in v Celovcu, pozneje pa v osrednji Sloveniji natisnili nad dvajset leposlovnih knjig pesmi in proze s folklorno in narodnoozaveshchevalno obarvanimi motivi. Tok svojih literarnih pristopov Janezhich vedno znova podkrepi z lirichnim zanosom, saj je ochitno, da mu je krajshi, refleksivni pristop blizhji kot razvejani in obshirni opisi.
Stanko Janezhich
RIMSKI VECHER
Strah me je vzgibov teme in blodenj in samosti.
Poljubljam kresnice, na krilih blestechih vzletam
do mej onostranosti.
Srce, ljubi, umri!
(Odlomek)
Danashnje stanje
Slovenskih pisateljev iz vrst emigrantskih generacij, ki so se iz Slovenije izselile ob koncu druge svetovne vojne, na podrochju Evropske unije skoraj ni vech. Pravzaprav stojimo na grobovih tega svojevrstnega literarnega pojava, ki je bil she mochno zhiv v shestdesetih in sedemdesetih letih prejshnjega stoletja. V zahodno Evropo se je tedaj naselilo tudi precej ekonomskih emigrantov, med katerimi so se nekateri posvechali literarnim in kulturnim dejavnostim.
Na Dunaju zhivechi dvojezichni pisatelj Lev Detela (roj. 1939 v Mariboru), ki pa je zapustil Slovenijo shele leta 1960, je eden zadnjih predstavnikov iz vrst tako imenovanega drugega vala slovenskih emigrantskih pisateljev, ki pred demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije v svoji rodni domovini niso bili priznani. Njegova zhena, pesnica Milena Merlak Detela, je umrla leta 2006 na Dunaju.
O poeziji dolga desetletja na Dunaju zhiveche pesnice, publicistke in prevajalke Milene Merlak (1935 — 2006), avtorice vech pesnishkih in proznih knjig v slovenskem in delno tudi v nemshkem jeziku, je literarni kritik, esejist in publicist Denis Ponizh v spremni besedi k njeni pesnishki zbirki Svet svitanja (Celovec 1997) med drugim zapisal, da deluje izjemno razgibano, »povedni element se prepleta z izrazitim in globokim chustvovanjem, njena senzibilnost je orkestrirana tako, da pridejo do izraza tudi najtishji in najbolj pomenljivi toni«.
Milena Merlak Detela
POGOJI PISANJA
Che pishem na papirnat list, v njem odmeva shum mrtvega drevesa.
Che rezljam besedo v lubje, zarezujem v zhivo telo debla.
Chepobozham shtor, zaslishim tih izdih.
Che vzamem v roko leseno tablico, na njej ni prostora niti za verz.
Na Dunaju zhivi v visoki starosti pesnica Tea Rovshek — Witzemann, rojena leta 1921 v Zagrebu, med drugim avtorica slovenske pesnishke zbirke Moje steze (Preshernova druzhba, Ljubljana, 1987) in nemshke pesnishke zbirke Zwischen Licht und Schatten, Bregenz, 1982.
V Nemchiji se je leta 1962 naselil arhitekt Vencheslav Shprager, ki je napisal vech pesnishkih zbirk v nemshkem jeziku in v slovenshchini (npr. Na robu senc, Ljubljana, 1995, in dvojezichna zbirka Augenblicke — Trenutki, Laafeld / Potrna, 2007), objavil pa je tudi nemshke pripovedne knjige z druzhbenokritichno tematiko. Na podrochju zahodne EU prebiva tudi nekaj izseljenskih piscev, ki ljubiteljsko sodelujejo v razlichnih izseljenskih chasopisih v Zvezni Republiki Nemchiji, na Shvedskem in drugod. Mednje sodi Avgushtina Budja, ki zhivi na Shvedskem. V
Stockholmu je leta 1979 izshla antologija shtirih slovenskih pesnikov na Shvedskem
Shtiripota in razpotja.
Vencheslav Shprager, rojen leta 1932 v Pertochi (pri Murski Soboti), je arhitekt, slikar in knjizhevnik. V shestdesetih letih prejshnjega stoletja se je preselil v Zvezno republiko Nemchijo. Ima razgibano poklicno zhivljenje kot znanstveni sodelavec na tehnichni univerzi in gostujochi profesor na akademiji v Braunschweigu, kot samostojni arhitekt v Frankfurtu ob Maini in v Münchnu, kot uchitelj na strokovni visoki sholi v Freisingu in kot mestni arhitekt v Moosburgu. Pishe pesmi in prozo v slovenskem in nemshkem jeziku. Je avtor petih, pretezhno v nemshchini napisanih pesnishkih zbirk, zbirke kratke proze in nemshkega romana z aktualno politichno tematiko o diskriminaciji imigrantov v Nemchiji in Evropski uniji Fuge für das Nirgendwo (Fuga za nikjer), ki je izshel leta 2000. Njegova zadnja dvojezichna nemshko-slovenska pesnishka zbirka je izshla pod naslovom Augenblicke — Trenutki leta 2006 v zalozhnishtvu Pavlove hishe v Potrni pri Radgoni na avstrijskem Shtajerskem.
Vencheslav Shprager vnasha v svoj pesnishki svet obchutja modernega chloveka, ki zhivi in chustvuje v disharmonichnem globalnem okolju. Njegovi lirichni teksti so fragmentarni, spretno oblikovani utrinki, za katere je znachilna slikarsko barvita izraznost in oblikovna spretnost, saj je Shprager tudi slikar in arhitekt.
Vencheslav Shprager
vecherna zarja na obzorju jutri
nas bo grelo sonce ne
goreche vasi
zhe danes zgori
nasha
bodochnost
Dvojezichnost izpod peres slovenskih avtorjev v EU
V zadnjih desetletjih je prishlo zlasti pri novejshih slovenskih avtorjih, zhivechih v zahodni Evropi, do bistvenih strukturalnih sprememb (podobne spremembe opazhamo pri avtorjih iz novih generacij na primer tudi v Argentini in she kje). Medtem ko je vechina piscev iz vrst starejshe generacije ustvarjala pretezhno v slovenshchini, so se zacheli novejshi avtorji slovenskega rodu vkljuchevati tudi v tujejezichne pisateljske in kulturne organizacije in drushtva. Lev Detela, Milena Merlak Detela, Vencheslav Shprager ali Tea Rovshek — Witzemann so objavili knjizhevna dela v slovenshchini in v nemshchini.
Lev Detela
DOMOVINA (He patris)
Vsi ti z izmuchenimipogledi v zaprashenempristanishchu ki v lesenih kovchkihprenashajo na tuja tla svojo milo domovino in spomin na vonj timijana in rozhmarina
Zaman
vrata so zaprta
toda srce si zheli domov
cheprav se potovanje shele zachenja
Posebnost sedanjega trenutka je duhovna privlachnost nekaterih velikih evropskih sredishch, na primer Pariza, Londona in Berlina. V njihov sodobni kulturni utrip se vkljuchujejo vedno znova slovenski avtorji, ki so integrirani tudi v slovensko matichno zhivljenje.
Na zahodu EU zhivita slovenski avtorici, ki sta se vidno uveljavili v tujih kulturnih krogih: V Parizu (kjer je stike med slovensko in francosko kulturo pionirsko utrdil slepi filozof, publicist in fotograf Evgen Bavchar) literarno deluje Brina Svit (Brina Shvigelj Merat), avtorica v francoskem jeziku napisanih romanov, a tudi slovenskih knjig (npr. April, 1985, Con brio, 1998). Slovensko in mednarodno javnost je vidno razgibala druzhbeno kritichna pesnica in prozaistka Marusha Krese, avtorica vech knjig v slovenshchini in v nemshchini, bivanjsko razpeta v globalni svet in zhivecha med Berlinom, Gradcem v Avstriji in Slovenijo.
Polozhaj sedanjih slovenskih besednih ustvarjalcev v drzhavah Evropske unije se bistveno lochi od polozhaja slovenskih emigrantskih pisateljev v prvih desetletletjih po drugi svetovni vojni. Slednji so se po sili razmer leta 1945 znashli v samotni odcepljenosti od slovenske besede v matichni domovini, ki je z njimi vsaj uradno prekinila vse stike. Na tuja tla so pribezhali, da bi se reshili preganjanja ali celo smrti, velikokrat popolnoma nepripravljeni na tvorno ustvarjalno komunikacijo z novim okoljem in jezikom. Pochutili so se kot zhrtve, kot izgubljenci. V njihovih srcih je tlel idealistichni patriotichni zhar, s katerim so skushali v svoji dushi zase in za druge obuditi spomin na domovino. V takem mentalnem polozhaju so nastajale v domachem, realistichnem, velikokrat kultiviranem, vchasih tudi sentimentalno zanosnem jeziku idealizirane zgodbe s podobami domovine, s katerimi so pisatelji skushali obuditi in obnoviti svojo notranjo predstavo o izgubljenem domachem svetu. Ta v resnici ni vech obstajal, a so ga zheleli imeti nazaj in ga mochno dozhiveti, da bi se lahko po tezhkih preizkushnjah srechno vrnili v domovino in v njej za vedno ostali. Shele skozi premene chasa se je nekaterim zdomskim pisateljem novi svet, v katerem so se znashli, vidneje razprl. V njihovo literaturo so zacheli prodirati pejsazhi nove dezhele in njenih ljudi. (Za njihove otroke, ki so rodili zhe v »tuji« dezheli, je ta nova dezhela domovina. Toda v njih je hkrati nekakshna
dvojnost, ambivalenca, dvom. Sporochilo starshev in prednikov o njihovi prvotni domovini je bilo tako mochno, da so v potomcih she vedno prisotne korenine, ki jih vezhejo s starim svetom ochetov in mater. Zato ni chudno, da se je zlasti v intenzivnejshih slovenskih zdomskih literarnih okoljih — predvsem v Argentini — zachela razvijati literatura, napisana v jeziku nove dezhele, a mentalno povezana s pridihom nechesa »drugega«, namrech domovine starshev oziroma prednikov. Ta literatura v najboljshih primerih ni le plaz besed spominjanja, temvech tudi kazhipot v nov vechsmeren svet.)
Vedenjski nachini v eksilu zhivechih besednih ustvarjalcev iz nekaterih tujih literatur so podobni slovenskim, a so vchasih zaradi shtevilnosti primerov bistveno bolj razvejani. Nekateri od teh (Nelly Sachs na Shvedskem, Paul Celan v Franciji, Witold Gombrowicz v Argentinini, Elias Canetti v Veliki Britaniji, Josif Brodski v ZDA) so v samoti eksila oziroma tujine dogradili svoj v materinshchini izoblikovani literarni stil do kristalne chistosti. Drugi so se predali intenzivnemu ustvarjanju v novopridobljenem jeziku (Poljak Joseph Conrad v angleshchini, Slovenec Igor Shentjurc v nemshchini). Tretja mozhnost pa je izrazito medkulturna. Jezik postane pri nekaterih pisateljih predvsem sredstvo oziroma orodje za univerzalno izrazhanje eksistencialnih obchutkov, misli in razpolozhenj. Gre za transkulturalno povezovalno ustvarjanje v dveh ali vech jezikih (npr. avstrijsko-zhidovski pisatelj Manes Sperber z nemshkimi romani in francoskimi eseji, alzashki pisatelj Joseph Breitenbach z romani v dveh jezikovnih variantah, v nemshchini in francoshchini). Nekateri najnovejshi slovenski pisatelji, ki zhive v slovenskih zamejstvih pa tudi drugod na zahodu Evropske unije, se velikokrat priblizhujejo tipu transkulturalno ustvarjajochega avtorja.
Danashnji slovenski pisatelj zhivi in ustvarja — v nasprotju z leti po drugi svetovni vojni — v popolnoma spremenjenem ozrachju sredi multikulturnega pretoka velikih metropol Evrope. Ni travmatichno odmaknjen v svet spominov in samoobrambe, kot so bili slovenski emigrantski avtorji po letu 1945, temvech je radovedno pripravljen na preizkushnje, ki ga chakajo v tujejezichnem svetu. Velikokrat je napolnjen z ustvarjalno energijo, ki se upa spustiti tudi v samosvojo pustolovshchino vechjezichnosti oziroma v novo, dodatno mozhnost ustvarjanja v neslovenskem jeziku njegove nove okolice.
Dvojezichnost slovenskih avtoric in avtorjev v zahodni EU je znamenje evropske vechkulturnosti. Slovenske avtorice in avtorji vnashajo s teksti, ki so jih napisali v tujih jezikih, v druge literature del melosa in mentalitete, kot je znachilna za slovenski jezik in literaturo. Ti pisatelji so literarne dvozhivke sodobnega chasa in kulturni most, ki prenasha izkushnje materinskega jezika in naroda tudi na podrochje druge literature in kulture. V tem kontekstu literarna dvojezichnost premaguje stereotipni pogled na nacionalno literaturo in gradi most k drugi. Relativizira mishljenje o absolutni monolitnosti posameznih literatur. Odpira pomembna vprashanja o dialektichni povezanosti pa tudi razlichnosti med jeziki, kulturami in literaturami ter vzpodbuja oblikovanje novih pogledov o knjizhevnih in jezikovnih pojavih.
Avtor je o pok%haju slovenskega pisatelja v Evropi oziroma Evropski uniji govoril v okviru prireditev 25. mednarodnega festivala Vilenica 4. septembra 2010 na literarni matineji na gradu Shtanjel in 5. septembra 2010 ob okrogli mizi v kavarni Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) v Ljubljani. (Op. ur.)
Damir Globochnik
PODOBE SLIKARJEVE RESNICHNOSTI
Jurij Kalan se je po zaslugi samosvojega motivnega sveta uvrstil med redke predstavnike sodobnega slovenskega slikarstva, ki so za svoj osrednji ustvarjalni izziv izbrali slikarsko interpretacijo chloveshke figure. Kalanova ustvarjalna pozicija je posebna tudi zaradi razlichnih izhodishch, ki jih lahko zaslutimo v zanimivih kompozicijah, na katerih je sorodnike, prijatelje, sosede in znance ter njihove druzhine in druge osebe povezoval v groteskno-prijazno omrezhje medchloveshkih odnosov. Duhoviti slikarjevi pogledi, ki bi jim zaradi pogostega upodabljanja druzhinskih in prijateljskih praznovanj ter druzhabnih srechanj lahko pripisali zhanrski znachaj, se uvrshchajo med redke primere humorja v domachem slikarstvu. A pri tem velja poudariti, da ustvarjanje humornih ali komichnih uchinkov ni bil osrednji slikarjev namen. Kljub sorodnosti npr. z nekaterimi angleshkimi in francoskimi karikaturisti 18. stoletja ali z nemshkimi slikarji nove stvarnosti se je Kalan na principe karikiranja chloveshkega obraza in telesa navezal le posredno; enako bi lahko dejali tudi za vplive karikaturi sorodnega stripa, s katerim se je sicer ukvarjal v mladih letih. Nekatere Kalanove kompozicije spominjajo na fotografije iz druzhinskega albuma, ki so bile posnete s t. i. shirokokotnim objektivom. Cheprav je s pomochjo fotoaparata zajel hipnost prizora, je slikar tudi fotografski percepciji sveta namenil zgolj obrobno vlogo. Do posebnega slikarskega izraza oziroma motivnega sveta se je namrech dokopal med nekajletnim shtudijem zvrsti in predstavnikov figuralnega slikarstva (mdr. Rembrandt, Soutine, nemshki ekspresionisti, angleshki ekscentriki). Toda tudi v tem primeru o neposrednih vzornikih ne moremo govoriti.
Kalanove figuralne podobe imajo torej vechplastno zasnovo. Podobno pester je tudi razpon obchutij, ki prevevajo upodobljene osebe: srecha, radost, veselje, igriva hudomushnost, zaskrbljenost, le redko je prisotna odmaknjenost od upodobljenega dogajanja ... Lahko rechemo, da je po zaslugi iskrene percepcije ozhjega okolja ter podajanja njegove chustvene in duhovne podobe slikarjeva osebna zgodba pridobila univerzalen pomen. Na slikah pogosto nastopata tudi domacha psa, ki ju je slikar upodobil enako pazljivo kot osebe.
Vsebinski nagovor slikarskih kompozicij temelji na psiholoshki in znachajski predstavitvi vseh upodobljencev, do katerih je Jurij Kalan lahko deloma hudomushen in celo ironichen, a vselej tudi toplo naklonjen. Ne nazadnje na slikah dosledno predstavlja lastno zhivljenjsko izkushnjo. Na novejshih platnih prevladujejo motivi iz slikarjevega ozhjega druzhinskega kroga. Mochni emocionalni naboj figuralnih kompozicij krepijo omenjeni principi ekspresivnega
preoblikovanja oziroma distorzije anatomsko (ne)pravilno oblikovanih chloveshkih figur. Njihove mere in proporci, postavitve v prostor in medsebojni odnosi so delno prilagojeni slikarjevi viziji. Pri nekaterih slikah lahko slutimo nadrealen podton, ki ga krepi tudi uporaba intenzivirane barvne lestvice. Obenem pa resnichnost naslikanega dogodka ni zanikana. Skrbno pretehtani liki se povezujejo v trdno zgrajeno in zgoshcheno celoto. Vse je na svojem mestu, domiselno zdruzheno, pomensko medsebojno usklajeno ter podkrepljeno z navidezno lahkotno in igrivo, a v resnici nadpovprechno in osupljivo slikarsko veshchino.
Pri novejshih druzhinskih podobah pomembnejsho vlogo dobiva krajinsko okolje, v katerem se nahajajo protagonisti. Kompozicija z osrednjim motivom urbanega pejsazha morda napoveduje bodocho smer slikarjevega razvoja.
Jurij Kalan je slikarske podobe na platnih razlichnih velikosti dopolnil tudi s plastikami, ki jih je izrezljal iz lesa ter jih skrbno pobarval. Osredotochil se je na obraze, ki pripadajo istim osebam, kot jih srechamo na slikah. Kalan je obraze razvrstil v nize in krepko preoblikoval njihov fizichni videz, vendar mu je tudi pri kiparskih interpretacijah uspelo ohraniti vtis zhivljenjske resnichnosti.
Jurij Kalan
LIKOVNA DELA /SLIKE/
1	Ladek, 2007, olje, platno, 180 x 140 cm
2	Vecher, 2009, olje, platno, 140 x 180 cm
3	Drevo, 2007, olje, platno, 120 x 150 cm
4	Ajda, 2009, olje, platno, 30 x 40 cm
5	Sobota, 2010, olje, platno, 200 x 70 cm
6	Sedem, 2009, olje, platno, 80 x 120 cm
7	Glave, 2008, les, 36 x 50 cm
8	Most, 2010, olje, platno, 140 x 200 cm
Naslovnica
9	Doma, 2007, olje, platno, 180 x 140 cm Fotografije del: avtor
JURIJ KALAN je bil rojen 28. marca 1961 v Kranju. Leta 1990 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za slikarstvo pri prof. Metki Krashovec. Zhivi in dela kot samostojni umetnik v Ljubljani.
Na skupinskih razstavah sodeluje od leta 1984. Med drugim se je udelezhil razstav: Pozicija telesa, Kunstforum v Bonnu, 2000; Intart v Udinah, 2000; Oko in njegova resnica: Spektakel in resnichnost v slovenski umetnosti 1984-2001, Moderna galerija v Ljubljani, 2001; 1. mednarodni bienale Multimeridian, Pula, 2001; Podoba kot presezhek vidnega, Dom hrvashkih likovnih umetnikov v Zagrebu, 2003; Figura na zachetku stoletja, Galerija Velenje, 2006; Slovensko slikarstvo po letu 1945 — iz umetnishke zbirke NLB, Mestna hisha, Bruselj, 2008; Divji v srcu, Mestna galerija v Novi Gorici, 2009; Portret v novejshi umetnosti, Galerija Velenje, 2010.
Samostojne razstave: Galerija Shkuc v Ljubljani (1992), Galerija Equrna v Ljubljani (1997), Galerija Ivana Groharja v Shkofji Loki (2002), Galerija Isis v Ljubljani (2006), Galerija Magistrat na Ptuju (2007), Galerija cerkve sv. Duha v Chrnomlju (2009), Sokolski dom v Shkofji Loki (2010) in Galerija Equrna (2010).
Leta 1998 je prejel nagrado mesta Kranj na bienalni likovni prireditvi v Kranju in nagrado na Majskem salonu ZDSLU v Ljubljani, leta 2001 pa Bronasti Aritas na Slovenskem trienalu satire in humorja v Shmarju pri Jelshah.
Damir Globochnik
JURIJ S PUSHO (1884 - 1886)
»Chasopis za shalo in satiro« Jurij s pusho je zachel izhajati 10. aprila 1884 v Trstu. Lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik satirichnega polmesechnika je bil Eduard pl. Braunitzer, prvi dve shtevilki je uredil Miroslav Malovrh, od 3. shtevilke dalje ga je urejal Ivan Dolinar. Celoletna narochnina je bila tri goldinarje. Tiskala ga je tiskarna Carla Amatija v Trstu. 11. shtevilka iz leta 1886 je po Dolinarjevi smrti izshla v Gorici.
»Evo prve shtevilke novega, slovenskega, humoristichnega chasopisa Jurija s pusho,« je v »Vabilu na narochbo« poudarilo urednishtvo in upravnishtvo Jurija s pusho, ki se je nastanilo v ulici Solitario sht. 17 (oziroma Via Ferriera 323) v Trstu. »Kdor primerja Jurija s pusho z drugimi humoristichnimi slovenskimi chasopisi, se prepricha na prvi pogled, da je Jurij s pusho najvechji, najelegantnejshi in ob jednem najcenejshi slovenski list te vrste. Vsebina mu bode kolikor mogoche zanimiva in urednishtvo si bode i nadalje prizadevalo, da bodo vsi spisi vseskozi zabavni, terprijali ravno tako slovenski inteligenciji kakorpriprostemu narodu. Posebno skrb obrachala se bode na listek, v katerem se bodo priobchevale humoristichne chrtice; za ta oddelek obljubili so nam nekateri odlichni slovenski pisatelji svojo pomoch. Jurij s pusho zastopa v prvi vrsti narodne interese primorskih Slovanov, ali tudi iz druzih slovenskih pokrajin prinashal bode izvirne dopise in telegrame. Tudi s shalo vzbuja se narodna zavest in sodech s tega stalishcha, priznal bode vsakdo, da je chasopis potreben in vreden vsestranske podpore.« (»Vabilo na narochbo«, Jurij s pusho, 1884, sht. 1) Prvi urednik, chasnikar Miroslav Malovrh (1861—1922) v Juriju s pusho ni videl samo zabavnega, kratkochasnega, shaljivega, satirichnega lista, temvech mu je bil tudi pripomochek za diskreditiranje nasprotnikov in tekmecev. Zato je na prvi strani 1. shtevilke v chlanku Lekcija Ivanu Zheleznikarju in njegovim tovarishem napadel oziroma morda samo vrnil udarec uredniku ljubljanskega liberalnega chasnika Slovenski narod in satirichnega lista Shkrat (1883-1885) Ivanu Zheleznikarju (18391892), ki naj bi bil soudelezhen pri razshirjanju vesti, da se je Malovrh samovoljno razglasil za doktorja filozofije. Po Malovrhovem mnenju pa naj bi bil Zheleznikar povezan z izginotjem denarja za spomenik prvemu uredniku Slovenskega naroda Antonu Tomshichu. Podoben sramotilni chlanek je sledil na drugi strani. Spremlja ga podoba, ki bi jo lahko razumeli kot karikaturo v chlanku napadenega »Komarjevega Janeza«. »Komarjev Janez je mozh, vreden Zheleznikarjevega Ivana. Komarjev Janezje spisal debelo knjigo o chasnikarstvu in nashih chasnikih. Knjiga je dobra; podobna je berashkemu plashchu, ki je narejen iz samih krp. — Tudi broshura Komarjevega Janeza sestavljena je iz samih krp a vsaka krpa ukradena je iz druge literature. Toda — Kaj zató? Komarjev Janez je do dobrega dokazak da je podlistkarju dovoljeno krasti, samo zgodovinarji ne smejo tega storiti. Komarjev Janez zasluzpi torej po pravici lepi priimek: slovenski Plaht [najbrzh po dunajskem bankirju Plahtu; op. D. G.]. Tudi njegovemu delovanju je nachelo: höchste Fruchtifizjerung literarnih produktov. To je modro. Ni le to odlochen mozh? Shkoda bi bila, ko bo ga Slovenci pozabili kadar umrje. To nesrecho, ki mu
preti, zapazil je Komarjev Janez, preroshki duh in zato se bo Komarjev Janez zdaj na stare dni ozjhenill Zhivio!« (»Komarjev Janez«, Jurij s pusho, 1884, sht. 1)
Malovrh je najbrzh namigoval na podlistek Chasnikarstvo in nashi chasniki, ki je konec leta 1883 in na zachetku 1884 izhajal v Slovenskem narodu. Avtor podlistka je bil trzhashki profesor Janez Jesenko, politichni chasnikar, pisec zemljepisnih in zgodovinskih uchbenikov, toda tisti del, ki se je nanashal na domache chasnike, so morda napisali drugi, predvsem Ivan Zheleznikar. V podlistku so se skrivali napadi na predsednika dezhele Kranjske Andreja Winklerja, na Frana Shukljeta, urednika vecherne priloge Ljubljanski list v dezhelnem uradnem listu Laibacher Zeitung, in na druge »elastikarje«; te napade so spodbudili takratni spori med »elastiki« in »radikali« v liberalnem taboru.
Prichakovati je bilo, da bo Zheleznikar v Slovenskem narodu odgovoril na Malovrhov pamflet, vendar se chasopisna afera ni utegnila razplamteti, saj v 2. shtevilki Jurija s pusho, ki je izshla chez mesec dni, naletimo na zamenjavo v urednishtvu. Namesto Malovrha je kot urednik napisan Eduard pl. Braunitzer, ki se je v »Izjavi« v Slovenskem narodu (sht. 104) distanciral od spornega Malovrhovega chlanka: »Jaz podpisani kot lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik v Trstu izhajajochega shaljivega lista Jurij s pusho', naznanjam, da zaradi zaprek v upravnishtvu,provzrochenihpo MiroslavuMaloverhu, ki se za doktorja izdaja, druga shtevilka v 25. dan m. m. ni mogla iziti, in sem neprijetno primoran premeniti dneve izhajanja tako, da bode Jurij s pusho' 2. in 4. soboto vsacega meseca izhajal. Pri tej priliki preklichem v 1. shtevilki Jurija s pusho dne 10. aprila 1884 priobcheni po prejshnjem upravniku Miroslavu Maloverhu pisani lazhnjivi in obrekovalni chlanek ''Lekcija Ivanu Zheleznikarju' ter imenujem g. Miroslava Maloverha nezanesljivega chloveka, ki si vech upa, kakor kateri 'Schwindler'. V Trstu v 5. maja 1884.«
Urednishtvo Jurija s pusho je obvestilo narochnike, da bo satirichni list dobil drugega urednika. Omenjeni so bili nadaljnji Malovrhovi grehi, med drugim naj bi zapravil denar, ki ga je za satirichni list prejel od narochnikov. Novi urednik in lastnik Jurija s pusho Ivan Dolinar se je priporochil bralcem z uvodnikom na naslovnici 3. shtevilke. Pozval je nekdanje dopisnike, naj nadaljujejo s poshiljanjem dopisov, narochniki, ki niso prejeli svojega izvoda, pa naj to sporochijo. Jurij s pusho bo strogo nadstrankarski, objavljal bo lepe slike in bo vseboval samo zdravo in lepo gradivo, je poudaril Ivan Dolinar. »Opozarjamo slavno obchinstvo, da nemata ne Maloverh, ne Braunitzer vech posla pri listu, da se jima ne poshija narochnina in nichesa.« ... »Da pa list she danes nema nachelne podobe, uzrok je ker se podpisani ni mogel kar na vrat na nos odlochiti, da prevzame zanemarjeni list brez vse denarne odshkodnine. Porok pa je s svojim imenom, da bode zadovoljil po svojih slabih mocheh obchinstvo z dobrim in zdravim gradivom.«
»Chasopis za shalo in satiro« Jurij s pusho (od 5. sht. podnaslov »Zabavni shaljivi list«) je sledil stopinjam soimenjaka in predhodnika satirichnega lista Juri s pusho (1869/1870). V 5. shtevilki je Ivan Dolinar objavil uvodnik »Hej rojaci!!!«, pri katerem se je skorajda dobesedno naslonil na uvodnik Jurija s pusho iz 1869, ki pa ga je za leto 1884 nekoliko posodobil.
V novem Juriju s pusho poleg karikatur neznanih, morda slovenskih ali italijanskih avtorjev, srechamo tudi vech karikatur iz prvega trzhashkega Jurija s pusho. Posebej
za Jurija s pusho pa so morale nastati karikature, ki se nanashajo na aktualne trzhashke razmere. Te karikature so delo avtorja, ki je naslikal obe naslovni zaglavji. Imena karikaturistov so danes neznana. Omeniti velja, da je imel likovno izobrazbo tudi urednik Ivan Dolinar.
S 5. shtevilko je Jurij s pusho dobil lastno naslovno zaglavje, na katerem je upodobljena figura Jurija s pusho nad Trzhashkim zalivom. Pred njim in psom bezhita dve osebi, ena ima marelo in zmechkan cilinder, druga moshnjichek z denarjem. »Strela udri iz vishine, izdajalca domovine!« lahko preberemo pod naslovnim zaglavjem. Tudi to geslo je bilo prevzeto od Jurija s pusho iz let 1869/1870. Naslovnica drugega letnika, ki ima podoben podnaslov »dolgochasen list za lahone, nemshkutarje, magjarone i druge nerodne ljudi«, v sorodni kompozicijski razporeditvi prikazuje Jurija s pusho pred panoramo Bleda, njegovi trije (narodni) sovrazhniki pa so predstavljeni kot zmaji. »Za blagor ochetnjave naj pushka govori!« se glasi v ilustracijo vkljuchen napis. »'Juri' bori se - in to ni igracha - / proti trem zmajem, ki nosi jih v glavi, / Da pokonchajih in vse tri zadavi, 'Juri' zaupno do vas se obracha ...« Med redne podlistke so sodili Jurjegrami, Juri pishe politiko, Juri na potovanji, Miche Godrnjal, Jezdurjev Jozhe, Smeshnice idr.
Poleg Jurija s pusho je Dolinar izdal tudi Jurijev koledar za leti 1885 in 1886. Jurijev koledar za navadno leto 1885, ki ga je natisnila Amatijeva tiskarna v Trstu, je izshel na 109 straneh. Jurijev koledar za navadno leto 1886 je imel 24 strani. Njegova cena je bila 50 kron. Osrednji urednik Jurija s pusho Ivan Dolinar je bil rojen 26. avgusta 1840 v Shkofji Loki ochetu Gashperju Dolinarju, po poklicu chevljarju, in materi Mariji, rojeni Wilfan. Osnovno sholo je obiskoval v Shkofji Loki in Ljubljani. Nato je stopil kot uchenec v slikarsko in podobarsko delavnico Shtefana Shubica (1820-1884) v Poljanah nad Shkofjo Loko. She preden je konchal vajenishko dobo, se je vrnil domov in zachel slikati.
Z devetnajstimi leti je prostovoljno odshel k vojakom. Kot desetnik lovskega bataljona se je pogumno bojeval v Italiji in prejel odlikovanje. Bil je tudi ranjen in ujet. Med ujetnishtvom so ga odpeljali v Pariz. Kot vojak je nekaj chasa zhivel v juzhni Dalmaciji, hodil je v Chrno goro in se ukvarjal s cerkvenim slikarstvom. Leta 1865 se je Dolinar naselil v Trstu. Naslednje leto so ga zopet poklicali k vojakom. Do leta 1879 je bil zaposlen pri carinarnici na zheleznishki postaji. K politichnemu delovanju so ga vzpodbudili narodni boji v Trstu leta 1868. Dolinar je sprva deloval v rojanski chitalnici kot odbornik, rezhiser in nekaj chasa tudi predsednik. Prizadeval si je za ustanavljanje chitalnic v blizhini. Z dezhelnim in drzhavnim poslancem Ivanom Nabergojem, kamnosekom in narodnoprosvetnim organizatorjem Antonom Trobcem in drugimi je 1. novembra 1874 ustanovil politichno drushtvo trzhashkih Slovencev Edinost. Prva leta je bil drushtveni tajnik in kasneje odbornik. Dolinar je bil izdajatelj in odgovorni urednik polmesechnika Edinost od 8. januarja 1876 do 3. marca 1880. Urejal ga je s pomochjo pesnika, prevajalca in politika Franca Cegnarja (1826-1892). Od konca leta 1879 je Edinost izhajala kot tednik. Zalozhil je Krizhmanova Krajna imena v trzhashki okolici (ponatis iz Edinosti 1876) in Zakrajshkove pesmi Lira in cvetje. Pod psevdonimom Samovich je v letih 1881 in 1882 v Edinosti objavil spomine na vojashka leta pod
naslovom Chrtice iz mojega dnevnika. Kot dopisnik je sodeloval s Socho, Novicami, Slovenskim narodom in drugimi slovenskimi listi (psevdonim Podlipchan, Frickov Janez). »S slovnico se je Dolinar sicer vedno prepiral in v obche ni bil korenito naobrazhen, karje sam najbolj chutil in chesto tozpilprijateljem svojim: 'oh, zakaj se nisem vech uchil!'; a vrhu tega nedostatka so bili nekateri njegovi chlanki s tolikim mladostnim odushevljenjem napisani, da jih je 'Slov. Narod' vechkratponatisnil iz 'Edinosti',« je poudarjal Ljubljanski zvon (»Zh.«, »Ivan Dolinar +«, Ljubljanski zvon, 1886, str. 442; avtor Dolinarjevega nekrologa bi bil lahko Ivan Zheleznikar).
»Dolinarjev shajivi Jurij s pusho', katerega je bil preuzel 1883. leta, ni bil posebno shajiv in tudi jezik mu je bil zelo nedostaten, vender so njegove shale in zabavljice vechkrat v zhivo zadele dotichne greshnike na Primorskem,« lahko leta 1886 preberemo v Slovanu (»F-i.«, »Ivan Dolinar«, Slovan, 1886, str. 267).
Ivan Dolinar je sodeloval pri organizaciji slovenskega drushtvenega zhivljenja v Trstu. Bil je soustanovitelj Delavskega podpornega in bralnega drushtva, njegov prvi predsednik, pozneje tajnik in konchno uradnik. Z Delavskim podpornim in bralnim drushtvom je 31. januarja 1880 priredil veliko veselico v trzhashkem gledalishchu Fenice. To je bila prva velika slovenska javna slavnost v Trstu in tudi prva slovenska predstava v trzhashkem gledalishchu.
Dolinar je bil soustanovitelj Trzhashkega podpornega drushtva, Trzhashkega Sokola (1882), Pevskega drushtva, Trzhashke chitalnice in rojanske chitalnice. Prirejal je gledalishke igre, v katerih je kot igralka nastopala njegova soproga Katarina, rojena Jereb. Ivan Dolinar je bil vnet in uspeshen aktivist in agitator na volitvah. Umrl je 6. junija 1886 v Trstu (Po: »F-i.«, »Ivan Dolinar«, Slovan, 1886, str. 266).
Ciril Gale
STRIPAR IN KARIKATURIST V UNIFORMI
Leo Korelc je (podobno kot Jelko Peternelj, gl. Revija SRP 53-54 / 2003) slovenski avtor stripov, ki je vechino svojih del objavil na srbohrvashkem podrochju, zato so njegovi stripi v Sloveniji znani le redkim. Od konca 60-ih do zachetka 90-ih (XX) je bil na podrochju Jugoslavije v glavnem poznan kot ploden vojashki publicist, ilustrator in karikaturist.
Rojen v Dolenji vasi pri Chatezhu, obchina Trebnje 15. 11. 1936, konchal vojashko akademijo, delal kot urednik glasil JLA (Narodna armija v slov.) in razlichnih vojashkostrokovnih publikacij. Objavil shtevilne knjige s podrochja vojashkih strok in zgodovine slovenskega partizanstva. Je chlan Drushtva novinarjev Slovenije in sekcije piscev zgodovine NOB. Zhivi v Ljubljani. Karikature je objavljal od leta 1958, zanje je prejel vech nagrad. Njegova tematska stalnica so bile karikature iz vojashkega zhivljenja, ki jih je zbral v knjigi Vojak in njegov svet. Imel je vech samostojnih razstav karikatur, sodeloval je na shtevilnih mednarodnih razstavah. Leta 1975 je skupaj z znanim fotografom Tihomirjem Pinterjem, prav tako vishjim oficirjem JLA, razstavljal v galeriji Doma JLA v Pulju in na Reki.
Njegova stripografija je razmeroma obsezhna. V revijalnih publikacijah v Srbiji (najvech Nikad robom zalozhbe Dechje novine v Gornjem Milanovcu) je objavil priblizhno dva ducata stripov, risanih v realistichnem slogu, s temo iz slovenske srednjeveshke zgodovine (Gospodar Predjamskega gradu, Celjska grofica) in iz partizanstva. Kot scenarist je sodeloval tudi z drugimi risarji (npr. serija o medvojnih ilegalcih v Ljubljani, risal Radomir Petrovich). Krajshe stripe v karikaturistichnem slogu je objavljal v mnogih listih. Njegova realistichna stripska risba je nekoliko trda in v glavnem v okvirih solidnega povprechja, tudi kot scenarist je zmeraj solidno obdelal izbrano temo. Kot karikaturist je izoblikoval prepoznaven slog s preprosto funkcionalno »golo linijo«, s katero je bil vech desetletij pravi pojem »vojashke karikature« v Jugoslaviji. Od zachetka 90-ih se je posvechal predvsem mladinski ilustraciji, pa tudi zalozhnishtvu; napisal in narisal je npr. knjigo Moj prijatelj pes (2001) in izdajal dobro urejano zbirko populistichne literature Revija 14. Tukaj je predstavljen z odlomkom iz znachilnega karikaturistichnega stripa.
Leo Korelc
TONI - NOVA UNIFORMA
/iz stripa/
Kuriti, sht.. 53, Gornji Milanovac, 27. 2. 1972
Ivo Antich
JANEZ & JOVAN
/strip — karikatura/
Ivo Antich
HONORAR
—	Zdravo, stari! Kako si?
—	Odlichno. Dobil sem honorar za roman.
—	Pha! Kaj pa bosh z njim? Saj to je miloshchina.
—	Kupil bom hisho.
—	Kaaj?
—	In avto tudi.
—	Nemogoche!
—	Okrog hishe je lep vrt, poln drevja ...
—	Ne razumem. Od kdaj pa so nashi pisatelji tako dobro plachani?
—	Hja, cene rastejo, honorarji pa tudi.
—	Che je tako, bom tudi sam zachel pisati. Ni hudich, da ne bi znal kaj napraskati. Saj se gre danes zhe vsak smrkavec nekakshnega pisatelja. Jaz imam vsaj bogato preteklost. Vsako zhivljenje je roman.
—	Seveda, seveda ... Srchkane stvari si bom kupil ... Pa she nekaj denarja mi bo najbrzh ostalo ...
—	Neverjetno! Chutim, da me je zachel grabiti pisateljski navdih. Dal si mi idejo. To morava zaliti!
—	Oprosti. Zdajle nimam chasa. Kupiti moram hisho in avto. Pozno je zhe, vsak chas bodo zaprli trgovino.
—	Kako pravish?!!
—	Videl sem pecivo zanimivih oblik. Enkrat si pa lahko privoshchim, ne?
(iz rokopisne zbirke humoresk Dvogovori; op. avt.)
Ivo Antich
KLANIZMI
Klani so kalni — kot kloake podtalni. Le klanov chlani so lahko »izbrani«. Kdor ni klana chlan, je tako rekoch zaklan. Klani so kloni klik, klike so kloni kloak. Klan ali klika — kakshna je razlika?
Klan je na lestvici klin, che hochesh do druzhbenih vishin. Resnica klana: rakasta rana.
Le s pomochjo velikega klana se pride do malega ekrana. Chetudi je klan kriminalen, je kot dejstvo — normalen. Bitke zoper klane so donkihotsko zaznamovane.
Matej Krajnc
AFORIZMI
Ne ubijaj, ker te bojo dobili, ti skoz telo spustili 240,5 volta in te pustili vzidanega v stene starega vzgojnega zavoda pod Nanosom. Che zhe ubijash, zahtevaj vzgojni zavod pod Mangartom.
Pijacha shkodi. Che pa ne pijesh nichesar, zdehidrirash in imash konchno mir. Che te kdo z buzdovanom, ne odlashaj in mu vrni s satiro.
Kaktusi ne bodejo, ampak so domishljavi. Ko zrastejo, postanejo vsi magistri, nakar iz njih izsesajo vodo in poteptajo jih kamele.
Kdor te spotakne prvich, je zmeshan. Kdor te spotakne drugich, je nor. Kdor te spotakne tretjich, je mrtev.
Chlovek se ne rodish, chlovek postanesh shele z digitalnim fotoaparatom.
Dokler bo obstajal dvojni viski, se lahko zgodi, da bo she kdo poleg mene napisal komad s tem imenom. Tisti bo zhiv pokopan in mravlje si bodo skoz njega ochi izjedle pot do prvega hipermarketa.
Sovrashtvo je, che komu rechemo: dingo te poberi! Ljubezen je, che dingo pokliche na pomoch baskervillskega psa.
Prezhivel sem. Vse sem pobil.
Zavest je zato, da tezhi, zavese pa zato, da te kak psihopat ne zija s ceste!
Ne zheli samo svojega blizhnjega zhene! Zheli tudi njegovo sestro!
Zgodaj vstajam. Rekel sem si: jebi ga, zbudim se, kaj chem polezhavat.
Apeliram na vas: jebite ga tudi vi, a ne, ko jaz vstanem!
Chloveshtvo dirja v prepad. Upam, da imajo tam Zalo v plastenkah.
Bil sem paranoichen parazit. Potem sem zachel tezhiti k vishji stopnji zavesti.
She vedno sem paranoichen parazit, le da mi zdaj zato plachajo, in to ne malo, ker drugache popizdim.
Srecha je od tistega, ki jo zna zagrabiti. Samo ne v javnosti, prosim.
Ne zheli svojega blizhnjega blaga! Naj ti ga prej seshije, kaj chesh hodit naokrog s kupom materiala pod pazduho! Che ti ga noche seshiti, mu vzemi obe ledvici in gramofon z narodnozabavnimi ploshchami. Ni jih vreden, baraba!
Che zhe morate na tiskovno konferenco, potem pojdite tja s prhljajem!
Za shtudij sem zapravil dvanajst let zhivljenja. She dobro, da sem vmes vechinoma delal druge stvari.
V javnih stranishchih nikoli ne prijemajte za kljuko. Razbijte vrata s sekiro in preizkusite stopnjo tetanusa in sifilisa v njem s prsti tistega, ki streljaj od vas cilja v pisoar. She prej ga prijazno vprashajte, ali ima druzhino.
Ivo Antich
EPIGRAMIZMI
SLOVENIZMI
AFORIZEM ZA TURIZEM
Bolj izvirno svojska turistichna reklama: ne preslavna Postojnska, ampak — Huda jama.
PODALPSKA RUPA
V Hudi rupi kostni kupi: krashka jama — huda drama.
GLOBYAMA
(yama — jap. gora; ind. bog smrti, podzemlja)
Triglavska gora, Postojnska jama — japonska yama, hindujska mora.
LUKNJA PRI LUKNJI
Podalpska luknja v balkanski suknji, kjer sosednji luknji sledi druga luknja.
KRUHOBOR
Recheno po Milchinskem v chasu novolastninskem: ne vech le muhoborci, zdaj predvsem — kruhoborci.
MUHOBOR
Ali Muha vas ali Muhabran: kdo s teh rovtnih laz je bolj svetovljan?
BUTNKAPITALIZEM
V	besedi: globalni kapitalski stiki.
A v bedi: lokalni butalski b(ut)iki.
KOZJI ROG
V	kozjem rogu zvito tatinskem vse gre v krogu skrito druzhinskem.
USPESHNICE
Vse te sodobne zgodbe o uspehu so vse bolj podobne chrnemu smehu.
DOBA KONDOMA
Za povechanje narodne trume zapovedan je naskok brez gume ...
REVOLUCIJA
Je revolucija le polucija? Je »zatajeni« obrez prepucija?
PAST KAPITAL (tajkunska zanka)
—Joj, kam bi dal svoj kapital? — V tujo banko, v lastno zanko.
PIRAN-PIRANO-PIRANE (Pirane, kraj na Kosovu)
Rana Pirana: v senci Balkana skrita piranha, ribja prehrana.
MB-KANDIDATI (10. 10. 2010)
Eden je Kangler, drugi je Kancler, pa tudi Auer je zraven »laufer«.
(SAMO) ZASTRUPLJANJE EMONE
Z vseh vetrov pritepene ptice cmarijo kebab, burek, pice; skupaj z globalburgerskim »fast food« se »uzhitek« zliva v masten stud.
DEPESHNI HAMLET
Kdo je peshka putka tutka, kdo pa turbotutor nad njo? Biti ali ne biti lutka — se sploh she kdo sprashuje tako?
TRANZICIZMI
PRIZMA REALIZMA
Od realsocializma do realkapitalizma je realna le prizma pankriznega cinizma.
JEDRO
Chim bolj se forsira Evropa kot eno, tem bolj se odstira jedro razdeljeno.
KORAK NAPREJ, DVA NAZAJ
Cheprav v jugovzhodni shtali so ves chas napredovali, so si nazadnje priznali, da so v dirki zaostali.
REJ(LI) V RISU
Ob dvajseti obletnici jugovzhodne tranzicije jugovzhod tichi v greznici izhodishchne pozicije.
TAJKUN
Ko se je zachel anti-komunistichni tajfun, je s svojimi trabanti naredil dober rachun.
TAJKO
Kariera patriota kot »hvataj guzhvu« zarota: od partijske jugomajke do tajkunske evrobajke.
YACHTING
Na Jadranu sicer ni oceanskih tajfunov, dovolj pa se dobi balkanskih tajkunov.
TRANS
Narod je stanje, dano po naravi, nacija so sanje na poti k Slavi.
GLOBALIZMI
INFODRISKA
Kot muha ujet v mrezho, chlovek na tipke pritiska in v vsako mozhgansko rezho mu brizga spletna driska.
WIKILEAKS
Iz depeshne blamazhe se poanta kazhe: svet vse bolj postaja balkanskih li(n)kov staja.
BICIKLIZEM
Demokracija je dimokracija: dimna zavesa v sistemu kolesa.
KRIZ(M)A
Kriza je krizma, strojno mazilo kot zagotovilo za tek taylorizma.
GLOBAL ANT-HILL
Globalno demomravljishche demonski problem zastavlja: naj lastno drzhavnost ishche zhe vsaka navadna mravlja?
GLOBALON
Globalni balon, globalni Balkan: v smeri grshkih ikon je ves svet naravnan ...
SANJE RDECHE SOBE (kitajski roman)
Socializem, hitech pomladno, se ni obnesel, le v kitajski sobi se uradno (she) ni spodnesel.
NORCHIJE UTOPIJE
Nekoch je bilo recheno: »Nazaj v planinski raj!« Zhe se kazhe prenovljeno: »Nazaj v leninski raj!«
(sept. - dec. 2010)
Ivo Antich
POPARE
(Posthistorichne parabole)
VREDNOTE
Individualist: »Vsaka druzhbena vrednota je okuzhbena sramota.«
Kolektivist: »Vsaka individualna vrednota
je druzhbeno razdiralna grehota.«
Nihilist:
»Vrednote kolektivne so vsenichno fiktivne in vrednote osebne vsenichno nepotrebne.«
Realist:
»Vprashanje vrednot je skromen ropot, che ne uposhteva strahot, storjenih v imenu vrednot.«
WERTPHILOSOPHIE
Ali je vrednota tudi vrednost, ki ni le praznota in omlednost?
Je vrednota zgolj obrednost, izpolnjena kvota in chredna obveznost?
Je etika patetika,
ki se ji spodmika, ko se zla dotika?
Je etika kozmetika, estetika nuje, ki kich potrebuje?
Je poetika zhe s tem etika, ker ima v besedi etiko po-vedi?
Ivo Antich
MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA
IDENTITETE (XX)
(prvo shtirimesechje 2010: januar — april)
IVO JOSIPOVICH (11. 01. 2010). Zmaga v drugem krogu za tretjega hrvashkega predsednika. Josipovich, rojeni Zagrebchan (1957), »aristokratski purger« in chlan nekdanje KP-ZK, »tripotnik« (pravnik — skladatelj — politik), nasprotnik razpada YU, je she drugich povozil hercegovskega »naturshchika« Milana Bandicha (Grude, BiH, 1955), tudi nekdanjega partijca z diplomo »politichne fakultete«, sedaj zagrebshkega zhupana, lochenega in z isto zhensko znova porochenega katolichana s podporo Cerkve, chigar zmago je v »preroshkem« navdihu napovedal njegov ljubljanski kolega Jankovich. O Josipovichevi »(ne)prepoznavnosti« na Hrvashkem krozhi shala, da niti sam sebe ne prepozna povsem zanesljivo v ogledalu, a njegova poglavitna znachilnost je prav ta »dolgochasna sivina«, s katero je nadvse razvidno profiliran glede na oba predhodnika, ki sta vsak svoje desetletje (po dva mandata) predsedovala Hrvashki. V primeri s kolerichnim Tudjmanom in »rustikalnim« Mesichem (zanj znachilne »prostodushno udarne« izjave, npr. da je Hrvashka dvakrat zmagala — leta 1941 in 1945 — ter da NDH ni bila »ne hrvashka ne drzhava«; prvo je izrekel pred emigranti v Avstraliji, drugo med obiskom v Izraelu) je namrech Josipovich akademsko-skandinavski tip politika, zato se zdi sorodnejshi slovenskemu Turku. Ochitno se tudi tak fenomen lahko pojavi na Balkanu, ki sicer pretezhno proizvaja politike v mediteransko-balkanski (italsko-levantinski) tipoloshki meshanici »temperamenta«, populizma, macho-kazanovstva, in mafijsko-klanovske »karizme«. »Skandinavski ideal« je sicer del (nacionalistichne) tradicije v JV Evropi: npr. Hrvati naj bi bili genetsko blizhji Fincem kot Slovanom; »gotsko bistvo« pri ukrajinskih nacionalistih, »vikinshki Rusi«, teza Franca Jeze o »skandinavskem izvoru Slovencev« ipd. Pojem »akademsko« na sploshno nakazuje trezno, umirjeno, do vsakogar obzirno in strokovno trdno racionalnost; nekaj tega »uvoza« iz Skandinavije (tudi tam je kopica manjshih drzhav, ki so v preteklosti segale druga po drugi, s sorodnimi jeziki, pravzaprav »vikinshkimi narechji«) na Balkan, se pravi s severnega na jugovzhodni evropski polotok, je vsekakor dobrodoshlo. Toda v teh spodnjih prostorih Evrope tudi »akademizem« mimogrede lahko preide v kakshno svojo ne ravno vzor(ch)no akademsko varianto (prim. memorandum SANU; nekateri srbski akademiki so v bosanskih pokolih preshli »sa rechi na dela«). Enigma Sanader: chlovek z vzornimi akademskimi referencami, toda o njem krozhijo vsakrshne »resnice« in »zgodbe« (cheprav klerikalnega porekla, naj bi bil brezobziren tajkun, pedofil, gej z aidsom,
za njegov »fenomenalni« izskok iz politike so vsakrshne »razlage«, npr. da je odstopil zato, ker je sprevidel trenutno nemozhnost uresnichenja svoje napovedi, da s Slovenijo ne bo trgoval s hrvashkim ozemljem in »da se bomo odslej drugache pogovarjali«, v chemer naj bi bila prikrita grozhnja z uporabo vojashke sile). Hrvati so od Pahorja z levice prichakovali, da bo »z njim lazhe«, a je v dolochenem trenutku izrazito zaostril do Hrvashke; prav tako s socialnodemokratke levice izvirajochi Josipovich, univerzitetni profesor mednarodnega prava, poudarja dobre odnose s Slovenijo, a she po izvolitvi izrecno negativno ocenjuje sporazum o arbitrazhi (kot slab za Hrvashko), ki ga je hrvashki sabor sicer zhe odobril. Slovenski vrh se je od »domachijskega« Mesicha skushal svetovljansko distancirati ter je na premierskem nivoju izvajal »domachijstvo Pahor-Kosorjeva« na robu dobrega okusa, mozhno pa je, da bo Josipovich trshi oreh prav zato, ker je »turkovski«.
GOSPODICHNA JULIJA (Slovenija, 2009; TVS 2 - 13. 1. 2009). TV priredba predstave Preshernovega gledalishcha Kranj, katere premiera je bila 10. junija 2008 v rezhiji Mateje Kolezhnik. Strindbergova »naturalistichna zhaloigra« (avtorjeva oznaka) iz leta 1888, kot enodejanka minimalistichen tekst, je eno temeljnih del svetovne literature, danes »kultna klasika«. Njeno univerzalno pomenljivost, iz »naturalistichnega« konteksta z dolochenimi elementi razvidno prehajajocho v simbolichnost in ekspresivno alegorichnost (she mochneje v to smer je avtor razvil svojo poznejsho dramatiko), je zadevna predstava poudarila tudi s scenografijo, ki z abstrahirano skladovnico pohishtva asociira labirintno brezizhodnost seksualno-kastnih razmerij. Pri tej tezhnji za (deloma balkansko?) aktualizacijo se zdi opazno zlasti brisanje ozadja kresne nochi, ki je v izvirniku nakazana tudi z nastopom praznichno oblechene skupine kmetov z goslachem na chelu (kresna noch na shentjanzhevo je kot »izbruh poletja« na visokem severu izjemno pomemben praznik v shvedski ljudski tradiciji: v tekstu je omenjena pridiga o obglavljenju Janeza Krstnika, glavni junak Jean obglavi pticha iz kletke — simbolichna kastracija?). Rezhijski koncept je v glavnem funkcionalen, trije igralci (Vesna Jevnikar kot plemkinja Julija, Peter Musevski kot njen sluzhabnik in ljubimec, Vesna Slapar kot kuharica) so ustvarili razmeroma zanimive variacije medijsko zhe velikokrat predstavljenih oseb (trikrat na filmu; prvich Alf Sjoeberg 1951), cheprav zlasti prva dva s svojo konkretno psihofizichno konstitucijo krepko presegata starost, ki jo je glede teh junakov izrecno dolochil dramatik. (Deloma podoben problem starosti igralcev se pojavlja pri Shakespearovi tragediji o neuresnichljivi najstnishki ljubezni Romeo in Julija, katere chasovno in prostorsko modificirani »povzetek« je G. Julija, asociirajoch celo z imenom glavne junakinje; nekaj referenc je najti tudi v Shakespearovem Snu kresne nochi, npr. prepovedana ljubezen med Hermio in Lysandrom, Hermia kakor Julija zavracha predvidenega zarochenca.)
»PASJI FEBRUAR«. Drugi mesec leta 2010 je bil res »pasji«: obilen sneg (kljub »segrevanju ozrachja«) in bulmastifovski pokol sta tako rekoch — vsaj medijsko
zlasti slednji — blokirala »podalpsko dolino«. Statusno izrazito prestizhnega zdravnika slovenske elite so raztrgali njegovi ljubljeni psi iz pasme, ki je »umetno« nastala z najbolj problematichnim krizhanjem (dolochena genetsko simptomalna bipolarnost je opazna tudi v zdravnikovi osebni biografiji: menjava spola). Ker je s spolnostjo tako rekoch neizogibno povezana kakshna perverzija kot z ekonomsko-politichnim elitizmom korupcija, se pri vsem skupaj zdi »najbolj zanimivo« tisto vprashanje, ki ob odmevnosti te afere vendarle ostaja v ozadju. Naj je zares shlo zgolj za »privatno obliko sodomije« ali pa za (»v stilu Mosada«) dobro insceniran umor, se namrech kljub vsemu vedno znova zastavlja vprashanje temeljne humanistichne »zdravnishke etike« profesionalno zglednega zdravnika, ki do poprejshnje zhrtve svojih monstrumskih psov (nakljuchno mimoidochega moshkega so skoraj raztrgali) ni pokazal niti minimalne pozornosti, vsaj toliko, kot jo na primer zmore najbolj »navaden drzhavljan«, ko nehote zagreshi prometno nesrecho s hujshimi posledicami. Kolikor je znano, je pri tem napadu zdravnika (panichno) zanimalo le to, ali bodo njegovi psi prezhiveli odredbo evtanazije in ali bodo spet lahko zhiveli pri njem.
KONFERENCA O ZAHODNEM BALKANU (20. 3. 2010). Ob zachetku pomladi je »Pahorjeva« konferenca (zanjo si je najbolj prizadeval slovenski premier) na Brdu pri Kranju (»simbolichno«: posestvo Karadjordjevichev) praktichno rezultirala kot »fiasko«, seveda predvsem za tistega, ki je od nje prichakoval kar koli »zgodovinskega«. Poenostavljeno: Jansha je praktichno brezhibno izpeljal vstop Slovenije v Zahodno Evropo, Pahor jo je vrnil v shlamastiko »Zahodnega« Balkana (pridevnik je tu problematichen celo glede zachetnice, Dnevnik pishe z malo, Delo z veliko; ni chisto jasno, kaj vse zdaj sodi pod pojem »Zahodni Balkan«; po povabljenih na to konferenco sodech, gre za naslednice nekdanje YU plus Albanija, Srbija se ni udelezhila iz protesta zoper neustrezno navzochnost Kosova, tako se je sama »manifestirala« na Vzhod; na sploshno je namrech doslej veljalo, da je Drina meja med balkanskim Zahodom in Vzhodom, med pretezhno katolishkim in pretezhno pravoslavnim prostorom, Drina je meja tudi za Huntigtona). Se pravi: Slovenija kljub Janshevemu triumfu in kljub Pahorjevemu flopu ni ne bolj zahodnoevropska ne bolj balkanska, kot je bila, kajti dejansko je zmeraj tam, kjer pach je. Pomenljivo: konference se ni udelezhil predsednik EU Herman Van Rompuy, ker je svojo udelezhbo pogojil z udelezhbo Srbije; s tem je po nekaterih komentatorjih dal »pretirano« tezho Srbiji kot najvechji in najpomembnejshi v zadevni regiji (poteza seveda ni bila posledica »nevednosti«, ampak je bila dobro pretehtana in »kruto« osveshchujocha opozorilna gesta: brez Srbije so pogovori o Zahodnem Balkanu brezpredmetni).
MEDNARODNA OBZORJA - UKRAJINA (Vilice Ane Jaroslame; Slovenija, 2010; TVS 1 — 23. 3. 2010). Tokratna dokumentarna oddaja, posvechena Ukrajini (avtor Andrej Stopar, dopisnik TVS v Rusiji), je v svojem dokaj omejenem chasu podala izchrpno, plastichno, z razlichnih druzhbenih vidikov osvetljeno,
informativno funkcionalno podobo etnopolitichne tvorbe, ki je dejansko, cheprav se Evropejci tega v glavnem niti ne zavedajo, najvechja evropska drzhava. Vsak temeljitejshi razmislek o Ukrajini neizogibno izziva radikalno vprashanje ne le o identiteti Ukrajincev in z njimi »sprijetih« Rusov, temvech o plemenski identiteti sploh Slovanov, che ne tudi Evropejcev. Po socialnem statusu raznoliki Stoparjevi ukrajinski sogovorniki so bili bolj ali manj enotni v zanikovanju in »preseganju« pomena ukrajinske razklanosti na »oranzhni« (zahodni, lvovski, nacionalistichni) in »modri« (vzhodni, dnepropetrovski, velikoruski) del. Ta poudarjeni drzhavotvorni voluntarizem je glede na tradicionalno povsod prisotno velikorusko ozadje s »tipichno« slovanskim paradoksom jezikovno posebej formuliran kot dialektoloshka groteska. Zachetek velikoruske drzhavnosti je v danes ukrajinskem Kijevu, v vmesnih stoletjih se je dogajala (pod vplivom fevdalne partikulacije, tatarskih in litvansko-poljskih vdorov) »deviacija identitete« od Mazepa do Bandera (prvi je s pomochjo Shvedov, drugi s pomochjo Nemcev poskushal samostojno Ukrajino), okronana z dejstvom, da je »najvechji ukrajinski pisatelj« Gogolj svoj opus napisal v rushchini in postal eden od univerzalnih literarnih pojmov, opus »bolj lokalnega« Shevchenka, ki velja za najvechjega ukrajinskega pesnika in utemeljitelja literarne ukrajinshchine, pa je dvojezichen (vech romanov in dnevnik napisal v rushchini). Nenavadni naslov oddaje se nanasha na kijevsko princeso Ano Jaroslavno (1024-1076), ki naj bi z jedilnim priborom prinesla civilizacijski napredek na francoski dvor; porochila se je namrech s francoskim kraljem Henrikom I.; bila je zelo izobrazhena hchi kneza Jaroslava Modrega, kot doto je v Francijo prinesla tudi dragocene staroslovanske knjige in rokopise. Kako je z zanesljivostjo tovrstnih patriotsko kompenzacijskih legend, je videti po tem, da tudi v srbski tradiciji obstaja porochilo, da so na dvoru Dushana Silnega jedli z vilicami prej kot v zahodni Evropi in da je francoski dvor zadevno obedno omiko prevzel od tedaj naprednejshih Srbov. Srbska asociacija tukaj ponuja she eno »tipichno« slovansko analogijo: kljub danes »dokonchno« locheni drzhavnosti se ima (vech kot) polovica Ukrajincev za Ruse, kakor se ima (vech kot) polovica Chrnogorcev za Srbe; Chrna gora naj bi bila namrech eden od izvirov srbske drzhavnosti; »chrnogorski lonchek« imajo pristavljen tudi hrvashki in albanski »velikodrzhavni« nacionalisti (slednji z ilirsko kraljico Tevto in njeno »drzhavo« med Dubrovnikom in Drimom). Kakshno je razmerje med tistimi Avstrijci, ki se imajo za Nemce, in tistimi, ki se imajo za Slovence, je pa tako ali tako dovolj znano, vsekakor bolj kot dejstvo, da avstrijska drzhavnost temelji na dolochenih slo/venetsko-karantanskih »kriptoargumentih« ...
GOSPODICHNA MARY (Slovenija, 1991; TVS 2 - 24. 3. 2010). TV-drama v rezhiji Matjazha Klopchicha (1934-2007), po mnenju nekaterih najvechjega slovenskega filmskega rezhiserja. Ta nekoliko bizarna aktualizacija istoimenske novele Filipa Kumbatovicha Kalana iz leta 1960 (drama se dogaja v neposredni sedanjosti v chasu nastanka, to je med osamosvajanjem Slovenije, ki je nakazano z nekaj ironichno-skeptichnimi opombami) je eno od potrdil, da je Klopchichev
filmski opus pretezhno (kljub populistichnim »deviacijam«) v znamenju dveh »simbolichnih gesel«, povzetih po naslovih prvih dveh celovechercev iz leta 1967: Na papirnatih avionih in Zgodba, ki je ni (seveda ob znachilnem razpolozhenjskem lirizmu »ljubljene Ljubljane«). Se pravi: papirnato estetizirani, afektirani, »med oblaki« plavajochi in zastajajochi (fotografsko poudarjeni) fragmenti bolj ali manj »odsotne« zgodbe, ki ji je v glavnem neznana avtentichno filmska dramatichna intenzivnost. Na taki podlagi je Klopchicheva Gospodichna Mary brez posebne potrpezhljivosti, podprte z nekaj prizanesljive lokalistichne afinitete, praktichno negledljiva.
SPOSOBNOST ODPUSHCHANJA (The Power of Forgiveness-, ZDA, 2007; TVS 1 -25. 3. 2010). Tudi za ta dokumentarec velja, da Americhani znajo delati tovrstne filme in da so njihovi izdelki tako rekoch aksiomatichno gledljivi in zanimivi ne glede na temo, celo che je »banalna«. Skozi niz intervjujev so predstavljeni znani pa tudi povsem navadni ljudje, ki so dozhiveli najkrutejshe morilsko-teroristichne (npr. newyorshki 11. sept.) udarce in se vsak po svoje odzvali na izziv odpushchanja namesto mashchevanja. Pri tem je opazno, da gre pretezhno za ljudi, ki po svojem druzhbeno-poklicnem statusu nimajo nobene praktichne mozhnosti, da bi lahko izvedli kakshen udarcu res ekvivalenten povrachilni udarec, chetudi bi to morda hoteli. V tem smislu bi bilo zanimivo slishati, kaj bi imel o odpushchanju povedati na primer poudarjeno deklarirani kristjan Bush, ki je svojemu celotnemu predsedovanju ZDA (dvojni mandat) dal pechat »krizharskega mashchevanja« nad islamskim terorizmom. Islam velja na Zahodu za »religijo mashchevanja« (glede na krshchanstvo kot »religijo odpushchanja«, v katere kontekstu je bilo po dolochenih razlagah izvedeno edinstveno mashchevanje v zgodovini: holokavst kot povrachilo za judovski umor Jezusa), a v tem filmu je najbolj izrazit primer odpushchanja amerishki musliman, ki je nachelno odpustil morilcu svojega sina in postal prijatelj z morilchevim sorodnikom. Vsekakor je odpushchanje plemenita gesta, toda ob njej zmeraj ostaja dolochen »grenek priokus«; zmeraj se namrech zgodi »post factum« in nedvomno omogocha izstop iz talionskega vrtinca dejanj in protidejanj, vendar nikoli ne izbrishe temeljnega dejstva, da je bil z izvirnim dejanjem, lahko v afektu (nenamerno) ali »po nakljuchju«, dosezhen dolochen cilj, npr. homicid posameznika ali genocid kolektiva. (Hitler se je imel za posvechenca, izbranca, ki se je zhrtvoval za »veliko nalogo«, za zgodovinsko dejanje »ochishchenja Evrope«; v ta namen je aktiviral nemshko »kolektivno blaznost« in glede na rezultat sta tako judovsko odpushchanje kot nemshko obzhalovanje, radikalno vzeto, zgolj brepredmetna kurtoazna formalnost.)
KATIN (kKatyn; Poljska, 2007; TVS 1 - 7. 4. 2010). Zadnji film poljskega velikana Andrzeja Wajde, v dolochenem smislu sklepna krona impozantnega rezhiserskega opusa, nekak »kontrapunkt« (K-1 in K-2) glede na legendarni Kanal (1956), v katerem je obdelal varshavsko vstajo proti Nemcem; s Katinom je, kot je sam
povedal, zaokrozhen njegov avtorski pogled na poljsko zgodovino od druge svetovne vojne do konca socializma. V Katinu gre za ruski (»bratsko slovanski«) prispevek k temu, kar se v taki ali drugachni obliki vedno znova ponavlja v smislu naslova znane pesnitve poljskega pesnika Stanislawa Grochowiaka: Totentanz in Polen (1969). Poljaki so bili razocharani, ker Katin ni bil nagrajen z oskarjem za tuji film; razocharanje je sicer razumljivo, vendar gre za tako mochno delo, ki je tudi posneto v razmeroma velikem nacionalnem kontekstu, da mu brez oskarja prav nich ne manjka. Americhani ga verjetno niso nagradili zato, ker je ob nedvomno siloviti naslovni temi, ki pa jo v glavnem pushcha v ozadju (z izjemo sklepnih sekvenc, ki kazhejo rusko pobijanje poljskih oficirjev — med 14.000 in 22.000), dokaj konvencionalen, cheprav profesionalno zanesljiv prikaz chloveshkih usod v druzhinah oficirjev, ki so jih zajeli Sovjeti. (Med Katinom 1940 in Srebrenico 1995 se nakazuje »simbolichna vzporednica med Dvino in Drino«, ki zajema vse novejshe evropske pokole vojnih ujetnikov kot — v konchni praktichni konsekvenci — kolateralnih zhrtev plemensko-kastnih bojev »za zemljo in kri«; Rusi upravichujejo katinski pokol z nujo likvidacije poljske katolishko-nacionalistichne elite, naravnane zoper pruski protestantizem in rusko pravoslavje v njuni nacistichni in komunistichni »metonimiji«, ker bi kot hrbtenica vmesne etnoidentitete utegnila meshati sovjetsko-nemshke razmejitveno-obrambne rachune; Srbi pravijo, da so tako s topovsko blokado Sarajeva kot s srebrenishkim pokolom onemogochili protisrbske genocidne operacije Boshnjakov med vojno v BiH ipd.). Nekaj dni (sobota, 10. aprila) po predvajanju Katina na TVS se je zgodila letalska nesrecha pri ruskem Smolensku (res simptomalni topos aksiomske poljske »smole«?), v kateri je pomrl poljski drzhavno-politichni vrh s predsednikom in njegovo zheno na chelu; namenjeni so bili na komemoracijo ob 70-letnici Katina, ki je v neposredni blizhini. Seveda nova mozhnost za »teoretike zarot«: kot naj bi islamski terorizem v ZDA organizirala CIA, v Rusiji FSB (KGB), Anglezhi leta 1943 smrt W. Sikorskega, predsednika poljske vlade v izgnanstvu, v letalski nesrechi v Gibraltarju (1941 je sklenil sporazum s Sovjeti, 1943 je od zaveznikov zahteval preiskavo o Katinu), tako naj bi zdaj Rusi »pospravili« prevech proamerishko (pronatovsko) usmerjeno poljsko vodstvo, ki naj bi v Katinu nachrtovalo svetovno odmevno protirusko manifestacijo ... (Naslednji zapis v prichujochem sklopu se povsem nakljuchno nanasha na dokumentarec Zarota, ki govori o nemshki »konchni reshitvi« judovskega vprashanja; Katin je bil ruska »konchna reshitev« poljskega vprashanja.)
ZAROTA {Conspiracy, ZDA in BBC, 2001; TVS 1 - 26. 4. 2010). V osnovi gre za eksemplarno tv dokudramo v rezhiji hollywoodskega veterana Franka Piersona (scenarij Loring Mandel): skupina protagonistov v zaprtem prostoru na sestanku, ki naj odlochi »konchno reshitev« (t.i. Endlösung) judovskega vprashanja v Nemchiji in v njeni zasedeni Evropi. Zbrali so se januarja v dvorcu Wannsee v okolici Berlina, dvorec zasezhen Judom, ime pa »simptomalno« evocira nemshko besedo »Wahnsinn« (blaznost, norost). Sestanek je sklical nachelnik varnosti
Reicha general SS Reinhard Heydrich (tudi sam po ochetu deloma judovske krvi), igralec Kenneth Branagh ga je predstavil v njegovi »elegantni aroganci«. Sicer je zhe vse odlocheno, on potrebuje le nekakshno formalnopravno soglasje ostalih odlochilnih v Reichu. Sestanek je trajal priblizhno toliko kot film: nekako dve uri, s prekinitvami za relaksacijo in uzhivanje izbranih jedi. Vse skupaj poteka navidezno lezherno, tudi s prizvoki chrnega humorja, v celoti pa je brezprimerna zlochinska odlochitev, podlozhena z banalnim okoljem »visoke druzhbe«. Vsi udelezhenci so za likvidacijo, »dramatichne napetosti« nastajajo le glede nachina izvedbe, glede javnopravnih formalnosti (katere shteti med Jude za likvidacijo, s koliko meshane krvi). Film je narejen po edinem ohranjenem zapisniku (ostalo konspirativno unicheno), ki je pripadal udelezhencu s »simpotmalnim« imenom Martin Luther (podsekretar). Opazna je intervencija dr. Wilhelma Stuckarta, pravnika, sotvorca nurnbershkih zakonov, ki mu je shlo za pravnishki perfekcionizem, pri chemer je poudaril, da se ne strinja z uradno definicijo Judov kot »manjvredne rase«, kajti oni so visoko inteligentni, sposobni, prav zato so nevarni. Razlichna mnenja o praktichni logistiki: naloga pobiti ok. 11.000 milijonov Judov, kolikor jih prishlo pod Nemce na vseh zasedenih ozemljih, vkljuchno z Rusijo (tam ok. 5 mil.). Sestanek konchan v dveh urah, navzochi izrazijo priznanje organizatorju polkovniku Adolfu Eichmannu (Stanley Tucci), brezrezervno radikalnemu izpolnjevalcu »velike naloge« (od katere naj bi se Hitler »formalno distanciral«). Mudilo se je za reshitev vprashanja Judov, kajti fronta na vzhodu je obtichala v snegu in mrazu, v vojno so vstopile ZDA, realna ocena polozhaja je kazala, da se Reichu slabo pishe, zato je bilo treba pohiteti z »veliko nalogo« chishchenja Evrope. Chetudi je film televizijski, profesionalno briljantna rezhija in sijajni igralci vzdrzhujejo tekoche dogajanje v glavnem z dialogi. (Etnichno chishchenje seveda ni nemshki izum: tega je v raznih manjshih variacijah dosti tudi drugod; za Kraljevine Jugoslavije nachrtovano chishchenje Albancev, med nachrtovalci je najti tudi ime pisatelja Iva Andricha).
Velikoekranski dodatek
(filmi, predvajani v Ljubljani, jul. — dec. 2007)
PREDMESTJE (Slovenija, 2004; Kinodvor 23. 7. 2007). Filmski prvenec rezhiserja Vinka Moderndorferja, ki je scenarij priredil po lastnem istonaslovnem romanu iz leta 2002. Roman je kot literarno delo gladko berljiv, profesionalno neoporechen, prenos v filmsko dramo pa nakazuje nekaj problemov, cheprav gre tudi tu v glavnem za korektno realiziran (debitantski) projekt v zanesljivem filmskem jeziku brez »zatezheno poetichnih« afektacij, ki so sicer nekakshen, zhe skoraj tipichen slovenski filmski manirizem. »Zhanrska« opredelitev bi bila: psihosocialni triler z elementi satirichne groteske. Trdna umeshchenost v prostor in chas: postsocialistichna, tranzicijska, samostojna Slovenija (»severna Jugoslavija«), predmestje njene »evropske« prestolnice Ljubljane; v osnovi naturalistichen pogled v zelo zozhenem izseku iz »zhabje perspektive« shtirih moshkih srednjih let, znachilnih bifejskih tipov, nakazujochih »metaforo« za neizzhiveto, frustrirano agresivnost »male nacije«, ki niti s sicer dokaj uspeshno samostojno drzhavo ne more iz lastne temeljne eksistencialne blokade in njene »predmestno« zadushljive determiniranosti. Iskanje »sprostitve« v alhoholu, seksualnih fantazijah, nasilju nad psi, naposled pa posebno voyeursko prilozhnost ponuja par etnichno drugachnih »juzhnjakov« v soseshchini (mladoporochenca sta tudi etichno drugachna, sta naravnost provokativno pozitivna opozicija domorodcem). Chetverica »zavozhenih tipov« (apatichni nochni chuvaj, kronichni alkoholik, psihopatski invalidski upokojenec, »pederski intelektualec« s krizhcem okoli vratu), ki obilno uporabljajo fraze in kletvice »manjvrednih juzhnjakov«, skoraj govorech »jugoslovanshchino«, je dobro zastavljena v smislu filmskih (igralsko izvrstnih) likov, bolj problematichna je funkcionalnost z zaostrenega vidika »dramatis personae«. Predmestje namrech od zachetka ne potegne povsem gladko v osnovno dramatichno intrigo, ki je nekoliko trda konstrukcija; slovenski filmi sploh obichajno prevech rachunajo na samoumevnost gledalchevega dojemanja konteksta (problematichno zlasti za tujce), vechkrat bi bila dobrodoshla preprosta dialoshka in scenografska »pomagala«, ki bi razvidneje nakazovala prostorsko-chasovna razmerja. Osebe v tem filmu delujejo nekoliko »leseno« kot dolocheni tipi, manj izrazito zazhivijo v medsebojnem brushenju. Omembe vreden se zdi mojstrski montazherski prispevek Andrija Zafranovicha; konec uchinkovito iz naturalizma »prestopi« v mozhnost zloveshche simbolichne poante: nochni chuvaj, nekdanji »udbash«, propadli poklicni gleduh, pozhene balinkroglo, ki se hrupno vali proti kameri in konchno zatemni sliko. Gledano v celoti, je Predmestje vsekakor eden najboljshih filmov samostojne Slovenije, nedvomen filmski obet sicer literarno in gledalishko izjemno plodnega avtorja, ki glede filma gotovo she ni rekel »zadnje besede«.
CESTA BRATSTVA IN ENOTNOSTI (Slovenija, 1999; Kinodvor 25. 7 2007). Tudi ta film je bil predvajan v okviru »Poletja slovenskega filma« (pregled od 50-ih do danes), ki ga je za julij in avgust 2007 priredil Kinodvor. Che se Predmestje
ukvarja s »slovenskim balkanskim kontekstom« od znotraj, se ga Cesta loteva »od zunaj«. Gre za celovecherni dokumentarec v rezhiji Maje Weiss, ki je s prijateljico v avtu obshla prostor nekdanje Jugoslavije po sledi t. i. Ceste bratstva in enotnosti, zgrajene z rokami brigadirjev iz vseh narodov federacije. »Road movie« je obichajno zvrst grozljivke in tudi tu je grozljivost ves chas prisotna, vsaj v podtonu. Cesta, ki naj bi po socialistichni ideoloshki paroli povezovala jugoetnije, je v chasu rezhiserkinega potovanja, novembra 1998, odprto razstavishche posledic vojne katastrofe. Popotnici sta naredili krog iz Slovenije prek Zagreba, Beograda, Chrne gore, Makedonije, Kosova, Sarajeva do Knina ... Skozi shtevilne »mitnice« sta obshli »drzhavice ptichjestrashilne« (recheno po Mileni Kosec), ki so nadomestile nekdanjo skupno drzhavo, ponosno na »eno najmochnejshih vojsk na svetu«, drzhavo, ki naj bi po besedah srbskega pesnika Branka Miljkovicha »porochila Shumadijo in Zagorje« ter uposhtevala njegov nasvet »ljubezni in razuma« (pesem Jugoslavija); nekdanja JLA je namrech v filmu vechkrat omenjena, nekoch znana populistichna himna z vokativnim refrenom »Jugoslavijo, Jugoslavijo« pa se tudi oglasha v ozadju ... Vsekakor solidna dokumentaristichna »epopeja«; s pogovori so predstavljeni znachilni prizadeti posamezniki, mnogi sorodstveno povezani z nekdanjimi sosedi, chez noch sprevrzhenimi v najokrutnejshe sovrazhnike. Na Kosovu je dana filmska beseda predvsem Albancem; eden od njih omeni, da so bili v exYU Albanci po velikosti tretja narodnost, a kljub temu v nepravichnem polozhaju ... Morda bi nekoliko vech vizualne invencije omililo mestoma enolichno ponavljanje in utrujajochi obchutek »vrtenja v krogu«. Med predstavo, ki ji je prisostvoval pisec teh vrstic, je bilo pol ducata gledalcev (vsak gledalec, ki se v lepem poletnem dnevu odpravi v »art« Kinodvor, bi najbrzh »zasluzhil« poseben intervju); angleshko govorechi dekleti sta nekje na sredini odshli iz dvorane, italijanski par (priletnejsha zhenska in moshki, ochitno intelektualca) pa je vztrajal do zadnje besede v odjavni shpici (in she chez). Ta filmski razgled po jugorazsulu ni idejno forsiran, noche biti niti slovensko enostranski, ne pouchuje, ne senzacionalizira, ne sentimentalizira (niti v smislu jugonostalgije), vchasih skusha biti celo malce avtoironichen; na koncu se zdi, da se izoblikuje predvsem v nekakshno »naivno zgrozheno« vprashanje. Jugorazsulo je mogoche razlagati na najrazlichnejshe nachine, tako z levih kot z desnih vidikov, a prav nobena razlaga ne more zadeve povsem izchrpati do enoznachnega odgovora. Je bila kljuchna slovenska »sebichnost«, ki se je skushala distancirati od Jugoslavije kot predvsem srbsko-hrvashkega razmerja? Velikoalbanski nacionalizem? Zaslepljenost intelektualcev? Zavozhena politekonomija? Rustikalna dedna obremenjenost z etnichno-religiozno dedishchino? Geopsiholoshko pogojena neresnost, nezrelost? Povampirjeno neokapitalistichno (vojno) dobichkarstvo? Perfidno, dolgorochno tempirano nemshko-rimsko neokolonialistichno kartelsko zarotnishtvo? Tudi triumfalistichno samozadovoljstvo zaradi tega, da se je Slovenija izmaknila vechjemu vojnemu pustoshenju, je ob pozornejshem razmisleku bolj kratke sape: sedem desetletij tako ali drugache graditi skupno domovino, spletati v njej vsakrshne vezi, jo slaviti z
uradno-pedagoshkimi obredi, zhrtvovati zanjo stotisoche zhivljenj, samo s pomochjo te skupnosti priti do morja, nato pa se »zahodnoevropsko« delati, kot da s tem slavobalkanskim blatom nikoli nisi imel nich ... Kljub najshirshemu uposhtevanju razmer se zdi, da onkraj vseh razglabljanj chisto prvinsko in neizogibno naposled preostaja le ena »skupna jugopoanta«, zlasti ob navzochnosti tujcev: nekakshen grenkoben priokus kot meshanica nemochi in sramu.
RATATOUILLE (ZDA, 2007; Komuna 25. 8. 2007). Animirani film (prod. Walt Disney-Pixar) v rezhiji Brada Birda (zhe prejel oskarja za animacijo Neverjetni), s profesionalno zgledno sinhronizacijo slovenskih igralcev. Tukaj kritika v glavnem »ostaja brez besed«; ob vrhunski animaciji je vse na svojem mestu: inventivna zgodba o »kuharski podgani«, profilirani liki v »realistichnem« (parishkem) kontekstu, funkcionalni dialogi, nabiti z duhovitostjo, trilersko-akcijski ritem. Ostaja le delna asociacija na prav tako duhovito animirane glodalce v The American Tail (1986), kjer iz Rusije emigrirana mish blodi po newyorshkem socialnem podzemlju, ter Ratatouillejeva mozhnost celovite metafore v smislu aktualne globalizacije, ki svet deli na bogato, uzhivashko, (zahodno)belsko manjshino in drugorasni, »glodalsko« mnozhechi se tretji svet kot neizogibni, soodvisni del bivanjske resnice. Poanta bi bila potemtakem v tem, da film o naslovni pikantni provansalski omaki, ki v svojem imenu vsebuje tako francosko kot angleshko besedo »rat« (podgana), ne ponuja le mozhnosti vzbujanja teka, temvech ob nenehni skrajno problematichni kombinaciji gastronomije in podganje navzochnosti provokativno izpostavlja temeljno dejstvo: pripravljanje, uzhivanje in konchno izlochanje (v podganjo kanalizacijo) tudi najbolj slastne hrane je zmeraj »podlozheno« z vsakrshno, psihosocialno pogojeno ambivalenco in ogabnostjo (okus je tudi gnus: chacun à son dé/goût). Sarkastichna provokativnost animirane podgane kot vrhunskega kuharja s »francosko« rafiniranim okusom in hkrati bratsko povezanega s svojim rodom, se she posebno kazhe ob dejstvu, da podgane v resnici zhrejo ne le zhive primerke, temvech celo kadavre lastne »rase«. Kaj imajo od te v bistvu shokantno satirichne, tudi precej degutantne, grobe in hrupne »animirane druzhinske komedije« (s kvazifrancosko intoniranimi dialogi) otroci, katerim naj bi bila menda namenjena, je pa seveda chisto posebno vprashanje.
MOLK (Tystnaden; Shvedska, 1963; Kinoteka 6. 9. 2007). Film pred kratkim umrlega velikana Ingmarja Bergmana (1918-2007), ob nastanku precej razvpit, tedaj je naredil mochnejshi vtis (drzni erotichni prizori so v tokratni verziji obrezani), a je vsekakor she danes zanimiv, tehten in za rezhiserja znachilen, chetudi mestoma z nekaterimi bergmanovskimi, nekoliko gledalishkimi »shablonami« v tipichnem psiholoshko komornem sizheju (Bergman je zhe po priimku »rudar«, ki koplje v chloveshko psiho); »reshujejo« ga zlasti izvrstni igralci. Shvedski sestri Ester (hebr. pomen: »eterichna« zvezda) in Anna (hebr. pomen: ljubka zhenska), prva samska intelektualka (prevajalka), bolna, masturbirajocha, umirajocha alkoholicharka, bolestno navezana na ochetov spomin (sperma ji smrdi po gnilih ribah), druga naturna »porivachka«, pokajocha od zdravja, z Johanom,
Anninim sinom (7-8 let), na dopustu v neimenovani juzhnoevropski drzhavi (Annin mozh, dechkov oche, je odsoten, kot je razvidno iz dialoga, »zaradi velike zaposlenosti« — se pravi mozhnost »izmika« v zaposlenost). Ta dopustnishki, iz naturalizma v (kafkovsko) fantastiko segajochi kontekst daje filmu z danashnjega »balkanskega« vidika celo svojevrstno »preroshko razsezhnost«. V prvem planu se namrech prikazhe steklenica, iz katere se naceja Ester, na nalepki je viden »provokativen« napis »Uzhichka shljivovica«; v enem od dialogov je omenjeno, da se mesto dopustovanja imenuje »Timoka« (prim. reka Timok v Srbiji); med vozhnjo z vlakom se mimo oken v nasprotni smeri vrstijo na vagone nalozheni tanki, groteskno osamljen, grozljiv in potresno ropotajoch tank sredi filma zapelje tudi v opustelo ulico, v kateri je ogromni, skoraj prazni starosvetni hotel, ki v njem biva shvedska trojica (edini gostje so she varietejski pritlikavci). Torej socialno in rasno elitni skandinavski severnjaki v bezhno distanciranem turistichnem srechanju z »neko« balkansko drzhavo, v kateri je »vojno stanje«; v tem morechem, z vrochino in »dihanjem smrti« nabitem ozrachju se tudi dotlej tlecha napetost med sestrama razdivja do vrelishcha (Ester je na sestro posesivno, latentno lezbijsko prisesana, Anna se temu upira z divje izzivalnim seksom z molchechim natakarjem, domorodcem, sezonskim »balkanskim fukachem«). Celota je v glavnem posneta iz perspektive dechka Johana, zanj je molk »globalna metafora« kot prvinska otroshka izkushnja chudenja, nerazumevanja in tujosti tako v razmerju do matere in tete kot v okolju zanj povsem neznane dezhele z nerazumljivim (slovanskim?) jezikom, s katerim ga ogovarja ostareli hotelski skrbnik (dechek ima knjigo, pri kateri je viden priimek avtorja na naslovnici: Lermontov). Na koncu Anna s sinom abruptno (izdajalsko?) odpotuje, Ester ostane sama »v svoji tujini« (iz katere prevaja), chakajoch smrt; bistveno (njena premaknjena ljubezen do sestre kakor tudi rahlo incestuozna ljubosumnost dechka do matere) ostane neizrecheno kot nemozhnost »izpovedi« v radikalno uzrti, nepresegljivi samoti individua, chetudi sredi najblizhjih. Vsak poskus dialoga med vsemi nastopajochimi se koncha v »brezveznem« blebetanju in naposled v molku; gre za neizogibno in dokonchno odtujenost v srechanjih chlovekove intime z intimo drugega chloveka in z nerazumljivim, tako ali drugache tujim zunanjim svetom, okoljem, druzhbo, vojno, zgodovino. Vsebinski premiki v teh medchloveshkih zgodbah se ne zgodijo v chvekanju, ampak jih — vsaj do neke mere — lahko udejanjijo le dejanja. Fenomen molka je v tem (skandinavskem) filmu zastavljen izrazito evropsko, se pravi v asociiranem kontekstu judovsko-grshko-krshchanske (»bergmanovski protestantizem«) civilizacije, temeljeche na svetosti besede in opojnemu zanosu retorike; tu molk pomeni nemoch, dvom, ogrozhenost, grozhnjo, sovrashtvo, izdajstvo, upor, medtem ko je npr. v daljnovzhodnem zenu molk prvi pogoj bivanja v modrosti, resnici in srechi. Za astenichnega, zhalobno senzibilnega, nordijsko meshchanskega dechka v odhajajochem vlaku so »pomembne besede« iz jezika tuje dezhele, ki mu jih je Ester tako rekoch testamentarno napisala na listek, le nedoumljiva znamenja vsesploshnega,
gospodujochega, brezodzivnega hladu in molka, ki mu odhod domov odpira zgolj perspektivo variacij »z drugimi besedami« (bistvo »izgubljeno s prevodom«?).
TELESNA STRAZHA (Yojimbo; Japonska, 1961; Kinoteka 19. 9. 2007). Kurosawova absolutna klasika, po svetu v glavnem znana kar po izvirnem naslovu, tako da prevod deluje »potujeno«. Kvintesenca rezhiserja Kurosawe kot »film-makerja«. Chrno-bela skromnost prorachuna v prvem, pretezhno komornem delu njegovega opusa (v drugem delu z barvami nastopi spektakularno »slikarsko« razkoshje): revno japonsko podezhelje v drugi polovici 19. stoletja, vzporednica z Divjim zahodom klasichnega vesterna, znachilna zlasti za japonsko zvrst stripa in filma z zgodovinsko temo (jindai-mono, jindai-geki). Navidezno preprosta »realistichno zgodovinska« zgodba, povzeta in modificirana po Hammettu, a v vsakem detajlu skrajno studiozmo pretehtana, odmerjena do pomenljivosti vsakega giba nastopajochih, takshno pomenljivost pozna praksa japonskega gledalishcha. »Vesternovska« fabula, nabita s skrajno zaostrenim problemom odnosov med posameznikom in socialnim okoljem, s problemom posameznikove socializacije in hkratne individualizacije rodovnega kolektiva. Z nastajanjem moderne japonske nacije so postali klasichni vojshchaki samuraji odvech, nekateri so postali navadni civilni ljudje, kmetovalci, nekateri se niso temu prilagodili, postali so popotniki in prodajali svoje prezhivelo mechevalsko znanje kot najemniki podezhelskim vplivnezhem, bogatashem, fevdalcem. Izpostavitev glavnega lika samuraja Sanjura v epohalni upodobitvi Toshira Mifuneja na prvi pogled lahko uchinkuje kot »kult osebnosti«, kot ga na sploshno prakticira filmski medij (iz kulta osebnosti so se radi norchevali ravno tisti, ki so svojo etnichno identiteto utemeljili na kultu osebnosti, npr. Presherna). Toda gre vech kot le za to; gre za pomensko-vizualno radikalno zastavitev vprashanja o vlogi nedvomno izrazitega posameznika v kontekstu kolektivne zgodovine: kako se v dramatichnem medsebojnem prepletu oba realizirata. Pokazhe se, da je tudi odvechni potepuh, ki ga je povozil chas (simbolichno: nasprotnik ima zhe pishtolo, proti kateri je operativnost mecha omejena, Sanjura za las reshi veshchina metanja nozha, ki ga zazhene v roko nosilca pishtole), lahko izjemno druzhbeno koristen, che svoje znanje nameni v shirshe dobro kolektiva. Sanjuro tudi ni polbozhansko neranljiv kot kakshni klasichno idealni filmski heroji, velikanski pretepach ga prebuta kot vrecho kosti. V druzhbi, ki je imanentno razdeljena na dve stranki, na dve sili ali historichni ideologiji, tukaj na dve mafijski bandi, eno vodi trgovec s svilo, drugo trgovec z zhganjem, se izvrzheni izredni posameznik (»nevkljucheni«, sistemsko problematichni intelektualec, specifichni strokovnjak, umetnik, boem z dolocheno veshchino) udinja kot »telesna strazha« obema in tudi obe izdaja vse do tochke, ko se obe strani v medsebojnem obrachunu iznichita, to pa omogochi nastop miroljubnega chasa (meddobja?) za navadne, preproste, poshtene delovne ljudi, kmetovalce, pravzaprav hlapce fevdalcev, sploh oblastnikov. V tem smislu se pokazhe druzhbeni trikotnik, ki ga po Heglovi »zgodbi« o gospodarju in hlapcu povzema ruski eksistencialistichni filozof Berdjajev: so tri kategorije chloveka —
gospodar, hlapec in svobodnjak (slednji je svobodno delujocha Heglova »Selbstheit«, v Kurosawovi »metafori« socialno lebdechi, izlocheni, samohodni, potepushki samuraj brez gospodarja, ronin). Najemnik, ki se oblastnikom pravzaprav le »navidezno« prodaja za denar, od revnih delavcev in kmetov pa si dovoli strechi s hrano in streho, lahko po »opravljeni nalogi« odide drugam, naprej po poti svojega poslanstva kot elitnega »izmechka« (v dialogu se Sanjuro sam izrecno oznachi kot »nishtàrija«; shr. podnapisi).
ONI (Ils; Francija, 2006; Kinodvor 25. 9. 2007). »Catch« tega primerka novega francoskega filma (rezhija in scenarij: David Moreau, Xavier Palud) je njegova zavajajocha nenavadna navadnost. Ves chas se dogaja kot zgleden povzetek klasichnega horrorja s parom zhenska-moshki, ujetim v strashljivo razsezhnem in zapushchenem bivalishchu, v katero sta se pred kratkim vselila in v katerem ju zachnejo preganjati »neznane sile«. Tukaj gre za francoski par, ona je profesorica francoshchine, on pisatelj (pravzaprav edini osebi in edina igralca v filmu, njo je brezhibno odigrala Olivia Bonamy z izjemno fotogenichnim obrazom); sta edina prebivalca velikega starega poslopja v gozdovih v okolici »posttranzicijske« Bukareshte. Gledalec se ves chas sprashuje, kako se bo »razkrila skrivnost«, v kakshno razreshitev se bodo poantirali bolj ali manj filmsko stereotipni »napadi neznanega« (prisluhi, prividi, butanje po vratih, beganje po hodnikih, panichno zaklepanje v zakotja in shrambe itd.); vse je profesionalno korektno koreografirano, vendar pomalem postaja tudi vse bolj entropichno in vse blizhe dolgochasju, ko filma tako rekoch nenadoma »zmanjka« in na platnu obstane sklepno tekstovno pojasnilo kot »udarec v pleksus«. Ne gre namrech za she eno fantazijsko varianto na zahodnoevropsko obsesijo z vampirsko vzhodnoevropsko (romunsko) »tranzicijsko« grozhnjo, temvech gre pravzaprav za t. i. igrani dokumentarec, saj je film posnet po resnichnem dogodku; samotna tujca so v stilu filmskega horrorja umorili (2002) mladoletni domachini in eden od te peterice morilcev, vsi so bil stari 10-15 let, je na zaslishanju »pojasnil« to poshastno torturo z besedami: »Nista se hotela igrati z nami ...« Preostane razmislek o tezhi naslova, zaimka iz treh chrk, ki deluje kot »shifra« za grozljivo asociativno uganko: kdo so ti »oni« (nezreli, »sproshcheno-igrivo« poshastni enfants terribles) v kontekstu »nove« JV Evrope? Film namrech ves chas prikazuje le francoski par »kulturonoscev« (po Ch. de Gaullu je kultura »francoska nafta«) v panichnem beganju pred zlochinskimi domorodci, ki ostajajo v glavnem »nevidni«, le hipne sence, kamera jih ne priblizha, jih ne uchlovechi, kaj shele, da bi se film skushal ukvarjati z njimi »kot takimi« ...
EROTIKON (CHSR, 1929; Kinoteka 2. 10. 2007). Film (nemi), v katerem je s svojo prvo glavno vlogo zaslovela edina slovenska igralka, ki je postala mednarodna filmska zvezda. Gre za »troimeno« igralko, Primorko, rojeno v Divachi (retrospektiva ob 100-letnici rojstva, ki je bilo v znamenju »srechne sedmice«: 7. 7. 1907): Ida Kravanja je njeno izvirno ime, Ita Rina mednarodno zvezdnishko in Tamara Djordjevich po prestopu v pravoslavje in poroki s srbskim
zheninom, ki ji je onemogochil odhod v Hollywood, kjer naj bi kronala svojo kariero (za to je imela nedvomne predispozicije). Po naravnost pravljichno sijajnem zachetku kariere v Evropi je slovensko vzhajajocho filmsko zvezdo, po vsem sodech, »ugrabil Balkan« in jo odpeljal tja, »kjer v Donavo Sava se bistra izlije«; tako recheno po Preshernu, po ljudski pesmi pa: primorska lepa (V)ida je s »chrnim zamorcem«, tj. juzhnjakom, odshla na jug ... Film Erotikon (naslov po parfumu, s katerim se dishavi donjuanski glavni junak) mladega cheshkega rezhiserja Gustava Machatyja v okviru tedanjih mozhnosti maksimalno, deloma celo »provokativno« izkoristi dokaj skromno ljubezensko zgodbo ter Iti Rini omogochi uchinkovito predstavitev njene izjemne fotogenichnosti (z zelo redkim klasichno grshkim profilom) in njenega avtentichnega igralskega talenta. Enkratnost njene »pojavnosti« pravzaprav niti ni toliko v obichajni zhenski lepoti, kolikor v izjemno zanimivi izraznosti obraza; njene ochi z zadrzhano izzivalnim, »magichno« poglobljenim pogledom tako rekoch vlechejo kamero vase. Vabilo v Hollywood ni bilo le prazna »finta«: verjetno bi tam zmogla realizirati kakshno desetletje uspehov nekje v »prvi liniji«. Seveda ugibanja v smislu »kaj bi, che bi, ko bi« z vidika konkretnih dejstev ostajajo brezpredmetna ob »radikalni poanti«: kar se ni zgodilo, se ni moglo zgoditi (ali po domache: njen »beg« v beograjski zapechek pomeni, da vendarle ni bila iz pravega testa za »big star« ...).
RITEM ZLOCHINA (Ritam %lochina; Jugoslavija, 1981; Kinoteka 6. 10. 2007). Predvajano v spomin pred kratkim umrlega hrvashkega rezhiserja Zorana Tadicha (1941-2007). Hrvashki film je v okviru Jugoslavije ustvaril marsikaj zanimivega in vrednega, mogoche je Papicheva Predstava Hamleta v Spodnji Mrdushi (1973) celo najboljshi, v smislu pomenljivosti (tema: Hamlet na Balkanu) »najbolj tipichen« jugoslovanski film, vendar na sploshno po svetu v glavnem poznajo in omenjajo predvsem srbske rezhiserje (zlasti Makavejev, Petrovich, Paskaljevich, Kusturica). Scenarij za Ritem %lochina je po svoji kratki zgodbi Dobri duh Zagreba (iz istonaslovne zbirke s podnaslovom Kriminalistichke priche, 1976) napisal izjemno plodoviti hrvashki pisatelj kriminalk Pavao Pavlichich (tudi profesor za starejsho hrvashko literaturo na zagrebshki FF). Izvirna zgodba je komaj kriminalistichna, blizhja se zdi fantastichno groteskni grozljivki; je pravzaprav brez fabule, z enim samim nastopajochim, ki je samotarski chudak, obseden s statistiko zlochinov in s svojim poslanstvom »reshitelja«. Tako skromno »zgodbo«, ki v knjigi manjshega formata obsega deset strani, predelati v celovecherni film, je samo po sebi dovolj problematichen projekt, zahtevajoch posebno modifikacijo. Osnovni sizhe je sicer inventiven in dovolj zanimiv, film je obveljal kot uspeshen (v tematskem smislu — zloslutnost »odreshiteljstva« — sorodnost Papichevi grozljivki Reshitej, 1976, pa tudi filmu Zajtrk s hudichem, 1971, vojvodinsko-srbskega rezhiserja Miroslava Anticha). Kakor je zachetek v svoji zasnovi in z odlichnimi igralci obetajoch, pozneje vse skupaj »izgublja ritem«, prevladujejo »filozofski dialogi« med glavnima likoma, tj. med profesorjem in amaterskim statistikom, dodatno obremenjeni s profesorjevimi »literarno« refleksivnimi monologi v offu. Samski profesor zgodovine namrech
vzame na stanovanje prav tako samskega kvazifilozofa, ki s statistiko ugotavlja »ritem zlochinov« (naslovna sintagma v izvirniku lahko pomeni tudi mnozhino), skrito mrezho vsega povezanega dogajanja, v katerem razpoznava za zhivljenje nujno uravnotezhenje dobrega in zla. Razreshitev (»katarza«) drame je nakazana okorno, nedorecheno, dvoumno (je profesor res ubil podnajemnika ali le v »blodnji«?). Tako film v glavnem obvladuje t. i. avtentichni lokalni kolorit (a brez zagrebshke kajkavshchine): kampanilistichno nostalgichen sentiment v razmeroma pochasnem, ljubiteljsko nadrobnem, skoraj etnoloshko dokumentaristichnem prikazovanju polproletarskega zagrebshkega predmestja (Trnje) z ulico v njem in s hisho profesorjevega otroshtva, ki jo porushijo, v tem jasno dolochenem socialnem kontekstu pa temeljna drama kot intelektualno-eksperimentalna konstrukcija njegove nadgradnje izzveni v prazno. Bolj obveshchenemu gledalcu preostane le mozhnost asociacije »za nazaj«: scenarist je iz Vukovarja, rezhiser iz BiH, morda gre za »nezavedno preroshko napoved« prihajajoche katastrofe z neizbezhno intenzifikacijo ali zgostitvijo zlochinov, metaforichno »zasluteno« deset let pred tistim, kar je pozneje zares zajelo tako Hrvashko kot BiH. V tem smislu naslovna sintagma tako rekoch nenamerno, a po svoje neizogibno dobiva razsezhnost pojmovnega simptoma kot nadchasovna balkanska »endemichna formula«, podobno kot npr. naslova Pavlovichevih filmov Prebujanje podgan (1967) in Nasvidenje v naslednji vojni (1980).
NEPRIJETNA RESNICA (The Inconveniant Truth, Komuna, 20. 10. 2007). Znameniti dokumentarec s Clintonovim podpredsednikom Alom Gorom »v glavni vlogi« in z njegovo ekoloshko osveshchevalno (za nekatere reklamersko panichno afektirano) poslanico chloveshtvu (znova na sporedu ob Nobelovi za mir Alu Goru, da bi se peshchica zamudnikov vendarle potrudila na ogled). Briljantno rezhiran (Davis Guggenheim) film »o nichemer«, tudi z mojstrsko popevko opremljen paket shokantnih dejstev o unichevanju atmosfere, o samomorilskem drvenju chloveshtva v tehnoloshko in demografsko katastrofo; Gore namrech navede tudi dejstvo, da je prebivalstvo Zemlje sredi 20. stoletja znashalo dve milijardi, v naslednjih 50 letih, se pravi v chasu njegove »baby-boom« generacije (rojen 1948) pa se je povechalo na ok. sedem milijard. (Po logiki takega narashchanja bodo chez 50 let Zemljani dobesedno viseli s svojega planeta kot kakshna hipertrofirana golazen iz gnezda; torej bo vsaka globalna — tudi atomska — katastrofa le dobrodoshla, pach v smislu Maove »neomaltuzijanske« izjave, da bo vojna, ki bo pobrala polovico Kitajcev, reshila Kitajsko, ker bodo preostali lahko zadihali ...). Nekaj res enkratnih prizorov in posnetkov, npr. kako bo morje zaradi topljenja arktichnega ledu zalilo Manhattan s spomenikom katastrofi 11-9-01; najbolj chudovita se zdi vesoljska fotografija Zemlje kot svetlo modre pikice v galaktichnem oceanu z retorichno virtuozno balansiranim Gorovim komentarjem (»Ta pika z vsemi tragedijami in katastrofami, ki so se zgodile na njej, je nash skupni, edini dom ...«).
PETELINJI ZAJTRK (Rooster's Breakfast, Slovenija, 2007; Kinoklub Vich, 22. 10 2007). Nedvomno slovenski filmski zadetek v polno, cheprav gre za rezhiserjev prvenec. V vsakem pogledu profesionalno soliden, tako rekoch »naravno« perfekcionistichen film: scenarij in rezhija Marko Nabershnik, za vsebino je pomembna uchinkovita glasbena spremljava Sasha Loshicha s kratkim prispevkom Severine, ki »maksimalno« zapoje pesem Gardelin (hrv. spachenka iz ital. cardellino — lishchek; tukaj morda finejshi metaforichni nadomestek za »falichnega« petelina, prim. angl. cock). Posneto po istonaslovnem romanu (1999) Ferija Lainshchka, uveljavljenega pisatelja s prekmurskim kontekstom. Sodobna, ochitno amerikanizirana varianta »klasichnega« vzhodnoslovenskega rustiklanega naturalizma s Pavlovichevim Rdechim klasjem (1970; po romanu Na kmetih Ivana Potrcha) na chelu; sodobnost je poleg chasovne aktualnosti tudi v kombinaciji elementov kriminalke, melodrame in glasbene popkulture z njeno mitologijo. Osnovni sizhe je arhetipsko razmerje med mojstrom in uchencem (»metafora« razmerja oche-sin) ter njuni vzporedni fascinaciji s »femme fatale« — mojster z zvezdo jugomelosa, uchenec z »nedolzhno« kriminalchevo zheno, za oba je ta fascinacija usodna. Izvrsten igralski kvartet glavnih likov. Vlado Novak je ustvaril svojo zhivljenjsko filmsko vlogo z upodobitvijo provincialnega avtomehanichnega mojstra Gajasha kot tragikomichnega uteleshenja jugonostalgije in titolatrije, ki se »nezavedno« kompenzirata z obozhevanjem hrvashke popevkarice Severine; lokalni mafijec, ki ga preprichljivo igra Dario Varga, mu podtakne dvojnico zvezdnice, da mu z njo celo uspe »uresnichiti« zhivljenjski sen — t. i. »petelinji zajtrk« (rustikalna metafora za »seks na teshche«; seks »petelina s kuro« se dogaja v glavi Matkurje; delna asociacija z Antichevim Zajtrkom s hudichem, 1971, o Vojvodini kot ruralni provinci v »glavi Srbije«). Pia Zemljich je psihofizichno magistralno osvojila platno kot sodobna podezhelska fatalka Bronja, mafijcheva »nesrechno« zdolgochasena zhena, ki zapelje prishleka v majhnem kraju (Gornja Radgona; mozhne »korespondence« z Majdo Potokar v Rdechem klasju in Mileno Zupanchich v Partljich-Klopchichevem Vdovstvu Karoline Zhashle?), mladega mehanika Djura (Primozh Bezjak; »tranzicijski ekvivalent« Radetu Sherbedzhiji kot »socrealistichnemu« Juzheku v Rdechem klasju). Posttranzicijska podoba (vzhodne) Slovenije v tem filmu je psihichno travmatizirana, eksistencialno-ekonomsko zmedena, »kapitalizirana« (lumpenizirana), iz identitetnih okleshchkov skrpana lokalna varianta »Jugoslavije v malem« (Djuro npr. omeni, da je njegov oche Chrnogorec), kjer nastopajochi ne govorijo, temvech guchijo »eksotichno« (»gibsonovsko«) meshanico narechja (»prekmurska shtokavshchina«), hrvashchine in jugoslovanshchine z obilno rabo identifikacijsko znamenite »pichke materine« (podnapisi v knjizhni slovenshchini niti ne bi bili odvech). Tako rekoch v povzetku je tu, v nagonsko kaotichnem presechishchu med delavnico in gostilno, vsa shtajerska masmedijska in literarno-filmska »folklorna« mitologija: alkohol, petje, seks, zlochin. Film se ne poglablja posebej v psiho svojih likov, v glavnem le funkcionalno razvija in dramatichno preprichljivo sklene linearno fabulo, tako da deluje skoraj prevech preprosto v primeri z vechino sodobnih slovenskih filmov,
ki so pretezhno usmerjeni v hermetichno kompleksnost. Vsekakor pa tako v tradicionalistichnih (npr. Kajmak in marmelada, 2002) kot v modernistichnih (npr. Rushevine, 2004) variacijah postjugoslovanskega slovenskega filma Jugoslavija »zhivi naprej« (che je bilo Rdeche klasje v chasu Juge napol srbsko, je Petelinji zajtrk praktichno napol hrvashki, kot je slovenska estrada sploh napol hrvashka; v »chisto slovenskem« filmu bi namesto Severine najbrzh morala nastopiti npr. Natalija Verboten, ki pa tudi prepeva vse bolj »balkanske« ritme in melodije, da bi se obdrzhala na balkanizirani sceni) v razlichnih oblikah mafijske turbofolklore, kot da so meddrzhavne meje le administrativne formalnosti, ki omogochajo she bolj intenzivno zgoshcheni »shverckomerc«. Film (kot tudi literatura in sploh umetnost) pach hochesh nochesh, »zavedno« ali »nezavedno«, tako ali drugache simbolichno odrazha dejanski kronotopos (Zeit/w/ort) svojega nastanka.
INSTALACIJA LJUBEZNI (Slovenija, 2007; Kinoklub Vich 24. 11. 2007). Scenarij Zoran Hochevar in Maja Weis, rezhija Maja Weis (po Varuhu meje njen drugi celovecherec). She en primerek skoraj zhe tipichne (?) slovenske »larpurlartistichne« filmske entropije, pa tudi rezhiserskega padca z drugim filmom (Varuh meje, cheprav okornejshi, je vsekakor zanimivejshi). V zachetku se nakazuje razmeroma kredibilna psihodrama, omejena sicer na ozki, elitni poslovno-umetnishki druzhbeni krog, potem se razsipava in konchno povsem razsuje v »lahkotno farso«, ki skusha »filozofsko« reflektirati vsesploshno manipulativno »instaliranost« in identitetno izpraznjenost sodobnega tehnoloshkega sveta; tako izzveni, afektirano preklicujoch samo sebe, v zhe precej izrabljeno »poanto« o igri slepil v smislu filma o filmu. Prehajanje resnobnosti znotraj enega umetnishkega projekta v komichnost je pach zmeraj she bolj problematichno kot pa komichnost s prehajanjem v tragiko. Che za filmom ne stoji trdna ustvarjalna identiteta, ki ima shirshi publiki kaj tehtnega povedati, ga ne more reshiti ne ekshibicija nedvomne rezhijsko-montazhne obrtne veshchine ne parada sijajnih igralcev.
M — MORILEC (Eine Stadt sucht einen Mörder.; Nemchija, 1931; Kinoteka 26. 11. 2007). Absolutna klasika, najbolj znani, najboljshi in prvi zvochni film rezhiserja Fritza Langa, v naslovni vlogi patoloshke morilske poshasti (po resnichni osebi, t. i. »düsseldorfski vampir« Peter Kurten, ki je povzrochal paniko v tem mestu v 20. letih XX, giljotiniran 1931), ki ubija deklice, legendarni Peter Lorre. Fenomenalna, epohalna izraba mozhnosti filmskega zvoka: morilec se oglasha z zhvizhganjem iz offa (t. i. akuzmatichni glas). Morilca lovijo tako gangsterji kot policisti, vse pa se dogaja v grozljivem kontekstu prednacistichne Nemchije z razvidnimi subverzivnimi aluzijami — ozrachje nastopajochega nacizma kot apokaliptichno narashchajoche kolektivne paranoje, ishchoche »zhrtvenega kozla« (Prügelbock, Prügeljude). V prvi polovici vchasih nekoliko »zastane« v daljshih dialoshkih sekvencah, proti koncu pa se razraste v pravi triumf klasichnega nemshkega filmskega ekspresionizma z vrsto edinstvenih prizorov, npr. beg morilca po praznih ulicah pred gangsterji ipd.; patoloshki morilec se spreminja v zhrtev chloveshke drhali kot tisti, ki je »drugachen«, ker javno prizna in izpove svojo
strashno dushevno obolenje, ki za hip dozhivi zadoshchenje le v aktu pedofilskega detomora (opomba na koncu kinotechne verzije: film ni bil predvajan v Nemchiji do 1960; malo ohranjenega traku, v slabem stanju, za novo uporabo so ga morali restavrirati v specialnih laboratorijih).
VSE, KAR STE VEDNO ZHELELI VEDETI O SEKSU (Everything You Always Wanted to Know About Sex, But Were Afraid to Ask; ZDA, 1972; Kinoteka, 1. 12. 2007). Kinoteka v okviru decembrske retrospektive Woodyja Allena na svetovni dan aidsa predstavi ta zgodnejshi film amerishko-judovskega komika. Film je nastal (po istonaslovni knjigi — seksprirochniku) v kontekstu tedanje »seksualne revolucije«, se pravi tedaj, ko je beseda sex she premogla nekaj »izzivalnosti«. Od te revolucije je po 35 letih tako kakor od »komichnosti« tega omnibusa s klobasastim naslovom in sedmimi »zgodbami« ostal le nishtrc. (Edina zanimiva tochka bi bil le klasik horrorja John Carradine v drobni, a markantno izvedeni »gotski« vlogi.)
MOKUSH (Slovenija, 2006: Kinodvor, 24. 12. 2007). »Novi« ali »reanimirani« (posnet 2000; zaradi tehnichnih, financhnih in pravnih problemov premiera shele dec. 2007) film rezhiserja Andreja Mlakarja, ki je tudi scenarist, skupaj s pisateljem Ferijem Lainshchkom po romanu slednjega (Ki jo je megla prinesla, 1993). Nedvomno tehtno zasnovan film kompetentnega rezhiserja (r. 1952; dva uspela filma: Christophoros, 1985; Halgato, 1994; slednji tudi z Lainshchkom) s sijajnim, shokantno ekspresivnim uvodom: Dario Varga kot briljantno odigran, v vsakem trenutku preprichljiv katolishki duhovnik z nenavadnim imenom Jon Urski (ruski Jona? — Jonas, hebr. golob; Jonatan, bozhji dar) je za kazen poslan v zamochvirjeno zakotje, kjer ga nori kovach »usodno zaznamuje« s podkovanjem leve noge (vsi igralci so ustvarili izvrstne like, npr. Ludvik Bagari v drobni, a zahtevni vlogi slepca). Potem pa film — recheno po domache — nikakor »ne zagrabi« in ne »zalaufa« z razvijanjem fabule, ki je »literarno« preoblozhena do tezhje razvidnosti osnovnih medosebnih in chasovnih razmerij, z okornimi dialogi, ki se neredko izgubljajo v nerazumljivost. Uveljavljena specifichnost Lainshchkove literature je zemljepisno utemeljena v vzhodni Sloveniji, v prekmurskih mochvirjih, film se odmika v »krajevno nedolochenost« (z ozadjem Cerknishkega jezera) in v mestoma gledalishko kompleksen knjizhni jezik, cheprav so navzocha nekatera sploshno znana vzhodnoslovenska folklorna znamenja. Tudi na nivoju ambiciozne metaforichne simbolike (»skriti stari grehi«, spopad katolishtva in poganstva, morda tudi revolucije — prim. kratek prizor medvojnega lova na partizana z rdecho zvezdo na kapi ali na koncu iz poplave spet vstala belo sijocha cerkev) film kot celota razpada na trdo sestavljene fragmente hudega nesporazuma z »magichnim realizmom« na meji resnichnosti in psihotichne fantazme (Mokush je v filmu ime mi/s/tichnega kraja, kjer skusha zhupnik Urski obnoviti cerkev; sicer gre pri naslovu za vsebinsko ustrezne, cheprav razvidneje nepojasnjene asociacije s praslovanskim zhenskim bozhanstvom, bivajochim v mok-rini, v mochvirjih, odnasha zapushchene otroke, tj. Mokosh; v slovenshchini je moko%hh mochvirska ptica; zhupnik Urski po mochvirju zaman lovi ptico ...). Skratka, she
en slovenski film, ki se ne sprashuje dovolj, kako bo gledalec sledil ponujenemu labirintu zhivih slik; »koordinacija« z gledalcem, ki je v posebnem polozhaju sprejemanja, je pach za film tako ali drugache neizogibna.
4 MESECI, 3 TEDNI IN 2 DNEVA (4 luni, 3 saptamani si 2 %ile; Romunija, 2007; Kino Vich, 29. 12. 2007). Romunsko »odkritje« leta 2007, z nerodno afektiranim naslovom, zlata palma v Cannesu. Rezhija Cristian Mungiu, ki je filmar postal pri shtiridesetih, shtudiral je literaturo in pravi, da je hotel postati pisatelj, da ga je zmeraj pritegovalo pripovedovanje zgodb, da je film le ena od oblik tega pripovedovanja, zgodba je celo vechji problem kot denar (»Najvechji problem je najti pravo zgodbo, ker je to tisto, kar je zame najbolj pomembno.«; int. Delo Vikend, 15. 6. 2007; zgodba ni le »novi trend«, poudarjal jo je marsikateri od klasichnih velikanov: Hitchcock, Ford, Kurosawa itd.). Zgodba za ta film naj bi bila resnichna, rezhiser jo je zvedel, kot sam pravi, »iz prve roke«. Nedvomno mojstrsko izveden naturalistichni minimalizem — brez glasbene spremljave, z brezizhodno klavstrofobichnimi uchinki (v glavnem hotelski interier, le redki prizori s »socrealistichno« pushchobnih blokovskih dvorishch ali z zloveshchih nochnih ulic; dogajanje v letu 1987, vendar gre za del socialistichne elite, intelektualsko-shtudentski sloj, ne za najnizhjo bedo). Dialogi, ki niso dialogi, ampak najbolj nujna, nich retorichna, vsakdanje pritlehna komunikacija. Zgodba, ki ni zgodba, vendar z navidezno preprosto, pregledno linearnostjo od zachetka do konca vzdrzhuje napetost trilerja. Junaki, ki niso junaki, ampak neoporechno, skoraj dokumentaristichno »resnichne osebe«, ki v primezhu institucionalnega sistema skushajo ilegalno preprechiti prihod »novega drzhavljana« (v Ceausescujevi varianti stalinistichnega ateizma je bil splav strozhje prepovedan »kot v Vatikanu«, po padcu komunizma je legalizirani splav shel v milijone). Vse nagrade in pohvalne kritike so gotovo upravichene, a vprashanje, ali tak »art« minimalizem (z enkratno »mochno temo« in s sicer psiholoshko briljantno utemeljenimi dolgimi statichnimi kadri) resnichno omogocha shirshi »nacionalni prerod« romunskega filma, se zdi odprto. Kakor z vidika radikalnega naturalizma, kot ga nacheloma ponuja ta film, »ostaja odprto« vprashanje, kaj se je zgodilo v hotelski sobi, ko se kamera izjemoma odmakne od dogajanja z vidika Otilie, dekleta, ki spremlja splav prijateljice. Tu v zadevnem rezhijskem perfekcionizmu zazija »dramaturshka luknja« neprikazanega posilstva: izsiljeni seks ali posilstvo dveh zhensk v stresnih okolishchinah mazashkega splava in grozechega vechletnega zapora z mozhnostjo obtozhbe za umor se zdi shibko preprichljiv »projekt«. Mozhnost ugibanja: je izvajalec splava in posiljevalec, t. i. »gospod Bebe«, v resnici agent povsod prisotne Securitate, zato si lahko dovoli vech kot drugi; v kontekstu sploshne revshchine mu ni do denarja, namesto honorarja prilozhnostno posiljuje, celo pozablja svojo »osebno izkaznico«?
Chlovekov razvoj
Andrej Lenarchich
LJUBLJANSKO BARJE
EKOLOSHKA SANACIJA TER SONARAVNA ESTETSKA IN EKONOMICHNA EKSPLOATACIJA (10. 07. 1997)
Danes je v zvezi z Ljubljanskim barjem1 mogoche ugotoviti zlasti dvoje:
1.	Ljubljansko barje kot biotop, oziroma svojevrstni ekosistem, izgublja svoje znachilnosti, in
2.	Po naravni poti ga ni vech mogoche niti ohraniti in she manj vrniti v prejshnje stanje.
Ob tem ni dvoma, da je Barje s svojimi, v zmanjshani meri ohranjenimi znachilnostmi neponovljiv in nadvse dragocen rezervat v luchi danashnjega, ekoloshko osveshchenega razumevanja naravnega okolja, njegovih danosti in pomena.2 Prav tako ni mogoche mimo krute resnice, da to znachilno barjansko okolje nezadrzhno propada, da ni mogoche zaustaviti nasilnih, nekontroliranih posegov, pa naj gre za stihijsko pozidavo, ceste in druge komunikacije ali za navadno, primitivno onesnazhevanje z odplakami in odpadki. Vse to pa ima neogibno posledico, da izginja tipichno rastlinstvo in zhivalstvo, da shtevilne ptice selivke ne najdejo vech svojih obichajnih pochivalishch, ter ne nazadnje, da izginjajo enkratne vedute, razgledi.
Za razumevanje problematike Ljubljanskega barja je treba najprej vedeti, da je poleg osushevalnih ukrepov v davnini3 na njegovo stanje najbolj usodno vplivalo poglabljanje struge Ljubljanice skozi Ljubljano in hkratno intenzivno izkorishchanje shote, pa tudi sploshno unichevanje shotishch z zazhiganjem. Eden od uchinkov tega je bil, da se je obchutno znizhal nivo podtalnice, pa tudi same povrshine Barja. Danashnje dogajanje le she dodatno obremenjuje in unichuje ta usodno nacheti biotop.
Na kratko je mogoche rechi, da smo priche dehidraciji Barja, pri tem pa degradirano zemljishche ne pridobiva trdnosti, da bi bilo primerno za gradnje,4 in tudi kemichna sestava prsti se ne spremeni tako, da bi jo bilo mogoche izkorishchati za poljedelstvo. Konec koncev ostaja degradirano okolje, pri katerem je negativni estetski uchinek she najmanjsha shkoda.
Ukrepi, ki se jih kazhe lotiti chimprej, naj bi torej vrnili Barju potrebno vodnatost, nujni minimum zamochvirjenih predelov ter dovolj barjanske povrshine za tipichni rastlinski in zhivalski svet.
Najhitrejsha pot do tega cilja je naslednja: Dolochen (vechinski) del barjanske povrshine, ki ni obremenjena z zgradbami in napravami, se preprede s sistemom kanalov, povezanih jezer in vechjih ali manjshih vodnih povrshin, in to vzdolzh Ljubljanice, njenih pritokov in zhe obstojechih kanalov. Z izkopano zemljino se dvigne nivo trdine, obenem pa se dosezhe potrebna globina vode. Ves sistem bi predstavljal nekaj kvadratnih kilometrov veliko vodno povrshino in prav tako nekaj kvadratnih kilometrov obsegajocho trdino.5 Pri dolochanju oblike tega tkiva bi, poleg rechnih strug in obstojechih kanalov, sledili tudi reliefnim znachilnostim zemljishcha v skladu s strokovno ugotovljenimi potrebami po zamochvirjenih povrshinah in trdini za rastline in zhivali, ki sodijo v barjansko okolje. Vse ostale vodne in suhe povrshine, to je nekaj deset kvadratnih kilometrov kanalov, jezer in zemljishcha s sto in vech kilometri obalne chrte, je mogoche komercialno izkoristiti v rekreacijske, turistichne, shportne in kulturne namene, uposhtevaje vse kriterije sonaravne eksploatacije brez obremenjevanja okolja. Trgu je mogoche ponuditi nekaj tisoch parcel za vikende, vech tisoch privezov za jahte in druga plovila, prostor za gostinstvo, hotele in druge turistichne dejavnosti, kot so kopalishcha, shportne naprave, pristajalishcha za hidroplane, proge za regate in druga tekmovanja.
Ob uposhtevanju dejstva, da bi ta hidrosistem s povprechno globino tri metre in vech vseboval nekaj deset milijonov kubichnih metrov vode, je na dlani njegov pomen za potrebe savskih elektrarn, she posebej nuklearke v Krshkem.6 Pri tem je potrebno poudariti, da dolocheno nihanje nivoja vode ne bi imelo negativnega uchinka. Jezera te vrste imajo namrech travnate brezhine, dostop do vode je praviloma prek mostovzhev in splavov, kopalishcha imajo posebej urejene plavajoche bazene.
Da je mogoche ta projekt, ob skrbnem uposhtevanju naravovarstvenih kriterijev, uresnichiti v dobro Ljubljanskega barja kot tipichnega ekosistema, ni dvoma. Utegnejo se pokazati celo ugodne klimatske spremembe zaradi temperaturnih razlik in, posledichno, vetrov v sicer brezvetrni ljubljanski kotlini. Prav tako pa tudi ni dvoma, da je ta projekt uresnichljiv ob hkratnih/sprotnih pozitivnih ekonomskih uchinkih. Vnaprejshnja prodaja parcel za vikende, zemljishch za turistichne in druge dejavnosti, in seveda mnozhice privezov za plovila, she zlasti tujim interesentom,7 ki bi svoje jahte z veseljem privezovali tu, namesto da jih z Jadrana, kjer zanje ni prostora, vozijo dalech v severne drzhave, bi prinesla dovolj sredstev za sukcesivno izvrshevanje del. Znachilnost tega projekta je tudi, da ga je mogoche brez shkode za celoto uresnichevati postopoma, kakor pritekajo sredstva ali kot se izpopolnjujejo nachrti. Pri tem nadaljevanje zemeljskih del v nichemer ne moti uporabnikov zhe urejenih predelov, nivo vodne povrshine ostaja nespremenjen.
POVZETEK PRIDOBITEV:
—	Vech kot deset kvadratnih kilometrov svojevrstnega jezera ali »morja« v sredishchu Slovenije;
—	sto in vech kilometrov obale s »plazho«, kopalishchi, turistichnimi in shportnimi kapacitetami;
—	turistichno-kopalna sezona vech kot dva meseca, shportna vse leto;
—	nekaj tisoch individualnih parcel za vikende;
—	nekaj tisoch privezov za jahte;
—	milijoni kubichnih metrov vode za uravnavanje pretoka reke Save (hidrocentrale, nuklearka);
—	dovolj zamochvirjenih povrshin in trdine, vse rezervirano za rastlinski in zhivalski barjanski svet;
—	nich vech nevarnosti poplav (razprostranjena vodna povrshina8 sprejme tudi stoletne vode brez pretiranega dviga nivoja), zhe obstajajochi objekti ostanejo, piloti so celo obstojnejshi, ker je nivo talne vode vishji in stalen; nivo Ljubljanice v mestu, v njenem neuglednem, zabetoniranem kanalu (kloaki), je mogoche dvigniti za dober meter, to pa ne bi bil le estetski dosezhek,9 marvech tudi dobrodoshla mozhnost zgraditi vodno elektrarno nekje na Fuzhinah;10
—	sukcesivno, sonaravno in ekonomsko uchinkovito (»samofinanciranje«) uresnichevanje celotnega projekta (malo delovne sile, okolje neobremenjujocha mehanizacija, brez vnashanja tujih materialov);11
—	raj za ekologe, arheologe, krajinarje in hortikulturne strokovnjake (skrbno in dosledno urejena infrastruktura, komunikacije, dvizhni mostovi, sistem zaprtih greznic s stalnim chishchenjem).
Ljubljana, 27. 11. 1995
OPOMBE
1	Barje je novejshe poimenovanje, ki se je uveljavilo z ilirizmom; izvirno ime je mah.
2	Velike jate ptic selivk so nekdaj pestrile zhe tako bogat ptichji svet. V mochno omejenem shtevilu selivke she danes uporabljajo to, dokaj osiromasheno etapno pochivalishche. A je vse manj gnezdishch zlasti stalnih naseljenk.
3	Osushevanju in gradnji cest v rimski dobi so temeljitejshi ukrepi sledili shele v terezijanski dobi, ko so sanjali o zhitnici na osushenem mochvirju. Grubarjev prekop in druga obsezhna dela so bila neusklajena, »pozabili« so na zapornico pred odcepom Grubarjevega kanala pred mestom, ki bi vzdrzhevala standardni nivo vode na Barju med poglabljanjem struge in she pozneje. Tako pa so postavili zapornice shele po dolgem chasu, ko je Ljubljanica odtekala po poglobljeni strugi skozi mesto. Barje se je tako osushilo in sesedlo. Mahovito zemljishche je trdno in stabilno le, dokler je dovolj namocheno in polno rastlinja. Osusheno sprhni v prah.
4	Znizhani nivo talnice in tudi sicershnje sushenje barjanskih tal unichujeta pilote pod stavbami.
5	Dovolj namochena prst, bogata korenichja ter nizkega in visokega rastlinja, bi bila dovolj chvrsta podlaga za poti in stavbe.
6	Kako nujno je dopolniti pretok Save v sushnih mesecih, kazhejo nachrti, da bi si pomagali z akumulacijo na Planinskem polju. Tu obravnavana ureditev Ljubljanskega barja je mnogo ugodnejsha in ekoloshko sprejemljivejsha reshitev.
7	Investitor bi na ta nachin zbral precej milijonov sredstev.
8	Nekaj deset kvadratnih kilometrov.
9	Plechnikova sanacija »mojstrovine« dunajskega inzhenirja Grubarja zahteva nivo reke v mestu do stopnic Plechnikovega pristana.
10	Projekt elektrarne pri Plechnikovih zapornicah je zhe star. Danes jo je mogoche locirati vzhodneje, mogoche pri Toplarni. Bila bi precej mochnejsha, saj bi bil vodni padec vech kot meter vishji.
11	Mogoche je rachunati z zanimanjem UNESCa. Izginjajocha mochvirja niso le nash problem. Ljubljansko barje je eno najpomembnejshih mochvirij v Evropi, to pa brez korenitega posega zagotovo kmalu ne bo vech.
ZA SKLEP
Zhe od nekdaj, posebej intenzivno pa od tedaj, ko mi je mandat poslanca drzhavnega zbora odprl nekaj vech mozhnosti, sem se ukvarjal s problematiko Ljubljanskega barja, Morosta, kakor smo ga znali prijazno poklicati tisti, ki smo ugledali luch sveta v njegovem meglenem, mokrotnem narochju. Sedaj, ko so leta mladosti potonila v vechno minulost drugega tisochletja, kot sivolasi zaljubljenci zaman ishchemo ostanke nekdanje prelesti. Trepetljave jelshe zgrozhene medlijo ob bregovih blatnih jarkov, greznic, ki polzijo iz razmetane goshchave chrnih gradenj. V jenjav spomin so zbledele kodrolase breze s travnikov Rakove jelshe. In kot v upanju, da si utegnemo priklicati nazaj razkoshje minulih chasov, se Morostarji vse bolj zagnano ukvarjamo z nesrecho, ki razzhira kraje nashe mladosti. Dovolj in prevech je razlogov, prav nich romantichnih ali umishljenih, za to. Brez shtevila pisem in prispevkov sem napisal na vse mogoche naslove, technaril po ministrstvih in pri drzhavnih sekretarjih, ki jim je nalozhena skrb za okolje. Nisem se ustavil niti pred vrati zhupanstva in ministrstev. Odgovorov je bilo malo, skoraj nich. Bolj slutil kot vedel sem lahko, da je kdo vrgel pogled na poslane papirje in priloge takrat, ko sem slishal, da »je pa najbolj neumna ideja tista, da je treba Barje spremeniti spet v jezero«. To je, zhal, dokaz, kako povrshno ljudje obravnavajo resnc zadeve. Ali pa jih pri odlochanju vodijo kakshni prav posebni interesi, zaradi katerih se bo Barju she naprej slabo godilo.
Izkushnje drugod po Evropi zgovorno povedo, kako narobe je bilo vse, kar se je doslej ukrenilo v zvezi z mochvirji. Narava kruto opominja. Trajne izgube flore in favne prvi hip niti niso tako boleche. Neposredno in takoj pa udarijo silovite poplave, ki so posledica samopashnosti nekakshnih strokovnjakov. Lanska katastrofa v dolnjem toku reke Odre in poplave v okolici Ingolstadta kazhejo, da je edina reshitev v dovolj zmogljivih zadrzhevalnikih visokih vod, ki morejo biti suhi ali mokri. Njihovo velikost in znachilnosti — ali naj bodo vodnati ali pa bolj ali manj mochvirne povrshine — morejo z veliko natanchnostjo dolochiti za to usposobljeni strokovnjaki. Vsaka poplava, pa tudi vsaka degradacija ekosistema, je izkljuchno krivda strokovnjakov. Prav nich v tem obsegu ni nepredvidljivo. Statistichni podatki zanesljivo dolochajo nivoje stoletnih vod in razliko med dotokom hudournih vod in najvechjo zmogljivostjo odtokov je mogoche z lahkoto izrachunati. Vsekakor pa bi bilo treba ukrepati hitro. Stanje na Barju je tako, da bi imela poplava in potres na obmochju Barja katastrofalne posledice.
Ljubljana, 3. 7. 1999
Za zgodovinski spomin
Andrej Lenarchich
»ZAPADNI BALKAN«
(Pismo Avstrijskemu veleposlaniku v Sloveniji Valentinu Inzku)* Sposhtovani gospod veleposlanik!
Ker je veleposlanik Avstrije vech kot pravi naslov v teh zadevah, si dovolim Nj. eksc. nadlegovati s temle pismom.
Omenil sem pred kratkim, da bi Juga she vedno obstajala, che bi ne vkljuchevala Slovenije. Pravzaprav bi bilo bolje postaviti obratno: Ker je bila Slovenija sestavni del Juge, je Jugo razgnalo. Popolni tujek v balkanskem kotlu, kar so Slovenci in Slovenija per definitionem, je deloval kot generator in encim procesa razgradnje. In kakor se ponavadi dogaja, je bila zunanja manifestacija »slovenske« udelezhbe komaj opazna, vsekakor pa dalech manj na ocheh kot njeni uchinki. A tudi dejansko so bili apetiti preostalih udelezhencev jugoprojekta, ki so se mnozhili v humusu slovenske samobitnosti, posebnosti, tujosti, in so na ta rachun poskushali uveljaviti svoje partikularne koristi znotraj sebi podobnih, dalech intenzivnejshi, surovi in mnogo bolj rushilni od slovenskega »inicialnega« delezha. Slovenci s(m)o preprosto hoteli proch iz zablode stoletja, nazaj, odkoder so nas izgnali zblojeni projekti. Preostali, med seboj bolj soroden — che zhe ne povsem enak — vechji del Juge pa je dobesedno ejakuliral v svojem stilu in kulminiral v genocidnem medsebojnem obrachunavanju, v boju za chimvechji izplen. Ochitno stvar zoologov, raziskovalcev obnashanja primatov. (Prim.: Pobijanje po zmagi Titove JLA leta 1945; ponovitev zgodbe v zadnji vojni — incl. Srebrenica, ki je do podrobnosti kopija divjanja po drugi vojni na slovenskem ozemlju.) Kdor se je pripravljen pouchiti, na kakshen nachin se je na pobudo Britancev posrechilo Titu dogovoriti s srbskimi chetniki za sodelovanje in podporo, naj prebere knjigo Philip J. Cohen in David Riesman, Serbia's Secret War, Propaganda and the Deceit of History (Texas A&M University Press, 1996), kjer bo izvedel, kako so dovcherajshnji chetniki »obrnili kape«, izvrshili povojni sploshni pokol protikomunistov drugih nacionalnosti v Jugi, si s tem kupili zhivljenje, a se hkrati s krvavim zlochinom na zhivljenje in smrt zavezali Titu, ki so ga zato do konca absolutno zvesto varovali. S Titovo smrtjo je »charni ris« minil, (pre)minila je tudi Titova Jugoslavija.
Shtevilna dela, shtudije in disertacije, ki se lotevajo problema jugoprojekta, imajo bistveno napako v samem startu, to jih naredi v celoti neverodostojne in neuporabne. Nekritichno prevzemajo izhodishchno stalishche, ki je notorichno zmotno, neresnichno: mednarodno-zgodovinsko pravno povezujejo Slovence in Hrvate in brez rezerve povzemajo floskulo o »hrvashkem drzhavnem pravu«. Od vse velike mnozhice ostane le malo uporaben seznam nekaterih faktov in dogodkov, ki jih je tezhko razvrstiti v uporabno izhodishche, saj so zlozheni v sfizhen konstrukt, slonech na fikciji — kolikor znanstveni pristop, ki v nachelu
obdeluje le posamezne vidike fenomenov, zhe zaradi tega ni sposoben predstaviti zgodovinske resnichnosti, ki je dinamichen splet mnogoterih dejavnikov v chasu in prostoru. Kakor pri anatomiji predmet raziskave zhe zaradi samega postopka izgubi svoje chloveshko bistvo in stroka preiskuje le she kadaver, tudi zgodovinar, bolj ko je »znanstven«, manj resnice pove.
Kdor ima namen kritichno analizirati razvoj polozhaja Slovencev nasproti Hrvatom skozi chas, v nobenem primeru ne sme prezreti nekaterih bistvenih osnovnih dejstev.
Drzhavnopravna, kulturna in gospodarska navzochnost ljudstva, ki se danes imenuje Slovenci, je evidentirana in z artefakti izprichana od najzgodnejshih chasov kontinuirane evropske zgodovine. Zapis slovenskega jezika je sploh prvi zapis kakega danes zhivega evropskega jezika. Zapisanim in mnogim drugachnim prichevanjem o drzhavnopravnih dejanjih, ustolichevanjih in vojashkih dejavnostih ni mogoche ugovarjati. Ves zgodovinski razvoj obmochja, kjer od nekdaj zhivijo Slovenci, to izprichuje. Od samih zachetkov, zgodovinsko dokumentiranih »za nazaj«, ko so se zapisovanja zgodovinskih dogodkov v Evropi sploh shele pojavila, je vse do kolapsa leta 1918 trajala ista oblast, obstajale so iste dezhele. Ime vladarja ne spremeni nichesar. Niti jezik. Vse do poznega novega veka je bil itak samo latinski, nemshchino pa je prinesla shele industrijska revolucija ter nacionalizmi in ekspanzionizmi, ki so se bohotili na krilih zakonitosti ekonomskega razvoja. Kakor je bil ta ali oni karantanski knez Slovenec, je bil oni drugi Babenberzhan, pa potem Habsburzhan — a vedno in znova legitimni knez suverene drzhavne tvorbe, izbran oz. potrjen od ljudstva in v njegovem jeziku, pa naj se je dezhela imenovala Karantanija ali Dedne dezhele. Vzpon dezhelne organiziranosti v nichemer ni odvzel nichesar drzhavnopravnega, le nekatere ingerence so shle z vojvodo na kraljev/cesarski tron. Nemogoche je torej imeti objektivno sliko stanja, che se ignorira dejstvo, da je bil vsakokratni avstrijski nadvojvoda ali kralj ali cesar predvsem legitimni vladar Dednih dezhel in vsake s Slovenci poseljene dezhele posebej. Je in ostane bistveno dejstvo, da so si oblastnike Slovenci postavljali sami, da Dunaj Slovencem nikoli ni bil okupator, saj so bili prav oni njegov zgodovinsko-drzhavno-pravni temelj. To je bilo dokonchno potrjeno tisti hip, ko je dinastija svoj imperij sesula, ker je na to dejstvo pozabila.
Kaj pa ostane od opevanega hrvashkega »drzhavnega prava« razen nabreklih fantazijskih slikarij, postane ochitno, ko odpremo ochi. Prav nichesar, niti od dalech vsaj podobnega dejstvom, navedenih zgoraj pri Slovencih, ne opazimo. O literaturi dosti pove Trubarjevo naprezanje, da jim nekaj ustvari. A je npr. biblija morala she stoletja dolgo pochakati ... Drzhavnopravna upravichenja iz zgodnejshih chasov so bolj ali manj pravljicharstvo ali ugibanja na osnovi nekaj vklesanih fragmentov, kakshno »bashchansko plocho« pa jim je itak moral odkriti in pokazati slovenski shkof. Trdno stoje le izprichana in dokazljiva dejstva, da so vechino dezhel, ki danes sodijo pod Hrvashko, na zachetku »pisane zgodovine« okupirali in si jih podredili Madzhari. Vse odtlej pa do konca prve svetovne vojne je ostalo tako. Madzhari so si uzurpirali vso oblast. Kot podlozhnikom so Hrvatom ustanovili madzharsko shkofijo v Zagrebu, kar pove svetnik, ki mu je
stolnica posvechena: madzharski kralj Shtefan. Niti domachega imena za guvernerja jim niso dovolili (verjetno si ga niso znali izbrati), zato so jim do konca zapovedovali bani (!). »Sabor« pa je itak najbolj obichajna stvar — pri nas ga je imela vedno vsaka vas ... »Hrvashko« ime je bilo omejeno na eno samo majhno pokrajino. Vechina dezhel pa je imela drugo ime in svojo upravo. Dalmacija ves chas sploh neko chisto posebno, kolikor ni bila podrejena slovenskim dezhelam. Kolikor bolj se sprehajamo skozi zgodovinsko dogajanje na tem obmochju, bolj tonemo v vsakovrstne igre Madzharov, Srbov, Hrvatov in manipulacije Habsburzhanov, da bi iz vsega tega prek personalne unije potegnili zase najvechjo korist. Izprichane grdobije, ki so se s strani ondotnih domorodcev dogajale nashim kranjskim in shtajerskim vojshchakom, vitezom in poveljnikom, ki so morali v okviru »vojnih krajin« varovati jugovzhodno mejo na Sotli in Kolpi, pa tudi same dovolj glasno vpijejo o »drzhavnopravni« integriteti tamkajshnjega okolja. Che na osnovi razvidnega dejstva, da je bil Habsburzhan legitimni (domachi) vladar Slovencev, kot madzharski okupator pa tudi vladar Hrvatov, potegnemo kak sklep, je edini mogoch ta, da smo bili Slovenci vladarji Hrvatom — in je to tudi vse, kar ostane od glorificiranega hrvashkega »drzhavnega prava«, ko z optiko objektivnih dejstev osvetlimo razkoshne privide, naslikane z oljem na cunje. A na to fantazijsko zadevo so si slovenski politichni ignoranti upali postavljali usodo slovenske pradavne subjektivitete in drzhavotvornosti — ki so ju hkrati perfidno shenkavali »Nemcem« in »Avstrijcem«, zlasti z vcepljanjem priselitvenih izmishljij, s chimer so svoje rojake delali tujce v lastni domovini in drzhavi, iz suverena hlapca. Ko chlovek prebira literaturo, ki opisuje dogajanje na za nas relevantnih obmochjih proti koncu habsburshke dobe, se soocha s frapantno pojmovno in miselno zmedo takrat odlochujochih ljudi. Dejansko chloveka shokira totalna ignoranca in hkratna zaslepljenost z nekimi vizijami, ki so bile totalno v opreki z zdravo pametjo in seveda tudi z resnichnim stanjem stvari. Je sicer res, da je po bitki vsak lahko general, a v tem konkretnem primeru gre za to, da so ljudje mirne dushe briskirali tudi njim zhe tedaj jasno razvidna dejstva. Hlapchevanje vabljivim, a she bolj varljivim jugoslovanarskim sirenam, izdatno podprto s strani visokega klera, je zalotilo Slovence ob kolapsu imperija, kljub popolnoma potolchenim italijanskim napadalcem, nemochne in brez vsakega drzhavotvornega koncepta. Kaj so si mislili Wilson in njegovi po pogovoru s »knezoshkofom«, si je komaj mogoche predstavljati. Bilo bi pa vsekakor pouchno prebrati ... Ostane, da so si Chehi z Masarykom, ki je zhe dolga leta prej intenzivno deloval med zavezniki, pridobili podse tudi podobno »zaspane« Slovake, Slovenci pa smo po zaslugi domachih ignorantov in prodancev chez noch izgubili vsaj polovico nacionalnega ozemlja, prav toliko ljudi in vsaj dve tretjini nacionalnega bogastva. A ko bi si navlekli za vrat le to strahotno izgubo! Hkrati so nas ti nashi kalini porinili pod knuto okolja, ki nas je stoletja dolgo neusmiljeno tolklo pod firmo »turshki vpadi«. Na milost in nemilost so nas prepustili okolju, ki so mu »Srebrenice« obichajen postopek. Nobenega dvoma ni, da gre tudi krivdo za razmah revolucionarnega divjanja in poshastne morije med drugo svetovno vojno in po njej prav tako pripisati nashi »jugoslovanski opciji« leta 1918. Nikoli poprej se namrech kaj takega
v nashem okolju ni dogajalo — jasno, saj nikoli dotlej nismo odprli svoje jugovzhodne meje ondod uveljavljenim maniram.
Bo drzhalo, da je po katastrofalnem bolechem izkupichku »projekta« za vse udelezhene in po njegovem totalnem sesutju prishel chas, da se vzame »pamet v roke« in se neha tlachiti skupaj nezdruzhljivo.
Kar se tiche nas, Slovencev, glavnih »krivcev« za slavno habsburshko imperialno epopejo, pa bi bil chas, da premislimo, kaj nam pove za ravnanje v prihodnje preteklost, ki naj jo konchno pogledamo skozi prizmo objektivnosti. Slika skozi to prizmo namrech pripoveduje, da slovenska drzhavnost ni fantazma oz. neupravicheni dobitek od vcheraj, marvech da je vsaj toliko stara in utemeljena, kot je avstrijska — s tem, da je nasha v kamen zapisana od pradavnine, ko nikjer ni bilo she nobenega Avstrijca, kaj shele Nemca, avstrijsko so pa Avstriji dodelili moderni paragrafi — ter da ene ni brez druge, kakor je tudi knezhji kamen last nas vseh, in bi ga razumna oblast na Dunaju nemudoma zahtevala, in ga postavila v svojo chast in ponos v prestolnici, ki je tako slovenska kot avstrijska. Ker pa je she vedno — in, kot kazhe, vedno bolj — v zraku smer Balkan, ni odvech spomniti, da se ni modro ozirati na muhe enodnevnice, kar floskule o slovenski izvedenosti glede Balkana pach so. So to in nich drugega. Kar pa je tu tisoche let, in nas je skozi zgodovino dolochalo, je meja na Kolpi in Sotli. Te meje si nihche ni izmislil. Tu je od zachetkov. So jo pa nashi predniki mnogokrat morali braniti v krvavih bojih, che so hoteli prezhiveti. Vsakokrat, kadar je Balkan pljusknil prek te meje, je na Slovenskem kri tekla v potokih.
Da se je habsburshka dinastija vedno zavedala, odkod njena legitimiteta, po svoje pove tudi ta segment dekoracije poglavja o Koroshki v katalogu dunajske svetovne razstave ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jozhefa I.
(Ni brezpomena, da je tudi she zhivi prestolonaslednik to potrdil v osebnem pogovoru, ko je na vprashanje, kako to, da tega niso razglashali, pojasnil, da se druzhinsko srebrnino najbolj uchinkovito varuje, che se je ne razkazuje in se z njo ne postavlja ... Neke svoje pripombe k tej izjavi tukaj ne bom citiral...)
26. 2. 2006
* marca 2009 je V. Inzko prevzel naloge visokega predstavnika mednarodne skupnosti v BiH; op. avt.)
Andrej Lenarchich
SLOVENSKA DRZHAVNOST NI SHELE OD LETA 1991
(Odprto pismo ob pogovoru premierja Boruta Pahorja in metropolita Antona Stresa na TVS v oddaji Sveto in svet dne 8. decembra 2010)
V pogovoru, ki je bil javnosti posredovan na veliki krshchanski praznik Marijinega brezmadezhnega spochetja (zakaj tega nadshkof in metropolit ni posebej omenil — vsaj takrat, ko je govoril o druzhini?), je bil poseben poudarek namenjen odnosu Slovencev do svoje drzhave. Sogovornika sta veliko povedala o pomanjkanju enotnosti, kadar gre za drzhavne zadeve, metropolit je izpostavil razliko med politikom, chigar prioriteta so kratkorochni interesi, in drzhavnikom, ki vidi dlje in je pripravljen zhrtvovati tudi trenutni lastni politichni uspeh, kadar to zahtevajo dolgorochni drzhavni interesi. O razdvojenosti, neenotnosti slovenskih ljudi govorijo tudi izsledki raziskav v tujini (metropolit je omenil Madzharsko in Avstrijo), ki umeshchajo Slovenijo med najbolj polarizirane drzhave. Seveda je tekla beseda tudi o mochno izrazheni slovenski posebnosti, da se probleme najraje prevracha na drzhavo, chesh naj drzhava uredi, kot da bi manjkala zavest, da drzhava ni nekaj tam zunaj, zgoraj, marvech da smo drzhava vsi in smo zanjo tudi odgovorni. Premier je opozoril na pomanjkanje smisla za drzhavne praznike in zlasti na pomen drzhavnih simbolov ter hkrati povedal, da smo samostojno drzhavo dobili shele pred dvema desetletjema in da Slovenci nimamo drzhavne tradicije kot npr. Chehi ali Poljaki in celo Estonci (pri tem se je skliceval na svoj nedavni obisk v Estoniji).
Vse povedano kliche po komentarju.
O zapazhanjih obeh sogovornikov ni spora. Odsotnost drzhavotvornega premisleka ni le problem shiroke javnosti, marvech — in to je tragichno — samega vrha politike, ki odlocha. Aktualna tukajshnja drzhavotvorna misel namrech izhaja iz predpostavk, ki so ali napachne ali izkrivljene. Vzorci, znotraj katerih se giblje slovenska drzhavotvorna misel, so pach umetni in vechinoma nimajo nobene zveze z dejanskim stanjem. Na kratko bi bilo mogoche rechi, da slovenska politika zhivi v utvari, da se je slovenska drzhavnost prichela leta 1991. To se razkriva v razpolozhenju in ravnanju ljudi.
Ljudstvo, ki nima lastne drzhavnosti, torej je berach in siromak na tem podrochju, z veseljem sprejme, kar koli se mu ponudi — celo okupatorja, che se le najde kdo, ki premore strukturo, zmozhno reshevanja problemov, ki jih na zasebni in skupinski ravni ni mogoche reshiti. Kdor pa ima lastno drzhavo zhe stoletja in je v ljudstvu ta (samo)zavest trdno zasidrana, sprejme vsako drugo drzhavnost kot macheho — kaj shele okupatorjevo. Slovencem, ki s(m)o vso znano zgodovino zhiveli v svojih lastnih dezhelah/drzhavah, so bile te drzhavne/upravne strukture
domache in so pomenile temeljno identiteto, ki she danes obstaja, chetudi proces pozabljanja in odtujevanja traja zhe stoletje. She vedno s(m)o v dokajshnji meri najprej Primorci, Kranjci, Koroshci, Shtajerci itd.
Obdobje nacionalizmov in imperializmov devetnajstega stoletja, ki so odmevali she vse dvajseto, je bilo do Slovencev kruto. Slovenske pradavne dezhele/drzhave so postale predmet shovinistichnega prevzema s strani nemshtva, na kar Slovenci nis(m)o odgovorili ustrezno. Namesto da bi se uchinkovito borili za svoje mesto pri upravljanju drzhave, tj. svojih dezhel, smo se s pomochjo Cerkve umikali na podrochje religije, etnije, kulture in folklore, drzhavni posli pa so vse bolj postajali domena tujih uradnikov. Zadevo s(m)o katastrofalno zaokrozhili tako, da so se narodni voditelji (brez mandata) od nashe drzhavnosti poslovili in Slovence prepustili usodi: t. i. »narodna reshitev« leta 1918 je dejansko bila slovo od nashih dezhel/drzhav, ki se je manifestiralo z dobesednim razchetverjenjem. Iz narodne skupnosti, ki je zhivela v svojih lastnih drzhavah, smo chez noch postali ogrozhena manjshina v shtirih tujih drzhavah in lastno drzhavnost smo »pustili lezhati ob cesti«.
Da smo lastno drzhavnost Slovenci imeli in da smo se je zavedali, se je odrazhalo in se odrazha prav v tistem, kar sta ugotavljala sogovornika na TV: razdeljenost, pomanjkanje enotnosti, infantilno gledanje, da je drzhava nekje tam zgoraj, nekaj tujega, klavrn odnos do drzhavnih praznikov in ignorantstvo do simbolov. Imeli smo lastno drzhavnost. Seveda. In jo imamo, saj drzhavnosti ni mogoche ukiniti — lahko jo le ignorirash. Da pa zhivi bolj ali manj pritajeno, bolj ali manj globoko v (pod)zavesti, jasno kazheta prav omenjeni odnos in razpolozhenje ljudi. Ker imamo v zavesti to svojo pradavno lastno drzhavnost, nam komaj dve desetletji trajajochi nadomestki in izmishljije ne morejo pomeniti kaj dosti. Zato preslikavamo svoj odnos do vsiljenih juzhnoslovanskih drzhavnostnih tujkov — celo do okupatorjev — na lastno slovensko drzhavo, ker nam jo na silo ponujajo kot novum, ne pa kot vrnitev nechesa zhe davno obstojechega in zaradi krutih okolishchin (ter prav gotovo v veliki meri tudi zaradi nesposobnosti in nekompetentnosti t. i. voditeljev) skoraj izgubljenega. Zato se do nje tako vedemo. Zato ne sposhtujemo drzhavnih simbolov, saj so vendar izmishljeni. Nashe lastne, izvirne pa nam odrekajo. Ne bo zadovoljen s ponaredki, kdor ve, da so originali njegova last. Seveda je popoln nesmisel prichakovati in zhe kar zlochin je terjati narodno enotnost na izmishljenih podlagah.
Slovenski katolishki metropolit je — morebiti prav zaradi katolishkega praznika Matere — zelo odlochno izpostavil druzhino kot temelj moralnega in zavestnega oblikovanja chloveka kot osebe. To je prav in logichno. Druzhine si ljudje niso izmislili. Druzhina se je izoblikovala in je obstala zato, ker je oblika sozhitja, ki je sposobno prezhivetja, in katerega uchinki so druzhbeno koristni, pravzaprav nujni: chloveka nauchijo pripadnosti, tolerance, zdrave tekmovalnosti in solidarnosti. Zaradi tega obstaja druzhina in zato so mochne tiste druzhbe, ki imajo svojo podlago v zdravih druzhinskih skupnostih (katere koli oblike — da bo prvi minister pomirjen!).
Zelo podobno je z drzhavo. Tudi drzhave si ljudje niso izmislili. Ni nikogarshnja kaprica. Nastala je iz naravnih danosti in potreb. Tista, ki je zrasla v polnem soglasju tako z materialnimi okolishchinami kot z duhovnimi razsezhnostmi/ potrebami bivanja drzhavljanov, je pach obstala in ostala, sama ali v taki ali drugachni shirshi, naddrzhavni povezavi. V zavesti jo nosijo njeni prebivalci, tudi che za daljshi ali krajshi chas nastopijo drugachne okolishchine. Govor je o izvirni drzhavnosti, o drzhavnosti npr. slovenskih dezhel, ki obstaja od zachetkov dokumentirane zgodovine in ki je temelj druzhbene identitete njih prebivalcev. Kdor hoche vzpostaviti narodovo enotnost, solidarnost pri spopadanju s problemi moderne dobe, kdor zahteva sposhtovanje lastne drzhave in nje simbolov, mora ljudem najprej vrniti to njihovo domovanje. Vrniti mora v ustavnopravno strukturo drzhave Slovenije njene dezhele, katerih drzhavna subjektiviteta nikoli ni izginila, katerih teritorij in drzhavne meje she vedno obstajajo — tudi in she zlasti na jugu, kjer je nastal problem prav zaradi pomanjkanja slovenske drzhavne (samo)zavesti. Zahteve Evropske unije po regionalizaciji izvirajo iz te evropske tradicije suverenih dezhel/drzhav, kakor so slovenske, mi pa jih ignoriramo. Ne le zaradi slovenskih drzhavnih interesov in zaradi zdravega sozhitja in razvoja znotraj drzhave Slovenije, tudi zaradi zahtev Evropske unije moramo vrniti dezhele v nasho drzhavno strukturo. Njihovo ozemlje in meje so znane in zaznamovane na terenu, ne le v zavesti prebivalcev. In kakor bi na ta nachin izginili vzroki neenotnosti, nedrzhavotvornosti, netolerance in zapiranja v lastne ozke interese (zaradi obchutka ogrozhenosti), bi se hkrati tudi sama po sebi pojavila prava izhodishcha za razreshitev neutemeljenega spora o t. i. juzhni meji, ki ga ni in ga ne bi smelo biti, saj so slovenske dezhele, ki so mejile na teritorij juzhne sosede, imele s tem teritorijem vedno jasno dolocheno in trdno meddrzhavno mejo. Seveda se je mogoche o vsaki meji dogovarjati; o nekaterih spremembah drzhavnih meja slovenskih dezhel proti zahodni, severni in vzhodni sosedi so bili v okviru juzhnoslovanske drzhave sklenjeni zavezujochi sporazumi, na jugu, kjer je znotraj in v chasu obstoja juzhnoslovanske drzhave nastala danashnja Republika Hrvashka, pa omenjene in obstojeche drzhavne meje doslej nihche ni obravnaval, in tako ta meja ni dolochena, kar pove tudi podpisani in ratificirani meddrzhavni Sporazum o arbitrazhi, s katerim je dolocheno, da bo o tej meji odlochil arbitrazhni tribunal. Ta mora odlochati v okviru pravil in nachel internacionalnega prava — mora torej uposhtevati mednarodnopravno relevantna dejstva, to pa je v prvi vrsti prav tu omenjena meddrzhavna meja slovenskih dezhel/drzhav.
Prepoznanje dejanskega stanja glede slovenske drzhavnosti, slovo od nepotrebnih surogatov in izmishljij je torej pravi odgovor na vprashanja in dileme, ki sta jih v pogovoru izpostavila sogovornika na slovenski nacionalni televiziji. In ne le to. Na ta nachin je tudi pot do normalne in mednarodnopravno korektne (raz)reshitve vprashanja nashe »juzhne meje« bolj zanesljiva in zlozhnejsha.
(Ljubljana, 12. 12. 2010)
Iz zgodovinskega spomina
Lucjan Vuga
VENETI V TROJI
(XII)
DODATEK
Morda bo koga od bralcev zanimalo, kako sem se lotil preuchevanja slovenske prazgodovine. Ker sem za knjizhno izdajo to popisal v zapisu o mojem sodelovanju s pokojnim prof. Radivojem Peshichem, jezikoslovcem (Zhivot je jubav [o vinchanskompismu], Beograd, 2002), se mi zdi smotrno to ponatisniti.
V svojih zgodnjih shtudentskih letih, verjetno je to bilo leta 1958, sem odkril v antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani knjigo, ki na pogled ni bila nich kaj »ugledna«, platnice iz mehkega, tankega kartona, zhe nekoliko obledele in od starosti zdelane, papir grob, strani she nerazrezane; kot je bilo takrat pogosto v navadi, knjiga ni bila obrezana, torej je pred menoj ni she nihche prebral. Naslov: Giuseppe Sergi, Le prime e le piu antiche civilta, Torino, 1926. Toda izkushnje so me izuchile, da ne gre zaupati zunanjemu videzu stvari, pomembna je vsebina! In prav ta me je presenetila in dobesedno pretresla. Sergi namrech pishe in podrobno utemeljuje, da je latinshchina nastala s spojitvijo praslovanshchine in jezika staroselcev (Mediterancev) na tleh Italije in da ni bila prinesena od drugod! Chesa takega v sholi nisem slishal niti kot hipotezo. Najprej sem se preprichal v enciklopedijah, kdo je Sregi, in odkril, da gre za zelo plodnega univerzitetnega profesorja zgodovine, antropologije in lingvistike, ki je bil kot mladenich z Garibaldijem med slovitim izkrcanjem na Siciliji, od koder se je zachelo zedinjenje Italije. Ko sem knjigo na dushek prebral, se je zachelo moje dolgoletno zbiranje podatkov, listin in knjig o tej stvari. Obenem sem presenechen in zaprepaden spoznal, da »javnost« ni naklonjena tovrstnim raziskavam, da jih ne le odklanja, ampak jih celo obsoja; seveda pod »javnost« mislim sredstva javnega obveshchanja, uradno znanost in njene revije ter ne nazadnje politiko. Prav glede vloge politike pri tej cenzuri se mi zdi potrebno povedati svoje mnenje, ki se mi je izoblikovalo v dolgih desetletjih in se mi potrjuje vse do danes: da so pravi cenzorji bili profesorji (vseh politichnih barv!) na univerzi, ne pa, kot se obichajno misli in dolzhi, politiki, cheprav so seveda oboji delali z roko v roki. Vechkrat sem poskushal kaj objaviti, vendar so me zavrachali. Kot primer naj navedem mnenje (kasnejshega dr. zgodovine) Pershicha, pisano in podpisano lastnorochno, vendar je tudi to pismo brez datuma in na ovojnici (kakshno nakljuchje!) znamka ni zhigosana, vendar ocenjujem, da je iz konca aprila ali zachetka maja 1983:
»Sposhtovani tovarish Vuga,
dovolite, da se najprej predstavim: Janez Pershich. Urednishtvo Nashih razgledov me je prosilo, naj stopim v stik z Vami glede Vashega chlanka, ki ste jim ga poslali. Po moji krivdi je chlanek potem vech mesecev lezhal pri meni, ker sem imel premalo chasa, da bi se mu posvetil. Nekako od meseca julija dalje bom imel vech chasa (sedaj namrech konchujem doktorsko disertacijo) in se bom z veseljem posvetil tudi problemom, ki jih v chlanku obravnavate. Seveda bi Vas zhe vnaprej opozoril, da je elementov, glede na katere bi se moglo sklepati na prisotnost Slovanov na Balkanskem polotoku pred 6. stoletjem, premalo za razvitje kakrshnekoli resnejshe teze. Tudi raziskovalne metode prof. Sergija so v luchi sodobne arheoloshke in antropoloshke znanosti postale nekoliko vprashljive; vsekakor jih ne moremo jemati kot stoodstotno tochne. Kljub temu sem mnenja, da bi Vash chlanek bil primeren za objavo, cheprav z dolochenimi korekturami.
Za razliko od abotnih ignorantov tipa Stiplovshek Vi izkazujete dobro poznavanje problematike in neujedljiv pristop, s tem pa tudi sposobnost za nevsiljivo komuniciranje z ljudmi, ki kot na primer jaz ne delijo z Vami nekaterih mnenj. Janez Pershich«
Chlanek, ki ga omenja dr. Pershich, sem bil poslal urednishtvu Nashih razgledov (ki je tisti chas »slovelo« kot odprto in svobodomiselno) v zachetku leta 1983; ker ni bilo odgovora nanj, sem po telefonu poklical urednika, ki se je mencaje izgovarjal, da se mu je chlanek zalozhil. Po tistem sem mu pisal:
»Urednishtvo Nashih razgledov Tovarish Capuder! 17. 03. 1983
Poshiljam Vam kopijo chlanka, o katerem sva danes govorila po telefonu. Kot sem zhe povedal, so nekatera vprashanja v nashem — slovenskem zgodovinopisju, ki povprechnega bralca motijo in prav klichejo po javnem pojasnjevanju. Tu sem nakazal le nekatera in doslej mi zgodovinarji v privatnem razgovoru niso znali zadovoljivo odgovoriti.
Povedal sem tudi, da je odgovorni urednik Nedeljskega dnevnika zavrnil objavo teh mojih javnih vprashanj (poslal sem mu jih zhe 10. novembra 1982), chesh, da sedanji trenutek ni primeren za take razprave, ki dishijo po nacionalizmu (?!!), in da je bilo o tem zhe itak vse povedano; che pa zhelim she kakshno pojasnilo, da mi bo osebno odgovoril nek kvalificiran univerzitetni delavec. Ti razlogi in predlog razreshitve zame niso resni, ker so odprta vprashanja v takih publikacijah, ki so javne, celo sluzhijo kot uchila, in ne moremo in ne smemo pushchati zmede, che jo zaznamo.
Spricho vsega tega Vas, tovarish urednik prosim, da mi pomagate, da javno postavim svojo proshnjo za pojasnilo tistega, chesar Zgodovina Slovencev ni natanchno opredelila.
Zahvaljujem se Vam za pomoch in Vas tovarishko pozdravljam! Lucijan Vuga«
Od nobenega univerzitetnega delavca nisem dobil pojasnil in tudi chlanek ni bil nikoli objavljen, cheprav sem she enkrat poskusil, ker so se na urednishtvu sprenevedali: »24. 10. 1983
Urednishtvo Nashih razgledov Ljubljana, Dom SPIT, Titova 35 Sposhtovani tovarish Kalishnik!
Ko sva spet govorila po telefonu, sem Vam obljubil fotokopijo mojega zagatnega chlanka; istochasno sem se domislil, da verjetno pomishljate, che imam prav, in zakaj, da tako trmasto vztrajam za objavo. Vprashanja, ki sem jih zastavil v chlanku, so she vedno aktualna. Ne nazadnje pa se mi le zdi zanimivo, zakaj taka usoda tem vprashanjem. Razumeti morate, da si kot nezgodovinar nabiram znanje s tega podrochja pri priznanih strokovnjakih, in da si zato zhelim, da se povsod, kjer so v zgodovini nejasnosti, to nedvoumno napishe. Preprichal pa sem se, da so prav taka mesta predmet shpekulacij in nasilja tudi pri nas. Veliko manj bi bilo »romantiziranja« zgodovine ali pa dushenja ustvarjalnega iskanja, che bi storili tako, kot pravim.
Prosim Vas, tovarish Kalishnik, da mi pomagate javno postaviti vsaj teh nekaj vprashanj, ki sem jih v chlanku zastavil. S sposhtovanjem! Lucijan Vuga«
Na to moje pismo nisem dobil odgovora kljub temu, da je dr. Pershich, ki ga je isto urednishtvo prosilo za mnenje, menil, da je chlanek primeren za objavo. Morda bo (zagotovo delno) pojasnila nemaren odnos slovenske univerzitetne sfere do tega vprashanja javna izjava akademika Franceta Bezlaja, ki je bila objavljena v Delu 30. oktobra 1985 v jeku hudih polemik in obrachunavanj z Matejem Borom:
»Podpisani France Bezlaj izjavljam, da se ne morem strinjati z izvajanji o Venetih in venetshchini Mateja Bora in dr. Jozhka Shavlija, cheprav me oba vechkrat citirata in se celo sklicujeta name. Ako bi njuno mnenje dozorelo tako dalech, da bi ga sprejela za objavo katera koli resna domacha ali tuja strokovna revija, bi bil pripravljen resno polemizirati z obema. Dokler pa se izogibata takshnemu v znanosti edino normalnemu postopku, ne chutim potrebe, da bi svoj chas in svoje mochi troshil za primitiven diletantizem. France Bezlaj«
Cheprav ni res, da sta se omenjena izogibala objavi v kateremkoli strokovnem glasilu, in to podtikanje gre zameriti uglednemu zgodovinarju Bezlaju, je pa res, da o objavah odlochajo uredniki in she kdo od zunaj, ki ima vpliv na urednishko politiko. Kar zbode v ochi v tej izjavi, je naslednje: da je pogoj za resno obravnavo objava v resnih revijah. Ker pa je to bil zacharani krog, ki ga v takratnih (ali le takratnih?) okolishchinah ni bilo mogoche razkleniti, bi bilo izredno zanimivo
slishati mnenja tudi nashih uglednih profesorjev in akademikov sedaj, ko so bile objavljene debele knjige in predstavljeni referati na vrsti mednarodnih konferenc o teoriji kontinuitete (TK) — o njej vech kasneje — nazadnje na 14. kongresu Mednarodnega zdruzhenja prazgodovinskih in predzgodovinskih znanosti v Liegeu (Belgija), septembra 2001.
Konchno mi je uspelo najti naklonjenega urednika takratnega tednika Teleks Staneta Trbovca, da mi je v primerno prirejeni obliki objavil 1. avgusta 1985 kar na treh gosto tiskanih straneh chlanek, s katerim sem zaman poizkushal srecho pri drugih chasopisih, pod naslovom: Dedich sem — namesto recenzije. Izrabil sem namrech izid knjige Antona Berlota in Ivana Rebca So bili Etrushchani Slovani? iz leta 1984.
Kakshno nakljuchje! Prav istega dne je visokonakladno Delo zachelo objavljati feljton Mateja Bora Jezik, ki govori tudi danashnjemu Slovencu, ki je po obsegu in odmevnosti dalech zasenchil moj veliko skromnejshi chlanek v reviji Teleks s skromnejsho naklado. Zato se je celotna dolgotrajna polemika odvijala (pretezhno, vendar ne le tam) na straneh Dela in (skoraj v celoti, cheprav so se na obeh straneh vkljuchevali tudi drugi) z Matejem Borom. Padali so nizki udarci in potekala je umazana igra, v kateri so uradno zmagali nasprotniki »venetologov«; tak vzdevek so pritaknili vsem, ki so pomishljali, ali je dovolj argumentov za trditev, da so se Slovani priselili na Balkanski polotok iz zakarpatskih mochvirij shele v srednjem veku.
Cheprav bi bilo zanimivo razkriti she marsikaj iz tiste polemike, ki je bila prej obrachun z Matejem Borom in njegovimi somishljeniki kot kaj drugega, je med drugim zanimivo, da v chasopisih nisem prishel do besede, cheprav sem poslal tudi svoje prispevke (!); to sem poskusil tudi she kasneje, ko sem urednishtvu Dela poslal prispevek »Venetovanju«pod rob, ki sem ga zachel z naslednjim stavkom: »V zadnjih desetih letih sem vsaj trikrat poslal Delu svoje pripombe ob polemikah v zvezi z »Veneti«, toda vselej je urednishtvo objavo zavrnilo, chesh da je »s polemiko zakljuchilo« ali pa celo brez obrazlozhitve ...«. Zelo verjetno je to zbodlo urednike Dela, da mojih prispevkov niso objavljali.
Ne bom se zadrzheval na tistih dogajanjih, ker bi rad osvetlil moje odnose s prof. Radivojem Peshichem. Ne spomnim se natanchno, toda mislim, da je chlanek o njem izshel v beograjski reviji Galaksija; tja sem pisal, a tega chlanka in kopije mojega pisma nimam ohranjenega, hranim pa pismo, s katerim mi je dr. Peshich odgovoril:
»Beograd, 12 maja 1987 Poshtovani druzhe Vuga,
prochitao sam Vashe pismo koje ste uputili Galaksiji. Drago mi je da se interesujete o civilizaciji Etruraca, odnosno Rasena. Od juche je beogradska Borba pochela objavljivati u nastavcima delove moje rasprave Poreklo etrurskogpisma. Iz ovih priloga se mozhete blizhe upoznati s izvesnim chinjenicama koje su na osnovu mojih dugogodishnjih istrazhivanja od vazhnosti za sagledavanje prave
istorije ove civilizacije. Rekonstrukcija istorije te civilizacije zahteva komparativno istrazhivanje i ostalih koje su joj prethodile, koje su je nasledile ili se razvijale uporedno sa njom. Taj posao je i dugotrajan i veoma slozhen. Uz to nailazi na otpor iz poznatih pobuda kako u inostranstvu tako i kod nas. Kao da su ljudi srechniji da zhive u zabludi. Ovo shto chete naichi u Borbi je samo prvi korak u razsvetljavanju etrurskog, odnosno rashenskog pisma i jezika. Stojim na stanovishtu da se tekstovi jedne civilizacije ne mogu chitati ako se ne poznaje pismo. Stoga sam poshao najpre od porekla pisma. Nakon toga che uslediti i ostalo.
Radovi Rebeca, Berlota i Bora su mi poznati. Mozhda ste i sami pratili na kakav su prijem naishli u jednom delu nashe nauke koja josh uvek stoji u mestu. Ovi pisci nisu mogli odjednom da rasvetle svestrano etrursku civilizaciju, pogotovu njen jezik, ali njihov napor zasluzhuje svaku pazhnju i poshtovanje. To je bar moje mishljenje.
Eto, ja sam Vam dao nekoliko informacija koje su Vas mozhda interesovale. Shto
se tiche predavanja, izvolite me izvestiti gde ste mislili da bude i pod kojim
uslovima, odnosno u koje vreme, pa bih ja, eventualno Vash predlog i prihvatio u
zavisnosti od mojih obaveza.
Zahvaljujem na pazhnji i toplo Vas pozdravljam,
Prof. dr. Radivoje Peshich.«
In res je Borba zachela maja 1987 objavljati njegov obsezhni feljton Tragom vinchanske kulture: Da li je ovaj lokalitet, u davnojproshlosti, bio centar svjetske pismenosti?, ki je imel velik odmev v drugih delih Jugoslavije, v Sloveniji pa je ostal skoraj neopazhen; to gre pripisati blokadi slovenskih medijev in/ali neskrbnemu spremljanju chasopisja iz drugih takratnih republik SFRJ.
Kot je razvidno iz Peshichevega pisma, sem ga prosil, ali bi bil pripravljen o svoji teoriji predavati v Sloveniji. Po njegovem nachelnem pristanku sem se lotil priprav, se dogovoril za prostor, kritje stroshkov njegovega potovanja in bivanja, ter razposhiljanja vabil, seznanjanja novinarjev itd.
Vendar se mi je zdelo potrebno predvsem zagotoviti na njegovem predavanju prisotnost Bora, Berlota, Shavlija in patra Tomazhicha. Zato sem o objavah dr. Peshicha v Borbi govoril z Matejem Borom, kot je razvidno iz pisma, ki sem mu ga poslal:
»22. 5. 1987
Sposhtovani tovarish Bor!
Kot sva se danes dogovorila po telefonu, Vam poshiljam fotokopije chlankov dr. Peshicha, zraven pa she tisti chlanek, ki je izshel v Teleksu istochasno z Vashim prvim podlistkom v Delu. Ta moj chlanek ima zanimivo usodo; vech kot dve leti ga ni hotel nihche objaviti. Sprva je lezhal kakshno leto pri Nashih razgledih in nihche ni rekel jasno, da ga ne bodo objavili, le mencali so. Konchno so povprashali za strokovno mnenje zgodovinarja Pershicha, ki mi je pisal, da je stvar
zanimiva, vendar shpekulativna in se je ne more resno strokovno lotiti, ker ravno pripravlja doktorsko disertacijo in nima chasa. Nato sem to ponudil ljubljanskemu Dnevniku, kjer so se prav tako sprenevedali, dokler ni spis lezhal nekaj mesecev pri Teleksu, in shele, ko se je pojavil novi urednik, me je poklical in mi rekel, da bo ta moj prispevek iz predhodnikove zapushchine objavil. Da ne boste mislili, da je kakshna bolestnost vzrok tega mojega vztrajnega prizadevanja, da bi mi objavili — moram rechi, da sem se prav prijetno zabaval, spoznavajoch mnoge nachine spretnega izmikanja objavi "spornih" tekstov. Vendar to ni bil namen tega mojega pisanja, zato mi oprostite.
Zhelel sem Vam ponoviti zheljo, da bi, ker je zhe tako naneslo, da je dr. Peshich le
strokovnjak, ki mu ni mogoche kar tako poceni oponesti nekompetentnosti,
skupaj z njim pripravili v Novi Gorici, pa morda she kje, predavanja o njegovih
odkritjih. O tem sem tu pri nas zhe govoril s primernimi ljudmi.
Zahvaljujem se Vam za dosedanjo prijaznost in rachunam tudi vnaprej na
naklonjenost!
Prisrchen pozdrav!
Lucijan Vuga«
Prejel sem prvi odgovor akademika Mateja Bora s poshtnim zhigom 25. junija 1987 iz Radovljice, vendar se mi je na zhalost ohranila le ovojnica, pismo se mi je nekam zalozhilo in ga doslej nisem mogel najti. Ker je medtem minilo zhe petnajst let, ne bom tvegal rekonstruirati vsebine. Vendar je dovolj zgovorno njegovo drugo pismo, na katero sam ni napisal datuma, je pa na poshtnem zhigu mogoche videti, da ga je zagotovo odposlal 12. avgusta 1987, verjetno iz Beograda, ker je v tej podrobnosti zhig nejasen, vendar to z veliko gotovostjo potrjuje drugi, manjshi zhig pravokotne oblike, na hrbtni strani ovojnice, z napisom: »Biblioteka doma sovetskoj kulturi, Belgrad, Ul. N. fronta, 33«. V pismu mi pishe:
»Sposhtovani tovarish Vuga,
prav lepa hvala za poslane kopije Peshicheve "nadaljevanke". Kasneje mi je poslal on sam she nekaj odzivov iz beograjskih in drugih chasopisov. Med njimi (Novosti, 16. junij 1987) se eden koncha takole: "Treba se nadati, da su u pitanju slabe nauchne komunikacije i nesporazum, a ne hajka na nauchnika (namrech dr. Peshicha, moja op.). Ako je za sramotu, dosta nam je bilo i dve poslednje afere: afera VIDASIL i nenauchni napad na Mateja Bora povodom njegovog nauchnog rada o Venetima — narodu vrlo srodnom sa Etrurcima."
Tisti vash chlanek izpred dveh let, ki je izshel po nakljuchju istochasno z mojo razpravo, sem prebral. Zelo zanimivo in prodorno razmishljanje. Morda bi bilo dobro, che bi napisali, po mozhnosti chim prej — kolikor zhe niste — svoje misli ob Peshichevem odkritju ali teoriji, ki povezuje izvor etrushchanskega pisma z Lepenskim Virom. Poshljite ga Knji%hevmm listom ali Teleksu. Glede Knji%hevnih listov, che poshljete tja, prosim, obvestite mene, da bom posredoval, che bo treba. Glede Teleksa pa obvestite urednico tega lista (oz. eno izmed njih) Mojco Vizjak-
Pavshich, ki je moja snaha. Trenutno je na shtudijskem dopustu, a ima vseeno stike s svojo "bazo". Njen naslov najdete (privatni) v telefonskem imeniku. Jaz ga trenutno nimam pri roki.
Zhe po telefonu sem Vam omenil, da pridem prav rad v Novo Gorico, ko bo stvar dozorela. Pomenek s krogom primorskih intelektualcev, ki so zhe od nekdaj — kot da res eksistira v nas jungovski nadosebni spomin — preprichani o istem kot midva, bi bil zame prav poduchen in tudi prijeten. Upam, da tudi zanje. Pravkar sem dobil z Dunaja od Ivana Tomazhicha (Glas Korotana) tipkopis nemshkega prevoda moje shtudije. Izshla naj bi skupaj s Shavlijevo she to leto (v knjizhni izdaji). Spricho tega, da se stvar internacionalizira tudi po zaslugi dr. Peshicha, bo morda koristno, che stvar izide tudi v enem vechjih jezikov. Kakshen bo odmev, si lahko predstavljate — posebno med Nemci. Lahko pa, da je nekatere zhe srechala pamet (z drugo besedo: vechja strpnost), ki dopushcha tudi drugim pravico, da jo uporabljajo, kot vedo in znajo.
Che dobite kakshne odzive — morda v italijanskih chasopisih — bi mi ustregli, ako mi poshljete kakshno kopijo. Tudi jaz bom dal kopirati, kar sem dobil, in prilozhim vse skupaj k temu pismu. Prisrchne pozdrave! Matej Bor
PS. Kasneje, ko dobim she kaj glasov o Peshichevi teoriji (odkritju), bom verjetno napisal tudi sam kakshno razmishljanje. Prav dobro pa bi bilo, che seznanite s polemiko in seveda Peshichevim delom nashe bralce tudi Vi.«
Po tej vzpodbudi Mateja Bora sem pripravil chlanek in ga ponudil Teleksu, ker sem pach pri njih naletel na razumevanje; izshel je 23. 7. 1987 pod naslovom Ali je kljuch do Etrushchanov v Vinchi? — Presenetljivo odkritje dr. Radivoja Peshicha, profesorja na Inshtitutu za orientalske shtudije v italijanskem Arezzu- Na dveh gosto tiskanih straneh, kolikor so mi v Teleksu dali na voljo, sem predstavil teorijo dr. Peshicha v luchi takratnega stanja znanosti v mednarodnem zgodovinopisju in paleolingvistiki.
In tako je prishel 13. oktober 1987, ko je dr. Peshich v polni dvorani Zavarovalne skupnosti Triglav v Novi Gorici (sponzorja sta bila she Kulturni dom v Novi Gorici in ISKRA DELTA-Izobrazhevalni center v Novi Gorici, kjer sem bil tachas na mestu vodje programov izobrazhevanja menadzherjev) predstavil svojo teorijo pod naslovom Nova odkritja o etrushchanskem chrkopisu. Prisostvovali so med drugimi tudi Matej Bor, Joshko Shavli, Zorko Jelichich (profesor v Kanadi) in Ivan Rebec, medtem ko pater Tomazhich ni mogel priti z Dunaja; vsi skupaj smo se zadrzhali na vecherji in se o marsichem pomenili. Predavanje je lepo odmevalo v javnosti. Ohranjenih imam tudi nekaj fotografij. Po tem dogodku mi je dr. Peshich poslal pismo:
»Beograd, 21. okt. 1987
Poshtovani druzhe Vuga,
i ovom prilikom zahvaljujem Vama, Vashem cenjenom direktoru i Domu kulture na izuzetno lepom i prijatnom prijemu koji ste mi priredili. Nadajmo se da su nashi slushaoci u Novoj Gorici neshto vishe saznali o putevima najnovijih istrazhivanja na podruchju nashe praistorije. Kao shto znate, ja sam se trudio u granicama svojih moguchnosti, ali je materija veoma opshirna i kompleksna da bi mogla biti potpunije obuhvachena u jednom predavanju pa makar ono trajalo onoliko koliko je nashe. Jedna drugarica iz radio Kopra trazhila mi je adresu i ponudila se sama da mi poshalje Primorski dnevnik i Delo. Ona je to ili zaboravila ili je zaturila negde moju adresu pa bih Vas molio da je podsetite da mi se javi. U medjuvremenu razgovarao sam sa drugovima iz Galaksije i isprichao im ideju o nashim projektima. Oni su spremni da se ukljuche u saradnju sa nama i Vashim kibernetskim centrom shto smatram veoma uputnim. Ukoliko Vi i Vash direktor josh ostajete pri tome, mogu im rechi da Vam se jave radi daljih razgovora. Shto se tiche Instituta za orijentalne studije u Milanu i Nauchne grupe koja radi na realizaciji Novog programa istrazhivanja etrurske civilizacije, mi Vam uvek stojimo na raspolaganju i josh sada mozhete smatrati da Vas ukljuchujemo u saradnju. O detaljima bismo se naknadno dogovorili.
Gospodin Rebec mi je dao svoju diskusiju koju je nameravao voditi na predavanju. Mishljenja sam da ne bismo smeli dozvoliti diletantska nadmetanja jer to bi shtetilo ugledu jugoslovenske etruskologije u celini. On, naime kazhe da sam ja doshao do svojih nauchnih rezultata na osnovu Berlotove metode. Pre svega Berlot nije izlozhio principe svoje metode. Celokupan njegov rad je bez neophodne nauchne aparature pa stoga se i ne mozhe ni sagledati njegov metod, ako ga uopshte ima. Ja ne bih zheleo polemisati oko toga. Cenim rad svih ljudi bez obzira na rezultate. Medjutim, govoriti o metodu je velika stvar, a neozbiljno je u nashim diskusijama insistirati na shirokoj primeni nekog metoda koji ne postoji.
O ovome Vam ne pishem zato shto bi me eventuelna javna primedba gospodina Rebeca mogla pogoditi. Ne. Ja samo zhelim da se nasha etruskologija, makar i skromna, ne predstavlja diletantski, jer ona to vishe nije. A sve to znachi da bismo morali strogo voditi rachuna o tome shta sve mozhe nanesti shtetu ugledu nashoj etruskologiji.
Uchinili biste mi veliku uslugu ukoliko biste slali ono shto se u Sloveniji objavljuje u vezi nasheg predmeta.
Ukoliko ostanete pri tome da se i Vash kibernetski centar ukljuchi u ova istrazhivanja zajedno sa Galaksijom, moje je mishljenje da mozhete stechi medjunarodnu reputaciju i na ovom podruchju nauke. A poshto sam kod Vas upoznao veoma mlade i nadarene ljude koji zdravorazumski gledaju na stvari, ja u to i verujem. Josh jednom srdachne pozdrave Vama i Vashem direktoru u ochekivanju Vashih novosti.
Srdachno Vash, Radivoje Peshich.«
Namrech, ob svojem predavanju v Novi Gorici si je dr. Peshich ogledal tudi osrednji Izobrazhevani center rachunalnishke industrije ISKRA DELTE, ki je bil izredno dobro opremljen z zelo zmogljivimi rachunalniki in nadvse sodobno zasnovan. Bil je navdushen in v pogovoru se je rodila zamisel, da bi lahko v njegovem sklopu zasnovali posebno informatishko podprto enoto za raziskovanje evropskih civilizacij. Na osnovi teh pogovorov je pripravil pisno zasnovo:
»CENTAR ZA ISTRAZHIVANJE EVROPSKIH CIVILIZACIJA Ovaj Centar bi se bavio istrazhivanjem onih civilizacija koje su nastajale i razvijale se na podruchju Evrope i Mediterana i to posebno u periodu do hrishchanske ere. Narochitu pazhnju Centar posvechuje sledechim oblastima:
1. Istrazhivanje i utvrdjivanje geografskih prostora prema nastanku i razvoju pojedinih civilizacija, njihova prethodna i dalja kretanja. S tim u vezi Centar bi radio na izradi geografske mape koja bi hronoloshki obuhvatila sve narode i plemena koja su uchestvovala u stvaranju evropskih civilizacija.
2	Geografija starih evropskih civilizacija bila bi povezana sa hronologijom veka trajanja pojedinih kultura i njihovih nosilaca.
3	Posebnu pazhnju Centar posvechuje razvoju religije i mitologije, arhitekture i umetnosti, kao i drushtveno-ekonomskom zhivotu, stvaranju vechih drushtvenih zajednica i drzhave.
4	Centar za istrazhivanje evropskih civilizacija smatra da je nastanak pisma i razvoj jezika od prevashodne vazhnosti za sagledavanje kljuchnih problema razvoja evropskih civilizacija u predistorijsko doba, pa prema tome ulazhe narochiti napor na istrazhivanju ove bashtine koju inache smatra nedovoljno istrazhenim i nedovoljno objektivno prikazanom u danashnjem prezentiranju praistorije.
5	Centar se oslanja na dosadashnju arheoloshku dokumentaciju koja che naknadno biti otkrivena, pa s tim u vezi uchestvuje u radu arheoloshkih ekipa i istrazhivanju tog materjala.
6	Centar vrshi kompjutersku obradu svih prikupljenih podataka, koristi i druge savremene metode za obradu materijala i utvrdjivanje njegove verodostojnosti.
7	Centar saradjuje sa svim zainteresovanim nauchnim institucijama, organizuje javne nauchne diskusije i savetovanja i svoje materijale objavljuje ili preko svog godishnjaka ili kroz drugu formu informisanja nauchne i shire javnosti.
8	U radu Centra angazhovani su iskljuchivo nauchni radnici iz pojedinih oblasti nauke kako iz zemlje tako i iz inostranstva.
9	Tokom 1988 Centar radi na realizaciji dva osnovna programa:
—	izrada geografske mape rasprostiranja plemena i naroda na podruchju Evrope i Mediterana u predistorijsko doba;
—	izrada hronologije doseljavanja, nastanka i trajanja pojedinih kultura, odnosno njihovih nosilaca.
10 Pored ovoga Centar radi i na manjim projektima koje utvrdjuje tokom godine u zavisnosti od interesovanja saradnika, pojedinih institucija i materijalnih moguchnosti.«
Po tem poslednjem srechanju sva se she slishala po telefonu. Vendar pa so se stvari, na zhalost, neugodno zasukale. ISKRA DELTA je zashla v ekonomske tezhave, ki so se kasneje konchale s stechajem; jaz sem bil prisiljen poiskati drugo sluzhbo v Ljubljani, nove zadolzhitve in obilica drugega dela sta me odtegnila od te zamisli, ki je v prvotno zamishljenem okolju ni bilo vech mogoche materializirati. Z dr. Peshichem sem se she enkrat osebno srechal (verjetno) na pomlad 1990, ko me je obiskal v spremstvu dr. Milenka Popovicha in neke gospe. Potem pa sem izgubil stik z njim.
Vendar sem bil she enkrat, cheprav kar nekaj let kasneje, na poseben nachin povezan z njegovim imenom. Pater Ivan Tomazhich mi je napisal naslednje pismo:
»Dunaj, 5. veliki traven 94 Sposhtovani gospod Vuga!
Po dolgem chasu se ponovno oglasham, saj ne pozabim Vashih prizadevanj in Vashega doprinosa za uveljavitev spozanja slovenskih zachetkov. S skupnimi mochmi smo mnogo dosegli in bomo she. V tem chasu se je marsikaj zgodilo. Tudi neprichakovana smrt Mateja Bora. Na srecho mi je nekaj mesecev prej poslal shtudijo o etrushchanskih napisih, ki jo prevajamo v angleshchino, da bi jo objavili v angleshki izdaji knjige Veneti nashi davni predniki. Vendar je izid knjige she negotov, dokler ne najdem nachina za distribucijo.
V chedadskem Domu objavljam zhe nekaj chasa chlanke za italijansko javnost. Che mi bo urednishtvo naklonjeno, bom nadaljeval celo leto. Vam poshiljam, kar je bilo do zdaj objavljeno.
Rad bi prishel v stik s prof. Radivojem Peshichem. Ker ste Vi leta 1987 organizirali z njim predavanje v Gorici, morda imate njegov naslov. V tem sluchaju Vas prosim, da mi ga poshljete.
Vedno sem Vam hvalezhen za vso podporo, ki ste nam jo dali s spodbujanjem ter z lastnim raziskovanjem in spisi.
Zhelim Vam mnogo uspehov in Vas najlepshe pozdravljam. Ivan Tomazhich«
Takrat she nisem vedel, da je dr. Radivoje Peshich preminil leta 1993. Patru Tomazhichu sem odgovoril:
»6. 5. 94
Sposhtovani gospod Tomazhich!
Z velikim zadovoljstvom sem prebral Vashe pismo, saj zvesto spremljam in po svojih mocheh prispevam k "venetski stvari", h kateri je veliko pripomogel pokojni Matej Bor; njegovo izgubo bomo tezhko pogreshali.
Zadnje naslove g. Peshicha imam izpred nekaj let; che se ne motim, sva se zadnjich srechala 1990, ko je prishel v Novo Gorico she z enim gospodom, katerega naslov sta mi dala, da bi ev. lazhje prishli v stik, ko je v Italiji, zato ga vzemite s pridrzhkom.
Prof. dr. Radivoje Peshich (op. L. V.: naslov tu izpushcham), dr. Milenko Popovich (op. L. V. : naslov tu izpushcham).
Trenutno se ukvarjam s preuchevanjem dela dr. G. K. Zipfa s Harvardske univerze, ki se je ukvarjal z relativno frekvenco glasov kot determinanto fonetichnih sprememb. V ta namen je sam analiziral (ali pa zbral analize drugih) vech jezikov, med njimi ni bilo slovenshchine, pach pa vrsta tudi slovanskih jezikov, med njimi "vendshchina", pri chemer ni preciziral, na kateri jezik pri tem meri — domnevam, da gre za Luzhishke Srbe. Jaz sem pa zbral vrednosti relativnih frekvenc glasov v slovenshchini iz literature, ki se ukvarja z informatiko. Domnevam, da je med vsemi jeziki s tega prostora na osnovi teh podatkov res velika sorodnost med slovenshchino in to "vendshchino ali luzhishko-srbshchino" na eni strani ter med slovenshchino in latinshchino na drugi strani (slednje se sklada s Sergijevim mnenjem, da je latinshchina nastala s sintezo protoslovanshchine in jezika staroselcev na Apeninskem polotoku).
O tem pripravljam tudi chlanek. Vesel bom vsakega Vashega sporochila, che pa se namerite kdaj na nash konec, ne odlashajte, da bi me obiskali. Sprejmite prisrchne pozdrave! Lucijan Vuga«
O teoriji kontinuitete (TK) in Peshichevi teoriji o »chrkopisu iz Vinche«
V drugi polovici devetdesetih letih dvajsetega stoletja je v mednarodnih strokovnih krogih vzbudila veliko pozornost teorija kontinuitete, ki uposhtevaje najnovejsha arheoloshka, zgodovinska, genetska, lingvistichna, etnoloshka in druga dognanja utemeljuje bistveno kontinuiteto poselitve evropskega prostora vse od neolitika in v dolochenem smislu celo od paleolitika naprej. S tem vzvezije treba uposhtevati migracije po zadnji ledeni dobi, ki pa so shle od juga proti severu, ne pa obratno!
Najvidnejshi predstavnik te shole zagovornikov teorije kontinuitete je Mario Alinei, dolgoletni profesor in emeritus univerze v Utrechtu, predsednik evropskega urednishtva Atlas Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, direktor in urednik revije Quaderni di semantica itd., ki je v dveh knjigah na skoraj dva tisoch straneh, objavljenih v letih 1996 in 2000, celovito podal in utemeljil nov pristop k obravnavanju zgodovine ter se izrecno opredelil proti konvencionalnim in nevzdrzhnim teorijam o t. i. preseljevanju ljudstev, za katero ni ne arheoloshkih ne drugih dokazov, je pa veliko dejstev, ki govore v prid teoriji kontinuitete, s katero je mogoche odpraviti celo vrsto neskladnosti in ochitnih "ideoloshkih konstruktov" (zlasti s strani nemshkih zgodovinarjev).
Teorija je bila zhe predstavljena na mednarodnih znanstvenih srechanjih in je prav spricho svoje nekonvencionalnosti ter trganja okovov dosedanjih paradigem povzrochila veliko vznemirjenje — na eni strani zavrachanje, na drugi strani pritrjevanje.
Teorija kontinuitete ima zagovornike zhe zelo dolgo, le da je bila zlasti v osemnajstem in devetnajstem stoletju v izraziti senci prevladujochih, zlasti nemshkih shol (dasi je bilo tudi tam najti pristashe teorije kontinuitete). Najsodobnejsha teorija kontinuitete je sistematichno nadaljevanje najnovejshih raziskav o izvoru Indoevropejcev, ki jih je v shestdesetih letih 20. st. zasnovala Marija Gimbutas s teorijo kurganov v prid chrnomorske inachice, v osemdesetih letih pa je lord Colin Renfrew to zamisel razvil v anatolsko teorijo indoevropskega izvora, in to na osnovi novih arheoloshkih in lingvistichnih (predvsem arhivi glinastih klinopisov na Blizhnjem vzhodu) odkritij.
Za shirshe slovensko ozemlje je zlasti zanimivo ugotavljanje, da so zhiveli nashi predniki zhe v davnini dalech proti zahodu v Alpah in da je v latinshchini she po tisochletjih mogoche zaslediti vplive slovanskih jezikov; to je mogoche rechi tudi za davne Venete. Za lingviste je npr. med drugim zanimiv izraz »veverica«, ki je izprichan pri Pliniju in katerega analiza podpira izjemne sklepe. Sodobna teorija kontinuitete je nova paradigma paleolitske in neolitske poselitve Evrope, ki ji bomo morali tudi pri nas posvetiti veliko pozornosti na razlichnih specializiranih podrochjih znanosti, da bi ji dali svoj kritichni in ustvarjalni prispevek.
Za teorijo kontinuitete je izrednega pomena delo F. C. Guisasola (GUI) Enigma baskovshchine pred indoevropskimi jeziki.
O izvoru Indoevropejcev
V tem trenutku obstajajo o izvoru Indoevropejcev (IE) tri prevladujoche, a med seboj dokaj razlichne teorije.
Invazionistichna teorija, ki jo lahko imenujemo kar »tradicionalna«, temelji na zamisli, da so bili IE, preden so se razselili, bojeviti pastirski nomadi, ki so v halkolitiku (bakreni dobi), torej v IV. tisochletju pr.n.sht., vdrli v Evropo, akulturirali dotedanje prebivalce in popolnoma nadomestili prejshnji(e) jezik(e) z indoevropejshchino. Vidna predstavnica moderne oblike te teorije, pokojna Marija Gimbutas, Litvanka delujocha v ZDA, je v shestdesetih letih 20. stoletja razvila svojo »teorijo kurganov«, po kateri naj bi bila zibelka IE na severni strani Chrnega morja, torej v juzhni Ukrajini oz. juzhni Rusiji, od koder so z vojashko silo zavzeli Evropo. Njena pomembna pristasha sta med drugimi v ZDA rojeni severnoirski arheolog James Mallory in amerishki lingvist Wilfred Lehman. Ekonomicistichna teorija, po kateri naj bi IE prishli z Vzhoda kot prinashalci revolucionarnega gospodarstva — novega nachina kmetovanja: to naj bi bilo v VII. tisochletju pr.n.sht., torej kar tri tisochletja (!) prej, kot domneva tradicionalistichna teorija; shlo naj bi tudi za zachetek neolitizacije Evrope. Najpomembnejshi
predstavnik te shole je njen ustanovitelj, Anglezh lord Colin Renfrew (REN), ki je teorijo prvich celovito predstavil leta 1987, podpira pa ga vrsta genetikov, med njimi Cavalli Sforza z univerze Stanford v Kaliforniji. Po tej teoriji naj bi se IE oblikovali na Blizhnjem vzhodu, natanchneje v Anatoliji, in od tam naj bi se difuzno, miroljubno, predvsem s svojo inovativno tehniko poljedelstva, shirili po Evropi.
Indigenistichna/domorodna ali teorija kontinuitete (TK); po tej naj IE ne bi
prishli v Evropo in Azijo ne v halkolitiku ne v neolitiku, ampak so bili preprosto dedichi prvih skupin homo sapiensa, ki so se kot prishleki iz Afrike naselili v Evropi in Aziji v srednjem oziroma v spodnjem paleolitiku (odvisno od modela, ki ga sprejmemo o razvoju homo sapiensa). To teorijo je razvil v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja italijanski historichni lingvist Mario Alinei, delujoch na univerzi v Utrechtu; med drugimi ga podpira tudi belgijski arheolog Marcel Otte. Skratka, po teoriji kontinuitete naj bi danashnji prebivalci zhiveli v Evropi na bolj ali manj sedanjih ozemljih zhe v paleo-mezolitiku; v posebnem oziru so torej Slovani zhe tedaj zhiveli na obmochju jugovzhodne Evrope ter so se odtod selili proti severu, se pravi, da so tod zhiveli tudi Slovenci, ki pa so nekoch segali globlje v Italijo in vse do Shvice.
Vse do sedemdesetih let 20. stoletja ne le, da se o tem ni razpravljalo, ampak arheologija celo nikoli ni podvomila o »veliki selitvi narodov« (!) na nashi celini, ki naj bi jo povzrochila bojevita IE ljudstva. V tistih letih je evropska arheologija dozhivela le dvoje velikih revolucij: (a) kronoloshko, povezano z novimi tehnikami radiokarbonskih, dendroloshkih in drugih datacij, ki je za nekaj tisochletij premaknila prazgodovinska dogajanja v Evropi, za katero je bil na ta nachin priznan kulturni razvoj, neodvisen od velikih dogodkov na vzhodu; (b) druga revolucija je bila interpretativne in metodoloshke vrste glede na razvojne oblike evropske prazgodovine; medtem ko se je arheologija prej zatekala k velikim in obsezhnim »migracijam ljudstev« kot prednostnim razlagam za vsakrshne velike spremembe, tudi za zamenjave jezikov, se sedaj celoten razvoj evropske prazgodovine jemlje kot notranjo evolucijo s socialnimi in ekonomskimi protislovji ter z razshirjanjem naprednih proizvodnih postopkov in novih zamisli. She vech: na podlagi vse bolj natanchnega branja arheoloshkih virov in njihovih implikacij danashnja arheologija odlochno zavracha vsakrshno invazijo celinskih razsezhnosti v novejshem chasu, se pravi tako v halkolitiku kakor v neolitiku.
Na lingvistichni ravni so te najnovejshe spremembe chasovnih okvirov in metodoloshkih pristopov sledile arheologiji z zakasnitvijo, vendar s pomembnimi posledicami za preuchevanje tistih evropskih ljudstev, ki jih imenujemo uralska. Prej je veljavna tradicionalna teorija izhajala iz domneve, da so tudi ta ljudstva prishla v Evropo od zunaj v razmeroma novejshem chasu ter so nadomestila dotedanje prebivalce, podobno kakor naj bi IE nadomestili Predindoevropejce v preostalem delu Evrope. Danes nam nova teorija govori o »uralski kontinuiteti« v
severovzhodni Evropi, to pa sprejemajo tako arheologi kakor jezikoslovci ter je zhe postalo del sploshne kulturne osveshchenosti. Gre za trditev, da so vsa uralska ljudstva potomci skupin homo sapiensa, ki so se pred deglacializacijo znashli v vzhodni Evropi, juzhno od polarne kapice, in so po otoplitvi, z nastopom danashnjega podnebja (holocen), naselili obsezhna ozemlja severovzhodne Evrope.
Pomembnost in odmevnost celovite objave teorije Colina Renfrewa v letu 1987 je v njeni prvi temeljni in argumentirani kritiki tradicionalistichne teorije, ki jo je Renfrew nadomestil z revolucionarno tezo, da IE niso bili bojeviti napadalci, invazorji, marvech preprosto le prvi poljedelci, ki so prishli iz zahodne Azije, akulturirali evropske mezolitske lovce in nabiralce ter zaradi svoje vishje kulture nadomestili njihov(e) jezik(e) z indoevropejshchino. Torej ne z orozhjem, ne z vojashko silo ali rasno vechvrednostjo, kot so govorile tradicionalne teorije, ki so po Renfrewu povsem nesprejemljive, temvech z uveljavljanjem naprednejshega poljedelstva, ki je dajalo vechje gospodarske uchinke kot lov in nabiralnishtvo; to je IE prishlekom dvigalo ugled, jim dajalo gospodarsko trdnost in jim omogochalo vechjo nataliteto, s tem so prevladali in razshirili svoj jezik tudi na ostala ljudstva. Neolitizacija ali neolitska revolucija sicer zajema tudi nova znanja v metalurgiji (baker, bron), v obdelavi in uporabi gline itd.
Toda medtem ko skoraj brez izjeme vsi soglashajo glede »uralske kontinuitete«, je Renfrewova teorija presenetljivo naletela na huda nasprotovanja ne le med indoevropeisti, tesno navezanimi na tradicionalno »veliko preseljevanje« bojevitih nomadskih pastirjev v bakreni dobi, ampak so kritike nanj letele tudi s strani arheologov, ki so brez velikih tezhav lahko dokazali, da se je poljedelstvo razshirjalo med avtohtonim prebivalstvom tudi tam, kjer ni bilo zaznati kakshne pomembnejshe migracije z vzhoda oziroma se je poljedelstvo razshirilo celo kasneje in ne sovpada z naselitvijo IE. Na podlagi take kritike Renfrewove sicer napredne teorije so (Alinei in drugi) razvili najsodobnejsho teorijo kontinuitete (TK), ki pa ima z njegovo mnogo skupnega: (a) obe pomikata datacije za vech tisochletij dalech v preteklost v primeri s tradicionalisti; (b) obe pripisujeta kontinuirano etnichno sestavo evropskega prostora vse od neolitika do danashnjega dne; (c) obe korenito spreminjata okvir tradicionalnih predstav o jezikovnem razvoju na evropski celini. Toda najnovejsha TK je veliko doslednejsha in je naredila she korak naprej; tako Alinei, poglavitni zagovornik TK, med drugim trdi, da je nujno popolnoma opustiti misel, da je imel antichni Rim odlochilno vlogo pri oblikovanju vseh neolatinskih jezikov, to pa je za preuchevanje Venetov izjemnega pomena.
Veneti v luchi teorije kontinuitete
Po Renfrewovem mnenju so bile prve evropske neolitske kulture na razlichnih obmochjih celine obenem tudi kulturna manifestacija razlichnih jezikovnih skupin. Iz tega izhaja, da prvi pojav etnolingvistichne skupine, ki jo tradicionalno (!) oznachujejo kot italsko (torej tisto, ki zajema tudi latinshchino, osko-umbrijshchino, venetshchino [?!] in druge manjshe jezike, sochasne s kulturo vtisnjene ali kardialne lonchevine, ki je dobila ime po znachilnem okrashevanju keramike, pogosto izvedenem z robom shkoljke, imenovane cardium), ki se od zachetka VII. tisochletja pr.n.sht. naprej razshirja po vsem osrednjem in zahodnem zgornjem Sredozemlju, od Dalmacije do portugalskih obal na Atlantiku, sovpada s sochasnim shirjenjem agropastirstva.
Po teoriji kontinuitete (TK) ta domneva ostaja popolnoma veljavna; dobiva celo dodatne podkrepitve, saj je zhe pred razshiritvijo omenjene lonchevine za celotno severno Sredozemlje znachilna homogenost kultur ne le v mezolitiku (kulture, imenovane sauveterian in castelnovian), ampak zhe ob koncu paleolitika (s kulturo, imenovano epigravetian). Chasovna odmaknjenost italske, po TK italidske/italoidske (!), torej nekakshne preditalske ali italskim sorodne jezikovne skupine, se s tem she povechuje. Vendar pa se v obeh teorijah poglavitna posledica pripisovanja znachilne keramike italski/italoidski skupini kazhe v dejstvu, da smo s tem prisiljeni sprejeti obstoj ne le latinshchine in drugih italskih/italidskih jezikov, kar jih poznamo, vse od neolitika naprej, ampak tudi drugih sorodnih jezikov v Dalmaciji, juzhni Franciji in na Iberskem polotoku, ki so nedokumentirani. To je presenetljiv zakljuchek za historichno lingvistiko, ki bi tako morala sprejeti ne le zamisel, da je imela latinshchina svojo vechtisochletno predrimsko predzgodovino, ampak tudi, da Rim ni bil zachetnik zgodovine neolatinskih jezikov, marvech le pomembno poglavje v njihovem razvoju, ki se je zachel shest tisoch let prej. Spricho teh argumentov je Alinei uvedel nov pojem za latinshchini sorodne jezike — italidski ali italoidski jeziki; s tem je hotel poudariti, da po tem zgodovinskem scenariju, ki je skupen Renfrewovi in teoriji kontinuitete (TK), Italija predstavlja le del celote, zajemajoche tudi juzhno Francijo, Iberski polotok in Dalmacijo. Podobno kakor za italoidsko skupino velja po njegovem tudi za germansko, keltsko, grshko, slovansko itd. skupino. Vse te jezikovne skupine naj bi poseljevale svoja zgodovinska in (v glavnem) sedanja ozemlja zhe najmanj v neolitiku, delno celo v paleolitiku, in so dozhivele vech tisoch let starejshi razvoj, kot to domneva tradicionalna zgodovina; to velja tako po teoriji Renfrewa kakor po TK, le da so po TK imele vse te jezikovne skupine she starejsho zgodovino.
Venete moramo preuchevati v kontekstu izvora Indoevropejcev, kar je she vedno eno od prvovrstnih znanstvenih vprashanj sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja. Med velikim shtevilom teorij, ki zhe stoletja obravnavajo ta vprashanja in postavljajo njihov izvor na razlichne konce obsezhnega evro-azijskega prostora, v zadnjih treh desetletjih izstopajo (v chasovnem zaporedju) tri:
(1)	»Teorija kurganov« pokojne arheologinje Marije Gimbutas, Litvanke po rodu, ki je delovala v ZDA; to teorijo (iz shestdesetih let 20. st.) krepko podpira drugi vidni arheolog J. P. Mallory s trditvijo, da so v IV. tisochletju pr.n.sht. ljudstva pastirskih nomadov — Indoevropejci — surovo podjarmila, che ne celo iztrebila predhodne naseljence miroljubnih kmetovalcev ter jim vsilila svojo kulturo (kulturo kurganov) in svoj jezik. Ta teorija vdora ali katastrofistichna teorija je med zgodovinarji priljubljena vse od 19. st. Po tej teoriji jezikoslovci izvajajo iz prvotno enotnega indoevropskega jezika razmeroma pozno diferenciacijo posameznih indoevropskih jezikov.
(2)	Po preuchevanjih tretjega vidnega arheologa Colina Renfrewa, ki je svoje teorije intenzivno razshirjal v osemdesetih letih, se zastavlja tudi lingvistichno vprashanje (to je za arheologa nekoliko neobichajno), ko ugotavlja, da arheologija ne ponuja nobenih dokazov za nasilja in spopade v IV. tisochletju pr.n.sht., ki bi povzrochili kulturne in jezikovne spremembe. Renfrew misli, da so Indoevropejci le prvi poljedelci na evopski celini ter da je indoevropeizacija le vidik neolitske revolucije, ko je kmetsko-zhivinorejsko gospodarstvo pospesheno nadomestilo ekonomijo, temejecho na lovu in nabiralnishtvu. Ta neolitizacija se je shirila iz Anatolije proti zahodni Evropi od zachetka VII. tisochletja pr.n.sht., torej tri tisochletja pred kurgani Gimbutasove; shlo je namrech, karje she posebej pomembno, za difuzijo, ne pa za nasilno, ali celo genocidno shirjenje nove kulture.
(3)	V devetdesetih letih je Mario Alinei, ki so ga nedvomno prevzela dela C. Renfrewa, nadgradil njegove ugotovitve v kombinaciji s tezami priznanega arheologa svetovnega slovesa G. Childa iz petdesetih let ter razvil novo arheologijo z mnogo starejshimi datacijami od dotlej uveljavljenih. Alinei zavracha invazionistichne teorije in meni, da je indoevropska diaspora she nekaj tisochletij starejsha od tiste, ki jo je postavil Renfrew; to potrjujejo tudi najnovejshe radiokarbonske meritve in je mogoche spraviti v sklad z lingvistichnimi dognanji, ki prav tako potrjujejo kamenodobno prvotno indoevropsko skupnost. Alinei opozarja, da so zhe v zachetku
II. tisochletja pr.n.sht. v Anatoliji tri ljudstva — Hetiti, Luvijci in Palaiki — govorila troje razlichnih indoevropskih jezikov (ta spoznanja so plod najnovejshih odkritij glinastih ploshchic in preuchevanja jezikov, zapisanih na njih). Njihov prihod na to obmochje postavljajo v III. ali celo v IV. tisochletjepr.n.sht. Spricho tega sije tezhko predstavljati, da bi she v III. tisochletju obstajal neki skupni indoevropski jezik, ki bi se tako hitro diferenciral v povsem razlichne jezike na tako ozkem prostoru. Prav tako nam razvozlani linearni B napisi (Ventris in
Chadwick, 1956) kazhejo, da mikenshchina ni bila le oblika arhaichne grshchine v II. tisochletju pr.n.sht., ampak je zhe bila koine neke dezhele, ki je zhe poznala vech razlichnih dialektov. To nam spet vsiljuje vprashanje, ali je bilo mogoche, da je prishlo do indoevropske diaspore le nekaj stoletij pred tem, che naj bi shtirje tako razlichni, cheprav priznano indoevropski jeziki (v Anatolji in v Grchiji) nastali shele v II. tisochletju pr.n.sht. Alinei je seveda naletel na vrsto nasprotnikov iz vrst tradicionalistichnih zgodovinarjev, cheprav se njegova teorija kontinuitete (ki trdi, da so v Evropi na sedanjih ozemljih v bistvu ista ljudstva zhe od paleolitika-mezolitika in med temi izrecno omenja tudi Slovence) v osnovi ne razlikuje dosti od Renfrewovih stalishch, le veliko doslednejshi je tudi v lingvistichnem smislu. Med tistimi, ki ga sprejemajo z naklonjenostjo, je Xaverio Ballester z univerze v Valenciji, kije zapisal
(Rivista italiana di dialettologia, 23/1999; vsi prevodi navedkov L.V., che ni posebej oznacheno): »Alineiu bo pripadala zasluga, da je bil prvi v najnovejshem chasu (prav pri tem ne gre pozabiti, kot odkrito priznava tudi Alinei, vsaj na daljnega predhodnika Herberta Kuhna in na njegovo delo Herkunft und Heimat der Indogermanen, 1932), ki je razvil dragoceno in pogumno teorijo paleolitskega izvora tudi za indoevropske jezike. Res bodo lahko posamezne od teh novih zamisli videti revolucionarne (in subverzivne) glede na nekatere temelje vech stoletij veljavne doktrine, zato ne smemo prichakovati, da bodo hitro in z naklonjenostjo sprejete v dolochenih okoljih, morda sploh ne bo nobene naklonjenosti, torej ne bodo sprejete. Vsekakor pa upajmo, da v akademskih in znanstvenih krogih ne bo prevladal duh cenzure, tako da bodo imeli drugi, zlasti mladi, mozhnost spoznavati in preuchevati nove zamisli, in jih bodo lahko zavrnili ali sprejeli; skratka, da bodo imeli mozhnost ovrednotiti razloge, spricho katerih smo Alinei, in she kdo drug z njim, cheprav smo sedaj v manjshini, zacheli trditi, da so bili evropski predhodniki obichajni ljudje, ne nekaj posebnega, in da so celo bili boljshi, kot se je domnevalo. Boljshi od nas samih, vendar ne superiorni nad drugimi.« — V tem navedku je mozhno slutiti tudi kritiko rasistichne arijske teorije, ki jo je she vedno zaslediti v temeljnih predpostavkah klasichnih teorij geneze Indoevropejcev...
Te radikalne, posodobljene in strokovno mochno podprte teorije, nasprotne domnevnemu preseljevanju ob koncu starega in v zachetku novega veka, ki zaposluje tudi nas Slovence, podobno kakor Hrvate, Srbe itd. (da ne pozabimo na Etrushchane, Grke, Italce itd.), seveda pomembno tangirajo vprashanje Venetov. Zato je izrednega pomena, da je konchno izshel drugi del knjige Izvor evropskih jezikov — teorija kontinuitete (prvi del 1996), ki jo je napisal zhe omenjeni dolgoletni profesor in emeritus na univerzi v Utrechtu Mario Alinei, sicer Italijan po rodu, ki je ustanovitelj in direktor revije Semantichni zvezki, predsednik Atlas Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik Société Internationale de Geolinguistique et de Dialectologie in pisec shtevilnih strokovnih del. Knjigi skupaj obsegata nad 1800 strani podrobnih razchlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdrzhne ter da je mnoga odprta zgodovinska vprashanja in nejasnosti mogoche razlozhiti le s priznanjem, da toliko razvpitega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi zhive indoevropska ljudstva zhe od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes. Profesor Mario Alinei se she prav posebej ukvarja s Slovani, za katere meni, da od davnine zhive na obmochju jugovzhodne Evrope, she vech — da so se celo z obmochja jugovzhodne Evrope shirili proti severu in severovzhodu. Vendar pa prof. Alinei o Venetih meni, da so sicer dobili ime od slovanskih Venetov, ker so zhiveli v njihovi neposredni soseshchini, in tudi slovenske jezikovne ter kulturne vplive lahko zaznamo pri njih, a po njegovem so Veneti genetsko Italoidi/Italidi, to pa ni isto kot Italiki, kakor izrecno opozarja, poudarjajoch, da so Italiki kasnejsha tvorba, iz chesar sledi, da so bili Veneti preditalsko ljudstvo, ki je po Alineijevem mnenju dozhivelo slovenski vpliv.
Peshicheva teorija in teorija kontinuitete
Ker dr. Peshich izhaja iz arheoloshkih odkritij na Balkanskem polotoku, konkretno iz nahajalishch v Lepenskem viru, pri postavljanju svoje teorije o zgodnjem razvoju pisave na teh jugovzhodnih prostorih Evrope, je treba njegovo teorijo soochiti s TK.
Peshichevega dela tu ni potrebno posebej predstavljati, vendar se v osnovnih hipotezah sklada s TK Tako pravi (PESh, str. 22-25): »Na gotovo chetrdeset lokaliteta shirom Balkana, jedna bogata riznica pisanog materiala nije bila samo svedochanstvo visokog stepena pismenosti sveta iz perioda neolitika, vech je pruzhila i obilje dokumentacije o visokom stepenu njegove svesti. Sve je to pruzhalo moguchnost da se taj svet sagleda u pravoj svetlosti koja odbacuje inache uvrezhene predrasude i domishljanja o njegovoj duhovnoj zakrzhljalosti ... Istorija je potvrdila da vreme smenjivanja koncepcija ujedno znachi i vreme preotimanja tekovina civilizacija. Takav je sluchaj i sa balkanskom razgrabljenom civilizacijom. Gotovo deset hiljada godina svet ne mozhe da se snadje u sopstvenim projekcijama ... Godine 1987. u Milanu je dokumentovano obrazlozhen sistem tog pisma koje je, prema prvom najbogatijem nalazishtu, dobilo naziv Vinchansko pismo ... kao slovno pismo nastalo u VI milenijumu, ushlo je u enciklopedije i predmet je izuchavanja na univerzitetskim katedrama Evrope ... Stara hronologija ... morala je ustupiti mesto novoj bez roptanja ... Vinchansko pismo je poteklo iz svog sistema i trajalo u svom sistemu, a sistem pisma su Etrurci ispravno nazivali elementa, shto znachi azbuka ... arheoloshka otkricha nastala na podruchju izmedju Dnjepra i Dnjestra, poznata kao Tripoljska kultura, koja dokazuje da se populacija o kojoj je rech shiri preko Balkana, sve do Krita i sastavljena je uglavnom od slovenskih plemena. Nauka se, naravno, ne oslanja samo na Tripoljsku kulturu da bi zakljuchila kako su Sloveni tri hiljade godina pre Hrista zauzimali prostranstva na liniji Dnjepar-Dnjestar-Balkan-Krit.«
Z nekaj navedki pa naj osvetlimo she, kaj o Balkanskem prostoru pravi eden poglavitnih tvorcev TK Mario Alinei (ALI 2), ker je TK v vzponu prav od leta 1995 naprej in ni dovolj poznana.
»V skladu s TK (ALI str. 197 in naprej) lahko reshimo problem v luchi stabilnosti kulture na tem prostoru, kar je v popolni harmoniji z arheoloshko dokumentacijo. Vemo, da se je proces neolitizacije v Evropi zachel prav na Balkanskem polotoku (sprva v Egeju in nato v notranjosti) proti sredini VII. tisochletja pr.n.sht. Od tod se je v razponu okoli 2.500 let razshirila vzdolzh Donave ter je dosegla vzhodno in srednjo Evropo v drugi polovici V. tisochletja pr.n.sht. Prvi obsezhni kulturni neolitski kompleks balkanskega obmochja z njegovimi nadaljnjimi odrastki [Lichardus & Lichardus 1985. 242, 253, 311 i.n.] lahko podrobneje razdelimo v tri velike enote, ki jih bolj ali manj zlahka identificiramo s prav toliko jezikovnimi skupinami: 1) tesalska in makedonska kultura iz Proto-Sesklo, ki se nadaljuje v Sesklo in Dimini, ki jo lahko identificiramo kot grshko skupino; 2) kulture "obarvane keramike" iz Anzabegovo-Vrshnik v Makedoniji, Starchevo v Srbiji,
Koros/Crij na Madzharskem in v Romuniji ter Karanovo I v Bolgariji; kasneje nadaljevane v Vinchi (Srbija, Madzharska in Romunija), Veselinovo (Bolgarija), Dude^ti in Bojan (Romunija) prepoznamo kot juzhnoslovanske; albanske kulture "obarvane keramike" iz Vashtemi-Podgornie in Kolsh, ki jim sledi Chakran in she kasneje Maliq; iz te poslednje sami albanski arheologi izvajajo izvor Ilirov ... (str. 198). Ni nakljuchje, da so se zhe zelo zgodaj bistveno diferencirale grshka, slovanska in ilirska kultura ... (str. 199). Med Slovani je prishlo le do skromne (op. L. V.: lingvistichne) diferenciacije: che je na grshkem in juzhnoslovanskem obmochju obstajala stabilnost in kulturna kontinuiteta od neolitika do predzgodovine, lahko po eni strani postuliramo kontinuitetni odnos med neolitskimi grshkimi skupnostmi — najstarejshimi v Evropi nasploh — in bodocho mikensko civilizacijo v bronasti dobi, po drugi strani pa postaja upravicheno eliminirati tradicionalno tezo o "veliki selitvi" Slovanov kot etnogenetskem modelu, saj ga moramo nadomestiti z drugim v skladu z ostalimi indoevropskimi skupinami.«
Nedvomno je zelo zanimivo tudi, kako TK gleda na t. i. (geografsko) severnoslovansko skupino. Alinei o tem pishe:
»Ta severnoslovanska skupina po TK obstaja od mezolitika (str. 199), agro-pastirsko neolitsko kulturo sta tja uvedli dve skupini, nosilki »obarvane keramike«: a) prva v danashnjo Ukrajino in Moldovo, kamor je prishla s spodnje Donave in z Balkana, ti poljedelci so izoblikovali kmetijske kulture Bug-Dnester in nato Tripolje [Telegin, 1994, str. 376] ... ki jih razberemo kot slovanske mejne kulture, ki so bile na Krimu in na vzhodu ob Dnepru v stiku z altajskimi kulturami, etnichno in kulturno povsem razlichnimi [Chernik, 1992, str. 37-42]; b) v karpatskem bazenu pa so agro-pastirstvo vpeljale skupine poljedelcev iz kulture Koros/Crij, ki so prishle iz Madzharske in Romunije [Telegin, 1994, str. 376], po teoriji TK so bili tudi ti slovanskega jezika. Prva neolitska kultura druge generacije, ki odslikava enotnost karpatske in tiste, ki ji pravimo Lengyel (Madzharska), se je iz juzhnega dela karpatskega bazena, kjer se je rodila, razshirila vzdolzh Donave na prostoru, ki je pretezhno slovanski: na juzhnem Slovashkem, v spodnji Avstriji, na Moravskem, Poljskem, v Shleziji, na Cheshkem in v juzhni Nemchiji. Ta zachetna diferenciacija, zdruzhena z onimi kasnejshimi v teku razvoja na obeh obmochjih, nam omogocha ustrezno razlozhiti diferenciacijo med zahodnimi in vzhodnimi Slovani; to torej nista dve veji predhodno enotne skupine, temvech sta rezultat dveh razlichnih procesov. V osnovi torej ni obstajala neka »severna slovanshchina«, ampak je shlo za razlichici juzhne slovanshchine, ki so se jima pridruzhili vplivi razlichnih superstratumov. Kultura Lengyel, tudi v svojem imenu, ima velik pomen za dolochitev tega prostora k slovanski skupini.« Iz teh navedb je popolnoma jasno, da so po TK severni Slovani izshli iz juzhnih Slovanov in ne obratno, kot se obichajno misli. Toda gre she za druge navedbe, ki kazhejo na povsem drugachen pogled na genezo Slovanov: vzrok je razvoj metalurgije, tehnologije brona. She enkrat moramo bralca opozoriti, da je celotna argumentacija TK zelo obsezhna; sam Mario Alinei je v svojem poglavitnem delu Origini delle lingue d'Europa« to obdelal na 2000 straneh, poleg tega pa je izdal vrsto drugih razprav.
Na str. 200 (ALI 2) pishe:
»Tudi glede nastanka metalurgije ima balkanski prostor (po TK pretezhno slovanski) temeljno vlogo. Zadnje arheoloshke raziskave so pokazale, da je najstarejsha evropska metalurgija — ta sicer izhaja iz Anatolije — tista, ki jo je ruski arheolog Jevgenij N. Chernik, najpomembnejshi strokovnjak s tega podrochja, imenoval "metalurshka halkolitska balkansko-karpatska pokrajina". Prvi prazgodovinski rudniki so na prostoru, ki je danes slovanski, v Srbiji in Bolgariji ... (str. 201). Enako kakor se je zgodilo z inovacijo neolitskega gospodarstva, se je iz tega balkanskega ognjishcha razshirila metalurgija proti severu, po istih poteh, po katerih se je shirilo agro-pastirstvo v karpatski bazen in v ukrajinsko Tripolje, od koder je metalurgija prishla tudi do azijskih nomadskih pastirjev, ki so jo razvili po svojih povsem izvirnih nachinih, pri chemer so sposobni mojstri dosegli izjemno in razpoznavno metalurshko proizvodnjo, v nasprotju z evropsko metalurgijo, ki je pretezhno uporabna in industrijska. V kontekstu medsebojnih izmenjav so bojevnishke nomadske kulture iz azijskih step, zlasti kurganska (grobi pokopi v jamo z gomilo), v nekem trenutku vpeljale v vzhodno Evropo svoje temeljne inovacije: uporaba konj za jahanje ter patriarhalno in bojevnishko ideologijo, ki so jih bile pripravljene sprejeti tedaj na to zhe pripravljene evropske druzhbe poznega neolitika. Lastna evropska prilagoditev teh ekonomskih in ideoloshkih inovacij je dala kulture "vrvichaste keramike" in "bojne sekire" . meshano kmechko gospodarstvo, ki je tipichno evropsko, in bo kasneje omogochilo nastanek grshkega, etrushchanskega in latinskega urbanizma. Prve balkanske metalurshke kulture so torej juzhnoslovanske [podchrtal L. V.], so bolje ohranile stik s preteklostjo in so zato blizhje prvotni slovanshchini; cheshka metalurshka kultura je zahodnoslovanska, medtem ko je tripoljska ukrajinska kultura vzhodnoslovanska, od tod se je metalurgija razshirila na obmochje Altaja.«
Prof. Alinei opozarja tudi na poljedelsko tehniko krchenja polj in prahe. Pri tem analizira besedno druzhino ledina (str. 202-203): »Madzhari uporabljajo za Poljake etnonim kngyel (beri: lendzhel), ki je dal ime prvotni neolitski kulturi, to ime so si izposodili pri slovanskem imenu za Poljake Ljach [Vasmer], ki je skrajshana oblika
*ledenim "Neulandbewohner", "colono di terra dissodata", "naseljenec na izkrchenem zemljishchu". To izposojenko pri Madzharih njihovi jezikoslovci datirajo pred t. i. Honfoglalas, torej v madzharsko prazgodovino. Izraz je izprichan tudi v stari srbshchini in hrvashchini Ledanin "Poljak", kar daje v madzharshchini Lengyel "Poljak" in grshko-bizantinsko Len^anenoi (v mnozhini), krimskotatarsko Läh "Poljak" [Vasmer] kakor tudi arabsko Laud%aaneh "Poljak". Vsi ti leksemi izvirajo iz praslovanshchine: *ledo "Rodung, Neuland", "maggese", rusko Ijada "mit jungem Holz bewachsenes Feld, Neubruch, Rodeland", ukrajinsko l'ado, belorusko lado, starorusko ljadina itd., bolgarsko leda, ledina "aue, Berg wiese", srbsko in hrvashko ledina "Neuland", slovensko ledina, cheshko lada, lado "Brache", slovashko lado, poljsko lad "Land", zgornjeluzhishko lado "Brache", spodnjeluzhishko ledo, shvedsko v istem pomenu (Jinda "Brachfeld") in germansko za "zemlja, dezhela". Baltski pojem, kot je v stari prushchini lindan "dolina", ne sodi v to semantichno
izogloso. Po tradicionalnem gledanju je preprosto nemogoche razlozhiti konstelacijo tako razlichnih pomenov ter ujemajocho se konvergenco jezikov, izhajajoch iz izraza za ledino, krchevino. Po scenariju TK pa postane ta leksichna druzhina kljuchna za razlago, ker: 1) prehod od ledine, "nanovo izkrchenega zemljishcha", na "zemljo, dezhelo" z razvojem "prebivalec na izkrchenih zemljishchih" ter etnonim "poljak" lahko postavimo v okvir poljedelske predzgodovine; 2) kazhe nam tudi razshirjenost temeljne tehnike izvora in razvoja kmetovanja, ki je kolobarjenje kultur na osnovi prahe, na dveh razlichnih etnolingvistichnih podrochjih: na ozemlju Slovanov (prvi, skupaj z Grki in drugimi balkanskimi narodi, ki so razvili poljedelstvo) in na ozemlju Germanov (ki so poljedelstvo prevzeli od Slovanov); 3) ta tehnika iz zachetkov poljedelstva je arheoloshko dokumentirana prav v kulturah LBK in Lengyel v srednji Evropi, torej natanchno na obmochju, ki gre od Nemchije na Madzharsko, chez Cheshko, Slovashko in juzhno Poljsko; 4) Poljska ne bi mogla biti vkljuchena v to izogloso z lastnim etnonimom, che ne bi imela slovanskega jezika v trenutku te konvergence ... (str. 204). Dejansko prisotnost te leksichne druzhine predstavlja dokaz, po mojem mnenju, ne le za prisotnost Slovanov na tem podrochju, ampak tudi za koeksistenco zahodnih Slovanov (Poljakov, Chehov, Slovakov) in Germanov na karpatskem nevralgichnem podrochju, stichishchu vzhodne in zahodne Evrope v obdobju razvoja kulture Lengyel, LBK-Linienbandkeramik, ceramica lineare in njene naslednice TRB-Trichterbecher, vaso imbutiforme, tj. lijakasti vrch (slednja je odgovorna za uvedbo poljedelstva v Skandinavijo), ki sta prav tisti, ki ju TK pripisuje zahodnim Slovanom in Germanom.«
Povzetek
1.	Po TK so zhe v mezolitiku, neolitiku v Evropi zhivela ljudstva bolj ali manj na sedanjih ozemljih kot danes; izrecno to velja za juzhne Slovane.
2.	Po TK ni bilo nobenega srednjeveshkega priseljevanja Slovanov izza Karpatov na Balkan in v srednjo Evropo, zato, kar se tiche Slovanov, ni mogoche vztrajati pri konvencionalni naselitveni teoriji za srednji vek; to je tudi ena od Peshichevih predpostavk.
3.	Po TK so se juzhni Slovani postopoma razshirili proti severni, srednji in zahodni Evropi, nikakor pa ne velja obratno, da bi prishli s severa.
4.	Neolitsko poljedelsko revolucijo in metalurgijo so z Balkana zanesli Slovani tudi h Germanom in v Alpe.
5.	Slovani so med drugim vplivali na etnogenezo ljudstev severovzhodne Italije in vzhodnih Alp; izrecno je to recheno za Ladince vse do Shvice, medtem ko so po mnenju Alineija jadranski Veneti v severovzhodni Italiji genetsko Italidi, ki pa so bili v tesnem neposrednem stiku s Slovani, od katerih so dozhiveli dolochen kulturni vpliv ter so od njih prevzeli ime.
6.	Peshich opozarja na balkanski izvor pisave, to pa je v soglasju s TK, po kateri je neolitska kulturna revolucija napredovala z juga proti severu in zahodu.
LITERATURA:
(Tu so navedena le najpomembnejsha in celovitejsha dela, ki se nanashajo izkljuchno na izvajanje v pogl. Dodatek.)
1.	(ALE) - ATLAS LINGUARUM EUROPAE / (Perspectives nouvelles en géolinguistique), Mario Alinei, president et coll. — Sous les auspices de l'UNESCO; sur la recommandation du Comité International Permanent des Linguistes (CIPL) et sous le auspices du Conseil International de la Philosophie et des Sciences Humaines (CISPSH) — Istituto poligrafico e zecca dello stato, Libreria dello stato, Roma, 1997. Vol. 1.1 Van Gorcum, Assen, 1983; vol 1.2 Van Gorcum, Assen/Maastricht 1986; vol. 1.3 Van Gorcum Assen/Maastricht 1990.
2.	(CAL) — DIZIONARIO LATINO-ITALIANO, Ferruccio Calonghi; Rosenberg & Sellier Ed., Torino, 1965.
3.	(BAT) — DIZIONARIO ETIMOLOGICO ITALIANO, Carlo Battisti-Giovanni Alessio; G. Barbera Ed., Firenze 1957.
4.	(ERN) - DICTIONNAIRE ETYMOLOGIQUE DE LA LANGUE LATINE, A. Ernaut et A. Meillet; Librairie C. Klincksieck, Paris, 1951.
5.	(CAM) — VOCABOLARIO LATINO-ITALIANO e ITALIANO-LATINO, G. Campanini / G. Carboni; G.B. Paravia & Co. Ed., Torino, 1930.
6.	(BRA) — LATINSKO-SLOVENSKI SLOVAR, Franc Bradach; Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1937.
7.	(ZIN) — VOCABOLARIO DELLA LINGUA ITALIANA, Nicola Zingarelli; Zanichelli Ed., Bologna, 1988.
8.	(ALI/1) — ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol. 1, Mario Alinei; Il Mulino Ed., 1996; (ALI/2) — ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol. 2; 2000.
(ALI/3) — L'etnogenesi Ladina alla luce delle nuove teorie sulle origini dei popoli indeuropei, Mario Alinei, Universita di Utrecht; by Institut Ladin »Micura de Rü«, San Martin de Tor, 2000.
9.	(COR) — DIZIONARIO ETIMOLOGICO DELLA LINGUA ITALIANA, Manlio Cortelazzo e Paolo Zolli; Zanichelli, Bologna, 1991.
10.	(AliR) — ATLAS LINGUISTIQUE ROMAN, Comité de parrainage: Alinei Mario etc. (14 membr) — Comité de direction: pres. Tuaillon Gaston, dir. Contini Michel etc. (112 membr.);
Istituto Poligrafico e Zecca dello Stato, Libreria dello Stato, Roma, 1993.
11.	(FOR) — LEXICON TOTIUS LATINITATIS, Aegidio Forcellini, Iosepho Furlanetto, Francisco
Corradini et Iosepho Perin; Arnaldus Forni Excudebat Bononia Gregoriana Edente Patavii, 1965.
12.	(SER) — LE PRIME E LE PIU ANTICHE CIVILTA, Giuseppe Sergi; Fratelli Bocca Ed., Torino, 1926.
13.	(SEM/1) — LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Rivelazioni della linguistica storica, Giovanni Semerano; Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1984;
(SEM/2) — LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Dizionari etimologici, 1994.
14.	(VUG) — JANTARSKA POT, Lucijan Vuga; Zalozhba Humar, Bilje, 2000.
15.	(GUI) — EL ENIGMA DEL VASCUENCE ANTE LAS LENGUAS INDEUROPEAS, Florentino Castro Guisasola, Consejo superior de investigaciones cientificas, Madrid, 1944.
16.	(ANEW) — Altnordisches Etymologisches Wörterbuch, Jan de Vries, Ed. E. J. Brill, Leiden, 1977)
17.	(DES) — Toponomastica e archeologia del Friuli prelatino, Cornelio Cesare Desinan, Ed. Biblioteca dell'Immagine, Pordenone, 1990.
18.	(ESSJ) — Etimoloshki slovar slovenskega jezika, France Bezlaj, SAZU/MK, Ljubljana, 1995.
19.	(RIX) — Rätisch und Etruskisch (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft. Vorträge und Kleinere Schriften, 68), Helmut Rix , Innsbruck, 1998.
20.	(CON) — Les Slaves, Francis Conte, Ed. Albin Michel s.a., Paris, 1986.
21.	(REN) — Before Civilization, Colin Renfrew, Cambridge University Press, 1979.
22.	(BOA) — The Cambridge Ancient History, viol. III, part. I, The Prehistory of the Balkans; the Middle East and the Aegean World, J. Boardman, I. E. S. Edwards, N. G. L. Hammond and E. Sollberger;
Cambidge University Press, Cambridge, 1982.
23.	(PESh) — Vinchansko pismo i drugi gramatoloshki ogledi, Radivoje Peshich, Peshich i sinovi, Beograd, 2001.
Davorin Trstenjak
RAZISKOVANJA NA POLJU STAROSLOVENSKE
ZGODOVINE
O plemenski sorodnosti Venetov v Armeniji, Paflagoniji, v Iliriku, ob Jadranu, ob Baltskem morju in v Armoriki
Srednja Azija je pradomovina rodovne skupine, ki jo sedaj zemljepisci in zgodovinopisci na sploshno imenujejo: arijska. Gorovje Himalaje je sredishche te skupine. Svete povesti zendskih (Zend Avesta) knjig imenujejo ta pradom Ariana vaedzho, to je semenishche (izvir semena) Arijcev, staroindijsko: vedzha, semenishche. Zhe stari zemljepisci so Ariano delili v vzhodno, kjer so prebivala ljudstva Gandharas, Parupanishadhas, Parikani, Gadrozi, Drangi in druge indijske veje, dalje v severno, kjer so prebivali Baktrijanci, Sogdianci, Kharazmi, Kaspijci in druge perzijske veje, potem v zahodno, kjer so imeli bivalishcha medijski Hirkanci, Parti in Medijci, in nazadnje v juzhno, kje so bile naselbine Perzijcev, Harmanov, Kuzov itd.1
Ta arijska plemena so bila bratje in sestre evropskih arijskih narodov: Grkov, Italov, Ilirov, Keltov, Germanov, Slovano-Litvancev, Sarmatov, Trachanov, Skitov itd. Ta rodbina se je zhe v Aziji imenovala Aria, svojo dezhelo pa je poimenovala Ariavarta, Ariaka; iz zadnje oblike je nastalo novoperzijsko Irak. Aria pomeni: chastitljiv, slaven, ehrwürdig, venerabilis, in to ime je bilo nasprotje do drugih narodov, ki so se imenovali Mlekhas in Varvarikas^ s tem zadnjim imenom so poimenovali posebni chrnski rod Kushitov ali Etiopcev.2
Vsa vechja plemena arijske rodbine se niso le v Aziji imenovala Arias, tako na primer tudi Medijci, in Artai je najstarejshe ime Perzijcev, ki ga je ucheni Lassen3 bistroumno razlozhil iz staroperzijskega areta, chashchen, geehrt, temvech so se tudi njihovi sorodniki, priseljeni v Evropo, ponashali s svojim chastitljivim pokolenjem; in tako zvemo, da so Trachani svojo dezhelo imenovali Aria,4 med germanskimi rodovi najdemo Arie, in visokoucheni Gilferding5 je dokazal, da tudi ime Sarmatpomeni chastitljiv. Ravno Gilferdingu se je prav tako posrechilo dokazati, da je tudi ime Veneti', Venti, to prastaro poimenovanje Slovanov, sinonim imen Arias, Aretas, Sarmatas in da tudi izrazha chlana chastite, slavne arijske rodbine. Sanskrtski koren van, iz katerega je lat. veneror, venustus, Venus, venerabilis, izrazha pomene: amare, desiderare, venerari, in prav ta koren najdemo v slovanshchini v oblikah van in un; primerjaj staroslovansko uniti z grshko noOsiv, gotsko unjan, favere. Iz istega korena so staroslovanska osebna imena: Van, Vanis, Veneta,b Uneta, Unesh, Unimir, Unimysl, Ventoslav, Unegost, Vangost itd.6
Ker je dokazano in brez vsakega dvoma priznano, da so Tacitovi Veneti bili Slovani, in ker tudi sosedni Finci in Skandinavci zhe od nekdaj Slovane imenujejo Wane, Veneje, ter jim Venelaiset pomeni dezhelo Venov — Venetov, in ker po zakonih in lastnostih svojega jezika Slovane tudi Nemci imenujejo Wenedi, Wanadi, Vinuli,
Windiii, Wenden, Winden, Kelti pa Vineth, Veoned, Gwineth, smemo zagotovo povsod iskati slovenskoc pleme tam, kjer najdemo ime Venet.d
Homer je prvi, ki slavi Venete. Omenja, da je v vojni Trojancev proti Helenom (Grkom) prvim prishel na pomoch tudi Pylaimenes, vodja Paflagoncev, s posebnim odredom iz roda Enetov, ta odred je bil tako junashki in viteshki, da ga Homer imenuje »Motov k^q« — hrabro srce.7
Da sta obliki Evsxoi in 'Evsxoi posebnosti grshkih pisateljev, priznavajo vsi kritichni jezikoslovci. Grshki jezik ni poznal glasu v, menda ga tudi ni mogel izgovoriti, zato ga je zamenjal z dvema spiritusoma — asper in lenis, ali pa je v razvezal v vokale. Tako grshki pisatelji pishejo indijsko ime bozhanstva vina Suradevas — Zoupapaösiog, perzijsko ime kralja Darjavush — Aapsiog ; pomagali so si tudi z glasom ob ali oi, zato v grshchini vidish oblike: ¿onspa = lat. vespera, oi'OQ = vikos, lat. vicus, oivog = vinos, lat. vinum, alav = lat. aevum, s18m = lat. video, vasQ = lat. naves itd.e Latinskemu jeziku je glas v primeren, zato so Latinci pravilno pisali: Veneti.
Eustathij,8 po rodu Grk, sam pove, da se je rod, ki ga Grki imenujejo Evsxoi ali 'Evsxoi, za njega imenoval: Bsvsxoi — to je Veneti, ker Grki so zhe za Suidasa izgovarjali B kot V (ßrjva — vita). Eustathij she pristavi: »oi 8s na.Xa.ioi Obsvsxiav xrjv ywgav nsvxaouXXäßoq sKaXobv Kava yXüooav oiKsiav« ; torej: Venetia. Pomen imena Venet je bil znan she Jornandu9 (iz leta 525), ker pishe: »cujus urbis (Ravenae) dudum ut tradunt majores posessores Venetii, id est: laudabiles dicebantur«. Che se vrnemo k paflagonskim Venetom, zvemo iz Homerja, da je pleme Venetov prebivalo v severni Paflagoniji na obrezhju morja »Pontus euxinus« in da je imelo v lasti mesti Kytor in Sesam. Paflagonci so bili po Lassenovih10 raziskavah sorodni z Armenci, armenski jezik ima svojo podlago v iranshchini. Dalje Homer pripoveduje, da so Veneti bivali ob Devishki reki (ppfl xs napdsviov novapov), da je bilo njihovo mesto Kromna in obre%hje Aigial, ali kakor Eustathij to bere: Kobial. Tudi grad Erythyn (Epudivoug) je bil njihov. Mesto Kytor (primerjaj panonski rod: Kurvoi) je stalo tik zraven kite (tj. venec ali chelo, lat. frons) Chrnega morja, in to je prav naravno poimenovanje; po obliki primerjaj shator, sipor, prapor ; Kromna je bila trdnjava, primerjaj staroslovansko Krom, arx; Aigial in Kobial pa sta gotovo v ustih grshkega pevca popacheni imeni; in obre%hje se je pri Venetih reklo Egalo ali Igalo, kar she sedaj v juzhni slovanshchini pomeni litus, Meeresufer; da se pravilneje bere Kobial, pa nam to ime razlozhi slov. Kobel, Berg, Hügel.
Epudivog si je Eustathij11 prizadeval razlozhiti iz grshkega: ¿gsudog, ¿pudaiva), rekoch, da je ta grad dobil svoje ime po rdechi barvi (ano x^Q/poag), ker je stal na »spsudog OKonskoq.« Toda venetsko ime izpeljevati iz grshchine je nedosledno, in Eritin tudi v slovanshchini pomeni rdechi grad, Rothenburg, Rothenwart — iz arueru, rusko al\ srbsko al' rdech, in tyn, ograjen kraj.
Strabon in Ptolomej navajata she vech imen mest, rek in gora v Paflagoniji, ki imajo slovenski zven, na primer: Zagora (ime gore), Sivata, Tobata, Rastia, Sekora, Titva, Olen, Elvia, Laskoria, Armen itd.
Homer hvali pri teh Venetih lepo rejo konj, in pripoveduje, da je tam zhivelo obilo divjih mul. S konjerejo so se Slovani od nekdaj marljivo ukvarjali, tako she sedaj, zato bi jaz iskal pradomovino Venetov v Aziji na nishanskih visokih planjavah. Nisha v sanskrtu pomeni Bergwiese (gorski travnik), tudi v slovanskih dezhelah nosi to ime vech krajev in slovanskih plemen.f Kako so ti Veneti prishli na severni bok Chrnega morja? Z uchenim Gilferdingom trdim, da so pri preseljevanju velikega venetskega plemena iz srednje Azije tam sluchajno zaostali; kakor tudi Veneti, ki jih Pomponij Mela12 navaja med Armenci in Kapadochani, Apollonij13 pa med Tibareni ; torej v pokrajini izvirov reke Halysa. Znachilno je tudi, da v istih pokrajinah najdemo imena starih mest s slovenskim zvenom: Zara, Zela, Ibora, Komana, Komisha g itd.
Ti Veneti so se za chasa zgodovinarja Mosesa Chorenskega14 (rojen 370, umrl 489 po Kr.) she ohranili v Armeniji, in on porocha po starih domachih pisateljih, da je leta 127 pred Kr. neka veja Bolgarov vdrla v armenski okraj imenovan Vanat-
Vanand, to je v dezhelo Pomponijevih in Apollonijevih Venetov, in se tam z njimi pomeshala, zato so prebivalci dobili ime Bulgar-Vanand ali Pulgar-Vend. Veje venetske druzhine pa pri svojem preseljevanju niso zaostale zgolj v Paflagoniji in mali Armeniji, temvech tudi na spodnjem Istru (Donava). Appian15 navaja Venete v soseshchini Dardanov in Sintov vse do meja Makedoncev: »'Evsmug m.i AapSaveag, mi ZivmoQ nspioiKia MIKESOVIOV ¿Ov^.«
Makedonija je v starih chasih segala do gore Orbelos, do danashnjega Balkanskega pogorja. Rod Sintov ali Sintikov stari geografi postavljajo zraven gore Bentiskos, tam se njihovo glavno mesto imenuje Heraclea Sintica. Toda Sinti so prebivali na juzhni strani Balkana. Dardanom stari zemljepisci dolochajo obmochje od »mons scardus«
(gora Shar), ob reki Drina, ob izvirih Morave; in sicer je to bila gornja Dardanija, spodnja pa se je vlekla poleg Haima (Balkana) do trashkih meja. Za Appianove
Venete nam torej ne ostaja drugo obmochje kot od Babichke gore do mesta Nish
(stari Naisos), ob desnem bregu Morave gor mimo Jagodine do Pozharevca na zahodni, in od Vidina (Bolgarija) do Zheleznih vrat (Demir kapija, Makedonija) na vzhodni strani, s starimi mesti Bonionia, Ratiaria in Naisos, ker dalje spodaj najdemo Tribale; v soseshchini Tribalov jih navaja tudi neki Anonymos pri Eustathiju16 in njih bivalishcha oznachuje vse do reke Timok. Ta Anonymos je tudi mnenja, da so se ti Veneti iz Paflagonije preselili v Trakijo, in shele od tam na jadransko obalo. Vendar so utegnili biti potisnjeni na spodnji Ister tudi iz gornje Panonije ob napadih keltskih plemen, ki so pod imenom Skordiski leta 370 pred Kr. iz Galije pridrla skozi zgornjo Italijo in Julijske Alpe na ilirski polotok. Grshki pisatelj Arrian17 je zvedel, da so Veneti svojo pradomovino v Aziji zapustili zaradi vojne, ki so jo imeli z Assyrci, ki so zacheli arijske narode napadati okoli 2200 pred Kr.,18 torej kakshnih sto let po smrti Abrahama. Takrat se je verjetno zachelo preseljevanje arijskih plemen v Evropo. Gilferding to vojno postavlja v leto 1270 pred Kr., to pa se zdi premalo verjetno, in zato raje pritrdim Krugerju. Naj bo kakorkoli, v Arrianovem porochilu lahko najdemo vzrok in tudi priblizhno dobo, ko se je venetska druzhina podala na pot v Evropo. Da je to preseljevanje trajalo
vech kot stoletje, je gotovo, a ostaja vprashanje, po kateri poti. Gotovo ne le chez Kavkaz in skoz velike juzhnoruske ravnine proti Baltskemu morju, marvech tudi od Chrnega morja skozi donavsko dolino do boka Jadranskega morja, morebiti celo edino po tej poti.
Zhe Shafarik19 je v svoji knjigi: Ueber die Abkunft der Slaven, cheprav mu, kakor se zdi, Appianova omemba Venetov v soseshchini Makedoncev ni bila znana, navedel, da je v cerkveni staro-bolgarshchini mozhno najti dva jezikovna rodova, enega iz pradobe v Iliriku naseljenih Slovanov, drugega primeshanega s poznejshimi severnimi slovanskimi prishleki.
Meni se zdi, da so bili chlani tistih petih slovanskih plemen, ki jih Moses Chorenski navaja v Trakiji in na katerih podrochje so se pozneje naselili Goti,
ostanki Appianovih Venetov.h
Med Slovani, zhivechimi na ilirskem polotoku, so she zhive povesti o Aleksandru Velikem, zato je zhe Shafarik vprashal: »Datieren sich nicht die späteren Sagen der Slovenen über Alexander der Grossen von da?«; namrech od tedaj, ko je bil napadel sosednje Tribale, kakor porocha Justin, ki pishe:20
»Alexander protinus superato jugo per Haemum montem in Triballos ad flumen Lygium profectus est. Syrmus Triballorum rex erat: in cognito Alexandri adventu uxores et pueros caeteramque imbellem turbam ad Danubium in insulam Peucam [v donavski delti] confestim misit, quo et Thraces Triballis finitimi se receperant. Nec multo post et ipse Syrmus eodem fugit. Reliqua Triballorum multitudo ad alteram insulam se contulerat eo in loco, ex quo pridie Alexander moverat, sitam. Alexander Triballos repetens, hostes ex sylvis in aperta provocatos superat 300 caesis.« Te Tribale je Surowiecki, in sprva tudi Shafarik, imel za Slovane, primerjajoch ime Tribal z imenom: Srbal; pozneje je to svoje mnenje opustil, vendar mislim, da po nepotrebnem. Cheprav je izpeljava imena posiljena, je vendar Tribale mozhno pridati k luzhishkim Triebovanom; pri njih she danas stoji mesto: Triebel. Ime njihovega vladarja Syrmus je spet najti v imenu kneza Sermon, ki je leta 1019 po Kr. vladal nad sremskimi Slovani.21
Ti v predhistorichni dobi na severni strani Balkana naseljeni slovanski Veneti, ki so se zadrzhali do prihoda novih slovanskih naseljencev s severa Evrope, so ohranili povesti o Aleksandru Velikem in jih izrochili svojim novim sorodnikom, kajti ni si mogoche misliti, da bi se te povesti lahko prenashale drugache, ker je med prihodom Aleksandra na obale Istra in prihodom severnoslovenskih Antov na Balkan preteklo blizu 800 let.
Ti predhodniki so novincem tudi izrochili trashke pesmi o Orfeju. Orfejeva povest ima svoj zachetek na gori Pangaon pri Libethri in v kykonski okolici. Odtod je prishla h Grkom in po njih k Rimljanom, chez Haemus pa k Venetom in Tribalom, ki so jo prenashali iz roda v rod, in zato je Bolgar Verkovich 22 nashel Orfejev spomin v narodni pesmi med bolgarskimi Slovani v balkanskih planinah. V okrozhju bivalishch Appianovih Venetovi in Tribalov navaja Prokop (552) mnozhico trdnjav s chistim slovenskim zvenom, na primer: Labutza, Skaplitza, Klesvetitza, Vraziste, Balesina itd. Ta mesta so verjetno zgradili zhe Veneti, ker ni mogoche, da bi jih lahko
zgradili sredi petega stoletja s severa priseljeni Slovani v kratkem chasu kakshnih 50 let med nenehnim bojevanjem. Iz plemena Appianovih Venetov je verjetno izviral slavni cesar in zakonodajalec Justinian, ki se je, preden je latiniziral svoje ime, imenoval Upravda; enako tudi imenitni vojskovodja Beli%ar. Tako tudi razumemo, zakaj ime za bivola bonas najdemo, po Solinovem porochilu, v Rodopskem gorovju; z istim imenom so po Pliniju to zhival poimenovali tudi Panonci; to je spet nov dokaz sorodnosti Panoncev z Veneti, mejashi Makedoncev. Te Venete, zhiveche v dezheli Ilirov, je najbrzh poznal Herodot,23 ker omenja, da je bil pri ilirskih Venetih (»zä mi 'IXXupiav 'Evszoog««) enak obichaj kot pri Babiloncih, da so neveste vodili na sejem in vse omozhili istega dne; ta obichaj je bil znan tudi pri ruskih Slovanih.
Dardanci, Misi, Sinti itd. so bili rodovi ilirskega plemena, in sicer tod naseljeni v vechini (a potiori fit denominatio), zato je Herodot te Venete imenoval ilirski glede na Venete ob Jadranu, ki jih je tudi poznal, ker pravi, da so se Singini, po rodu Medijci, razshirjali od Istra do meja Venetov ob Jadranskem morju. Venetska plemena so torej v pradobi prebivala na spodnjem Istru, in njihova selishcha so segala skoz Panonijo, Norik, Karnijo do Ravene v gornji Italiji, na zahodu pa po severnem Tirolskem do Bodenskega jezera, ki se je imenovalo lacus Veneticus, kakor porochata Pomponij Mela in Ptolomej24; ob tem jezeru se je do danes ohranilo slovensko poimenovanje za ladje: Lädis,25 staroslovansko: lad', poljsko in luzhishkosrbsko: lod%.
Slovenskost jadranskih Venetov je ucheni Gilferding tako jasno dokazal, da meni pri tem ostanejo le ostanki. Zhe v Novicah sem jih vech predstavil uchenemu svetu, tukaj le nekoliko novih.
Dokazano je, da so v starodavnih chasih baltski Veneti jadranskim prodajali jantar. Stari pisatelji niso vedeli, kako nastane jantar in kje je pravzaprav njegova domovina. Teophrast je mislil, da v Liguriji; gotovo ga je zmotilo poimenovanje jantarja: hoyKooplov. Tudi tako so Grki, kakor zvemo iz Aeliana, imenovali jantar, mislech, da nastaja iz: »hoyKoq oopov« — iz scalnice risa (Luchs). Tega mnenja je bil tudi Demostrat, ker Plinij pishe: »Demostratus lyncurion id (succinum) vocat, et fieri ex urina lyncum.« Drugache pa Zenothemis, ki pravi, da se reche langurium — iz zveri langurus, ta zver (bestia) je bivala v gozdovih ob reki Pad.26 Padus je reka, ki je tekla tudi po dezheli Venetov, langur torej utegne biti venetska beseda. Najbolj naravna razlaga je iz staroslovanskega lang, Aarb, sylva; torej langur (primerjaj: dihur), animal silvestre. Saj celo Srbi imenujejo zhivali, ki v glavnem zhivijo v gostem logu — lugare21 Nashim bralcem, ki se hochejo natanchneje pouchiti o zgodovini jadranskih Venetov, priporochamo Gilferdingov spis, mi pa preskochimo k baltskim. Odkod so ti prishli v baltsko okolico? Po mojem z juga, ko so se odtrgali od donavske in norishko-panonske veje. To potrjujejo vse stare povesti severnih Slovanov. Poljski Krak izhaja iz Korotana (Koroshka), Lel in Cheh iz hrvashkega Zagorja; Nestor pripoveduje, da so severne Slovane, ki so nekoch bivali ob Donavi v Noriku in v Iliriku, iz podonavskih pokrajin pregnali Vlahi, to je Kelti. Surowiecki, Shafarik, Schlötzer, Mannert so ugotovili, da so v pradobi slovanska plemena segala
nepretrgoma od Jadrana do Baltskega morja, zasedla so ves svet med porechjem Save, Drave, Ina, Donave, Labe in Visle. Schultze, Wersebe, Müller, Landau28 in drugi nepristranski Nemci, med Slovani pa Shembera in Hanush, so ugotovili, da so Slovani v vzhodni Germaniji zhe v predhistorichni dobi zhiveli pomeshani med Germani in tudi med Kelti, in da je ta zmes ustvarila posebno germansko-keltsko-slovansko pleme Svabini (Svabi, Svebi), in to pod nadvlado Germanov. Zato je taka bistvena razlika v druzhbenem zhivljenju Germanov in Svabinov, ki jo je bistroumni Landau zasledil tudi v gradnji svetishch, razdelitvi zemljishkih posesti (Hufen) itd. Torej ne smemo prvotnih selishch Slovanov iskati v pokrajinah Tanaisa in dalje navzdol proti Maotidi, tam so izvirno bivali Kelti in Germani, za katerimi so prishla tja trashka, skitska in sarmatska plemena. Poselitev Venetov je shla skozi donavsko ravnino, chez norishke (Noricum) planine v Germanijo ter chez Karpate in Krkonoshe v ravnine Visle in Odre vse do venetskega morja. Na najbolj skrajnih robovih so ohranili rodovno ime Veneti ; tako ob reki Pad, ob spodnjem Istru (Donava), na zahodu ob Bodenskem jezeru in na severu ob Baltskem morju. Prav je torej imel stari pisatelj, ko je pisal: »Heneti Asiae incolae jam in Evropa aliispermixti incolis habitabant.« j
Ali so Veneti prishli v Evropo pred Germani, ni dognano; Gilferding meni, da so bili Germani izseljenci iz arijske druzhine, a meni se to ne zdi tochno ter bi pritegnil Surowieckemu, ki slovanski prihod postavlja pred germanskega. Prihodnje raziskave bodo razsvetlile tudi ta mrak.
Pri svojem raziskovanju sem nabral dosti gradiva o jeziku in veri starodavnih Slovanov, primerjajoch oboje z jezikom in vero drugih sorodnih evropskih Arijcev, toda za objavo teh raziskav she potrebujem chas in poseben pretres. Ker je slovenska narodnost baltskih Venetov nedvomna, se podajmo do armorishkih Venetov. Ti so bivali ob Atlantskem oceanu29 v provinci Lugdun, tj. v danashnji Bretanji (fr. Bretagne, Armorique — Armorika), in to ne le na kopnem ali pri morju, marvech tudi na otokih Siata, Sena, Vindillis; zadnji pomeni venetski otok v poimenovanju Keltov. Danashnje mesto Vannes, bretonsko imenovano Venet in Gwenet, na robu departmaja Morbihan she spominja na nekdanja bivalishcha Venetov v bretonskem primorju. Njihovo morsko pristanishche (portus) so Gali imenovali venetsko: »vindana portus« ; geografi pravijo, da je bilo tudi mesto Dariorigum v venetski posesti. Prvi del besede ima prav slovenski zven, drugi del spominja na rusko mesto Riga in rusko besedo riga. Znano je, da se venetski otok, po Keltih imenovan Vindillis, danes imenuje Belle Isle — lepi, svetli, jasni otok, sosednji pa se je imenoval Siata, to ime pa spet kazhe na sijajno, svetlo lastnost otoka. Morsko predgorje rimski geografi imenujejo »promontorium Gobaeum«, namrech po besedi gob (Rücken, Höcker, gibbus) ali guba (Bai, kleiner Meerbusen). Danes se reche: Pic de Penn marche. Pristanishko mesto se je imenovalo Vorganium, to je: Ephrame iz Bp^raioH, werfen, anstossen. She danes se kraji ob bregu rek, kjer ladje zadenejo kopno, imenujejo vrzhenja. Drugo primorsko mesto stari geografi imenujejo Blavia, to je najbrzh pokvarjeno iz Plavia, tj. kraj, kjer se
zachne morska naplavina. Uckert k Venetom prishteva otoka Riduna, Sarnijak in otok, ki je dobil ime po Cezarju — Caesarea.30 Vech toponimov nam stari pisci niso ohranili. Ti armorishki Veneti so pozneje tudi v blizhnji Britaniji (Anglija) ustanovili naselbino, imenovano Venedotia ali Gwineth. Omenja jih zhe Einhard31 v osmem stoletju, ko govori o vrnitvi britanskih Venetov v Galijo. Od kod je prishlo to slovensko pleme v te kraje ob Atlantiku? Ali ga je vrgla sem usoda, ko so se Veneti zacheli iz Azije preseljevati v Evropo in napredovati proti Alpam? Ali so se kje odcepili od onih, ki so bivali ob »lacus veneticus«, in so shli naprej do bretonskega primorja? Ali so se morebiti odcepili od jadranskih Venetov in prodirali skoz Helvetio (Shvica), kjer she danes v kantonu Valais najdemo rahle slovanske ostanke, in od tam do zahodne meje stare Galije? Verjetnejshe se mi zdi, da so v Galijo prishli po morju od baltskega primorja, saj zhe Cezar hvali njihovo izvrstno pomorstvo in trgovino. Najbrzh so jantar dovazhali iz baltskega jantarskega kota v primorje severne Galije, kjer so ga potem natovarjali Fenichani in Grki. S tem prevazhanjem je schasoma nastala velika kolonija, ki si je pridobila znatno veljavo, tako da ji sam Cezar priznava odlichnost, ko pishe:
»hujus (veneticae) civitatis longe amplissima auctoritas omnis orae maritimae regionum earum, quod et naves habent Veneti plurimas, quibus in Britaniam navigare consuerunt et scientia atque usu nauticarum rerum reliquos antecedunt,, et in magno impetu maris atque aperto paucis portibus interjectis, quos tenent ipsi omnes fere, qui eo mari uti consuerunt, habent vectigales.«32
Venetske ladje so bile silno mochne, kakor jih opisuje tudi Cezar, zato so mu Veneti povzrochali velike nadloge, preden jih je uspel premagati v vojni. Res je znano, da so bili Slovani zhe od nekdaj izvrstni mornarji in brodarji. Vsi tedanji pisatelji hvalijo trgovsko spretnost baltskih Venetov in cvetoche baltsko trgovsko mesto Volin (Vineta); bizantinski pisatelji hvalijo plovbo ruskih Slovanov po njihovih rekah; da so jadranski Veneti sloveli kot izvrstni trgovci, dovolj porochajo rimski pisatelji.
Trdil bi, da so Veneti verjetno zhe v svoji azijski pradomovini bivali ob morju in se ukvarjali s pomorstvom, zato ni brez razloga, che njihove azijske pranaselbine ishchemo ob Kaspijskem morju, ki so ga starodavni Slovani imenovali Hvalinsko. Kambrijski (Cambria, Severni Wales) Britanci so Armoriko imenovali Letavija in njene prebivalce Letewicion. Zhe stari kambrijski interpolator si je prizadeval to besedo razlozhiti iz kambrijskega jezika, in sicer iz lled, semi, in tewi, tacere, in pishe: »Nos illos Britones armoricos vocamus in nostra lingua Letowicion, idest semitacentes, quoniam confuse loquuntur.« Ta opomba je za nashe raziskovanje zelo vazhna, ker nam izprichuje, da je poleg prebivalstva s starokeltskim jezikom tod vladalo she neko drugo. Le na rimski (romanski) jezik ni mogel misliti, ker se je ta prav tako znashel v britanskih narechjih, torej je moral imeti svoj vpliv na jezik Armorichanov tudi jezik Venetov. Vredno bi bilo, ko bi kakshen uchenjak kritichno presodil jezik prebivalcev Bretanje, posebno v primorju, kjer so nekdaj bivali Veneti. Jaz sem v Zeussovi Keltski gramatiki 33 nashel besede, ki so znane le v nekdanji Armoriki in so chisto slovenske, na primer: bran, corvus, tj. slovensko vran iz vran,
niger; latvijsko varus, yen, glades, slovensko inje, pruina, bud, victoria je slovensko beda, pobeda, coant, izgovori: koant, desiderare, amare, rusko kantovat, ljubiti; jar, gallina je slovensko jara, jarika, gallina pullus, gueluet, vocare je cheshko volat, volovat, klicati; gai, sylva je slovensko gaj; primerjaj she stavek: »ez eo ret techet«, necesse est fugere, kjer se techet ujema s slovenskim tekati.
Znano je tudi, da so zelishche, ki ga Rusi imenujejo bjelena (belená — slov. zobnik, blen) in je bilo Belbogu — Belinu posvecheno, tudi stari Gali imenovali: ßsXivovza = belinovica, in da ga Bretonci34 sedaj imenujejo: louzawen santes Apollina, Slovenci pa:
trava svete Apolonije.
Toliko sem do sedaj nashel dokaznih primerov za sorodnost Venetov v Armeniji, Paflagoniji, v Iliriku ob Jadranu, ob Baltskem morju in v Armoriki. Zhelim, da bi bili drugi slovenski starinoslovci v teh raziskavah she bolj uspeshni. Na koncu te razprave prilagam she nekaj vrstic o naglavnem pokrivalu jadranskih Venetov — kukuljici.
Zgodovinar Venetije Romanin (I., 15) pishe, da so starodavni Veneti, kakor kazhejo podobe na starih spomenikih, uporabljali kot naglavna pokrivala kukule. Tudi rimski satirik Juvenal omenja kukule v naslednjih vrsticah: »Translatus subito ad Marsos mensamque Sabellam Contentusque illic veneto duraque cucullo.«
(Satyr. III. v 169. seq.)
Zdi se, da je beseda veneto po svoji koordinaciji z besedo duro apelativ, respective: sinonim z besedo caeruleus, vendar Juvenalova opomba kazhe na rod Venetov, ki so si glave pokrivali s kukuljicami. Romanin omenja tudi, da so bila oblachila starih Venetov resasta (fimbriata) in pisana, kot jih nosijo azijska plemena in she sedaj primorski Slovani; glavna barva teh oblachil je morala biti modra, ker je izraz venetus sinonim za caeruleus.l Znano je, da she danes Slovani po spodnjem Shtajerskem in Kranjskem chislajo oblachila modre barve, posebno plashche.m Romanin tudi pravi, da so preprosti ljudje na venetskih otokih she dolgo chasa na glavah nosili kukule — »kapishone«.n
Nash slavni Mikloshich ima besedo kukuljica za tujko in jo primerja z latinsko cuccullus, cuculla, novogrshko xouxobXa in s staro-gornjenemshko chugela. Klasichna grshchina te besede ne pozna, uporabljajo jo le poznejshi glosatorji iz Hieronimove dobe. Latincem je dobro znana, najdemo jo pri Marcialu in Juvenalu ter v cerkveni latinshchini, in sicer v Hieronimovih spisih. Rimljani niso uporabljali kukuljic za naglavna pokrivala, k njim je to pokrivalo prishlo od VenetoiP in z njim tudi beseda. Sicer Marcial govori tudi o »santonico bardocucullu« — iz »liburnici cuculli«, a ravno to kazhe, da kukuljica ni rimskega izvora. Kukuljico omenjata tudi Collumella in Trebellius Pollio; po teh dveh piscih vemo, da so jo prishivali k plashchem, in celó pri Katonu najdemo: »Cum tempestates pluviae fuerint, centones, cuculliones familiam oportuisse sibi sarcire«.
Vendar v latinskem jeziku ni korena za razlago te besede. Ko je bilo v rimski cerkvi ustanovljeno menishtvo in so menihi s svojimi kutami povezali kukuljice (kapuce), sta shla menishtvo in kukuljica po vsej Evropi, latinizirana beseda je
prishla med Irce (Hibernenses) in v zhivljenjepisu sv. Kadoka se prvich omenja oblachilo cocula, dalje tudi v spisih klovenshavenskega koncila leta 747. V Britaniji se je beseda kukula zelo popachila, tako najdemo oblike: gwccwll, cwccwll, cugol, cyccyllu, cwgwl, kongowl, cochl, cwfl, cwfle, cufle, cochull, cochal, cubhail culladh, vse s pomenom: vestis monachalis, pallium, Kapuze. Popachene oblike te besede v novokeltskih besedah kazhejo, da beseda ni domacha keltska. Ravno tako spachena je beseda v germanskih narechjih. V teh se glasi: kogel, gugel, gogel, kugula, kugel itd. Tudi romanski jeziki so to besedo zelo spachili; v francoshchini je skrajshana v obliki coule, v shpanshchini cuculla, cugulla, cogulla, provansalsko cogula, portugalsko cugula, italijansko cuculla, cocolla.p Che bi bila ta beseda del sploshnega besednega zaklada indoevropskih jezikov, kakor meni Diefenbach, bi morali v nemshchini najti oblike: chochel, huhel, huhula, ne pa: kugula, gogel, kogel itd. Domache tvorbe latinshchine in romanskih jezikov so: caputium, capucio, capuchon, iz osnove: caput. V to skupino gredo she: kappe, kapa, chapka itd. Ne razumem, kako je lahko Diefenbach besedo cucullus prevedel v nemshko kugel (globus), skandinavsko kula, globus; dalje: keule, kolbe, cheshko, poljsko, luzhishkosrbsko kula, globus; finsko kula, Schiesskugel — saj je krogla (globus) okrogla rech, kukuljica pa shpichasta.
Kukol se je najprej pojavil pri Venetih, njegovo prikladnost so spoznali Lburni in Gali, ki so bili njihovi sosedje, potem Rimljani, in tako je shlo po svetu s pokrivalom za glavo tudi poimenovanje zanj.
Besedo kukul poznajo vsa slovanska narechja; starobolgarsko kukulj, kuklar cucullus, srbsko kukuljica, rusko kukul, cheshko kuklice, slovensko kukma, kuchma, to zadnje je znamenje, da v besedi cucullus ne gre za reduplikacijo, ki jo vidi Diefenbach. Od Slovanov so jo prejeli Madzhari: csuklya. Osnova kuk pomeni isto kot latinsko cac v besedah cac-umen, cacuminatus, cacumino, zugespitzt; primerjaj s staroslovanskim kukonos, aduncum nasum habens; srbsko, bolgarsko kuka, uncus; cheshko in rusko kukla, kukulj, cacumen tecti, odkoder so si Finci izposodili svojo kukkula, cacumen; v Romuniji po mehchanju naglasa tjucluiu, Zipfel, Wipfel; iz te osnove je juzhnoslovansko kukuljava, alauda, Schopflerche, avis cristata, der bewipfelte Vogel, kukmast ptich; primerjaj s slovensko kukma, Zipfel, Wipfel, Schopf;r dalje poimenovanja za shpichaste hribe: Kuk, Kukenbergen, Kuklice itd. na Shtajerskem.
Kukuljica je torej cacuminatum tegumentum, eine zugespitzte Kopfbedeckung, kukule she danes nosijo Rusi in karpatski Huculi, pa tudi bozhanstva na norishkih rimsko-slovenskih spomenikih. Rimska cerkev je vzela dostojne obleke tujih narodov med svoja cerkvena oblachila, tako dalmatiko od Dalmatincev, in ka%ulo she sedaj pozimi nosijo zagorske Hrvatice. Tako je bila tudi kukuljica kot kapuca sprejeta za redovnishko oblachilo, in kapucin je torej kuklar, kukuljichar, kukman, kuchmar. Znano je, kot pishe Festus, da so si kukujice spletali iz sitja ali lochja (ex scirpo; scirpus, angl. bulrush). Iz site si she danes slovenski pastirji delajo kuchme in Srbi plashche za obrambo pred dezhjem.
1	Lassen, Indische Alterthumsk. I., 5 Gfrörer, Urgesch. des menschl. Geschl., str. 145 itd. Benfey, chlanek Indien v Ersch. in Gruberjevi Encyklop.
a Iz staroindijsko varvara je grshko ßagßagog, koren var pomeni to, kar slov. vr, odtod na-vreti, aufwinden, vrv, das Gewundene, das Seil, nemshko reduplicirano kakor v indijshchini: wirwar, worren, verworren, torej ljudstvo, ki je govorilo zmeshan, nerazumljiv jezik ali, kakor meni Benfey, ki je imelo verwirrtes Kopfhaar (razmrshene lase), kar je tudi lastnost kushitskega plemena. Eno vejo divjih Kushitov so Indi imenovali Padjas, die Schlechten, iz staroind.padja, primerjaj s slov. podli, armselig, schlecht.
2	Beri: Haug, Ueber die ältesten Namen der sogenannten Indogermanen v Allgem. Monatsch. für Wissensch. in Liter. 1844, str. 785 itd.
3	Lassen, 1. c. I, b. 518, 526.
4	Steph. Byz. vox Thrake.
5	Gilferding, Drevnejshi period istorij Slavjan v chasop. »Vjestnik« Evrop., str. 239. b Veneta, ime hcheri hrvashkega zhupana. Rodbine Venet she zhivijo na Koroshkem.
6	Moroshkin, Imenoslov, sub vocibus.
c Razloge razlichnih poimenovanj navaja Shafarik v Slov. starozh. I. 8.
d Jaz sem najprej skushal ime Venet, Vend, Vind izpeljati iz keltskega find, albus, drugich iz vand, slov. vad, loqui; a ker se mi zdi Gilferdingova razlaga naravna in verjetnejsha, me ni sram odpovedati se svojemu mnenju, ker v vseh svojih spisih se drzhim nachela: resnica naj velja.
7	Homer, Odyss. 11., 852.
e Tako so tudi Grki napravili iz perzijskega imena Vastashpas svoj Yomonst; in iz Varkanija (Wolfsland) - Ypmviu.
8	Eustath. ad Dyonis Pierg. 378.
9	Jornand 29., primerjaj: Paul Diacon. Histor. Longob. II., 14. Chronicon Altinum v Archivio storico italiano, append. V., 103.
10	Lassen v Zeitsch. der deutach morgenl. Gesell. X. B. str. 386.
11	Eustath. ad Il. II. v. 855.
f Nis, Nisovci, prebivalci v ruski knezhevini Volodimir; Nishani, zhupanija v dezheli polabskih Slovanov; Nishava, okolica mesta Nish in reke Nishava v Bolgariji.
12	Pomp. Mela I, 2.
13	Apollon. II. 378.
g Komana, Komisha, na komu (mons rotundus) stojeche mesto.
14	Glej pri Langlois: Collection des historiens de l' Armenie I, 45.
15	Appian, Bellum Mithrid C. I. V.
16	Eustath. ad Hom. Iliad 852.
17	Pri Eustath. ad Dyon. Pierg. v. 378.
18	Krüger, Urgesch. des indogerman. Stammes I. Heft, str. 34. — Moses Chorens pri Shafariku: Abkunft der Slav., str 140.
19	Shafarik l. c., str. 147, 148.
h Goti so v Trakijo prishli med 220-251 po Kr. Moses Chorens je zajemal vechidel iz Aleksandrinca Pappa. Temu so torej lahko bile znane venetske veje, ki so v njegovem chasu she zhivele ob Donavi.
20	Justin II.
21	Strilter, II, 399.
22	Verkovich v chasniku »Moskva«, shtev. 128., 13. septembra 1867. i Ali bi smeli pri teh Venetih iskati zachetek glagoljice?
23	Herodot I., 196. V., 9.
24	Pompon. Mel. II., 4.
25	Allg. Conversat. Lex. für das kath. Deutsch. vox Bodensee.
26	Primerjaj Plinij Hist. nat. XXXVII.
27	Vuk, Rjechnik sub voce.
28	Obshirno navedena dokazna mesta je najti pri Shemberi, Zapad. Slowany, str. 283-307.
j Galina Jäthenstein pishe, da je te besede izrekel »Vater der Geschichte«, torej Herodot. A pri njem jih ne najdem. Shkoda, da G. J. ne navaja vira. Iz rokava jih ni stresel.
29	Caesar bell gall. II. 34. III. 9. Strabon Geog. VI. Dio Cass. XXXIX, 46.
k Navaja se tudi mesto o morskem bregu: Aletum, primerjaj sansk. ali, vishina, srbsko prejotirano jalia, Ufer, ripa, litus. Alet bi torej bilo: Brezhice, Uferstadt. Suffiks et je najti v besedi velet itd.
30	Glej Uckert, alte Geograph. IV, 237, 334.
31	Einhard Annal. ad an. 786 ed Pertz.
32	Caes. III. 8.
33	Glej: »Zeus, Gramm. Celt.«, pag. 799.
34	Bretonski »Gandin von Anschowe«, chigar prvotno domachijo je Wolfram Eschenbachski hotel najti v mestu Gandine pri Ptuju, in rdechi vitez Ither (od iter, jitro?) sta utegnila biti v heroje znizhani sonchni bozhanstvi bretonskih Venetov; primerjaj moj chlanek: Jeli oblichaji na petujskem etc. v »Letop. Mat. slov. za leto 1870, str. 20-23.«
l »Venetus«latinski jezikoslovci prevajajo v caeruleus, eisengrau, meergrün.
m Primerjaj s tem, kar g. Verdelski pishe v svoji knjigi »Opis in zgodovina Trsta«, str. 100 itd., o nekdanji noshnji trzhashkih okolichanov.
n G. Verdelski v omenjeni knjigi tudi pravi, da so Primorci pozimi nosili plashch s kapuco. o Po vseh krajih Venetije je polno slovenskih imen. Naj omenim le: Stolbica, Leshtice, Platishche, Tinica, Studena, Glavnik, Mira, Bor, Cebina, Livenca, Lonka, Roja itd. Znano je, kot pravi Peez, da se na severni strani Westerwalda ponemcheni slovanski prebivalci »Hiki« oblachijo ravno tako kakor prebivalci furlanske Stoibice (glej Westermann Monatshefte 1859. str. 64). Torej spet zveza jadranskih Venetov s severnimi.
p Druge popachene oblike so: kymr, huque, hug, goth, hakuls.
r Z besedo kuklja, kukma, kuchma je v zvezi cheshko, rusko, poljsko, luzhishkosrbsko chochol, hohol, crista avium, Busch, Schopf, in hrvashkoslov. huhor, crista, huhorjav, cristatus. Gilferding postavlja te besede k sansk. (¡ekhara, pkhara, kar pomeni isto. Posebno srbshchina ima dosti besed iz osnove kuk, na primer: kuka, uncus, kukara, kukinja, Spitzkugel, kukma, Schopf, kukmarka, ptica z kukmo, kukast, uncinatus, kuk, spitziger Felsen, kukac, fibula itd.; v vseh teh poimenovanjih tichi pomen konica (Spitze). Primerjaj she litavski kykas.
Letopis Matice slovenske, 1871
(priredba v sodobni slovenski knjizhni jezik ur. I. A.)
DAVORIN TRSTENJAK (1817, Kraljevci v Slov. goricah - 1890, Stari trg pri Slovenj Gradcu); zgodovinar, pisatelj, katolishki duhovnik, profesor slovenshchine. Sprva pisal pesmi v nemshchini, Vraz ga je ogreval za ilirizem, a se je usmeril v slovensko literaturo (krajsha proza) in zgodovino. Zbral je zakladnico virov in podatkov (tudi z zapushchino Matevzha Ravnikarja Pozhenchana), s katerimi je v razpravah razvijal avtohtonistichno tezo o zachetkih slovanstva ter s tem utemeljil slovensko vejo t. i. teorije kontinuitete, nasprotne teoriji »priselitvenih poplav«. Ker je slednja poldrugo stoletje prevladovala v tradicionalnem sholskem diskurzu, je bil Trstenjak odrinjen na »apokrifno« obrobje amaterizma (ochitali so mu »neznanstveno metodo«, cheprav je skoraj vsako svojo trditev podpiral z obilico citatov v izvirnih jezikih dokumentov) in v sistematichno pozabo, tako da je bil celo zamenjavan s sodobnim imenjakom, hrvashkim pedagogom. Razprave je sicer objavljal v uglednem Letopisu MS; med njimi spis Raziskavanja na polji staroslovenske zgodovine pomeni poljudnejshi povzetek njegovega zgodovinopisja, pravzaprav gre za traso vse poznejshe »venetologije«. (Op. I. A.)
Neprevedene knjige
Lev Detela
WIPLINGERJEV KOMPENDIJ O PISATELJSKI SCENI ZADNJIH PETDESETIH LET
Peter Paul Wiplinger: Schriftstellerbegegnungen 1960 -2010.
(Pisateljska srechanja 1960 — 2010)
Zalozhba Kitab Verlag, Celovec — Dunaj 2010, 350 strani.
Na Dunaju zhivechi pesnik, prozaist in umetnishki fotograf Peter Paul Wiplinger je v chasu svojega vech desetletij dolgega literarnega in kulturnega delovanja na razlichnih pisateljskih srechanjih in festivalih spoznal veliko shtevilo avtoric in avtorjev iz najrazlichnejshih drzhav in kulturnih krogov. Rezultat teh stikov je njegova nova obsezhna knjiga, v kateri v obliki nekakshnega subjektivno oblikovanega literarnega leksikona predstavi po abecednem redu okrog 260 posameznih avtorjev in s kratkimi potezami zachrta njihov duhovno-literarni profil. Ti zarisi posameznih pisateljskih osebnosti sicer niso objektivni biobibliografski sestavki, temvech predvsem Wiplingerjeva prijateljska priblizhevanja pishochim kolegom, pri katerih ga bolj kot literatura zanima chlovek, ki zhivi za svojimi zapisanimi besedami.
Wiplingerjev dinamichni, spontani pristop v nekem smislu spominja na fotografiranje in slikarsko portretiranje, to pa ne presenecha, ker se avtor knjige ukvarja tudi z umetnishko fotografijo in je dalj chasa vodil znano dunajsko likovno galerijo. S svojim »slikarskim« nachinom pisec Pisateljskih srechanj bralcu priblizha posamezne literate iz posebnega, nekonvencionalnega zornega kota. Pisateljske sotovarishe predstavi sredi dolochenega zhivljenjskega trenutka. Zanima ga njihov literarni in druzhbeni zagon, a tudi skrivnost njihovega znachaja. Ker je angazhiran, dinamichen besedni ustvarjalec, ni chudno, da se posvecha predvsem druzhbenopolitichno angazhiranim avtorjem.
V svojih spominskih belezhkah in karakterizacijah sega dalech nazaj, v svoje literarne zachetke pred skoraj petdesetimi leti, ko se je iz Zgornje Avstrije, kjer se je rodil leta 1939, preselil na Dunaj. Tako je v knjigi veliko kulturoloshko zanimivih spominskih zapisov o nekdanjem dokaj drugachnem chasu »hladne vojne«, ko so na razlichnih pisateljskih kongresih skushali s »humanim dialogom« prerashchati napetosti med dvema ideoloshko razlichnima blokoma. Wiplinger se je v tistem chasu pojavljal kot zastopnik avstrijskih literarnih organizacij na razlichnih pisateljskih prireditvah v komunistichnih pa tudi v zahodnih
»kapitalistichnih« drzhavah. Pri tem se je srechal s shtevilnimi slovenskimi pisatelji, o katerih pozorno porocha.
Wiplinger mnogim v Sloveniji zhe pred desetletji ni bil neznan, saj so njegove v slovenshchino prevedene pesmi leta 1974 izshle v Slovenj Gradcu v knjizhni obliki pod naslovom Znaki chasa, tej prvi izdaji pa je leta 1989 sledila v Mariboru in Celovcu (Obzorja in Mohorjeva) she zbirka Oporoka chasa z novimi slovenskimi prevodi njegovih pesmi. Na kongresih PEN kluba na Bledu in na drugih literarnih prireditvah je spoznal veliko slovenskih pisateljic in pisateljev. Med njimi so bili, podobno kot v drugih komunistichnih drzhavah, tudi razni kulturni funkcionarji v sluzhbi nekdanjih rezhimov. Wiplinger vchasih zapazi njihovo politichno instrumentalizacijo za dolochene neliterarne namene, vendar pri marsikaterem od teh poudari tudi njegove pozitivne poteze, ki so v danih okolishchinah koristile ... v shkripcih nahajajochim se kritichnim in disidentskim avtorjem. Med slovenskimi avtorji, ki jih je srechaval na raznih srechanjih v tujini in doma v Avstriji, po abecednem redu omenja naslednje: Lev Detela, Jaro Dolar, Janko Ferk, France Filipich, Fabjan Hafner, Jozhe Hudechek, Drago Janchar, Andrej Kokot, Niko Koshir, Marko Kravos, Milena Merlak Detela, Janko Messner, Milosh Mikeln, Ivan Minatti, Boris A. Novak, Iztok Osojnik, Bogdan Pogachnik, Andrej Rot, Dimitrij Rupel, Tone Svetina, Veno Taufer, Igor Torkar in Ciril Zlobec. Torej kar visoko shtevilo 23 oseb, ki dokazujejo Wiplingerjevo prijateljsko navezanost na Slovenijo in njeno kulturo ter avtorjevo izrazito multikulturnost. V sestavku o Dragu Jancharju avtor Pisateljskih srechanj med drugim omeni Jancharjevo kritiko komunistichnega sistema in njegov angazhma za razchishchenje slovenske in jugoslovanske negativne polpreteklosti. V obshirnem sestavku o Igorju Torkarju porocha tudi o dachauskih procesih in o povojnih pobojih ujetih domobrancev in drugih protikomunistov ter obzhaluje, da zelo dolgo, podobno kot vechina levo usmerjenih evropskih intelektualcev, ni spregledal brutalnosti nekdanjega Titovega rezhima. Ko je o tem in o Jancharjevi kritiki sistema skushal na raznih kongresih govoriti s komunistichnimi slovenskimi razumniki in pisatelji, so ti samo zamahnili z roko, kot na primer France Filipich, chesh: »Ah kaj, Janchar je samo provokator!«
Tem vchasih esejistichno poglobljenim portretom raznih avtorjev je Wiplinger dodal she nekaj svojih fotografskih portretov pisateljskih kolegic in kolegov. Tako so s fotografijami zastopani naslednji Slovenci: France Filipich, Fabjan Hafner, Drago Janchar, Andrej Kokot, Janko Messner, Filip Kalan Kumbatovich, Boris Pahor, Valentin Polanshek ter s Slovenci povezani, v Celovcu zhivechi avtor in prevajalec Peter Kersche. Opazno je veliko shtevilo v knjigi predstavljenih koroshkih slovenskih literatov.
Wiplingerjeva srechevanja s pisateljicami in pisatelji, pesnicami in pesniki, prevajalkami in prevajalci bralca obshirne knjige popeljejo shirom po Evropi, od Dublina in Londona do Skandinavije in Varshave ter od Ljubljane in Bleda preko
koroshke gorske vasice Fresach / Breze do Dubrovnika in Struge v Makedoniji. Poleg izletov k svechanim in zgolj dekorativnim leporechnishkim omizjem PEN kluba (ki jih Wiplinger vedno znova kritizira) med drugim ponuja tudi vpogled v dokaj neznano avstrijsko literarno sceno pred slabimi petdesetimi leti, ko se je v podzemlju nekdanje dunajske kavarne Sport zbirala ob pivu in vinu divje razposajena avstrijska anarhistichna literarna avantgarda.
Slovanskih jezikov veshchega bralca te knjige pa moti popolno neuposhtevanje diakritichnih znamenj za shumnike ch, sh, zh, kot da tiskarna ni imela chrk za »gajico«, cheprav dandanes zhe vsi veliki pa tudi manjshi chasopisi in revije na nemshkem jezikovnem prostoru uporabljajo posebna chrkovna znamenja, kot jih predpisujejo posamezne nacionalne ortografije. Che bi se pomankljivost, ki kazi prichujocho knjigo, ponavljala, bi bilo res mnogo bolje uvesti — vsaj, kar se slovenskega idioma tiche — staro chastitljivo protestantsko bohorichico.
Chitalnica
Lev Detela
EKSPERIMENTALNO PESNISHTVO JANIJA
OSWALDA
Jani Oswald: Andante Mizzi
Zalozhba Drava, Celovec 2010, 119 strani.
Leta 1957 v Celovcu rojeni Jani Oswald je pesnik heterogeno oblikovanih jezikovnih sporochil. To dokazuje tudi njegova najnovejsha, tj. shesta pesnishka zbirka Andante Mizzi, ki je tik pred letoshnjim poletjem izshla pri celovshki zalozhbi Drava. Tudi tokrat je Oswald ostal zvest svojemu eksperimentalnemu in ironichnemu pesnishkemu programu, ki ga sestavlja in razstavlja iz najrazlichnejshih besednih chrepinj, ki so nam jih zapustile ideologije, utopije in katastrofe 20. stoletja pa tudi modni izmi novega globalnega rachunalnishkega obdobja. Oswaldova nova pesnishka zbirka ima v jedru sicer dvojezichno slovensko-nemshko hrbtenico, vendar je v bistvu spretna vechjezichna pesnishka igra iz demontazh in remontazh, pri kateri v razkoshni splet iz nemshkih in slovenskih besednih delov vdirajo tudi angleshki in latinski segmenti.
Zhe naslov zbirke Andante Mizzi bralcu nakazhe, da se bo pri branju in razvozlavanju vechstopenjskih Oswaldovih besednih iger in jezikovnih premen znashel v razgibanem medmrezhju igrive zvochnosti, ki z asociativno paradoksnostjo na pogorishchu starih chasov in sistemov poje novo pesem. To jezikovno-glasbeno naravnanost Oswaldove zbirke she dodatno utemelji zbirki prilozhena dvd z animacijami zadevnih pesmi.
Zbirka je razdeljena na shtiri, z oznakami iz glasbe oznachene dele. V prvem delu Allegretto disgustoso avtor na duhovit nachin razgalja koroshko-avstrijski sentimentalni domovinski kich s pomochjo najrazlichnejshih, iz zdrobljenih besednih pomenov na novo sestavljenih tekstur, pri chemer bo globlji pomen avtorjevega pesnishkega pa tudi kritichnega sporochila bolje razumel predvsem tisti bralec, ki obvlada v knjigi paralelno pa tudi pomeshano uporabljena jezika — slovenshchino in nemshchino. Med branjem posameznih v verze razporejenih besed in besednih chlenov zaslishi bralec nenadoma vedno bolj buchno pivsko melodijo iz alpskih poskochnic in ljudskih napevov, vmes pa se poleg tirolskega cmoka pomesha, da je mera prikaza druzhbenopolitichne alpske nespameti popolna, she na glavo obeshenjashko postavljena avstrijska drzhavna himna. Pa tudi novi koroshki dezhelni glavar ima v pesmi Dementi glavno besedo, ko urbi et orbi jasno naglasi »Wir sind nicht so neger... we are not so nigger « — kot so verjetno,
kar preberemo nekaj verzov zatem — »tschuschen (chushi) pa kat%elmacher (lahi polentarji) in drugi tem podobni tujci.«
Sicer pa dobi v drugem delu Solo adagio in v tretjem delu zbirke Quasi moderato tudi koroshka slovenska in konchno she sploshnoslovenska ter zdruzhena evropska stvarnost avtorjev kritichni oshvrk. Poleg ironichnega pogleda na kaotichne razmere v druzhbi in kulturi so zanimivi Oswaldovi kot parodija uporabljeni utrinki iz koroshkih slovenskih narodnih pesmi in razlomljene travestije po znanih Preshernovih, Zhupanchichevih, Kosovelovih ali partizanskih stihih, med katere se meshajo tudi ironichni erotichni podtoni o sentimentalno in klishejsko izpovedanih ljubezenskih obchutkih v nekaterih znanih ljudskih popevkah.
V	zadnjem delu Morendo ma non tropo se Oswald za namechek nasloni she na latinsko psalmodijo, kot jo poznamo iz starega tradicionalnega koroshkega bogosluzhja. Kompleksna jezikovna vechsmernost njegovih k eksperimentalni in h konkretistichni poeziji mochno tezhechih besednih sklopov dosezhe sedaj nov in na trenutke skorajda anarhichen vrh.
Podoba je, da Jani Oswald svojih jezikovnih iger ne uporablja le za to, da bi z njimi dosegel primerno poetichno uchinkovitost, saj skusha s pomochjo novih besednih sestavljenk, razstavljenk, spachenk in neologizmov sprozhiti v bralcu zavest o nujno potrebni prenovi politichnega, socialnega in literarnega vedenja.
V	nekem smislu so Oswaldova literarna prizadevanja osamljen pojav v sedanji slovenski literarni stvarnosti. Ta avtor se v marsichem lochi od svojih koroshkih slovenskih literarnih vrstnikov Gustava Janusha, Janka Ferka, Fabjana Hafnerja, Maje Haderlap ali Cvetke Lipush, pa tudi od ustaljenih pesnishkih tokov v danashnji Sloveniji. Njegova intertekstualnost je nekaj posebnega tudi znotraj danashnje avstrijske in nemshke literature, cheprav ima nekaj analognih stichnih tochk z eksperimentalno poezijo Jandla, Mona, Ruhma ali Gomringerja. Oswaldov literarni svet korenini v notranjih avtonomnih jezikovnih predelih, ki so neodvisni od realnega zhivljenja, sredi katerega funkcionirajo. Iz tega notranjega vechsmernega jezikovnega klitja oblikuje Oswald svojo novo pesnishko stavbo iz posameznih besednih pomenov in pomenskih zvez, ki se asociativno zdruzhujejo v novo resnichnost z vechsmerno sporochilnostjo, ta pa je poleg svoje kritichne druzhbene usmerjenosti obenem tudi izrazit literarni fenomen. Koroshki slovenski pesnik z vechjezikovno radodarnostjo in presezhnostjo nam z zbirko Andante Mizzi ponuja ironichno zabeljeni atonalni spev v nachinu konkretistichne poezije.
Lev Detela
SLOVENSKE CHRTICE IZ ARGENTINSKEGA INDIJANSKEGA SVETA
Tone Brulc: Shepetanje shkratov
Chrtice iz argentinskih logov z dolenjskim navdihom. Drushtvo 2000, Ljubljana, 2010, 134 strani
Leta 1996 v Buenos Airesu umrli Tone Brulc se je zachel kot pisatelj razmeroma pozno oglashati v javnosti. V Hrushici pri Novem mestu leta 1927 rojeni zdomski avtor ni pripadal vodilni skupini akademsko izobrazhenih emigrantskih piscev in kulturnih organizatorjev pri Slovenski kulturni akciji. Dolgo vrsto let je delal v steklarni v mestu Avellaneda, vendar se je kot samouk s prebiranjem knjig, revij in chasopisov v razlichnih jezikih stalno izobrazheval in izpopolnjeval. Ta zhivljenjska pot je zaznamovala tudi njegovo literaturo. Brulc je bil samosvoj samohodec. Slovensko in tujo stvarnost je opazoval iz neprivilegiranega zornega kota tako imenovanega »malega chloveka«, ki je vedno znova nemochna zhrtev in plen najrazlichnejshih prisil s strani vodilnih elitnih struktur.
Shele po upokojitvi se je zachel z lastnimi literarnimi prispevki oglashati v javnosti. Po posameznih literarnih objavah in priznanjih v razlichnih slovenskih emigrantskih in zamejskih revijah in chasopisih sredi osemdesetih let prejshnjega stoletja je shele kot petinshestdesetletnik leta 1993 pri ljubljanski zalozhbi Mihelach izdal svojo prvo leposlovno knjigo, zbirko novel in chrtic Vardevanje angelchka. Zhe v tej knjigi ne opisuje le zhivljenja slovenskih izseljencev v Argentini (z dodatnimi reminiscencami na nekdanje zhivljenje v Sloveniji), temvech s kritichno analizo posega v sploshno argentinsko stvarnost, she posebej pa ga zanima usoda in kulturna zgodovina na rob druzhbe odrinjenih ostankov indijanskih rodov, ki so bili prvotni prebivalci Juzhne in Severne Amerike. Tudi v obeh naslednjih proznih publikacijah — Jude%hevigroshi in Argentina, ki ju je pripravil za tisk zhe ob koncu zhivljenja, Brulc s subjektivnim emocionalnim zanosom pa tudi z izjemno kritichnostjo v valovitih, velikokrat le fragmentarno povezanih sklopih opisuje tragichno epopejo slovenskega zdomstva, kot se je zachela v grozotah vojashkega spopada med domobranci in partizani med drugo svetovno vojno v Sloveniji ter se konchala v protikomunistichnem emigrantskem zdomstvu sredi vzponov in padcev povojne Argentine.
Shepetanje shkratov je chetrta Brulcheva knjiga. V njej je Andrej Rot zbral shtirinajst Brulchevih chrtic in krajshih novel z za slovenske razmere neobichajno indijansko in sploshno argentinsko tematiko. Ta zbirka kratke pripovedne proze znova poudarja samosvojost Brulchevih motivov in tem. Z izostrenim obchutkom za
mite in duhovne posebnosti magichni usodnosti predanih animistichih praprebivalcev Amerike se zna Brulc priblizhati posebnostim indijanskega zhivljenja. S posluhom pristopi k drugachnostim indijanskega dozhivljanja sveta. Tipa v notranjost indijanske dushe in s smislom za najznachilnejshe odtenke njihovega dushevnega zhivljenja zarishe psihograme svojih protagonistov. Bralca odpelje v tuje svetove starih mitov, skozi katere se v magichni svetlobi zrcali usodnost in nevarnost chloveshkega bivanja. Poleg tega nas v razlichnih tekstih seznani z zhivljenjem stare podezhelske Argentine, z velikimi kmeti, govedorejskimi baroni, veleposestniki ter njihovimi delavci in sluzhabniki. Ti opisi niso le slikoviti, temvech so velikokrat tudi etnoloshko zanimivi. Zhe v prvem tekstu Smrt na reki Paraná nas Brulc odpelje v eksotiko tropske juzhnoamerishke vodne pokrajine in nas napolni s spretno predstavljeno atmosfero drugachnosti. Ne le, da nas pouchi o nachinih ribarjenja ob veliki reki, temvech nas obenem v obliki napete zgodbe, ki jo ob pechenih ribah pripoveduje don Reynaldo Ramírez, seznani z grozno smrtjo samotarskega posebnezha Ramóna, ki je pri ribolovu padel s cholna v reko in so ga pozhrle piranje: »Same gole kosti so ga bile ... Piranje so dobro opravile svoje delo ...«
V chrtici Gospod sonca s smislom za drazhljivo ironijo razplete pustolovsko zgodbo divjega shkotskega rdechelasega mornarja. Ta se med sluzhbo na rechni ladji srecha z Indijanci in z radozhivim dekletom Filomeno, ki mu rodi rdechelasega otroka. S to realizacijo v konkretnem svetu navadnih ljudi pa stari indijanski mit o rdechelasem bogu sonca izgubi svoj skrivnostni pridih.
Pisatelj svojih tekstov iz vcherajshnje in danashnje Argentine in Juzhne Amerike ne prepleta le z bujno indijansko mitologijo, z legendami, vrazhami in praznoverjem starih domorodcev, temvech jih hkrati izpostavi na obmochja vsemogochne in grozne narave, polne neposrednih nevarnosti, a vendarle tudi velichastno lepe in neznosno privlachne. Svet Brulchevih protagonistov zhivljenjskega dogajanja je obdan s paralelnim svetom duhov in shkratov, polbogov in magichnih zhivali s chloveshkimi lastnostmi in usodnostno onostransko mochjo, ki odlocha o zhivljenju in smrti. V tekstu Volkodlak ima veliki kmet Aristótelo sedem sinov, toda najmlajshi »je nekam chuden«. Mogoche se ponochi spremeni v velikega psa, zato potepushkih psov ne smemo streljati.
Sredi mogochne narave na vsakem koraku ob nepravilnem vedenju prezhi smrt, toda najhujshi sovrazhnik zhivljenja je bil, kot nam uchinkovito pripoveduje ta Brulcheva zbirka nenavadnih chrtic, pohlep shpansko-argentinskih priseljencev po bogastvu in oblasti, ki kljub lepim besedam o krshchanskem bogu in vseh svetnikih ni poznal usmiljenja. V zgodbi Presajanje zdravja pisatelj v tem smislu opishe boj za najrodovitnejsho zemljo, ki so ga v drugi polovici 19. stoletja vodili argentinski veleposestniki s pomochjo banke pokrajine Buenos Aires proti razlichnim indijanskim rodovom.
Hudomushno zanimiva in obenem kruta je zgodba o nezazhelenem otroku Zaradi dedovih brkov — z dodatkom iz starega argentinskega vojashkega zhivljenja, kot ga med drugim spoznamo iz ukaza generala Garcie Irarzabala z dne 21. septembra 1852: »Sporocham, da je vojak Robustiano Ruiz odlikovan za hrabrost in pogum pred sovrazhnikom z medaljo prve stopnje za hrabrost. Uposhtevajoch, da ima najdaljshe in najlepshe brke, da je to milost bozhja, (...) ga imenujemo za desetarja od danes naprej (...) Vsem (...) pa je od danashnjega dne prepovedano kvariti od Boga dani okras mozha, ki so brki, zato bo vsakdo, ki ga bom nashel obritega, kaznovan.«
Tu in tam se v Brulcheve zgodbe, ki so, kot preberemo v podnaslovu knjige, »chrtice iz argentinskih logov z dolenjskim navdihom«, ujame tudi kaj slovenskega. V zgodbi Med romarji in svetniki je eden od shtudentov, ki raziskujeta spoj indijanskih obichajev in katolishke argentinske tradicije, Slovenec. Nekateri Brulchevi teksti pritegnejo zaradi izvirne in duhovite neposrednosti, drugi, nekoliko manj uchinkovito oblikovani, delujejo bolj kot fragment. Iz vseh shtirinajstih chrtic pa sije pisateljevo zanimanje za posebne usode, njegova naklonjenost zapostavljenim, izkorishchanim in preganjanim ljudem. Poleg mitoloshkih usodnostnih zgodb Mocheradovo mashchevanje, Prodajalci sanj, Hudicheva slina ali lasje Device Marije, Na ko%lichka ne pohabi in Mashchevanje groba sta ob koncu objavljeni she dve kozmoloshki indijanski zgodbi o Veliki temi in Vesoljnempo%haru. Dodan je tudi besednjak tujih besed, saj pisatelj v svoja besedila vpleta veliko indijanskih izrazov in shpanskih besed, to pa na trenutke otezhuje razumevanje in branje. Zbirko Brulchevih chrtic, ki jih krase risbe z indijansko tematiko znane, v Argentini umrle slovenske slikarke Bare Remec, dopolnjujeta spremna eseja Andreja Rota o pisatelju Brulcu in o omenjeni slikarki, dodan pa je tudi ljubeznivi zapis pisateljeve hcherke Alenke Nezhke Brulc o ochetu.
Vprashalnica
Jolka Milich
O PREVAJANJU IN POEZIJI (XVII)
Ker nam je nedavno — 12. julija 2010, meni in brzhchas vsem cehovskim kolegom — mlajsha pesnica in prevajalka Barbara Pogachnik poslala alarmantno pismo v zvezi z novo »strashljivo prakso pogodb za prevajalce na samem DSP« (beseda je namrech o avtorskih honorarjih), sem jaz, ki sem sicer zastran honorarjev in avtorskih pravic po novih shegah zhe od zachetka izzhivcirana, sem postala she bolj pozorna na te dodatne in po mojem mnenju chisto samovoljno vsiljene uzance. Oziroma me je v alarmno stanje postavil zhe Kajetan Kovich pred nekaj meseci, ko nas je z glasom njegove negovalke in skrbnice sprasheval, kako to, da nismo njega povprashali o avtorskih pravicah, marvech smo ga — meni nich tebi nich — kar obshli in v Trstu na svojo pest tiskali prevod njegovega Machka Murija, prepesnjenega od mene v italijanshchino ...
Meseca julija sem tako mislila zacheti tole svoje 17. nadaljevanje, preprichana, da bom najprej spregovorila o teh problematichnih, nevshechnih in dolgoveznih stranskih uchinkih, ki so zhe v simbiotichni zvezi z literaturo, shele nato kaj malega dodala o knjigah, ki sem jih le omenila v predzadnji shtevilki SRPa, o njih pa nisem nadrobila niti ene same misli ali vtisa, pa me je od julija do danes (20. decembra 2010) spet naravnost zasulo, da ne rechem spodneslo toliko novih knjig, da se ne morem sprenevedati, kot da jih ni pri hishi, marvech moram o njih vsaj kaj malega povedati. Konec koncev se t. i. leto knjige she ni povsem konchalo in se spodobi, da ga ne pokopljemo pred chasom, tako rekoch ob zhivem telesu. Zachela bom z zajetnim Intervjujem Mete Kushar (28cm x 20cm), ki je zhe lani izshel na 215 straneh pri Slovenski matici, k meni pa je kot darilo prishel letos. Intervjuvanih je 24 vidnih osebnosti; 6 zhensk in 18 moshkih, zadnjega — Freudov lapsus? — so na zavihku pozabili omeniti, razvrshcheni so poimensko po abecednem redu, ne pa po letnici pogovora z njimi. Na koncu ni niti navedbe, kje in kdaj so intervjuji revijalno ali chasopisno (morda) zhe izshli, to pa je prevech pomemben podatek, da bi ga lahko brez shkode zamolchali. Zanimivi pogovori z znanimi in vech kot zanimivimi pisatelji, pesniki, igralci, arhitekti, pevci, psihologi itd., le knjiga je za branje precej neprirochna (lahko berete: nerodna), monografsko zasnovana, edino primerne zanjo bi bile trdne ali vsaj nekoliko she trdnejshe platnice, ne pa te sicer prijetno belo-chrno oblikovane, a prevech upogljive; tu pa tam tudi v besedilu ni brezhibna, kot da ni shla skozi roke korektorja, ker v kakshni besedi ali tujem imenu she vedno shari shkrat; neodpustljivo je za Slovensko matico, da ne zna deliti besed ali pa neelegantno zanemarja delitev, brezhibnost bi morala biti obveznost pri izdajah vsake bolj pretenciozne publikacije, in mednje sodi ta. Ponavljam: zanimivo branje, kar je sicer za intervjuje sploh precej znachilno, saj v bistvu gre za zretje v srchne ali duhovne bolj skrite
tuje kamrice. Kaj je lepshega za chloveshko vrsto, ki jo zhe od nekdaj odlikuje radovednost, ta pa je skozi stoletja in tisochletja postala zhe kronichna? Dobila sem v dar tudi nekaj novih »tezhkih Bred«. Med njimi eno pravo pravcato kot cent tezhko, in sicer Veliki slovenski tekst Brede Smolnikar na 860 straneh, kjer je vzorno lepo zbrano in tudi na kratko satirichno komentirano vse (kako naj rechem, da ne bo narobe razumljeno?) spotakljivo, kar je doslej zelo veshche napisala. Naklada je izshla v 70 izvodih novembra 2010, drugache recheno: zhe zdaj sodi med bibliofilske izdaje. Shkoda, da nash standard (mislim na standard obichajnih ljubiteljev knjig) in krizni chasi vnaprej onemogochajo bibliofile, ki bi znali knjizhno redkost tudi preplachati. Vechino besedil sem zhe davno prebrala, prvega sem se ponovno lotila, da bi videla, ali in koliko je kljuboval chasu, ne da bi se sesedel, in moram priznati, da se je she predobro obnesel, na povrtnine kot takrat ob prvem branju ne smem niti pomisliti, ker me takoj zagrabi slabost. Zhe davno, leta 1994, ko je Smolnikarjeva Zaznamovano poslala na anonimni natechaj Urada za zhensko politiko in chasopisa Republika za kratko zgodbo, sem se sprashevala, kako jo bo zhenska komisija brala, kako komentirala, nisem si pa znala odgovoriti, in she manj danes po shestnajstih letih. Le pisateljici sem izrazila svoje dvome, da bi chrtico nagradili. Smolnikarjeva je replicirala: Tudi sama mochno dvomim, da bo kakshen od tistih nagradnih tolarjev (120.000 — 80.000 in 50.000) skochil v moj zhep, kakor bi rada, a naj vidijo razpisniki zhenski svet tudi iz moje pisateljske izkushnje in perspektive; naj vidijo, da tudi zhenske znajo kot moshski pisati trdo prozo, kar se da solidno in kruto realistichno, nich objokane ali samopomilovalne zgodbe, kot jih brzhchas prichakujejo od zhenskic, ki sukajo pero ... Navajam prosto, po spominu. Komisijo so sestavljale tri pisateljice: Nedeljka Pirjevec, Marjeta Novak-Kajzer, Lela B. Njatin in nekdanja urednica Jane Bernarda Jeklin. Impozantne osebnosti. Nedeljka je medtem umrla, njo bi she najlazhje vprashala, ker sva se poblizhje poznali in je bila nadvse prostodushna in polna esprija, a ta odgovor na davno temo in tudi kasnejshe bolj resne misli in obchutke sem, zhal, zamudila, ko pa sem si zmotno predstavljala, da je njen odhod (kam?) she za devetimi gorami. Ostale tri pa she zhivijo in pishejo in nastopajo, in morda, che bi katero vprashala, bi mi enako prostodushno odgovorila, cheprav se med seboj manj poznamo. Enkrat si bom vzela chas, se ojunachila in vprashala Lelo B. Njatin. Najhujshe, kar se mi lahko zgodi, je, da me poshlje k vragu ali mi sploh ne odgovori. Torej kazhe tvegati. Jaz pa sem shele na zachetku Bredinega Velikega slovenskega teksta, shele na strani 45. Da ponovno preberem she manjkajochih 815 strani in jih po svoje povzamem, bo gotovo preteklo she precej vode. V ochi in ushesa pa bijeta sochnost in zvochnost njene pisave, neposnemljiv jezik in slog, jedrnatost in trpkost stavkov, pa ... festivali norchavosti, grenkobe, bridkosti in prav jedke in krepke (avto)ironije in sarkazma. Prej ali slej jo bodo morali domachi oklicani kritiki in literarni zgodovinarji nehati obravnavati le kot eklatantno sodno pomoto (lahko berete: sodno sramoto), ki si je v potu obraza s skoraj nechloveshko vztrajnostjo priborila status nich krive pisateljice in si s tem reshila zhivljenje in premozhenje, in se zacheli z njo le literarno ukvarjati kot s kakshnim boljshim slovenskim piscem. Cheprav njeno afero poblizhe poznam od
zachetka do konca, mi she zdaj ni povsem jasno, zakaj so se vanjo nekaterniki zagnali kot trop volkov ali shakalov in ji naprtili nerazumno visoke globe in kazni celo za tuje prekrshke, kot da bi se skregali z logiko, ki ne le svetuje, marvech narekuje pravo mero o vsem, slepi in gluhi za vsak zdrav dvom in pameten premislek ... Sprashevala sem takrat levo in desno, brez odgovora. Postavila sem chisto navadno vprashanje ustanovi ali drushtvu, ki skrbi za pravice potroshnikov (ne spominjam se, kako mu je uradno ime, predseduje mu menda Kutinova), in po telefonu so mi rekli, da izrazhajo mnenja samo narochnikom njihove revije. Narochila sem se na revijo in jim ponovila tisto preprosto vprashanje, odgovora nanj pa nisem nikoli dobila, she vedno mi ga dolgujejo. Ker se je medtem vse srechno izteklo, bi mi konec koncev lahko odgovorili zdaj. Mi vsaj povedali odkritosrchno, zakaj so se obirali in si niso upali na dan z besedo. Pa ne kazhe, da bodo kdaj poravnali ta stari dolg, cheprav bi ga po mojem mnenju morali. Po preteku letne narochnine in ob prejemu nove nakaznice se na njihovo revijo nisem vech narochila. Chemu, vas vprasham, che pa ti ne dajo, kar so ti obljubili? Ne pravi nash pregovor, da gre dvakrat na led samo osel? Da bi hodil v tretje, in she na svoje stroshke, ne na tuje, bilo bi pa res prevech.
V zvezi s tem Bredinim primerom: Je pa precej strashljivo, da je, ko bolj ali manj nedolzhnega chloveka zajaha kakshno sodishche, odvisno le od njegove umske sposobnosti, denarne zmogljivosti in neomajne vztrajnosti, da ne bo ... bolj ali manj po krivici neizbezhno kaznovan. Jaz, ki ne znam brati sodnih spisov, ker mi je njihov jezik bolj nerazumljiv od culukafrshchine, bi gladko pogrnila. In z mano she marsikdo, to pa je naravost grozljivo pri vsej tej shtoriji z vech kot muchno dolgoletno vsebino in nadvse srechnim koncem — kot v pravljicah. Kakshen sodnik, odvetnik ali raziskovalni chasnikar (she eksistira ta zvrst na nepolitichnih podrochjih?) bi nam morali vseeno razlozhiti, kako se vrtijo sodni mlini in zakaj so se eni do nerazsodnosti brezobzirno zaganjali v pisateljico, drugi pa so vechinoma kot ribe ali ... riti molchali (tudi Matjazh Hanzhek kot varuh chlovekovih pravic, to se mi je zdelo naravost osupljivo, jo je ignoriral, kakor da je ni; ni protestiral niti kot literat in kolega, in se ni uvrstil med bolj redke cehovske Bredine zagovornike), shele »vrhovshcheki« (saj chez ustavno sodishche ni inshtance, samo bog bi lahko zagrmel in poslal kot svarilo v kakshno sodno dvorano ali urednishtvo kakshen blisk in strelo, a morda se tudi on ne sme vmeshavati v posle, ki so v izkljuchni chloveshki kompetenci.) so udarili po mizi, morda zagodrnjali »Pa kaj so nori?« in namesto pike na koncu stavka so okitili Rozino z zlato zvezdico in ji uradno dovolili, da se gre le literarno junakinjo in eno od najbolj privlachnih in radozhivih zhensk v slovenski knjizhevnosti. Morda pa so ji podzavestno vsi njeni preganjalci le zamerili, ker je pretrgala oziroma — cak! — presekala s svetlo tradicijo slovenskih milih Jer in ustolichila dokaj domiselno, nemirno in malce tudi pregreshno (to jo dela she bolj privlachno in zhivo) heroino Rozino.
Od profanih sodobnih pogovorov se zdaj napotimo k bolj pobozhnim temam iz prejshnjega stoletja in v izrazito predvojni rustikalni svet, kot bi rekli dandanes, ker dajemo prednost tujkam (da se od snovi s pretezhno kmechkega podezhelja nekako distanciramo?), se pravi v svet, ki ga na sploshno veliko rajshi idealiziramo,
kot da bi ga pogledali bolj natanchno in celo dali pod lupo, lachni idilichnosti bolj kot vchasih (pre)tezhke resnichnosti, cheprav se vechkrat iz skopih besed dajo slutiti razpoke in neskladnosti. In zashtrlijo podobe kot pri Prezhihu Vorancu, Cirilu Kosmachu, Mishku Kranjcu pa v Potrchevih »nesmilechnih« dogodkih Na kmetih. No, v dar sem prejela tudi 516 strani debelo dokumentarno knjigo Milanke Dragar Zvest Krizhanemu, Muchenec Lojze Grozde, ki je izshla letos v Ljubljani pri zalozhbi Dragar. Lepa knjiga, opremljena z nadvse zgovornimi fotografijami, ki pripoved plastichno dopolnjujejo in bralca zelo preprichljivo vrzhejo v chas pretekli, razkazhejo mu svet, ki ga v glavnem ni vech, kot da bi kdove kam potonil ali bil posrkan od zelo drugachne sedanjosti. Da jo je sestavila obchutljiva zhenska, mati in lirichna dusha, ki je tudi sama, cheprav drugache, veliko pretrpela, bode naravnost v ochi. Prav tako brzhchas tudi njena mestna provenienca pogojuje njen nachin gledanja, iz primerne daljave in prav nastavljeni smo vsi na pogled lepshi ali vsaj drugachni, kot pa smo dejansko. She zlasti che podobe rahlo retushiramo in magari tankochutno obarvamo. Navedki ob prijetno kratkih in neprezgoshchenih poglavjih so non plus ultra lepo izbrani. Ustvarjajo zheleno ozrachje ali klimo za zbrano in premishljeno branje in izdajajo poglobljeno poznavalko starega in novega svetega pisma. Pripoved jasna, gladka, nich hlastava, zmerno hagiografska, skoraj nemoteche slavilna, vech kot sprejemljiva. Mladenich, o katerem teche bridka beseda, se ti prav prikupi. In silno zasmili. Blazhenost, ki je vedno post mortem, mi ne odtehta njegove smrti, she zlasti, che kdo z njo politichno nekako operira ali zhonglira, in zdi se, da ima politika tudi prste vmes, pa tezhnja, ki je na Slovenskem pravo tekmovanje, za katero si lahko sposodimo moto iz Sneguljchice: »Zrcalce, zrcalce, povej, kdo najlepshi je v dezheli tej« . In brzh ko je kdo najlepshi, so vsi drugi vsaj manj lepi pa veliko grshi in najgrshi. To povzrochi, da — kot v panju — zavrshi, saj je v chloveshki naturi, da hochemo biti vsi najlepshi ali vsaj dovolj lepi, da sploh ne bi bilo mogoche, da bi nas kdo presamovoljno uvrstil med grde in najgrshe. In potem rojenju in brenchanju ni vech konca. To je samo po sebi umevno. Zdi se ti, da se je tudi on, mislim ta dolenjski nesrechni fant in blazheni, kot mnogi drugi pokosheni na bojnem polju ali usmrcheni, ki si jih vchasih tudi osebno poznal ali pa si o njih bral, pa cheprav so bili chisto drugachni, nich ali komaj kaj pobozhni, in za navrh na nasprotni, recimo kar na partizanski ali kakshni drugi strani — le znashel v nepravem chasu na nepravem mestu. Zgodi se in se bo she zgodilo. Jaz mislim, da ga niso ubili, kot je bilo vechkrat recheno, le zato, ker je bil veren, marvech nasprotno: ker je bil veren, so sklepali, da je kot veliko vernih na Kranjskem in Dolenjskem na strani okupatorja, ali bolj jasno recheno — nekakshen kolaboracionist. Dandanes so tudi italijanski manjshinjci in vechinci podobno sintagmo obrnili v svoj prid. Nadvse radi poudarjajo, da so veliko njihovih sorojakov — znancev in sorodnikov — zmetali »nashi« (beri: zmagovalci) po vojni v brezna, v znamenite italijanske foibe, samo zato, ker so bili Italijani, to pa sploh ni res niti od dalech. Gre za spretno ponarejanje resnice sebi v prid. Res je, da je tudi kakshen nedolzhen Italijan konchal v breznu, ker so zmagovalci mislili, da so bili fashisti vsi Italijani, ki so se za chasa fashizma naselili v nashih krajih. Razlika je obchutna, in noben resnicoljuben raziskovalec vojnih grozot — saj se vendar
pogovarjamo o vojnih grozotah, ali ne? — tega ne bi smel spregledati, ne glede v chigav prid je in ne glede, katero stran zagovarja danes, saj sploh ni recheno, da je isto stran zagovarjal tudi vcheraj in predvcherajshnjim. In niti da jo bo jutri in pojutrishnjem. Oportunosti sodijo med vechne nestalnice. Ljudje pa smo na sploshno prej vetrogonchichi kot viharniki. Avtorici Milanki Dragar, ki je nadvse sochutno in prizadevno zbrala tako obshirno dokumentacijo, jo komentirala in uredila to, vsaj zame, zelo bolecho knjigo (premalo nas je, da bi si lahko privoshchili luksus, da se sovrazhimo ali da se samo ne maramo in se odklanjamo, to nas lahko pripelje le v pogubo, zlasti zato, ker imamo o sebi zelo slabo mnenje, ne ljubimo se, in od tu do samomora je le korak, te razkrajajoche igrice nashi-vashi, mi-vi bomo morali zamenjati s kakshnimi bolj socialno naravnanimi, bolj adhezivnimi, zrashchajochimi, tipa vsi enaki, vsi drugachni, vsi nashi), sem zelo hvalezhna, da mi jo je podarila in mi dala prilozhnost, da poblizhe spoznam koshchek domovine, se zamislim v zgode in nezgode skupaj z apoteozo mladenicha, ki je brez vsake krivde umrl nasilne smrti, brzhchas samo zato, ker je bil na napachni strani (se pravi, na strani tistih, ki so izgubili vojno, da o napachnem kraju v nepravem chasu niti ne govorimo). Torej storimo vse, che se le da, da preprechimo vojne. Che se ne da, ker smo nadvse agresivna in krvolochna vrsta, pa si vsaj ne delajmo iluzij, kaj nas hudega lahko dochaka, saj je v takih primerih parola »aufbiks in kdo bo koga« zapovedan evangelij. Omeniti moram she tri debelejshe knjige, prvo, Zhiveti zhivjenje Jozheta Felca (Celjska Mohorjeva druzhba, Celje-Ljubljana 2010) sem takoj po smrti znanega pisatelja, psihiatra in prijatelja prebrala z zelo zhivo bolechino, ki she vedno tli na dnu in peche; branje je kajpada povzrochilo plaz davnih in blizhnjih, silno prisrchnih in she vedno svezhih spominov. Njegov smehljaj na platnici in smehljaj zhene Alenke, njegovega angela varuha, na koncu knjige ti pomagata zhiveti v trenutkih depresije, ob pogledu nanju te spet oblije vedrina. Krasna knjiga. Pravzaprav malce pogresham ob razdelku Intervjuji (1976-2009) ali na koncu she seznam imen vseh tistih, ki so ga kdaj intervjuvali, pa za kateri chasopis so ga sprashevali in shtevilko strani, da to lahko prej najdesh, ko spet in spet, po potrebi, bolj selektivno prebirash. Ponavljam: prelepa knjiga. Sposodite si jo, ne boste se kesali! Ker knjige tudi kupujem (ne dobim jih vedno v dar, invazija vezanega papirja pa postaja pri meni zhe neznosna, she zame, ki knjige ljubim, kaj shele za obiskovalce, ki vchasih nimajo do njih nobenega odnosa, kaj shele sposhtljivega), sem si le sposodila, da ne bi prishla zhe letos na kant, knjigo Ena je groza Tineta Hribarja, ki je izshla pri Shtudentski zalozhbi s silno privlachno naslovnico izpod oblikovalskega chopicha in peresa Samire Kentrich. Sem shele pri prvih bralnih taktih. Pridrsala sem shele do 87 strani. Ne vem, kako berejo drugi debele in umsko zahtevne zvezke — Italijani jim pravijo mattoni (opeke); naj she tako dajem plin moji bralni mashinci, premika se vseeno po polzhje. Sprashujem prijatelje, kako gre njim od rok, pa mi nekateri rechejo, da berejo samo »shlank« izdaje, najvech 120-150 strani. Vsega, kar je debelejshe, ne vzamejo niti v roke. Drugi le nekaj napol skrivnostnega zamrmrajo, da iz (nedo)rechenega sklepam, da sploh ne berejo nich, niti vitkih knjig, da je vse, kar knjizhnega vejo, mogoche zvedeti iz mesechnikov Bukla in Modrijan. No, nekaj je vendarle nekaj, a zakaj ne povejo? Menda v sobotni
prilogi Dela sem iz neke polemike razbrala, da je Ivo Svetina zhe prebral Hribarjevo knjigo »o eni grozi«. Ima me, da bi ga poklicala po telefonu in ga testirala, ali jo je res; obchutek imam, da vse te debele knjige poklicni bralci preberejo le diagonalno, in da jaz ne pridem zlepa do konca, ker pach berem she po starem, stran za stranjo, opomba za opombo, in na koncu she literaturo in nazadnje she o vseh knjigah, ki so zhe izshle v tej knjizhni zbirki (Koda), pa v Metamedia in v Claritas. Tretja sedemstostranska debelushka je mladinski roman Iztoka Vrhovca Dvojchka, ki je letos izshel pri zalozhbi Ved s spremno besedo Leva Detele. Ista zalozhba jo je izdala tudi v osmih zvochnih knjigah, ki jih interpretira Jadranka Tomazhich, in njeno branje v celoti traja 20 ur. Jaz sem sicer medtem utegnila knjigo samo dovolj pozorno prelistati in se razveseliti kratkih poglavij in ne prevech gosto kondenziranih stavkov, za moj bralni okus in estetske potrebe mora namrech vsaka stran ohraniti tudi nekaj beline (beri: praznine), da se oko spochije in uho oddahne. Pri zgodbah za mlade je to nujno, pri onih za odrasle pa sicer ni diktat, je le zazheleno. Na koncu knjige je nanizanih she nekaj laskavih mnenj o romanu, iz katerih bom v ilustracijo iztrgala kakshno spodbudno misel; kdo jo je izrekel, pa bralci zvedo, che sami radovedno vtaknejo nos v knjigo: »Neprekosljiva avtorjeva domishljija tudi v tej knjigi povzrochi, da nas zgodba dobesedno posrka vase ... na koncu pa se izkazhe, da ... smo meshanica sanjarij, domishljije in resnichnosti. — Zanimivo, privlachno, drugachno branje mladinskega romana ... — To bi bil tudi enkraten film (ali pa nadaljevanka) ... — Knjiga Dvojchka se zachne kot vzemirljiva mladinska kriminalka ... — Napeto branje, ki ga ne moresh vech izpustiti ... To je knjiga, ki se bralca dotakne in ga zachara.« — Avtorja romana ni treba posebej predstavljati, ker sodi med tiste pisce, ki imajo marsikaj povedati in malodane neusahljivo pero vedno v roki. Kdor bi pa hotel vedeti kaj vech, tudi o njegovih drugih knjigah, naj pogleda na spletnem naslovu www.svarun.org. Zdaj pa je zhe skrajni chas, da se razpishem she o poeziji, saj sem tudi pesnishkih zbirk dobila celo goro. A vech italijanskih kot slovenskih, recheno pa je bilo, da tujih ne bom omenjala (kakshen razlog sem zadnjich navedla? Zhe vem!) zaradi pomanjkanja prostora. Pesnica Vanja Strle je letos izdala pri Edini dve pesnishki zbirki. Dvojezichno Vprashaj Magnolijo / Pitaj magnoliju, ilustrirala jo je zelo okusno hcherka Kristina Matichich Strle, prevedla v hrvashchino pa Silvana Lauter. Che se ne motim, je prva naklada poshla in jo zdaj prodajajo v ponatisu. Pa pravijo, da poezijo zhiv krst ne bere. Prav tako pri Edini v Ljubljani je izshla she Vanjina zbirka Pesmi o Marjah, prav tako ilustrirala hcherka. Moto zbirke je shtirivrstichnica: »V miru pojdimo / v nov chas, / ki ga imamo, / che ga imamo, Marja«. O kom in o chem je beseda, pa delno zvemo iz spremne besede Tatjane Pregl Kobe z naslovom Odkrivanje bistva, kije ochem skrito.
Pri Kulturnem drushtvu Vilenica v Sezhani so nedavno izshle kar shtiri pesnishke zbirke. Podobe zlodjev in svetnikov istrskega Avstralca ali avstralskega Istrana Berta Pribca; O stanju sveta od zgoraj in od spodaj — tako je pesnik podnaslovil zbirko — je duhovito spregovoril dr. Matjazh Kmecl. V pokushnjo pesem Biti razlichen: »Biti razlichen / in vendar biti zraven / kot del celote, / da nisi osamljen / in she vedno biti poseben, / da nisi utopljen / v dushe drugih, / da nisi brezoseben. //
Biti lastni jaz / in vendar v enosti / z drugimi ljudmi / in prirodo obenem, / le da nisi z zlodjem / obseden.«
Magdalena Svetina Terchon je izdala Krchenje neskonchnosti. Prvi cikel je posvetila nedavno umrlemu ochetu, na katerega je bila zelo navezana (Pesmi o atu), v ostalih pa govori o sebi, o drugih, o tesnobi, ki jo pesti, o nastajanju in odhajanju, o srcu, ki ga je pozabila zamenjati, o ponovnem rojstvu, o prajeziku pa o Iskanju neskonchnosti: »Na tej strani neskonchnosti / je moje zhivljenje / izzhivel zhe Adam. / Le malo drugache. / Zato jaz ishchem / drugo stran neskonchnosti / in druge sanje.« Spremno besedo Zakaj skrchiti neskonchnost je napisal njen mozh in literat David Terchon, ki je tudi zelo estetsko likovno in fotografsko opremil zbirko: s staro, osamljeno in vso zdelano belo vrtno klopco, obdano od vsepovsod z osutim jesenskim listjem. Tretjo zbirko, dvojezichno, je prispevala Maja Razborshek in jo naslovila Nepopolna Hestija, prevedla sem jo jaz v italijanshchino (L'imperfetta Estia) in zanjo napisala tudi spremno besedo. Avtorica je sama opremila to svojo tretjo zbirko, saj je izuchena oblikovalka. Sicer je pristna Ljubljanchanka, ki se je povsem udomachila na Krasu in si tu ustvarila dom in delovne pogoje. Prav pogosto razmishlja o poeziji nasploh in posebej o besedi in pisanju, skratka o Pisavi, ki je zanjo »kot shivanje /za she nerojenega otroka. — Pretaka se kot kri, / upochasnjena s spoznanji. / Nezajezljiva se blizha / slutenemu jedru. / Kadar ga ne zgreshi, / ga svojevoljno obide. // Varuje skrivnost. / Ohranja chistost. / Lahko bi bila voda.«
O chetrti zbirki pa bo beseda kdaj drugich, ko bo pach prestopila hishni prag in bom o njej kaj vech vedela. Zdaj le kratko informacijo iz predstavitvenega lista. Avtorica Dora Bernetich je sezhanski in okolishki publiki zhe znana po svoji prisrchni prvi pesnishki zbirki Moje poti, ki je izshla pred leti, naslov njene druge zbirke pa je Murva., tudi platnica je sugestivno okrashena najbrzh z domacho prav koshato murvo. Knjigo je predstavila Jasna Persholja; prebrala je nekaj pesmi kar velikemu obchinstvu ljubiteljev poezije v Srednji dvorani Kosovelovega doma v Sezhani, kjer je vecher popestril she nastop pevk kulturnega drushtva Krashki shopek Sezhana, ansambla Prizma in istrske skupine Triushupetre. A ne povejte naprej o tem dogodku, da ne pride na ushesa Cirila Zlobca. Novica, da je sezhansko kulturno drushtvo Vilenica izdalo kar shtiri pesnishke zbirke hkrati, bi ga spravila chisto iz tira. Pa kaj so tudi Krashevci ponoreli? — bi zavpil ves zgrozhen, padel vznak in si ne bi opomogel vsaj teden dni. Zlobec namrech sodi med tiste, ki jih silno moti skoraj industrijsko sthancanje slovenskih zbirk, po 200-300 letno, tako rekoch na tekochem traku, to malodane zajchje razmnozhevanje pesnikov — na shkodo onih zelo redkih, med katere shteje tudi sam sebe, poklicanih od samega boga in visokodonecih in letechih grshkih muz ter domachih, malce bolj trshatih in pritlehnih, pardon, prizemeljskih in prizemljenih modric, da so ljudstvu in narodu za svitle zglede in posrednike med svetom in svetim. In takim enkratnim osebkom se samo po sebi umevno tudi »hlipa« po na primer Gregorchichevih chasih, prav glasno se jim hlipa in tozhi. Naj le imamo Slovenci Presherna za »ta narbuljshega izmed ta narbuljshih«, Zlobca in njemu podobnih ne boste preprichali, on bo kar naprej srborito trmoglavil s svojo izbiro, in sicer z gorishkim
slavchkom. Zdaj mi boste zborno ochitali, da natolcujem, da grdo opravljam prvovrstnega poeta po Srechku Kosovelu, krashkega sorojaka iz Ponikev. Pa se sami »previzhajte« o mojem verodostojnem govorjenju, zame prichata radijska novinarka Neva Zajc, ki je na predvecher svetovnega dneva knjige v Izoli pesnika Zlobca intervjuvala, koprska chasnikarka Maksimiljana Ipavec pa je o tem porochala v Primorskih novicah z dne 26. aprila 2010. Najprej je recheno, da je za pisatelja moch knjige neusahljiva in neminljiva, tudi v nashi informacijski dobi. Nato pesnik bridko obzhaluje, da smo Slovenci, ker smo prehlastno planili po vseh novostih in udobju informacijske dobe, pretrgali stoletja dolgo popkovino s knjigo. Drugache recheno: z njo se ne pogovarjamo vech in nimamo do nje vech aktivnega odnosa. Zgodil se je strahovit razvojni skok v smislu formalne kulturizacije; to trditev ilustrira s primerom, ki ga dobesedno citiram, in sproti tudi komentiram, kjer se mi zdi, da je tu pa tam nedosleden: »Leta 1957, ko sem izdal pesnishko zbirko Pobeglo otroshtvo, sta v Sloveniji ob moji izshli le she dve zbirki poezije. Lani jih je izshlo tristo!« (Potemtakem le nismo pretrgali popkovine s knjigo, marvech smo povezanost z njo neverjetno razvili, jo tako rekoch postoterili.) Zlobec nadaljuje: »Dogaja se nam proizvodnja, kakovost je vse manjsha, tehnichna dostopnost omogocha, da zbirko v samozalozhbi izda domala vsakdo, ki si to zheli.« — In doda, da je v takih razmerah kritika popolnoma odpovedala, ker je kolichina premaknila in sesula vse kriterije. Strinjam se z njim, da je kolichina popolnoma premaknila vse dozdajshnje kriterije, saj se je kar veliko shtevilo ljudi iz navadnih in posebnih bralcev spremenilo v bolj ali manj spretne in zanimive pisce-lirike. Obvezno sholanje je svojo misijo vech kot odlichno opravilo. Naj chez njo le kar naprej udrihamo in jo non stop iz meseca v mesec reformiramo, na slabshe ali na boljshe — vseeno, vse te male in velike ujme je niso zaustavile v zmagovitem pohodu izobrazhovanja mnozhic doma in po svetu. Zlobec se mi zdi domala presenetljiv, da tarna, namesto da bi se veselil ob samo pozitivnih konstatacijah. Jaz, ki sproti (pre)berem vse novo na pesnishkih poljanah in nikoli ne govorim na pamet, kot je pri nas zhe utirjena navada pri negodovanju, lahko na sploshno samo pohvalim nivo pretezhnega shtevila izdanih zbirk. Vech kot marsikatera se sploh ne bi osmeshila, che bi shla vshtric s Pobeglim otroshtvom, ki je prav lepa zbirka, mimogrede recheno in brez zamere na levo in na desno. Med njimi in njo ne bi zazijal noben prepad v zvezi s kvaliteto. Morda pa Zlobec premalo bere druge ali pa pristopa k novi pisariji z vnaprejshnimi predsodki, ki postanejo pogosto nepremostljiva ovira za sproshcheno dojemanje vseh novosti. Bogve. Morda pa dobimo odgovor na vsa ta vprashanja iz zakljuchnih misli sprashevalke in pesnika, saj oba z obzhalovanjem ugotavljata, da slovenski pesnik ali pisatelj od svojega dela ne moreta zhiveti. Na zhalost to velja tudi za vse pesnike in vechino pripovednikov v tujini. Zlobec je v potrditev svoje misli potegnil iz svojega zheleznega repertoarja nich manj kot Gregorchicha (Bojan Shtih — kako ga pogresham! — se je rad skliceval na bajne honorarje Ivana Cankarja, ko se je sam sebi zasmilil, ker je premalo plachan, on in njegovi copains deplume). Takole pravi Chiro: »Simon Gregorchich si je s honorarjem prve in edine pesnishke zbirke kupil hisho in posestvo.« Novinarka pa je do bolj brezperspektivnega konca pripeljala to staro in pouchno Zlobchevo anekdoto in pristavila: »V zachetku 90. let prejshnjega stoletja je honorar, ki ga je dobil slovenski
pesnik za svojo knjigo, znashal priblizhno toliko, da si je lahko uredil kopalnico. Danes pa si she metra kopalnice ne more.« — In kdo je kriv za tako klavrno situacijo? Gre pach za stranske, to je za shkodljive uchinke obvezne pismenosti. Ko bi mnozhice znale komaj kaj pisati, bi veliko vech brale, zlasti kaj podobno komunikativnega, razumljivega in milozvochnega, kot so pesmi gorishkega slavchka, nekaj, kar bi jim pomagalo zhiveti in — upati na boljshe, pismeni pa bi kasirali vechje novce za zdalech vechje naklade, da bi si lahko za prejete honorarje dokupili she dnevno sobo ali spalnico in she kakshno parcelico, primerno za vrtichek in gojenje zelenjave. Tako pa je danes, ko znajo sukati pero she fahidioti, postalo stanje za ves pisateljski ceh — s kakshno redko izjemo — prav brezizhodno. Kaj pa sloves, vas vprasham, drugovi? Pa glorija — in od 20 do 40 zbirk na pesnishko glavo? Kaj nich ne shtejejo in nich ne zalezhejo te papirnate in bolj abstraktne satisfakcije? Pa nastopi ob zhe tradicionalnih preshernijadah vsako leto februarja? In ob raznih 20-letnicah osamosvojitve, ki jih shirom po domovini snema nacionalna televizija, one komercialne TV pa she kaj prelestnega navrzhejo? Zlobca magari bi morala izlochiti vsaka televizijska hisha, ker jih samo shimfa in postavlja na slab glas, ima jih javno za medije, ki ljudi samo poneumljajo. Zadostuje pa, da taka poneumljajocha ustanova le zazhvizhga oziroma povabi tega ali onega pesnika na recital ali pogovor, pa zhe priteche, ves blazhen, da jim lahko pomaga poneumljati javnost. Kogar pa ne povabijo ali ga iz neznanih razlogov vrzhejo iz seznama povabljencev, taki iz globoke uzhaljenosti in zharkega protesta napishejo odprto pismo predsedniku drzhave. Le zakaj predsedniku? Bi radi, da se zachne politika vmeshavati v privatne zadeve knjizhevnikov? Ne bi zadostovalo, che zhe ne gre drugache, pisemce ministrici za kulturo, ki nekako sodi v nash resor in vsaj priblizhno ve, kaj nas tare, veseli in zhre? Ja, tudi Boris A. Novak ni samo presenetljiv kot Ciril Zlobec, marvech prav neverjeten s svojo intervencijo pred proslavo menda v Delu. Berem, berem in se ne neham chuditi. Kaj za boga ga je prijelo, tako bistrega fanta in subtilnega pesnika, da se na vsem lepem poteguje tudi za formalno priznanje — na neki ad hoc improvizirani proslavi celo! — politichnih zaslug? Ga mar daje andropavza, povzrochiteljica raznoraznih frustracij in depresij? Da odzhenem chrne misli, si ad consolationem anima mea zachnem pripovedovati pravljice s srechnim koncem a la brata Grimm, Svetlanine krvavo sajaste z nadvse tragichnimi izidi kar odpishem, kot da jih ni. In vzamem v roke zadnjo zbirko haikujev Josipa Ostija Objemam te in poljubljam v vseh barvah Marca Chagalla in si zhivo, prav zhivo predstavljam, da bi za to lepo, nedavno izdano zbirko lahko kupil vsaj hishico, in prav tako za vse druge doslej izdane v slovenshchini, nabralo bi se mu jih za eno naselje. Zlobec bi si hish lahko nakupil za celo vas, vech kot shtirideset, che se ne motim, da o Tomazhu Shalamunu niti ne govorimo, ta bi si tam v Ljubljani lahko zgradil novo mestno chetrt in lichno opremljene gradbene enojchke in dvojchke pa trojchke dajal v najem turistom, da bi se lahko she bolj intenzivno, recimo kar celostno, posvechal poeziji. Itd. & itn. Chudovito! Chisto pomirjena odlozhim svinchik in se odpravim spat, z upanjem, da bo tudi prevajalcem kaj podobno tehtnega in rozhnatega padlo v prazno malho. Kakshna garsonjerca kje na lepem in tihem, vsaj 300 metrov dalech od hrupne in umazane Partizanske ceste, redkokdaj pometene, ki se vije in cepi, na mojem koncu, sredi samih razpadlih in razpadajochih hish ...
(se bo nadaljevalo)
Jolka Milich
(IM)PERTINENTNO VPRASHANJE LJUBLJANSKI FILOZOFSKI FAKULTETI
Je sporochilo chlanka in simpozija nekakshno vabilo v prid asimilacije?
Ni mi povsem jasno, zakaj so KL (Delo, 27. X. 2010) zhrtvovali toliko dragocenega prostora za objavo porochila o simpoziju Eksofonija — En jezik (nemshki) in mnogo identitet; opremili so ga tudi s fotografijami treh pisateljic, in sicer slovenske Koroshice Maje Haderlap, Rusinje Juliye Rabinowich in Japonke Yoko Tawade (zadnja sicer she vedno trdovratno pishe tudi v japonshchini — moch navade?), ki se literarno zatekajo k nemshchini, saj jo menda zhe boljshe obvladajo in jim nudi tudi vech mozhnosti za objavo.
Pustimo daljni Vzhodnjakinji, ki nekako niti nimata druge mozhnosti, da prideta na Zahodu do besede in se uveljavita, che zhivita zhe stalno v Avstriji, in se osredotochimo v Haderlapovo, ki je — cheprav manjshinka z onstran Karavank — nashe blizhnje gore list. Iz zapisa Mance G. Renko je razvidno, da se je pach pustila ... pojesti, beri asimilirati, ker navkljub prvotni zhelji, da bi postala slovenshchina njen jezik, tega ni zmogla udejaniti do konca in je ochitno vrgla pushko v koruzo, saj je recheno, da ji je zares najnaravnejshi jezik slovensko narechje, ki so ga govorili doma (moj pripis: z njim pa ne pridesh dalech!), sledi mu nemshchina, jezik vsakdana, do prave pravcate slovenshchine pa iz razlichnih razlogov ni dobila nobenega odnosa, saj se v Sloveniji pochuti bolj tujo kot v Avstriji. Shkoda. Zanjo in za nas, da nas vidi tako oddaljene, nepristopne in ... drugachne, anti ne kot kakshne marsovce ali lunatike? Jaz obichajno spotim sedem srajc, preden dopovem mojim italijanskim znancem, da z Avstrijci na sploshno in s Tirolci posebej, ki so njim najbolj znani, nismo v blizhnji zhlahti. Pa saj ste enaki, se pridushajo, po manirah, oblachenju in mishljenju, le v jodlanju ste nekoliko manj spretni; prej smo vas razlikovali, ker so bile meje vmes, odkar jih ni vech, ne vemo, kje se Avstrija neha in zachne Slovenija. Skratka, pri Maji Haderlap gre malo manj kot za klasichni primer asimilacije, najprej tihcene in skoraj neslishne, nato samo tihe, ki pa prej ali slej — zlasti za pishoche in skribomane — dokaj hitro postane tudi glasna in dejavna, in vechkrat, prav tako iz najrazlichnejshih razlogov, skoraj nenaklonjena do sebi enakih, dokaj ali hudo kritichna zlasti do svojcev in vchasih ali celo prepogosto domala sovrazhna. Na dnu vsemu temu najvechkrat botruje vsaj kanchek nadlezhnega obchutka odpadnishtva in krivde, ki pa se ju da najlazhje odgnati ali utishati z odlaganjem tesnobe in nelagodja na druge, obichajno — pri nas na Slovenskem — na tako imenovane in zhe sploshno znane ... slovenceljne, cheprav jim v vsakem domachem kraju pravijo drugache, ki so ponavadi opremljeni z ozkoglednimi pogledi in z zhe kronichno izsushenimi kulturnimi ustanovami, brez koncepta, nachrtov in denarja za zagotavljanje prostora slovenski literaturi, oni pravi, da se razumemo, ki si zasluzhi veliko zachetnico in preveva prsi odpadnikov, in podobne rechi, ki neizbezhno pripeljejo do zamere in posledichno do zamenjave slabe izvirne
identitete z ono blizhnjo, sposojeno, neprimerno boljsho in perspektivnejsho, saj zhe na pamet vemo, da je sosedova trava vedno bolj zelena od domache, tuje besede pa bolj zveneche in vechpovedne od lastnega govora, ki je — po mnenju zhe prevech ljudi — revcen in v bistvu za nikamor, za nobeno pravo rabo. Je morda sporochilo chlanka pa tezhnja simpozija Eksofonija ustvarjanje knjizhevnosti v jeziku, ki ni tvoj (precizirajmo: nemshki!), ki so ga v okviru nachrta Ljubljana — svetovna prestolnica knjige pripravili ljubljanska Filozofska fakulteta (?), Goethejev inshtitut (!) in Avstrijski kulturni forum (!), nekakshno vabilo: Slovenci, ki zhivite na tujem in predvsem v bivshem »zamejstvu« (kot smo nekoch rekali), to je v Italiji, Avstriji, na Madzharskem in Hrvashkem, nehajte pisariti in technariti po slovensko in preshaltajte na ... jezik vsakdana, kot je bilo recheno, to je na vechinski jezik. Iz chlanka se zdi celo, da kdor se bo odlochil za ta a-similizacijsko prevratni korak, ki bi ga lahko poimenovali »iz gluhe loze v shirni svet«, lahko rachuna od slovenskega Ministrstva za kulturo pa od Agencije za knjigo, morda tudi od SAZU(?), kakshno izjemno shtipendijo z zagotovilom, da se bo evrom zelo kmalu pridruzhilo — seveda le za posebno prizadevne — she kakshno visoko priznanje za izredne jezikovne zasluge in tvorni donesek k evropejizaciji. Kar naenkrat se mi je stozhilo (pa brez zamere — she pomnite, tovarishi?) po rajnkem Josipu Vidmarju, prav tako rajnih Janezu Menartu in Janezu Gradishniku, Janku Modru, Ivanu Mraku in she po marsikaterem, zhal, pokojniku in po she zhivechih, a podobno ... okostenelih Slovencih, ki niso pridigali in ne pridigujejo alienirane eksofonije, marvech se po starem zavzemajo, navijajo in se navdushujejo za domache zgode in nezgode v slovenski shprahi in pisavi. Ker smo Slovenci zhe vechinsko bolj ali manj vechjezichni, je samo razveseljivo, che svoje literarne umotvore, polizdelke in artefakte znamo tudi vech kot spodobno in zhe virtuozno prevesti v kak tuj jezik, da ne obtichijo le doma, marvech si utrejo pot tudi onstran domachih in tujih plank v shiroki svet. A pri tem ne gre za tajenje sebe in rezanje svojega jezika v prid drugega, za samoodrekanje in prestope, marvech za shiritev obzorja, prej v korist materinshchine kot v njeno shkodo ali ukinitev. Saj mi tudi italijanski poeti, oni mlajshi, ki radi krmarijo po internetu in komunicirajo prek elektronske poshte, ker me zhe nekaj let stalno berejo v neki rimski online reviji, vechkrat s pohvalami in proshnjami, kje bi lahko kupili kakshno zbirko tega ali onega nashega pesnika, poshiljajo tudi svoje pesmi v recenzijo (!), vchasih jim dodajo pobozhno zheljo, da jim kaj prevedem, ker bi tudi oni radi prestopili italijanske pregrade in barikade in vsaj za hipec s kakshno pesmijo vedrili pri nas na tujem, beri ... v shirnem svetu.
Gornji chlanek je neokrnjeno odprto pismo naslovni slovenski univerzitetni inshtituciji, ki pa je bilo v skrajshani in tu pa tam celo prikrojeni ali osiromasheni obliki objavljeno v Delu, KL (10. nov. 2010) v rubriki Pomisleki in ugovori. Ker se nasploh ni mogoche strinjati s prakso urednishtev, ki javna in perecha vprashanja - pa naj bodo she tako pertinentna ali impertinentna - dokaj samovoljno spreminjajo v navadne odmeve, ugovore ali pomisleke, je tukaj objavljen v izvirni celoti z ohranjenim pisemskim znachajem. Naj bralci sami presodijo, zakaj so bile urednishtvu Dela krajshave - rez na koncu in tu pa tam med besedilom - sploh potrebne. (Op. ur.)
P. S.
Sposhtovani Tomazh Ogris,
vashe razmishljanje na moj rachun v rubriki Prejeli smo (KL, 24. 11. 2010) sem prebrala z velikim zanimanjem, shkoda le, da ste ga ochitno napisali v afektu, ki je obichajno zelo slab bralec in she slabshi svetovalec, in tudi, se zdi, premalo veste o meni, da ne bi v prenagljenosti streljali mimo, kot ste. Delno tudi ponevedoma, ker niste prebrali mojega pisma v celoti, le skrajshano in brzhchas nekoliko zavajajocho ali vsaj informacijsko pomanjkljivo verzijo, ki je izshla v Knjizhevnih listih Dela. Na obvezne krajshave sem pristala, ker drugache bi moje »predolgo« pismo ljubljanski Filozofski fakulteti zletelo v kosh, jaz pa sem pragmatichne sorte, kot so obichajno zhenske, ki so mnenja, da malo je malo, nich pa nich, in po krajshem premisleku sem vzela — urednikom na ljubo — shkarje v roke in maksikrilo skrajshala tja do kolen, cheprav bi rajshi nosila ono dolgo do glezhnjev in celo podaljshano s kakshno shushtecho vlechko. Ni sploh shlo za navadne pomisleke in ugovore, pach pa za pravo pravcato pismo s presvitlim naslovnikom, dandanes bi rekli Emonci (in za njimi vsi pishochi, ki kaj dajo nase) z destinacijo in destinatorjem, bog se jih usmili in mamka bozhja, ali pa njun pohlevni sluga gospod hudich! (Kletvico lahko preslishite ali preskochite.)
Ker Delo, osrednji dnevnik za celo Slovenijo, ne samo za Ljubljano, svetovno prestolnico knjige, nima posebno v chislih obrobnih in manjshinskih perechih tem, ker hochesh nochesh neprijetno zaudarjajo po naftalinu provincialnosti in zaprashenih prejshnjih stoletjih — bolj po njegovih srchnih in umskih merah so mu vesoljna in vesoljska razpredanja, ker so veliko bolj zrachna »e di largo respiro«, kot bi rekli nashi zahodni sosedi, od domachijskih malodane nereshljivih marenj, vam svetujem, da polemiko umakneva na stranski tir, kamor pravzaprav sodi, kjer pa noben urednik ne mene ne vas in ne drugih ne bo prosil, naj bomo kratki, marvech bo (do)pustil, da si poveva in povemo, kar pach misliva/mo, in tudi zakaj mislimo tako in ne drugache. Ker Dela, zhal, vechina manjshincev v Italiji ne bere, sem tisto svoje pismo z izvirnim naslovom (Im)pertinentno vprashanje ljubljanski Filozofski fakulteti poslala tudi gorishkemu tedniku Novi glas (odgovorni urednik Jurij Paljk; e-mail: gorica@noviglas.it), in je izshlo v celoti 11. nov. 2010. Zdaj nestrpno chakam na reakcije nanj, lahko berete: kdo bo lopnil po meni. Ker iz izkushnje vem, da matichni Slovenci zamejskega tiska ne berejo, sem prosila urednika ljubljanske Revije SRP, s katero redno sodelujem, naj ga objavi v nastajajochi shtevilki 101/102, menda je zhe na internetu. Che she ni, vam ga lahko poshljem jaz po e-mailu ali po navadni poshti, le povedati mi morate, kam. Ko ga boste prebrali, vashe zhe objavljeno pismo v Delu lahko poshljete na revijo, popolnoma nespremenjeno, che ste mnenja, da so vsi vashi pomisleki she vedno upravicheni, lahko pa ga temeljito spremenite, da ne bo strelov v prazno. V predokus samo nekaj drobnih odgovorov.
1. Ja, kaj malega in tudi precej, da ne rechem vse knjizhno vezanega, seveda v slovenshchini, ker nemshchine ne znam, od Maje Haderlap sem sproti preb(i)rala.
Pa she od drugih koroshkih pesnikov in piscev. Zame velja parola: nich zamejskega ji ni tuje. Prej kot med vzvishene in samozadostne matichne gospe s sonchne strani Alp sodim med zelo verzirane in malce tudi ... zadrte manjshince z zelo dolgim sta(le)zhem na tem podrochju.
2.	Ponovim, kar sem rekla, ne da bi v nich devala nobeno narechje: z njimi ne pridemo dalech. Ko bi se z vami sporazumevala v krashkem mishmashu (ki vechkrat res ne zasluzhi plemenitega imena slovensko krashko narechje), bi verjetno vame le debelo gledali kot tele v nova vrata. Jaz pa podobno v vas, che bi zavijali, veliko bolj zgledno kot mi, kot so vasha mati djali. Obenem se popolnoma strinjam z vami, da tudi s slovenshchino ne pridesh dalech. Zhiva resnica. Neki mlajshi ljubljanski pesnik je to bridko resnico zelo duhovito komentiral, mislech na angleshke kolege: blagor njim, ki pishejo zhe v prevodu. Prav zaradi tega sem se odlochila, da nekaj svojega publicistichnega in polemichnega chasa zhrtvujem in posvetim prevajalstvu v italijanshchino, da omogochim nashim pesnikom skok chez domache planke v shirni (?), ne le v shirshi svet. Nachrt mi je 100 % uspel. Naj se malo pobaham, saj mi ne zamerite: objavila sem zhe okrog 40 pretezhno dvojezichnih prevodnih pesnishkih zbirk. Pa she to dobronamerno strelico mi dovolite: Che bi Maja Haderlap prishla dalech s svojo domacho govorico, ji sploh ne bi bilo treba, da se odlocha med slovenshchino in nemshchino, ta hamletovska kot svinec tezhka dilema bi povsem odpadla, saj bi lahko pisala kar po domache, pa bi jo razumeli tudi na Sashkem in na Bavarskem, da o Tirolcih in Shtajercih v blizhnji Avstriji niti ne govorimo. Tudi jaz bi jo tolkla rajshi kar po nashe — in slovenshchina kot uchni predmet in nasploh bi lahko kar vzela slovo, prav tako nemshchina itd.
3.	Nasvet: Ponovno prav pozorno preberite, kar je napisala Manca G. Renko o Maji. Che drzhi, kar je napisano, se je pach pustila pojesti, nich hudega zanjo, che ji je to vshech. Ne bo ne prva ne zadnja. Jaz poznam kar nekaj takih, z razliko, da zhivijo na nashem koncu. Na zhivce mi grejo le, ko mi trobezljajo malo manj kot koprneche ... o koreninah (le radici). In iz njihovih patetichnih besed se zdi, da so ti napol izruti shtrclji in oveli poganjki v njih grenkejshi kot hren. Ko bi vsaj shlo za koren lechen, ne bi nich rekla, ali za kakshno mlado in sochno redkvico. Vi pa besede obrachajte, kakor hochete, sklicujoch se na Cankarja in Presherna, za oba je bila slovenshchina, kot radi pravimo dandanes, hisha (namesto predomachnostnega doma) njune literature. Ko bi Presheren vrgel domache pero v koruzo in izvolil kakshno nemshko bolj ugledno pisalo, bi ga pach shli iskat v cvetnike nemshke knjizhevnosti, che bi ga pristojni spustili vanje, zapravil bi si pa totalno vse shanse, da bi postal slovenski bard, mi pa bi si morali izvoliti kakshnega drugega Presherna, morda celo manj nadarjenega, kar bi nam pach slovenski trg takrat ponujal, verjetno kakshnega rimacha ne ravno »erste Klase«, nekoga, ki je pach ostal doma in bil za domacho rabo, namesto da bi jo popihal na boljshe. Amen za zdaj. Nasvidenje v Reviji SRP. Prav lep pozdrav, Jolka Milich.
Na gornji chlanek, v okrnjeni obliki objavljen v Delu, KL, se je oglasil Tomazh Ogris; tukaj kot P. S. dodatek objavljamo she avtorichin odgovor oponentu (Delo, KL, Pomisleki in ugovori, 8. 12. 2010). (Op. ur.)
Dokumenti
Dokument 1 Feliks J. Bister
LAVDACIJA ZA LEVA DETELO
Dragi Lev!
She nekaj besed v najini skupni materinshchini, ker mislim, da je to neobhodno ob Tvojem slavju. Kot pisatelj zgledno uposhtevash dvojezichnost. O tem prichajo Tvoje shtevilne publikacije.
V knjigi svojega zhivljenja in cele druzhine, v EMIGRANTU, ki si ji dal podnaslov »pregnanec med dvema svetovoma 1960-1990«, si avtentichno opisal svojo usodo po »Pobegu na Dunaj« 8. avgusta 1960. V prvem odstavku izprichash to dozhivetje, ko pishesh:
»Ko vstopish na tuje ozemlje, plachash sebi in dezheli, v kateri se zhelish ustaliti, davek v naturalijah: odtujenost in razosebljenost sta kot prepad, ki ga morash preskochiti, che hochesh priti v prihodnost in preprechiti lastnemu strahu, da ti izkoplje jamo, v katero padesh z dusho in telesom. Za vse zhivljenje ostanesh zaznamovan.«1
Mi smo bili tozadevno nadvse povrshni in gluhi, ker nismo zapazili, odkod izvirata Tvoja obchutljivost in obchasna eksplozivnost, ki Te je dostikrat privedla do radikalnega odpora. Kot pishe zalozhba Nove revije, ki je izdala omenjeno publikacijo, sta z zheno Mileno »kot mlada samoizgnanca, oba zapisana literaturi, skusila vse hudo, kar chaka emigrante.« Citiram dalje:
»Izpostavljena sta bila avstrijskemu preverjanju in vsakrshnim sumnichenjem, na vsakem koraku sta morala dokazati, da pripadata civiliziranemu narodu«.2 Kar kmalu sta se na univerzi krizhali najini poti. Prihajal si tudi na sestanke KLUBA SLOVENSKIH SHTUDENTOV NA DUNAJU v prostore t. i. Starega Korotana v Bennogasse 21, ki nam jih je uredil pozhrtvovalni pater Ivan Tomazhich. Za klubski ZBORNIK, ki je izshel leta 1962 ob 40-letnici organizacije, mi je uspelo Tebe pritegniti k sodelovanju. Tako si obogatil nasho skromno publikacijo z odlichno razpravo pod naslovom Miselna struktura slovenske povojne književnosti. Z njo si nam odprl vrata v vseslovenski skupni kulturni prostor. Odprl pa si nam tudi ochi za dogajanja v Sloveniji, ko si zapisal, da »uradni krogi v domovini« iz razlichnih vzrokov ignorirajo nekomunistichni del duhovnega ustvarjanja, kar se Ti ni zdelo ne »pravichno niti objektivno, temvech preje znak nekritichnosti, razredne omejenosti in strahu.«3 V svojem tekstu si tudi poudaril pomen ustanovitve SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE s sedezhem v Buenos Airesu (1954) ter celotno tedanje slovensko »razmishljanje« preprichljivo povezal in primerjal s svetovno knjizhevnostjo. Postal si v tem pionir posebne vrste, ker si se osvobodil ozkega domachega in enoumnega pionirstva!
Da ne bom predolg, samo nekaj pogledov v Tvoja dela: V svojem zgodovinskem romanu Kraljev kip (London 1970) obravnavash »Kraljevsko dialektiko«, ki jo odkrijesh v tem, da »Brez protikralja ni zagotovljen obstoj pravega, edino resnichnega kralja.
Kralj in protikralj sta ... za zgodovino potrebna. Kralj potrebuje nasprotnike in nasprotniki potrebujejo kralja«. Ob koncu pa ne izkljuchujesh, da »se lahko zgodi, da zgodovina podere zgodovino«.4 Slikash neki kavzalni razvoj propadanja in vendar verujesh v »Rojstvo novega«, ko pishesh: »Ples smrti sredi uganke zhivljenja, novo se v starem kot smrt znova zachenja.«5 V knjizhici Legende o vrvohodcih in mesechnikih, izdani leta 1973 v avstralski Canberri, obravnavash sicer ob robu eno svojih glavnih tem — namrech ocheta, ki ga vidish naenkrat kot mesechnika. V drugi kitici Tvoje pesmi beremo: »Dobro ga vidite, tega presnetega ocheta, pod luno stoji kot mesechnik in ceste pometa. Na vrvi pa se guga njegov otrok kosmati, to je vrvohodec bedasti, ki ga oche ni hotel priznati.«6 Zdi se mi, da je imaginarni oche, ki Te resnichno spremlja, tisti »charovnishki metaelement«7 Tvojega celotnega literarnega ustvarjanja, neke vrste razkodirana shifra. Seveda pa razumem ochetovo duhovno prisotnost predvsem kot pritegnitev doma in domachnosti v tedaj zate she precej tujem avstrijskem svetu, ko nisi mogel vedeti, da se bodo »vrata domovine« chez dolgih 30 let vendar odprla, ko Ti bo spet mogoche vrniti se v ljubljeno Sredishche ob Dravi, v nekdanji raj svojega otroshtva in mladosti ... Zato si se pochutil kot v »Blodnjaku« (tudi naslov Tvoje prve knjige, izdane v Trstu leta 1964), katerega si se zdaj reshil, ki pa Ti je vsilil »neizprosno alternativo«. To so: »bojna napoved popachenemu, nechloveshkemu stanju v svetu, bojna napoved nasilju vsakrshne vrste in vsakrshnim zaviralnim pojavom v svetu, ki skushajo unichevati osveshchanje chloveka.«8 Ostal si svojemu proglasu »za novo zhivljenje, za novo literaturo«, objavljenem leta 1964, vsa leta zvest. Preprichan sem, da si bosh kot ustvarjalni chlovek do zadnjega vzdihljaja prizadeval za »novo dobo«, za »novo zemljo« in ne nazadnje seveda za »novo literaturo«. V tem smislu: ad multos annos!
1	Lev Detela, Emigrant,pregnanec med dvema svetovoma 1960-1990, Ljubljana 1999, str. 7.
2	Lev Detela, Emigrant,, cit. ovitek.
3	Lev Detela, Miselna struktura slovenske povojne knjizhevnosti. V: Zbornik 1923-1963, Dunaj 1962, str. 38.
4	Lev Detela, Kraljev kip. Zgodovinski roman (Zbirka Sodobna knjiga, shtev. 11), London 1970, str. 8-9.
5	Lev Detela, Krajev kip, str. 35.
6	Lev Detela, Legende o vrvohodcih in mesechnikih (Pesnishka uresnichevanja 2), Canberra 1973, str. 21.
7	Lev Detela, Metaelement. Pesmi, London 1970, str. 32.
8	Lev Detela, Blodnjak. Sedem pripovedi, Trst 1964, str. 6.
Feliks J. Bister je imel to lavdacijo 17. junija 2010 na Dunaju na prireditvi v Avstrijskem zveznem ministrstvu za pouk, umetnost in kulturo ob podelitvi chastnega naslova profesorja Levu Deteli.
Naj dodamo she lavdacijo Revije SRP. Lev Detela je pomemben slovenski pisatelj in sodelavec Revije SRP zhe od njene ustanovitve, eden tistih, brez katerih si revije ne moremo predstavljati. O tem prichajo njegove objave tako v reviji kot v njeni knjizhni zbirki: knjige, eseji, pesmi — vse neposredno dostopno na internetu. http://www.revijasrp.si/knrevsrp/avtkaz/D.htm (Op. ur.)
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.
s