E. GANGL: Pozdrav drugemu našemu kongresu. \dkar so padle med nami umetno in nasilno zgrajene in postavljene meje, vas danes pruikrat pozdravlja Ljubljana v svoji sredi —  vas, ki prihajate na resno delo od vseh strani širne naše domovine !Vimenu vseh, ki se radujejo vašega prihoda in ki so srečni, da jim je prijazna usoda dala učakati ta drugi naš veliki praznik na naših tleh, vam kličem na tem mestu tovariško, prijateljsko in bratsko dobrodošlico! Presrčno pozdravljeni! Zdravo! — Prihajate na delo; prihajate z nalogo, da z lastno sodbo ocenite delo, ki ga je doslej izvršila naša najjačja stanovska organizacija; prihajate, da vidite, kaj zmore delo nam bratsko naklonjenih drugih prosvetno — vzgojnih ustanov; prihajate, da z delom začrtate pota, smeri in smotre bodočemu delu. Kaj bo torej naš II. kongres? Revija dela, ki naj izpriča pozitivno ustvarjajočo moč naše nravnosti in naše zavednosti, ki naj dokaže, kako pojmujemo svoje naloge in kako jih prenašamo v živo življenje na korist skupnosti! Naši ideali visoko plapolajo; mi — njihovi robovi — z močno, vedno kvišku in naprej popenjajočo se voljo jih uresničujemo po potrebah in prilikah, ki jih opažamo in umevamo brez olepšav in pretiravanj vsepovsod v svoji zemlji! Naš razvoj se dviga stopnjema brez opasnih zaletov in skokov, ki bi korak, umerjen v daljo, lahko preokrenili nazaj in hotenje potopili v resignaciji. Razmere, ki so jim izvori izven nas, niso vselej najugodnejše in kulturni napredek pospešujoče. A mi hočemo biti in tudi smo jačji od njih, ker vemo, da je plemeniti volji in resnemu stremljenju zagotovljen uspeh vzlic in vkljub vsemu! Nam ni življenje sen, pena in neznosno breme, temveč nam je poklic in dolžnost, slast in sreča, ki je toliko bolj užitkov polna, kolikor večja in Ijutejša je borba za obstanek, za načela in vzore, ki so bistvo in jedro našega notranjega sveta, ki so kažipot in pogon našemu delu! Ko smo se bili zbrali pred tremi leti na svoj prvi kongres v Beogradu in tamkaj ustanovili UJU, je še vse kipelo in vrelo v nas. Burnost in vzhičenost tedanjih dni se je polegla ob trdi zapovedi realnosti in ob jasnem spoznanju naših nalog, da ni učiteljski stan samemu sebi namen, ampak da ni morda nihče tako kakor on pozvan, da se ves, popolnoma in vedno žrtvuje materialni in moralni blaginji drugih. Vsak posameznik v narodu nam je enako mil in drag, in čim bednejša je posameznikova materialna in moralna eksistenca, tem bližji in Ijubši je našemu srcu! Mi smo učitelji naroda, ki spoštujemo njegove posebnosti in svetinje, ki mu odpiramo oči in kažemo globino zakladov njegove duševnosti, dvigajoč te zaklade na beli dan, da se vsak dan sijajneje bleste v žarkih resničnosti in da narod vedno bolj usposabljajo za uspešno tekmovanje z vsemi kulturnimi narodi vsega sveta! Delu in zavednosti narodovega učitelja udarja pečat kvalifikacije splošna narodova kultura. Naša moč leži v nas samih, ona pa naj tudi korenini v najširših plasteh našega naroda. Narod naj ve, da mu služimo z najboljšimi in nesebičnimi nameni, pa nam zato prinaša v dar zaupanje, vdanost in Ijubezen. Moralno silo narodovo ravna njegov učitelj po ukazih svoje strokovne izobrazbe in svojega strokovnega izpopolnjevanja v vedno jasnejšo gladino, izenačeno in bleskovito se razprostirajočo od meje do meje naše očetnjave. Kdor narodu ne privošči kulturnega razmaha, samozavesti, spoznanja, neodvisnosti in ponosa, ta ubija med njim učiteljev ugled, a učitelj ubija samega sebe, ako je v službi nezvest in v dejanjih nemoralen. Naša moč leži v medsebojni zaupnosti, to je v tistem tovarištvu, ki nam je razvedrilo in uteha, bodrilo in srčna potreba. Naslanjajmo se drug na drugega v resnični kolegijalnosti, ki izključuje vsako zahrbtnost in vsako neiskrenost, ki nam daje moralno oporo na znotraj in vzdržuje naš ugled na zunaj. Kdor greši proti sebi, greši proti vsem, kakor je čast in uspeh posameznika pridobitev in svojina vseh! Vsi za vsakega in vsak za vse! Naš najhujši sovražnik je brezdelje: brezdelje v službi, brezdelje v organizaciji. Izogibljimo se brezdelju! Spoznavajmo se! To spoznavanje nas dovaja do zaključka, da so materialne dobrine, ki si jih učitelj pribori po organizaciji, pogoj njegovi fizični eksistenci, a da ga njegovo hrepenenje po intelektualnem napredku, po modemem izboljšanju splošne in strokovne izobrazbe našega naraščaja šele usposablja in opravičuje do vodilnega in odločujočega položaja v javnem življenju! V pozdrav vam sporočam te misli, prepričan, da vam niso tuje, saj leže vsakemu učitelju na dlani. V vsakem našem srcu pa živi misel na domovino ! Zaradi nje smo in njej mora biti posvečeno vse naše delo! Edinstvo domovine in naroda je začetek in konec vsemu, kar hočemo, znamo in moramo! Ljubezen do domovine, ki zmaguje vse težave in ustvarja največja dejanja, obseva lepoto in vzvišenosi učiteljskega poklica in kleše v naše duše neizbrisno zapoved: Zvestoba do smrti! —