502
¦
Kako bi dihal rad
Oton    Kako bi dihal rad, poslušal, gledal, Župančič    sedel med vami, ktero vmes povedal — pa me tišči steptan nad mano grob, da s čelom butam ob ta nizki strop.
Široki zrak! Svetlo razlite zarje! Vse bi obzorje vdihnil! Vsaka stvar je pogleda vredna; sleherni je zvok skrivnosten klic od vas, vrisk, smeh in jok.
Čuda sveta! Šumeče morje ljudstev! Brezkončna plima in oseka čustev! Stvaritelji! Preroki novih ver! Vladarji! Sužnji! Človek — bog, Bog — zver!
O plug, ki orješ svet! Ogromna kača se vije zemlja za teboj, prevrača se v krčih sunkovitih; jata vran se zbira za sejalcem, ko vzravnan
koraka po razoru . . .