6? Tako, slej angelske motril boš kore  .
prav lahko sam: umljiv moj uk dovolj je, in druge ni trebe ti več podpore.
70 Vendar ker t o učenje vaših šol je, da trojno zmožnost angelov narava ima: spomina, uma in pa volje,
73 naj še, da čista tvoja bo spoznava resnice, ki zato kali jo zmeda, ker v šolah to dvoumje se predava,
76 dodam: odkar se sreče te zaveda,
da zr"e Boga, ki ni pred Njim temine, ne trene angel od Njega pogleda;
79 zato pa nov predmet mu ne prekine nič bogozrenja; ni zato mu nuje, v spomin predstave zvati si iz daljine,
82 Tak šolnik res sanja, ko bdi in čuje, misleč al ne misleč, da trdi pravo; če drugo, vzroka več, da se sramuje.
85 Vsak svojo hodi pot s ponosno glavo pri vas tam filozof, o tem le sniva, zunanjo pridobit si čast in slavo.
88 Vendar to jezo božjo menj izziva,
nego če sveta knjiga se prezira al pa podtika misel se ji kriva;
91 nič ne pomisli svet, da va-njo vera s krvjo bila vsajena, in Bogu ugaja le tist, ki jo s ponižnostjo odpira.
94 Za prazno čast zunanjega sijaja
se s prižnic trosijo izmišljotine — nikjer se evangelij ne navaja.
97 Vele: Ko Krist je križa bolečine
trpel, pred solnce mesec se je vrinil in svit zato prodrl ni skoz temine.
100 A lažejo: ker svit je sam izginil:
zato je Španca, Indca, ki se trapi
v vročini, in Žida z grozo mrak prešinil.
103 Niso tako pogosti Bindi in Lapi v Firenci, ko so take-le pravljice, ki prižnica jih dan za dnevom tlapi.
106 In tak nevedne vračajo ovčice
se s paše, s pašo krmljene vetreno, brez opravičbe za svoj glad, slepiče.
109 Ne, ni bilo apostolom rečeno:
»Znanite prazne marnje zemlji celi!« no šli so v svet z resnico vtemeljeno.
112 In v boju, da bi vse za vero vneli, iz polnih lic resnico so znanili, jim ščit je bil in meč le — evangelij.
115 Denes bi pridgarji le norce brili;
ne terja več se kes; da je le smeha, pa se napihnjeni kapuci mili,
118 njej, ki pekla je ptiču gnezdo in streha ... O, da zapazil ljud tega bi ptiča, da zve, kaj tak velja odpustek greha!
121 Zato čim večja glupost zemljo biča: za obljubarji odpustkov vse peha se, brez brige, al obljubar se izpriča.
124 Tako sveti Anton zredi si prase,
in drugi se rede, več ko praseta, tržeč se slabim novcem v brigi — zase.
127 Pa zašla sva predaleč od predmeta; zato nazaj! Končajva brž tvarino, ker kratek hip — in konec bo poleta.
130 Te stolbe angelov gredo v višino
in v broj, da ni doslej jezika bilo in uma, ki bi v to šel visoeino.
133 Preudari, kar je prerok zrl Danilo: če tisoče in tisoče nabraja, tiči v tem nedoločeno število.
136 Praluč,  sijoča tem duhovom Raja, na toliko načinov jih proseva, kot svitov teh je, ki se ž njimi spaja.
139 In ker čim bolj kak um Boga umeva, sladkost ljubezni večja, večji žar je, i te ta žar al bolj al manj ogreva.
142 Glej, kak brez mej razsipen ta Vladar je: zrcal v nezmerni vstvaril je množini, v njih razpršen, kot v jutru žarki zarje,
145 in vedno v Sebi Eden in Edini.
A.  SOFFICI:  PREDMETI  V  SVOBODI   (1914).
145                                                 io