Regnlacija učiteljskih plač na Goriškem. Že v zadnji številki smo javili, da so v zadnjem zasedanju deželnega zbora goriškega sprejeli tak zakon o regulaciji učiteljskih plač, oziroma o pokritju za to regulacijo potrebnih stroškov, da je bilo takoj v začetku jasno, da ne dobi ta zakon sankcije. S tem zakonom so dokazali goriški deželni poslanci, da jim ni v resnici do izboljšanja učiteljskega gmotnega položaja, nego da jim je bilo samo do tega, da nasujejo učiteljstvu peska v oči. Dodatno k omenjeni notici nam poročajo z Goriškega: Načrt zakona glede urejenja učiteljskih plač na Goriškem, ki ga je sprejel naš preslavni in premodri deželni zbor v svojem zadnjem zasedanju, so smatrali pametni ljudje zaradi določitve pokritja zvišanih stroškov takoj za mrtvo rojeno dete. In niso se motili, zakaj omenjeni načrt so na dunajski kliniki študirali in opazovali prav dolgo časa, in sicer do zopetnega sklicanja deželnega zbora, preden so se prepričali, da je v istini mrtvo rojeno dete, ki so ga vrnili, da ga finančne kapacitete našega deželnega zbora pokopljejo k drugim enakim aktom. Igrali so golo komedijo. Ali šalo na stran, ker je stvar preresna ! Razburjali so duhove, in sedaj so razburjeni! Načrt pokritja zvišanih stroškov za učiteljske plače je bil tako nesmiseln, da so bili sami deželni poslanci, ko so ga sprejeli, gotovo prepričani, da ga vlada nikakor ne more predložiti v najvišjo sankcijo — karseje tudi zgodilo. To se pa pravi z učiteljstvom uganjati burke, in modri gospodje deželni poslanci naj pomislijo, da vsaka struna, ako se jo preveč nateza, rada poči in da postane rob, ko je otresel verige, krvoločen in brezobziren. O resničnosti te trditve se prepričajo tudi na Goriškem! Ako deželni zbor in šolske oblasti mislijo, da bodo z disciplinarnimi sredstvi še dalje tlačili duhove, se jako motijo. Učiteljstvo je obupano. Človek pa,kije izgubil upanje, da bi zadostili njegovim pravičnim zahtevam, je vsega zmožen. Gmotno stanje goriških učiteljev je tako žalostno in obupno, da so bile rodovine treh umrlih učiteljev prisiljene apelirati na stanovsko milosrčnost, da so se mogle preživetipardniinda niso pomrle od gladu! Potezajo se za vseučilišča, a glavno stvar — ljudsko šolstvo — pa zanemarjajo! Koliko časa se bodo pretnodri člani deželnega zbora goriškega še šalili z učiteljstvom?! Dospela je najskrajneša doba, ko se mora učiteljstvo brez najmanjše bojazni postaviti na noge, da izvojuje zmago in pride do kruha!