Marjanca Kočevar VSA SEM V ZAKOVICAH olupinim se v zarodek brezčasja želatinasto drhtim ob stenah butam v gladke zapahe samo vase lahko spolznem v tej zdrizi zadrlesknjena nič me ne doseže ne perutnica dlani ne ledeni bliski ne smem zrasti ne smem zrasti naj ostanem v tem objemu blagoslovi nekako o bog moje prebedene noči z zahtevanim voskom v srži z dolgimi rumenimi plazilci po vseh mehkih globinah vrtajocimi razpri mi ambraste gube naj iz njih scurlja vse neplodno seme mojih skrepenelih sanj 359 VSA SEM V ZAKOVICAH Marjanca Kočevar 360 in stori prosim da se ne bi prehitro zdanilo vse gube moram še pogladiti vse drobne line pozapreti potem naj se zdani ko bodo ustnice le tanek rez in vse besede pod stropom kot uvelo zimsko grozdje hladna sladkost in čudenje zimi visoke jantarne jagode za pokoro na razsutem rožnem vencu ki ga bodo rotili zašiljeni origami rok in s svojo navpično vztrajnostjo izrotili odvezo vsem dosanjanim ljubimcem upepeljenim v zlatih žarah lepljivega spomina vrtnarim po rožnati gredi prsti spretno segajo v socvetja bučen crescendo poželenja jezik je poln razprtih jagod in smrt razuma se spotika po besnih potkah dlani lovijo drobne vrtljaje in prizor je preveč prozoren jaz pa ne maram da se vsi zatekajo v moj dan ki se zleknjeno kot napeta devica ponuja vztrajni svetlobi da je vsak gib ki ga opravim 361 VSA SEM V ZAKOVICAH odrska slika v vseh dejanjih oblepljena s pogledi kot žrtev mesojede bilke plaz se raztrešči se ozvezdi z nočjo iskrim v tem gejziru ponočnica pršeča v ledenem zraku da ivje zabada drobne puščice v telo le kdo me je tako zaokrožil v namagneteno misel izoblikoval v peščeno uro kdo se mi ovija krog steklenega pasu se vame zadira in buta v moje iskrenje do poslednjega peščenega zrnca če je angel ognja bi to lahko bil moj začetek VSA SEM V ZAKOVICAH ob vsakem gibu se mi zapotegne koža šotorišče piramidastih hotenj kaznovanih z drobnimi vbodljaji na tenkih marmornih podstavkih nihajo plamenasti ljubimci Marjanca Kočevar 362 še enkrat naj povem VSA SEM V ZAKOVICAH ko najdem svojega prakonja bom z njim pregalopirala vsa megličasta ozvezdja razvetrena v zareze vsemirska pahljača praogenj tema in svetlob v razpuščeni ježi bom divjala po srebrnih stepah rimske ceste ljubica mrtvih ledenih mož in nihče ne bo meril vame s trepetavo ljubosumno puščico joj kaj je zdaj to ta nenadna mlahavost v mreži zategnjenih silnic svetli orion odgrinja okno pod ukleto kožo mi pošilja blago rjo drobne piramide se sesedajo svojega prakonja slišim njegov topot je vse glasnejši in dolge vajeti prhnijo v sipek prah * astralni slap kamnitih src v pogledu le megličasta daljava in dve vzporednici v nedogled trikoten razkorak domenkov in kdaj pa kdaj zaplivka dobra misel kot tlesk kamna na gladini vode od koder valovijo ploski krogi do dveh modrikastih obrežij ki gostita tlakovalce peščenih mozaikov v vseh zenicah plašni akvareli natrgani krokiji potegnjeni z ostrim čopičem v zijaj začudenja 363 VSA SEM V ZAKOVICAH in ta vztrajni dolbec ki votli telo da je le še krhka sadra in duša le natrgane zaplate ciganske malhe ki bo zdaj zdaj obležala v blatnem jarku - sambogvedi kje