V.,«
Ob navzočnosti predsednika vlade dr. Stojadinoviča, voditelja Slovencev dr. Korošca
ministrov dr. Srameka, dr. Kreka, dr. Miletiča
Mogočen zaključek mladinikega tabora z ogromnim nastopom:
10 tisoč telovadcev in 60 tisoč gledalcev v Stadionu
Štev. 145.	V	Ljubljani,	četrtek	30.	junija	1938.
Leto III
Ljubljana, 30. junija.
Deset in desettisočglava množica gledalcev, ki Je na gosto robila vse ceste, po katerih je šel včerajšnji ogromni sprevod, nad 120.000 ljudi, ki so bili navzoči pri dopoldanski verski manifestaciji na Stadionu in pred njim, je mislilo, da je dopoi-dne bil dosežen višek, čez katerega ne more nič drugega. Toda popoldanski nastop, s katerim se je mednarodni mladinski tabor končal, je prinesel v to veličastno prireditev, kakršne Slovenija in Jugoslavija nista in spet ne bosta videli, novih poudarkov.
Kljub silni vročini, ki jo je k sreči popoldne začel ublaževati veter od planin, so se množice že dolgo pred začetno uro valile proti Stadionu. Zaradi ogromnega navala pešcev je morala policija zapreti Dunajsko cesto za vozni promet, kar se do zdaj ni menda še nikdar zgodilo. Množice so zasedle gledalske prostore do zadnjega kotička. Prehodi, po katerih drže med betonskimi tribunami stopnice, so bili pol ure pred začetkom nastopa tako natlačeni, da je bilo vsako gibanje po njih nemogoče. .Ljudje so se s silo razmikali samo pred Samarijani, ki so odnašali koga onemoglega. Klopi na posameznih odsekih tribune, kjer so sedeži preračunani za navadno sedenje, so bile natlačene tako, da je na njih sedelo povprečno 30 do 35 oseb. Stojišča nad tribunami so bila do zidu natlačena z množicami in še na zidu je stalo in sedelo nekaj tisoč oseb. Pogled na ogromni pisani venec gledalcev je nepopisen. Narodne noše so se tam mešale s češkimi' kroji, pisane obleke deklet v civilu b sivimi uniformami slovenskih fantov, zastopniki najoddaljenejših slovenskih krajev so sedeli in se družno čudili veličastnim neverjetnim prizorom ter nestrpno pričakovali prihoda dostojanstvenikov in nastopa posameznih oddelkov.
Dostojanstveniki na tribuni
Nastop je začel z nekaj minutami zamude, ki gre na rovaš ogromnim množicam, katere eo kar naprej in naprej silile v Stadion. Stadion se je izkazal že za premajhnega, kar je pač samo razveseljivo. Treba bo misliti za take prilike na povečanje.
Še preden so se zaprla vrata za dohod množic, katerih je nad desettisoče moralo oslali zunaj, ao na častno tribuno, nad katero so zmagovito plapolale zastave, začeli prihajati dostojanstveniki, prvi med njimi naš voditelj dr. Anton Korošec. Njegovo ime je letelo med množicami od ust do ust, nakar je Stadion izbruhnil v veličastne manifestacije, katerim je dr. Korošec ginjen odzdravljal. Slovenske množice so mu včeraj na Stadionu spet dokazale svojo neomajno zvestobo, med njimi še s posebno prepričanostjo naša mladina.
Na tribuno je za tem prišel češki minister in predsednik češkega Orla msgr. dr. Šramek, dalje škofa dr. Rožman in dr. Tomažič, minister dr. Miha Krek z gospo, zastopnik divizionarja general Do-kič, predsednik senata dr. Mažuranič, predsednik skupščine Štefan čirič, podpredsednik skupščine Jaša Tomič, senatorji dr. Smodej, dr. Gregorin in dr. Kulovec, vsi slovenski poslanci JRZ, ljubljanski župan dr. AdleSič, mariborski župan dr. Juvan, celjski g. Mihelčič, kamniški g. Novak, stolni prošt g. Nadrah, predsednik Prosvetne zveze prof. dr. Lukman, zastopniki francoskih organizacij, podpredsednik češkega Orla dr. Leiner, številni časnikarji itd.
Med nastopom je prišel predsednik vlade dr. Stojadinovič v spremstvu bana. Množice nastopa" jočih in gledalcv so čutile izredno počaščenje, s katerim je bila po navzočosti teh odličnikov poudarjena prireditev in so navdušeno pozdravljale častne goste na tribuni.
I
Prelepi telovadni nastopi
Godba je zaigrala državno himno, ki jo je Ogromna množica poslušala stoje.
Prvi so nastopili^ mladci v svojih belosinjih telovadnih krojih. V čudovitem redu so udarili v široko areno, množicam je ob njihovem strumnem nastopu in ob lepoti prelivajočih se dveh mirnih barv pohajal dih. 2600 mladcev, lepih postav in krasno izurjenih, je brez napake izvedlo težke vaje, ki so zele viharno odobravanje. V prav tako strumnem redu so po nastopu mladci odkorakali med hrupnim pozdravljanjem iz Stadiona. Nastop mladcev in njihov rajalni pohod je bila najlepša, najbolj mojstrsko dovršena točka vsega obsežnega ®lK>reda.
Za mladci so nastopile mladenke v svojih svetlih krojih^ za mladenkami češke Orlice, za njimi elegantni češki člani v sinjebelih dresih. Čehi so
bili deležni še posebnega odobravanja vseh gledalcev in odličnikov. Prikorakali so v Stadion z vsemi svojimi zastavami kakor zmagovita vojska. Zastave so se razporedile pred častno tribuno in ostale tam ves čas, ko so nastopali češki Orli in Orlice.
V odmoru je bila olimpijska štafeta 400X 300X200X100 metrov, v kateri so bili prvi B'ran-cozi, drugi Čehi, tretji pa naši. Za nas so tekli Skušek, Klinar, Šušteršič in Drenik. Naša štafeta ie bila samo dve sekundi za smagovitimi Francozi s časom 2:06.4, kar priča o tem, kako hud in izenačen je bil boj.
Rajalni pohod slovenskih deklet je na novo razgibal Stadion, kjer je razpoloženje z nastopajočim predvečernim hladom raslo. Članice so dobro izvedle svoj rajalni pohod ter vaje, pri katerih je spet prišlo do izraza harmonično prelivanje bele in sinje barve.
Po odmoru je prikorakala v Stadion francoska družina v belili telovadnih krojih s svojo udarno godlK), ki je postala v Ljubljani te dni tako popularna. Francozi so ob spremstvu evoje godbe izvedli elegantne proste vaje, ki so žele ogromno odobravanje.
Za tem sta nastopili naša in francoska mednarodna vrsta na krogih, ..na bradlji, na konju-in na drugu. Ena kakor druga sta izvajali težke, a tako dovršene vaje, kakršnih nismo v Ljubljani še nikdar na nobeni prireditvi videli. Zlasti gostje iz lielgrada so bili frapirani po mojstrskih akrobacijah naših fantov in Francozov.
Minister za telesno vzgofo pozdravi a fante z ,Bog živi'
Zadnji so od telovadnih skupin nastopili slovenski fantje, ki so v šestnajsterostopih strumno prikorakali po vhodni vzpetini in se v vzornem redu razvili v rajalni pohod, ki je trajal dobre četrt ure, nakar so se formirali za proste vaje.
Ko so fantje stali v razmaknjenih vrstah in S tem nudiili gledalcem krasen pogled na moško, zdravo silo-naše fantovske organizacije, je stopil k mikrofonu minister za telesno vzgojo dr. Miletič in imel na zbor fantov naslednji nagovor:
»Dragi bratje fantje, draga mladina! Nenavadno sem vesel, da sem imel priliko kot minister za telesno vzgojo naroda videti sam na svoje lastne oči vašo disciplino, vašo požrtvovalnost, vaše športne in gimnastične uspehe. Moja radost je še toliko večja, ker vam ni cilj samo telesna vzgoja, ampak tudi narodna, religiozna in moralna vzgoja. Najprisrčneje vam čestitam k vašim divnim uspehom in želim, da tudi v bodoče nadaljujete svoje plemenito delo za blagor kralja in nam vsem skupne velike Jugoslavije! Bog živi!«
Ta govor ministra so množice sprejele z navdušenim klicanjem in ploskanjem.
Konec in nauk
Ko se je poleglo ploskanje in pozdravljanje, je trobenta dala znamenje za začetek prostih vaj. Članske vaje, ki so v gimnastičnem oziru zelo težke, a nič manj slikovite, so bile izvajane v vsakem oziru brez napake, enovito in skladno, tia »o množice gledalcev strmele. Sestop članov in odhod iz Stadiona sta bila podobna zmagoslavnemu pohodu. Navdušene množice niso hotele razumeti, da je prireditve konec in bi bile še in še hotele gledati čudovite prizore ob nastopih pestrih skupili.’ Razhajati' so se začele šele, ko so častno tribuno začeli zapuščati odličniki; za zabavo ob razhodu pa je poskrbel nastop konjenikov. Ta nastop je bil umesten v toliko, v kolikor je pridržal del gledalcev na Stadionu, ker bi bili sicer hiteli v deset in desettisočih na ceste, zagati li ves promet in s tem onemogočili množicam, ki so hotele na vlake, pravočasen odhod.
Nastop na Stadionu in vse njegovo okolje je dalo sloveuskim fantom in dekletom novega prepričanja o moči njihovih sil, o pomenu organizacije in nove volje za delo v bodočnosti, gledalcem, dostojanstvenikom in vsej državi pa jasno sliko o tem, kaj so danes ,po dveh pičlih letih obstanka, slovenski fantje in dekleta. In v tem dvojem bo največji in najtrajnejši pomen mladinskega tabora in prireditve na Stadionu. Stadion in organizacija pa sta slovenski mladini po tem mednarodnem slavju in boju postala simbol.
Slovo predsednika dr. Stojadinoviča odličnikov in čeških Orlov
Ljubljana, 29. junija.
Snoči ob 10. je odpotoval predsednik češkega Orla minister mgr. dr. Šramek iz Ljubljane v Prago. G. dr Šramka je spremil na kolodvor minister brez portfelja g. dr. Miha Krek ter se od njega najprisrčneje poslovil. Slovesa se je udeležil tudi češkoslov. konzul g. Minovsky. Na kolodvoru navzoči češki Orli in Orlice so min. dr. Šramka pozdravljali burno. Pevski zbor »Moravan« pa je ob odhodu zapel svojo najbolj znano pesem »Oj, Moravo«. Kaj hitro se je zbrala tudi četa slovenskih fantov, ki je neumorno klicala bratski češkoslovaški republiki, ministru dr. Šramku in češkim Orlom in Orlicam.
Z istim vlakom se je odpeljal v Prago minister za telesno vzgojo naroda g. dr. Vjekoslav Miletič, katerega spremlja tudi njegova gospa soproga in trije sinovi-akademiki. Ž gospodom ministrom je odšel v Prago.tudi šef strokovnega odseka v ministrstvu za telesno vzgojo naroda g. Drago Ulaga. Pred odhodom vlaka je bil gospej ministrovi izročen lep šopek cvetja, poslovil pa se je od njega minister brez portfelja gosp. dr. Miha Krek. G. dr. Miletič je bil vidno zadovoljen nad tem, kar je videl v Ljubljani.
Končno je prišel iz »Uniona«, kjer je večerjal (ko je vstopil na Unionski vrt, je doživel gospod predsednik spontane ovacije publike, ki je vstala s sedežev ter ga živahno aklamirala) tudi predsednik ministrskega sveta in minister zunanjih zadev g. dr. Milan Stojadinovič z obema šefoma kabinetov gg. dr. Protičem in dr. Markovičem. G. dr. Stojadinoviča je spremljal ban g dr. Marko Natlačen, posloviti pa se je prišel od njega tudi ljubljanski župan g. dr. Jure Adlešič. Navzoča sta bila tudi narodna poslanca g. dr. Jure Koce in g. dr. Karlo
70 angleških občinskih uradnikov je dopotovalo v Nemčijo, kjer bodo ostali teden dni.
Za d< smrtnega poveljnika poljske legionarske zveze je bil včeraj izvoljen maršal Ridz Smigly.
Gajšek. Tudi g. dr Stojadinoviču so priredili >Mo-ravani« majhno podoknico ter mu zapeli v slovo »Moravo«. Četa slovenskih fantov, ki se je spontano zbrala na pločniku, pa je klicala Milanu Stojadinoviču, ki se je zahvaljeval za ovacije. Ko se je vlak odpeljal, je še dolgo odmevalo po kolodvoru veselo klicanje naših fantov v pozdrav visokim gostom
Vesti 30. junija
Belgijski kmetijski minister Uvmans je dopotoval v Nemčijo, kjer si bo ogledal razne kmetijske šole.
Bivši sovjetski poslanik v Sofiji Razkolnik kov, ki je pred nekaj meseci izginil iz Bolgar rije, je baje na varnem v Parizu.
Vsn katoliška in protestantovska verska mladinska društva so razpuščena v Nemčiji po od loku, ki ga je komandant nemške policijo llimmler izdal po zakonu o varstvu države.
Proti upornikom v Vaziristanu pripravljajo Angleži obsežno vojaško akcijo in nameravajo uporniška gnezda iztrebiti.
Razbojnik Pintarič prijet
Maribor, 30. junija. ">
Razbojnika, kakršnih smo na Štajerskem poznali še zelo malo, Melhior Pintarič je le prišel včeraj v roke pravice. V družbi svojega tovariša je, kakor znano, pred nekaj dnevi izvršil strahotno dejanje v Kalšah, kjer je ponoči vdrl v tuje stanovanje, nato pa gospodarja, ki je izrabil ugodno prilike in odhitel na pomoč, ustrelil skozi okno naravnost v čelo, da je ostal na mestu mrtev. Oba razbojnika sta po tem svojem dejanju izginila brez sledi. Čeprav je bilo orožiiištvo ves čas vestno na delu, ni imelo sreče, da bo kje zalotilo ta dva tolovaja.
Predvčerajšnjim sta se mudila v Hajdošah pri Ptuju in če bi bilo orožništvo malo prej obveščena o tem, bi jih bilo z lahkoto prijelo. Sedela sta namreč v neki gostilni, kjer sta popila že precej vina, tako da sta bila že dodobra okajena. Pri tem sta tudi položila predse na mizo vsak po dva samokres. Nekdo od drugih gostov je neopažena zmaknil en samokres in odšel. Ko pa sta oba razbojnika opazila, da manjka samokres, eta začela groziti, da bosta vse postrelila, če jima takoj na preskrbe nazaj pogrešanega samokresa. Gostje v, gostilni so se seveda skušali čimprej rešiti te ne« varne družbe in so drug za drugim odšli. Razboji nika pa sta tudi odhitela na vas in začela stre-« ljati. Šele tedaj so vaščani poslali po orožnike, toda bilo je že prepozno, ker sta razbojnika že spet izginila. Skrila sta se v zasedo. Ko sta se ponoči približala orožnikom dva neznanca, so ju orožniki pozvali, naj obstaneta. V odgovor pa sta začela razbojnika streljati. Orožniki so takoj spo« znali, s kom imajo opravka in so tudi začeli etre-* ljati. Razbojnika sta se čutila preslaba v tem boj i z orožniki in sta raje zbežala.
Včeraj se je orožnikom le posrečilo prijet? enega teh razbojnikov, Melhiorja Pintariča, ko sa je mudil v Strahinji in po svoji stari navadi po« pival.
•vnez namestnik na častni tribuni na Miklošičevi cesti
Poštnina plačana v gotovini
Naš framasonsko napredni tabor in mednarodna mladinska prireditev
Bajka o tako imenovani »napredni« Ljubljani je po dogodkih zadnjih dni končno in veljavno pokopana. Že nedavni, z muko in vsem pritiskom skrpani sokolski nastopi in sprevodi ter mobilizacije po Ljubljani in pa na Rakeku so jasno dokazovali, da je ta udarna elita slovenskega liberalizma v zatonu, ker ji pač manjka ideje. Njeno vodstvo ne ve, ali bi udarilo na levo, kamor mu narekuje pot njegovo strupeno proti-katoliško stališče, ali na desno, kamor ga vlečejo izrazita protinarodna stremljenja. V enem in drugem primeru bi izdalo svoj, za zdaj še vsedržavni značaj, ter vse koristi, ki so z njim v zvezi. Jasno pa je, da ta organizacija, ki številčno pri nas tako malo pomeni, moralno pa še manj, saj postaja izraz vsebolj ozkega in ljudstvu odtujenega kroga meščanov in polmeščanov, ki se ogrevajo za importirane ideologije, da ta organizacija nima več pravice do kakršnegakoli monopola.
Množice, ki jih je Ljubljana videla ob mednarodnem mladinskem taboru, sprevod, ki po številu, disciplini in urejenosti za goro presega vse, J;ar sino pri nas <io zdaj videli, ogromna množica naših telovadcev in atletov pri tekmah — vse to polom bajke o napredni in sokolski zmagovitosti potrjuje.
Včeraj je odhajalo ljubljansko sokolstvo v Prago. Kljub siloviti propagandi, subvencijam in kričanju o sokolski Ljubljani, je odšlo v Prago kakor poroča »Jutro«, ki gotovo ob takih prilikah ni umazano, 250 članov in 106 članic, vštevši spremno osebje, vodstvo in zastonjkarje. Dalje pravi »Jutro«, da je ta ogromna in spričo dopoldanskega sprevoda res impozantna množica rdečih srajc in kril prenapolnila 15 vagonov na ljubljanski postaji. Od teh 15 vagonov jih je pa bilo baje nekaj že spet prenapolnjenih od pripadnikov (torej Sokoli niso več pri-staši, temveč pripadniki, ker pač njihova organizacija pada) gorenjske sokolske župe. Koliko je bilo teh pre-napolnjevalcev, »Jutro« ne pove, vsekakor so morali najbrž spet priti na pomoč slavni Rusi, kakor to vemo od lanskih razgrajanj po požigu sokolske lope. Jasno je, da je vseh teh ljudi bilo ogromno, saj je »Jutro« temu dogodčiču posvetilo danes uvodnik, da bi sebi in svojim zatiskalo oči pred včerajšnjimi manifestacijami. Histerija obupancev! Sicer smo uvodnikov ob takih in podobnih prilikah že vajeni. »Jutro;: jih poklanja le največjim in najznačilnejšim dogodkom, n. pr. stanju demokracije v Liberiji ali naprednemu nacionalizmu na Filipinih. »Jutro« pravi, da ta veličastna množica ni mogla razviti vse svoje moči po sokolski Ljubljani, ker so ji bile nekatere ulice prepovedane. V uvodniku piše namreč, da je ta impozantni sprevod korakal po Bleivveisovi, Aleksandrovi, Tyrševi, Tavčarjevi in Miklošičevi cesti, torej tam, koder gredo vsi najlepši spre-
Ce rečemo, da je glavni pogoj za razvoj tujskega prometa dala Sloveniji mati narava sama, lahko trdimo to predvsem o naši lepi Gornji Savinjski in Logarski dolini. Gornjo Savinjsko in Logarsko dolino odlikujejo naravne lepote in slikovitosti gora, polno privlačnih točk, ki vabijo številne domačine in goste, da prihajajo v ta zemeljski raj in ostajajo tu. Tujski promet v Gornji Savinjski in Logarski dolini stdlno narašča. Dne 13. februarja 1936 je ministrstvo trgovine in industrije izdalo poseben zakon,' s katerim so podane možnosti za organizacijo in pospeševanje tujskega prometa. Prav obsežna je po tej naredbi naloga banskih uprav, ki morajo o vsem pospeševanju turizma in tujskega prometa voditi nadziranje ter dajati pobude za ureditev vseh naprav in osnov, ki so potrebne za- razvoj turizma v banovinah. Z gradnjo planinskih domov pa vprašanje ugodnega tujskega prometa seveda še ni rešeno. Kaj pomagajo lepi in udobni planinski domovi, kaj vsa prirodna krasota, kaj bogastvo teh krajev, če ni dostopa do vsega tega? Za ugoden razvoj tujskega prometa so izredne važnosti predvsem dobre ceste. To velja tudi o naši lepi Savinjski in Logarski dolini. Ceste, ki so bile poleg vodnih poti edina prometna vez, so drugod po gradnji železnic izgubile na pomenu in prehajale v glavnem v službo tujskega prometa. Drugače je v Gornji Savinjski in Logarski dolini, kjer ni železnic in so le ceste in Savinja ostale edino prometno sredstvo ter posebno z naraščajočim turizmom in nastopom avtomobilizma postale velike važnosti. Jakost cestnega prometa tukaj stalno narašča in zahteva po ureditvi ceste postaja vedno nujnejša.
Priznati moramo, da se je v zadnjem času
vodi in celo pogrebi prvega razreda. Kaj je bilo Sokolom na tej poti od Tivolija do postaje zabra-njeno, ne vemo. Kvečjemu osamele ulice, kakor je na primer krajša pot po tistem delu Blei\veisove ceste, kjer ni nobenih hiš in kjer bi se očitno nabralo spet »nad 5000 pri-padnikov«. — Sokolska Ljubljana je bila po »Jutrovem« uvodniku vsa do zadnjega dojenčka na nogah, čeprav »Jutro* na naslednji strani pravi, da se je prava Ljubljana na vse zgodaj zjutraj v ogromnem številu z vsemi vozili, od ministrskih nog pa do bosih peta, začela seliti iz mesta v bližnjo in daljno okolico. Pod bližnjo okolico »Jutro« najbrž misli Stadion, po svoji novinarski dolžnosti seveda. A kljub tem nasprotujočim si trditvam, je »Jutro« prepričano, da je stalo na omenjenih ulicah toliko množic, »kakor smo jih vajeni videli samo ob najbolj skrbno pripravljenih in organiziranih manifestacijah«, na primer ob lanskem političnem razgrajanju Sokolov. »Jutro« je videlo tudi češke Orle in Orlice, ki so pozdravljali sokolski sprevod, čeprav so bili to uro še vsi na Stadionu, kjer so ravno nastopali njihovi člani. Torej je ta impozantni obhod 356 ljudi v Prago moral biti res manifestacija, pred katero se prireditev s 100.000 gledalci na Stadionu in med dopoldanskim sprevodom skrije.
Druga stvar je, kako so se vedli sokolski osamljenci te dni po Ljubljani. Skupine smrkavcev s sokolskimi znaki so v soboto zvečer izzivale na Aleksandrovi cesti, nele slovenskih fantov, marveč tudi goste Francoze in češke Orle, ki so nad surovostjo vsedržavne in baje viteške organizacije samo strmeli. Ta svojat ni nehala niti ob posredovanju ministra za telesno vzgojo dr. Miletiča, ki je v tem svojstvu pač avtoriteta, ki ima nad Sokolom uradno vsaj toliko besede, kakor spitani izzivajoči pobalini s Tabora. Samo discipliniranosti slovenskih fantov, ki niso hoteli rabuk, je treba pripisati, da ni bilo v soboto zvečer vse drobno na Aleksandrovi cesti in še kje drugje. Dejstvo pa, da so člani vsedržavne organizacije, Jsi dobi od države ogromne podpore, v trenutku, ko je v Pragi sokolski zlet in ko je bilo v Ljubljani čez 3000 čeških gostov, napadali domačine in goste, ter skušali politično demonstrirati proti vladi, ko je uradno potoval snoči v Prago na zlet naš minister za telesno vzgojo, ko je bilo v Ljubljani pol vlade s predsednikom ministrskega sveta in ko je dopoldanskim manifestacijam prisostvoval knez namestnik — to dejstvo priča, kakšna je prava državotvornost, vse-slovanstvo in moralna kvalifikacija tistih, ki razumejo svoje geslo »Le naprej brez miru« v smislu razgrajanja, demonstracij in najbolj nazadnjaške politične nestrpnosti, in bajka o »napredni ter sokolski Ljubljani« je s teni še enkrat postavljena na laž.
cesta v Logarsko dolino precej izboljšala, vendar ni bilo na razpolago dovolj kredita, s katerim bi se ceste res zadostno uredile. Iz državnega fonda za javna dela od lanskega leta se je prihranilo
65.000	din, redni banovinski fond za te ceste velja 50.000 din, za elementarne katastrofe pa j« bilo določenih 65.000 din, torej skupno 180.000 din. S tem denarjem je bilo zgrajenih dovolj novih mostov, ki jih je Savinja pri zadnji poplavi uničila, napravljenih pa je bilo nad 70 novih izogibališč, ki so velike važnosti za hitrejši promet. Odpravljenih je več nepreglednih ovinkov s presekami, ki so mnogokje zelo ovirali promet, lehnična dela vodi g. inž. Jerin, ki predvsem gleda na to, da z malim denarjem naredi najnujnejše. Pri vsem delu pa se posebno pazi, dW bodo vsa ta dela služila za novo ureditev ceste, za katero se dela že načrt. Po načrtu se bo cesta razširila povsod na 6.40 m, odpravljeni bodo vsi veliki ovinki. Tako je pred Radmirjem pri mostu predvidena cesta, ki bo vodila ob Savinji preko polja proti Ljubnem.; s tem bo odpravljen ne-všečen ovinek. Po predvidenem načrtu bo cesta zavila ob Ljubnem 100 m nižje od starega mostu, šla po zaokroženem ovinku čez nov most ob kopališču mimo cerkve in dalje. Tako trg ne bo izpostavljen prahu, odpravljeni bodo nerazvidni ovinki in skoraj nemogoč prevoz, cesta pa bo krožila prosto ob .trgu, ki bo vezan s cesto s posebnim uvozom. Malo od Ljubnega med 3 in 4 km pri Soldatovcu bo odpravljen eden najbolj nevarnih ovinkov. Dosedaj so ob tem ovinku cesto precej razširili, ob Savinji pa so postavili robnike, ki so utrjeni v močno tlakovanem podstavku. V Bukovju približno pri 5 km bo tekla cesta čez polje ter se bo skrajšala za pol km.
Najvažnejša bo preureditev ceste pri Lučah. Ta vas leži med gozdnatimi razrastki Raduhe, Dle-skovškove planote in Velikega Rogatca v samostni kotlini na medvodju Savinje in Lučnice. Luče so priljubljen letoviščarski kraj, ki je tesno pozidan, z ozkimi ulicami in lepim razgledom na Raduho. Zaradi velike lesne industrije in naraščujočega tujskega prometa bi se na Luče moralo posebno ozirati. Po načrtih bo odpravljen grozen ovinek pri graščinskem klancu. Cesta bi tekla preko treh mostov čez Savinjo pri graščinskem klancu na prode, odtod naravnost v Brezni«) na staro cesto. Pri Lučah bi peljala cesta skozi do 4 dolgi predor, ki bi nudil tujcu, ki bo naenkrat zagledal Luče, očarljiv pogled na planine. Inž-. Funkl iz Ljubljane je napravil brezplačno za Tujsko-prometno društvo načrt za gradnjo novega, modernega kopališča v Lučnici, ki je znana po topli vodi. Proračun za to kopališče znaša 12.000 din. Nova cesta bo nato prišla na staro ter v ravni črti sekala Stoglejevo zemljišče do Stoglejevega mosta, ki bo nov in bo zaokrožil v lepem ovinku ter tekel z mini-
Celje, 28. junija.
Kakor znano, je bil avtobus mesta Celja ustanovljen kot občinsko podjetje s soudeležbo zasebnega kapitala 1. 1929. Iniciator te ideje je bil takratni podžupan g. dr. Ogrizek, ki pa je imel v občinskem svetu tudi črnoglede, ki niso bili naklonjeni tej ideji. Našel pa je zaslombo pri raznih trgovcih in denarnih zavodih, s katerih pomočjo je prišlo do ustanovitve podjetja. Danes po preteku 9 let vidimo, da je bila to dobra zamisel, ki je tako Celju, kot tujsko-prometnemu in gospodarskemu centru, kakor tudi tujskemu prometu v splošnem bila v veliko korist. Lahko trdimo, da je šele avtobus mesta Celja utrl pot tujskemu prometu v Logarski in Gornjesavinjski dolini. Po nekaj letih lepega razvoja je podjetje zadela 1. 1931. težka nesreča v Medlogu, nadaljnje hude udarce pa mu je prizadejala več let trajajoča gospodarska kriza. L. 1935 se je že razmišljalo o njegovi likvidaciji, kajti na razpolago ni bilo niti sredstev za kritje rednih izdatkov, zapadle obveznosti so bile izredno velike, med drugim dolg samo pri eni tvrdki preko 125.000 din, kaj šele za obnavljanje vozovnega parka, katerega je tvorilo tedaj 9 že skoraj popolnoma 'do-služenih vozov.
Nova uprava s predsednikom trgovcem g. Fa-zarincem Antonom, ki je prevzela vodstvo podjetja v novembru 1. 1935, je imela torej težko nalogo, kako podjetje sanirati in mu dati novega razmaha, saj je izkazovalo takrat skoro 800.000 din izgube. Uvidela je nujno potrebo racionalizacije podjetja s postopno zamenjavo starih, neekonomičnih vozov za nove, zmogljivejše z Dieselovimi motorji na pogon z ndafto, pri katerih je znašal prihranek na pogonskih stroških ca. 85%. Podjetje je iz tega takoj v začetku 1. 1936 nabavilo dva nova vozova ter pri tem doseglo tako ugodne plač ilne pogoje, da je moglo oba avtobusa odplačati tekom dveh let le s prihrankom na pogonskih stroških. Lansko leto se je izpopolnjevanje voznega parka nadaljevalo z nabavo avto-kara, katerega usposablja njegova komfortna izdelava za najdaljše izletniške vožnje, ter zamenjavo enega izmed starih bencinskih motorjev za Dieselovega. V začetku letošnjega leta je podjetje predvsem za progo Celje—Dobrna, na kateri so bili zaradi hitrega razvoja vozovi vedno prenatrpani, nabavilo 41 sedežni avtobus, izstočasno pa je zelo ugodno prodalo dva stara vozova. Letos si je podjetje tudi preuredilo star avtobus s prekaroseriranjem v nujno potreben moderen avto-furgon, ki služi zelo dobro mestnemu pogrebnemu zavodu. Današnje vozovje tvori torej pet sodobnih avtokarov in avtobusov z Dieselovimi motorji, dva novoprekaroserirana vozova ter še samo 4 starejši vozovi, ki pa so tudi v popolnega obratovanja zmožnem stanju. Vovozi na pogon z nafto so 1. 1937 prevozili preko 50%, v prvih 5 mesecih letošnjega leta pa že skoro 75% celokupne kilo-metraže, kar pomeni lep prihranek na kurivu. S tem voznini parkom se je posrečilo v razdobju let 1935 do 1937 kljub zvišani kilometraži znižati pogonske stroške, to je izdatke za bencin, nafto in olje za skoro 30%, istočasno pa za 15% zvišati celokupni inkaso. Zaradi te racionalizacije in v želji ustreči kolikor mogoče potujočemu občinstvu, se je podjetje v začetku letošnjega leta odločilo znižati vozne cene na vseh progah ter uvesti še posebno znižani »tour-retour< vozovnice z veljavnostjo treh dni. Posebno pažnjo se je posvetilo razvoju izletniških voženj v tu- in inozemstvo. V razdobju zadnjih treh iet se je povečala njih kilometraža za 154%, donos pa se je dvignil za 190%. V maju 1. 1. je tvoril inkaso izletniških voženj že 30% celokupnega dohodka vozarine. Pri osnovanju podjetja se niso zgradile potrebne
malnim radijem 50, zaradi česar bodo lahko vozili avtomobili z nezmanjšano brzino. Cesta proti Solčavi, kjer zapušča Savinja gorsko tesen, vodi nad ozko skalnato strugo Savinje ter postaja posebno blizu skalnatega roga z globoko navpično zarezo, znamenito Iglo, še v posebno nevarno. Tu «e bo odpravil ovinek, ki pa nikakor ne sme odpraviti te prirodne krasote. Nova terasa bo nato zapustila staro cesto, krenila proti vodi in zavila s 50-radijskim lokom okoli Igle tako, da bo odplavljen ostri ovinek. Tu se bo morala regulirati Savinja in speljati na desno, da bo cesta lahko krožila s 100-radijskim lokom. Izogibališča, ki so zgrajena od tu dalje, so bila res nujno potrebna.
Ko poročamo o teh načrtih, se nam stavi veliko vprašanje, kako rešiti finančno stran te prepotrebne preureditve. Prav gotovo pa je, da se lahko najde rešitev, če bo le zadostnega razumevanja ne samo od banske uprave, temveč da bo k temu pripomogla tudi državna uprava, da se bodo za to preureditev interesirali vsi faktorji, ki so najbolj zainteresirani v to.
garaže, temveč se je v ta namen le adaptiral del mestnega občinskega objekta. Ta neprimerna zasilna garaža pa je postala kmalu tudi pretesna. Nova uprava si je takoj stavila v program, da zgradi moderno garažo, ker zlasti novi veliki avtobusi niso več imeli v stari prostora. Prvotno se je nameravalo odkupiti Kullicovo posestvo, ker se je pa pokazalo, da bi bilo to zvezano s prevelikimi stroški, saj bi ivedba tega programa stala ca. 1,200.000 din, se je ta namera opustila in se je mesto tega zgradila garaža na Sp. La-novžu. Nekoliko večja oddaljenost ne igra sedaj z ozirom na pogon s ceneno nafto odločilne vloge, centrum mesta pa je s to rešitvijo obvarovan ropota in nemira, ki bi ga garaža povzročala. Zemljišče ineščansko-oskrbovalnega sklada se je kupilo in na njem se je do konec 1. 1937 zgradilo garažno poslopje. Odpuk zemljišča, zgraditev garaže in njena oprema je stalo skupaj komaj
600.000	din. V novi garaži je možno namestiti 12 velikih vozov, kar zadostuje še za desetletja, ker avtobusi, ki vozijo na rednih progah, gara-žirajo na končnih postajah izven Celja. V garaži, ki je opremljena s centralno kurjavo, se nahajajo poleg glavne dvorane še moderno urejene delavnice s premičnim žerjavom za dviganje vozov, pisarna garažnega mojstra, skladišče za avto-ina-terial in rezervne dele, posebni, od vseh drugih ločeni oddelek za skladiščenje bencina, nafte in olja, prostor za kotel centralne kurjave in umivalnice za osebje. Poseben prostor je določen tudi za garažiranje in potrebno desinfekcijo avto-furgona. Lahko se mirno trdi, da je to ena najmodernejših avtogaraž v državi.
Celotne opisane investicije zadnjih dveh let znašajo ca. 1,600.000 din, pri tem pa je važno, da se je podjetje zadolžilo le za toliko, kolikor znaša investicija za novo garažo. Tako je zaključena prva etapa modernizacije podjetja, ki je sedaj zmožno zadostiti vsem potrebam sodobnega avtobusnega prometa. S tem razvojem podjetja se je pokazala potreba po sodobnejšem statutu, ki bo na eni strani omogočil prožnejše delovanje podjetja, na drugi strani pa do to delovanje spravilo v sklad z določili novega zakona v mestnih oblinah. — Čeravno podjetje še ne izkazuje čistega dobička, se lahko mirno trdi, da je sedanji upravi uspelo podjetje sanirati in mu zagotoviti ugoden razvoj.
Nič ni tako skrito ...
Kranj, 30. junija.
Kranj je bil v zadnjih letih zavetišče rasnih' potepuhov in delomržnežev, to pa predvsem za* radi tega, ker ni bila v Kranju urejena policijska služba, orožništvo pa je imelo tako ogromen delokrog, da ni moglo v mestu tako opravljati službe, kakor je treba. S 15 majem pa bi morala priti v Kranj državna policija, vendar doslej še ni nastopila, ker so nastopile razne nepričakovane ovire.
Hvala Bogu pa je letošnje leto kranjsko orožništvo skupno s policijo le razkrinkalo že več tatinskih tolp in žeparjev, tako da je bil v zadnjem času precejšen mir pred vlomilci. Pač pa so stalno prihajale na kranjsko orožništvo prijave o ukradenih kolesih. Kolo ni bilo varno, če je prav zaklenjeno ali postavljeno v vežo. Tatvine koles so bile na dnevnem redu.
V soboto popoldne je kranjsko orožništvo aretiralo v čirčičah nekega delavca, še istega dne pa tudi njegovega tovariša delavca v Dru-lovki. V začetku zasliševanja sta oba aretiranca vso krajo vztrajno in cxlločno tajila, končno pa sta bila na podlagi dokazov prisiljena priznati nekaj tatvin. Zasliševanja obeh tatov še sedaj trajajo in jima je orožništvo dokazalo že 20 tatvin koles Oba aretiranca sta bila med seboj v zvezi in sta ukradena kolesa razdirala in jih potem znova sestavljala iz zamenjanih delov, nato pa seveda prodajala. Delala sta previdno in upala sta, da ju ne bo zadela roka pravice. Pozabila sta pač, da ni nič tako skrito, da ne bi bilo kdaj očito ...
Sezonski delavci iz Vojvodine se vračajo
Sv. Ana v Slov. goricah, 27. junija.
V nedeljo, 26. junija je prispela na svoje domove večja množina mladih sezonskih delavcev, ki 60 pred pogodbenim rokom po dveh mesecih ta-radi nevzdržnega etanja na vojvodinskih veleposestvih bili prisiljeni zapustiti službe iz težkih socialnih razlogov.
Iz razgovorov našega dopisnika z vračajočimi se delavci sklepamo, da je letoe na teh državnih veleposestvih izredno slabo. Težko vzdrže celo najbolj zdravi mladi delavci. Večina delavcev se pritožuje zaradi zelo »labe hrane, ki zn teko naporno delo ne zadostuje. Na mnogih marofih ni bilo zadostnega časa za počitek po napornem delu. Ti delavci eo v vsakem oziru izpostavljeni bridki usodi izkoriščanja, čemur so v mnogih primerih krivi brezvestni polirjii. Več delavcev je hudo obolelo, nekaj tudi umrlo za posledicami prenapornega dela. Najžalostnejšo sliko pa nam nudi življenje naše mladine na th veleposestvih. Nikjer ni potrebnega nadzorstva, ki bi poskrbelo tudi za visoko ali višjo moralno stopnjo. Stanovali so v skupnih stanovanjih po barakah. Ta nvladina v svoji nevednosti strašno hitro pada, vse prej ko v Nemčiji in Franciji.	*
Nujno potrebno je, da bi državo posegla vrne«, saj nam je takšno življenje mladih neizkušenih sezonskih delavcev v največjo versko, kulturno in narodno škodo. Treba je rešiti tudi to važno vprašanje sezonskega kmečkega delavstvp
CUvJkmv-
28
Odnašajo pokrovčke pri dovodnikih maže, ki se potem polnijo z opilki in včasih s kosci stekla. Zato ni čudno, če mora stroj, ki naj bi držal pet ali šest let, že po nekaj tednih takega ravnanja v popravilo.«
Odbor me je vprašal, zakaj sem svojo pritožbo poslal kar naravnost Stalinu. Moral bi bil vedeti, da ima Stalin veliko posla in da se ne utegne ukvarjati s takimi drobnarijami.
Odgovoril sem jim, da sem se najprej obračal na v*j mogoče odbore v tovarni, a vse zastonj.
Hoteli so vedeti, zakaj nisem stvari naznanil politični policiji GPU.
Odgovoril sem jim, da »ploh nisem vedel, da bi GPU v tovarni imela podružnico.
Ko sem ugotovil, da s to preiskavo ne bo nič in da iščejo samo opravičil, namesto da bi odpravili omenjene napake, sem jim rekel:
»Nisem prišel v Sovjetsko Rusijo za to, da bi iz nič služil denar. Prišel sem, da bi pomagal postavljati na noge socializem. Toda, kar vidim tukaj in pa neurejeni ter neuspešni način, po katerem delate povsod, se mi zdi čisto jasno, da moje mesto ni tu, v tej državi, temveč da mi ne ostaja drugega, kakor da se čim prej vrnem v Ameriko.«
Izpraševali so me, če delavce, ki prihajaj6 iz tujne, nastavljajo tu na mesta po njihovem znanju in sposobnosti z ozirom na njihove prejšnje delovne skušnje.
Jaz sem odgovarjal:
»Ne. V naši tovarni je na primer delavec, ki mu je ime Hauf. Ta je bil svoje dni mehanik v čikaški Splošni električni družbi. Tu so ga pa imenovali na inženirsko mesto, kjer drSi križem roke, ker je imel nekaj predavanj o strahotni lakoti, ki vlada v Združenih državah. Primerjal je ta glad s čudovitim življenjem delavcev v Sovjetski Rusiji. Ta človek mesta, na katerem je, ni dobil po svojem tehničnem znanju, marveč samo zaradi tega, ker zna govoričiti in ker je dober propagandist.«
»Ali misliš, da so amerikanski delavci srečnejši od Rusov?« je izpraševal nekdo iz odbora.
Jaz sem mu odgovoril:
»2ivljenju amerikanskih delavcev se da veliko prigovarjati. A če bi amerikanski delavci morali živeti v takih razmerah, kakor morajo vaii, bi v Združenih državah prvo uro izbruhnila revolucija.«
Zato sem jim pokazal pismo, ki sem ga dobil od nekega Lamperja, imerikanskega mehanika nemškega
pokolenja, ki se je spet vrnil v Berlin. Pisal mi je, da so ustanovili klub, ki se imenuje »Prijatelji ruskega delavstva«. V njem so tisti delavci, ki so se vrnili iz Sovjetske Rusije, kjer so delali krajši ali daljši čas. Ta organizacija je bila proti Sovjetom, zavzemala se je za Hitlerja in je širila vneto propagando proti Stalinovi vladi.
Odbor je na to hotel vedeti, če sem zadovoljen s svojimi prejemki. Odgovoril sem mu, da ne. Razložil sem jim, da dobivam na mesec 450 rubljev. To je bilo 350 rubljev več, kakor pa so dobivali drugi delavci v tovarni. Toda od tega denarja sem moral odtrgati 50 rubljev za državno posojilo, 45 za sobo, 17 za dohodnino, 15 za prosvetni davek, 13.50 za članarino v stranki, 9 za strokovne organizacije, 8 za plin, 7 za elektriko, 10 za komunistično propagando v tujini, 10 za tiskovne sklade, 5 rubljev za državno obrambo, za javno pomoč, za ceste in nazadnje 5 rubljev za društva tujih delavcev. Vsi ti odtegljaji skupaj so znesli toliko, da mi je za življenje ostalo samo 245 rubljev ali v ameri-kanskem denarju 5 dolarjev.
Da sem podprl svoje trditve, sem jim pomolil pod nos naslednji seznam o izdatkih v primeri « cenami v Torgsinu, trgovini za preskrbo tujih strokovnjakov z življenjskimi potrebščinami. Torgsin je sprejemal samo plačilo v dolarjih ali pa enako vrednost v zlatih rubljih.
Razpredelnica je kazala takole:
VA kg masla	7.75	27.12	1.40
7 kg svinjine	5.10	35.70	1.75
2 kg salame	14.—	28.—	1.50
4 kg suhe ribe	24.—	96,—	5.20
45 kg kruha	2.60	92.70	4.50
Skupno za 5 vrst živ. 279.52 14.35
Tiste čase je dolar veljal 1.97 zlatega rublja. To se pravi, da si za 5 dolarjev, kolikor jih je ostajalo meni za življenje, dobil 9.85 zlatih rubljev. Moj proračun je znašal pa 14.35 zlatih rubljev samo za tiste predmete, ki sem jih naštel prej v seznamu. Pripomnil sem komisiji, da seznam ne vsebuje ne sladkorja, ne soli, ne zelenjave, ne kave, ne drugih potrebščin.
Potem so me izpraševali, kako krijem svoje potrebe. Razložil sem jim, da sem zimski površnik prodal za 450 rubljev, stare čevlje za 300 rubljev in dve obleki vsako po 100 rubljev. S tem denarjem sem si potem lahko kupil vsega, kar sem ne-obhodno potreboval. Razen tega pa sem še dobil nagrado 500 rubljev za delo.
»Sprašujem se, kaj bo potem, ko ne bom imel ničesar več, da bi prodajal. Vendar je moj položaj vsaj tisočkrat boljši kakor pa položaj povprečnega ruskega delavca, ki na mesec ne zasluži več kakor 75 do 100 rubljev. In niti jaz ne morem pri vsej sreči priti s svojim denarjem na čisto.«
Obiskovalci so si natančno zapisali vse, kar sem jim pripovedoval. Potem so odšli, ne da bi bili kai rekli.
Z Cornjesavinjske in Logarske doline
Ureditev banovinske ceste — Nova izogibališča
Celjsko mestno avtobusno podjetje
Nova uprava je imela teiko nalogo
Češkoslovaška akademija v operi
Ljubljana, 28. junija.
V opero eo se danes zvečer vsipale množice gledalcev, toda ne za kako opero, ampak gledat so šli akademijo češkoslovaških Orlov.
Na akademijo je prišlo mnogo odličnikov. Češkoslovaški konzul Minovsky, načelnik ČSO dr. Jilek, predsednik ZFO dr. Žitko s svojo gospo soprogo, podžupan mestne občine ljubljanske dr. Ravnikar, univ. prof. Burian, univ. prof. Grivec. Že je zazvonilo k začetku in vse je z začudenjem nekoga iskalo... Kar se pokažejo v loži: naš voditelj dr. Anton Korošec, min. dr. Šramek, ban dr. Natlačen s svojo goepo soprogo. Ko jih je občinstvo zagledalo, je nastalo tako vzklikanje in ploskanje in »živijo« klici, kakršnega gotovo opera še ni doživela. Niso mogli nehati toliko časa, dokler se gospodje niso umaknili v ozadje, da jih ni bilo videti. Toda »Živijo minister Šramek«, »Živijo naš voditelj dr. Anton Korošec«, niso hoteli ponehati. Bilo je silno navdušenje in mladina ni vedela, kaj naj počne, da bi počastila voditelja češkoslovaškega Orla in Čehov ter našega voditelja in bana.
Zastor se je odgrnil in akademski pevski zbor je pod dirigentom Veselkom zapel najprej našo državno himno, nato svojo češkoslovaško »Kde dumov muj«. Zbor je nato odlično zapel »Moravansko pesem«. Telovadci so za tem delali proste, skoraj akrobatske vaje. Ko se je po operi zopet zasvetilo in so oči vseh pogledale tja, iijer so bili dr. Šramek, dr. Korošec in ban s svojo gospo soprogo. A v loži so bili namesto teh minister dr. Miha Krek in minister dr. Miletič s
svojo gospo soprogo. Zopet silno vzklikanje in vzkliki ministroma. »Živijo dr. Miletič«, Živijo dr. Miha Krek« je donelo po operi tako, da se je slišalo celo ven. Nadaljevali so s svojim odličnim programom in vse od kraja do konca sijajno in vsestransko zelo dobro izvedli. Najlepša točka programa je bila gotovo vaja »Tri dobe češke zm-lje« (izvajale članice). Naši fantje in dekleta so jih nagradili za tako lep spored z burnim ploskanjem.
Jugoslovanska akadcmifa
V istem času, ko so nastopili češki Orli in Orlice v operi, so nastopili naši fantje in dekleta v veliki unionski dvorani. Ljudi je bilo na akademiji kakor listja in trave.
Na akademijo so prišli: minister dr. Miha Krek, razni predstavniki, podpredsednik češkoslovaškega Orla Leiner in več drugih odličnikov. Med akademijo so prišli še minister dr. Anton Korošec, minister dr. šramek in ban dr Marko Natlačen. Bili so deležni obilnega ploskanja in vzklikanja.
Spored akademije je bil zelo pester in lep. Med drugim je nastopila tudi mednarodna tekmovalna vrsta naših fantov, ki so izvajali vaje na bradlji. Vse točke programa so bile odlično izpeljane. Dr Karel Capuder je govoril o delil naših društev, pokazal prejšnje delo in označil nove smernice, po katerih naj gredo naša društva. Na sporedu je bilo tudi več simboličnih vaj, ki so jih izvajale članice. Ljudje so bili silno navdušeni.
Počaščeni« Ljubljane v Parizu
Na povratku iz Amerike se je ljubljanski župan dr. Juro Adlešič s svojo gospo soprogo odzval povabilu župana mesta Pariza g. Faillota in ostal nekaj dni v Parizu, kjer si je ogledal najrazličnejše socialne zavode in humanitarne ustanove, da dobi čim več pobud in vzorov za delo v Ljubljani.
Ko je na jugoslovanskem poslanstvu izvedel za obisk ljubljanskega župana g. A n drč Grisoni, mer ali župan v Courbevoie, prijaznem mestu tik Pariza, ob znamenitem Boulonjskem logu in ne daleč od Slavoloka zmage, je predstavnika tretje prestolice naše države takoj povabil vsaj na kratek obisk. Mera Grisonija prišteva Francija med svoje najbolj znane politične osebnosti in je hkrati tudi ugleden predsednik organizacije bojevnikov s solunske fronte »Poilus d’0rient« za pariško mesto in sosesko ter ima v najboljšem spominu Jugoslavijo in tudi naše mesto z obiska francoski bojevnikov.
S podžupani gg. Poullainom, Geuffrovem, Peu debarom, Lebaujem in z vsem mestnim svetom je mer sprejel ljubljanskega župana z gospo, ki so ju spremljali general g. Glišiž z gospo in prvi svetnik poslanstva g. Slavko Rajkovič v salonih mestne hiše. Ta čisto intimni in preprosti sprejem je pa zavzel značaj večje važnosti v narodnem in mednarodnem pogledu.
Četa gasilcev v paradi je pod vodstvom kapitana Savignata in poročnika Charveta izkazala čast gostom. Po prvih pozdravih in dobrodošlicih je svečani sprevod krenil v »dvorano porok«, okrašeno v francosko-jugoslovanekih barvah z zelenjem in cvetjem, ki ga je v ta namen {»klonil član bojevniške organizacije g. Garnon. Pri sprejemu so bili navzoči še mnogi drugi uradni dostojanstveniki, kakor gg. general CaJitte, polkovnik Vallet v spremstvu majorja Mussata, kapitanov Paradeja, Coutiera in Rol lota od 5. pešpolka, podpolkovnik Ruel in major Desfontaine od mobilne garde ter zastopniki bojevniških organizacij, podčastnikov, veteranov in Francosko-belgijske zveze
i. dr. Slavni invalid svetovne vojne major Christin, podpredsednik pariških bojevnikov, je v spremstvu g. Bretona zastopal upravni odbor tega okraja, dočim je 52 tovarišev bojevnikov prisotvovalo tej svečanosti s svojo ljubko »Madelono« gdč. Fournil-lon. Mer Grisoni je navdušeno in s svojo navadno živahnostjo pozdravil gospo in g. dr. Adlešiča ter opozarjal na potrebo čim tesnejših zvez med obela državama in zagotavljal, da se ljubljanski župan, dokller je na francoskih Meh, zlasti pa v tem mestu, mora počutiti kakor doma, hkrati je pa govornik poudarjal svoje staro prijateljstvo z generalom Glišičem in posl. svetnikom Rajkovičem ter zaključil svoj govor s še posebno dobrodošlico ljubljanskemu županu in z vzklikom »Živela Jugoslavija!«
Med splošnim navdušenjem ee je župan doktor Adlešič zahvalil za prisrčni sprejem in zagotavljal, da o njem obvesti Ljubljančane, ki jim ta počastitev v prvi vrsti velja. Nadalje je župan opozarjal na globoko ljubezen Ljubljane do Francije, ki se je ohranila med Slovenci še iz časov francoske Ilirije ter našla svoj izraz v spomeniku francoskemu bojevniku velike armade, ki krasi Ljubljano. S pozdravom Ljubljane gostoljubnemu mestu Corboie in občudovanim »Poillus d’Orient«, ki so pomagali pri naši osvoboditvi in ustanovitvi Jugoslavije, je zaključil svoj govor med velikim aplavzol z »oivela Francija!« Mer Grisoni je županji Adlešičevi in generalici Glišičevi izročil dva prekrasna šopka, nato je bilo pa ponujeno »častno vino <z vzkliki »Živela Jugoslavija!« je bil zaključen ta povsem intimni sestanek, ki je za nekaj trenutkov združil dve važni mesti zapada in vzhoda.
Po sprejemu je mer Grisoni svoje oficielne goste povabil na kosilo v veliko restavracijo ob Boulonjskem logu, ko eo vsi izražali, da bi se taki sestanki večkrat ponavljali v korist čim prisrčnej-ših vezi med Francijo in Jugoslavijo.
Razdelitev nagrad stadionskim zmagovalcem
Od tu in tam
Dr. Vladka Mačka je včeraj obiskal v Kupincu »Ir. Boka Vlajič, odposlanec belgr. dela Združene opozicije. Časopisje ugiba o namenu te poti in pravi, da je Vlajič najprej poročal dr. Mačku o delu Združene opozicije, nato pa razpravljal z njim o programu bližajočega se obiska v Belgra-du. Vlajič je zvečer že odpotoval v Belgrad.
Predrznega in premetenega tatu so izsledili po dolgem iskanju v Zagrebu. Tat 6e je vtihotapljal v stanovanja in ee vselej zanimal le za zlatnino. Policija je imela nazadnje prijavljenih ze 60 tatvin in vlomov, ne da bi mogla najti storilca. Predrznega tatu se je zato prijel priimek tom«. Nazadnje pa so mu le prišli na sled. Ko so naredili pri njem hišno preiskavo, niso našli ničesar, kar bi ga obteževalo. Počakali so, da je bila prijavljena nova tatvina. Takoj so sli na delo in pri osumljencu našli zastavni list za ukradeno uro. Po tem odkritju je vlomilec priznal vseh 60 tatvin.
0 zares neverjetnem poštenju poročaju časopisi ii Vršca. Tamkaj je bilo pred dnevi prosce-nie, na katerega je prišel tudi neki Romun z namenom, da plača račun za tri pive, ki jih je spil leta 1915, a računa ni plačal. 23 let je i6kal prilike, da bi poravnal svoj stari račun. Poravnal ga je te dni v roke prizadetemu gostilničarju.
Življenje si je končal 15-leten petošolček v trenutku, ko mu je bilo javljeno, da je padel. Sava Simončič se je pred razdelitvijo izpričeval šalil in veselo pogovarjal s svojimi tovariši. Ko pa je dobil svoje spričevalo v roke in videl, da bo moral zaradi slabih ocen peti razred ponavljati, je potegnil iz žepa samokres in se ustrelil v prsa. Strel je šei tik pod srcem. Mladega samomorilca so prepeljali takoj v bolnišnico, kjer pa je nesrečnik kmalu umrl.
Velike vremenske nezgode so doživeli kmetje ▼ okolici Ivanjice ob Moravici v Srbiji. Že nekaj tednov so pričakovali dež, kajti vse polje je kar pokalo od silne in dolgotrajne vročine. Namesto pohlevnega dežja pa eo dobili v ponedeljek nevihto s točo. Pripodili so se oblaki in iz njih 6e je vsula kot oreh debela toča. Na mah je bilo vse polje pod debelo odejo toče, na katero se^ je iz oblakov zlival gost dež. Preko polja so zaceli drveti novi potoki, ki so ponekod posneli s površja vso rodovitno prst. Kmetje trpe velikansko Škodo.
Šolska ladja jugoslov. mornarice »Jadran« je
prispela v ameriške vode pred dobrim tednom. Ladja se je potem ustavila najprej v ne\vyorškem pristanišču, kjer se je pri sprejemu zbralo veliko število jugoslovanskih izseljencev. Po prisrčnih pozdravih je kapitan ladje odšel obiskat vse predstavnike ondotnih pomorskih oblasti, nakar je ladja po kratkem odmoru krenila v Washington. Tu je mlade mornarje sprejel poslanik K. Fotič.
Ukradene listine je tat vrnil svoji žrtvi, uradniku Mihaelu Glagaleču iz Belgrada. Mož se je bil s 6vojo ženo odpeljal iz Belgrada v Knjazevac, toda še preden je prispel do tja, je ugotovil, da mu je zmanjkala denarnica z legitimacijami. Teden dni kasneje je okradeni prejel zavitek, v katerem so bile ukradene listine in pismo, v katerem ee tat zahvaljuje za 100 din, katere je našel v denarnici, pač pa vrača listine, ki so zanj brez pomena, medtem ko jih prizadeti gotovo rabi. Glagaleč je bil nad svojevrstno kretnjo žeparja presenečen.
Veliko vodno električno centralo na roki Treski pri Skoplju so dali nedavno v promet. Električno centralo je gradila 6kopljanska občina dve in pol leti. Umetno jezero je globoko do 30 m <4n vsebuje 3 milij. kubičnih litrov vode. Vse naprave eo veljale 22 milij. din. Centrala bo omogočila južnosrbski industriji do novega razvoja in razmaha.
Zakonski par, ki šteje skupaj 150 let, zahteva ločitev zakona pred sarajevskim pravoslavnim cerkvenim sodiščem. Sta to Nikola Babič iz okolice Sarajeva in njegova žena Milka. Zena je začela to akcijo,' ker je ugotovila, da je njen mož, s katerim je živela v zakonu 40 let, ne ljubi več. Na sodišču so se starcema smejali. Ko so moža vprašali, kaj bo storil, če se izpelje ločitev, je odvrnil, da se bo ponovno ženil, pa samo s tako, ki bo imela najmanj 100.000 din dote. Kje bo utegnil iztakniti tako nevesto, je pa drugo vprašanje.
Cigane, ki so oropali utopljenca, so prijeli v Petrovgradu. Tamkajšnji trgovec Savanin je izginil pred mesecem brez sledu na povratku iz mesta, kjer je prodal vč blaga za več tisočakov. Pred tednom pa je reka Begej naplavila truplo, v katerem so spoznali pokojnega trgovca. Ribiči, ki so truplo našli, so ga privezali pod nekim grmom, da ga ne bi voda 6pet odnesla. Trenutek, ko ni bilo ribičev v bližini, pa so izrabili cigani in so s trupla potegnili obleko in ukradli denar, ki ga je imel utopljenec pri sebi. Sum je padel na cigane iz bližnje njihove naselbine. Preiskava je ugotovila, da so cigani imenovani zločin zares izvršili.
Tuji lastnini nevarne cigane so orožniki iztaknili v okolici Pančeva. V teh krajih je ciganska nadloga tako čest pojav, da so kmetje že sami začeli to golazen preganjati. Ni ga bilo dneva, da bi cigani ne okradli tega ali onega, odpeljali iz hleva konja ali pa odnesli iz kleti sod vina ali piva. Orožniki so morali narediti lov nanje in jih veliko število prijeti. Nazadnje so zaprli dva cigana in eno ciganko, ki imajo vsak po najmanj 10 imen.
Med našo državo In Švico je bil sklenjen nov trgovski sporazum, ki stopi v veljavo že 1. julija letos in velja eno leto. Sporazum obsega blagovni in plačilni promet. Naši državi je zagotovljen izvoz kontingentov za njene proizvode, zlasti za divino in les. Devize si bodo izvozniki in uvozniki nabavljali v pooblaščenih zavodih. Sporazum eo Pozdravili izvozniki tako pri nas kakor v Švici.
Načrti ta novo veliko belgrajsko pristanišče
na Savi so gotovi. Na desni strani Save, kjer je staro pristanišče, bo po dograditvi novega le pro-8t°r, ki ga bodo uredili za pristajanje potniških parnikov. Na levem bregu pri Zemunu pa bodo zgradili veliko pristanišče za tovorni promet, ki n° veljalo državo težke desetine milijonov. Pristanišče bo urejeno do leta 1040, Pozneje ga bodo ®e izpopolnili.
Naročajte in širite Slovenski dom!
Med včerajšnjo sklepno prireditvijo na Stadionu so bile razdeljene tudi štovilne nagrade zmagovalcem po predpisanih propozicijah. Ob burnem ploskanju in klicanju ogromnih množic 60 bile nagrade razdeljene takole:
S tem je bili spored izčrpan. Ob koncu tega veličastnega dne, ki je h k ralu zaključil veliki mednarodni mladinski tabor.
Mešani dvanajsteroboj:
1. Schlindwein Jean (F.) je dobil kot prvak lep pokal mariborskega župana g. dr. Juvana.
2. Schlindwein Antoine (F.) je dobil pokal dr. Mihelčiča, celjskega župana.
8. Herold R. (F.) je dobil pokal K. Čeča.
4. Natlačen Fric (J.) je dobil zlato uro, darilo predsednika vlade g. dr. M. Stojadinoviča.
Dobil pa je za zmago v deseteroboju tudi še lep prehodni pokal, darilo min. dr. Korošca.
Varšek je dobil v orodnem deseteroboju lično zapestno uro (Vilhar).
Višji oddelek (vrste članov):
1. Jesenice (dr. Korošcev kip) (orla z razpetimi perutmi; prehodno darilo).
Jesenice pa eo dobile tudi kot stalno darilo dr. Natlačenov dar (kip atleta s kroglo).
Srednji oddelek (člani, mednar.):
1. Čsl. Orel (križ v stalno darilo; umetniško Zabretovo delo).
Srednji oddelek (za najboljšega Jugoslovana): 1. Škofovi zavodi (darilo g. min. dr. M. Kreka, prehodni pokal).
A’iiji oddelek (dani):
1. Vodice (prehodni pokal in »Domoljubovo« 6talno darilo).
Odbojka (slovansko prvenstvo):
1. ČSR dobi kip, darilo dr. Adlešiča (stalno).
Odbojka (mladci):
1. Maribor (prehodni »Slovenčev* pokal).
Lahka atletika:
Najboljši inozemec v vseh panogah dr. Hrslka (ČSR); dobil je pokal dr. A. Remica.
Najboljši Jugoslovan: Tone Klinar (Kristusov relief, darilo tvrdke Štirn)
Najboljši naš mladec v mešanem deseteroboju: 1. Burja Tone (Št. Vid, zavodi) je dobil prehodni Mozetičev pokal.
Mladci (tekme vrst):
1. Jesenice (»Alpina«, prehodni pokal).
Niiji oddelek 11. vrsta:
1. št. Vid nad Ljublj. (križ s svečniki; stalno).
Najboljši jezdec je dobil liino izdelan bronast kip konja.
Niiji oddelek 1. vrsta:
1. Ribnica (steklena vaza, tvrdka »šešir, Škofja Loka; 6talno).
Srednji oddelek 11. vrsta:
1. Škofovi zavodi (pokal »Slov. doma«; stalno).
Srednji oddelek 111. vrsta:
1. Olomouc (ČSO); stalni pokal.
Članice:
Prva vrsta:
1. Jesenice (prehodni pokal »Prosvet. zveze«).
Mladenke:
Prva vrsta:
1. Ljubljana-Šempeter (prehodno darilo, Marijin kip).
?esteroboj: prva:
1. Pregelj Iva (Kočevje); Štirnov pokal, stalno.
1. Pregelj Iva (velika vaza, stalno).
Odbojka: članice:
1. Valašsky Mczifici (ČSR); Marijin kip, stalno.
Dirke motociklistov v Ljubljani
V nedeljo, dne 10, julija, se bodo po dolgem času spet zganili znani motociklisti raznih slovenskih in hrvatekih klubov. Po nedavnih krasnih uspehih našega ožjega rojaka Ludvika Stariča, ki je svoje dirkaške sposobnosti pokazal posebno na dirkališču v Zagrebu in pred tem tudi na dirkališču »Montebello« v Trstu, je ljubljanski motoklub »Hermes« sklenil, da to akrobatsko vožnjo pokaže tudi našim ljubljanskim športnim ljubiteljem. Zanimanje za te diTkališčne dirke motoristov je že sedaj izredno velliko in bodo zato gotovo številno obiskane. Najhujša borba bo med znanimi zagrebškimi motoristi Babičem in Uroičem ter mišim »letečim Kranjcem«, ki mu simpatični Babič kar vidno dorašča.
Svetovni kongres za »razvedrilo delavcev"
Rim, 29. junija. AA. (DNB). Danes je bil s plenarno sejo končan svetovni kongres za počitek in razvedrilo delavcev. Na zaključni seji so bile prebrane resolucije 11 komisij. V njih je poudarjena zahteva po čim večjem razmahu počitniškega gibanja po vseh državah. Ena teh resolucij med drugim pravi, da je mednarodni osrednji urad gibanja »veselje in delo« pooblaščen, da z vsemi sredstvi dela za uresničenje želja, ki so izražene v resolucijah omenjenih komisij. Prihodnji kongres bo v Osaki leta 1940.
Vremensko poročilo »Slovenskega doma«
Kraj •	Barometer- 1 sko stanje I	Tempe ratnr*< c rf		= a > — cc 'S 11 .5 K	C = CC 3J 3“	Veter	Pada- vine	
		' «c 53 >0 “g	cc ■»"s c « E			ismer. iakostl	Ul/Ul	vrsta
Ljubljana	i59-4	32-0	20-0	79	9	0	—	—
Maribor	758 1	32-0	18-0	80	10	0	—	—
Zagreb	758-d	30-0	20-0	80	0	wsw>	—	—
Belgrad	755*7	36-0	23-0	70	0	s,	—	—
Sarajevo	760-š	30-0	19-0	80	0	0	—	—
Vis	7033	30-0	24-0	80	0	0	—	—
Split	760-2	35-0	23-0	70	0	0	—	—
Kumbor	758-1	32-0	22-0	70	0	E,	—	—
Rab	759-1	29-0	24-0	60	0	S.	—	—
Oubrovniti	758-1	35'U	20 0	70	0	E, •	—	—
Vremenska napoved. Deloma oblačno in vroče, nevihte niso izključene.
Splošne pripombe o poteku vremena v Ljubljani od včeraj do danes. Včeraj je bilo do 9.40 po|x>lnoma jasno. Ob tem času se je pričelo na severu in zapadu oblačiti, vendar pa je ostalo ves dan le deloma oblačno. Pooči je oblačnost narasla.
Koledar
Danes, četrtek, 30. junija: Spomin Pavla.
Petek, 1. julija: Presv. kri Jezusova.
Nočno službo imajo lekarne: mr. Bakarčič, Sv. Jakoba trg 9; mr. Ramor, Miklošičeva cesta št. 20; mr. Murmayer, Sv. Petra cesta 78.
Obvestila
Jutri, 1. julija, ob 8.50 zjutraj dospo v domovino zastopnice Ameriške slovensko ženske zveze. Sprejem bo ob tej uri na ljubljanskem glavnem kolodvoru in prosimo občinstvo, da pride v čim večjem številu pozdravit zastopnice ženstva iz Amerike.
Frančiškanska prosveta M. O. v Ljubljani
ima v nedeljo, 3. t. m., svoj društveni izlet v Repnje ob vsakem vremenu. l>o jutri opoldne je še čas, da se prijavite, ker popoldne moramo naročiti kosila in zasigurati avtobus, zato se na poznejše prijave pod nobenim pogojem ne moremo ozirati. Prijavite se lahko telefonično pri predsedniku Pleničarju na štev. 29-79 ali pa osebno Miklošičeva 10.
Lfubljansko gledališče
Opera. Začetek ob 20.
Četrtek, 30. junija: »Manon Lescaut«. Red Četrtek,
Zaključek operne sezone.
Prosvetni dom v Nazarjih
Sredi Nazarij, blizu Marijinega gradu, stoji zidovje, ki čaka delaveev-zidarjev, da bodo zopet začeli z delom, da bo končno zgrajen nazarski Prosvetni dom.
Misel, da se postavi v Nazarjih Prosvetni dom, je stara, odkar se razvija prosvetno delo in življenje v našem kraju, ki je bilo že dolgo vrsto let pred vojno močno razgibano. Takrat in še dolgo vrsto let po vojni so prosvetno delo vodili zlasti 6č. očetje frančiškani in je tako tudi prišla prva pobuda za dom ravno iz njihovih vrst. V letih 1911-12 so Nazarčani navozili na samostanski grič, kjer bi naj dom stal, že skoraj vse gradivo, vendar pa se je delo iz raznih vzrokov zakasnilo, dokler ga ni preprečila svetovna vojna. Po vojni zaenkrat ni bilo misliti na delo, ker je bilo v župniji, ki je majhna, polno drugih potreb. Ko se je počasi zopet ustalilo življenje in so bila prosvetna društva s svojimi organizacijami v polnem razmahu, so prišla ona leta, ko so vrata naših prosvetnih domov, odrov in telovadnic zapirala in počivala. Nastal je prisiljen zastoj vsega prosvetnega življenja, istočasno pa so prišla leta gospodarske krize, ki ji tudi Savinjčani niso ušli.
Stara misel na Prosvetni dom je zopet oživela, ko smo zaživeli svobodno in se je tudi v gospodarskem oziru Nazarje nekoliko opomoglo. Misel je postala soglasen sklep, za kar gre predvsem zasluga g. ravnatelju inž. Alojzu Žumru, ki je pohitel z delom, to je z ustanovitvijo gradbenega odbora, načrti in nabiralno akcijo. Ze takoj v začetku so nastopile težave v izbiri stavbnega prostora, zlasti pa v nabiranju denarnih prispevkov. Prostor za dom se je končno izbral na »nevtralnih« tleh, dasi so to skušali preprečiti nekateri, kajti tudi tu imamo »domoljube«, ki pa jih k sreči ni mnogo. Prostor je darovala Uprava škofijskih posestev. Težje je šlo z nabiranjem denarja, vendar se je nabrala vsota, ki pa je komaj zadostovala za početna dela in material. Toda idealizem, zlasti pa dobra volja, posebno delavcev, sta bila zelo velika. Spomladi leta 1935 jo blagoslovil temeljni kamen pokojni vladika nadškof dr. A. B. Jeglič, velik prijatelj delavcev, ki je Nazarje tako rad obiskoval. Zgradba še ni končana, tretjina še čaka in upamo, da se bo sedaj, ko 6e bo ustalilo vreme, zopet pričelo z zidanjem. Največ prostovoljnega dela so izvršili bližnji domačini, ki so še po običajnem »šihtu« radi žrtvovali dragocen čas za Prosvetni dom.
Težko čakamo nov dom, kajti vse prosvetno delo se je do sedaj razvijalo v stari leseni baraki, ki že davno več ne služi svojemu namenu in je nevarnost, da se vsak čas podre. Nazarčani bomo še v naprej napeli vse sile, kajti dom nam je prepotreben ne morda kot reprezentativna zgradba, ampak zaradi naših kmetov-delavcev, zaradi naših organizacij, zaradi naše mladine.
Petrolej - strup
Tragičen dogodek se je pripetil	po-
poldne na Teznem v družini delavca Počkaja, ki stanuje na Ptujski cesti 17. Nesreča je zahtevala življenje malega Počkajevega sinčka, 18 mesečnega Stanka, ki se je na nenavaden način zastrupil. Mati je šla popoldne iz kuhinje po vodo, da bo zamesila kruh, sinček pa je ostal sam za nekaj minut v kuhinji. Dete je stikalo sem in tja ter našlo v kotu steklenico petroleja. Najbrž je bil fantič žejen, videl je v steklenici tekočino, pa jo je začel piti, misleč da je voda. Bil pa jo v resnici petrolej. Kmalu se je začelo dete zvijati v krčih in bolečinah ter je čez nekaj ur umrlo za zastrupitvijo. Dogodek je vzbudil splošno pozornost, ker ljudje petroleja po navadi no smatrajo za strup.
Veliki dan mednarodnega mladinskega tabora v Liubljani
Knez namestnik Pavle in kneginja Olga na častni tribuni ob Miklošičevi cesti.
Dolgi šesterostopi slovenskih deklet korakajo na Stadion
Med pohorskimi splavarji
Flosarji" so tudi svoje vrste umetniki
*>
Slov. Konjice, 25. junija.
Pred več stoletji, ko je pričela človeška roka krčiti pohorske-gozdove, še ni bilo železnic in drugih pripravnejših prometnih sredstev za razpošiljanje lesa na debelo. Imeli so sicer že ceste in vozove, vendar pa so ljudje razmišljali, kako bi na najlepši način dosegli večji razvoj lesne trgovine. Zaradi tega so se poslužili Drave kot vodne ceste za svoj lepi posel. Pričeli so graditi »flose« — splave, plavajoča lesena skladišča, sestavljena iz ogromnega števila tesanih hlodov ter šajke, iz desk sestavljene plavajoče tovore v obliki bro-dov. Na ta način so do danes ne samo po Dravi, ampak tudi po Savinji in Savi ter drugih plovnih rekah prepeljali v južne kraje že naravnost bajno količino tesanega in rezanega lesa,
„Riže" in „flosi"
Nikakor pa ni bilo takrat — kot še danes ni ■— enostavno spravljanje lesenih hlodov iz notranjosti Pohorja do reke. Ker ni bilo v planini pripravnih cest in ker bi vozniki sami še daleč ne mogli zadoščati vedno bolj naraščajoči lesni trgovini ter potrebam tedanjih cvetočih pohorskih glažut, so lastniki gozdov zgradili »riže«, plovnice, po katerih še danes »plovijo« les v dolino. To so veliki leseni žlebovi. Hlode, ki jih k plovnici pripeljejo vozniki na »podelcih« ali pohorskih »žlaj-
fah« (samo sprednji del voza), drugega za drugim spravijo v »rižo«. Pri vsakem odpro zapornici* in voda ga potisne po žlebu navzdol, nakar z veliko naglico zdrči v dolino. Kot nemi skakalci s te dolge, mične skakalnice padajo hlodi dan za dnem na zbirališče ob reki. Ob »riži« pa so razpostavljeni delavci, ki pazijo, da se kaj ne pripeti. Ta služba je polna odgovornosti in nevarnosti. Najznačilnejši pohorski hlovnici sta ona ob Radoljni, last falske graščine, dolga preko 10 km ter ob potoku Bistrici, last slovenjebistriškega grofa. Pri reki hlode oblikujejo in sestavijo »flos«, kar traja precej časa in je treba precej paziti pri tem delu.
Življenje na splavu in trgovina
Z nastankom železnic je splavarstvo precej stopilo v ozadje, dočim je šajkarstvo skoraj prenehalo že pred dobrimi 50 leti. Vendar še danes na stotine splavov sleherno leto plove po naših rekah na jug. Splavarsko delo in življenje je nad vse lepo in mikavno, romantično, a hkrati polno odgovornosti. »Flosarji« so često v smrtni nevarnosti, posebno ob priliki narasle vode ter zaradi sipin. Mnogokrat se je že zgodilo, da se je splav razbil ali pa so ga morali podreti in sestaviti na licu mesta manjšega. Marsikdaj so starši bili v strahu za svojega sina ali žena za moža — splavarja. Kdor je že opazoval življenje na splavu,
Predsednik vlade dr. Milan Stojadinovic in notranji minister dr. Anton Korošec med slovenskimi
dekleti
veslače, »komaniše«, »kuhinjo« in »stanovanje« v kolibi, ta nam bo pritrdil, da morajo »flosati« le izbrani ljudje, neustrašeno pripravljeni vselej na sleherno iznenadenje. Vendar gledo na splav le izkušeni. Vse njihovo življenje je izključno trgovinskega značaja. Po več tednov traja vožnja v južne kraje države, celo do Belgrada. V prejšnjih časih so vozili do Oršove in Železnih vrat. Nekdaj so se splavarji vračali domov po več tednov peš s cepini, vrvmi in polnimi žepi denarja, danes pa se peljejo po železnici, ki jim priznava kot »flosarjem« znižano voznino. Četudi že v ta romantični poklic posega čas, vendar se ni bati, da bi ta stari način prometa prenehal. Saj ostane tudi v bodoče vodna pot najcenejša, »flosarstvo« pa tradicionalni način trgovine.
ffSv. Miklavž naj na vodi pomoč nam da ..
Razne nevarnosti, katerim so splavarji izpostavljeni so vzrok, da so ti zelo verni. V srednjem veku, ko so imeli »cehi« svoje zaščitnike in priprošnjike, so tudi splavarji izbrali sv. Miklavža. Še danes varuje »flosarje« vseh nezgod. Število cerkva in kapelic na obronkih zelenega Pohorja, posvečenih temu svetniku nam izpričuje, kako so splavarji častili dobrotljivega svetnika. V 17. stoletju je v Breznem ob Dravi obstajala celo bratovščina sv. Miklavža, katero so tvorili splavarji in drvarji. Ko spuste spomladi prvi splav v vodo, navadno prižgo v kolibi nekaj sveč pred Marijinim kipom. Tako vidimo, da se je pri splavarjih še skoraj najbolj ohranila stara, lepa verska navada, dočim so se slične cehovske lepote pri drugih poklicih že precej opustile, ponekod že popolnoma izginile.
»Flosarji« so tudi mnogo doprinesli k' razvoju posameznih obrežnih krajev, saj so tekom svojega obstoja plačali že kaj lepe denarje na taksah ter z nakupom raznih potrebščin sorazmerno pripomogli do njihovega dviga. Tako je igralo tudi veliko gospodarsko vlogo; za pohorsko gospodarstvo pa pomenijo splavarji še danes zelo veliko, enako drugod.
Gotovo bodo po Dravi, Savinji in Savi ter drugih rekah »flosali« še pozni rodovi, vedoč, da njihovi predniki niso bili samo dobri gospodarji, ampak v poklicu, katerega kruh je bil resnično vredno zaslužen, tudi svoje vrste umetniki. —cf—
Po dolgem moledovanju so končno' tudi v Budale napeljali elektriko. Budale pa bi ne bile Budale, če bi tudi tu ne pokazali Budalci, kaj znajo. Na vsak drog so pritrdili tablico, na kateri je stalo: »Dotikati se žic, pomeni takojšnjo smrt. Kogar pri tem zalotimo, bo strogo kaznovan.«
Rekrut Miha je bil skrajno neroden, kar je storil, vse je bilo narobe. Ko je kaplar že obupaval nad njim, ga je nahrulil: »Kaj pa ste bili prej, predno ste prišli k vojakom?«
»Zelo srečen, gospod kaplar,« je odvrnil Miha.
Saie je ne umažejo
Da ženske, posebno pri nas na kmetih, mo^ rajo včasih tudi same, vsaj za silo omesti saje iz štedilnika, to navsezadnje že ni takšna novost in posebnost. Da pa imamo, seveda ne pri nas, tudi poklicno dimnikarico, to je pa že nekaj bolj nenavadnega, ne? Takšna poklicna dimnikarica živi v Rugbyju na Angleškem. Pravijo celo, da je to edina ženska tega poklica. Piše se Aliče Quinney. Že ko je bila stara 16 let, je doma vedno sama ometala dimnik. Sploh je imela zelo rada posebno takšna dela, pri katerih se človek precej umaže. Po smrt isvojega moža je ostala z dvema malima otročičkoma sama. Tudi sama se je morala preživljati, kajti nikogar ni imela več, da bi ji kaj pomagal. Posvetila se je dimni* karskemu poklicu. Z motornim čolnom, h kateremu je bila pripeta nekaka »prikolica« z vsemi potrebnimi dimnikarskimi pripravami, se je vo* zila od vasi do vasi ob tamkajšnjem obrežju in povsod opravljala svoj dimnikarski posel. Na to svoje »umazano« delo je gospa Aliče Quinney zelo ponosna. Tudi je od sile korajžna in se ne boji omesti niti še tako nevarnega dimnika. Pravijo, da se zdaj ta »črna« Aliče že pripravlja na svoj jubilej, ko bo kmalu omedla vsega skupaj tisoč dimnikov.
So torej na svetu tudi še takšne ženske, ki so prepričane, da jih saje ne bodo nič bolj »uma-* zale« kot pa šminka ...
Hervey Allen:
Antonio Adverso,
cesarjev pustolovec
Ko je stopil zdaj izza veje, ki ga je skrivala, ni bilo v njem več Biti sledu o domišljavi vilogi lovca, katero naj bi igral zdaj tu.
Če bi ta lepi plen dobil tako ali tako v svoje roke, s tem bi ne bilo še nič doseženega, zakaj zdaj je videl tisto, kar je živelo v 'Marijini duši. Morda bi bilo konec koncev za oba bolje, če bi brlo prišlo drugače. Bolje, če bi ne bila Maria našla na tem samotnem mestu drugega kakor čakajočega častilca. • Potem bi se bila morda samo dobila na kratke besede, se ločila in vse bi billo mimo. Zakaj med ljudmi je nekaj, česar stotnika niso vse skušnje naučile. Plamen, ki se rodi, kadar udarijo ljudje skupaj samo na zunaj, je podoben blisku, ki vžge samo, če kam udari. Ogenj pa, ki se rodi iz zveze dveh duš, žre človeku telo in dušo in ga ni moči zatreti.
Zato ta moški tu, ki je zdaj stopil na sonce proti Mariji, ni biil navaden prazen častilec, marveč neki Denis Moore brez sleherne zunanje navlake, samo človek, ki je drhtel kakor fantič.
Tako ga je Maria zdaj prvič videla takega, kakor je bil. Stala sta drug pred drugim in si zrla od daleč v oči. V tem trenutku se jima je rodilla usoda: greh Šibkih, obupanih človeških otrok, ki v svoji slabosti za trenutek pozabijo zakon od zgoraj in potem trpe zaradi njega vse življenje.
Stala sta nekaj trenutkov, potem pa sta se začela bližati drug drugemu. Nagle besed, ki sta jih govorila, so bile vse bolj podobne ikrikom.
»Maria!«
»Denis!«
Potem je prišel dolg molk, ki ju je zagrnil kakor plašč.
Denis je bil preveč ganjen, da bi mogel govoriti. Odpeljal jo je na rob potoka, kjer sta sedla v travo.
Maria se je sklonila naprej in približala obraz Mednim listom lokvanje. Umila sl je čelo in lica, a samo z eno roko, ker ji druge on ni izpustil.
Takratni trenutek ji je sinila skozi spomin vsa žalostna zgodba življenja. Spomnita se je na dom, na očeta, na brezskrbno srečo in
nato, kako so jo prisilili, da se je poročila z markizom. V trenutku jo je zajela strašna, obupna tegoba, zdelo se ji je, da se potaplja nekam v gluho valovje. Tisti trenutki prej so se ji zdeli kakor luč, ki je izginjala. Zdrzniila se je in ustnice so se ji začele pregibati kakor iz navade v nagli molitvi, ki pa ji je v teh zamolklih trenutkih prihajala iz dna srca. Sklanjala se je vse bolj do vode, nazadnje so se ji ustnice nežiio dotaknile gladkega površja. Začella je piti.
Ko je spet pogledala Denisa, je bila hladna in bleda.
Čez dolgo je boječe vprašala:
»In bo veljalo... bo veiljalo za vedno?«
On je govoril za njo, kakor da bi šlo za obljubo:
»Za vedno.«
»In me ne boš pustil samo, ne boš šel nikdar od mene?« Izpraševala ga je drhte, kakor da ji je postal zadnje upanje in zadnja opora.
»Ali me boš rešil, aili me boš odpeljal od ...<
Glas ji je odpovedal.
Denis se je zdrznil. Na to ni mislil. Nikdar se še ni spomnil tega, kako bi bilo, če bi bila Maria njegova žena. Kako neki? Moral bi oditi iz Francije, iz vojske, morali bi v Rim po dovoljenje... Tesna bodočnost, zmedena in zapletena mu je vstala v sliki pred očmi, da se je za trenutek zdrznil. Toda ni se hotel prestrašiti:
Maria je naglo prijela za rob njegovega plašča. Skoraj jokala je. V njenem zameglenem pogledu je videli sama vprašanja.
»Da,« ji je rekel in se sklonil k njej, »prisegam ti.c Maria je zašepetala:
»Pri Madoni?«
»Pri Mariji, Materi božji, pri..
Položila mu je roko na usta. Bilo je zadosti. V duhu je videla, kako dviga roko čez drobno Mater božjo v oltarčku. Nobena prisega ne bi mogJa biti bolj sveta. Če Marija sprejema toliko zaobljub, ali ne bo potem slišala tudi njene?
Ustnice so se ji premikale in solze so ji udarile v oči.
»Dei^s, Denis!« je dejala, kakor da vidi, kako ga njena Varuhinja sprejema pod svoj plašč.
Potem sta šla ob jezu in se pogovarjala. Imela sta si toliko povedati: doilga pot iz Pariza sem, 6trašna kuga v Bourgesu, nova sobarica v gradu.	,
On pa ji je pravil, kako je romal za njo in kako so skovali nočno zaroto v gostilni.
Zaploskala je: torej bosta za nekaj časa tu varna! Nihče ne bo raznesel glasu o njem. Oblast, gospod poštar sam, t« je bil na njeni strani.
Programi Radio Ljubljana
Četrtek, 30. junija: 12 Operni spevi (plošče) —12.45 Poročila — 13 Napovedi — 13.20 Opoldanski koncert ltadijskega orkestra — 14 Napovodi — 18 Koncert na \vurliških orglah (plošče) — 18.40 Slovenščina za Slon ■‘veee (g. dr. Rudolf Kolarič) — 19 Napovedi, poročila
19.30 Nacionalna ura: Organizacija desetega vseslovam skega zleta (dr. Alfred Pililer) — 19.50 Deset minut zai bave — 20 Saksofon in ksilofon (plošče) — 20.15 Koncert« Sodelujeta: ga. Jadviga Štrukelj, g. Poženel in okrepi ljeni Radijski orkster; dirigent D. M. Šijanec — 22 Nai povedi, poročila — 22.15 Za ples in boljšo voljo (plošče)«
Petek, 1. julija: 12 Razni zbori pojo (plošče) —i 12.45 Poročila — 13 Napovedi — 13.20 Vojaške godbe igrajo (plošče) — 14 Napovedi — 19 Napovedi, poročila
— 19.30 Nacionalna nra: Bitka na Bregalnici — 25 letnii ca srbsko-bolgarske vojne leta 1913 (Nikola Colovič) —1 19.50 10 minut za planince (g. inž. Avčin France) — 20 Moniuszko: Bajka, uvertura — 20.10 Ženska ura: Nasi letoviščarji (ga. I. Velikonja) — 20.30 Akademski pevski kvintet: Skladbo A. Ilajdriha — 21.15 Koncert češka klavirske glasbe (g. prof. P. Sivic) — 22 Napovedi, poi ročila — 22.30 Angleške plošče.
Drugi programi
Četrtek, '10. junija:	Belgrad-Zagreb:	20 Operni
koncert. — Prana: 19.30 Zab. koncert — 21 Nar. pesmi
— 22.15 Zab. program — Varšava: 19.30 Zab. koncert -t 21.10 Vokalni koncert — 77 Godalni kvartet —- Sofija:
19.30 Ork. koncert — 20.25 Tenor — 21.15 Hali ork.
22 Lahna in plesna glasba — Budimpešta: 20 Operna glasba — 21.30 Olg. orkester — 23.10 Jazz — Trst-Milan: 21 Rimski-Ivorzakovega opora «Zlati petelin t — Iiimw Bari: 17.15 Vok. kone. — 21 Igra — 22.40 Ples. gl. —t Dunaj: -lfl. 10 Vojaški zbor — 20 Prenos o Vzhodni marki _ 21 Orkester in solistit — 22.40 Zab. gl. — 24 Pestra K*; “ Hamburg: ‘20.10 Bramlts-”Buysova komična opera clTIiks« — Vratislava: 20 Mozartova opera ečarobna piščal« — Lipslco: 19.10 Sinil’, konc. — .
»Kako spreten si bil, Denis, in pa tisti čudoviti listič!«
Toda razumela je njegovo sporočilo takoj.
Potem se je domislila sinočnje večerje. Na sončnem nebu ja vstal oblak. In spet ji je moral Denis obljubljati, da jo bo rešil.
Potem je nenadno vprašala:
»Toda kdaj? In kam bova potovala?«
»Moraš mi zaupati, Maria. Bom že našel pot. Morava še natančna premisliti. Markiz ima mogočne prijatelje. Zato morava ravnati varna in zanesljivo. Nič nama ne sme priti na pot.«
»Nikakor ne!«
Ponavljala je te besede odločno za njim. 2e inisel na to, da bi se utegnilo kaj zgoditi, jo je spravljala v mrzličen strah.
On pa je dejal naglo:
»Toda*to bova preložila na pozneje, na drugič. Zdaj bo še velika dni, ko se bova lahko vse pogovorila. Danes sploh ne smeš veS misliti na to.«
Videla je skrb v njegovem obrazu in se v strahu stisnila k njemu« Hotella je biti srečna zdaj in tukaj. Vse drugo ni ta trenutek pomenila za njo nič. Kaj pa naj bi še hotela, saj ji je obljubil vse. Saj bo vsa dobro, da, da, saj bo vse dobro!
Tako se je tolažila in skušala z naglico preglasiti strah in vesf< ki sta se prebujala v njej.
Popoldne se je nagnilo, da ni vedela kdaj.
Zdelo se je, da vse leži daleč daleč za njo: Versailles, potova* nje nesreča. To eno po[>oldne je vse spremenilo, in zdaj se je na* gibalo h koncu.
Sonce je stalo že za drevjem, hladilo se je. In že sta slišah* kako Lucia v skrbi kliče:
»Madame, ma-daamek
Morala sta se posloviti. Spet je bilo treba nazaj v drugi svet, narazen.
Naglo sta se zmenila najpotrebnejše. Glasova sta jima zdaj ne-1 hote zašla v šepet. Da, razumela ga je, vedela je, kako naj postavlja luči na okno: eno, kadar pojde don Lnis na vse zgodaj v toplice> dve, če ne bo mogla drugo jutro videti Denisa, kadar bodo pa tri, mora takoj k njej, zakaj takrat bo sila, pa naj Im> že taka ali taka-
Vzklikanje sobarice je bilo zdaj' že kar obupno Marija ji j° odgovorila, ker je tako zahteval Denis. Potom je planila od njega in izginila navzgor.
»Slovanski dom« izhaja vsak delavnik ob tZ Mesečna naročnina IS Din, ea ino*e«Mtvo
”• Jugoslovanska tiskarno v Ljabljanii K
Din. UrednUhroi Kopitarjeva ollca 4/IH Telefon 4001 do 4009. Upravni Kopitarjeva ollca 4 Ivan Rakave«. Urednik] lože &oii£ek.