Ljudski pevec iz Tera 65 LîudskI pevec iz Tera France Bezlaj Pokrajina ob Teru ima v vsej slovenski Beneciji najbolj osamljen položaj. Obicajno trdijo to sicer o Reziji, toda Rezija je vendarle svet zase s svojo posebno mentaliteto. Rezijani se cutijo narod, njihova dolinica je dežela, kakor je dežela Karnija ali Furlanija. Zanimivo je, kako globoko se je stara Baudouin de Courtenayeva slovansko-turanska teorija o izvorvi Rezijanov ali prav za prav njihovega narecja, vtisnila v mišljenje teh ljudi. Nic cudnega ni, da so se iz Courtenayeve teorije, ki jo je iz separatisticnih razlogov vsaj do nastopa fašizma podpirala tudi italijanska šola, izgubili Avari, za predstavo preprostega kmeta je turanski svet vendarle prevec oddaljen, ostali pa so Rusi in zavest bližnjega sorodstva z njimi. Razen tega se je vsaj pred prvo svetovno vojno tri cetrtine Rezijanov pecalo s krošnjarstvom, vsi starejši moški dobro govore slovenski in tudi znanje drugih slovanskih jeziikov, kar jih je bilo zastopanih v bivši Avstriji, je izredno razširjeno po dolini. V štirih rezijanskih vaseh sem devetintride- setega leta našel kar enajst primoženih Ukrajink, Poljakinj in Cehinj. Mlajši rod sicer ni imel vec možnosti krošnjarjenja izven italijanskih meja. 66 France Bezlaj toda po nekakšni tradiciji Je vecina rezijanskih fantov odslužila kaderski rok pri karabinerjih ter so Jih najvec uporabljali za granicarsko službo na Jugoslovanski meji. Redek je med njimi, ki se vsaj nekoliko ne bi seznanil s knjižno sloveniciao. Ko sem prvic prišel v Rezijo, so mi gostje zvecer v gostilni zapeli Hej Slovane. Cudil sem se, ker so bile vmes tudi faši- sticne in karabinerske uniforme, toda ko sem kasneje dober mesec pre-^ živel v Reziji, sem zacel polagoma razumevati ta svojstveni lokalni patrio- tizem, ki je tako mocan, da je pokazal celo precejšno asimilacijsko silo. V osrednji rezijski vasi, na Ravenci, so bili tik pred vojno samo pri štirih hišah poisestniki domacini, vsi drugi so bili furlanski priseljenci, vendar Je vas ohranila staro narecje kot obcevalni jezik, ki ga niti država niti cerkev, — saj oficielno to ni bila slovenšcina — niso mogli tako vneto za- tirali kakor drugod po Beneciji. Nadiški Slovenci pa itak niso bili nikoli tako ostro loceni od Soce. Njihovo narecje ni tako svojstveno razvito, knjižni Jezik jim Je razumljiv brez težave in slovenska narodna zavest Je med njimi razvita mnogo bolj kakor med Korošci. Ko sem obiskal pod Landarsko Jamo duhovnika, ka- terega je France Bevk orisal v Kaplanu Martinu Cedermacu, se Je moj gostitelj pred oltarjem obrnil in zacel slavnostno moliti ocenaš po sloven- ski. Ljudje v cerkvi so za hip ostrmeli, nato pa se je iz vseh grl oglasil tako spontan in gromek ocenaš, skandiran skoro kakor bojno geslo, da ga ne bom nikoli pozabil. Pred cerkvijo se mi je duhovnik, ki Je bil nekoc zaprt samo zato, ker je med italijansko pridigo mižal, nasmehnil, ceš, Jutri pridejo sicer karabinerji pome, toda vcasih je le treba pokazati ljudem, da nismo pozabili nanje. Popolnoma drugacen pa Je položaj pri Terskih Slovencih. Njihovo na- recje se prav tako kakor rezijansko že toliko loci od sosednjih obsoških govorov, da se brez posebne vaje ne morejo vec sporazumeti med seboj. Edina cesta, ki veže Ter s Soco pri Bovcu, je bila dograjena šele tik pred zadnjo vojno. Stoletna izolacija Je v tej krajini ix>d Južnimi obronki zapad- nih Julijskih Alp, kjer ni bilo nikoli niti sledu po slovenski šoli, ustvarila tako žalostno stanje, kakršnega nisem srecal nikjer drugje. Ko sem v ar- ' hivu Atlante Linguistico Italiano v Vidmu pregledoval jezikovne zapise italijanskih .zbiralcev, so me seveda zanimala tudi porocila o narodnostnem cutenju prebivalcev, katera so redno dodajali ndbranemu materialu. Vsi so se strinjali, da Je narodnostni odpor v krajih ob Teru najbolj šibak in da se prebivalstvo zaradi srecne zemljepisne izoliranosti ne cuti poveza- nega z ostalim slovenskim ozemljem. Kmalu sem se lahko preprical, da imajo do neke mere prav. Ljudje so bili zastrašeni in nezaupljivi, izmikali so se, brž ko sem omenil, kaj bi rad od njih. Prisiljen sem se bil zateci v gorska naselja, kjer sem imel nekaj vec srece. Tudi cerkvi se ni zdelo vec potrebno, da bi skrbela vsaj za domace spovednike. Zadnjih dvajset let ni bilo v obmocju terskega narecja niti enega duhovnika vec, ki bi razumel govorico domacinov. Zato sem bil presenecen, ko se je cez nekaj dni v Tem samem oglasil pri meni mož, katerega je moje delo zanimalo. Kmalu mi je zaupal, da Ljudski pevec iz Tera 67 piše pesmi v domacem narecju. Imenoval se je Pietro Negro (Came). Ijjndski pevec v takšnih okolišcinah me je razumljivo še prav posebno zainteresiral. Poleg furlanšcine je dobro govoril tudi italijanski in nemški, knjižna slovenšcina pa je bila zanj skoraj nerazumljiva, prevec je bilo be- sedi, ki jih ni poznal. Po poklicu je bil davcni uslužbenec v domaci obcini. Ker imajo v Italiji davke v zakupu banke, mi njegov službeni položaj ni bil prav posebno jasen, sam pa o njem ni rad govoril. Prebival je na Nji- vici, eni najzahodnejših slovenskih vasi, prvi za kratko sotesko reke Tera, ki se zacne tik za Tarcentom, in ni živel v posebno ugodnih razimerah. Bil je razgiban vaški samouk, približno pri petdesetih letih, sre