Našim malčkom Matjažek n Junaškega Slovenca povest v slikali Venomer je opominjal svojega konja, naj se vendar potrudi, ker preti očku nevarnost, in naj dela večje skoke. Pod klancem je srečal možakarja z obvezano roko. :>Kam pa, mali?« je vprašal. »Po pomoč! Očka so v boju;« — »Kar obrni! Je že vse končano!« — »Končano ...?« — »Vsi so mrtvi ali ujeti, le jaz sem utekel.« — Matjažek je stisnil zobe. Na jok ga je sililo, pa se je moško premagal. »No, pa grem gledat, če so padli. . .« je rekel in pognal. Medtem se je zmračilo. Z vrha griča je ugledal ponosni grad in — bojišče, posejano z mrliči. Toda tja si ni upal, ker so se med trupli sprehajali vojaki. Obrnil je in se umaknil v gozd. »Pa počakam do jutra ...« Globoko v gozdu se je ustavil, privezal konja k smreki, znesel kup dračja in zakuril. Na vso srečo je imel v torbici kamen in gobo. Veselo je vzplamtelo suho dračje. Sedel je na posekan štor in se zamislil. (Dalje prihodnjlč) Jud ostane jud ... »Poberi se, capin grdi! Spet bi mi rad prodaJ ukradeno goa. Iz tega ne bo nič.« »Ghesput, za 20 din vam jo dam, a vredna je 40 din.« »Veš kaj, 10 din ti dam za njo . . .« Skrivalnica m m m m m 1 Wm Ik J pBflr K 1 Kje je gozdni Cuvaj?