638
učeval. V literarni zapuščini se nahaja veliko gradiva o poljskih apokrifih iz XV. stoletja, dalje o primerjalnih študijah latinskih in poljskih pregovorov in več jezikoslovnih in narodopisnih razprav.
Konstantin Apollonovič Skalkovskij, znamenit ruski pisatelj in publicist, je umrl julija meseca v Peterburgu. Bil je sin ruskega zgodovinarja in arhivarja slavnega imena ter je bil po svojem pravem poklicu geolog (rojen v Odesi 1.1843.1 A ni se omejeval samo na svojo stroko, temuč je velikokrat posegel tudi v druga vprašanja, zlasti v politična in literarna. Dasi je bil v obojih samo amateur, je vendar pokazal tudi na tem polju tolike sposobnosti, da so njegova dela cenili tudi strokovnjaki in da so jih pohvalno omenjali prvi ruski listi. Dvoje njegovih velikih političnih del: »Sedanja Rusija" ter »Zunanja ruska politika in njeno razmerje do evropskih držav" je vzbudilo veliko pozornost in se uvažuje zelo tudi za ruskimi mejami. Svoje spise, v katerih se ukvarja z glediščem, je zbral v dveh samostojnih zvezkih pod naslovom „V glediškem svetu" ter »Ples in balet in njiju mesto v vrsti lepih umetnosti".
Andrej Ivanovič Podolinskij je dobro znano ime ruskega liričnega pesnika, ki so se ga srčno spominjali ruski literarni krogi zadnje dni ob priložnosti stoletnice njegovega rojstva. Podolinskij je bil vrstnik in osebni prijatelj Puškinov, dasi je bil nekoliko let mlajši od njega; Puškin ga je sam spodbujal k na-daljni pesniški delavnosti, ko je izšlo njegovo prvo daljše pesniško delo. Po nesrečni Puškinovi smrti so nekoliko pozabili na mladega pesnika, a v poznejših letih si je pridobil talent Podolinskega veliko prijateljev in občudovavcev. Njegova lirika je b la prepojena tedaj modernega liberalnega duha ter se je odlikovala po bleščeči zunanji obliki, ki je niso mogli odrekati pesniku niti njegovi neprijatelji. A. I. Podolinskij je dočakal skoro hO let ter je umrl 4. januarja 1886. V svoji avtobiografiji in v svojih me-moarih je zapustil mnogo zanimivih zapiskov o Puškinu.
Matvej Ivanovič Sokolov, profesor ruskega jezika na moskovskem vseučilišču, je umrl dne 29. junija letos v Moskvi. Ta odlični slavist je bil gojenec duhovskega semenišča v Jaroslavi in peterburške univerze (rojen 1. 1854.>. Za svoje prvo znanstveno delo „Iz starodavne zgodovine bolgarske" je bil poslan od ministrstva prosvete 1. 1885. v zemlje južnih Slovanov na znanstveno popotovanje. Posledica te poti je bilo velikansko delo »Material za staroslo-vansko literaturo", ki obsega veliko novih misli in znamenitih odkritij. Kmalu nato je bil M. I. Sokolov (1. 1889.) poklican za profesorja ruske literarne zgodovine na filološko fakulteto moskovskega vseučilišča. V tej službi se je popolnoma posvetil starejšim ruskim literarnim spomenikom in je izdal celo vrsto
malo znanih ali nezadostno ocenjenih avtorjev deloma iz rokopisov, deloma v novih kritičnih izdajah, h katerim je pristavljal samostalne literarno-historične študije in. opombe.
Profesor Nikodim Pavlovič Kondakov, vse-učiliški profesor v Peterburgu. obhaja letos štirideset-letnico svoje književne delavnosti. Pred 40 leti so bili v »Sborniku za 1.1866.", ki ga izdaja »Obščestvo drevne-russkago iskusstva pri moskovskem publičnom muzeje", objavljeni prvi spisi popularnega ruskega učenjaka, profesorja N. Pavloviča Kondakova. Kondakov, ki je strokovnjak v krščanski arheologiji vobče, v bizantinskih spomenikih pa posebej, je dobro znan tudi na Zapadu . . . Porodil se je 1. 1844. v novo-oskoljskem okraju ourske gubernije; svoje študije je dovršil v Moskvi, kjer je tudi leta 1870. postal profesor na univerzi. Kondakova magistrska disertacija „Pamjatnik Garpij iz Maloj Aziji i simvolika grečeskoga iskusstva" po trditvi strokovnjaka K. Re-dina spada k najboljšim delom te vrste. Najbolj znan je Kondakov po spisu (1876): »Istorija bizantijskago iskusstva i ikonografija po miniatjuram grečeskih ruko-pisej". V. Staro v pravi v oceni tega dela, da nobena evropska književnost še nima takega dela. Uspeh tega dela, ki je bilo prevedeno tudi na francoski jezik, je Kondakova ohrabril, da je hitro zaporedoma spisal: »Grečeskija terrakotovvja statuetki v ih otnešenii k iskusstvu, religii ibytu", »Mozaiki mečeti KahrieDža-misi v Konstantinopole" in dr. L. 1881. je Kondakov potoval na Sinaj, da bi proučeval zgodovino sinaj-skega samostana in leto pozneje je izdal plod svojih temeljitih študij »Putešestvie na Sinaj v 1881. godu". L. 1888. je bil imenovan profesorjem peterburške univerze . . . Izmed njegovih učenih spisov imenujemo še: »Russkija drevnosti v pamjatnikah iskusstva", »Licevoj ikonopisnvj podlinnik I. Ikonografija Spasa našego, Gospoda Jisusa Krista".                  Fr. Št.
Ivan Stepanovlč Sokolov, ruski pisatelj in časnikar, je pred nedavnim v Peterburgu umrl. Umrši se je porodil 23. majnika 1. 1862. v vasi Uloškovu (novgorodske gub.) iz kmečke družine. Prvo omiko je sprejel v rojstveni vasi; do 17. leta je obdeloval polje z drugimi udi družine. Ko je čital o Lomono-sovu in Koljcovu, je začel sam premišljevati o »boljši usodi" in skrivši je pisal verze posnemajoč Koljcova in Nikitina. Pozneje se je seznanil s spisi Puškina in Nekrasova. Ko je slišal, da je v Cerepovci (75 verst od Uloškova) učiteljsko semenišče, je 171etni Sokolov navzlic pretnjam očetovim ušel v mesto in je vstopil v učiteljišče na državne stroške. Ko je 1. 1883. dovršil študije, je postal učitelj na ljudski šoli; a po dveh letih je bil kot nesposoben od službe odstavljen, četudi je nekoliko mesecev poprej sprejel nagrado od učnega ministrstva »za userdie in obraz-covuju postanovku školv". Sokolov se je vrnil domov in ker so prebivalci njegove vasi neprestano zasmehovali »isključennago barina", je moral Sokolov iz
639
vasi oditi. Po raznih službah je sprejel mesto tajnika pri Subbotinu, ki je uredoval „Ekonomičeskij žurnal". V tem času je Sokolov pisal razne članke za časnike ter je objavil svojo prvo leposlovno črtico „Na obdyhe". L. 1896. je v zvezkih „VestnikaEvropy" objavil črtice iz vaškega življenja pod naslovom »Doma*. Kritika je sprejela te črtice zelo simpatično, in od-tistihmal je Sokolov pisal slike in povesti za liste: „Syn Otečestva", „Hozjain", »Žurnal dlja vseh" i. dr. Od 1. 1903. do svoje smrti je uredoval tedenski pregled v listu „Sever". Sokolov je celo življenje ostal zvest svojemu kmečkemu obnašanju in življenju, tako da je včasih radi tega imel razne neprilike, ker mestna policija ni mogla razumeti, kako more biti kmet iz novgorodske gubernije književnik. Naslovi nekaterih njegovih povesti in črtic so: „Molodoe i štaroe — Na vshodah — Vo glubine Rossii — Vo trne - Tšni prošlago — Na muravejnike — V eti dni — Neukro-timyj". Spisi Sokolova nimajo velike umetniške vrednosti, toda občinstvo jih zelo rado čita.
Sergej Nikolajevič Krivenko. Meseca junija je v Tuapsi umrl S. Nik. Krivenko, zastopnik nacionalnega ruskega gibanja, drug Ščedrina, Jelisejeva, Nekrasova in Mihajlovskega. Porodil se je 1. 1847., študiral je na voroneški vojaški gimnaziji, dovršil je 1. 1867. pavlovsko vojaško učilišče, a po enem letu je zapustil vojaško službo ter vstopil v tehnični zavod, v katerem je bil dve leti. V tem času je začel svojo literarno-publicistično delavnost. Izpočetka je pisal v list „St. Pet. Vedomosti", pozneje v „Otečestv. Zapiski", v katerih je od 1. 1881. uredoval notranji pregled tega lista pod naslovom „Po povodu vnutrennih voprosov". L. 1885. je bil po edeninpolmesečni ječi poslan v zahodno Sibirijo, kjer je preživel nekoliko let. Ko se je vrnil, je uredoval hkrati s K. M. Stanju-kovičem »Russkoe Bogatstvo". Razen mnogoštevilnih publicističnih razprav je Krivenko napisal nekoliko samostojnih spisov, po katerih je postal popularen, na pr.: „Fizičeski trud, kak neobhodimyj element vospitanija", „Na rasputi", „Sbornik ob arteljah", »Biografija Saltvkova* i. dr.
Malorus Volodotnir Antonovič, profesor na kijevski univerzi obhaja letos petintridesetletnico svoje profesorske in petinštiridesetletnico svoje književne delavnosti. Porodil se je 1. 1834. v popoljščeni malo-ruski družini; študiral je v Odesi in na kijevski univerzi, najprej na zdravniškem, pozneje na zgodo-vinsko-filološkem oddelku. Od leta 1871. je profesor na kijevskem vseučilišču. L. 1861. je v maloruskem mesečniku »Osnova" objavil članek »Moja izpoved", v katerem se je odpovedal poljskim nacionalnim nazorom, ki so vladali v takratnem poljskem občinstvu ter sp je proglasil za Ukrajinca. Članek je provzročil med Poljaki veliko razburjenja in osebnih napadov na Antonoviča. Kot zgodovinar, arheolog, antropolog, etnograf se je V. Antonovič proslavil s svojimi temeljitimi spisi;  kot profesor je vzgojil celo
šolo zgodovinarjev, ki slede njegovim potom, kot Ukrajinec ima velik vpliv na razvoj narodne ukrajinske zavesti.                                                Fr. Št
Vsesvetovni shod esperantistov se je vršil h koncu avgusta v Ženevi. Vsi udeleženci so proslavljali esperanto in njegovega izumitelja dr. Zamenhofa iz Varšave ter so bili edini v tem, da je esperanto zelo natančen in gibčen jezik, ki vsakega prijetno preseneti po bogatosti in različnosti svojih oblik. Esperanto je že zdaj precej razširjen. Najprej se je širil v krogih blizkih njegovemu izumitelju. Iz Rusije je najprej prišel na Švedsko. Prvi ltit »Esperanto" pa je bil ustanovljen na Nemškem. Tega lista je bil so-trudnik tudi L. N. Tolstoj. Drugi list »Lingva inter-nacia" se je ustanovil vUpsali na Švedskem. Odtod se je esperanto razširil na Francosko in Angleško, kjer je našel takoj veliko prijateljev. Londonska trgovska zbornica ga je celo sprejela v program izkušenj v isto vrsto s francoskim in nemškim jezikom. V Franciji na sorbonski univerzi je od nekega časa poseben lektor za esperanto. V Zedinjenih državah ameriških se esperanto širi z neverjetno naglostjo; tudi v državah Peru, Brazilija, Chile, Uruguay se že nahajajo društva za širjenje esperanta. Takih društev je na celem svetu že 200. V samem Parizu poučuje se v 40 kurzih. Vseh pristašev esperanta je baje več nego 50.000. Največ prijateljev ima esperanto v trgovskih krogih, ker jim podaja zelo udobno in lahko sredstvo za kupčijsko dopisovanje. Znani preiskovalec sanskrtskega jezika in poznavalec vseh svetovnih jezikov, profesor na oksfordski univerzi, Maks Miiller, se je o esperantu takole izrazil: »Ideja vsesvetovnega umetnega jezika se je brezpogojno uresničila; lahko rečem, da se vsak lažje esperanta nauči nego vsakega drugega jezika, ker je bolj pravilen in dovršen. Izmed vseh svetovnih jezikov prvo mesto ima - esperanto."
Drobne književne vesti. Slovaški »Spolok sv. Vojtecha", ki ima isti namen, kakor družba sv. Mohorja, je imel pred kratkim svoj letni zbor, ki se ga je udeležilo veliko rodoljubnega slovaškega občinstva, zlasti kmetov. Od 1. junija do 26. avgusta t. 1. pristopilo je k društvu Č23 novih udov; tekom celega upravnega leta, od julija 1905 do julija 1906 je pristopilo 4131 udov, torej za 2258 več nego preteklega leta. Vseh udov je sedaj 16.000. Predsednik društva je župnik Štefan Bezak. - Češko katoliško društvo »Vlas t" je dne 22. julija odkrilo spominsko ploščo na rojstveni hiši slovečega poljudnega pisatelja Františka Pravde (Vojteha Hlinke). Pri tej priliki je društvo priredilo socialni in literarni shod. Pri socialnem shodu je govoril češki odvetnik dr. Julij Nejedly o pravnem in socialnem položaju ženske v slučaju, ako bi bila sprejeta reforma