65
1.01 Izvirni znanstveni članek 27-732:94(100)"1914/1918"
Igor Salmič
asistent, dr. cerkvene zgodovine, 
Pontificia Facoltà San Bonaventura, Collegio Seraphicum, Via del Serafico 1, 
00142 Roma
e-pošta: igor.salmic@rkc.si
POSLEDICE IZBRUHA VOJNE, KAKOR 
SE KAŽEJO V POROČILIH ŠKOFOV S 
SLOVENSKEGA OZEMLJA OSREDNJIM 
CERKVENIM USTANOVAM V RIMU
1 UVOD
Ob »čudežu pri Kobaridu« oktobra 1917, kakor tudi na splošno ob samem 
vojnem dogajanju na avstrijsko-italijanski fronti, zgodovinar Antonio Scottà 
brez pomislekov zatrjuje, da »je bil papež Benedikt XV. popolnoma na teko-
čem in zelo dobro obveščen o nemirnem in katastrofalnem odvijanju dogod-
kov, celo bolje in hitreje od samega italijanskega vrhovnega poveljstva vojske«.1 
Vzrok tega za marsikoga morda presenetljivega, če ne celo šokantnega dejstva 
je treba iskati v široki informativni mreži, ki je bila na voljo svetemu očetu v 
Rimu, v prvi vrsti je tukaj treba izpostaviti poročila posameznih škofov.
Nov mejnik raziskovanja obdobja prve svetovne vojne je bil postavljen leta 
1985, ko so v vatikanskih arhivih (Vatikanski tajni arhiv – ASV in Zgodovin-
ski arhiv druge sekcije Državnega tajništva, kjer se nahaja Arhiv Kongregacije 
za izredne zadeve – S.RR.SS., AA.EE.SS.) odprli obdobje pontifikatov Pija X. 
(1903–1914) ter Benedikta XV. (1914–1922).2 Že omenjeni avtor Scottà je bil eden 
prvih, ki se je sistematično lotil gradiva prve svetovne vojne in že leta 1991, 
torej šest let po odprtju vatikanskih dokumentov, objavil monumentalno delo 
I vescovi veneti e la Santa Sede nella guerra 1915-1918 v treh zvezkih, kjer najde-
1 Orig.: »Il papa era perfettamente informato sull’accadere tumultuoso e catastrofico degli avvenimenti, meglio e più tempestiva-
mente dello stesso comando supremo italiano« (A. Scottà, I vescovi veneti e la Santa Sede nella guerra 1915-1918, vol. I, Roma 1991, 
str. LXIV, LXXXVII).
2 Vatikanski arhivi se odpirajo v bloku po posameznih pontifikatih. Naslednje odprtje po letu 1985 se je zgodilo leta 2006 (nekateri 
fondi že leta 2003), ko je bilo na razpolago dano gradivo iz obdobja pontifikata Pija XI. (1922–1939). Pričakuje se, da bodo v 
kratkem odprli tudi pontifikat Pija XII. (1939–1958).
66 Igor Salmič
mo skoraj celotno korespondenco škofov z območja Benečije (Veneto) s Sve-
tim sedežem. Osupljivo sam avtor pride do sklepa, da je dokumentacija močno 
presegla vsa predvidevanja in se izkazala za veliko bolj bogato od predhodnih 
pričakovanj.3 Ni pa samo obseg tisti, ki daje temu gradivu neizbrisno vrednost, 
marveč tudi sama vsebina pisem. Skupaj s piscem lahko zatrdimo, da ima ta vir 
pomembno zgodovinsko vrednost, ker iz nobenih drugih že znanih virov ni 
mogoče popolneje dojeti pomena vojne za beneško prebivalstvo.4
Zakaj toliko izpostavljamo publikacijo, ki na prvi pogled s slovenskim oze-
mljem ni imela nič skupnega? Ko namreč bralec lista po njej, kmalu presene-
čen ugotovi, da je v pisma beneških škofov vključeno tudi območje, ki obsega 
goriško in videmsko nadškofijo. Pri obeh smo priča objavi bogatega arhivskega 
gradiva, ki je bilo v veliko pomoč pri pričujočem prispevku.
V njem se bomo dotaknili posameznih področjih in škofij, ki so vključeva-
le, v večjem ali manjšem delu, slovensko prebivalstvo. Preden pa se lotimo tega, 
se nam zdi neobhodna uvodna opazka, ki nas bo spremljala skozi celotno pred-
stavitev: če imamo na eni strani zelo bogato korespondenco beneških škofov 
z Rimom, na drugi tega ne moremo v isti meri trditi za pastirje s slovenskega 
področja. Padovanski in videmski škof, Pellizzo in Rossi, sta npr. Benedikta XV. 
redno obveščala o dogodkih na področju njunih škofij. Presenetljivo sta tudi 
najboljši vir, kar se tiče dogajanj ob bitki v Kobaridu oktobra 1917, ker sta se 
ravno v tistih dneh nahajala v neposredni bližini bojišč.5 Po drugi strani pa je 
gradivo s strani škofov Jegliča, Karlina, Napotnika, pa tudi Sedeja skromnejše, 
čeprav je o goriški škofiji v vatikanskih arhivih veliko govora, a je bil pri tem 
Sedej le občasni sogovornik. Zakaj takšna razlika med italijanskimi in sloven-
skimi (avstro-ogrskimi) škofi? Nimamo vseh elementov, da bi odgovorili na to 
vprašanje, a eno dejstvo je treba upoštevati; namreč težavno komunikacijo med 
Rimom in avstro-ogrskim ozemljem in z njo povezano politično cenzuro.
Pri tem uvodu morda ni odveč opazka, da se prispevek omejuje le na gra-
divo iz vatikanskih arhivov in ne vključuje drugih virov, ki bi bili za nekatere 
tematike vsekakor bogatejši, npr. kakšen škofijski ali pa zasebni arhiv.
3 A. Scottà, I vescovi veneti, vol. I, str. XLIII–XLIV.
4 Prav tam, str. XLVI.
5 Škof Pellizzo npr. papežu zelo živo opiše beg italijanskih vojakov s fronte, in to 26. oktobra 1917, torej le kakšen dan po preboju 
fronte: »Un bombardamento infernale quale mai si ebbe per lo passato, durò tre giorni interi ininterrotto, impressionante dal mare 
al Monte Rombon […]. Ecco due soldati fuggiaschi mi si avvicinarono e mi pregano a ritirarmi assicurandomi che Caporetto era 
stato rioccupato coi paesi intorno sulla destra dell’Isonzo, che gli austro-ungarici erano poco lontani dal mio posto di osservazione 
nel canale sottostante, arrivati fino a Creda e […] avanzavano verso Cividale. […] E voi, soggiunsi, siete disertori? No; siamo 
fuggiti per queste parti al si salvi chi può, come i nostri compagni che non caddero prigionieri sono fuggiti giù verso Cividale, 
abbandonando armi e munizioni,« (prav tam, str. 170–171).
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 67
2 KOMUNIKACIJA MED SVETIM SEDEŽEM IN AVSTRO-
OGRSKIM CESARSTVOM 
Kmalu po izbruhu vojne, konec oktobra 1914, je dunajski nuncij Scapinelli6 
državnemu tajniku Svetega sedeža Pietru Gasparriju potožil, da je notranje mi-
nistrstvo prepovedalo pošiljanje zaprtih pisem v tujino z izjemo veleposlaništev, 
konzulatov in državnih uradov. Vatikanski diplomat si je prizadeval, da bi tudi 
škofje dobili podoben status, a na začetku avstrijske oblasti temu niso prisluhni-
le.7 Čez dober mesec je nunciju vendarle uspelo doseči željen rezultat, edini po-
goj za škofe je bil ta, da so zaprta pisma lahko naslovili le na Državno tajništvo 
Svetega sedeža.8 Kljub tej ugodnosti so škofje – vsaj sodeč po obsegu gradiva v 
vatikanskih arhivih – bolj zaupali diplomatski pošti in so rajši še naprej pošiljali 
pošto v Rim preko dunajske nunciature.
Mnogo resnejše težave s korespondenco so nastopile po vstopu Italije v 
vojno konec maja 1915. Nekaj časa je bilo ovirano celo telegramsko dopisova-
nje med Državnim tajništvom in dunajsko nunciaturo, zato je bila za posre-
dovanje naprošena nevtralna Španija.9 Ko so to zagato rešili, je ostal problem 
pri pismih, ki niso prispela na željen cilj ali pa so nastopile velike zamude.10 
Vatikanski predstavnik na Dunaju se je zato pri komunikaciji z nadrejenimi v 
Rimu povečini posluževal telegrama, pri pismih pa je običajno iskal nekoga, ki 
je potoval v Rim.11
Novi problemi so nastali s prebojem soške fronte jeseni leta 1917. Škofje z 
italijanskega ozemlja, ki ga je zasedla avstro-ogrska in nemška vojska, niso mo-
gli več neposredno komunicirati z Rimom, le stežka pa so njihova pisma dospe-
la tudi do dunajskega nuncija.12 Tukaj je bil glavni vzrok cenzura, ki jo je izvajalo 
avstro-ogrsko vojaško poveljstvo z odpiranjem pisem.13 Omenjene prakse niso 
preprečili niti številni protesti z vatikanske strani. Cenzura je preprečila tudi 
samemu nunciju, da bi lahko verodostojno in pravočasno obveščal Sveti sedež 
o dogajanju na soški fronti. Poleg tega mu je bila onemogočena neposredna 
komunikacija z okupiranim ozemljem. Prva njegova pisma z opisom dogajanja 
s kobariške fronte segajo šele v konec januarja 1918, pa še ta so morala biti napi-
6 Raffaele Scapinelli di Léguigno, rojen v Modeni 25. aprila 1858, je bil pred službo na Dunaju tajnik Kongregacije za izredne zadeve. 
Za nuncija v cesarskem mestu je bil imenovan leta 1912, tam je ostal do jeseni leta 1916.
7 Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 28. oktober 1914, pismo št. 2271, v: ASV, Arch. Nunz. Vienna, vol. 759, fasc. 1, f. 5rv.
8 Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 29. november 1914, pismo št. 2352, v: prav tam, f. 7rv.
9 Scapinelli Tedeschiniju, Dunaj, 29. maj 1915, pismo št. 7786, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 488, f. 42r; A. 
Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 297.
10 Gasparri Scapinelliju, Vatikan, 9. avgust 1915, telegram št. 8536, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 489, f. 
74; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 304.
11 Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 11. avgust 1915, telegram št. 8767, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 489, f. 
75; Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 12. avgust 1915, telegram št. 8768, prav tam, fasc. 490, ff. 2r-4r; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, 
str. 309–310. 
12 Valfré Gasparriju, Dunaj, 13. februar 1918, pismo št. 5002, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Italia, pos. 931, fasc. 337, f. 6r.
13 Gasparri Valfréju, Vatikan, 2. marec 1918, pismo št. 57818, prav tam, f. 11rv.
68 Igor Salmič
sana zelo previdno.14 Zaradi tega »zamika« je državni tajnik Gasparri – morda 
ne zavedajoč se popolnoma moči omenjene cenzure – na jasen način pokazal 
nunciju svojo nejevoljo, ker od njega že toliko časa po preboju fronte ni dobil 
nikakršnih informacij o najbolj ključnih dogajanjih na fronti, od kar se je priče-
la vojna.15 Prvi natančnejši opis vojnega dogajanja na avstrijsko-italijanski fronti 
je nuncij Valfré di Bonzo poslal državnemu tajniku šele v marcu 1918.16 Po drugi 
strani pa je nadvse zanimivo, kako so nuncijeva pisma o drugih stvareh (npr. 
opis cesarjevega godu) v vsem tem obdobju nemoteno prihajala v Rim.17 Sveti 
sedež se je v določenem trenutku za informacije raje obrnil na nuncija Pacellija, 
ki je malo pred tem prispel v München. Iz njegovih vsakodnevnih telegramov, 
ki jih je pošiljal na Državno tajništvo, se vidno zazna bogatejši opis dogajanja s 
fronte kakor pri dunajskem nunciju.18
Iz naštetih razlogov je razumljiva prej omenjena razlika med obsegom 
pisem beneških škofov na eni in škofov z avstro-ogrskega področja na drugi 
strani. Že dunajski nuncij je imel ogromno težav pri komunikaciji z Rimom, kaj 
šele pastirji posameznih škofij, ki so spadali pod habsburško žezlo.
Preidimo sedaj h korespondenci med škofi s slovenskega področja in osre-
dnjim cerkvenim vodstvom v Rimu. Vsebina pisem je raznovrstna, nekatere 
teme nimajo neposredne povezave z vojnim dogajanjem, nekatere se nam da-
nes zdijo sekundarnega pomena, skupen pogled nanje pa kljub temu ponuja 
zanimive ugotovitve.
3 GORIŠKI NADŠKOF FRANČIŠEK BORGIA SEDEJ (1906–1931)
Antonio Scottà govori o »samo« šestih pismih, ki jih je nadškof Sedej na-
slovil na papeža oz. Državno tajništvo.19 Če pogledamo podrobneje, opazimo, 
da je neposredno na Benedikta XV. naslovljeno le eno pismo, na Državno taj-
ništvo dve, dve pa na dunajsko nunciaturo. Ostane še eno pismo, ki je šteto kot 
Sedejevo, a gre le za posredovanje njegovega pisma s strani Državnega tajništva 
nekemu duhovniku. Ob raziskovanju po vatikanskem arhivskem gradivu smo 
naleteli še na druga pisma, ki jih citirani avtor ne omenja, gre pa predvsem za 
škofovo skrb za materialno podporo duhovnikov, ki so se znašli v internaciji. 
Tukaj se je Sedej pogosto posluževal Državnega tajništva oz. nunciature na Du-
naju, da so sredstva prispela do naslovnikov.
14 A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 375–376.
15 Prav tam, str. 375.
16 Prav tam, str. 379–383.
17 Valfré Gasparriju, Dunaj, 5. november 1917, pismo št. 2726 (49709), v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 91, ff. 
139r–140r.
18 S.RR.SSS., AA.EE.SS., Italia, pos. 889, fasc. 319, ff. 49–68; prav tam, fasc. 320, ff. 2–11.
19 A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 244.
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 69
Kot izhodišče vzemimo edino Sedejevo pismo, neposredno naslovljeno na 
papeža, ki je bilo poslano iz Stične 8. februarja 1916. V njem se goriški nadškof 
papežu naprej zahvaljuje za njegovo skrb v prid njegovih duhovnikov, ki so bili 
internirani, ter za vso duhovno in materialno podporo, predvsem preko mašnih 
intenc. Nadalje Sedej izkazuje svoje veselje nad tem, da je papež za zasedeni del 
goriške nadškofije »odvzel« jurisdikcijo sosednjim škofom in ga predal nepo-
sredni oblasti Svetega sedeža preko dveh vikarjev (vicarii foranei). Na ta način 
naj bi papež jasno pokazal, da je oče vseh. V nadaljevanju nadškof opiše potek 
vojne na Goriškem in njegov odmik na Kranjsko: hitro po vstopu v vojno so 
Italijani zasedli polovico škofijskega teritorija in odpeljali devetdeset duhovni-
kov. Med njimi naj bi štirje umrli v izgnanstvu, ostali pa naj bi bili porazdeljeni 
po celi Italiji. Dva meseca po začetku vojne je še zdržal v Gorici, potem še dva 
meseca znotraj škofije, »dokler ni bil primoran zaradi vojnih grozot in pomanj-
kanja osnovnih življenjskih sredstev poiskati dom v bližnji deželi Kranjski«.20 
Zaradi vojne nevarnosti je preselil teološke študije v Stično, v Gorici pa je pustil 
nekaj duhovnikov, ki so nadaljevali z duhovno oskrbo in z upravljanjem nad-
škofijske kurije. Duhovniki tistega dela nadškofije, ki (še) ni bil okupiran, so 
nadaljevali s pastirsko dejavnostjo, drugi so se razpršili po Avstriji in dobivali 
samo dodatek »kongrue« (plače) s strani avstrijske vlade, spet tretji pa so spre-
mljali begunce po taboriščih. Med vojno je bilo poškodovano svetišče Sveta 
gora, okrog trideset cerkva je bilo uničenih ali poškodovanih, staro malo seme-
nišče je bilo porušeno, sprednji del nadškofijske palače je zgorel, življenje pa naj 
bi izgubilo dvesto Goričanov. Na koncu pisma se je goriški nadpastir priporočil 
v papeževo molitev, s prošnjo Bogu, da bi lahko končno zaužili tako želeni mir.21
Čez dva tedna je sledil papežev odgovor, ki je bil poslan preko državnega 
tajnika Pietra Gasparrija 25. februarja 1916.22 V njem Benedikt XV. zagotavlja 
tolažbo in svojo bližino nadškofu in vernikom.23
Sedejevo pismo vsebuje nekaj ključnih tem, ki se tičejo življenja goriške 
nadškofije med vojno, med temi bi izpostavili vsaj tri: opis vojnih dogodkov na 
področju nadškofije, materialna pomoč duhovnikom v internaciji ter vprašanje 
jurisdikcije dela goriške nadškofije.
20 Orig.: »Donec ob vexationes bellicas defectumque victus coactus fuerim in vicina Carniola domicilium quaerere«.
21 Sedej Benediktu XV., Stična, 8. februar 1916, pismo št. 14206, v: ASV, Segr. Stato, Guerra, rubr. 244, fasc. 91, ff. 69r–70v; A. Scottà, 
I vescovi veneti, vol. III, str. 251–254.
22 Gasparri Sedeju, Vatikan, 25. februar 1916, pismo št. 14206, v: ASV, Segr. Stato, Guerra, rubr. 244, fasc. 91, f. 71; A. Scottà, I vescovi 
veneti, vol. III, str. 254.
23 »In tanta, enim, rerum omnium perturbatione ac discrimine Pater amantissimus haud parum solatii habet, cum Episcopos eo-
rumque fideles Augustae Suae Personae ac Sanctae Sedi devinctiores in dies experiatur«.
70 Igor Salmič
3.1 Opis vojnih dogodkov na področju goriške nadškofije
V zvezi s potekom vojnega dogajanja na Goriškem je bilo v vatikanskih 
arhivih, poleg Sedejevega pisma papežu, moč najti še več zanimivih zapisov, ki 
so bili poslani na Sveti sedež. Omenimo najprej pismo vojaškega vikarja Carla 
Maritana z dne 10. septembra 1916,24 ki je podal natančen vpogled v mesto Gori-
ca na dan italijanske zasedbe 8. oz. 9. avgusta 1916. Zdi se, da je bil prvi očividec 
dogodka znani zdravnik p. Agostino Gemelli OFM, ki je spremljal italijansko 
vojsko in z njo vstopil v mesto, takoj za njim pa še vojaški vikar Tamburlani. V 
mestu je ostalo malo duhovnikov, med njimi Jožef Jug, administrativni delegat 
in sodelavec v župniji sv. Ignacija, Pušič25 (oz. Pussig), kaplan pri uršulinkah, 
ter dva starejša jezuita. Od ženskih redovnih skupnosti je omenjen uršulinski 
samostan, ki je postal zatočišče tudi za nekaj redovnic različnih kongregacij. 
Predstavljen je natančen opis stanja zgradb in materialne škode, npr. podrta 
streha glavne ladje v stolnici, popolnoma porušena cerkev sv. Roka, uničen en 
del škofijske palače ter salezijanskega inštituta sv. Alojzija. Foranijski vikar iz 
Cormonsa Peteani je bil naprošen, da preda vse pravice v zvezi z jurisdikcijo, 
nov kandidat naj bi bil g. De Baubela, sicer župnik pri sv. Roku. O jurisdikciji 
goriške škofije po odhodu nadškofa l. 1915 bo govora kasneje.
Slabo leto kasneje najdemo še dva zelo zanimiva zapisa o poteku vojne-
ga dogajanja na Goriškem. Prvi je izpod peresa Antonia Belloma, provikarja 
vojaškega škofa z dne 21. junija 1917,26 ki je še natančneje opisal materialno sta-
nje nekaterih objektov. Od prejšnjega leta je škoda precej narasla, saj za cerkve 
pravi, da so v večjem delu porušene, tudi cerkev sv. Ignacija, ki je bila do maja 
1916 še odprta. Opiše še zadnji napad na mesto 9. junija 1916, ko naj bi bila na 
salezijansko kapelo sv. Alojzija odvržena šrapnelnagranata, ki ni zahtevala žr-
tev. Drugi zapis nam ponuja Jurij Peternel, kobariški dekan, z dne 19. junija 1917, 
ko se ustavi predvsem pri vernikih in jih razdeli v tri skupine: tisti, ki so ostali 
doma (ti so najsrečnejši, a vsi ne morejo obiskovati slovenskih maš); begunci 
v bližnjih krajih; in interniranci v Italiji. Kljub izjemam naj bi bilo moralno 
stanje vernikov še vedno dobro, pomanjkljiva pa je verska vzgoja, primanjkuje 
veroučnih knjig in učiteljev v slovenskem jeziku. Avtor omeni tudi internirane 
duhovnike v Italiji, katerim se bomo posvetili v naslednjem odstavku.
24 Maritano Cerratiju, 10. september 1916, pismo št. 20095, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1379, fasc. 519, ff. 42–47; 
A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 259–264.
25 Scottà ga imenuje »Pussig«, v samem dokumentu pa se zdi, da je zapisano »Iussig«. V šematizmu škofije iz leta 1914 najdemo le 
Jakoba Pussiga [sic!].
26 Bellomo Tedeschiniju, 21. junij 1917, pismo št. 51757, v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 117, 194–199; A. 
Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 272–274.
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 71
3.2 Materialna pomoč duhovnikom internirancem
Sedej se v zgoraj omenjenem pismu zahvaljuje papežu za skrb, ki jo na-
menja duhovnikom internirancem iz njegove nadškofije, razsejanim po Italiji. 
V vatikanskem gradivu zasledimo kar nekaj pisem, ki predstavijo njihov težak 
položaj. Število duhovnikov se giblje med 41 (septembra 1915), 51 (26. januarja 
1916) in 59 (12. decembra 1917), največja koncentracija pa je bila v škofijah Cre-
mona, Lucca in na Sardiniji. Njihov predstavnik je bil dekan iz Gradišča ob Soči 
Karel Štakul, ki je že kmalu po internaciji 1. septembra 1915 pisal na Državno 
tajništvo iz Cremone, v katerem je podrobno opisal aretacijo duhovnikov. Z njo 
naj bi bili duhovniki »nepravično« pregnani iz svojih župnij in poslani po raz-
ličnih italijanskih krajih. Avtor skupaj s še ostalimi 20 podpisanimi duhovniki, 
ki so se nahajali v Cremoni, prosi svetega očeta, da bi se zavzel za njihovo izpu-
stitev, za njihove pravice, ki izhajajo iz »svetih kanonov«, ter da bi njihovi soro-
dniki lahko ostali v njihovih župniščih.27 V nekaterih krajih so bili po njegovih 
besedah lepo sprejeti, drugod pa naj bi bili izpostavljeni tudi brezbrižnosti in 
celo sovražnosti, npr. na Sardiniji, kakor poroča neko pismo iz maja 1917. V tem 
primeru naj bi pri pomoči internirancem odpovedale tudi katoliške organizaci-
je, zato se je moralna podpora zopet iskala pri papežu Benediktu XV.28
Nadškof Sedej je poskrbel, da je od avstro-ogrske vlade, natančneje od 
Ministrstva za kult in šolstvo, redno prihajal denar do njegovih duhovnikov. 
Nikakršnih težav seveda ni bilo s pošiljkami tistim, ki so se zatekli v notranje 
avstrijsko, torej tudi slovensko ozemlje; bolj kompleksno pa je bilo pri duhov-
nikih, ki so ostali na lastnih župnijah tistega dela goriške nadškofije, ki je prešel 
pod italijansko okupacijo, in pri duhovnikih internirancih, razsejanih po raz-
ličnih koncih Italije. Zanje je pri pošiljanju sredstev Sedej za posrednika prosil 
dunajskega nuncija, ki je denar prepošiljal na Državno tajništvo Svetega sedeža, 
od tu pa je znesek romal do odgovornih oseb, ki so poskrbele za to, da so potem 
vsi duhovniki dobili svoj delež. V primeru okupiranega dela goriške nadškofije 
sta bila za to odgovorna g. Peternel, kobariški dekan, ter g. Peteani, dekan iz 
Cormonsa; za internirane duhovnike je bil njihov predstavnik omenjeni g. Šta-
kul. Do konca leta 1916 ni bilo posebnih težav pri pošiljkah, ki so bile običajno 
zelo redne, približno enkrat na mesec. Za nekaj vpogleda v konkretne številke 
navajamo pismo, ki ga je 18. oktobra 1916 Sedej poslal dunajskemu nunciju. V 
njem so navedeni naslednji zneski in naslovniki: 7466,18 kron za Karla Štaku-
la, 1214,79 kron za Giuseppeja Peteanija ter 712,24 kron za Jurija Peternela.29 
27 Štakul Gasparriju, Cremona, 1. september 1915, pismo št. 9360, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 490, ff. 
40r–42v; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 280–282. Na koncu pisma je poimenski seznam 21 duhovnikov, ki so se nahajali v 
Cremoni.
28 Paduan Gasparriju, Laconi, 15. september 1917, pismo št. 31739, v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 293, ff. 
156r–157r.
29 Sedejevo pismo Valfréju, Stična, 18. oktober 1916, št. 1646/1916, prav tam, fasc. 295, f. 12r. 
72 Igor Salmič
Do zapleta pa je prišlo, ko so z vojaškega poveljstva v pismu vojaškemu škofu 
Bartolomasiju, 1. januarja 1917, jasno dali vedeti, da avstrijska vlada ne sme več 
pošiljati denarja svojim »podložnikom« na okupirano področje, ampak da so 
za materialna sredstva sedaj odgovorne italijanske oblasti. Še več, »nova« oblast 
naj bi zagotovila isto vsoto, kakor so jo duhovniki prej dobivali z Dunaja.30 Dr-
žavni tajnik je novico sporočil nadškofu Sedeju. V pismu vojaških oblasti je bilo 
govora le o okupiranem področju, ne pa tudi o internirancih v Italiji. Čeprav ni 
povsem opustil možnosti, da bi sredstva lahko npr. prihajala preko kakšne dru-
ge države,31 je Gasparri vseeno priporočil Sedeju, naj se za enkrat odpove tudi 
pošiljanju denarja internirancem v Italijo, ker da italijanske oblasti ne vidijo 
rade, da denar prihaja s strani avstrijske vlade, ter da naj počaka na boljše čase.32 
Ker so s strani interniranih duhovnikov prihajale pritožbe, da ne dobijo dovolj 
materialne podpore,33 je Sedej poskušal posredovati denarna sredstva preko 
Španije,34 a je Gasparri zahteval, da se denar nadškofu pošlje nazaj.35 Tako je 
interniranim duhovnikom ostalo le še upanje, da bo italijanska država dostojno 
poskrbela za njihovo preživetje.
Decembra 1917, torej kmalu po ponovnem zavzetju Gorice s strani avstro-
-ogrske vojske, je Štakul v imenu internirancev prosil na Državno tajništvo, če 
lahko izposluje v pogovorih med Rimom in Dunajem njihovo vrnitev na do-
mače župnije, toliko bolj, ker so morali dosedanji regenti zapustiti območje in 
so bili verniki zopet v nevarnosti, da ne bi imeli dostopa do verske oskrbe.36 
Gasparri je moral žalosten ugotoviti, da to pri najboljših močeh ne bi bilo iz-
vedljivo zaradi trenutnih težkih vojnih okoliščin. Po ponovnem pozivu konec 
aprila 1918, tokrat s strani goriškega duhovnika in politika Faiduttija,37 je Sveti 
sedež končno pristal, da se duhovniki goriške nadškofije počasi vrnejo na svoje 
postojanke.38
3.3 Vprašanje jurisdikcije nad škofijskim ozemljem
Daleč največ arhivskega materiala je pri goriški nadškofiji moč zaslediti v 
zvezi z zapletenim vprašanjem jurisdikcije nad tistim delom nadškofije, ki se je 
30 Bartolomasi italijanskemu vojaškemu poveljstvu, Treviso, 20. december 1916, pismo št. 16107, v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-
1918, rubr. 244, fasc. 295, ff. 23r–24r; Italijansko vojaško poveljstvo Bartolomasiju, 1. januar 1917, pismo št. 112781, prav tam, f. 
25rv.
31 Gasparri Valfréju, Vatikan, 18. februar 1917, pismo št. 26757, v: ASV, Arch. Nunz. Vienna, vol. 809, fasc. 3, f. 826rv.
32 Gasparri Sedeju, Vatikan, 6. februar 1917, pismo št. 25871, prav tam, ff. 821r–822v. 
33 Štakul Gasparriju, Lucca, 14. maj 1917, pismo št. 34659, v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 295/2, ff. 247r–249r.
34 Špansko veleposlaništvo Gasparriju, Rim, 1. junij 1917, pismo št. 23 (34727), prav tam, f. 253rv.
35 Gasparri španskemu veleposlaništvu, Vatikan, 6. junij 1917, pismo št. 34727, prav tam, ff. 255r–256v.
36 Štakul Gasparriju, Lucca, 12. december 1917, pismo št. 60751, prav tam, fasc. 293, ff. 173r–175r; Štakul Gasparriju, Lucca, 29. 
januar 1918, pismo št. 57261, prav tam, 170r–171r.
37 Faidutti Gasparriju, Dunaj, 27. april 1918, pismo št. 64873, prav tam, f. 183rv.
38 Gasparri Faiduttiju, Vatikan, 31. maj 1918, pismo št. 64873, prav tam, f. 187rv.
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 73
znašel pod italijansko okupacijo že kmalu po vstopu Italije v vojno, predvsem 
za obdobje med majem in decembrom leta 1915. Tudi sam zgodovinar Scottà je 
tej temi posvetil veliko prostora s prepisanimi vatikanskimi dokumenti. Za kaj 
je pravzaprav šlo pri tem vprašanju?
Duhovniki in verniki s področja okupiranega dela goriške nadškofije niso 
mogli več svobodno komunicirati z nadškofom Sedejem, ki pa se je tudi sam 
kmalu umaknil na sosednjo Kranjsko. Poleg tega se je mnogo župnij zaradi 
omenjenega interniranja duhovnikov v Italijo izpraznilo. Pojavilo se je torej 
vprašanje, kdo je sedaj pristojen za duhovno oskrbo prebivalstva, ki je ostalo 
brez lastnih pastirjev, ter za imenovanje duhovnikov na izpraznjena mesta. Na 
to tegobo je državnega tajnika Gasparrija že konec maja 1915 opozoril videmski 
nadškof Rossi in prosil zase posebna pooblastila glede tega vprašanja.39 Sveti se-
dež je zelo hitro podelil videmskemu nadškofu pooblastila za duhovno oskrbo 
nad omenjenim teritorijem in prebivalci,40 a kmalu se je pokazalo, da stvar pre-
sega zgolj duhovno področje in zajema tudi druga vprašanja, med drugim tudi 
razne spreglede in upravljanje s premoženjem. Rossi je zato prosil za natanč-
nejša navodila pri podeljevanju pooblastil.41 Sveti sedež mu je začasno podelil 
pooblastilo glede spregledov,42 pri upravljanju s premoženjem pa mu ni nikoli 
jasno odgovoril, ker se je ravno v tistem trenutku nekaj močno zataknilo. Ko je 
namreč Gasparri preko nuncija Scapinellija sporočil dunajskim oblastem, da je 
Sveti sedež podelil pooblastila za jurisdikcijo nad delom goriške škofije videm-
skemu nadškofu Rossiju,43 je cesarska vlada vehementno odreagirala, obtožujoč 
Državno tajništvo, da se prej ni posvetovalo z njo in da je storilo nekaj, kar je v 
nasprotju z veljavno zakonodajo, saj so bili duhovniki po župnijah po veljavni 
avstrijski zakonodaji tudi državni uslužbenci, kar pa tujci ne morejo biti. Zah-
tevali so, da se za področja, ki so jih okupirale italijanske sile, imenujejo »do-
mači« vikarji, ki bi imeli pristojnosti škofov za versko oskrbo ter za imenovanje 
župnikov, administratorjev itd.44 Vatikanska diplomacija se je znašla v zelo ne-
39 Rossi Gasparriju, Videm, 29. maj 1915, telegram št. 7049, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 488, f. 41; Rossi 
Gasparriju, Videm, 31. maj 1915, pismo št. 7049, prav tam, ff. 44–45; Rossi Gasparriju, Videm, 10. junij 1915, pismo št. 7304, prav 
tam, ff. 47r–48r; Rossi Gasparriju, Videm, 16. junij 1915, pismo št. 7303, prav tam, ff. 49–50; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. II, str. 
464–470.
40 Gasparri Rossiju, Vatikan, 19. junij 1915, pismo št. 7304, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 488, f. 51rv; A. 
Scottà, I vescovi veneti, vol. II, str. 468.
41 Rossi Gasparriju, Videm, 26. junij 1915, pismo št. 7651, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 488, ff. 56r–57v; 
Rossi Gasparriju, Videm, 26. julij 1915, pismo št. 8394, prav tam, fasc. 489, ff. 17r–18v; Rossi Gasparriju, Videm, 2. avgust 1915, 
pismo št. 8602, prav tam, 55rv; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. II, str. 473–475, 482–483, 495–496.
42 Gasparri Rossiju, Vatikan, 4. julij 1915, pismo št. 7651, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 488, ff. 60r–61r; A. 
Scottà, I vescovi veneti, vol. II, str. 475–476.
43 Gasparri Scapinelliju, Vatikan, 29. julij 1915, pismo št. 8479, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 489, ff. 
32r–34r; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 300–302.
44 Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 5. avgust 1915, telegram št. 8486, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 489, f. 65; 
Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 10. avgust 1915, pismo št. 3501 (8767), prav tam, ff. 77r–80r; Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 11. avgust 
74 Igor Salmič
prijetnem položaju in je skušala popraviti, kar se je popraviti dalo. Gasparri je 
bil od te reakcije dalje v stalnem stiku z dunajsko nunciaturo ter z italijanskim 
vojaškim škofom Bartolomasijem, videmskemu »neučakanemu« nadškofu, ki 
je stalno zasipaval Gasparrija z vprašanji glede njegove jurisdikcije, pa je slednji 
v tej negotovosti odgovarjal zelo redkobesedno.45 Najprej je bil Rossi še vedno 
v igri, da bi – sicer v imenu Svetega sedeža – imenoval župnike na izpraznje-
ne sedeže,46 kasneje pa so našli takšno rešitev, ki bi bolj odgovarjala interesom 
Habsburške monarhije. Obrnili so se na Bartolomasija z navodilom, naj izpelje 
ves postopek tako, da bo vse v skladu s haaško konvencijo, ki tudi med oku-
pacijo zagotavlja status quo pri verski oskrbi prebivalstva, se pravi tako, kot je 
bilo že pred zasedbo ozemlja s strani nasprotne vojske. Tako naj bi vojaški škof 
v imenu Svetega sedeža imenoval enega ali več vikarjev (ali administratorjev) 
med najprimernejšimi kandidati domače duhovščine. Ti vikarji bi imeli redno 
oblast in bi neposredno spadali pod oblast Svetega sedeža. Bližnji škofje naj 
bi kljub temu še vedno imeli pomembno vlogo zunanjih opazovalcev z nalogo 
nadzora nad izvajanjem službe vikarjev, ki bi Svetemu sedežu poročali o more-
bitnih prekrških.47 Tudi ta naloga je bila kasneje Rossiju odvzeta in je tako ostal 
brez vsakršne, tudi postranske funkcije, ter je bila dodeljena samemu vojaške-
mu škofu.48 Sledil je še zadnji »popravek«, ki ga je predlagal nuncij Scapinelli, 
namreč da naj vikarje imenuje Sveti sedež (Koncilska kongregacija) brez posre-
dnika (vojaškega škofa). Za vikarja, neposredno podrejena Svetemu sedežu, sta 
bila imenovana že omenjena Peteani, dekan iz Cormonsa, ter Peternel, dekan 
iz Kobarida.49 Iz teh dolgotrajnih pogajanj je lepo razvidno, da so bile želje av-
strijske vlade v precejšnji meri izpolnjene in da je bilo na ta način vsaj delno 
odvzeto orožje tistim iz Habsburške monarhije, ki so v vatikanski politiki videli 
pristranskost oz. favoriziranje italijanskih političnih in religioznih interesov.
V vatikanskih arhivih je bilo moč najti še nekaj pisem, ki se nanašajo na 
goriško nadškofijo, med njimi tudi Sedejeva pisma, ki jih je pošiljal dunajskemu 
nunciju. Naleteli smo tudi na zelo dragocen dokument, namreč na Sedejevo 
oporoko v slovenskem jeziku, ki jo je napisal tik pred umikom iz Gorice konec 
1915, telegram št. 8768, prav tam, fasc. 490, ff. 2r–4r; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 302, 304–308, 310–311.
45 Gasparri Rossiju, Vatikan, 18. avgust 1915, pismo št. 8774, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 490, ff. 13r–14r; 
Gasparri Rossiju, Vatikan, 22. avgust 1915, pismo št. 8863, prav tam, ff. 16r–17r; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. II, str. 502, 505.
46 S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 490, ff. 9r–10v; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 312–313.
47 Gasparri Bartolomasiju, Vatikan, 8. september 1915, pismo št. 9360, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 490, 
ff. 50r–51v; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 316–318.
48 Bartolomasi Gasparriju, Treviso, 9. oktober 1915, pismo št. 10367, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 491, ff. 
19–20; Gasparri Bartolomasiju, Vatikan, 13. oktober 1915, pismo št. 10367, prav tam, ff. 21r–22r; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, 
str. 312–323.
49 Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 2. november 1915, pismo št. 11195, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 491, 
ff. 41r–42v; Gasparri De Laiju, Vatikan, 29. november 1915, pismo št. 11554, prav tam, ff. 48r–54v; De Lai vikarjem, Vatikan, 15. 
september 1915 (spremenjen datum!), pismo št. 1502 (9360), prav tam, ff. 56r–57r; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 323–324.
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 75
maja 1915. Ohranjena je v originalu z lastnim škofovskim pečatom. Ko so na-
mreč Italijani zavzeli Gorico leta 1916, so v nadškofijski palači med mnogimi 
shranjenimi dokumenti našli tudi njegovo oporoko, ki so jo poslali v Vatikan. 
Tukaj iz nje navajamo nekaj Sedejevih stavkov:
»V imenu Presvete Trojice, Boga Očeta, Sina in Sv. Duha. Amen. Nji 
bodi čast in hvala za vse milosti in dobrote, ki sem jih prejel v teku svojega 
življenja, posebno pa za izredno milost duhovniškega poklica in škofovskega 
dostojanstva […]. H koncu se prav iskreno zahvaljujem preč. duhovščini 
in vernikom za skazano mi ljubezen in pomoč v moji težki škofovski službi, 
proseč jih odpuščanja, ako sem koga nehote razžalil ter jim pošiljam zadnji 
nadpastirski blagoslov priporočevaje jim gorečnost in stanovitnost v sv. veri, 
zvestobo in vdanost do sv. Očeta, Cesarja in mojega naslednika na prestolu 
nadškofijskem ter slednjič edinost in slogo med obema narodnostima zoper 
skupnega sovražnika«.50 
Celotno besedilo je prepisano v prilogi.
3.4 Tržaško-koprski škof Andrej Karlin (1910–1919)
Pri brskanju po vatikanskem gradivu ni bilo moč najti veliko o dogajanju 
v  tržaško-koprski škofiji in o delovanju njenega pastirja Karlina med »veliko 
vojno«. Kot zanimivost lahko povemo, da je v arhivu veliko njegovih pisem iz 
prvih mesecev povojnega obdobja, torej od leta 1918 do 1919, naslovljenih na pa-
peža oz. Sveti sedež, poleg seveda bogate korespondence z lokalnimi civilnimi 
oblastmi.51 Scottà ugotavlja, da je doprinos nekaterih škofov s področja Benečije 
in avstrijskega dela monarhije za obdobje prve svetovne vojne zanemarljiv (»in-
significante«), v ta seznam pa je med drugimi (Brixen, Adria - Rovigo) uvrstil 
tudi tržaško-koprskega škofa.
Eno od Karlinovih pisem kaže na veliko mero pazljivega ravnanja in stra-
hu, da ne bi s  pisanjem po nepotrebnem preveč obremenjeval Svetega sede-
ža. Takole zapiše na začetku: »Če si dovolim v teh izredno kritičnih trenutkih 
obrniti se na Vašo Eminenco s privatnim pismom, se tisočkrat opravičujem, 
zavedajoč se, da je Vaša Eminenca zelo zasedena, posebno v zadnjih mesecih 
vojne, ki divja po Evropi. A skrb zaradi mojih okoliščin je narekovala potrebo 
po njem.«52
50 Sedejeva oporoka, Gorica, 29. maj 1915, v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 309, ff. 202r–203v.
51 A. Scottà, I territori del confine orientale italiano nelle lettere dei vescovi alla Santa Sede 1918-1922, Trieste 1994, str. 183–254. 
52 Orig.: »Se mi azzardo in questi tempi straordinariamente critici rivolgermi a Vostra Eminenza con una lettera privata, domando 
mille scuse, sapendo bene quanto occupata si trovi Vostra Eminenza particolarmente negli ultimi mesi della conflagrazione eu-
ropea. Le premure delle mie condizioni me la impongono« (Karlin Gasparriju, Trst, 30. marec 1917, pismo št. 30651, v: ASV, Segr. 
Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 119, f. 138).
76 Igor Salmič
Redka izmenjava škofovih pisem z  osrednjim cerkvenim vodstvom 
v Rimu53 je zaznamovana npr. z zadevami, ki se tičejo cerkvene discipline. Tako 
je npr. decembra 1916 preko apostolskega nuncija na Dunaju Karlin poslal pro-
šnjo v Vatikan, da bi lahko ponovno obhajal božično vigilijo v večernih urah, 
s postom od poldneva naprej. Prošnji je bilo ugodeno.54 Najzanimivejše pismo, 
ki ga naslovi na Državno tajništvo, pa je iz marca 1917, ko kardinala Gasparri-
ja, državnega tajnika, vprašuje po nasvetu, kako ravnati s številnimi prošnjami 
družin, ki bi rade imele novice o sinovih vojakih, ki so ostali v Italiji. Pravi, da se 
je pred časom razvila lepa mreža informacij preko dunajske nunciature, da pa 
so zadnje mesece odsvetovali tovrstno delo zaradi prevelikega števila pisem, ki 
bi lahko sprožila kakšen sum pri avstrijskih civilnih oblasteh. Količina se je zato 
zmanjšala, z novim nuncijem pa spet povečala. Škof pravi, da zaradi tega nikoli 
ni imel težav z oblastjo. Sprašuje državnega tajnika, kako naj dela v prihodnje. 
V drugem delu pisma se Karlin dotakne tridentinskega škofa Endricija, ki je bil 
konfiniran v Heiligen Kreuz zaradi domnevno premalo zveste drže do cesarja. 
Pravi, da so ljudje s tega konca začeli primerjati oba škofa in dejali, da je Endrici 
bolj rimski, bolj cerkven, Karlin pa bolj vladni in avstrijski. Škof dokazuje, da je 
bil vedno trdno povezan z rimsko kurijo, da se je pred vojno prišel vsako leto v 
Rim poklonit papežu. Predlaga, da bi se govoricam lahko zoperstavili s tem, da 
bi bil tržaški škof obravnavan podobno kot tisti iz Trenta, namreč, da bi dobil 
naslov »domači prelat« (prelato domestico), »pomočnik prestola« (assistente al 
trono) in »rimski sodelavec« (comite romano). Zaveda se, da ni naslov tisti, ki 
daje zagotovilo dobrega škofa, a glede na posebne in težke okoliščine, v katerih 
se nahaja, ne vidi za sedaj druge rešitve. Na koncu se opravičuje, da se na Sveti 
sedež obrača s tako »banalno« prošnjo, ki pa v teh posebnih trenutkih le ni 
tako brezpredmetna.55 Gasparri odgovarja tako, da pošlje papeževo lastnoroč-
no pismo, v katerem papež potrjuje škofovo zvestobo in dobroto do Petrovega 
naslednika (torej brez novih naslovov). Glede korespondence sorodnikov pa 
je zahteval izključitev privatne pošte in priporočil po papeževem zgledu, da se 
prenašajo izključno novice domače vrste, ki imajo namen pomiriti vznemirjene 
družine, ter da ta korespondenca ne vključuje nič takega, kar bi kompromitiralo 
interpretacijo.56 
Zanimivo poglavje o Trstu in okolici je povezano z  letalskimi napadi in 
bombardiranjem. Kmalu po vstopu Italije v vojno smo priča številnim bom-
53 »Non si hanno lettere informative inviate alla S. Sede sulla situazione locale durante la guerra, se non per ricordare che il vescovo 
si è prodigato per agevolare la corrispondenza tra gli italiani di Trieste e quelli del Regno d’Italia« (A. Scottà, I territori del confine 
orientale, str. 165–166).
54 Valfré Gasparriju, Dunaj, 13. december 1916, telegram št. 23694, v: S.RR.SSS, AA.EE.SS, Austria-Ungheria, pos. 1132, fasc. 477, f. 
17; Gasparri Valfréju, Vatikan, 14. december 1916, telegram št. 23496, prav tam, f. 18.
55 Karlin Gasparriju, Trst, 30. marec 1917, pismo št. 30651, v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 119, ff. 138–139.
56 Gasparri Karlinu, Vatikan, 1. maj 1917, pismo št. 30651, prav tam, f. 141rv.
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 77
bardiranjem tako s strani avstro-ogrskih kakor tudi italijanskih zračnih sil. Po 
prvem bombardiranju Ancone 24. maja 1915 se je Sveti sedež obrnil na avstro-
-ogrsko vlado na Dunaju s prošnjo, naj njihove oblasti vodijo vojno v skladu 
s humanitarnimi načeli in mednarodnimi predpisi, s spoštovanjem spomeni-
kov in svetih krajev.57 V dokumentih vatikanskih arhivov zasledimo ogromno 
informacij o bombardiranju še drugih znanih krajev, kot so npr. Padova, 
Benetke, Gorica in tudi Trst. In ravno Trst je imel tukaj posebno vlogo. O samem 
bombardiranju Trsta s strani italijanske vojske imamo kar nekaj pričevanj, prvo 
naj bi segalo že v poletje 1915, ko sta poleg cesarskega pristaniškega mesta škodo 
utrpela tudi Miramare in Devin.58 Drugo dokumentirano bombardiranje Trsta 
(tokrat skupaj z Muggio in Piranom) je datirano 24. oktobra 1915, pri tem naj bi 
bile ubite tri osebe, mnogi pa so bili ranjeni.59 Potem ko naj bi sam avstrijski ce-
sar neformalno obljubil papežu, da se bo njegova vojska vzdržala bombardiranj 
italijanskih »odprtih mest«60, naj bi ravno italijansko večkratno bombardiranje 
Trsta odvezalo cesarja od te privatne obljube.61 Najbolj znano bombardiranje 
mesta pa naj bi se pripetilo 20. aprila 1916, na sam veliki četrtek. Pri tem je 
potrebno izpostaviti »zmedo« v komunikaciji med Državnim tajništvom, du-
najskima nuncijema in tržaškim škofom Karlinom. Dan po napadu je namreč 
dunajski pronuncij Raffaele Scapinelli obvestil Državno tajništvo o dogodku, 
ob katerem naj bi italijanska letala odvrgla na mesto 25 bomb, pri tem pa naj bi 
izgubilo življenje devet civilistov, med njimi pet otrok. Obenem naj bi bil uni-
čen salezijanski samostan, v bližnji cerkvi pri bogoslužju pa naj bi se v tistem 
trenutku nahajalo 400 otrok. S tem napadom naj bi, po pronuncijevih besedah, 
italijanska stran izgubila pravico pri zahtevi, da se v prihodnje ne bi napadala 
italijanska mesta.62 Dvoje stvari se nam pri tem napadu zdi nenavadnih: po eni 
strani preseneča dejstvo, da v arhivih nismo uspeli zaslediti nobenega škofo-
vega obvestila o tem napadu, po drugi strani pa je še bolj nenavaden telegram 
državnega tajnika Pietra Gasparrija dve leti kasneje, z dne 13. aprila 1918, kjer 
drugega dunajskega nuncija Valfré di Bonza (na Dunaj je prišel konec oktobra 
1916) sprašuje, če je bil Trst res bombardiran na veliki četrtek leta 1916 in da naj 
se v zvezi s tem obrne na tržaškega škofa Karlina.63 Da nuncij Valfré o tem nič 
57 A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 325.
58 Prav tam, str. 329.
59 Prav tam, str. 335.
60 Odprto mesto je mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo oz. bombardirajo. Ta status je ponavadi namenjen 
krajem s posebno zgodovinsko vrednostjo ali pa tistim, kjer je prisotno visoko število civilnega prebivalstva.
61 Valfré Gasparriju, Dunaj, 15. marec 1917, telegram št. 28227, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Italia, pos. 843, fasc. 309, f. 38r; A. Scottà, I 
vescovi veneti, vol. III, str. 359.
62 Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 21. april 1916, telegram št. 15882, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Italia, pos. 843, fasc. 308, f. 61r; A. Scottà, I 
vescovi veneti, vol. III, str. 344.
63 Gasparri Valfréju, Vatikan, 13. april 1918, telegram št. 60930, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Italia, pos. 843, fasc. 310, f. 57rv; A. Scottà, I 
vescovi veneti, vol. III, str. 373.
78 Igor Salmič
ni vedel, je razumljivo, manj pa to velja za Gasparrija, vsaj po dokumentaciji 
sodeč. Možno je sicer, da Gasparri omenjenega telegrama ni dobil, glede na 
to, da ga je nuncij kmalu zatem vprašal, ali je dobil cifro.64 Kakorkoli že, Valfré 
je sledil navodilom in se obrnil na škofa Karlina, ki mu je odgovoril približno 
tako, kakor je o tem poročal že pronuncij Scapinelli dan po napadu.65 Karlin je 
ob podrobnem opisu bombardiranja uporabil celo izraz »ecatombe« (masovni 
pokol), ki naj bi se izvedel nad ubogimi otroci v župniji Servola v predmestju 
Trsta, poleg tega naj bi padlo še več bomb v najbolj revnem predelu mesta.66 Ve-
liko poudarka pri opisu je bilo na materialni škodi, tako da se je nunciju zdelo 
prav nenavadno, da škof po eni strani govori o masovnem pokolu otrok, potem 
pa se osredotoči le na kraje in predmete, ki so bili poškodovani oz. uničeni.67
Ne poznamo razlogov, zakaj o tem dramatičnem dogodku, kakor ga sam 
poimenuje, škof ni obvestil vatikanskih oblasti že leta 1916, temveč le na podlagi 
vprašanja samega apostolskega nuncija. Podobno je škof molčal tudi v drugih 
naštetih primerih, npr. ob pogajanjih med avstrijsko in italijansko stranjo o sta-
tusu Trsta pri odprtih mestih, a bolj verjetno je, da o tem sam ni mogel vedeti 
veliko. Pri omenjenih pogajanjih je imel Sveti sedež nenadomestljivo vlogo. Po 
omenjenem obisku nuncija Scapinellija pri avstrijskih oblasteh je državni tajnik 
navezal stik tudi z italijansko stranjo, da bi se tudi oni vzdržali zračnih napadov 
na »odprta mesta«. Italija je predstavila svoj predlog že v prvi polovici leta 1916, 
v katerega pa ni uvrstila Trsta, zaradi česar so avstrijske oblasti gladko zavrnile 
italijansko ponudbo.68 Sveti sedež je obljubil Dunaju, da bo skušal italijansko 
stran prepričati o vključitvi Trsta v seznam »prepovedanih« mest, a je avstrij-
ska stran, posebej po vnovičnem bombardiranju Trsta marca 1917,69 to ponudbo 
zavrnila.70 Benedikt XV. torej s paktom o nenapadanju odprtih mest ni uspel.
Škof Karlin, v nasprotju z  italijanskimi škofi, ki so redno obveščali Sveti 
sedež o bombardiranju njihovih mest (Benetke, Padova), torej o tem Vatikana 
skoraj ni obveščal, o tej stvari je spregovoril le na pobudo dunajskega nuncija. 
Možno je seveda tudi, da njegova morebitna pisma zaradi vojnega dogajanja 
v Rim niso prispela. Glede posledic vojne na tržaškem področju pa je Karlin 
v  enem pismu državnemu tajniku v  kratkem povzetku opisal dogajanje »za-
64 Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 26. april 1916, telegram št. 15950, v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 91, f. 96.
65 Valfré Karlinu, Dunaj, 23. april 1918, pismo št. 7022, v: ASV, Arch. Nunz. Vienna, vol. 809, fasc. 1, f. 72r. 
66 Karlin Valfréju, Trst, 27. april 1918, pismo št. 7248, prav tam, f. 70rv.
67 Valfré Gasparriju, Dunaj, 2. maj 1918, pismo št. 7317 (63597), v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Italia, pos. 843, fasc. 310, f. 58rv; A. Scottà, I 
vescovi veneti, vol. III, str. 374.
68 Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 28. marec 1916, telegram št. 14699, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Italia, pos. 843, fasc. 308, f. 53; Scapinelli 
Gasparriju, Dunaj, 14. april 1916, pismo št. 15681, prav tam, f. 59; A. Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 342–343.
69 Valfré Gasparriju, Dunaj, 15. marec 1917, telegram št. 28227, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Italia, pos. 843, fasc. 309, f. 38; A. Scottà, I 
vescovi veneti, vol. III, str. 359.
70 Valfré Gasparriju, Dunaj, 15. maj 1917, pismo št. 1394 (34672), v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Italia, pos. 843, fasc. 309, ff. 49r–50v; A. 
Scottà, I vescovi veneti, vol. III, str. 361–363.
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 79
dnjih treh let« med vojno, izpostavljajoč pomanjkanje osnovnih stvari, hrup 
topov in letal ter lastno udejstvovanje pri pomoči prizadetim.71
V arhivu je shranjenih veliko pisem, naslovljenih na dunajske oblasti, kjer 
Sveti sedež obžaluje bombardiranje pomembnih italijanskih mest, veliko manj 
pa je takih, kjer je govora o italijanskem bombardiranju avstro-ogrskih mest. 
To ni ostalo neopaženo pri avstrijski vladi, ki je v tem videla pristransko vlogo 
Svetega sedeža.72 Gasparri je dunajskemu nunciju mirno odgovoril, da se Sveti 
sedež obrača na civilne oblasti na podlagi poročil, ki jih prejme s strani škofov, 
ter spodbudil, naj tudi škofje s tega področja pošljejo poročila o škodi, ki so jo 
povzročili bombni napadi.73
4 LAVANTINSKI ŠKOF MIHAEL NAPOTNIK (1889–1922)
Bore malo podatkov o dopisovanju škofov s Svetim sedežem nam je uspelo 
najti za dolgoletnega lavantinskega škofa Mihaela Napotnika, pa še ti so poveči-
ni bolj »administrativnega« značaja. Kakšnega pisma, ki bi bilo naslovljeno ne-
posredno na papeža, nismo zasledili, so pa bila mnoga od njih namenjena Dr-
žavnemu tajništvu oz. različnim kongregacijam in so bila poslana seveda preko 
dunajske nunciature.74 Za leto 1915 zasledimo nekaj škofovih pisem, v katerih 
pošilja na Sveti sedež podatke in prošnje, ki zadevajo nekatere redovne skupno-
sti oz. verska združenja.75 Leta 1916 je Napotnik npr. dunajskemu nunciju poslal 
šematizem lastne škofije,76 leto kasneje pa je v delovanje škofije posegel sam 
cesar Karel I., ko je papežu predlagal za mesto dekana stolnega kapitlja Martina 
Matka. Prav lepo je bilo videti v arhivu Državnega tajništva originalno pismo 
s cesarjevim podpisom.77 Omenimo lahko še en zapis s konca vojne (november 
1918), kjer je neznani avtor v pismu dunajskemu nunciju škofa Napotnika obto-
žil nespoštljivega odnosa do duhovnikov. Po pričevanju sodeč naj bi med dru-
gim škof kljub dejstvu, da je bilo veliko duhovnikov med vojno zaprtih, izjavil, 
da so bili le-ti premalo preganjani.78
71 »Ogni giorno la gente indebolita per mancanza di nutrimenti, ascoltando di giorno e di notte il rombo dei cannoni, sentendo tante 
volte il rumore degli aeroplani, a tutto questo poi il governo della diocesi poliglotta anche in tempi normali difficile, il sollevare, 
consolare, aiutare, sussidiare, raccomandare alle autorità la gente, ed a tutto ciò essere malintesom anzi calunniato e disprezzato, 
quello che succedeva tante volte nei passati ultimi tre anni. Eminenza si figuri, che impressione elevata mi doveva fare e difatti mi 
fece la paterna lettera di Sua Santità« (A. Scottà, I territori del confine orientale, str. 166–167).
72 Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 2. maj 1916, telegram št. 16134, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Italia, pos. 843, fasc. 308, f. 62.
73 Gasparri Scapinelliju, Vatikan, 3. maj 1916, telegram št. 16181, prav tam, f. 63.
74 Napotnik Scapinelliju, Maribor, 3. december 1914, pismo št. 6222, v: ASV. Arch. Nunz. Vienna, vol. 759, fasc. 1, f. 33rv.
75 Napotnik Scapinelliju, Maribor, 1. junij 1915, pismo št. 2890, prav tam, f. 161; Napotnik Scapinelliju, Maribor, 10. september 1915, 
pismo št. 5008, prav tam, f. 285.
76 Napotnik Scapinelliju, Maribor, 7. april 1916, pismo št. 4653, prav tam, vol. 773, fasc. 3, f. 211. 
77 S.RR.SS., AA.EE.SS., Austria-Ungheria, pos. 1166, fasc. 483, f. 7.
78 Neznani avtor Valfré-ju, Križan pri Trnjevu, 4. november 1918, pismo brez št., v: ASV, Arch. Nunz. Vienna, vol. 803, fasc. 8, ff. 
504r–505v.
80 Igor Salmič
Več zanimivih podatkov o delovanju lavantinskega škofa v  zadnjih me-
secih prve svetovne vojne je bilo moč najti v enem od člankov Franceta M. 
Dolinarja, ki kažejo tudi na škofovo osebnost. 4. avgusta 1918 so avstrijski škofje 
objavili domoljubno pastirsko pismo, v katerem so spodbudili vernike, da bi 
do konca ostali zvesti »katoliški« Avstriji. Napotnik je naročil, naj se po vseh 
cerkvah v škofiji to pismo prebere, medtem ko je Jeglič v Ljubljani pismo sicer 
objavil, a je prepovedal njegovo branje po cerkvah.79 Tudi po razglasitvi Države 
Slovencev, Hrvatov in Srbov je Napotnik kazal na svojo zvestobo cesarju. Škofje 
s področja nove državne tvorbe so se srečali na škofovski letni konferenci konec 
novembra 1918, Napotnik pa se je zaradi nejasne politične situacije ni hotel ude-
ležiti, rekoč, da je potrebno počakati na mirovno konferenco.80
O delovanju škofa Napotnika torej v vatikanskih arhivih ni bilo mogoče 
najti veliko podatkov, še manj pa o razvoju vojnih dogodkov in življenju na 
področju njegove škofije. 
5 LJUBLJANSKI ŠKOF ANTON BONAVENTURA JEGLIČ (1898–
1930)
Anton Bonaventura Jeglič ni ravno pogosto pisal osrednjim cerkvenim 
ustanovam, prav nič nismo zasledili npr. zapisov o posledicah vojne. V  prvi 
polovici vojne vihre lahko omenimo najprej zanimivo škofovo pismo nunciju, 
v katerem Sveti sedež prosi za dovoljenje, da bi v noči med 16. in 17. avgustom 
1915 na Brezjah, kjer bodo ljudje molili za srečen in skorajšnji konec spopadov, 
lahko obhajali tudi sveto mašo.81 Brez posebnega dovoljenja iz Rima to ne bi bilo 
izvedljivo. Odgovora nam v Vatikanu ni uspelo najti. 
Omembe vredno je škofovo pismo podpore papežu v njegovem prizade-
vanju za mir, sestavljeno januarja 1916. V njem Jeglič najprej potoži, da mu je 
onemogočena možnost, da bi se srečal z njim, potem pa mu izkaže svojo vda-
nost ter mu zaželi, da bi se čim prej uresničila papeževa želja po trajnem miru 
ter da bi se hitro rešilo tudi t. i. »rimsko vprašanje«,82 ki se je odprlo z vključi-
tvijo Rima v italijansko državo leta 1870 ter se potem dokončno rešilo leta 1929 
z Lateranskim sporazumom. V odgovoru je državni tajnik Gasparri podčrtal 
ljubezen škofa in njegovih vernikov do Petrovega naslednika.83
Sledi nekaj bolj »tehničnih« pisem, ki zadevajo cerkveno disciplino: pro-
šnja za posvečenje duhovnikov na datum, ki je drugačen od zastavljenega; pro-
79 F. M. Dolinar, Katoliška cerkev v Sloveniji v 20. stoletju, v: Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju, D. Nećak (ur.), Ljubljana 2004, str. 
403.
80 Prav tam, str. 404–405.
81 Jeglič Scapinelliju, Ljubljana, 30. julij 1915, pismo št. 2980, v: ASV, Arch. Nunz. Vienna, vol. 772, fasc. 2, f. 717.
82 Jeglič Benediktu XV., Ljubljana, 12. januar 1916, pismo št. 139 (13614), v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 73, 
f. 183rv. 
83 Gasparri Jegliču, Vatikan, 6. februar 1916, pismo št. 13614, prav tam, f. 184rv. 
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 81
šnja, da se neko redovnico zaradi psihičnih težav lahko odpelje v bolnico za 
duševne bolezni itd.
Smo pa v vatikanskih arhivih našli zelo bogato in obširno gradivo o poli-
tičnih obtožbah na račun ljubljanskega škofa, ki so se vlekle skozi dobršni del 
leta 1918. Tukaj je zanimivo slediti razvoju dogodkov in kako je papež skozi čas 
– na bolje – spremenil mnenje o Jegliču. O tem je pred nekaj leti zanimiv članek 
že napisal zgodovinar in aktualni direktor avstrijskega zgodovinskega inštituta 
v Rimu Andreas Gottsmann.84 V naslednjih vrsticah bomo na kratko prikazali 
omenjeni zaplet. 
Januarja leta 1918 so prišle vatikanski diplomaciji na ušesa obtožbe na ra-
čun domnevnega protidržavnega ravnanja ljubljanskega škofa. Nekateri so in-
terpretirali njegovo udejstvovanje v luči majske deklaracije iz maja 1917 kot ra-
zvoj v smeri oddaljevanja od habsburške monarhije. Celotno politično ozadje je 
svetemu očetu opisal dunajski nuncij Valfré di Bonzo v začetku januarja 1918.85 
Papež je bil nad Jegličevim domnevnim ravnanjem zelo razočaran in je skoraj že 
zahteval od apostolskega nuncija, naj škofa ostro opomni in ga odvrne od vsake 
javne politične manifestacije.86 V javnost je celo prišla novica, da je Vatikan 
sprožil cerkveni postopek proti Jegliču,87 a je bilo to s strani dunajske nunciature 
hitro demantirano. V ozadju te lažne informacije naj bi bil duhovnik, kanonik 
Evgen Lampe, kranjski deželni podglavar, ki se je medtem oglasil pri nunciju 
in obtožil Jegliča določenih potez pri političnem udejstvovanju.88 Obtožbe proti 
škofu je skupaj še z dvema somišljenikoma, Janezom Pibrom in Vladimirjem 
Peganom, kasneje formuliral tudi v pisni obliki v latinskem jeziku.89
V naslednjih mesecih se je stvar vse bolj razjasnjevala in pokazalo se je, da 
je v ozadju obtožb razkol v Slovenski ljudski stranki med kranjskim deželnim 
glavarjem Šušteršičem na eni in Krekom ter Korošcem na drugi strani. Jeglič 
je v dolgih pismih, ki jih je napisal na nuncijevo prošnjo,90 razložil politično 
ozadje Ljudske stranke, kako je sčasoma Šušteršič izgubil avtoriteto pri ljudeh 
84 A. GottSmann, Parteipolitik und katholische Kirche in der Donaumonarchie. Das politische Engagement des Anton B. Jeglič und die 
Diplomatie des Hl. Stuhls, v: Römische Historische Mitteilungen 51 (2009), str. 317–336.
85 Valfré Gasparriju, Dunaj, 6. januar 1918, pismo št. 4004 (53171), v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Austria-Ungheria, pos. 1263, fasc. 509, ff. 
59r–60r.
86 Gasparri Valfréju, Vatikan, 16. januar 1918, pismo št. 53171, prav tam, ff. 61r–62r. 
87 Gasparri Valfréju, Vatikan, 27. april 1918, telegram št. 156 (60983), prav tam, f. 64.
88 Valfré Gasparriju, Dunaj, 13. maj 1918, pismo št. 7576 (65686), prav tam, ff. 65r–66r.
89 Lampe Valfréju, Ljubljana, 22. julij 1918, pismo št. 82811, prav tam, ff. 86r–87v; Piber Valfréju, Gorje, 16. julij 1918, pismo št. 
82811, prav tam, ff. 88r–89r. Peganovega pisma z dne 12. junija 1918 nam ni uspelo najti, je pa iz Jegličevega »obrambnega« 
pisma iz meseca avgusta 1918 razvidna njegova vsebina (Jeglič Valfréju, Ljubljana, 4. avgust 1918, pismo št. 82811, prav tam, ff. 
79r–85r). 
90 Jeglič Benediktu XV., Ljubljana, 9. maj 1918, pismo št. 65686, prav tam, ff. 67r–73r (pismo je objavljeno tudi v omenjenem Gott-
smannovem članku: A. GottSmann, Parteipolitik und katholische Kirche, 329–335); Jeglič Valfréju, Dunaj, 30. julij 1918, pismo št. 
82811, v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Austria-Ungheria, pos. 1263, fasc. 509, ff. 59r–60r; Jeglič Valfréju, Ljubljana, 4. avgust 1918, pismo 
št. 82811, prav tam, ff. 79r–85r.
82 Igor Salmič
in kako se je hotel sedaj maščevati z ustanovitvijo nove katoliške stranke. Kot 
pastir se je škof temu uprl in se zavzel za nadaljevanje poti Ljudske stranke, saj 
je pri njej videl najboljšo možnost uveljavljanja katoliških principov. Nuncija je 
ta obramba prepričala, škofa je celo pohvalil in ga označil za »odličnega prela-
ta« (ottimo prelato).91 Tudi papež in državni tajnik Gasparri sta bila zadovoljna 
z Jegličevim zapisom92 in oktobra 1918 sta zadevo označila kot ad acta.93 Tu je 
vredno pripomniti, da je v Jegličev bran stopil tudi nadškof Sedej, ki je nunciju 
položil na srce, naj ne verjame vsem možnim govoricam in naj o tem povpraša 
samega škofa Jegliča.94 Zanimiv je tudi opis Jegličevega delovanja s strani apo-
stolskega nuncija v Beogradu Ermenegilda Pellegrinettija iz leta 1922, ki ga je 
kljub njegovi domnevni »preveč« nacionalni drži zelo pohvalil.95
6 KRŠKI ŠKOF ADAM HEFTER (1914–1939)
Podobno kot za lavantinsko škofijo je bilo tudi za krško med vojnim doga-
janjem v vatikanskem gradivu moč najti le izredno malo dokumentacije. Nekaj 
dokumentov se nanaša na škofovsko imenovanje Adama Hefterja ob začetku 
vojne in na dotične posebne pravice salzburškega nadškofa.96 Ob vstopu Italije 
v vojno maja 1915 je mnogo škofov zaprosilo papeža za posebna pooblastila na 
področju cerkvene discipline, predvsem spreglede (dispenze) pri duhovniškem 
posvečenju in sklepanju cerkvenega zakona. Krški škof je med prvimi zaprosil 
za vsa možna pooblastila tempore belli.97
Več gradiva najdemo iz obdobja takoj po koncu vojne v povezavi z »bojem 
za severno mejo«. Januarja 1919 škof Hefter piše dunajskemu nunciju Valfré di 
Bonzu, kako se je na območju njegove škofije vnela huda borba med nemško 
(Kärntner Volkswehr) ter jugoslovansko vojsko. Pri prodiranju nemške vojske 
so bili mnogi duhovniki s področja, ki je bilo prej v rokah jugoslovanske voj-
ske, prisiljeni zapustiti svoje župnije in najti zatočišče drugod. Mnoga župnijska 
poslopja naj bi že zavzeli nemški vojaki. Škof prosi nuncija, naj stori, kar je v 
njegovi moči, da bi se izgnani duhovniki lahko vrnili na svoja mesta.98 Nadalje 
imamo zanimivo korespondenco med vojnim ministrstvom Nemške Avstrije 
91 Valfré Gasparriju, Dunaj, 13. maj 1918, pismo št. 7576 (65686), v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Austria-Ungheria, pos. 1263, fasc. 509, f. 66r.
92 Gasparri Valfréju, 30. junij 1918, pismo št. 65686, prav tam, f. 74.
93 Gasparri Valfréju, 1. oktober 1918, pismo št. 82811, prav tam, f. 90rv.
94 Sedej Valfréju, Gorica, 5. april 1918, pismo št. 6582, ASV, Arch. Nunz. Vienna, vol. 796, fasc. 2, ff. 116r–117r. Prim. Pogačnik Valfré-
ju, Dunaj, 29. april 1918, pismo št. 7256, prav tam, ff. 97r–98r.
95 Prim. ocena Pellegrinettija o Jegliču leta 1922: »Dotato di energia, di spirito di organizzazione, di pietà profonda, di sentita de-
vozione alla S. Sede, si può considerare attualmente come il migliore o fra i migliori dei Vescovi jugoslavi. Gli rimproverano un 
nazionalismo qualche volta troppo acceso, che nel 1918 non gli fece scorgere bene i pericoli di certe situazioni e la necessità di 
migliori cautele e guarentigie per la Chiesa; ma credo che i fatti poi seguiti siano stati una salutare lezione« (Pellegrinetti Gaspar-
riju, Beograd, 7. oktober 1922, pismo št. 333, v: ASV, Arch. Nunz. Jugoslavia, škatla 16, f. 10r).
96 ASV, Arch. Nunz. Vienna, vol. 762, fasc. 8, ff. 376–395.
97 Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 22. maj 1915, pismo št. 7298, v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 90, f. 140v.
98 Hefter Valfréju, Celovec, 23. januar 1919, pismo št. 14088, v: ASV, Arch. Nunz. Vienna, vol. 803, fasc. 6, f. 387rv.
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 83
(Deutschösterreichisches Staatsamt für Heerwesen) ter duhovnikom in politi-
kom Johannesom Hauserjem (1866–1927), predsednikom Krščansko-socialne 
stranke in sopredsednikom konstitutivne avstrijske skupščine (1919). Slednji 
vojaškim oblastem pošilja natančen seznam župnij, iz katerih so bili pregnani 
oz. aretirani duhovniki. Gre za več kot trideset pastirjev, ki so bili odstranjeni z 
njihovih mest.99 Obenem prosi, naj se o tem izvede natančna preiskava ter izrazi 
zaupanje, da se bo v te kraje povrnil red in mir.100 Odgovor je bil zelo odrezav: 
že pred samo preiskavo so bile vojaške oblasti trdno prepričane, da pri vseh na-
štetih dejanjih naj ne bi šlo za nikakršne antiklerikalne, temveč izključno nacio-
nalne vzgibe.101 V tem smislu naj bi bili duhovniki preganjani zaradi sovražnega 
ravnanja proti nemškim oz. avstrijskim nacionalnim interesom. V Tajnem va-
tikanskem arhivu se nahaja še podrobnejši opis aretacije in zasliševanja sloven-
skih duhovnikov, tako v nemškem jeziku kakor tudi v italijanskem prevodu.102
Raziskovali smo še o vojnem dogajanju v poreško-puljski škofiji, kjer je 
služboval dolgoletni škof Trifone Pederzolli (1913–1941), a razen maloštevilnih 
informacij sekundarnega pomena (redukcije maš, težave s pošiljkami) nismo 
uspeli najti nič posebnega. Morda je še najzanimivejši dokument tisti s strani 
dunajskega pronuncija Scapinellija, ki avgusta 1916 obvešča Državno tajništvo o 
italijanskem bombnem napadu na poreško starodavno baziliko brez kakršnih-
koli vojaških namenov.103
7 ZAKLJUČEK
Iz samega korespondenčnega udejstvovanja posameznih škofov s sloven-
skega ozemlja izvemo bolj malo o posledicah vojne grozote na obravnavanem 
območju. Veliko več informacij nam je ponujeno s strani italijanskih (beneških) 
škofov, tudi kar se tiče območja goriške nadškofije. Najpogostejši sogovornik z 
vatikanskimi oblastmi je bil med obravnavanimi škofi Sedej, kar je glede na bli-
žino fronte goriški nadškofiji logično. Od drugih škofov izvemo izredno malo o 
samih posledicah vojnega dogajanja, le tu in tam nam ponujajo kakšen sumari-
čen opis. Razlog gre iskati predvsem pri raznih političnih in vojaških cenzurah. 
Kljub tem objektivnim oviram se postavlja vprašanje, če bi se tudi v boljših po-
gojih slovenski pastirji obračali na Rim s takšnim zanosom, kakor so to storili 
beneški škofje. V povezavi s tem ostaja skrivnostno zamolčanje škofa Karlina 
glede bombardiranja Trsta leta 1916. Po drugi strani je Napotnik praktično nevi-
den, Jeglič pa prepoznaven predvsem po političnem dogajanju na Slovenskem. 
99 Celotno pismo s poimenskim seznamom se nahaja v prilogi.
100 Hauser vojaškim oblastem, Dunaj, 24. februar 1919, pismo brez št., v: ASV, Arch. Nunz. Vienna, vol. 803, fasc. 6, ff. 391r–392v.
101 Vojaške oblasti Hauserju, Dunaj, 11. marec 1919, pismo št. 843, prav tam, f. 419.
102 Prav tam, ff. 393r–410v.
103 Scapinelli Gasparriju, Dunaj, 26. avgust 1916, telegram brez št., v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Italia, pos. 889, fasc. 318, f. 7.
84 Igor Salmič
V pismih škofje niso izpostavljali lastnih prepričanj, predvsem kar se tiče nji-
hovega gledanja na vojno dogajanje, uvideli so, da je papež od samega začetka 
zavzel »nepristransko« držo, molil za mir in skušal biti oče vsem narodom: to se 
kaže tako v njegovih dokumentih (okrožnicah in mirovni noti 1. avgusta 1917), v 
skrbi za duhovno oskrbo prebivalstva (kjer je prisluhnil avstrijski vladi), zavze-
manju za odprta mesta, kakor tudi pri izmenjavi vojnih ujetnikov ne glede na 
poreklo, narodno in versko pripadnost. Raziskovanje po vatikanskem gradivu 
nam ne daje odgovorov na vsa vprašanja, a eno dejstvo se nam vseeno ponuja: 
če lahko za italijanske (beneške) škofe zatrdimo, da so njihova poročila najboljši 
vir za poznavanje vojnega dogajanja na njihovem ozemlju in da so s tem obilno 
doprinesli k aktivnemu angažiranju Benedikta XV., tega ne moremo v isti meri 
trditi za škofe iz slovenskega prostora. Upamo lahko, da bo v primeru druge 
svetovne vojne drugače; kaj več nam bo jasno prav kmalu, ko naj bi v Vatikanu 
odprli obdobje pontifikata Pija XII.
8 POVZETEK
Papež Benedikt XV. je bil zelo dobro obveščen o posledicah opustošenja, 
ki jih je za seboj pustila prva svetovna vojna. Najdragocenejši vir presenetljivo 
predstavljajo pisma, ki so jih v Vatikan pošiljali posamezni škofje. To velja pred-
vsem za pastirje iz Benečije, ki so skoraj vsakodnevno poročali o vojnem doga-
janju, v veliko manjšem obsegu pa to lahko rečemo za škofe s slovenskega oze-
mlja. V prvi vrsti gre razlog iskati v politični in vojaški cenzuri, ki se je izvajala 
nad pismi, kar je razvidno iz arhivskega gradiva, ki je bilo dano na razpolago.
Članek posveča osrednjo pozornost poročanju škofov s slovenskega na-
selitvenega območja na podlagi pisem, ki so jih pošiljali osrednjim cerkvenim 
ustanovam v Rim. Kot vir so nam služili vatikanski arhivi, ki so za obdobje prve 
svetovne vojne dostopni od leta 1985.
Najobsežnejše gradivo zadeva goriško nadškofijo, ki jo je v težkih časih iz 
Stične vodil Frančišek Borgia Sedej. V ospredju so zanimivi opisi vojnega do-
gajanja, problem materialne pomoči duhovnikom internirancem ter zapleteno 
vprašanje jurisdikcije nad okupiranim delom nadškofije. Manj informacij naj-
demo za ostala območja. Pri tržaško-koprskem škofu Karlinu najzanimivejše 
gradivo npr. obravnava večkratno bombardiranje Trsta, ki je postalo »jabolko 
spora« v pogajanjih med italijansko in avstro-ogrsko stranjo. Pri lavantinske-
mu škofu Napotniku praktično ni bilo zaslediti informacij o posledicah vojnega 
dogajanja, podobno lahko rečemo tudi za ljubljanskega škofa Jegliča, pri kate-
rem pa smo naleteli na bogato arhivsko gradivo, ki obsega njegovo »politično« 
udejstvovanje v letih 1917–1918. Na koncu smo pogledali še na Koroško s krškim 
škofom Hefterjem na čelu, kjer je bilo moč najti zanimiva pisma glede vojaških 
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 85
spopadov med nemškimi in jugoslovanskimi enotami v t. i. »boju za severno 
mejo«.
Prišli smo do zaključka, da na podlagi vatikanskega gradiva iz samega 
korespondenčnega udejstvovanja škofov s slovenskega ozemlja, z izjemo go-
riške nadškofije, o posledicah vojnega dogajanja izvemo bolj malo. Eden od 
pomembnih dejavnikov je bila vsekakor že omenjena cenzura. Če lahko torej 
za beneške škofe trdimo, da so njihova poročila najboljši vir za poznavanje voj-
nega dogajanja na njihovem ozemlju, tega ne moremo v isti meri trditi za škofe 
iz slovenskega prostora.
KLJUČNE BESEDE: prva svetovna vojna, Benedikt XV. (1914–1922), Frančišek 
Borgia Sedej (1854–1931), dunajska nunciatura, vatikanski arhivi 
Summary
CONSEQUENCES OF THE FIRST WORLD WAR AS REVEALED 
THROUGH REPORTS OF BISHOPS FROM SLOVENIAN TERRITORY 
TO CENTRAL ECCLESIASTICAL INSTITUTIONS IN ROME
Pope Benedict XV was extremely well informed about the consequences of the 
devastation caused by the First World War. The most precious source for this 
period is, surprisingly, a collection of letters sent to the Vatican by individual 
bishops. This is primarily true for pastors from Veneto, who reported almost 
daily on developments in the war, while, unfortunately, the same cannot be said 
for the bishops from the Slovenian territory. The primary reason for this can be 
found in the political and military censorship which letters were subject to and 
which is evident from the available archival material.
This article focused on the reports of bishops from the Slovenian settlement 
area, based on letters sent to the central ecclesiastical institutions in Rome. Ma-
terial from the Vatican archives which has been available since 1995 was used 
as a source for the period of the First World War.
The most extensive material concerns the Gorizia archdiocese which was in 
those trying times overseen from Stična by Frančišek Borgia Sedej. The central 
focus is on the interesting descriptions of the events of the war, the problem of 
material aid for the priests-internees, and the complicated question of jurisdic-
tion over the occupied part of the archdiocese. For other areas less informa-
tion can be found. The most interesting material, concerning the Trieste-Koper 
86 Igor Salmič
Bishop Karlin, discusses, for example, the repeated bombardment of Trieste, 
which became the »apple of discord« in negotiations between the Italian and 
Austro-Hungarian side. In the writings of the Lavant Bishop Napotnik there is 
practically no information concerning the consequences of the war. The same 
can be said for the Bishop of Ljubljana, A. B. Jeglič, but for whom abundant 
archival material is available regarding his »political« engagement during the 
years 1917–1918. Finally, we revised the documents about Carinthia and Adam 
Hefter, the Bishop of Gurk, in which interesting letters concerning military 
conflicts between German and Yugoslav units in the so-called »battle for the 
northern border« can be found.
The conclusion was reached that, based on the Vatican material, we learn very 
little about the consequences of the First World War from the correspondence 
of bishops from the Slovenian territory, with the exception of the Gorizia arch-
diocese. One of the most important factors for this must have been the previ-
ously mentioned censorship. If, therefore, we can claim for the bishops from 
Veneto that their reports are the best source for learning about events of the war 
on their territory, the same cannot be said to the same extent for bishops from 
the territory of Slovenia. 
KEY WORDS: First World War, Benedict XV (1914–1922), Frančišek Borgia Sedej 
(1854–1931), Vienna nunciature, Vatican archives
PRILOGE
Dokument št. 1: Sedejevo pismo papežu, Stična, 8. februar 1916, št. 14206 
– v: ASV, Segr. Stato, Guerra, rubr. 244, fasc. 91, ff. 69r–70v; A. Scottà, I 
vescovi veneti, vol. III, str. 251–254:
Sedej se papežu zahvali za njegovo pomoč interniranim duhovnikom, mu 
prikaže potek vojne na Goriškem in stanje njegove nadškofije, duhovno in ma-
terialno škodo, predstavi tudi razloge za svoj umik na Kranjsko, na koncu pa ga 
prosi za apostolski blagoslov.
Intimis in visceribus commotus sum laetum nuntium accipiens Sanctita-
tem Vestram providentia charitateque illa, qua complectitur ob immane bellum 
profugos ac captivos universos, meis quoque Sacerdotibus et laicis in Italia de-
gentibus speciali cura consulere dignatam esse, quo sors eorum misera leniatur.
Consolor me maxime, quod Sacerdotes mei ibidem detenti missarum sti-
pendiis abundanter a Sanctitate Vestra sint provisi, quum ego ob commercium 
epistolare interceptum nullum eis juvamen adferre valuerim nec Gubernium 
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 87
Austriacum congruam eisdem e fundo religionis debitam transmittere potuerit 
usque ad novissimos dies.
Magno quoque gaudio affectus sum, quod Sanctitas Vestra ditionem Ar-
chidioecesis meae Goritiensis ab Italis occupatam jurisdictioni Archiepiscopi 
Utiensis subtraxerit eamque immediate Sedi Apostolicae subjecerit duos Sacer-
dotes Goritienses tamquam Vicarios foraneos ibidem constituendo.
Quibus operibus humanissimis aeque ac sapientissimis iterum demonstra-
tum est Romanum Pontificem esse verum Patrem omnium fidelium praesertim 
tribulatorum, quamvis Ipse hisce temporibus in necessitatibus ac periculis ver-
setur atque accipiat mala pro bonis.
Nos vero his paterni amoris et singularis curae documentis devicti Te, Be-
atissime Pater, majori adhuc affectu amamus et amabimus sine intermissione 
exorantes Deum Optimum Maximum, ut Sanctitatem Tuam servet, vivificet 
beatamque faciat in terra et non tradat in manus inimicorum.
Officii mei atque honori mihi duxi Sanctitatem Vestram certiorem reddere 
de calamitatibus bello Italico in Archidioecesin Goritiensem ingruentibus.
Bello ab Italis Austriacis indicto statim Archidioecesis nostra usque ad flu-
men Sontium a copiis Italicis occupata est, ita ut dimidia pars Dioecesis cum 
nonaginta Sacerdotibus mihi abrepta sit. Inter hos quatuor mortui sunt in exi-
lio, reliqui per totam Italiam dispersi sat bene se habere dicuntur.
Postquam per duos menses in urbe Goritia hostium impetum sustinui et 
negotia urgentiora confeci, per 2 ½ menses ulterius intra limites Archidioecese-
os commoratus sum, donec ob vexationes bellicas defectumque victus coactus 
fuerim in vicina Carniola domicilium quaerere. Quum ob continua tormen-
ta bellica cum capitis periculo urbs Goritiensis adiri nequeat nec scholas ibi 
habere liceat, studia theologica in monasterium Ordinis Cistercensis in Sittich 
in Carniola (Krain) transtuli ibique praesenti tempore cum clericis professori-
busque Seminarii centralis habito relictis Goritiae nonnullis Sacerdotibus, qui 
curam spiritualem civium ibi remanentium (circa 9 milia) habent atque negotia 
Cancellariae archiepiscopalis exsequuntur.
Pauperibus et profugis curam impendunt consilia privatorum cooperanti-
bus et ducibus Sacerdotibus, illis vero, qui a regimine Austriaco in tuguriis seu 
castris (baracche) collocati sunt, ipsum Gubernium necessaria providet.
Sacerdotes in parte nondum occupata degentes curam animarum ut prius 
exercent, alii dispersi per provincias Austriae suis sumptibus vivunt solummo-
do supplementum congruae a Gubernio Austriaco accipientes, pauci tantum in 
castris vel locis profugorum a Gubernio animarum curati constituti et salario 
ab eodem donati sunt.
Bello hoc durante celebre Sanctuarium Beatae Mariae Virginis in Monte 
Sancto prope Goritiam, aliud Beatae Mariae Virginis templum infra Goritiam 
88 Igor Salmič
nuper laesum est, circa 30 ecclesiae vel destructae vel detrimento affactae sunt, 
palatium quoque archiepiscopale ignibus in anteriore parte absumptum 200 
circiter cives Goritienses tormentis bellicis occisi, alii peste absumpti. 
Proh dolor! Damna materialia et moralia a bello causata tanta sunt, ut 
demum plurium annorum labore et magnis sumptibus resarciri possint. Spes 
tamen est fore, ut Deo adjuvante res in pristinum restituantur, dummodo sub 
justo mitique regimine augustissimi Imperatoris nostri catholici, cui toto ani-
mo in aeternum adhaerere volumus, pace et auxilio fruamur. Quod faxit Deus!
Ad pedes Sanctitatis Vestrae provolutus commendo me precibus Vestris ac 
benedictionem apostolicam pro tota Archidioecesi mea infelici supplex exoro 
sensibus filialis pietatis, reverentiae ac subjectionis permanens Sacntitatis Ve-
strae devotissimus filius 
Franciscus Borgia Sedej
Archiepiscopus Goritiensis
Dokument št. 2: Gasparrijevo pismo De Laiju, tajniku Koncistorialne 
kongregacije, 29. november 1915, št. 11554 – v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Stati 
Ecclesiastici, pos. 1339, fasc. 491, ff. 48r–54v:
Državni tajnik Gasparri v pismu De Laiju razloži ves potek razrešitve vpra-
šanja cerkvene jurisdikcije nad okupiranimi področji Avstro-Ogrske s strani ita-
lijanske vojske. Na začetku je za zasedena območja goriške nadškofije dobil za-
časna pooblastila videmski nadškof Rossi, kasneje pa sta bila na to mesto s strani 
Svetega sedeža imenovana dva domača vikarja (vicari foranei).
Il sottoscritto Cardinale Segretario di Stato si pregia di comunicare a Vo-
stra Eminenza quanto segue:
Non appena gli eserciti italiani ebbero occupati alcuni territori dell’Impero 
Austriaco, il Santo Padre, sollecito anzitutto del bene delle anime, non mancò di 
prendere, per organo della Sua Segreteria di Stato, quei primi ed improrogabili 
provvedimenti, i quali erano richiesti dalle circostanze, affinché i fedeli delle an-
zidette regioni non rimanessero privi delle necessarie cure spirituali. Tali prov-
vedimenti, però, con le relative facoltà concesse ai Vescovi viciniori, non aveva-
no, com’è naturale e venne, del resto, espressamente dichiarato, se non carattere 
puramente provvisorio, non soltanto relativamente alla durata della guerra, 
ma anche, durante la guerra stessa, sino a nuova disposizione della Santa Sede. 
Questa, intanto, procurò d’avere più ampie e dettagliate informazioni sulle con-
dizioni locali di quelle regioni per poter prendere con cognizione di causa nuovi 
provvedimenti più conformi alle ordinarie disposizioni del diritto ed anche a 
ciò che era stato fatto in altri paesi, con la nomina di Vicari od Amministratori, 
i quali, scelti tra il clero indigeno, avessero nei territori ad essi assegnati potestà 
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 89
ordinaria e dipendessero direttamente dalla Santa Sede medesima. Ottenute le 
desiderate più ampie e precise notizie, Sua Santità si degnò affidare a Mgr. Bar-
tolomasi, Vescovo castrense per le forze militari italiane, l’importante incarico 
di regolare accuratamente la situazione religiosa delle parrocchie comprese nei 
menzionati territori, concedendogli a tale effetto tutte le facoltà necessarie ed 
opportune da esercitarsi anche riguardo ai regolari ivi residenti non ostante 
qualsiasi privilegio od esenzione.
Il sottoscritto Cardinale, nel comunicare al prefato Vescovo Castrense la 
riferita sovrana disposizione, gli rimetteva, d’ordine dell’Augusto Pontefice, con 
dispaccio n. 9360 dell’8 settembre u.s., le seguenti istruzioni trascritte nell’ac-
cluso Allegato n. 1.
Secondo tali istruzioni (n. IV) ai Vescovi viciniori restava affidata la sor-
veglianza disciplinare sul clero delle terre occupate dall’esercito italiano. Ma in 
seguito, avendo lo stesso Mgr. Bartolomasi, per insinuazione del Governo italia-
no, esposto alla Santa Sede come la sorveglianza medesima poteva più utilmen-
te esercitarsi dal Vescovo castrense, il Santo Padre, con dispaccio dello scrivente 
Cardinale n. 10367 del 13 ottobre p.p., dispose che il prelodato Mgr. Bartolomasi 
rimanesse, egli solo, incaricato della vigilanza in parola e concedeva, inoltre, al 
Prelato medesimo la licenza di amministrare in quelle terre, nei casi di necessi-
tà, il Sacramento della Cresima.
Intanto, facendo uso delle facoltà conferitegli, lo stesso Vescovo Castrense 
provvedeva all’amministrazione spirituali dei territori austriaci occupati da-
gli Italiani nominando i Vicari foranei interinali, enumerati nell’allegato n. 2, 
“con dipendenza immediata dalla S. Sede e con giurisdizione canonica sopra le 
parrocchie e chiese, e rispettivamente sopra il reverendo clero delle medesime, 
nella zona occupata dall’esercito italiano, entro i confini per ciascun Vicariato 
segnati nello stesso Allegato n. 2.
Ora, però, Mgr. Nunzio Apostolico di Vienna ha esposto confidenzialmen-
te essere opportuno che la Santa Sede nomini direttamente i Vicari in parola 
escludendo l’intermediario, Mgr. Bartolomasi, perché altrimenti si perderebbe 
il buon effetto prodotto sul Governo Austriaco dalla menzionata risoluzione 
adottata dalla Santa Sede medesima, di nominare i detti Vicari da lei dipendenti 
e potrebbero nascere degli attriti. È, quindi, mente del Santo Padre che cote-
sta Sacra Congregazione Concistoriale, allo scopo di evitare tali inconvenienti, 
emani direttamente e senza alcun accenno alle facoltà a Mgr. Bartolomasi ed 
agli atti da lui compiuti, i Decreti relativi alle nomine anzidette. Resteranno, 
naturalmente, immutate le surricordate facoltà del Vescovo Castrense. Vuole, 
peraltro, Sua Santità che qualsiasi provvedimento pubblico concernente l’am-
ministrazione spirituale dei territori summenzionati sia emanato d’ora in poi 
direttamente da cotesto Sacro Dicastero. Il sottoscritto Cardinale non mancherà 
90 Igor Salmič
di tenere informata Vostra Eminenza di quanto si riferirà all’esecuzione di tali 
venerate disposizioni del Santo Padre. Intanto, prega la stessa Eminenza Vostra 
di far determinare esattamente ed indicare nel medesimo Decreto di nomina 
dei Vicari suddetti le facoltà loro concesse. E stima utile, a questo riguardo, di 
trasmetterLe, in copie qui accluse (Alleg. 3, 4 e 5) due dimande del rev. Enrico 
Paolazzi ed una del rev. Cesare Lega, ambedue del numero dei Vicari medesimi.
Lo scrivente Cardinale sarà grato a Vostra Eminenza se vorrà fargli cono-
scere con sollecitudine le decisioni di cotesto Dicastero.
Dokument št. 3: Sedejeva oporoka, 29. maj 1915, z originalnim pečatom – 
v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 309, ff. 202r–203v:
Gre za Sedejevo oporoko, ki je bila napisana tik preden je zapustil Gorico 
leta 1915. Najdena je bila v Vidmu, ko so tja pripeljali številne zaboje iz goriške 
nadškofije.
V imenu Presvete Trojice, Boga Očeta, Sina in Sv. Duha. Amen. Nji bodi 
čast in hvala za vse milosti in dobrote, ki sem jih prejel v teku svojega življenja, 
posebno pa za izredno milost duhovniškega poklica in škofovskega dostojan-
stva.
Ker ne vem, kdaj me bo Bog poklical iz tega sveta pred svoj sodni prestol, 
si štejem v dolžnost, da zdaj, ko sem zdrav na duši in telesu in pri polni zavesti, 
napravim oporoko. V ta namen določim o svojem premoženju to-le:
1. Moje telo naj se pri balzamiranju ne odpre, ampak čim prej po pontifikal-
nem obredu blagoslovi in pokoplje in sicer v romarski cerkvi na Sv. Gori 
nad Solkanom, ali pa, ako tam ne bo mogoče, v pokopališčni cerkvi sv. 
Jerneja v Cirknem.
2. V zveličanje svoje uboge duše zapustim šeststo (600 k.) kron za manual-
ne maše, vsaka po tri krone.
3. Poleg tega ustanovim pri župni cerkvi sv. Ane v Cirknem eno peto mašo 
z leviti (z oficijem in Libero), ki se ima opraviti vsako leto na dan moje 
smrti. V ta namen volim tisoč kron (1000 k.), ki se ne smejo cerkljanske-
mu župniku zaračunati v kongruo. Ako bi se to zgodilo, se ima porabiti ta 
glavnica za manualne sv. maše, vsaka po tri krone v blagor moje duše in 
umrlih sorodnikov.
4. Moj vesoljni oporočni dedič je knežje-nadškofijsko in Werdenberško se-
menišče v Gorici.
5. Za izvrševalca svoje poslednje volje imenujem preč. g. Kanclerja Knežje-
-nadškofijskega ordinariata in mu za njegov trud zapustim 200 k (200 k.). 
Razume se, da se mu imajo vse postavne diete ali drugačni stroški, ki bi 
jih imel v tej zadevi, od mojega vesoljnega dediča povrniti.
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 91
6. Svetopisemske in jezikoslovne knjige svoje lastne knjižnice, ki je v zadnji 
sobi proti vrtu, zapustim knjižnici goriškega bogoslovnega semenišča. 
Vse druge knjige pa mojima nečakoma čč. gg. duhovnikoma Cirilu in 
Miklavžu Sedeju. Vrh tega zapustim prvemu (Cirilu) državno obveznico 
z dne 1. julija 1868 št. 855029 za sto gld nom. vred., drugemu (Miklavžu) 
pa svoj harmonij.
7. Za uboge svoje rojstne vasi v Cirknem zapustim čistih dva tisoč (2000 
k.) kron, kterih obresti ima vsako leto med nje razdeliti preč. g. župnik 
cerkljanski. Ako pa se kedaj ustanovi v Cirknem hiša ali zavod za oskrbo-
vanje ubožnih, pripade takoj cela ta glavnica temu zavodu.
8. Svojemu bratu duhovniku Janezu Sedej zapustim v spomin svoj naprsni 
križec (brez zlate verige), vdelan z dragimi kamenji, ki mi je bil poklonjen 
od preč. duhovščine, ko sem bil imenovan za nadškofa, kakor tudi svojo 
zlato uro. Ako umrje on prej kakor jaz, pripade oboje onemu sinu ranj-
kega brata Antona Sedej in njegove žene Marjane, ki bo gospodar v moji 
rojstni hiši v Cirknem.
9. Svojemu bratu Mihaelu Sedej volim eno tisoč kron (1000 k.), ako pa 
umrje on prej kakor jaz, pripade ta znesek gospodarju moje rojstne hiše, 
kakor rečeno pod štv. 8 tega testamenta.
10. Svojemu nečaku č. g. Francetu Močnik iz Gorij zapustim vso opravo z 
vsemi mobiljami, talarji in obleko črne barve, ki se nahajajo v moji spal-
nici izvzemši dve veliki vštric stoječi omari ter razen vijoličastih talarjev, 
mozet, pasov in roketov, ki naj ostanejo nasledniku mojemu, ako bodo 
njemu povšeči. Moji nečakinji Katarini Močnik iz Gorij volim petsto 
kron (500 k.) in sliko na platno, visečo v salonu poleg nove kapele, pred-
stavljajočo zaroko sv. Katarine z Jezusom s zlatim okvirom (kopija Palme 
nuove?).
11. Svoji kuharici in kanoniku (Rammardinuno?) volim vsakemu po štiristo 
(400) kron, vrtnarju, hlapcem in deklam, ki stanujejo v škofijski palači, 
vsakemu po 200 kr. (dvesto) čistih, proseč jih, da zame molijo.
12. zavarovan sem za slučaj smrti pri Assicurazioni generali, s polico št. 
271152 z dne 19. aprila 1902 za desettisoč kron; na dalje pri isti zavaroval-
nici s polico št. 400001 z dne 10 jan. 1907 za pet tisoč kron in slednjič pri 
Prvi česki splošni delniški družbi za zavarovanje na življenje, s zavaroval-
no listino št. 7394 z dne 2. mal. travna 1906 za štirinajst tisoč kron, torej 
skupno za 29.000 kron.
Vrh tega imam pri goriškem Montu nekaj tisočakov naloženih. Vse po-
hištvo, ki se nahaja v nadškofijski palači, razen cerkvenih knjig, posod in pa-
ramentov, nahajajočih se v kapelah in njih sakristijah, škofovskih insignij (iz-
vzemši pod št. 8 imenovani naprsni križec) in portretov goriških nadškofov, 
92 Igor Salmič
kakor sploh k nadškofijski menzi spadajočih vrednostnih papirjev in dragoce-
nosti, kakor so v predajnem protokolu navedene, nadalje razen knjig ranjkega 
kardinala in nadškofa Jordana, ki so postavljene v prvih dveh sobah zad za spre-
jemnim salonom, je moja lastina. Ravno tako kočije z nadškofijskim grbom, 
kuhinjska posoda, mizna oprava in živina v hlevu.
H koncu se prav iskreno zahvaljujem preč. duhovščini in vernikom za ska-
zano mi ljubezen in pomoč v moji težki škofovski službi, proseč jih odpušča-
nja, ako sem koga nehote razžalil ter jim pošiljam zadnji nadpastirski blagoslov 
priporočevaje jim gorečnost in stanovitnost v sv. veri, zvestobo in vdanost do 
sv. Očeta, Cesarja in mojega naslednika na prestolu nadškofijskem ter slednjič 
edinost in slogo med obema narodnostima zoper skupnega sovražnika.
Ta svoj testament sem spisal lastnoročno, ga podpisal in mu pritisnil svoj 
pečat.
V Gorici dne 29. maja 1915 (petnajst), Dr. France Borgia Sedej, knez nadškof 
goriški
Dokument št. 4: Karlinovo pismo Gasparriju, Trst, 30. marec 1917, št. 30651 
– v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 119, ff. 138–139:
V prvem delu pisma škof Karlin sprašuje državnega tajnika, kako naj se rav-
na pri dopisovanju z nunciaturo glede pisem sorodnikov, ki iščejo informacije o 
svojih sorodnikih, ki so ostali v Italiji. V drugem delu izrazi željo, da bi mu papež 
podelil nekatere častne naslove, saj bi s tem dokazal, da je vdan svetemu očetu. 
Se mi azzardo in questi tempi straordinariamente critici rivolgermi a Vo-
stra Eminenza con una lettera privata, domando mille scuse, sapendo bene 
quanto occupata si trovi Vostra Eminenza particolarmente negli ultimi mesi 
della conflagrazione europea. Le premure delle mie condizioni me la impongo-
no. Ed ora subito in medias res.
Dal principio della guerra con l’Italia si sono trovati ben tosto nella mia 
cancelleria vescovile rappresentanti di parecchie famiglie per aver delle notizie 
dei loro cari in Italia. Io da principio ho corrisposto ben volentieri ai loro desi-
deri e così si svolse una corrispondenza bastanza vivace fra la diocesi di Trieste 
e la Segreteria di Stato nel Vaticano. Dopo alcuni mesi però mi venne notato 
dalla Nunziatura di Vienna, che vengono spedite da Trieste troppe lettere e che 
questo modo di agire potrebbe suscitare il sospetto del governo austriaco. Poi 
ci siamo mitigati per alcuni mesi, ma precisamente da quando si trova a Vienna 
il nuovo Nunzio la corrispondenza cresce di nuovo da settimana in settimana. 
Io per dir la verità non sono stato mai seccato dall’autorità governativa o mili-
tare in proposito. D’altro canto però non vorrei neppure che nascesse qualche 
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 93
sospetto né a Vienna, né a Roma. Ed è perciò che prego Vostra Eminenza di 
darmi benignamente un cenno, come ho da comportarmi, o scegliere fra i più 
bisognosi o desiderosi delle notizie dall’estero.
Poi vorrei proporre a Vostra Eminenza in tutta la confidenza un’altra cosa. 
Da quando il Reverendissimo Principe Vescovo di Trento si trova confinato a 
Heiligen Kreuz presso Vienna la opinione pubblica di questi paesi ha messo in 
certo contrasto il vescovo di Trieste con quello di Trento, accennando che fosse 
il monsignor Eudrici più ecclesiastico, più romano, io però più governativo o 
austriacante. È ben naturale, che sono nate tali allusioni in base alle condizioni 
presenti della guerra. Ma quanto a me, io sarei dispiacentissimo di esser messo 
in qualche contrasto cogli altri vescovi, anzi tutto la mia attività vescovile è un 
argomento ad oculos, di esser stato sempre nelle più strette connessioni colla 
Curia romana e specialmente colla Santa Sede. Prima della guerra son venuto 
ogni anno a Roma e rendere omaggio al Santo Padre. In tali dicerie delicate poi 
mi è assolutamente impossibile di prenderle in pubblica discussione o chiarirle 
in altra maniera. Ruminando sulla causa son giunto all’idea, la quale in tutta 
la confidenza vorrei proporre a Vostra Eminenza. Prego però anticipatamente 
di non giudicarmi male, benché il mio pensiero apparisca ambizioso. Credevo 
cioè che tutte queste dicerie dovessero sparire subito se constasse che Sua San-
tità colla medesima benevolenza abbraccia il vescovo di Trento come quello 
di Trieste. E questo si notificherebbe se Sua Santità si degnasse di nominarmi 
Prelato domestico, Assistente al Trono e Comite Romano.
Eminenza! Lo so bene, che il titolo non ha il vescovo non punto il buon 
vescovo. Ma riguardo alle mie condizioni e difficoltà speciali da vescovo Trie-
stino già prima della guerra e specialmente dacché siamo in guerra coll’Italia, 
son costretto d’interessar Vostra Eminenza acché si degni palesare questa mia 
domanda al Santo Padre. Mi dispiace assai di molestar Vostra Eminenza con tali 
cose piuttosto vane nei tempi normali, ma per le mie condizioni di momento 
verrebbe la nomina assai gradita.
Domando di nuovo scusa di aver importunato con queste righe Vostra 
Eminenza …
Dokument št. 5: Jegličevo pismo Benediktu XV., Ljubljana, 12. januar 1916, 
št. 139 (13614) – v: ASV, Segr. Stato, Guerra 1914-1918, rubr. 244, fasc. 73, 
f. 183rv:
Jeglič obžaluje, da ne more svoje vdanosti papežu izkazati osebno. Svetemu 
očetu v pismu obljublja svojo bližino in ga podpira v njegovih prizadevanjih za 
mir. Hkrati izrazi zaupanje, da se hitro reši t. i. »rimsko vprašanje«.
Valde doleo, viam ad Vestram Sanctitatem mihi esse praeclusam esse. Licet 
hanc ob causam homagium Vestrae Sanctitati debitum exhibere personaliter 
94 Igor Salmič
non possim, spiritu tamen saepius, immo quotidie praeprimis tempore oratio-
nis et sanctae Missae, apud Vestram Sanctitatem commorari soleo.
Ego cum clero fidelibus dioecesis Labacensis libenter legimus de conatibus 
Vestrae Sanctitatis, quibus inter populos, qui bello atrocissimo invicem dilace-
rant, pax iusta nec non stabiliter perseverans restituatur, atque interim saltem 
sequelae funestissime pro posse imminuantur.
Omnes nos Dominum, in cuius manibus corda omnium reposita sunt, in-
stantissime deprecamur, ut misertus populorum intentiones Vestrae Sanctitatis, 
utpote sui Vicarii his in terris, favorabiliter excipiat, pacem quo citius nobis 
procuret, atque in praeparanda pace efficacem cooperationem Vestrae Sancti-
tati concedat. Speramus quoque, fore ut Deo dante confusis inimicis conatibu-
sque eorum eversis quaestio romana favorabiliter solvatur. 
Pedes Vestrae Sanctitati exosculans benedictionem apostolicam pro me, 
pro meo clero atque pro meo populo instantissime peto Vestrae Sanctitati oben-
dientissimus Antonius Bonaventura episcopus.
Dokument št. 6: Lampetovo pismo nunciju Valfréju di Bonzo, Ljubljana, 22. 
julij 1918, št. 82811 – v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Austria-Ungheria, pos. 1263, 
fasc. 509, ff. 86r–87v:
Evgen Lampe hoče od Svetega sedeža preklic Jegličevega ukaza pod pokoršči-
no, da preneha sodelovati pri časopisu »Resnica«. V nadaljevanju predstavi svoje 
delo in okrca Jegličevo politično udejstvovanje, ki gre v smeri neposrednega ruše-
nja avstrijske monarhije, pri tem pa sodeluje tudi z liberalnim taborom.
Humillime infrascriptus Dr. Th. Eugenius Lampe, Canonicus Ecclesiae 
Cathedralis Labacensis, peto Excellentiam Tuam, ut annulletur sequens man-
datum Episcopi Labacensis Dr. Antonii Bonaventurae Jeglič.
Die 28 Januarii 1918 accepi a Revmo Domino Episcopo sequentem episto-
lam:
»Vi oboedientiae debitae Ordinario interdico tibi violationem disciplinae 
ecclesiasticae quacumque agitatione contra mandata Episcopi. Interdico Tibi 
actionem verbis aut litteris Labaci vel in Dioecesi, interdico quacumque coo-
perationem ad folium »Resnica«. Si me falsam viam procedentem putas, adhi-
beas media Jure Tibi concessa, ut opus meum damnificum inhibeas: quae tibi 
praesto sunt, si per Nuntiaturam Romae me accuses cum ergumentis de meo 
opere.«
Die 30 Januarii respondi Episcopo, me hanc causam ad Sanctam Sedem 
deferre debere, quia propter munera mea publica tale mandatum accipere non 
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 95
possum. Sed usque adhuc nihil feci, quia expectabam, Episcopum ipsum iniu-
riam mandati sui cognoscere posse. Res autem semper in peius crescunt, et die 
2 Junii h.a. accepi novam epistolam, in qua Episcopus scribit:
»Dicas mihi sicut coram Deo, quomodo te habeas versus folia »Resnica« 
et »Novice«.«
Ad defensionem tantum meam et ad vindicanda iura, quae cum officio 
meo connexa sunt, hanc causam ad Excellentiam Tuam defero. Hoc mandatum 
iniustum est et ob bonum commune istud implere non possum.
Annuente Episcopo accepi mandatum publicum et a. 1908 electus sum a 
populo Delegatus stabilis Ducatus Carniolae tamquam mandatarius commu-
nitatum agricultorum totius provinciae. A Capitano Provinciae eius Vicarius 
electus administratio autonoma totius provinciae mihi incubuit.
Disciplinam ecclesiasticam nunquam violavi, e contra semper clerum et 
populum ad disciplinam servandam hortatus sum. Nunc autem Episcopus La-
bacensis in gravissimos incidit errores et omni vi in clerum adhibita omnes 
sacerdotes ad errores suos amplectendos compellere vult, ex quo innumerabiles 
rixae et iurgia inter sacerdotes oriuntur et totus populus catholicus confunditur.
Actione ad instaurandam Rempublicam independentem Jugoslavicam ini-
ta Episcopus Labacensis tamquam heros nationalis omnia fini huic assequendo 
subordinare vult.
Si talis Respublica formaretur modo legali, mihi quoque gratissima erit, 
sed methodus ab Episcopo electa perniciosa est, totum populum vehementis-
simis implicat contentionibus, et passiones hisce turbolentis temporibus iam 
satis excitatas fervorem incendit.
Primo ordines catholicos confudit eiusque cooperatio cum liberalibus et 
actio ostilis contra veterem organizationem catholicam quam iniuste accusabat, 
eam in rebus nationalibus minus strenuam fuisse. Dein totum populum articu-
lis in foliis publicis nomine suo signatis provocat, ut se avertat ab egregio duce 
catholico Joanne Šušteršič, Capitano Provinciae, et tamquam Episcopus omnes 
cogere vult ad amplectendam politicam a Societate parlamentari »Jugoslovan-
ski Klub« Viennae agitatam. In hac societate parlamentari autem viri Ecclesiae 
adversi, liberales et schismatici, magnam excercent auctoritatem. Ita evenit, ut 
Partitus sic dictus Episcopalis cum Ecclesiae hostibus contra viros catholicos 
acerbissime contendat et eos ex vita publica expellere conetur.
Munus enim me cogit, ut populum ad tranqullitatem moneam, eum a fal-
sis prophetis, qui auribus tantum blandiuntur, avertam et ad oboedientiam ver-
sus legitimam potestatem adducam.
Episcopus autem, immemor illius Apostoli ad Romanos: Non est potestas 
nisi a Deo etc. populum foliis suis contra potestatem excitat, praedicans ius 
autodeterminationis populorum, quod in praxim ad plenam ducit anarchiam. 
96 Igor Salmič
Nuper in foliis Episcopalibus »Slovenec« et »Domoljub« omnes Communitates 
(Comuni) provocatae sunt ut oboedientiam Supremae auctoritati Provinciali 
denegent et contra eius ordinationes repugnent.
Nunquam me Episcopus adducere poterit, ut tali operi me associem.
Collaborare non possum, ut disciplina in officiis mihi subiectis civilibus ita 
pessum detur, prouti, proh dolor, disciplina ecclesiastica in Dioecesi subversa 
est.
De quo libellus scribendus esset.
Folia »Novice« et »Resnica« sensu catholico scripta populum in fidelita-
te ad Dominum Augustissimam Austriacam conservare student, minime iu-
stas causas nationales slovenas negligentes. Ex quo folia Episcopalia hostiliter 
contra Statum Austriacum et Potestatem Provincialem scribunt, alia folia mihi 
praesto non sunt, in quibus edicta officialia publicem et administrationem Pro-
vinciae ab iniustis defendam insultibus.
Quibus praemissis humillime peto:
Annulletur iniustum mandatum Episcopi
Dr. Eugenius Lampe, canonicus Ecclesiae Cathedralis Labacensis, Dele-
gatus stabilis Ducatus Carniolae, Vicem Gerens Capitani Provinciae, Praeses 
Imper. Regalis Societatis Carniolicae ad promovendam agriculturam, Praeses 
Consociationis Centralis societatum oeconomicarum.
Dokument št. 7: Piberjevo pismo nunciju Valfréju di Bonzo, Ljubljana, 16. 
julij 1918, št. 82811 – v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Austria-Ungheria, pos. 1263, 
fasc. 509, ff. 88r–89r:
Podobno kot Evgen Lampe tudi Janez Piber predstavi svoje udejstvovanje v 
dobro slovenskega naroda, pri tem pa se Svetemu sedežu pritoži nad političnim 
delovanjem škofa Jegliča, ki pri »prenovi« Slovenske ljudske stranke vnaša med 
vernike nemalo zmede.
Celsissime ad Excellentissime Domine!
Latere Excellentiam Tuam minime potuit, Episcopum Labacensem Rev-
mum Dominum Antonium Bonaventura ideis politicis prorsus falsis obstri-
ctum totum clerum populumque Dioecesis suae vi oboedientiae Ordinario de-
bitae ad amplectendas suas ideas de re politica nationali et oeconomica cogere 
velle, quamobrem gravissimae in hac Dioecesi exortae sunt dissensiones.
Die 11 Julii huius anni accepi ab Episcopo hoc mandatum; Koi (?) sedaj 
Vam pa povem, da sem narocil g. kapelanu, naj etc.
Quod sonat traductum in linguam latinam:
»Coadiutori Tuo mandavi, ut fideles Tuae Parochiae qui paucis exceptis 
omnes addicti sunt Partito Populari Sloveno, ad regulas huius partiti organizet 
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 97
et debitum Comitatum localem constituat. Jubeo Te severe, ut ei ad Congres-
sum faciendum tecum in domo ecclesiastica committas. Pariter tibi severe in-
terdico propagare folia »Resnica« et »Novice«, quia dolose adversantur normae 
ecclesiastico-politicae, quam tamquam Episcopus statuere debui et quam tota 
fere natio sequitur.«
Instantissime peto, ut hoc mandatum Episcopu ab Excellentia Tua annul-
letur. Parochia mea hucusque tranquilla et concors erat, Partito catholico addi-
cta et ego tamquam parochus, tamquam delegatus ad Comitia Provincialia et 
collaborans in omnibus societatibus bonum publicum spectantibus mandatum 
meum fideliter ad normas a Pontificibus Leone XIII et Pio X praescriptas exer-
cebam. Novae normae, quas Episcopus Labacensis Dr. Jeglič statuit, autem to-
tam dioecesim perturbant, catholicos confundunt et Ecclesiae hostibus tantum 
prosunt.
Sed de hoc iudicent Superiores, ego tantum casum meum profero.
Hic novus partitus popularis slovenus nuper in parochia mea me invito 
congressum habuit, ad quem ex parochiis vicinis omnes adversarii rei catholi-
cae confluxerunt et cui vir Ecclesiae hostilissimus, acerbissimus adversarius pa-
rochi sui proprii praesidebat, et sermones habiti sunt, qui minime catholici cen-
sendi sunt. Et tali partito ego domum committam ecclesiasticam? Conscientia 
sacerdotalis me cogit petere, ut tale mandatum annulletur.
Folia »Resnica« et »Novice« sensu catholico scripta sunt, folia autem, quae 
coadiutor meus propagat, errores modernos spirant, meipsum aggrediuntur et 
dissensiones in parochia mea excitant.
Peto instantissime Excellentiam Tuam:
1. Executio mandati Episcopalis sistatur.
2. Fiat inquisitio mearum assertionum, quem in finem audiantur:
a) Dr. Th. Eugenius Lampe, Canonicus Ecclesiae Cathedralis Archidia-
conus Carniolae Superioris.
b) Parochi vicini:
Ignatius Fertin, parochus in Zasip
Johannes Oblak, consiliarius episc. in spirit., parochus in Bled.
Martinus Drolc, parochus in Bohinjska Bela
Antonius Golf, parochus in Srednja Vas
Franciscus Zvan, parochus in Bohinjska Bistrica
Andreas Krajec, parochus in Kranjska Gora
3. Commoneatur Episcopus, ne coadiutorem excitet contra parochum pro-
prium.
4. Videantur normae sic datae ecclesiastico-politicae Revmi Domini An-
tonii Bonaventurae Jeglič, Episcopi Labacensis, an concordent cum jure 
98 Igor Salmič
ecclesiastico.
Longe abest a me omne odium versus Episcopum, quem diligo et colo, et 
cui in omni re ecclesiasticam plenam exhibeo oboedientiam, sed in hoc casu, 
propter conscientiae meae tranqullitatem et populi mihi commissi utilitatem 
sententiam Excellentiae Tuae invoco ad pedes Suae Sanctitatis humillime pro-
volutus … Johannes Piber.
Parochus in Gorje, Deputatus ad Consilium Provinciale, Praeses Cassae 
ruralis, Membrum Consilii directivi Caesareae Regalis Societatis carnionlicae 
ad promovendam agriculturam. Gorje in Carniola die 16 Julii 1918.
Dokument št. 8: Jegličevo pismo nunciju Valfréju di Bonzo, Ljubljana, 4. 
avgust 1918, št. 82811 – v: S.RR.SS., AA.EE.SS., Austria-Ungheria, pos. 
1263, fasc. 509, ff. 79r–85r:
Jeglič v prvem delu prikaže razvoj v Slovenski ljudski stranki, kjer naj bi 
vladalo očitno vedno manjše zaupanje v delo J. Šušteršiča. V drugem delu škof 
odgovarja na obtožbe Lampeta, Piberja in Pegana.
Statum politicum-ecclesiasticum meae dioecesis ad amussim descripsi lit-
teris meis ad Sanctam Sedem die 6 Maii 1918. Ut vero Excellentissimus iudicare 
possit accusationes canonici Lampe, parochi Piber et advocati Pegan, delineatio-
nem situationis cum nonnullis necessariis additamentis repeto, sicuta sequitur:
1. Ante mensem Novembrem anni 1917 florebat in mea dioecesi pars catholi-
ca, nominata: »pars popularis slovenica«. Innixa principiis vere catholicis, 
prouti in quattuor congressibus catholicis celebratis in urbe Ljubljana clare 
determinata atque vitae politicae, sociali et oeconomicae applicata fue-
runt, adunatam habuit in se omne clerum et immensam maioritatem po-
puli. Dux fuit Dr. J. Šušteršič, nunc caput provinciae (Landeshauptmann).
 Iste dux in dies maiori absolutismo partem regebat; viros intelligentes, 
operarios et alios despiciebat, clerum vero ad se attrahebat et praeprimis 
decurrente anno 1916 diversis vicibus procuravit, ut clerus ab illo convoca-
tus absolutam illi confidentiam voveret. Perspexit nimirum, recedere a suo 
ducto viros intelligentes, iuventutem, milites necnon omnes slovenos, qui 
in terris Carniolae finitimis habitant, atque Croatas. Ideo ope cleri positio-
nem suam firmare et conservare intendebat.
2. Ad servandam suam publicam auctoritatem postulavit, ut a deputatis 
comitiorum imperii elegeretur qua membrum delegationis Austriacae. 
Immo ab asseclis suis, praecipue a sacerdotibus, obtinuit mandatum pro 
delegatis, ut illum in delegationem eligere debeant. Mihi saepius dixit, se 
in casu, quo non eligeretur, consectaria necessaria deducturum. Et revera 
electus non fuit.
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 99
 In sua ambitione laesus convocavit suos asseclas, inter quos multos sacer-
dotes, quibus applaudentibus proclamavit: partem popularem slovenicam 
esse sublatam eiusque loco erigendam novam partem agrariam, pro cuius 
fundatione proclamationem composuit, aptam ad excitandas passiones 
pessimas.
 Persuasus fore, ut tali actione omnis populus perturbetur necnon ut viri 
intelligentes, iuventus, milites a duce Šušteršič atque a clero illi adhaerente 
penitus recedant, consilium cepi cum viris probis, quid agendum sit. Sta-
tuimus, sustinendam esse probatam partem popularem slovencam, atque 
invitandum populum et clerum, ut huic parti, pro qua per tot annos suda-
vimus, maneant fideles, nihilominus ut omnes, qui ab illa duce Šušteršič 
recederent, amicabiliter absque ira vel aversione tractarent. Cum tempus 
urgeret, proclamationem meam non potui publicam facere in folio dioce-
sano, sed adhibere debui nostra folia politica »Slovenec« et »Domoljub«. 
Quae omnia acta sunt ad finem mensis Novembris.
 Per se patet, meam actionem minime placuisse duci Šušteršič eiusque as-
seclis, inter quos canonicus Lampe, parochus Piber necnon advocatus Dr. 
Pegan eminent. Ut clerum et populum sibi adunarent duo folia edere co-
eperunt, et quidem folium »Resnica«, quod semel in hebdomada, et fo-
lium »Novice«, quod quotidie editur: quae folia veritatem obreptionibus 
et subreptionibus obfuscare, partem popularem slovenicam omnimodo 
denigrare, ad omnem actionem ineptam declarare, immo de fide et pa-
triotismo suspectam reddere contendunt. Cum insuper nova pars agraria 
nullos progressus facit, alteram associationem in publico consessu erigere 
decreverunt, cui ad populum decipiendum nomen »Unio slovenica-catho-
lica« dare volunt.
3. Interim nova quaestio agitari coepit, sc. declaratio Jugo-slavica proclamata 
in comitiis imperii die 30 Maii 1917. Quae declaratio originem ducit ex 
perpetuis iniuriis illatis nationi slovenicae, croaticae et serbicae a politica 
gubernii centralis Viennensis et Buda-Pestiniensis, atque a variis associa-
tionibus germanis et magiaricis. Nostrae quaerelae et reclamationes nihil-
profuerunt; immo minae prolatae novissimis temporibus atque actiones a 
parte eorum, qui populum germanicum et magiaricum repraesentant, sole 
clarius probaverunt, in periculo esse ipsam existentiam populi slovenici 
atque liberam evolutionem populi croatici, quem Magiari subiugare sibi 
contendunt. Cum urgente bello omnia susdeque vertantur, cum futurum 
sit, ut constitutio austriaca reformetur, cum omnes populi, licet numero 
parvi, iura neutralia reclament, ab oppressis Jugo-slavis solemniter in co-
mitiis imperii ipsis 30 Maii 1917 proclamatum fuit, ab ipsis postulari sta-
tum proprium indipendentem – sc. a Germanis et Magyaris – intra fines 
100 Igor Salmič
Austriae atque sub sceptro imperatorum de domo Habsburg.
 Praefata declaratio in dies altiores figebat radices in populo slovenico. Ab 
initio ego tacebam; ast cum periculum immineret, ne a Slavis non austria-
cis atque a viris Austriae offensis ista declaratio perverteretur in sensum 
antipatrioticum, antiaustriacum, ego varias partes politicas provocavi, ut 
declarationem de mense majo aliquantum clariorem redditam ab omnibus 
simul subscriptam coram universo mundo publicemus. In mea formula 
enim sensum patrioticum clarius expressi, spem manifestavi futurum esse, 
ut noster Imperator nostris votis satisfacturus sit, gratias insuper Suae San-
ctitati atque Imperatori reluti pro conatu stabiliendae pacis iustae pro om-
nibus populis. Formulae ita ampliatae omnes subscripsimus, atque foliis 
publicavimus. Quod factum est ad finem mensis Octobris anni 1917.
 Quod factum omnem populum nostrum vehementissime commovit. 
Exinde hanc formulam omnes suam fecerunt illamque subscriptam a plus 
quam centum millibus nostrae delegationi imperiali et per illam guber-
nio centrali expedierunt. Huic formulae patriotticae populus meus firme 
adhaeret illamque qua data occasione de novo atque cum entusiasmo affir-
mat. Addo hanc actionem ab ipso Imperatore repetitis vicibus approbatam 
fuisse.
 Declarationi majali et nostrae formulae dux Šušteršič nomen quidem de-
dit, ast non libenter sed moraliter coactus. Exinde vero pars illi adhaerens 
non cessat hanc declarationem reddere suspectam tam verbis tum articulis 
et notitiis in foliis »Resnica« et »Novice«, quapropter Šušteršič cum suis 
asseclis a populo quasi despicitur.
4. Fateor, ab initio ortam fuisse sat magnam confusionem non solum in po-
pulo, sed etiam in clero, ac si pars slovenica popularis cum parte liberali, 
cui etiam atheistae adhaerent, in unam partem coaluisset. Causam huius 
confusionis praebuit mea subscriptio cum liberalibus, atque varii conven-
tus populi utriusque partis, in quibus viri catholici et liberales ad populum 
sermones tenebant. Ast isti conventus mixti non pertractabant aliam qua-
estionem, quam declarationem necessitatemque proprii status pro Slove-
nis, Croatis et Serbis intra fines monarchiae Austriacae. Insuper viri partis 
popularis slovenicae statim firmiterque coram populo profitebantur, se de 
nullo fidei articulo recedere velle, ad suam partem politicam non posse 
pertinere nisi virum professione et vita catholicum, immo jam decreve-
runt tales conventus permixtos non amplius esse convocandos nisi in casu, 
quando a ducibus propter unanimem manifestationem in re pure nationali 
talis conventus necessarius declareretur. 
5. Cum una fractio partis liberalis falsis affirmationibus populum ad se colli-
gere atque praecipue folium »Domovina« propagare conaretur, pars slove-
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 101
nica popularis persuasa est, necessarium esse ut omnis populus per omnes 
parochias in sua organizatione coniungeretur, atque coniunctus faciliter in 
veritate contineretur. Quia vero in aliquibus parochiis parochi parti ducis 
Šušteršič adhaerent, et propterea huic organizationi minime favent, immo 
populum sibi atque influxibus malis relinquunt, pars slovenica popularis 
me annuente in sua actione inprimis parochum rogat, ut in organizatione 
populi secum cooperaretur; si vero renuit tunc ad cooperationem invitatur 
cooperator cum aliis viris idoneis. Ego ipse cooperatores ad adiutorium in 
organizatione populi, parocho renuente excito, ne populus a sacerdotibus 
derelictus in aliis quoque quaestionibus stricte ecclesiasticis auctoritatem 
sacerdotibus respuat. Populus iste petit a me sacerdotes, qui in istis quoque 
temporibus et quaestionibus se exhibeant duces eiusdem.
6. Situatio praesens est ut sequitur: cum episcopo et parte populari slovenica 
consentiunt maior pars cleri, fere omnes viri exculti, qui munere professo-
rum, advocatorum, medicorum etc. funguntur, omnes milites et fere uni-
versus populus, Sloveni quoque a provinciis finitimis et Croatae, a quibus 
omnibus subscriptus propterea, quia suo agendi modo claram firmamque 
directionem omnibus monstravit, supra modum celebratur. Ex parte op-
posita stat dux Šušteršič, paucissimi viri exculti, vix unus vel alter e populo 
et proh dolor magna pars cleri, qui vero a populo derelinquitur ita, ut ti-
mor, ne auctoritas huius partis in populo etiam in rebus pure ecclesiasticis 
penitus intereat, non sit inanis.
 Descripta nostra situatione in suo initio, progressu et praesenti statu ad 
puncta accusationis breviter respondere potero.
1. Piber die 16 Julii 1918
Ad 1. Nego me ideis politicis prorsus falsis obstrictum esse, immo, ne ideae fal-
sae clerum et populum pervaderent, ideas de »democratia« atque »de jure 
populorum determinandi propria voluntate suam constitutionem« in folio 
diocesana anni 1917 e principiis catholicis clare exposui.
Ad 2. Nego assertiones, nam vi oboedientiae nonnisi tres sacerdotes, duces op-
positionis, obligavi, ne actionem episcopi directe oppugnent, et quidem 
canonicum Lampe, qui obedire non vult, parochum Šarec qui tacet, et co-
operatorem Traven, qui interim mortuus est; insuper quattuor vel quinque 
sacerdotibus mandavi, ne folium »Resnica« propagare audeant; populum 
solummodo una vice invitavi ut parti slovenicae populari fidelis maneat 
(vide supra n. 2) quam invitationem ex corde secutus est. Dissensiones 
vero dantur inter partem popularem atque asseclas ducis Šušteršič, quae 
praecipue a canonico Lampe et aliquibus sacerdotibus iterum iterumque 
excitari solent.
102 Igor Salmič
Ad 3. Concedo me istum mandatum dedisse; talem mandatum necessarium 
fuisse, patet ex expositione sub n. 5.
Ad 4. Parochiam huius parochi tranquillam et concordem fuisse nec non addi-
ctam parti slovencae populari; addo parochiam nunc quoque concordam 
esse, eidemque parti, excepto parocho et quibusdam numero paucissimis 
viris, adhaerere.
Ad 5. Nego omnes assertiones ex toto; nam sicut ex superiori expositione patet 
a me conservatam antiquam partem slovenico-popularem (vide n. 1, 2.) et 
actione mea vitam catholicam quam plurimum promotam fuisse (vide n. 
6.). Immo optimi viri asserunt, me actione mea ecclesiae magnum prae-
stitisse servitium, eo quod liberalibus periculosissima arma e manibus eri-
puerim, sc. accusationem, ac si clerus antinationalis esset atque serviliter 
addictus quilibet gubernio. De commotione in dioecesi lege supra exposita 
in num. 2 ad finem et n. 3.
Ad 6. Concedo ante aliquot menses in parochia huius parochi parocho invito 
congressum habitum ab asseclis ex parte populari slovenicae et partis li-
beralis et quidem praeside viro liberali. Ast viri catholici ingenue et aperte 
declaraverunt, se Ecclesiae catholicae principia nunquam esse prodituros, 
licet nunc huic congressui praesideat vir liberalis, in decursu non agebatur 
nisi de declarationi majali, contra fidem vel Ecclesiam ne verbum quidem 
prolatum fuit (de hac re vide supra n. 4).
 Domum vero ecclesiasticam postulavi nuper die 11. Julii tantummodo pro 
congressu ad organizationem partis popularis slovenicae, postquam prima 
partialis confusio iam diu disparuit et congressus mixti vetiti sunt (vide n. 
5).
Ad 7. Concedo folia »Resnica« et »Novice« esse scripta sensu catholico, in quan-
tum fidem catholicam profitentur, non vero in quantum partem popula-
rem slovenicam vehementer oppugnant et quidem laedendo et detorquen-
do veritatem (vide supra n. 2 ad finem) eo modo, quo in hac accusatione e 
parte parochi Piber et canonici Lampe factum est.
 Nego, folia partis nostrae »Slovenec« et »Domoljub«, quae a nobis commen-
dantur et a coadiutore propagantur spirare modernos errores et quando in 
illis assertiones proferentur, quae falsum sensum habere possunt, a me (?) 
aliis viris statim corriguntur. Nego dissentiones in populo istius parochiae, 
nam populus omnis excepto parocho et paucis viris concors permansit.
Ad 8. Concedo nominatos parochos excepto canonico Lampe sat tranquillos 
esse, sed praeoccupatos assertionibus, prouti in foliis »Resnica« et »Novi-
ce« falso proferuntur.
Ad 9. Concedo parochum in aliis negotiis ecclesiasticis sat legalem esse.
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 103
2. Lampe de die 22. Julii 1918
Ad 1. Concedo me ita egisse, nego vero actionem meam esse iniuriosam, prouti 
ex superiori expositione n. 1-6 ad amussim patet; canonicus videtur seip-
sum de madato meo non observato accusare.
Ad 2.: nego assertionem meum mandatum esse iniustum atque bono communi 
nocivum.
Ad a) concedo; ad b) nego, nam decursu nostrae scissionis canonicus in con-
ventibus sacerdotum illos contra mandata episcopi excitabat;
Ad c) nego me in errore incidisse atque omni vi clerum ad meos errores am-
plectendos compellere; nam solummodo tribus sacerdotibus, utpote duci-
bus contra mandata episcopi, sub oboedientia praecepi, ne directe contra 
me agant, nulli vero sacerdotum mandavi, ut partes meas positive am-
plectatur, immo omnes eodem modo amico et humano recipere soleo.
Ad d) nego omnes assertiones, utpote quae veritati minime respondet (vide 
expositionem n. 1-6)
Ad e), a) nego assertionem ex toto; de quaestione vide supra n. 3
ad b) nego et rogo ut dere (?) videas supra n. 4
ad c) nego ex toto, nam prouti supra n. 2 exposui, solummodo una vice et 
quidem primam meam invitationem, eo quod tempus urgeret, in fo-
liis »Slovenec« et »Domoljub« publici juris feci. Initio huius anni in 
meo folio dioecesano adhuc una vice clero exposui et probavi meam 
agendi rationem, dissidentesque ad unitatem provocavi. Quam 
expositionem me permittente »Slovenec« reproduxit; de egregio 
duce Sustersic vide supra n. 2 et 2.
ad d) iterum nego, nam societatem parlamentarem »Jugoslovanski Klub« 
nunquam memini (?), sed semper locutus sum de solummodo de 
parte nostra populari, quae in rebus politicis qua duces sequitur de-
putatos ad comitia imperialia, qui revera in »Jugoslovanski Klub« 
cum aliis Jugoslavis cooperatur; ast pars nostra popularis illos duces 
sequi vult, donec et in quantum principiis catholicis permanserint 
fideles.
ad e) nego cum omni indignatione; res patet ex supra dictis ex n. 1-6; addo 
viros catholicos, qui e vita publica pellantur, non esse nisi paucos et 
praecipue tres; dux Šušteršič canonicus Lampe et advocatus Pegan.
ad f) nego et reiicio cum omni, qua fieri potest, vi, suppositionem me, 
aliosque viros mihi adhaerentes esse falsos prophetas, qui populum 
perturbent nec non oboedientiam erga legitimam potestatem aver-
tant.
ad g) iterum nego cum indignatione, nam recte hunc finem, ne postulatio 
»autodeterminationis« erronee concipiatur, illam in congressu sa-
104 Igor Salmič
cerdotum 17 Julii 1917 et postea in folio meo dioecesano explanavi et 
infra veros limites circumscripsi.
ad h) nego assertionem, nam suprema auctoritas provincialis, i.e. canoni-
cus Lampe qua substitutus »capitani provinciae« edidit mandatum, 
quod limites huius potestatis excessit, quam circunstantia folia no-
stra communitatibus exposuerunt cum instructione, quid agant, ne 
in laqueos istius supremae potestatis incidant.
ad i) nego; me canonicum adducere voluisse, ut mecum cooperetur, sed 
solummodo hoc mandavi, ne contra meam actionem ecclesiasti-
co-politicam operam det; fateor vero, proh dolor, disciplinam ec-
clesiasticam subversam esse, et quidem a canonico necnon ab illis 
sacerdotibus qui parti illius adhaerent, cui vero non adhaererent, si 
rebus maturius perpensis huius canonici perversas, veritatem detor-
quentes, astutasque assertiones et sophisticas probationes cognosce-
rent.
ad l) de foliis »Resnica« et »Novice« iam locutus sum; iterum vero sum-
ma cum indignatione nego »folia episcopalia« hostiliter scribere 
contra Statum Austriacum et tantummodo folia »Resnica« et »No-
vice« populum in fidelitate ad Domum Augustissimam Austriacam 
conservare studere.
Pegan de die 12 Junii
Tertiam accusationem »ad Sanctam Curiam« advocatus Pegan contra me 
directe, via Ordinariatus direxit. Delatio scripta est in ligua slovenica; rogatus ut 
delationem lingua concipiat latina vel italica, obsequi noluit.
Ad finem num. 2 exposui partem Šušteršič sibi proposuisse fundare »unio-
nem slovenico-catholicam«, ut appellatione catholica populum deciperet et ad 
suam partem saltem paulatim pertraheret. Cum vero praefata »unio« actioni 
ecclesiastico-politicae Ordinarii opponatur, illam oppugnare necnon popu-
lum ab episcopo separare intendat, ascripsi advocato Pegan, cui fundatio huius 
unionis demandata fuit, isti unioni nomen »catholica« nullo modo competere 
meque talem appellationem interdicere.
Contra hanc inhibitionem advocatus Pegan ad »Sanctam Curiam« recur-
rit. Affirmat finem huius unionis esse: a) defensio principiorum catholicorum 
in vita publica atque indefessus labor ut in vitam deducantur; b) lucta constitu-
tionalis pro iuribus politicis et pro oeconomico bono populi slovenici;
c) educatio et confirmatio populi in amore erga patriam et fidelitatem erga 
Imperatorem; »Quo fine exposito affirmat, hunc finem certe non posse non 
convenire cum intentionibus Ordinarii et per consequens in tali statuto inveniri 
non posse impedimentum, quominus nominetur »catholica«.
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 105
Revera si statuta in abstracto consederantur, unioni nomen »catholica« 
competeret; ast si unio consederatur in concreto, utpote opposita actioni po-
litico-ecclesiasticae Ordinarii cum tendentia pertrahendi populum e parte Or-
dinarii in partem Ordinarii ostiliter oppositam, dicendum est, huic unioni no-
men »catholica« minime competere.
Excellentissime Domine, omnem causam, de qua agitur, fideliter secun-
dum conscientiam et sicut coram Domino exposui, iudiciumque Tuum vel 
Sanctae Sedis tranquillo animo expectabo persuasus, me in circumstantiis dif-
ficillimis populum mihi concreditum servasse in via, quam horor Dei, gloria 
Ecclesiae, necnon salus eterna populi mihi praescripsit et adhuc praescribit.
Dokument št. 9: Pismo Johannesa Hauserja državnim vojaškim oblastem, 
Dunaj, 24. februar 1919, št. 82811 – v: ASV, Arch. Nunz. Vienna, vol. 803, 
fasc. 6, ff. 391r–392v:
Hauser v pismu vojaškim oblastem predstavi duhovnike (preko trideset) in 
župnije na Koroškem, od koder so bili le-ti pregnani s strani nemških (avstrijskih) 
vojaških sil; prosi za podrobno preiskavo teh dogodkov ter izrazi željo, da bi se 
zadeva čim prej uredila.
In Beantwortung des hochgeschätzten Schreibung Z. 775 /Präs/ B vom 
15. Februar d.j. beehre ich mich die Namen derjenigen Pfarreien in Kärnthen 
bekanntzugeben, in denen lt. Bericht des hochwürdigsten Herrn Fürstbischofs 
von Gurk vom 23. Jänner d.J. die Seelsorger von dem Kärtner Volkswehr entwe-
der gefangen genommen oder zur Flucht genötigt oder sonst ad der Ausübung 
ihrer Seelsorgstötigkeit verhindert wurden:
Der Pfarrer Vinzenz Razgoršek von St. Philippen bei Reinegg und der 
Provisor Ignaz Malej von Windisch-St. Michael wurden gefangen genommen 
misshandelt, dann zwar wieder freigelassen, ohne dass ihnen jedoch für ihre 
Rückkehr in ihre Pfarreien die nötigen Garanten gegeben wurden, so dass sie 
sich in ihre Heimat zurückziehen mussten. Den Nachbarpfarrern von Timeritz 
und Pockersdorf wurde die Pastoration, die sie aushilfsweise besorgen sollten, 
militärischerseits verboten. Pfarrer Schüttelkopf von Brückl wurde so über-
wacht, dass er nicht einmal mit seinen Pfarrkindern ohne Zeugen sprechen 
konnte, nicht enimal zu einem Leichenbegängnisse liess man ihn ausgehen.
Pfarrer Benedek von Diex musste flüchten, um der Verhaftung zu entgehen.
Pfarrer Drdlik von Greutschach ist gefangen, so dass die vier Pfarraien des 
Diexer Gebietes ganz ohne Seelsorge(r) sind.
Pfarrer Dolinar von Töllerberg wurde gefangen genommen, dann von ei-
ner jugoslavischen Patrouille befreit.
106 Igor Salmič
Der Pfarrer von St. Peter am Grafenstein und der Kaplan von Grafenstein 
mussten flüchten, da beide am Leben bedroht wurden.
Der Pfarer Dr. Arnejc von Ebental konnte nur mit Mühe flüchten; es wur-
de ihm nachgeschossen.
Ebenso mussten flüchten: die Pfarrer von Radsberg, Köttmannsfdorf, Ma-
ria Gail, der Pfarrprovisor von Göriach.
In Lind ob Velden wurde Pfarrhaus und Kirche durchsucht, auch 5000 K 
aus der Kirchenkasse entwendet. Der Pfarrer musste fliehen.
Der Pfarrer von St. Georgen am Sandhof ergielt einen Drohbrief von ei-
nem aus dem 2. Volkswehrbataillon.
Der Pfarrer von Augsdorf musste flüchten, nachdem auf ihn scharf ge-
schossen worden war.
Gleichfalls musste flüchten der Pfarrer von Gottestal. Der Pfarrhof wurde 
ausgeplundert. Nicht einmal am Weihnachtsfeste konnte Gottesdienst sein.
Der Pfarrer von Lavamünd wurde gefangen genommen und in St. Paul 
interniert. Der Pfarrhof wurde geplündert, auch Akten und Geld gestohlen.
Propst Einspieler von Tainach und sein Kaplan wurden zuerst an der Pas-
torierung der deutschen Dörfer der Pfarrei verhindert und musstern später 
flüchten. Der Propsteipfarrhof wurde augeraubt und geplündert, auch die Kir-
chengelder sind verschwunden. Kirchliche Kleider und Paramente wurden von 
den Soldaten missbraucht.
Weiters flüchteten die Pfarrer von Arnoldstein, St. Leonhard bei Sieben-
brunn und Fürnitz. Der Feldkurat Pototschnigg, der nach Arnoldstein zur Aus-
hilfe kam, wurde gefangen genommen und ist in Friesach in Haft.
Pfarrer Dr. Lučounik von St. Stefan bei Finkenstein gleichfalls verhaftet.
Der Pfarrer von Latschach ist geflüchtet.
Der Pfarrer von Rossegg musste in die Gendarmerie-Kaserne flüchten da 
er sonst nirgends seines Lebens sicher war.
Weiters sind geflüchtet die Pfarrer von St. Johann im Rosentale und Kap-
pel, die ganze Pfarrgeistlichkeit von Ferlach, die Pfarrer von Windisch-Blei-
burg, von Gleinach und von St. Jakob i. Rosentale. Der Administrator von Suet-
schach wurde gefanfen genommen, dann aber von seiner Gemeinde befreit und 
befindet sich auf seinem Posten.
In der Umgebung von Völkermarkt sind der Pfarrer von St. Peter am Wal-
lersberg und der Provisor von Gorentschach geflohen. Die Pfarrer von Ruden, 
Stift Griffen und Markt Griffen wurden verhaftet und dem f.b. Ordinariate 
überstellt.
Im ganzen sind es über dreissig Geistliche, die gewaltsam von ihren Seel-
sorgsposten ferngehalten werden.
Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov … 107
Indem ich Euer Exzellenz für Hochreden tatkräftiges Einschreiten in der 
traurigen Angelegenheit aufrichtigst danke und der Hoffnung Ausdruck gebe, 
dass es Hochderselben gelingen werde, geordnete Verhältnisse in den in Rede 
stehenden Gebieten herbeizuführen, verharre ich in ausgezeichnetster Hoch-
verehrung
Euer Exzellenz ergebenster
Sr. Exzellenz
Dem Hochwürdigsten Herrn
Prälaten Johann Hauser
Präsidentes deutsch-österr. Staatsrates
Etc. Etc.
Wien I
Reichsratsgebäude