Cerkvene zadeve. V Marije-Celje, kakor od mnogo strani slišimo, se poda letoa veliko štajerskih Slovencev na "božjo pot. Prav imajo. Vsaj smo poaebne milosti nebea Kraljice potrebni. Marija-Celje je najstarejša pa tudi najbolj slovita božja pot v našem ceaaratvu. Letos je 717 let; kar tje zabajajo prijatelji MarijinL Žalost in veselje sv. Cerkve globoko v srce sega vsakemu vernemu Katoličanu. In po pravici. Vsaj smo udi telesa, čegar glava je Kristus. Zato pa b tolikiru sočutjem gledamo, koliko krivično preganjanje zdaj katoliški Nemci trpč in kako jnnaško ga prenašajo. Povemo takoj, kar se je na Pruskem le v pretečenem tednu zgodilo. Izgnani bili so: 1 fajmošter, 1 kaplan, 1 novožegnan mešnik. Zaprti vječo: 1 škof, 1 dekan, 1 fajmošter, 1 kaplan. Obsojeni na platež: 1 seminišk predstojnik, 1 kaplan. R u bljeni (fantani) 1 zaseben mešnik. Vse to se je zgodilo le v enem tednu. Tako delajo Lutrovci, frajmaurerji in liberalci, kder do oblasti pridejo! Zaprli 80 pretečeni teden že 5. škofa namreč: Paderbornskega. Godilo se je tako! V jutru ob 8. uri 4. avgusta pride sodnijski poslanik z beriči. Kmalu so vsi korarji zbrani okoli svojega škofa. Žalostni jemljejo slovo in mu obetajo, da bodo le njega kot svojega pastirja pnzuavali, naj pride, kar hoče. Potem podeli škof vsej škofiji svoj pastirsk blagoslov in proti beričem obernjen reče glasno: ,,ali ste prišli, da mi silo storiti?" Odgovorijo: da. In zdaj prime berič škofa za rokave ter ga vleče seboj po stopnicah do voza na ulici. Vse mesto je bilo po konci; ves trg in ulice bile so natlačene Ijudi. Vsak je hotel svojega škofa videti, mu svojo spoštovanje skazati in do ječe 8premljati. Beriči so z vozom komaj zamogli naprej. Ko množica vidi škofa sedeti med 2 beričema, tedaj je zagnala tisočeri glas : živili, naš škof! in je tako svojega pastirja spremljevala do ječinib vrat. Mestjani so potem začeli pesen peti na čast sv. Liboriju, ki je patron paderbornske skofije. Ali policaji in žandari so jim to zabranili. Velikodušnost katoliškega misijouarja. Prebivalci sandviških otokov v Velikem morji so Kristjani, z večinom lutrovci. Vendar število Katoličanov se vedno množi. Ondi razsajajo nekaj let že strahovite gobe. Človek dobi po lici črne pege ali maroge. Kmalu se spustijo po vsein životu gnoječi se tvuri. Živo telo gnjije. Ud za udom odpada. Smrad je strahovit. Bolezen kužna in neizvračljiva. Zato je ukazala vlada vse gobave pobrati in na otok Moletej odpeljati. Med 8000 nesrečnežev bilo je tudi 500 Katoličanov. Želeli so si mešnika. Ali kdo bi si upal med-nje? Moral bi namreč vedno tam ostati, ker vlada živi duši ne dovoli otoka zapustiti. Nobenega zdravnika ni tam, nobenega __ strežnika. Toda usmiljeni Samaritan se najde. C. o. DamianDevešter, mešnik družbe srca Jezusovega, se je sam rad gobavim daroval. Že 2 leti je pri njib. Od 8000 jih še živi le 800. Skoro vsi so umrli kot verni in Bogu udani Kato- ličani. Duhovnik pa je še zdaj zdrav. Bog ga očitno varujo.