Jasmin Čaušević

	SAM PREK OCEANA



	Avtor: Jasmin Čaušević

	Lektorirala: Nataša Koražija

	Grafična obdelava: Sebastjan Auser

	Fotografije: Jasmin Čaušević

	Naslovnica: Jasmin Čaušević

	Izdal: Jasmin Čaušević, Velenje

	Izdaja: 2022, 1. Elektronska Izdaja



	©2022, Jasmin Čaušević

	Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti repruduciran, kopiran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki brez pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic.



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

	COBISS.SI-ID 132963331

	ISBN 978-961-96068-5-8 (ePUB)





	1. KANARSKI OTOKI



	Pravijo, da se vse nadaljuje. No, skoraj vse. Meni se … Tokrat od črke K do črke K … Od Kanarskih otokov preko Atlantika vse do Karibskih otokov …





	Sreda, 24. 2. 2016, Las Palmas, Gran Canaria

	Po trinajstih mesecih ali − kot se še huje bere − po letu in enem mesecu sem spet na poti do svoje barke. Z letališča Bergamo pri Milanu po štirih urah in pol priletim na Kanarski otok Gran Canario. Cena letalske vozovnice je preko nizkocenovne družbe Ryanair ugodna, saj znaša 56 EUR, ker pa s sabo nosim dva kompleta jader, moram doplačati še 60 EUR za prevoz dodatne prtljage. Na letališču me pričaka dobri znanec Reinhard Brečko. Že prej sva se dogovorila, da na moje stroške najame avto pri kolegu iz marine. Odpraviva se v trgovino, da si nakupim večjo količino hrane in pijače. Rajni naju pripelje v marino, kjer prtljago in vse nakupljeno pretovoriva na barko. Ker imava avto, se odpeljeva še v recepcijo marine, da poravnam zaostale obveznosti najema marine. Dočaka me pravi šok, saj dogovorjeni popust ne velja za plačilo za nazaj in tako plačam polno ceno. Ah, Jasmin, ti ga pa res lomiš! Plačam torej nekaj za nazaj, za plačilo vnaprej pa dobim popust. Polletni privez v marini z elektriko in vodo za mojo barko stane 867 EUR. Njihov izračun ne temelji na nam poznani dolžini barke, ampak na površini, torej se obračuna po principu dolžina krat širina.

	Več kot eno leto barka ni bila uporabljana, ni bila prezračena, tudi motor ni bil prižgan. Vstopim in že takoj zaznam vonj po zatohlem. Vidim nekaj tiste sivo-zelene plesni. Veliko dela me čaka, vem. Nekaj naslednjih dni se barki precej posvečam. Treba jo je dobro prezračiti, pobrisati vse, kar se pobrisati da, odvreči staro hrano in pijačo, prezračiti vse predale in omare. Perilo v omarah ima zatohel vonj, zato ga moram odnesti v pranje. Ko uredim vse v notranjosti, se preselim na zunanjo stran. Vreme mi dobro služi, saj sije sonce in je prijetnih 24 °C. Zunaj se najprej lotim čiščenja dingija, nato pa barke, ki je umazana od puščavskega peska iz Afrike (calime). Zamenjam še jadra, jadralka Kirsten, ki šiva kar na svoji barki v marini, pa mi za 45 EUR popravi in prešije tendo ter sprednjo polkrožno zaščito nad vhodom v barko. Potopim se še v hladni Atlantik; voda ima komaj 17 °C. V neoprenu si pod vodo ogledam podvodni del plovila in ugotovim, da ni tako hudo poraščen. Z Rajnijem odideva do potapljača, ki dela v marini, ki mi bo za 100 EUR očistil podvodni del barke. Tako bom privarčeval kar nekaj denarja, saj letos barke ne bom dvignil iz vode in je barval z antivegetativnim premazom. V mestu najdem tudi pralnico, saj ta v marini ne obratuje, ter operem in posušim perilo. Vsak dan prehodim nekaj kilometrov in tako vzdržujem kondicijo. Danes grem na dolgi sprehod do polotoka La Isleta in potem ob plaži Santa Catalina ter skozi mesto nazaj na barko, kar pomeni, da ta dan prehodim približno 20 km.

	Dnevi v marini minevajo z nesluteno hitrostjo in vsak dan se dogaja nekaj novega. Toda potapljač za čiščenje podvodnega dela barke ni prišel in poiskati moram zamenjavo. V marini najdem profesionalne potapljače, a ti so občutno dražji, saj me bo čiščenje z dvema potapljačema stalo 180 EUR. Popoldan odplujem še do bencinske črpalke in natočim poln tank goriva. Cena dizelskega goriva je 76 centov za liter. Občutno ceneje je kot v Sloveniji. Zvečer se želim oddolžiti Rajniju, ki se je zelo zavzel zame, zato ga povabim v indijsko restavracijo, katere hrano obožuje. Ker sem prvič v takšni restavraciji, se prepustim njegovemu izboru jedi. Te so raznolike in dobre, a za moj okus preveč pekoče.



	In kdo je ta moj dobri znanec Reinhard Brečko, ki ga kličem enostavno Rajni?

	Reinhard Brečko se je rodil leta 1945 v avstrijskem Linzu. Otroštvo je preživel v Slovenj Gradcu, kjer se je tudi šolal. Leta 1965 je pribežal čez morsko meddržavno mejo v Tržaškem zalivu in se napotil v Nemčijo iskat »boljše življenje«. Tam se je šolal in pridobil diplomo repro fotografa ter delal v grafičnem podjetju do leta 1986, ko se je z družino preselil v Kanado. Leta 1990 je zapustil nemško podružnico grafičnega podjetja v Torontu in se zaposlil v podjetju Chambers kot grafični direktor. Tam pod tujo taktirko ni dolgo zdržal, zato se je leta 1991 preselil v Connecticut (ZDA) in že čez štiri leta ustanovil svoje podjetje za računalniško reprodukcijo Rastergraph. Leta 1999 je odjadral na Karibe in tam živel na svoji jadrnici. Leta 2002 se je odločil vrniti v Slovenijo, zato se je s svojo jadrnico Remedy podal čez Atlantik vse do Pirana. V Slovenj Gradcu je delal vse do upokojitve leta 2010. Želja po barki, morju in svobodi ga je gnala v nakup druge jadrnice, ki jo je kupil na Nizozemskem. Septembra 2011 je odjadral na Kanarski otok Gran Canario, v Las Palmas, kjer živi še danes. Pravi, da je pogosto segal skoraj do zvezd in strmoglavljal, a nikoli ni bil na tleh. Del svojega življenja je izlil na papir, zato je izdal knjigo z naslovom 71 dni plave samote.



	Sobota je. Že več kot pol meseca sem v marini in zdaj je čas za jadranje. Jutri odrinem.



	Sobota, 12. 3. 2016, Las Palmas, Gran Canaria–Santa Cruz, Tenerife, 59 NM





	Ura mi zazvoni ob tretji uri zjutraj, saj imam v načrtu najkasneje ob četrti uri odriniti iz marine Las Palmas. Spijem le kavo in z naglavno svetilko odidem na krov barke. Odplujem, tako kot sem načrtoval. Zunaj bo nekaj vetra, nekaj manj vala. Vsaj napoved kaže tako, a tu na Atlantiku nikomur ne verjamem preveč. Pred mano je okoli 60 NM dolga razdalja, za kar potrebujem vsaj 10 ur plovbe. Z motorjem odplujem iz marine in takrat začutim veter. Več ga je, kot so predvidevali, pa še ta mi piha točno v premec, torej ravno tja, kamor ga sploh ne potrebujem. Jadro mi ne koristi, zato povečam obrate na motorju. Tokrat so proti meni vsi trije možni dejavniki: veter, valovi in morski tok. Vsi trije se valijo proti meni, a le morski tok je načrtovan. Bom že, si rečem, in plujem v popolni temi. Nekje pred rtom Isleta izvlečem glavno jadro. Tokrat mi ni treba zaviti v veter, saj plujem proti njemu. Prebijem se do vrha rta in takrat se začne še dodaten del plovbe. Lomijo se valovi, veter je krepkejši, hladno mi je. Barka poskakuje po visokih valovih, veter mi polaga barko, saj mi sedaj veter piha v polkrmo. V želodcu se mi nekaj dogaja in spet spoznavam, da me daje morska bolezen. To se mi zgodi vedno, ko po dolgem premoru zaplujem z barko. Po dobri uri jahanja valov se zadeva malo umiri. Zaradi slabosti pojem banano, kar pa ni najboljša odločitev. Bruhnem čez krmo; takrat mi je zelo težko, a vem, da mi bo veliko lažje kasneje, ko se v želodcu zadeva umiri.



	Jadranje do Santa Cruza na otoku Tenerife ni prijetno, a tako zelo razburljivo, kot je bilo jadranje od Fuerteventure do Gran Canarie, pa tudi ne. V vodo vržem vabo za ribe in vlečem panulo, a zaradi neprave vabe ne ujamem ničesar. Kasneje se veter umiri, tako da odvijem genovo in za polovico skrajšam glavno jadro. Plovba je prijetna, hitrost pa dosega nekaj več kot 6 vozlov.

	Po dobrih devetih urah plovbe in po skoraj šestdesetih miljah priplujem v marino Santa Cruz na otoku Tenerife. Tu me pričakajo Zvonka, Martina in Stojan, ki mi bodo delali družbo v jadranju in raziskovanju tega otoka naslednjih deset dni.



	Santa Cruz ali po špansko Santa Cruz de Tenerife je glavno mesto otoka Tenerife. Je največje mesto na otoku in ima po podatkih, ki sem jih pridobil v info pisarni, okoli 225.000 prebivalcev. Je zanimivo, polno skulptur in raznih znamenitosti. Največja znamenitost je vsekakor Auditorio de Tenerife, to je avditorij v obliki ladje, katerega arhitekt je tudi oče sydneyjske operne hiše oz. avditorija. Obe sta obloženi s posebnimi keramičnimi ploščicami, ki jima dajeta poseben čar. Vsekakor sta vredna ogleda tudi glavni mestni trg Plazza Espana in dolga peščena plaža Playa Terasitas, ki je malo odmaknjena od mesta. Ta plaža je zanimiva že zaradi tega, ker je ena redkih na otoku, če ne edina, ki ima pesek svetle barve, ki ga je v najboljših časih svoje vladavine direktno iz Afrike dal tja pripeljati tedanji predsednik Španije Franco.



	Prve tri dni raziskujemo mesto in njegove znamenitosti, si ogledujemo plaže in se veliko sprehajamo. Ženski večkrat zavijeta v kakšno trgovinico s »cunjami« in čevlji, moški del pa se raje odloči za martinčkanje na soncu. Tretji večer naredimo plan, da se z barko premaknemo malo nižje, čeprav ni bilo nič napovedanega vetra, a bistvo je, da zamenjamo okolico. Človek se hitro naveliča samo enega mesta, saj bi rad videl še več, čim več. Plačam marino 16 EUR na noč. Precej ceneje je kot na Jadranu.



	Torek, 15. 3. 2016, Santa Cruz–Puerto de Güimar, Tenerife 16 NM



	Plovba poteka mirno, na motor; brez vetra se pač ne da jadrati. Po slabih treh urah priplujemo v marino in se privežemo na bok ene od jadrnic. Pred tem poskušam zapluti na edino prazno mesto v marini, a zaradi prekratke razdalje in prevelike barke poskus ne uspe.



	Tukaj na Kanarskih otokih je zanimivo tudi to, da ko se prijaviš v marini, te v pisarni že vnaprej vprašajo, koliko časa misliš ostati, in zahtevajo plačilo za te dneve vnaprej. Mi smo se odločili za samo en dan postanka, kajti jutri gremo naprej. Tudi tokrat plačamo 16 EUR za en dan. Ogledamo si turistični kraj ob marini in se sprehodimo ob plaži, ki je za razliko od evropskih plaž z mivko črna in nam ne ustreza. Sploh pa ne ta črna voda, ki je zaradi same barve še bolj srhljiva. Čudovita sprehajalna pot, ki je speljana med obalnimi plažami in turističnimi objekti, je lepo urejena in se razteza več kilometrov, vse do El Socora. Predvsem pa je tukaj zelo dobro poskrbljeno za sprehode ob palmah, rekreacijski tek ob vodi, pa tudi za deskanje na vodi, saj tu vedno piha veter, valovi pa predstavljajo adrenalinske skoke za izkušene deskarje. Po sprehodu se vrnemo na barko, kjer jaz kot dežurni kuhar pripravim obrok, ki nam je hkrati kosilo in večerja. Spijemo še kavo in se odpravimo v raziskovanje drugega dela mesta. V vodiču po otoku Tenerife preberemo, da ima mesto Güimar čudovito ohranjene piramide in muzej, za katere pa se odločimo, da si jih ogledamo kasneje, ko bomo imeli avto in bomo stacionirani v drugi marini, kjer bomo preživeli nekaj dni.



	Sreda, 16. 3. 2016, Puerto de Güimar–Marina San Miguel, Tenerife, 27 NM



	Zajtrk, kavica in nasmeh vseh članov posadke so pravi znaki dobrega razpoloženja, zato kmalu odrinemo iz marine. Danes bo plovba po času in miljah malo daljša. Že ob izhodu iz marine nas pričaka nekaj malega vetra. Lepo je, če je veter, in še lepše, če pihlja v pravo smer. Ko zagledamo rdečo goro, ki štrli iz morja pri turističnem mestu El Medano, vemo, da smo blizu. Kmalu za njo je marina, cilj današnjega dne. Pa ne samo to. Tu je za moja gosta končni cilj jadranja, saj smo v neposredni bližini letališča, od koder letita nazaj proti domu. Po VHF-postaji preko kanala 9 pokličem marino in spet se nihče ne oglasi. Poskusim drugič. Ko sem že med oznakami v marini, v polomljeni angleščini s španskim naglasom slišim navodila, ki jih najprej nihče od nas ne razume, kasneje pa le ugotovimo, da se moramo sami privezati na pomol pred pisarno marine. Privežemo se in z dokumenti barke obiščem pisarno marine, v kateri starejši uradnik nekaj tipka po računalniku. Takoj me sprejme in ker vem, da bomo v marini 5 dni, mi izstavi račun za 80 EUR, kar je spet standardnih 16 EUR na noč. Ni kaj, prijazni so ti Španci.

	Zvečer si ogledamo letoviško naselje ob marini. Ker smo utrujeni od otoškega sonca, gremo zgodaj spat. Naslednji dan si ogledamo mesto Los Abrigos. Ob morju in v prijetnem ambientu ene od restavracij popijemo pijačo. Ves dan posvetimo raziskovanju in uživanju počitnic. Ker potrebujemo avto, si ogledamo ponudbo. Rezerviramo avto za naslednje tri dni. Najem avtomobila VW Polo skupaj z zavarovanjem in možnostjo dveh šoferjev stane 115 EUR. Odpravimo se domov, da pregledamo karte in reklamni material, ter se dogovorimo za izlete.

	Prvi izlet je obisk zahodne obale otoka. Najprej se torej odpravimo po vijugastih cestah do Masce. Masca je majhna gorska vasica na otoku Tenerife, ki leži na nadmorski višini 650 m. V tej vasici živi okoli 90 prebivalcev, ki se ukvarjajo predvsem s kmetovanjem in turizmom. Obdana je s palmami in cipresami, zato so jo uporabljali gusarji za svoje skrivališče. Od nje do Atlantskega oceana vodi po koritu zdaj priljubljena pohodniška pot, včasih pa je bila to edina pot do piratskega naselja. Spustimo se do zelo turističnega mesta Los Gigantes, kjer občudujemo mesto, naravne in visoke klife ter še kakšno gostinsko znamenitost. Po ogledu se odpeljemo naprej do Playe de Las Americas, se sprehodimo ob plaži in palmah ter uživamo v lepoti sončnega dne.



	Za konec si ogledamo še bližnje mesto Los Cristianos, kjer v pristanišču z radovednostjo in začudenjem spremljamo pretovarjanje in tehtanje velikih tun. Zanimivo za oči in za želodec, če bi nam od kakšne tune uspelo dobiti vsaj nekaj kosov tega žlahtnega mesa. To nam žal ne uspe, a ker imamo avto, se odločimo, da gremo v trgovino po hrano in pijačo za naslednjih nekaj dni.



	Drugi dan in drugi izlet. Tokrat ne bomo morski, ampak gorski raziskovalci. Naš današnji cilj je najvišja gora El Teide. Ta ognjenik je najvišja gora v Španiji, najvišja gora v Atlantskem oceanu in je tretji najvišji ognjenik na svetu. Že ko se vozimo po cesti in se vzpenjamo z avtomobilom na višino čez 2.000 metrov, se nam zdi to kar precej neverjetno. Ustavljamo se na raznih razglednih točkah, fotografiramo in uživamo v naravi. Posebnost prav te narave je vsekakor vulkansko kamenje, iz katerega je nastal otok. Navdušijo nas zanimive plasti in zanimivo rastlinje na njej.



	Pripeljemo se v nacionalni park De Las Canadas del Teide in ob vznožju gore na parkirišču parkiramo avto. Kupimo vstopnice za gondolo, ki nas bo s spodnje postaje na 2403 metrih popeljala na 3.598 metrov visoko zgornjo postajo. Ko izstopimo iz snega, zato je ta del še toliko bolj privlačen in zanimiv. Ker tu nimaš česa v nedogled početi, se z gondolo spustimo nazaj do avta in se odpeljemo do mesta Orotava, kjer si ogledamo mesto in čudovite parke z vsem mogočim rastlinjem. Po ogledu se dogovorimo, da si ogledamo še verjetno najstarejše drevo, zato se zapeljemo še v vasico Icod de los Vinos. Drevo El Drago se meni osebno ne zdi nič posebnega.



	Zapeljemo se še do mesta Garachico, kjer menda strežejo najboljšo kavo. Zato mi je toliko bolj od najstarejšega drevesa sedla v želodec kava, ki mi je od same moči, saj je bila res močna, pognala srčni utrip.

	Nedelja. Danes ne bo goveje juhice, praženega krompirja in svinjske pečenke. Pravkar režem sendvič za v nahrbtnik. Današnja pot nas pelje v Candelario, mesto, kjer namesto Jezusa častijo črno Marijo. V cerkvi si ogledam tudi njo in seveda vse, kar je povezano z njo. Čeprav nimam oljčne vejice, vstopim v cerkev, in to ravno v času bogoslužja. Čudoviti prizori. Vzamem fotoaparat in ovekovečim nekatere detajle, ko k meni pristopi uniformirana gospa srednjih let in mi pove, da ne smem fotografirati. Prosi, da cerkev zapustim. Ubogam jo, ker je vljudna. Pogledamo si še ostali del mesta, v katerem je precej ljudi.



	Naslednja turistična točka je znamenita plaža Las Teresitas, kamor je takratni predsednik Španije dal pripeljati afriški drobni pesek (beri mivko) iz Afrike, tako da je tam namesto črne plaže lepa sanjska dolga rumena plaža. Vreme ni primerno za kopanje, voda je prehladna, saj ima komaj 17 OC, zato se samo sprehodimo po mivki ob vodi in se odpeljemo dalje, do mesta Puerto de la Cruz. Tudi tu sledijo obvezna kavica, sprehod po malo večjem mestu in ogled turističnih znamenitosti. S to potjo zaključimo tridnevno potovanje po otoku Tenerife in se zvečer vrnemo na barko.



	Stojan in Martina morata spakirati kovčka, saj gresta zjutraj na pot proti Sloveniji. Zgodnja jutranja ura. Vsi smo pokonci. Kuham kavo, drugi se urejajo, pripravlja se zajtrk. Stojana in Martino odpeljem do letališča. Poslovimo se, jaz pa se vrnem na barko. Zvonka ima še nekaj lanskega dopusta, zato bo podaljšala počitnice. Torej ne bom sam. Ker imam lahko avto do 10. ure, se odpravim v trgovino. Opravim večji nakup in vse skupaj pripeljem na barko. Potem avto vrnem izposojevalcu in se sprehodim nazaj v marino. Dan mine v pripravi na jutrišnje plutje na La Gomero. Pred spanjem si privoščim daljši sprehod.



	Torek, 22. 3. 2016, Marina San Miguel, Tenerife–San Sebastian de La Gomera, 30 NM



	Ob svitu z Zvonko že pijeva kavo. Oba sva oblečena v offshore navtična oblačila, saj bo danes jadranje v vetru verjetno hladno, morda celo mokro, napovedujejo pa okoli 20 vozlov vetra in kar nekaj valov. Razdalja res ni velika, vendar sem v knjigah in na forumih prebral opozorilo glede jadranja na La Gomero. Prav o tem so me opozarjali tudi drugi, zato sem tu še toliko bolj previden. Gre namreč za veter, ko pripluješ na širno morje za Tenerifi. Jadranje je prijetno, saj je vetra nekje med 11 in 16 vozlov. Odprti imam obe jadri in le glavno jadro popuščam na škoti, da barka pluje kar se da ravno. Potem vidim tisto ravno belo črto in skoraj nič valov. Hitro skrajšam glavno jadro na pol. Za genovo je že prepozno. Ne vem, kaj se dogaja: ali je vetrni sunek ali samo veter, ki konstantno piha. Barko enostavno potegne, nagne in začne pluti nenadzorovano. Vetra je kar naenkrat malo manj kot 40 vozlov. Spustim genovo v prazno in zavijem neposredno v veter.



	Prižgem motor in z njim držim barko v smeri, da lahko navijem jadro, ki plapola, in že pomislim, da se bo ponovila izkušnja od predlani, ko so se jadra v nekaj sekundah scefrala. Pa se ni. Jadro mi uspe celo zviti in spet in spet zavijem v veter. S pol jadra plujem proti La Gomeri, a je še to preveč. Še malo ga skrajšam, tako da ga navijem v jambor. Barka pluje in reže valove. Priznam, da se najprej malo ustrašim, potem pa se v trenutku zavem, da hudič jemlje šalo. Niso nič pretiravali, le prehitro je prišlo. Kar naenkrat. Da vse to ovekovečim, posnamem nekaj fotografij in kratek video.



	Po nekaj urah le priplujeva pred marino San Sebastian na otoku La Gomera. Po VHF-radiu jih pokličem na kanalu 9 in preusmerijo naju direktno na ponton, kjer bova privezana. Super. Veter še vedno piha kakšnih 17 vozlov, zato je vplutje še toliko težje. Veter me odnaša od pomola, a se poravnam in uspešno pristanem. Sledi preoblačenje. Dokler se kava kuha, operem barko in jo tako razsolim. Po popiti kavi se odpravim na recepcijo marine uredit dokumentacijo, kjer se pozanimam o vsem, kar me je zanimalo. Prijazni uslužbenki sta pripravljeni odgovoriti na vsa vprašanja, prav tako pa se pozanimam tudi za ceno marine, ki znaša 0,46 EUR po m2 barke. Torej za mojo barko 17,30 EUR na noč. Hitro se urediva in odhitiva na kratek ogled mesta, ki se mi na prvi pogled ne zdi privlačno. Morda pa bo kasneje vendarle kaj videti. Preverim, ali se morda da dobiti kakšen poceni avto, a ga v izposojevalnici avtomobilov nimajo na razpolago, saj so velikonočni prazniki. Še vedno mi ostane vožnja z avtobusom.

	Nekaj naslednjih dni si ogledujeva mesto. Zbereva nekaj zemljevidov, map in seveda turističnih prospektov o otoku in njegovih znamenitostih. V mestu je kar nekaj lepih in ogleda vrednih znamenitosti. Najbolj obiskan je park, v katerem je grofovski stolp, v katerem je nekoč bival tudi Krištof Kolumb. Poleg njega je vodnjak iz XV. stoletja, iz katerega so s pomočjo mehanizma z lopaticami črpali vodo. Zanimivi so še cerkev, mestna hiša in seveda ulice s trgom.



	Otok La Gomera je drugi najmanjši otok v sklopu Kanarskih otokov. Na njem živi le nekaj manj kot 24.000 prebivalcev, zato ni tako urbaniziran, kot so to drugi otoki z večjimi in modernejšimi mesti. Vseeno pa ima kar nekaj atraktivnih točk za ogledovanje in v nekaj dnevih lahko vedno najdemo kaj novega. Poleg San Sebastiana, mesta, kjer se je sam Krištof Kolumb ustavljal na svojih poteh, ko je plul proti Ameriki, je vredno obiskati Nacionalni park Gerajonay s čudovito naravo, ki je ne vidiš nikjer drugje po otokih. V mestu palm in umetnosti Valle Gran Rey se je čudovito sprehoditi po ulicah, kjer je veliko umetnikov, med njimi tudi dela cesarja Manriqiueja.



	Pristanišče je postavljeno pod velikimi skalami, previsi, visokimi nekaj deset metrov. Med sprehodom po mestu se potihoma spominjam časov hipijev in tokrat vidim prav to: ogromno svobodnih ljudi, oblečenih po hipijevsko, ki so si izbrali ta del otoka za svojega. Na vseh Kanarskih otokih je malo sidrišč ali pa jih sploh ni, vendar je na tem otoku lepo in zaščiteno sidrišče, ki zna ponuditi varno zavetje jadralcem. Priporočam še ogled mesteca Vallehermoso na severu in slikovite vasice Hermigua. Zaradi pomanjkanja časa si nimam časa ogledati mesteca Agulo in njegove tradicionalne arhitekture, kakor tudi ne Ball Game Visitor Centra in cerkve San Marcos, ki sta menda tudi lepa in vredna ogleda.

	Avtobusni prevozi so dobro prevozno sredstvo, saj vozijo vsak dan, cene pa so sprejemljive. Ceste na otoku so lepo urejene, le ozke so, zato ne preseneča, da šoferji avtobusa na vsakem ovinku trobijo in s tem obveščajo nasproti vozeča vozila. Včasih se žal tudi to ne obnese in pride do neljubih srečanj, sploh z vozniki, ki najemajo avte. Otok je zanimiv za navtike in tudi za pohodnike. Moram pa priznati, da toliko raznovrstnega sadja, ki raste kar ob cesti, še nisem videl nikjer. Tako prvič vidim, kako raste papaja, kakšno je drevo manga, uživam ob pogledu na velike šope banan …

	Po nekaj dneh bivanja na otoku, ogledih, fotografiranju in spoznavanju otoka uvidim, da sem tisto najvažnejše videl tudi zato, ker je v tem času Atlantik z vremenom spremenljiv. Počakati moram na ugodno vreme in enostavno v enem od primernih dni za jadranje zapluti proti naslednjemu Kanarskemu otoku.



	Petek, 25. 3. 2016, San Sebastian de La Gomera–Santa Cruz de La Plama 56 NM



	Zjutraj odrineva. Pred nama je približno devet do deset ur plovbe. Morje in veter sta nama danes naklonjena. Po dneh večjega vetra bova danes plula na vetru do 20 vozlov in po dokaj umirjenem morju. Jutranja megla ob otoku naju ne moti, le žalostna sva, ker nisva videla otoka še z morja. V vodo spet vržem vabo za ribe, morda kaj ujamem. Tokrat bi moralo kaj prijeti. Ko po nekaj miljah zapustiva otok, veter zapiha dobrih 28 vozlov. Krajšam glavno jadro, genovo pa pustim odprto. Barka je morda za odtenek preveč nagnjena, a vleče jo naprej in premec reže komaj dober meter visoke valove. Oblečen sem vetru primerno, na trenutek me kljub soncu malo zebe. Vem, da me bo sonce ožgalo po obrazu, saj zaradi vetra ne čutim njegove moči. Iz zvočnikov se glasba več ne sliši, saj jo preglasi melodija vetra. Uživam v takšnem jadranju, ki se pozna na hitrosti, prepluti razdalji in nasmehu na mojem obrazu. Veter je konstanten, prav takšnega bi si želel na poti do Karibov. Potem pa po šestih urah zmanjša svojo moč in me občasno nagradi s sunki vetra, ki pospešijo barko do hitrosti 6,4 vozla. Nenevarno in še vedno prijetno.

	Po dobrih sedmih urah je pred mano otok La Palma. Njegovi obrisi mi povedo, da bom v dobrih dveh urah v marini glavnega mesta Santa Cruz. Morje je dobilo neko čudno sivozeleno barvo; na trenutke je videti prav strašljivo.



	Zadnjih pet milj ni več sonca, veter pa pade na dobrih 17 vozlov. Kar od nekod se prikrade skupina delfinov. Kakšnih 15 jih je, morda celo več. Igrajo se ob barki, skačejo in uživajo ob plovilu. Vzamem fotoaparat in pritisnem na snemanje. Takšno dobrodošlico je lepo imeti posneto na filmčku. Res je fascinantno. Barko spremljajo kar nekaj časa, nato pa se obrnejo in gredo v neznano. Spustim jadra in vplujem v dobro označeno marino. Po radiu preko kanala 9 pokličem marino. Prijazen marinero mi javi, da se moram privezati na sprejemnem pontonu, kjer me tudi počaka in mi pri tem pomaga. Z njim moram v sprejemno pisarno, kjer izpolnim nekaj obrazcev, on pa ta čas fotokopira dokumente barke, zavarovanja ipd. Postopek traja dobre pol ure, kot skoraj povsod v Španiji in teh otokih. Dodeli mi mesto v skoraj prazni novi marini. Zaplujem do pomola in svojega priveznega mesta, kjer ostanem nekaj naslednjih dni. Po privezu sledi kuhanje dobre kave, čeprav se dan že preveša v večer.

	Naslednji dan spoznam, da drži to, kar mi je Rajni pravil o tej marini. Nova je, lepa, a v njej ni nikoli miru. Od zunaj prihaja val in barka se ves čas pozibava, vrvi se napenjajo in od časa do časa škripajo. Nemir v marini je posledica tudi velikega števila trajektov. Kljub vsemu je stanje vzdržno, zato niti ne pomišljam, da bi se prestavil kam drugam. Na nebu je prijetno sonce, in ker sem že včeraj ob sprejemni pisarni videl lepo pralnico, se odločiva, da opereva že zajeten kupček perila, ki se je v tem času nabral na barki. Pranje je tukaj poceni, vsaj enkrat ceneje je kot v Las Palmasu, saj stane komaj 4 EUR. Opereva perilo, a ga ne moreva posušiti, ker jim sušilni stroj ne dela. Nič hudega, ga pa obesiva na barki, saj je nekaj vetra in sonca, ki bosta to naredila namesto njega.



	 Midva bova v tem času za kratek čas zapustila barko, da si ogledava mesto v bližini marine in kupiva najnujnejše. V roke vzamem prospektni material, ki sem si ga pridobil v turistični pisarni, in si ga ogledujem. O, koliko tega je vredno videti! Teh nekaj dni je skoraj premalo za vse, kar nama ponujajo. Še sreča, da so konec petnajstega stoletja našli ta otok in ga naselili. Zato je v mestu več znamenitosti, najpomembnejše pa so cerkev ob mestni hiši, mestna hiša, znamenite in iz kamna tlakovane ulice, znameniti in še vedno originalni balkoni na hišah ob obali, muzej v ladji Santa Maria, ki je replika originalne Kolumbove ladje, trdnjavi Santa Catalina in de la Virgen.



	Še več je tega in meni se zdi mesto zelo lepo, pravzaprav je to mesto zame eno lepših na Kanarskih otokih. Ko pride nedelja, celo velikonočna, predvidevava, da bova deležna kakšne verske slovesnosti. Morda vidiva katerega izmed njihovih običajev, zato sva že ob devetih v mestu in čakava na primeren trenutek okoli sakralnih objektov. Sreča se nama nasmehne; ogledava si procesijo, ki se mi zdi precej podobna procesiji, ki sem jo gledal na Siciliji v mestu Cefalu.

	Zaradi praznikov sva zopet prikrajšana za izposojo avtomobila, zato si veliko znamenitosti ogledava tako, da potujeva z avtobusom, ki je tudi tukaj ugodno cenovno prevozno sredstvo. Tako si tudi ogledava turistično mestece Los Cancajos in plažo Brena Magica. Gre za prijetno naselje z apartmaji, bazeni, restavracijami in seveda s plažo s črnim vulkanskim peskom. Spet drugič se odpeljeva na raziskovanje otoka in ogled vulkana San Antonio, kjer plačava vstopnino in si ogledava razstavni pokriti del muzeja, nato se odpraviva na veliki krater ter narediva nekaj fotografij. Od tam se spustiva do obale in starega svetilnika. Poleg njega so zanimive soline in prikaz pridobivanja atlantske soli. Prijeten dan zaključiva v kavarni ob dobri kavi in se kasneje z avtobusom vrneva na barko.



	V naslednjih dneh si ogledava še nekaj ostalih znamenitosti, raziskujeva mesto, si ogledava še kakšno trgovinico, kupiva kakšno malenkost in uživava v mestu, kjer se vedno nekaj dogaja, saj tudi tu skoraj vsak dan pristane kakšna križarka in otok napolni z nekaj tisoč turisti.



	Zadnji dan plačam marino, ki me tudi tokrat stane 16 EUR na noč z vsemi dodatki, kot so elektrika, voda in sanitarije. Ostale cene so tudi tu primerljive z ostalimi otoki. Zvečer pogledam še vremensko napoved. Tudi ta bo tokrat ugodna za plovbo do otoka Tenerife. Izbral sem čisto drugo pot, kajti želim kljubovati zakonitostim jadranja, fiziki in naravi. Jasno je, da je jadranje primerno in dobro le, če ujamemo dober veter, valove in morski tok. Tokrat imam malo sreče in vse kaže, da bo pihal severovzhodnik, ki mi bo pomagal premagati vse tri zakonitosti. Še bolj pa se v napovedi veselim naslednjega dne, ker bo veter malo oslabel in mi je tako vsaj ena zakonitost pri plutju prizanešena. Rečem lahko, da zadovoljen zapuščam otok La Palma, s katerim sem na svojo kanarsko ogrlico nanizal že skoraj vse otoke, razen otoka El Hiero. Ga bom videl? Ne vem, morda kdaj drugič.



	Sobota, 2. 4. 2016, Santa Cruz de La Plama–Marina San Miguel, Tenerife 79 NM



	Tokrat se odločim za zgodnje vstajanje. Po popiti kavi in vsemu, kar morava urediti pred plovbo, ob šesti uri zjutraj, ko je še v marini trda noč, le odrineva od pomola. To bo za mojo mornarko prvo jadranje v črni noči, pa čeprav bo trajalo le dobro uro in pol, saj se tu že okoli pol osme ure začne daniti. Plovba bo po času trajanja primerljiva s plovbo iz La Gomere na La Palmo. Najin cilj je otok Tenerife, marina Los Gigantes. Do tja imava ob tem vetru dobrih 8 ur plovbe. Piha severozahodnik z močjo 11 do 15 vozlov, valovi so umirjeni, le za kakšen meter jih je v višino, zato je danes jadranje res prijetno.

	V vodi je spet vaba za ribe, a mislim, da je morje prazno in brez rib. Začne se daniti. Zame je res najlepši trenutek, ko sonce vstane in se nad morjem pokaže tisoče barv. To me še bolj navduši kot zahod. Kmalu začutim lakoto, zato grem v kuhinjo in si za zajtrk pripravim sadje, narezano na koščke. Rad imam banane, papajo, pomaranče, ki osvežijo in nasitijo hkrati. V kokpitu ob jutranjem soncu pojem svoj zajtrk, malo popravim jadra in uživam v jadranju.

	Pri otoku Tenerife ne razumem skladnosti vetra in valov. Enostavno mi ne gre skupaj veter, ki piha s severovzhoda, val pa se giblje z zahoda in proti marini Los Gigantes nosi valove. Še ena od skritih pasti, če se ne spoznaš na jadranje in morje. Marina ima vhod urejen tako, da moraš vanjo vpluti s strani, kar pa pomeni, da če val pritisne proti obali, odnese proti njej tudi barko in le-ta hitro nasede na bližnjo plitko obalo. V to marino torej ne bom silil. Jadrati moram naprej do naslednje marine. V roke vzamem navtično karto in Imrayev peljar ter iščem mesto, kjer bi prenočil. Ugotovim, da mi je čas skupaj z vremenom še vedno zaveznik, zato se odločim za že znano marino San Miguel. Do nje je še malo več kot 20 milj, zato se bo ta plovba potegnila do večera. Bom pač imel jutri manj plovbe. Po 79 preplutih miljah in po trinajstih urah jadranja se privežem v marini San Miguel. Pripraviva si večerjo, nato pa plačam marino za eno noč in si na kratkem sprehodu pretegnem noge. Zvečer utrujen zaspim.



	Nedelja, 3. 4. 2016, Marina San Miguel–Santa Cruz, Tenerife 37 NM



	Danes spiva do sedme ure, se urediva in spijeva kavo. Jaz še preverim vremensko napoved, valove, vetrove. Čez noč se ni nič spremenilo. Zdaj je pa čas, da opišem nekatera dejstva, ki sem jih omenjal že na prejšnjih straneh. Zakonitost plovbe je torej v poznavanju jadranja kakor tudi v poznavanju terena jadranja in tamkajšnjih naravnih pojavov. Ko sem komu omenil, da bom jadral od rta na jugu otoka Tenerife pa do Santa Cruza, to je približno 40 milj, se vsak zamisli in odkima z glavo, češ, to ne bo šlo. Vetrovi, tokovi, valovi ... Ne gre! Ko preberem določena dejstva, menim, da mora iti. Zaupam v svojo barko in zaupam vase. Še včeraj sem se slišal z Rajnijem, ki je sicer prav tako potrdil, da bo to težko izpeljati. Po vseh zakonitostih bi moral pluti iz La Palme do Santa Cruza po severni strani otoka, kar je približno 120 milj, česar pa moja mornarka, ki se boji noči, ne bi prenesla. Zato sem ubral plan B, s katerim ne mučim drugih, morda le sebe. Danes bom torej podiral zakone fizike in tabuje. Vem, da so jih pred mano že drugi, zato se ne obremenjujem preveč. Jaz sem jadralec v duši, a ne za vsako ceno, da se bom potem hvalil, da sem nekaj prejadral. Vedno uporabljam razum in z njim tudi motor. Če je to potrebno, tudi več ur. Zato sem do sedaj vedno prijadral do cilja!



	Odrineva s pomola in zaplujeva. Še vedno je noč in kmalu se bo začelo daniti. Zato dvignem najprej glavno jadro, a ker mi piha točno v nos, mi ne pomaga kaj dosti. Pomagam si s škoto in tako z jadrom lovim nekaj vetra. Sprednja genova bo danes ostala zvita. Motor imam prižgan in je nekje na plovnih obratih. Ni prisile. Barka lepo pluje in na ploterju GPS-kaže, da premagujeva razdaljo in se s tem bližava k cilju. Tudi danes za zajtrk pojem sadje in moje počutje je naravnost odlično. V želodcu nimam nobene teže in res je vse drugače kot takrat, ko sem lačen ali ko se nažiram s težko hrano. Moja mornarka počiva in si ogleduje obalo; včasih spregovoriva kakšen stavek, drugače pa se v glavnem posvečam jadranju in poskušam biti čim bolj previden na tej poti. Nočem, da kje naletim na močan tok in nanj ne bi bil pripravljen. Plovba je dobro potekala. V nekem trenutku plujeva celo s hitrostjo 7,1 vozla po GPS, kar pozitivno preseneča še mene. A vedno ne gre lahko. 4 milje pred ciljem zapiha najprej 20 vozlov, nato pa vedno močneje in močneje. Hitro pospravim jadro in dodam moč na motor in seveda na propeler. Zdaj je povsem druga zgodba. Valovi postanejo višji, veter piha direktno v nos in tok, izgleda, kot da se je okrepil. Vse to fotografiram, nekatere trenutke pa kljub vetru tudi posnamem. Čez nekaj časa kljub vetru pristaneva v marini Santa Cruz de Tenerife.



	V marini najprej spijeva kavo, nato pa operem barko, saj je zaradi valov na koncu plovbe vsa slana. Zvečer preverim še vremensko napoved za naslednje dni. Ne kaže dobro za ves teden. Zato pa na otokih pravijo, da v tem času jadranje potrebuje čas. Ko je lepo vreme, jadraš, ko je slabo, pa počivaš v marini, saj sidrišč skoraj ni. Nekaj naslednjih dni raziskujeva mesto in okolico. Mesto je lepo in prijazno hkrati. Na trenutke nama je dolgčas, saj sva že prej videla večji del otoka in sva komaj čakala, da se najina plovba nadaljuje. Zadnji dan odideva še v trgovski center, ki sva ga naključno odkrila na enem od sprehodov. Tam za svojega vnuka kupim majčko, na kateri je velik napis Indigo, kot je ime moji barki. Sicer ni nič posebnega, a je od srca in meni je zelo všeč.





	Nedelja, 10. 4. 2016, Santa Cruz, Tenerife–Las Palmas, Gran Canaria 56 NM



	Nedelja je. Lep dan za jadranje, lep dan za vrnitev v domačo marino. Zbudiva se ob sedmih in počasi spijeva kavo, pojeva zajtrk, nato pa odrineva iz marine. Veter je najprej močnejši, a je vseeno prijetno jadrati. Nato pa ta veter pojenja in po štirih urah plovbe ga je še samo za 9 vozlov, kar naju zelo upočasni. Tudi valovi so manjši, le tu in tam se od nekod prikrade večji val, roler, ki naju malo dvigne in nato spusti. Potem pa se ob obali otoka Gran Canaria spet okrepi in barko kar potegne naprej vse do rta Islete. Za rtom moram prižgati motor in pluti z njim, saj zmanjka vetra. Tako plujem vse do marine, kjer se po mesecu dni in po 360 morskih miljah končno privežem na svoje mesto v marini. V naslednjih dneh odletiva domov, a jaz se kmalu spet vrnem.





	Ponedeljek, 27. 6. 2016, Velenje–Gran Canaria, Kanarski otoki

	Letalski vozovnici, tokrat iz Bologne do Gran Canarie, kupim precej vnaprej. Cena je od tu tokrat bolj sprejemljiva kot iz Milana. Najprej morava z GoOptijem iz Ljubljane do Bologne (cena vozovnice na osebo 41 EUR), nato pa z letalom do Gran Canarie (cena vozovnice na osebo je 56 EUR). Tu naju pričaka lepo poznopopoldansko sonce in tisti znani veter. Lepo mi je vonjati jod v zraku. Z avtobusom in del poti s taksijem prideva točno do pomola, kjer me čaka moja barka. Omeniti velja, da sta avtobus in taksi tukaj še sorazmerno poceni, tako da se v določenih primerih splača vzeti tudi enega ali drugega.

	Po čiščenju barke, namestitvi in nabavi vsega, kar potrebujeva, nekaj dni porabiva za aklimatizacijo ter za glavno opravilo: dogovor o podaljšanju marine v Las Palmasu. Sklenjen dogovor je odpadel. Prvega oktobra moram biti na barki ali pa jo prestaviti drugam, kajti potrebujejo prostor za ARC. Torej bo treba dalje, morda na Fuerteventuro. Plačam marino le do ponedeljka, ko je primerno vreme za plovbo, in dobim račun za 6,68 EUR na dan skupaj z elektriko in vodo. To je res najcenejša marina, kar jih poznam. Naslednji dan si izposodim avto v marini pri nekem Nemcu, ki se ukvarja z izposojo na črno, in povabim še Rajnija, da gremo po otoku poiskat primerno marino, kjer lahko pustim barko na suhem ali v vodi. Konec dneva smo si enotni, da je to bil lep izlet, ki smo ga, ker smo imeli avto, izkoristili za večji nakup potrebščin v trgovini, sploh pa pitne vode. Ker veliko časa preživim po marinah, si kupim še indukcijski štedilnik na eno kuhalno ploščo, za katerega plačam 30 EUR.

	Nedelja, dan pred odhodom, je dan za pranje perila in pripravljanje barke. Seveda moram še natočiti gorivo v rezervoar, saj je pametno imeti poln tank goriva. Cena goriva je tu od zadnjič malo poskočila, zato plačam 84,76 EUR za liter dizelskega goriva. Pri plačilu računa se spomnim, da mi je zjutraj zmanjkalo plina, tako da zamenjam jeklenko in za 3 kg plina plačam 15,50 EUR. Zdaj imam vse in jutri lahko odrinem.



	Ponedeljek, 4. 7. 2016, Las Palmas, Gran Canaria–Morro Jable, Fuerteventura 59 NM



	Zjutraj ob 7.30 odrineva iz pomola marine, kjer sem imel privez leto in pol. Najin cilj je Fuerteventura, torej točno tista enaka pot, kot je bila moja zadnja plovba v letu 2014, ko mi je raztrgalo jadra. Tokrat sem bolj previden, saj sem počakal na boljše vreme, primernejše vetrove in manjše valove. Upam le, da se niso vremenarji ušteli pri napovedi, saj je z mano tudi Zvonka, ki se ji lahko morje priskuti, če bo na njem preveč nevšečnosti. Takoj pri izhodu iz marine razvijem jadra in pri vetru 14 vozlov zapustim otok Gran Canaria.



	Čaka naju 11 do 12 ur plovbe, saj je barka močno zaraščena po spodnjem delu trupa. Dva dni prej sem se potopil pod barko in ugotovil, da je zame čiščenje trupa z masko in dihalko misija nemogoče. Zato sem očistil le propeler in vse odprtine na trupu ter na pogonski nogi, kjer je tudi propeler. Severovzhodnik mi nagaja, zato moram nastavljati jadra in loviti veter. V nekem trenutku moč vetra pade celo na 8 vozlov in barka le s težavo dosega hitrost 3,4 vozla.



	Le kako ne bi, saj je drsela po vodi zaradi zaraščenosti s školjkami in drugimi raznimi mikroorganizmi, kot bi imela smirkov papir na trupu, ki močno zavira njeno plovbo. Srečujem tovorne ladje, ki plujejo do svojega cilja, vmes me prehiti kakšen trajekt, saj plujeva v isto smer. Na srečo kmalu začutim veter v jadrih, tokrat še močnejši, in pri 26 vozlih moram skrajšati obe jadri, tako da jih delno zvijem na navijalo. Ob sunkih spuščam boom na škoti in tako stabiliziram barko. Spet me obiščejo delfini in se igrajo ob barki, predvsem pa s svojim plavanjem in skoki uprizarjajo čudovito igro, ki jo razumejo samo oni. Tokrat jih ne fotografiram, saj imam teh fotografij in filmčkov v svojem albumu kar nekaj. Ker se povečajo tudi valovi, ki merijo okoli dva metra, nekateri pa dosežejo tudi dva metra in pol, sem zaradi neprijetne izkušnje z morsko boleznijo pri zadnjem jadranju pazljiv pri hrani. Tokrat s tem na srečo nimam težav.

	Po enajstih urah plovbe zvijem jadra in z motorjem vplujem v marino Morre Jablo. Po radijski zvezi kličem marino, a se mi nihče ne oglasi. Klasika! Razgledam se po pomolih, kjer si najdem prazen prostor, kamor zaplujem in se privežem. Pri privezovanju mi s sosednje barke priskočita na pomoč starejša Nemca, mož in žena. Sva torej na otoku Fuerteventura. Odprem si malo pivo in nazdravim na srečen konec današnje plovbe, ko že nekdo potrka po krovu. Zagledam varnostnika iz marine, ki mi pojasnjuje, naj se naslednji dan zglasim v pisarni marine, da se prijavim, kajti trenutno je pisarna že zaprta. Se razume, mu odgovorim, in vzamem dve mali mrzli pivi iz hladilnika, ki ju dam sosedoma za pomoč pri privezovanju. Sledi še pogovor z zelo zgovorno gospo, ki odlično obvlada angleščino, gospod pa se raje posveti pivu. Preda mi vse informacije o mestu, cenah, trgovini in vsem ostalem, za kar sem sosedi neizmerno hvaležen. Marina je prijetna, veliko manjša kot tista v Las Palmasu, le bolj nemirna zaradi trajektov. Zato je spanje na trenutke ob prihodu in odhodu trajekta malo nemirno, a s časom se organizem navadi tudi tega.



	Zjutraj se sprehodiva do recepcije marine, se prijaviva in plačava marino za tri dni; en dan bivanja v marini me skupaj z elektriko in vodo stane 10,53 EUR. Tukaj dobim še vse ostale informacije in informacijo o južnem delu marine, kjer sta dva pomola brez vode in elektrike, kjer bi lahko pustil barko za 6,70 EUR na dan. Ni ravno poceni, torej še premislim. Vrnem se na barko in na poti srečam mini bolnišnico za morske želve. Vprašam, ali si jo lahko ogledava. Dobiva dovoljenje. Res si ne smeva ogledati vseh bazenov, a že tisto, kar je na ogled, me ne pusti ravnodušnega. V enem od bazenov plavata dve želvi, stari približno 3 do 4 leta. Takšna 70 cm velika želva tehta 30 kg. V sosednjem bazenu je še večja, stara 7 let in težka 70 kg. Wauuu! Pošast iz kamene dobe. Pridem na barko in napišem dnevnik plovbe, uredim elektronsko pošto, opravim še druge potrebne zadeve, kasneje pa mi Zvonka skuha dobro turško kavo.

	Zvečer se odpraviva na raziskovanje mesta. Povzpneva se po mnogih stopnicah na vrh vzpetine nad marino, kjer je tlakovana ploščad, verjetno zato, da si lahko marino ogledamo s ptičje perspektive. Res je čudovit pogled na morje, marino in del otoka. Sprehodiva se tudi po uličicah in potkah, ki so stopničaste in lepo urejene. Že na prvi pogled se zaveš, da tu prevladuje turizem, saj je vse, kar ti oko uzre, namenjeno ravno njemu: hoteli, apartmaji, depandanse, spet hoteli in hoteli … Zaželiva si hoje ob morju, zato skreneva do njegovega roba, ki je s peščeno plažo iz svetlega afriškega peska ločen s kamnito škarpo. Ob njej je restavracija, malo naprej španska taverna, spet naprej bistro, kjer strežejo hrano, povsod pa mize in stoli, na katerih sedijo lačni turisti. Znajo se iti turizem, ni kaj. Pa saj imajo veliko možnosti in ljudje sami prihajajo sem.

	Takoj se spomnim našega Velenjskega jezera, ki ima čudovito lokacijo in možnost turističnega razcveta. Letos so tam uredili čudovito plažo, gostinski lokal, avtokamp. Novosti je res kar nekaj. Lahko bi bilo še več raznovrstnih objektov, restavracij, morda celo kakšen hotel. Starejši Velenjčani se lahko spomnimo starega Velenjskega jezera in stare restavracije, kjer je turiste in domačine vsak večer zabavala živa glasba in plesišče je bilo vedno polno. Še sam sem takrat kot šestnajstletnik hodil na ples in kokto. Ob jezeru so bili leseni bazeni s podeskano plažo, ki bi bila danes podobna današnjemu popularnemu tiku, kovinska skakalnica za skok na glavo, tobogan, zraven je bilo še igrišče za minigolf, na katerem sem zaradi Danila in njegove mame, ki je tam delala, velikokrat igral zastonj, saj v tistih časih ni bilo toliko žepnine, kot je imajo otroci danes. Na drugi strani so bili čudoviti bungalovi, ki pa so bili po mojem mnenju velikokrat prazni. Poleg njih je bil v gozdičku letni kino. Pa naj še kdo reče, da se v socializmu ni gradilo. Čudoviti so spomini na moje otroštvo in mladost.



	Začne se nočiti in v tisti poltemi mi je bila nepregledna večkilometrska peščena plaža nekaj najlepšega, kar sem videl na Kanarskih otokih. Morda je k temu res prispevalo tudi posebno modro nebo, modrina morja in tista penasta črta vala, ki se je odbil od obale. Tisti trenutek sam sebi rečem: »Tukaj ostanem več kot tri dni!«

	Zvečer se po isti poti vrneva na barko. Oprham se na krmi svoje barke in se kasneje v udobni postelji potopim v sanje. Naslednje jutro vstanem malo prej in se odpravim v Sparov supermarket, ki je od marine oddaljen dobrih kilometer in pol. Z nahrbtnikom na rami se zapodim v breg in se potem spustim v mesto do trgovine. Najprej obiščem ribarnico in presenečen ugotovim, da imajo v akciji tune po 1,95 EUR za kilogram. Noro! Nisem še videl, da bi bila tuna cenejša od sardel. Kupim dve in prijazen trgovec mi ju očisti in zapakira. Obe skupaj tehtata nekaj čez 4 kg. Kupim vse ostalo potrebno in vmes primerjam cene tukaj in pri nas v Sloveniji. Nekaj artiklov je dražjih, nekaj cenejših. Vse pa se nekako izenači, ko prideš na blagajno in plačaš.



	Na barki vse nakupljeno zloživa na svoje mesto, potem pa se lotim rezanja in pakiranja tune, da bom imel pripravljeno za obroke. Meso ribe vakuumiram v paketke za po en dan in že razmišljam, kako bom pripravil tuno čez nekaj ur in kako bom ob kozarcu vina užival v tej gostiji. Kmalu je vse spakirano, počiščeno in spravljeno. Kam pa zdaj? Na plažo! Od decembra 2014 do danes se sploh še nisem normalno kopal v Atlantiku. Poiščem kopalke in torbo za na plažo slovenskega proizvajalca navtične konfekcije Bigg-R, ki mi je vse to podaril, in že se z brisačo in napol prebrano knjigo v torbi odpravim do bližnje plaže ob marini. Tokrat se bom res okopal, čeprav ima morje le nekaj več kot 20 stopinj. Ne maram mivke, saj jo z lahkoto vneseš na in v barko, poleg tega jo je težko počistiti iz brisač, kopalk in iz telesa. A kar je, je, zdaj grem v vodo. Zato pa imam najraje, ko sem sidran nekje ob lepi obali ali plaži in se kar z barke kopam v morju. Takrat se mi zdi, da se ves čar barke in življenja na njej še bolj pokaže.



	Po kopanju se prileže hrana, ki boža brbončice: kosilo iz čudovite pečene tune s pečenim krompirjem v olivnem olju in timijanu, solata in kozarec vina. Zvečer vse kalorije porabim z dolgim sprehodom ob čudoviti obali. Tokrat je mesto prazno, pusto. Še plaža je zapuščena, le kakšen rusko govoreči par se znajde na njej. Seveda! Danes je polfinale v nogometu, Nemčija proti Franciji. Ker so tu turisti večinoma iz Nemčije, so verjetno vsi pred TV-sprejemniki in spremljajo razplet tekme. Tudi midva se počasi vrneva proti barki, tako da ujamem zadnjih 20 minut tekme. Izvem, da so Nemci potegnili kratko, torej se bosta v finalu za pokal borili Francija in Portugalska.

	Veter ne prizanaša, zato podaljšava privez v marini še za tri dni. Pa saj imam delo, ki ga prelagam že teden dni. Tokrat zmontiram električni kabel iz glavne omarice na drugo stran, kjer sta kuhinja in indukcijski štedilnik. Vse se da, če se hoče. Zadnji večer se posloviva od prijetnih sosedov Nemcev; za spomin se še fotografiramo. Stisnemo si roke in midva se še zadnjič odpraviva na sprehod do svetilnika, nato pa še malo v mesto.





	Nedelja, 10. 7. 2016, Morro Jable–Gran Tarajal, Fuerteventura 24 NM



	Nedeljsko jutro. Spijeva pravkar kuhano kavo, Zvonka poje še zajtrk, nato pa skupaj pripraviva vse na barki, da bova varno zaplula proti novemu cilju. Ob 8.15 zapustiva marino Morro Jable. Najin cilj je mestece Gran Tarajal. Mestece in marino dobro poznam, saj sem v letu 2014 tam preživel kar nekaj dni. Izplujeva na morje. Kot po napovedi ni dovolj vetra za jadranje proti vetru, proti toku in proti valovom. Vetra je komaj nekaj čez 7 vozlov. Zato vseeno raztegnem glavno jadro; malo bo že pomagalo, saj piha v ostro orco. Na krmi še v vodo spustim vabo za ribe in jo vlečem približno 70 m za barko. Ni dolgo trajalo, ko se na roli začne flaks počasi odvijati. Nekaj je, a ni veliko. Potegnem in navijem, a kmalu začutim, da se je tisto, kar je bilo na trnku, snelo in moja večerja je tokrat dobesedno splavala po vodi. Komaj vržem vabo nazaj v morje, spet prime. Ojoj, po mojem si je ta riba premislila in na vsak način hoče biti moja večerja. Zmanjšam hitrost barke in začnem navijati vsaj 250 m odvitega flaksa. Ugotovim, da ni ista riba. Ta je malo težja in čez čas na krov potegnem malo čez 40 cm dolgo palamido. Obraz ribiča, ki je še malo prej preklinjal kot star kočijaž zaradi izgubljene ribice, se tokrat nasmeji do ušes. Postopek ponovim in spet nekaj prime. Očitno je danes dan za ribičijo. Tokrat se flaks odvija, kot bi stvar na njegovem koncu ponorela. Vem, da je nekaj večjega. Potegnem in začnem navijati. Od prevelike moči se palica ukrivi. Vem, da ne smem popustiti. O, ja, to bo lep komad! Navijam in vlečem, riba vleče levo in desno, na trenutek celo nekam v globino, ki na globinomeru kaže komaj nekaj več kot 130 m. Ribo privlečem do barke in z desno roko zagrabim kavelj, da jo lažje potegnem na suho. S tem popustim vlečenje, riba se sname in zaplava na prostost. Spet kot kočijaž preklinjam in najraje bi kavelj zabrisal v vodo. Uffff, tokrat sem izgubil verjetno največjo ribo v svojem življenju. A kaj hočem, ponovno poskusim, a tokrat ni hitrega odziva. Konec je; jata je odplavala v eno stran, jaz sem odplul v drugo. Imam pa vsaj eno ribo, ki bo zadostovala za dve večerji, ker ne pojeva veliko mesa. Medtem s hribov zapiha nenapovedan veter in kar naenkrat ga je za 27 vozlov, sunki pa presegajo 30 vozlov.



	 Zvijem glavno jadro za polovico in ga na škoti popustim. Barka se malo stabilizira, vendar začne poskakovati, saj so se valovi povečali. Nič kaj strašnega ni, od meter do dva metra so visoki, a so kratki in na vrhu belo penasti. Povečam moč motorja in barka kljub poraščenosti na trupu lepo pluje proti cilju s hitrostjo dobrih pet vozlov. Spet je nekaj prijelo na trnek! Avtopilot opravlja svojo dolžnost, jaz pa zmanjšam hitrost barke in začnem vleči. Tokrat potegnem na krov zlatorumeno ribo. Ni zlata ribica, ki izpolnjuje želje, ampak samička mahi-mahi. Pospravim ribiški pribor in ribo, saj je ribičije za danes dovolj. Posvetim se barki in jadranju.

	Tu in tam kakšen nepredviden val udari v barko in voda se prelije v kokpit. Kmalu sem moker in razmišljam, kdo se je danes zmotil pri vremenski napovedi. Včeraj sem Zvonki pokazal vremensko napoved, zdaj pa se je to vreme postavilo na glavo. Pogledam jo in vidim, da se z rokama drži roča, z nogama pa se čvrsto opira na rob sedala, da se stabilizira pri tako nagnjeni barki. Verjamem, da ji ni prijetno. Kot je veter na hitro prišel in me presenetil, tako je tudi hitro ugasnil. Če tega ne bi doživel, fotografiral in celo posnel na video, kot to vedno počnem, ne bi verjel, če bi mi to kdo govoril. Zdaj verjamem tistim, ki poznajo Atlantik in pravijo, da se včasih naredi neurje samo od sebe.



	Dobro miljo in pol pred ciljem na svoji levi zagledam zaliv Playa de Aganda ter v njem nekaj ljudi in en motorni čoln. Zavijem tja in na globini 8 metrov sidram v pesek, kamor se sidro dobro vkoplje. Pogrešal sem to sidranje in kopanje iz barke. Pogledam na instrument in vidim, da je v zalivu morje bolj toplo. 22 °C bo kar dovolj za kopanje. Skočim v vodo in zaplavam v kristalno čisti modri vodi, v kateri mi je najprej malo hladno, nato pa mi postane vse bolj prijetno. Kasneje v kokpitu spijem še kavo, berem zanimivo knjigo, se sončim, ko pa mi je vsega dovolj, se spet poženem na osvežitev v prijetno vodo. Na obali je postavljenih nekaj šotorov štirioglatih oblik in nekaj počitniških prikolic, okoli katerih so hodili ljudje. Verjetno bo to kakšen divji kamp, si rečem, a vseeno to fotografiram za spomin.



	Ker je napoved za to noč in naslednji dan vetrovna, dvigneva sidro in odplujeva v marino Gran Tarajal. Bolj se bližam mestu, manj mi je vse skupaj poznano. Se je mar toliko spremenilo v dveh letih? Očitno se je. Pričakalo me je čisto drugačno mesto, saj je bilo videti nekaj novih hotelov, novih hiš, desno od marine stoji velik in dolg valobran ter pomol za večje ladje, ki se ga od prej ne spomnim. Zaplujem v marino in tudi tu sem presenečen. Marina je večja, drugačna razporeditev pomolov pa mi da vedeti, da so se tukaj očitno dogajale dobre spremembe. Ko že hočem poklicati varnostnika preko VHF-radijske postaje, presenečen opazim, da mi nekdo maha s kopnega. Bil je to varnostnik na štirikolesnem motorju. Česa takšnega pa res nisem pričakoval! Sprememba, da te kap. Ko sem bil zadnjič tu, sem moral poiskati varnostnika in ga prositi, da me prijavi. Pokaže mi, kje naj se priveževa, nato pa se dogovoriva, da se kasneje oglasim v njegovo pisarno. Ob obisku ugotovim, da je ta ostala popolnoma enaka, kot je bila pred dvema letoma. Ista dvižna deska, ki služi za mizo, enaka zguljena stola, le prijaznost varnostnika je neprimerljivo večja. Bravo za Gran Tarajal!

	Po večerji, okusno pečeni tuni, krompirju v kosih z omako iz jogurta, mlete rdeče paprike, čilija in timijana, si pogledam še finale letošnjega evropskega prvenstva v nogometu, kjer domače Francoze premagajo Portugalci, a to šele v podaljšku tekme. Po tekmi si zavrtim še film, a ob gledanju utrujen zaspim. Zjutraj se prebudim in nič ne slišim. Takoj vem, kaj je narobe. Voda v ušesih je naredila svoje. Pobrskam po plastičnem zaboju s prvo pomočjo in vzamem večjo brizgalko. V posodo zajamem nekaj morske vode in jo z brizgalko pod pritiskom usmerim v uho. V kratkem mi iz ušesa pade čep v velikosti enega centimetra. Enako naredim tudi z drugim ušesom in težave izzvenijo. Ta dan se raje zadržujem v notranjosti barke, da si zaradi vetra ne prehladim ušes. Čas izkoristim za urejanje svojega že dokončanega romana Ljubezen pod jadri, ki, upam, kmalu izide.

	Zazvoni telefon. V sporočilu preberem, da je moj vnuk Oskar narisal eno risbico in mi jo pošilja v prilogi sporočila. Hvala ti, lepotko naš! Za kosilo pripravim pečen ribji file samičke mahi-mahi in skuham še riž, ki mu dodam nekaj sredozemskih začimb. Pripravim še paradižnikovo solato in nama nalijem kozarec vina. Odlično belo meso te ribe sem jedel že drugič, čeprav je bila ta samička skoraj enkrat manjša od moje prve ulovljene takšne ribe.

	Zvečer grem vseeno na sprehod v mesto. Spoznavam, kako se je spremenilo. Na boljše, seveda. Lepše je in bolj urejeno. Pred dvema letoma ni bilo veliko turistov, sedaj pa jih je videti povsod. Torej se je tukaj začel razvijati tudi turizem. Zavijeva še v enega od supermarketov in kupiva nekaj zelenjave, sadja in kruh. Naj napišem, da se lahko kanarske banane kupijo za 0,62 EUR za kilogram, papaje za 1,09 EUR za kilogram, vinogradniške breskve po 0,90 EUR za kilogram, paradižnik in paprika po 1,15 EUR za kilogram. Kupiva še sladoled iz zamrzovalnika in se ob obali počasi sprehodiva do barke. Pred spanjem pogledava še dober film in tudi tega dne je počasi konec. Za danes zvečer in jutri so napovedani močnejši SV vetrovi, zato še enkrat preverim privezne vrvi, pogledam, če je vse pritrjeno na barki, in grem spat. Bojim se, da bo spanje slabo, saj so sosedje ob kitari spet zelo glasni. Upam, da ne bo trajalo do jutra.

	Zadnji dan sva tukaj. Jutri se menda vetrovi umirijo, zato greva dalje. Zvonka je že krepko zakorakala v drugi del dopusta in jo malo že skrbijo ti vetrovi, kajti boji se, da se zaradi njih ne bo mogla pravi čas vrniti na Gran Canario, od koder leti proti domu. Popoldan je manj vetra, zato se mi zdi, da je še bolj vroče kot prejšnje dni. V teh dneh sem se kar dobro spoprijateljil s sosedi, ki prihajajo iz Poljske. Danes šele ob 11. uri pridejo iz barke, zaspani, in vidi se, da imajo alkoholnega mačka. Peli in veselili so se do pol tretje ure zjutraj, zato ni čudno, da se šele zdaj prebujajo. Verjetno pa jih je dodatno uspavala še obilica alkoholnih hlapov v notranjosti barke. Še sam sem jim dal steklenico rdečega vina, preden sem šel na sprehod. Vsi med njimi so zelo prijazni in izredno komunikativni. Največ kontakta sem imel z Jacekom; kljub temu da sta oba najina jezika slovanska, sva našla rešitev v razumevanju v angleškem jeziku. Največja zanimivost pa je to, da je poročen z Bosanko Aido, ki jo je spoznal na Norveškem, kjer živita že 16 let. Z njo sem se lahko pogovarjal v bosanskem jeziku, kar pa je bilo veliko lažje kot angleščina. On je prišel na Norveško s trebuhom za kruhom, našel delo in tam ostal, Aida pa je izgnana iz svojega doma v Banja Luki, ko je še vihrala tam vojna. Zdaj sta tu na štirinajstdnevnem dopustu, saj sta se uskladila s prijatelji, ki so ravno ta čas na Fuerteventuri. Zanimive zgodbe ljudi se me vedno dotaknejo in popoldan se še fotografiram z njim, ko mi na barko prinese steklenico vina, kot bi mi želel vrniti včerajšnje darilo. Izmenjava si še naslova elektronske pošte, on pa me povabi, da se jim zvečer pridružim na barki. Tudi on jutri odhaja domov, na Norveško.



	Midva se lotiva še kuhanja večerje. Kaj hitro sva za mizo in jeva lepo pečen file palamide in pečen krompir, zraven pa še solato iz paradižnika in mocarele. Čez pol ure pa se pri obeh pojavi bolečina v glavi, narašča srčni utrip in oba se nasploh počutiva zelo slabo. Začnem tuhtati, kaj bi lahko bilo narobe. Edino riba! Prepričan sem, da je riba ob usmrtitvi v meso spustila svoj adrenalin in tako okužila meso. To se po navadi zgodi pri večjih ribah, nisem pa si mislil, da bi se lahko to zgodilo tudi pri manjših. Še sreča, da je enkrat z nekim ribičem nanesel pogovor, kako se ubije riba in kako je lahko prav ta adrenalin pri večjih ribah nevaren. Za vsak primer o tem preberem na internetu. Menda je edino dobro zdravilo pri t. i. anafilaksiji adrenalin, ki je v injekcijah. Jaz se počutim veliko bolje od Zvonke, pri njej pa so se pokazali že vsi znaki te bolezni: poleg že naštetega še rdeča koža, kot bi jo opeklo sonce po štiriindvajsetih urah sončenja, slabost, driska, motne in krvave oči. Treba je ukrepati, saj je to lahko smrtno nevarno. Iz svoje lekarne vzamem pršilo in nama vsebino nabrizgam pod jezik. Stanje se meni kmalu izboljša, ona pa več ni mogla stati na nogah.



	Po dogovoru z njo, odhitim v lekarno po injekcije adrenalina. Lekarnar me prepriča, naj gospo peljem na urgenco, da tam ocenijo, ali je morda krivo kaj drugega. Poleg tega pa stane tu ena injekcija adrenalina slabih 50 EUR, zato je nesmiselno plačevati zdravila, če sem zavarovan. Zahvalim se in odhitim do taksija, s katerim greva po mojo mornarko, jo posedeva v avto in jo odpeljeva do urgence mesta Gran Tarajal. Takoj prideva na vrsto in zdravnici razložim, kaj je narobe. Prihiti še ena zdravnica in skupaj opravita hitri test, izmerita pritisk in utrip. Nato ji vstavijo infuzijo, v katero vbrizgajo tri injekcije zdravil. Trese jo, delajo živci, zebe jo … Hoče zaspati, a ji ne pustim. Težko je, a se trudi. Jaz sem že veliko bolje in si rečem, da sem jo dobro odnesel. Urgenca je urejena, čista, z novo opremo in novimi aparaturami, saj lahko v istem trenutku zdravijo vsaj pet ljudi. Zamerim jim le, da ne znajo angleščine. Sporazumevanje je tokrat šlo najprej preko mojega telefona, saj sem fotografiral tekst bolezni, ki sem jo sumil, v španščini (hvala Wikipedija), nato pa sem na podlagi nekaterih španskih besed poskušal razložiti težave. Tu in tam sta zdravnici uspeli ujeti in si prevesti kakšno najino angleško besedo, da je šlo vse lažje. Po treh urah na urgenci le-to zapustiva, dobiva dokumentacijo in nič ne plačava, saj velja njeno EU zavarovanje. Na koncu se le izkaže, da je bila možna histaminska zastrupitev, ki je pri takšnih ribah najpogostejša. Pokličeva taksi, ki naju odpelje najprej do lekarne, kjer kupim zdravila, nato pa se odpeljemo nazaj na barko. To noč sem bolj malo spal, saj sem večkrat pogledal, kako je z Zvonko in kako se počuti.





	Petek, 15. 7. 2016, Gran Tarajal−Puerto Castillo, Fuerteventura 20 NM



	Petek je in danes odplujeva dalje. Zjutraj vstaneva s pomočjo budilke in spijeva kavo. Jaz še enkrat preverim vreme na računalniku, nato pa odrineva. Vreme nama bo očitno naklonjeno in na začetku poti tudi kaže tako. Kot po navadi bova tudi danes imela veter v nos, prav tako močan atlantski tok, valove pa pod kotom 30 stopinj. To bo veselo! Treba bo prižgati motor in razviti glavno jadro, da mi bo stabiliziralo barko, saj bom moral ves čas pluti vsaj pod kotom 30 stopinj vetra. Trenutno piha samo 14 vozlov, zato se zavedam, da je lahko vetra kmalu še več. Čeprav sva imela neljubo izkušnjo z ribami, vseeno vržem vabo v vodo. Morda se kaj prime in vendarle ni vsaka riba okužena. Kaj kmalu res zaslišim tisti zvok na krmi, ki mi javlja, da se je nekaj prijelo na mojo vabo. Hitro jo odvija, kot bi bilo nekaj težkega na njej. Prav v tem trenutku se proti nama z veliko hitrostjo pelje oranžno rdeče plovilo, kar pomeni, da so to reševalci na morju, njihov Salvemento Meritimo. Ne upam si vleči ribe, saj ne vem, kaj se lahko zgodi, če me ujamejo brez dovolilnice za ribolov. Zato le zmanjšam hitrost barke. Najprej se za trenutek skoraj ustavijo 100 m za barko, nato pa le odplujejo naprej. Hitro navijem flaks, saj je vsaj 200 m vrvice odvite z role. Nekaj se upira. Vlečem in vlečem, ne popuščam. Ko privlečem ulov skoraj do barke, sem razočaran. Na trnek se je namreč ujel rjavi galeb. Ko reveža potegnem z vode, vidim, da se je ujel na oba trnka: prvega za nogo, drugega za kljun. Vsega onemoglega dvignem na krov in ga s koničastimi klešči rešim najprej pri nogi, nato še pri kljunu. Ves čas je bil zelo miren, kot bi vedel, da mu želim pomagati. Ko končam, ga spustim v vodo in vidim, da je vse v redu z njim. Palico pospravim, saj me je minilo do lovljenja rib.



	Veter, ki sem ga prej pričakoval, se le pojavi. Razmišljam, da bi skrajšal glavno jadro, a vseeno pustim odvitega. Še dobrih deset milj je potrebnih, da se privežem v marini na današnjem cilju. Pogledam na merilnik vetra. Piha že 24 vozlov, skoraj s konstantno hitrostjo. Plujem cik-cak in lovim veter, a pazim, da me kljub polno odprtemu glavnemu jadru preveč ne položi. Zdaj sunki dosegajo že 32 vozlov! Še močneje primem krmilo in plujem. Tu in tam se kakšen val odbije od barke tako močno, da se ta razprši po barki in čez njo. Malo tega prša vsakokrat dobim tudi jaz.

	Končno le priplujem do marine Puerto Castillo, še prej pa moram vpluti med kardinalnimi oznakami, ki označujejo plovno pot. Tukaj je obala peščena in plitva, voda pa kristalno čista, tako da vidiš dno in pesek na njem. Kot po navadi na teh otokih nihče ne sliši radijske postaje in mojega klica. Zato se razgledam in najdem prosto mesto na pomolu ter se privežem. Kmalu ugotovim, da je to mesto verjetno zasedeno, saj sta tam predpražnik in cev za vodo. Barko prestavim drugam in jo spet privežem.

	Vzamem dokumente in poiščem recepcijo marine, a je zaprta. Se bom pa prijavil jutri. Nazaj grede na pomolu, kjer sem jaz, vidim Bavario 40 z imenom Toraja, ki ima koprsko registracijo. Vem, čigava je. Zvečer greva v trgovino po mleko in na sladoled. Ogledava si to zelo turistično in turistov polno mesto. Polno je apartmajev, hotelov in nasploh vseh turističnih objektov, da nasitijo lačne in žejne turiste. Plaže so peščene, urejene, na njih senčniki in ležalniki. Malo naprej je kar na plaži veliko otroško igrišče z igrali, še naprej toaleta in garderobe. Ni kaj, res je lepo.



	Ob polnoči nekdo potrka na barko. Varnostnik je. V mešanici angleščine in španščine mu povem, da sem nov na pomolu, da se bom jutri prijavil, ker danes ni bilo nikogar v pisarni. Vprašam ga za ceno priveza za eno noč. Prijeten mlajši možakar skomigne z rameni in pravi, da stane verjetno okoli 30 EUR. Nasmehnem se in vprašam, če je to za tri dni ali samo za en dan. Ko mi odgovori, da je to zasebna marina in je najdražja na Fuerteventuri, se odločim, da jo jutri zapustim. Sicer bi lahko sidral nekje ob strani, a je povsod globina le tri metre. Če upoštevam še oseko, sem lahko s kobilico že v pesku. Nejevoljen zaspim.



	Sobota, 16. 7. 2016, Puerto Castillo–Islas de Lobos, Fuerteventura 24 NM



	Zjutraj želim najprej plačati marino. V pisarni spet ni nikogar, saj se odpre šele ob 10. uri. Srečam gospo, ki je oblečena v nekakšno uniformo. Pove mi, da lahko plačam marino tam, kjer je info točka za rekreativne dejavnosti. Po izpisu računa res plačam 30 EUR za en dan oz. na noč. To je najdražja marina na vseh Kanarskih otokih. Pospravim po barki, jo pripravim za izplutje in že nekaj trenutkov kasneje odplujem.

	Tudi tokrat je plovba približno enaka kot včeraj, le da je manj vetra, kar pa ne pomeni, da ga je premalo. Spet si pomagam z motorjem ter kljubujem fiziki in materi naravi. Zvonka se skrije v zavetrje vhodne tende ali sprayhoda, jaz pa na krmilu krmarim in popravljam jadro, prestavljam boom po škoti in lovim veter, da stabilizira barko. Kaj kmalu se izkaže, da naju veter vseeno čaka, saj je severni del otoka vetroven in najbolj poznan po surfanju, kajtanju in drugih vodnih športih. Kmalu zapiha konstanten veter s hitrostjo 27 vozlov in s sunki tja do 32 vozlov. Razmišljam, da bi še malo skrajšal jadro, a se bojim, da bo barka poskakovala na komaj dober meter visokih valovih. Tu in tam se kakšen val odbije od barke in me poškropi, a me najbolj jezi, ker so mokra očala. Operem jih z vodo in obrišem, pa spet. Jadram blizu obale pod kotom, nato obrnem barko v drugo smer. Popravim boom na škoti, zategnem in se oddaljim od obale proti odprtem morju. Srečam eno jadrnico; prijeten je občutek, ko nekoga srečaš in se zaveš, da le nisi sam na morju.

	Obala je še vedno gola in kaže se pesek svetle barve, ki ga je veter skozi stoletja nanesel na obalo. Tam nekje ob obali vidim prva značilna padala v zraku in vem, da so to kajtarji. Nad otokom je otoček, ki spada v nacionalni park Islas de Lobos. Med otokoma je prehod zelo plitek, na nekaterih mestih ob oseki celo okoli pet metrov. Zato povečam sliko na ploterju ter plujem previdno in zbrano. Ob otoku vidim sidranih nekaj plovil, zato zavijem tja in tudi sam sidram. Veter piha z močjo 15 vozlov v zavetrju otoka. Valovi so nizki, zato ni tako stabilno, a je še vedno prijetno. Voda pa ... Ah, voda je svetlo modra, božanska na pogled, zato me premami skok vanjo. Preverim še temperaturo vode in se nasmehnem. Topla je, saj je tu plitva, zato jo sonce kljub močnemu toku hitro ogreje. Kot otrok sem. Zaplavam, se potopim, spet zaplavam in se obračam v vodi. Čudovito je! Za Zvonko je voda pri slabih 23 stopinjah še vedno hladna, zato omahuje, na koncu pa se le odloči, da ne gre v vodo. Raje sedi v senci in bere že ne vem katero knjigo po vrsti. Res je pravi knjižni molj.



	Kasneje si narediva pozno kosilo, ki bi ji lahko rekla večerja, le da tokrat na krožniku ni ribe. Jaz spijem še malo pivo, saj Zvonka je tablete in si ne upa piti alkohola. Pa saj ga tudi sam ne pijem veliko. Vsak dan kozarec vina ob večerji ali kozarec piva in to je vse. Zgodi pa se, da si včasih namesto ob večerji kasneje natočim kozarec vina, v skodelico dam olive in ob okušanju vina ter oliv opazujem okolico. Zvečer opaziva, da so že skoraj vsi odpluli s sidrišča. Ostajava le midva in še ena jadrnica s švicarsko zastavo. Noč je padla na morje, zato prižgem luč na jamborju in še enkrat preverim sidro in vrv, ki drži verigo sidra namesto vinča. Vse je v redu. V vodi je pri globini 7 metrov okoli 45 metrov verige, in ko sem se prej potopil, sem preveril, kako je sidro vkopano v pesek. Drži. Tukaj ni večjega problema z obračanjem barke proti vetru, saj v večini piha severovzhodni veter. Zvečer pogledam še en film in zaspim. Ob pol treh ponoči me zbudi ropotanje sidrnega pokrova; grem ven in ga zaprem. Veter se je okrepil in zdaj pogledam na merilnik, ki kaže, da piha že z močjo 26 vozlov. Vse je v redu, zato grem nazaj spat. Zjutraj kljub vetru priplujejo katamarani in druge jadrnice, ki sidrajo na tem lepem kotičku otoka, čez dan pa večje barke vozijo turiste na otok, da se kopajo ali pa si otok samo ogledajo. Tudi midva sva za ogled, zato iz tretje kabine potegneva zložen in spravljen dingi in ga na premcu napolniva z zrakom. Malo kasneje s pomočjo motorja odplujeva na otok.



	Najprej si ogledava slike in razstavni prostor v paviljonu, nato pa se sprehodiva do plaže, turističnih robinzonskih hišk in tako raziskujeva otok. Po dveh dobrih urah hoje se le vrneva nazaj na barko, vsa premočena, saj spet piha močan veter, valovi pa so se dvignili krepko čez tubo dingija. Malo premišljujem, opazujem naravo, veter, morje. Nekje 100 metrov za nama so čeri; če poči člen med verigo in sidrom, ne bo dobro. Bi vrgel še eno sidro na verigi in vrvi? Pogledam mornarko in se odločim. Dvignila bova sidro in greva v marino. Ta je v državni lasti in je poceni. Tokrat pač odtehtata varnost in varen privez, lepote tega kraja pa morda obiščem še kdaj.





	Nedelja, 17. 7. 2016, Islas de Lobos−Corralejo, Fuerteventura 4 NM



	V močnem vetru točno v premec barke ali meni v nos se proti valovom in toku, ki je zaradi plitke vode in zaradi močnega vetra, pomikam zelo počasi. Motor prede pri 2500 obratih. V normalnih pogojih bi morala biti hitrost dobrih 6 vozlov, tokrat pa plujem s samo 2,8 vozla. Veter piha in dviguje tendo nad kokpitom, ki je nisem zaprl. Končno le priplujem. Sidral bi, pa je v zalivu spet nizka voda. Tokrat še za 20 cm manj kot zadnjič. Odločim se, da grem spet v marino, dokler je še čas. Marina je majhna in polna. Po postaji in kanalu 9 jih poskušam priklicati. Kot po navadi spet ni odziva. Poiščem prosto mesto, da se priveževa. Ko grem kasneje iskat pisarno marine, naletim na varnostnika, ki mi pokaže, kam naj se prestavim in kje naj se jutri prijavim. Zato se prestaviva in si skuhava že za ta čas pozno kosilo, nato pa si greva pogledat mesto, za katerega že vem, da je turistično in polno. Center mesta je zelo lep. Tam lahko najdeš le številne restavracije, kavarne in trgovine.



	Sprehodiva se še po dolgi glavni ulici, kjer se pretežno vozijo beli taksiji, na vsaki strani pa je veliko trgovin, med njimi tudi tistih, namenjenih surfarjem in kajtarjem, pa najsi gre samo za opremo ali oblačila. Za vsakogar se kaj najde: od tistih, ki si želijo samo spominkov, do tistih, ki si želijo zvenečih in dragih znamk oblek, ur, torbic ali parfumov.

	Zjutraj plačam marino; ker je, kot sem že rekel, državna, spet plačam kot v Gran Tarajalu, to je 10,53 EUR na noč. Vendar se le s težavo pogovorim s španskim uradnikom, ko mi razlaga, da mi dovoli tukaj ostati le tri dni in mi za tri dni tudi izstavi račun. Še vedno vztrajam pri štirih dneh. On ne popušča in mi razloži, da je to mala marina, in če želim biti dlje tukaj, naj grem nekam na sidrišče. Hmmm, jaz bi že šel, le moja mornarka ni za to. Odločim se, da ga čez tri dni spet obiščem. Čez dan se vedno najde kakšno dogajanje, ki mi preganja dolgčas po jadranju. Piha nekje od 25 do 30 vozlov, kar niti ni tako strašno, se mi pa zdi, da se je v Zvonki z leti naselil strah in ni več za ekstremna jadranja. Tako se odločiva, da si greva ogledat Puerto del Rosario, ki naj bi bilo glavno mesto tega otoka. Zvečer si na avtobusni postaji ogledava vozni red avtobusov, ki vozijo zelo pogosto, na vsake pol ure. Vozovnica naju stane 3,40 EUR po osebi v eno smer. Ne zdi se nama predrago, saj je do tja dobrih 50 minut vožnje. Zjutraj si med vožnjo ogledujeva naravo, ki je na severu posuta z belim peskom in poraščena z nizkoraslim grmičevjem, potem pa se, kot bi odrezal, vse spremeni v temno vulkansko kamnino. Nekatera naselja so malo odmaknjena od obale, zato je že na prvi pogled videti, da so nezanimiva turistom in zato propadajo. Pripeljeva se na glavno avtobusno postajo v Rosariu in odideva peš po mestu, da si ga ogledava. Nič posebnega ni v njem, še ljudi je bolj malo. Je pa vseeno prijetno mesto, čeprav ne preveč čisto, kakor sem te čistoče navajen po celotnih Kanarskih otokih. So pa zato spet urejeni cvetlični parki in mesta, kjer so postavljene razne umetniške skulpture. Vreme je lepo in sonce čez dan vedno močneje greje, zato je čas, da se umakneva kam, kjer bova nekaj spila, se spočila, nekaj malega prigriznila in se ohladila. Odločiva se, da obiščeva še velik trgovski center, ki je klimatiziran in ima vse, kar potrebujeva. Pa še Zvonka bo prišla na svoj račun, da si napolni dušo, ko bo obiskala trgovine, v katerih je prav v tem mesecu sezonsko znižanje, tudi do minus 70 %. Najprej pa si zaželim kavice, zato sedem v Caffeeterijo, ki je tudi najbolj obiskana. Zdaj vem, zakaj. Espresso je tukaj po 0,90 EUR. Mmmmm, kako je dobra! Puerto del Rosario ima nekaj manj kot 30.000 prebivalcev. Mesto je že od nekdaj eno glavnih pristaniških mest za velike ladje. Še danes igra ključno vlogo pri ladijskem prometu in trgovini. Posebnih znamenitosti nima, kar me je razočaralo. Od takšnega mesta sem pričakoval kaj več, dobil pa bore malo. V informacijski pisarni mi povejo, naj si ogledam cerkev z zvonikom Santo Domingo de Guzmán in ne zanemarim precej starih hiš, zgrajenih v kanarskem slogu. Po naključju še izvem, ko tako sprašujem ljudi v mestu, da obstaja še eno mesto, vredno ogleda: to je dom nekdanjega pesnika v izgnanstvu Miguela de Unamuna. Žal te hiše nisem našel.



	Naslednji dan je v pisarni marine drug uradnik in njega nekako pregovorim, da mi podaljša bivanje v marini. Nasmehne se, ko mu povem, da so še vsaj štiri prosta mesta v marini in da vsekakor nimajo pretirane gneče. Nasmejim se še sam, ko mi reče, da mi bo ugodil, ker sem mu to povedal čez šalo, a da je kontrola marine njegovo delo. Plačam in ga povabim na pivo, kar pa zaradi preobilice dela vljudno odkloni. Med raziskovanjem mesta in sprehodom naletim na veliko in dobro založeno trgovino, kot je pri nas Merkur. Potrebujem en kos oplemenitene iverke, vsaj približne barve, kot je pohištvo v barki. Takoj najdem približek in ga kupim. Ker imam v barki tudi nekaj električnega orodja, kar na pomolu ob privezani barki prežagam desko na mero in jo fiksiram na štedilnik. Sedaj bo moj indukcijski štedilnik ravno stal, pa še več odlagalne površine v kuhinji sem pridobil. Seveda si ob končanem delu zaslužim eno malo pivo, ki pa mi ga pol vzame mornarka, saj pravi, da ga preveč ne smem, ker imam putiko. Prav ima.

	Petek je. Preoblečeva postelje in pripraviva svežo posteljnino, umazano perilo pa odneseva v pralnico. V njej je vsaj 10 pralnih in sušilnih strojev, vsi so v pogonu in opravljajo svoje delo. Prijazna gospa pa mi pove, da mi bo mojih približno 8 kg perila oprala do jutri opoldne, saj ima preveč dela. Plačam seveda takoj, cena pa 10 EUR za pranje, sušenje in zlaganje perila. Res ni drago. Popoldan na barki pogledam, kaj mi manjka, da prinesem iz trgovine, in napišem spisek. Najbolj bom potreboval ustekleničeno vodo, morda pa se najde še kakšna dobra riba. Vzamem voziček, ki ga imam namenjenega za v trgovino, in obiščem vse tri supermarkete, ki so si dokaj blizu. Imam čas in malo pogledam na cene. Na koncu ugotovim, da sem opravil dober nakup, saj sem kupil dvolitrsko vodo iz akcije, celo 2 kg tuno v akciji, nekaj zelenjave in še drugih drobnih zadev, ki jih potrebujem na barki. Kupil sem si novo zalogo navadnih keksov, saj imam še vedno navado, da si jih pet privoščim ob popoldanski kavi.

	Na barki se hitro odločim za današnji jedilnik: pečena tuna na žaru, iz jedilne buče naredim pire, opečem malo zdrobljenih mandeljnov, ki jih pomešam pireju, za osvežitev pa še paradižnikova kolesca z rikoto, baziliko in oljčnim oljem. Zvečer greva spet na daljši sprehod, jutri pa zapuščam to marino, saj bo primerno vreme z ugodnim vetrom in bom odplul na otok Lanzerote.



	Nedelja, 24. 7. 2016, Corralejo, Fuerteventura–Playa Papagayo, Lanzerote 8 NM



	Zjutraj spijeva kavo in odrineva iz marine. Še nikoli nisem bil v kakšni tranzitni marini tako dolgo, kot sem bil tokrat. Čakala sva vreme, čeprav dvomim, da bodo danes za plovbo pogoji veliko boljši. Komaj izplujeva, že piha krepko čez 20 vozlov, in to skoraj v nos. Vedno enak severovzhodni veter. Valovi so nizki, komaj dober meter, zato odvijem glavno jadro in stabiliziram barko pri plovbi. Danes bo kratka plovba, dobrih 8 NM imava do marine Rubicon. Po e-pošti sem dobil njihovo ponudbo, in to je 20 EUR na noč. Ni drago, poceni pa tudi ne. Morda pa bom lahko sidral pred marino. Pustim se presenetiti. Plovba je res kratka; bolj kot se bližam obali, manj piha. Na koncu je morje samo malo vzvalovano in veter pade na dobrih 7 vozlov. V daljavi vidim nekaj plovil, ki so sidrana ob obali na desni strani otoka. Playa Papagayo, znamenita peščena plaža na Lanzerotu! Tudi sam zavijem tja, in ko izbiram prostor med sidranimi plovili, sem vesel, da sem zavil sem, ne pa v marino. Pa ne samo zaradi denarja, ampak enostavno zato, ker rad sidram in sem rad v čisti vodi, kjer se lahko ob vsakem trenutku okopam. Najdem prostor in sidrava na globini 7 metrov. Senzor na vinču mi ne dela, zato sidrava kar na star način, tako da slediva barvnim oznakam na verigi. Veriga teče v vodo in kmalu je v vodi 45 m verige. Dovolj bo. Zategnem in drži. Kasneje se še z masko potopim do sidra in vidim, da se je le-to zagozdilo za skalo. Ne bo v redu. Ponovno dvigneva sidro in tokrat poiščem večjo svetlo točko na dnu. Ker je tam pesek, vrževa sidro prav tam. Zopet zategne in zopet se potopim do sidra. Dobro je, tokrat je lepo vkopan v peščeno dno. Zaplavam in se predam času, ko sem že v vodi, v kateri pa kar mrgoli rib. Pravkar sem videl lepo orado. Bi šel po puško? Ne, v hladilniku še imam dva zavitka tune in najprej bo treba te porabiti. Do večera se še večkrat okopam. Skuhava pozno kosilo in se dogovoriva, da bova prespala kar tu, na sidru. Zvečer si pogledava še en film, spijeva kozarec vina, nato pa je čas za spanje. Ona gre v posteljo, jaz pa na računalnik pisat dnevnik.

	Jutranjo kavo spijem v kokpitu, ki me razbudi. Potem dam v vodo dingija in nanj namestim motor. Odpraviva se do obale in izvlečeva čoln višje na plažo, da ga ne bi dosegli valovi. Greva si ogledat mesto in okolico, da vidiva, ali se da sidrati še kje bližje mestu. Opaziva, da je tu le turistično naselje Las Coloradas, saj je sestavljeno iz samih hotelskih sob in apartmajev. Sprehodiva se še do marine Rubicon. Je lepa in velika s čudovitimi restavracijami, bazenom, trgovinicami. V eni od teh restavracij spijeva espresso. Ko dobim račun, zavijem z očmi, saj plačam 5,60 EUR za dve kavi. Veliko preveč. Mi je že žal, ker sem mornarko preglasil, da tokrat kavi plačam jaz. To turistično naselje se modernizira, zato so pravkar zgradili večji trgovski center, a še ni polno zapolnjen z butiki in raznimi drugimi trgovinicami. Sama sva si ga malo ogledala in opazila, da bo lepa popestritev za to mesto. Odpraviva se še v trgovino po kruh in zelenjavo, nato pa nazaj na barko. Popoldan spečem tunin file in skuham krompir v kosih, ki ga potresem s peteršiljem in polijem s kislo smetano.





	Torek, 26. 7. 2016, Playa Papagayo, Lanzerote−Corralejo, Fuerteventura 12 NM



	Zjutraj dvigneva sidro in se napotiva dalje. Ker gre mornarka kmalu domov, razmišljava, da bi kar v enem kosu odplula do Gran Tarajala, saj je v tamkajšnji marini dovolj prostora, ni draga in je blizu letališča. A med polurno plovbo spremeniva načrt in spet sidrava na otoku Lobos. Tam se večkrat skopam, zaplavam, spijem kavo. Ko začne veter igrati svojo pesem, postane tudi morje valovito. Ni prijetno tako na sidru. Skoraj deset bark, večinoma katamaranov, pobira goste iz hotelov in jih vozi na ta otok na oglede, kopanje ali pa enostavno na zabavo.



	Dvigneva sidro in zaplujeva proti nama že znanemu mestu z marino, Corraleju. A tokrat ne greva na privez, ampak bova sidrala nekje pred marino. Malo nama nagaja vzhodnik, ki piha dobrih 17 vozlov, a vseeno vrževa sidro. Sidro prime, a ker je nekajkrat poskakovalo, mislim, da ne bo dobro. Z masko skočim v vodo in vidim, da sidro drži samo za eno manjšo skalo in se ni vkopalo. Postopek ponoviva, a se nič ne spremeni. Potopim se šest metrov globoko, sidro na roko prestavim za dober meter in ga poskusim zariniti v peščen del, a je pod peskom kamena plošča. Nič ne bo. Takrat dobim idejo, da je verjetno na sidrišču kakšen betonski blok. Poiščem ga in tudi najdem, saj je veliko manjših in večjih bark privezanih prav na takšne betonske kocke v vodi. Vzamem vrv in jo preko ušesa privežem na barko. Za to noč sva začasno privezana. Res je zelo blizu sosedove barke, a ker piha veter, bo vse v redu. Ko bo brezvetrje in bo tok obračal barko, lahko udarita skupaj. Odločim se, da jutri poiščem še en betonski blok, tokrat malo dlje od tega. Skuham nama večerjo, ona naredi solato. Tokrat narežem že včeraj pečene kose tune na kocke in skuham riž. Dodam začimbe in curry. Torej bo danes za večerjo rižota s curryjem in tuno. Zvečer si pogledam še en film, ona bere, a jo kmalu premaga spanec in gre spat. Ponoči ne morem spati, saj se sliši drgnjenje vrvi. Ne morem storiti ničesar, saj je veter premočan, da bi na roke držal barko, medtem ko bi kaj podlagal med vrvi in trup barke.

	Zjutraj nenaspan spijem kavo, nato pa okoli desete ure skočim v morje in iščem nov betonski blok. Najdem ga kakšnih osem metrov od zdajšnjega. Bravo, ravno prava razdalja. Nikogar ne bom oviral. Z dingijem grem na obalo, poiščem trgovino, kjer prodajajo vrvi, verigo in še druge potrebščine, nato pa se vrnem na barko. Pripravim verigo, nanjo privežem debelo belo vrv in naredim ušesa, za katera bom privezal barko. Danes bo lažje kot včeraj, saj je pravkar oseka in bo voda vsaj dva metra nižja. Vse skupaj vržem v vodo, se potopim do bloka in v nekaj potopih na dobre štiri metre globine privežem barko. Tokrat je lepo privezana ter lahko kljubuje vetru in valovom. Tako vesel sem, da začnem razmišljati tudi o tem, da bi barko pustil za tri mesece kar tu. Le malo bi še moral z dodatnimi vrvmi ojačati ta privez in barka bi me verjetno cela pričakala do mojega naslednjega prihoda. Vsekakor v nekaj naslednjih dneh vse to predelam teoretično, pa tudi praktično se pokaže, kako bo. Četrtek je. Danes zapustim moj novi vodni privez in odplujem v marino, saj Zvonka čez nekaj ur odhaja domov. Na bojo privežem svojega dingija, saj ga en dan v marini ne bom potreboval. Hitro najdem prostor; skoraj tam sem, kjer sem bil zadnjič. Ko sem na mestu in je vse urejeno, grem plačat marino za en dan ter natisnit letalsko vozovnico. Ta čas Zvonka pripravi kovček in skuha kosilo. Potem me nagovori sosed s sosednje barke in že teče moja polomljena angleščina. Uglajen gospod pa je eden redkih Francozov, ki skoraj tekoče govori angleško. Ker nimava veliko časa, spijeva le pivo in se dogovoriva, da se vidiva kasneje.

	Ko pride čas za odhod, se napotiva na avtobusno postajo in se odpeljeva najprej do Puerto Rosaria, nato presedeva na drug avtobus in se odpeljeva do letališča. Za dobrih 45 km vožnje z avtobusom plačava vozovnici 4,80 EUR po osebi. Hitro najdeva vhod v letališko stavbo in že sva pri kontroli. Ona gre naprej, jaz pa nazaj v Corralejo. Pospravim po barki, jo operem in napolnim z vodo. Nekaj je še dodam jutri, saj planiram, da bom sedaj 14 dni na boji, kar pomeni, da bom potreboval veliko vode za kuhanje, tuširanje, umivanje ipd. In res, naslednji dan sem že na boji. Malo me ziblje, a je dovolj prijetno in znosno. Nikogar ni in nič se ne sliši. Raj! Teh nekaj dni se nič kaj posebnega ne dogaja, dnevi so si več ali manj podobni. Zjutraj malo poležim, nato si skuham dobro turško kavo, ki pa mi je počasi primanjkuje. Sledi zajtrk, ki je po navadi iz tropskega sadja. Malo pobrskam po družbenih omrežjih in se nekajkrat skopam v čisti modri vodi. Preberem nekaj strani knjige, kaj napišem in spet je čas za popoldansko kavo in mojih pet Albert keksov, ki jim čez uro ali dve sledi pozno kosilo, nato pa tuširanje in odhod z dingijem na obalo, kjer si v vsaj pet- ali šestkilometrskem sprehodu pretegnem noge in prekrvavim telo. Zvečer pogledam film na računalniku oz. tablici, nato pa utonem v spanec.



	Boje si žal ne upam zapustiti, kajti bojim se, da bo naslednji trenutek kdo na njej užival sadove mojega dela in iznajdljivosti. Biti zastonj ob marini in mestu, biti zastonj v območju, zaščitenem pred severovzhodnim vetrom, ki tukaj večinoma piha … Ja, to je pravi privilegij.

	Zadnji dan. Danes grem domov! Že sinoči sem deloma spakiral kovček, danes še skrijem na varno, kar je dragocenega, sploh oba ploterja, ročno radijsko postajo, razne pripomočke, naprave in daljince. Skočim v dingija in se zapeljem do obale, da poiščem in se dogovorim za prevoz s prtljago do obale. Srečam sosedo iz sosednje barke, ki priložnostno dela na Jet skijih in Boat taxijih. Vljudno jo vprašam, s kom bi se moral dogovoriti za prevoz. Ponudi mi, da bosta ona ali mož prišla okoli 14.30 pome s svojim dingijem. Vprašam jo, ali res lahko računam nanju, kajti avtobusa ne smem zamuditi. Potrdi, da je to dogovorjeno. Ves čas sem jo imel za nekakšno vzvišeno Francozinjo, ki te še pozdravi ne. No, danes pa takšen preobrat. Z možem in dvema hčerama živi boemsko življenje na barki. Nekaj časa tu, nekaj tam. Delata priložnostno, kjer pač delo dobita, in je vsem lepo. Odidem še do trgovine, da si kupim kakšno štručko za na pot, nato pa se vrnem na barko. Operem in pospravim dingija, nato pa se še oprham. Komaj se obrišem z brisačo, ko nekdo trka po moji barki. Skočim ven in zagledam dolgolasega samovšečnega Španca štiridesetih let, ki je bil moj sosed v marini, in pristaniškega policista. Povesta mi, da sta slišala, da grem za nekaj časa domov, in ker je pač boja za mojo barko v lasti človeka, ki je z njim v dingiju, me prosi, da se odstranim s trenutnega mesta, saj v času brezvetrja obstaja nevarnost poškodb bark. Vprašam ju, kje sta bila do sedaj, saj sem tu že nekaj dni, danes pa sta prišla ravno dve uri pred mojim odhodom. Povem jima, da mi je strašansko žal, a ne morem prestaviti barke, ker nimam kam. Poleg tega sem povedal policistu, da sem ravno njega vprašal, ali se lahko privežem na kocko, ki sem jo našel ležati v morju, saj grem za dva ali tri mesece domov in bom barko pustil na boji. Vem, da mi je rekel, da lahko, a naj si uredim verigo in vrvi. Vse sem si kupil in uredil ter si na globini šest metrov uredil svoj privez. Ničkolikokrat sem se moral brez potapljaške opreme potopiti in delati na tej globini, da sem si uredil verigo, da sem pravilno zapel, privijačil, zvezal vse, kar je potrebno za brezskrbno spanje doma, ko bo barka na boji. Celo verigo sem spel v križ, če bi železno uho popustilo na betonski kocki. Ne enkratno varnost, kar štirikratno varovanje sem naredil, saj nočem, da se moja barka poškoduje ali da poškoduje še katero drugo barko. Policist je skomignil z rameni in mi dal papir, na katerem je bila odločba luške kapitanije, da se moram v roku pet dni umakniti s tega mesta. Lepo, dragi Španci, razumem, da držite drug z drugim in pijete skupaj pivo, a vseeno: tudi jaz sem človek in ne čarovnik. Odpeljeta se, jaz sedim skrušeno na jadrnici z odločbo v rokah. Ne preostane mi drugega, kot da zadevo uredim. Oblečem kopalke, nadenem masko in plavutke ter se potopim. In res, po vseh pravilih verjetnosti najdem kocko točno tam, kjer sem jo zdaj iskal, poleg Francoza, ki delata na Jet skiju. Pogledam uho; obrabljeno in nažrto je, stanjšano. Premalo časa imam. Bom pač tvegal. Odplavam na svojo barko, vzamem en bokobran, veliko sponko in vrv ter se potopim do kocke in vse to montiram. Potem grem na barko in vse privezano zvežem s svojo bojo, ki jo uporabljam za sidranje in vse vržem v vodo. Barko zapeljem do nove boje in jo privežem. Vsi, ki ste opravljali to delo, veste, kako rada boja uide izpod barke. Jaz jo lovim zadaj na krmi in vso težo svoje barke vlečem do premca, da lahko vrv zavežem. Končno mi uspe: barka je privezana! Zdaj moram še po vrvi in verige, ki jih imam na dnu. Spomnim se, da imam na barki en napihljiv čolniček, ki sem ga hranil za vnuka. Napihnem ga in vzamem še malo sidro na vrvi. Ne vem, kolikokrat se moram potopiti na dno, da vse to odvijačim, premontiram, privijačim. Ah! Pljuča so me bolela in sam sebi sem se čudil, od kod mi vsa ta moč. Verjetno od želje po uspehu in da se še pravi čas vkrcam na letalo. Opravil sem svoje delo, res ne tako dobro, kot je bilo prej, ampak sem ga. Oprham se in se oblečem. Čakam sosedo Valeri in prevoz. Nje ni. Ura je že skoraj tri popoldan, čez 20 minut imam avtobus do Puerto Rosaria in od tam moram na drugi avtobus do letališča. Takrat se mi vklopi lučka. Seveda. Ona in mož prijateljujeta s tistim Špancem in seveda je ona tista, ki je povedala, da bom odsoten nekaj časa. Hvala, Valeri, ker te ni! Bog ima palico tudi zate! Mimo zapelje večji gumenjak, ki gre po potnike na otok Lobos. Pomaham, zažvižgam in ga kličem. Zapluje do mene in mu povem, kaj potrebujem. Pravi, naj skočim v čoln. Še sreča, da sem imel vse pripravljeno: kovček, torbo s prenosnikom in vrečko za smeti, v drugi vrečki pa kavbojke in čevlje, saj sem samo v kopalkah. Odpelje me čez plovno pot do pomola in plačam mu 5 EUR. Še imam čas in vesel sem, da mi je uspelo. Fotografiram še na novo postavljeno barko in grem na avtobus.



	Odpeljem se, a vmes vzamem telefon in pogledam zadnjo fotografijo. Barke so spet blizu. Ne vem, kako bo. Uho na kocki me skrbi. Preutrujeno in prerjavelo je. Kaj naj naredim? Naj se čez mesec dni vrnem? Kako čez mesec dni, saj je že naslednji dan napovedan večji veter, v četrtek pa je vse rdeče. Bo zdržalo? Bo šla moja ljubezen na dno? Je lahko konec mojih sanj? Tisoče vprašanj, le odgovora nimam. Premlevam, gledam možno povezavo v naslednjih dneh za letalo. Vem, ne bo poceni, saj so zadnje dni letalske vozovnice drage. So dražje od moje barke? Niso! Odločim se, da grem nazaj. Na avtobusni postaji se presedem na avtobus za Corralejo in že se vračam. Izgubil in zavrgel sem letalsko vozovnico ter prevoz z GoOptijem iz Milana do Ljubljane. Bom že nekako preživel to izgubo in še dodatno plačilo veliko dražjih novih vozovnic za letalo in prevoz do Ljubljane. Marsičemu se bom odpovedal, samo da bo barka na varnem. Če bo treba, bom tudi samo enkrat na dan jedel.

	Spet poiščem prevoz do barke in najdem istega možakarja kot prej. Čudno me pogleda in ne razlagam preveč. Pač sem zamudil na letalo, mu odvrnem, in reče, da mu je žal. Pošten Španec, se mu vidi že od daleč. Ko ga vprašam, koliko mu dolgujem, mi odvrne in zamahne z roko, da samo za eno pivo. Nimam drobiža. Dam mu 5 EUR in to se mi zdi še vedno v redu cena, saj sem spet na barki. Ničesar ne pospravim. Preoblečem se, spet vzamem masko in plavutke, saj vem, kaj bom naredil. Tu ne morem ostati, torej grem na osnovno in prvotno verzijo: Gran Tarajal na suho. Barko bom dal iz vode, saj je to najceneje, a še vedno zelo drago. Potopim se, kot že ničkolikokrat danes, in ne vem, kolikokrat se še bom. Ven potegnem vse razen ene vrvi: to je glavna vrv in povezava s kocko na dnu, pa še to povlečem, kolikor se da, nato jo odrežem. Vem, vseeno bom pustil v vodi verigo, sponko in vezni člen, vse se pač ne da imeti. Jutri odplujem do Gran Tarajala in vse bo v redu. Pogledam si še vreme za jutri. Ojoj! Vse je rdeče. Jutri bo vetra za 35 vozlov! Kaj pa danes? Manj ga bo, nekje od 20 do 25 vozlov. Samo modra in zelena barva, nič rdeče. Pihalo bo dva dni, a tu ne morem ostati, saj sem že pospravil dingija. Tudi če ostanem, bodo valovi preveliki za moj čolniček, saj je marina odprta le za to smer vetra. Pestro bo!



	Torek, 9. 8. 2016, Corralejo–Gran Tarajal, Fuerteventura 43 NM



	Pripravim vse za plovbo, skuham si kavo in si zavrtim en film. A vest mi ne da miru. Kar naprej pogledujem na uro in razmišljam, kje bi že bil v tem trenutku. Tokrat bi bil malo pred pristankom letala v Milanu. Ura je 22.15 in prižgem ladijski motor. Povečam si sliko na ploterju in upam, da so vsaj zadnji podatki na kartici vsaj malo posodobljeni, saj je Corralejo znan po plitvinah in čereh, kajti tu, med otokoma Lobos in Fuerteventuro, je morje v najboljšem primeru globoko komaj 11 metrov, in če ne poznaš poti, lahko nasedeš. Noč ni ravno pravšnja za plovbo. Luna ima samo zadnji krajec, torej je skoraj čista tema. Zanesti se moram na elektroniko. Za vsak primer si poleg ploterja prižgem še tablico in odprem program CPN. Dva programa za navigacijo, globinomer, moj občutek … Da, vse to me verjetno tudi v trdi temi lahko pripelje do globokega morja, a za to potrebujem dobro uro počasne plovbe na motor. Tu si ne smem dovoliti napake!

	Po dobri uri priplujem do globokega morja in razvijem jadra. Veter ni ravno v pravo smer, valovi pa sploh ne. A vseeno je občutek drugačen. Čaka me še slabih 40 NM nočne plovbe. Ne razumem, zakaj je danes tako vroče. Ura je 23.15 in zunaj je 28 °C! Zelo nenavadno. Dve leti sem že tu, pa tega še nisem doživel. Plujem ponoči ter se umikam plovni poti in velikim ladjam. Vedno ko sem blizu takšne ladje, mi AIS javi, katera ladja je blizu in kolikšna razdalja je med nama. Veter se na trenutke okrepi na 24 vozlov s sunki nekje do 31 vozlov. Zvijem genovo in skrajšam glavno jadro, a ne preveč. Veter občasno obrača in večkrat plujem le slabe 3 vozle, saj veter zapiha trdo v orco, jaz pa si v trdi temi proti obali ne upam, da bi zajel več vetra. Počasi se daleč pride, se tolažim, čeprav je vetra za samo enega človeka na 11 m dolgi barki, pa še v trdi temi, več kot dovolj. Plovba zame poteka mirno in včasih »na jajček« celo zadremam svojih 15 minut. Avtopilot ima svojo smer, veter moč in jadra pogon. Nekaj tolče na levem boku! Pogledam in ne vidim ničesar. Prižgem naglavno svetilko. Na pohodni poti se rešuje leteča riba, ki jo je preslepila navigacijska luč na barki. Vzamem jo in položim v kokpit. Nisem še videl tako velike. Slabih 40 cm je dolga. In krila! Tega še tudi nisem videl v živo. Počasi se umiri, jaz jo zavijem v vrečko in jo položim v hladilnik. Jutri si jo ogledam.



	10 NM pred ciljem z vrhov zapiha padajoči veter. Piha konstantno čez 30 vozlov s sunki tudi do 37 vozlov. Morje se dvigne in zapeni. Ničesar ne vidim, ne vetra ne vala. Včasih me ustavi, včasih me dvigne, včasih me močno poškropi. Dokler me ne zaliva, se da zdržati. Večkrat vmes kljub vsemu iz žepa vzamem fotoaparat, fotografiram in snemam − tako za arhiv kot spomin.

	Nato pa se začnejo razmere zaostrovati. Veter se okrepi in zapiha dobrih 46 vozlov. Od sunka me skoraj položi. Preveč glavnega jadra je zunaj, pa čeprav ga ni niti pol, saj sem vmes spet skrajšal jadro. Krmilo ne uboga, barka zavija po svoje in se iz skoraj ležečega položaja spet dvigne v veter. Prižgem motor, navijem ročko za plin do konca, saj ne vem, kako daleč sem do obale. Kaj če pride val, jaz ga pa ne vidim? Hitro skrajšam jadro, ostane mi še slabe 3 m2 belega platna za stabilnost; plul bom več ali manj na motor. Zavijem v veter; veter mi spet narekuje tempo in smer. Barka gre spet po svoje. Nagne se in me tokrat ulovi nepripravljenega. Še dobro, da sem privezan, in to na pravi strani. Pas in naramnice se zategnejo. Roke me bolijo od krmilnega obroča.



	Pomislim na krmilni list, ki je v vodi. Kaj če mi ga od vse te sile odtrga? Kaj bom potem v tem vetru? Čeprav imam tudi za to opcijo rezervni plan, to je ena deska od zadnje krmne podnice za posteljo, le toliko, da se prebijem na odprto, čim dlje od obale. Ne sme se to zgoditi! Priznam, na trenutke me je malo strah in sam sebi rečem: »Stari, prestar si ti za te akcije v trdi noči in za te vetrove!« Kako bo šele na prečenju Atlantika, ko ne veš, kaj te čaka in ni točne napovedi za 20 dni. Kar te doleti, ujameš in se s tem sprijazniš. Nekoč sem v eni od reportaž v reviji Navtika plus napisal: »Če ne znaš moliti, se tega hitro naučiš na oceanu!« Vseeno še v tem »rock and rollu« vzamem fotoaparat in fotografiram teh razvpitih 46 vozlov vetra in celo elektroniko, da bom točno vedel, kje me je ujelo. To sem pač jaz.



	Po eni uri nenapovedane moči vetra in visokih valov sem ob 6.30 in v trdi temi le v marini Gran Tarajal. Po radiu me pokliče varnostnik in dogovoriva se, da mi pomaga ob pristanku privezati barko, kajti veter je še vedno močan za pristanek. Še vedno namreč piha okoli 18 vozlov. Pripravim vrvi, spustim bokobrane, veliko časa za vse vrvi nimam. Skočim še v kabino in prižgem zunanjo servisno luč, da bom bolje videl. Varnostnik je že tam in mi kaže napačno stran za pristanek. Povem mu, da ne bo šlo zaradi vetra. Marina ima prečne pontone, ki skupaj držijo dve plovili. Možakar stoji na vetrni strani. Ne morem se privezati tam, ker me bo veter obrnil in bo šla barka po svoje, lahko celo zadene s kljunom ob oster rob, kar lahko ima za posledico luknjo v trupu. Prepozen sem za naslednjo odločitev. Dodam plin do konca in se komaj izognem trku s pontonom. Izplujem in se vrnem po svoje. Zaplujem na privetrno stran, torej eno mesto nižje, in se s trupom in bokobrani naslonim na prečni ponton. Opravljeno! Varnostnik vpije, da tam ne morem ostati, saj še ni nameščenih bitev za privez. Spet preklinjam kot star kočijaž … Vseeno skočim z barke na ponton, v roki držim eno vrv, ki jo zavežem čez glavni ponton pri sosedu na drugi strani. Vsaj barka mi ne bo ušla naprej. Vzamem dolgo vrv in jo namestim na premec barke, nato pa grem na drugi prečni ponton, da bi barko potegnila bočno za pet metrov. Veter je tako močan in upor v barko tako silovit, da dva odrasla moška tega ne uspeva narediti. Vseeno privežem vrv in barko za bitev na stranskem pontonu. Spet skočim na barko, potegnem to dolgo vrv, ki je je bilo zaradi dolžine nekaj že v vodi, do vinča, in potem gre končno v tisto smer, kamor mora iti. Operacija privez barke je zaradi b bočnega vetra trajala dlje kot po navadi, a je uspela.

	Pospravim vse po barki, se slečem do golega in se oprham na krmi. O, kako prija! Ura je že 7.30 zjutraj. Svita se. Iz hladilnika vzamem malo pivo in ga pol spijem na dušek. Prija! Počutim se kot rudar, ki je prišel iz nočne izmene v mestno gostilno in si je s pivom spral premogov prah v grlu. Sedem za mizo in se spomnim sinovih besed ob neki podobni priliki: »Ata, imaš pa jajca, da jih za sabo vlečeš! Vsa čast!« Da, verjetno jih imam res. Hvala vsem bogovom in angelom, ki me čuvajo!

	Dovolj za danes. Spijem pivo do konca in ležem k zasluženemu počitku. Zvečer si naredim posebno večerjo za poseben dan. Pogrešam žar in ker ga na barki nimam, uporabim teflonsko posodo za žar ploščo ter na njej najprej spečem svinjski kotlet, ki ga posujem z mediteranskimi zelišči, grobo soljo in belim poprom, nato pa spečem še lubenico, ki jo odrežem v približno 2 cm debelo ploščo brez skorje oz. lupine. Žar plošča mora biti res vroča in suha, saj je lubenica že sama prepojena z vodo. Pečem jo tri minute na eni ter dve minuti na drugi strani, dokler ni podobna pečenemu zrezku. Zadnjo minuto po njej polijem malo whiskyja, ki se delno vpije v rdeč sadež, delno pa izhlapi. Krožnik je zanimiv, okus pa tudi. Poskusite!



	Po večerji si preko interneta kupim novo letalsko vozovnico iz Fuerteventure do Milana (Bergamo), ki pa je žal kar precej dražja, kot je bila včerajšnja. Prav tako ujamem še prevoz iz Milana do Ljubljane. Tako, zdaj pa je čas za sladoled in sprehod. Kmalu je tu sobota in čas za odhod domov, tokrat res brez zapletov. Upam, da se kmalu vrnem in uredim barko, potem pa … Že kam! Do takrat pa: »Adiós Fuerta!«





	3. MISEL, ŽELJA IN PRIPRAVE NA ATLANTSKI OCEAN

	Dolgo sem se pripravljal, tako v glavi kot v dejanjih in v načrtovanju, na naslednjo plovbo po Atlantskem oceanu. Vedno sem se spraševal, kako bi bilo, če bi tudi sam šel »čez lužo«. Enostavno to verjetno ni, a vseeno si mislim: če so to prepluli drugi, bi lahko tudi jaz. Potem se začnem spraševati, koliko jadralcev je opravilo ta projekt v »solo« plovbi. V svetovnem merilu jih je to naredilo kar nekaj, če gre verjeti podatkom z interneta, sploh v tekmovalnem delu, a to ni isto. Tekmovalna barka ni tisto, kar imam jaz. Razlika med ceno dva in več milijoni EUR ali med mojo klasično družinsko Bavario ni niti omembe vredna. Moja barka je vredna kot eno njihovo dobro jadro. Vseeno pa sem našel nekaj svetovnih jadralcev in presenečen sem obstal, ko sem prebral, da so bile plovbe čez Atlantik opravljene z jadrnicami, ki so merile nekje med 7 in 9 metrov. Hmmm … Torej imam vseeno komfort, moja je dolga nekaj manj kot 11 metrov. Preverim še podatke za Slovence, a ostajam pri štetju prstov na eni roki. Očitno nismo za samostojne podvige, saj smo bolj družaben narod, zato raje plujemo v dobri družbi.

	Počasi je odločitev postala resna in začela zoreti. Sedel sem za računalnik in začel pisati, kaj od osnovnih zadev bi potreboval za takšno pot. V osnovi moja barka potrebuje novo zaščito spodnjega dela trupa ali − kot mi temu premazu rečemo − »antifauling«. To je premaz, ki je za nekaj časa zaščita proti oprijemanju morske nadloge na trup barke. To so razne trave, alge, školjke in podobno. Potem bi vsekakor potreboval dovod morske vode v kuhinjo za pranje posode. Na tako dolgi večdnevni poti bi mi vsekakor primanjkovalo vode. Torej potrebujem pipo za slano vodo, cevi, nožno črpalko, da ne bom kuril energije. Seveda, energija! Potreboval bom še kakšen akumulator in morda še kakšno sončno celico. Zamenjati bi moral tudi regulator za sončne celice, saj imam zdaj vgrajenega navadnega; kakšen MPPT bi mi dal vsaj 25 % več izkoristka. Najti moram tudi poceni »boom brake«, torej nekakšno zavoro za prelet booma, da me le-ta ne zadene v glavo, kakor pa tudi na nek način preprečiti nagle prelete, pri katerih trpi vezna spojka med boomom in jamborjem. Narediti moram še servis motorja ter zamenjati filtre in olje, pregledati jermen, nabaviti nekaj vrvi, škripcev, karabinov in še in še … Pomembno in precej drago bo tudi nabaviti kartico za ploter, da bo možno varno pluti med atlantskimi otoki. Če bi finance dovoljevale, bi si kupil še malo boljšo ribiško palico in nekaj umetnih vab ter ribiškega pribora, saj bi bilo ribje meso na plovbi res dobrodošlo. Naredim si še spisek drobnih stvari ter hrane in pijače, ki bi jo ponesel čez Atlantik. Ampak gremo korak za korakom. Najprej si nabavim letalsko vozovnico iz Milana do Fuerteventure. Z dodatno prtljago, še eno večjo torbo do 20 kg, me stane 82 EUR. Kupim še vozovnico za GoOpti iz Ljubljane do Milana, ki stane 33 EUR. Največji problem bodo finančna sredstva, ki pa niso majhna, čeprav stroški poti, ki jo mislim prepluti v nekaj mesecih, ne presega 14-dnevnega dopusta na eni od znamenitih destinacij za dve osebi.

	Preberem si še nekaj tujih forumov, se pogovorim z nekaterimi našimi morjeplovci, ki so tako ali drugače pluli po svetovnih oceanih, in vsak trenutek dobivam vse bolj jasno sliko. To pa, kot kaže, da ne bo tako enostavno. Dolga pot je in največji problem bo spanje. Sploh če bodo vmes nevihte, slabo morje ali pa zaradi pomanjkanja električne energije zataji avtopilot ... Ojoj! V naslednjih nekaj tednih pred odhodom le nabavim vse, kar potrebujem in vse skupaj napakiram v dve torbi. Tudi s financami se je nekako dobro izteklo; hvala dobrim ljudem, ki so kupovali knjige, donirali nekaj evrov, mi podarili kakšen kos navtičnih oblačil in tako na kakršen koli način pripomogli k uresničitvi mojih sanj.





	Sreda, 16. 11. 2016, Velenje–Gran Tarajal, Fuerteventura

	Iz Ljubljane potujem do Milana, od tam z letalom na Fuerteventuro, kjer slečem debelo zimsko jakno in zadiham morski zrak na dobrih 23 oC. Z avtobusom se pripeljem do Gran Tarajala in pridem do barke. Na srečo je moja lepotica še vedno tam, kjer sem jo pustil. Tudi v notranjosti ni drastičnih sprememb, le prah je treba pobrisati in jo prezračiti. Že v marini se lotim prvih del: zmontiram pipo s slano vodo, nožno črpalko, položim cevi in še in še; dolgčas mi torej ni.



	Sobota, 19. 11. 2016, Gran Tarajal, Fuerteventura–Las Palmas, Gran Canaria 80 NM



	V soboto proti večeru odplujem proti Gran Canarii. Plujem ponoči, da bom prišel v marino v nedeljo, ko bodo barke, ki sodelujejo na ARC, zapustile marino in tako sprostile mesta v njej. Plovba ni nič posebnega, saj po tej relaciji plujem že tretjič. Ko se zdani, vržem v vodo še vabo za ribe. Najverjetneje zadenem v sredo jate rib, saj se takoj začne odvijati multi rola, ki je nakazovala dober prijem ene ribe. Po krajšem zmagovitem naporu na palubo potegnem lepo ribo, ki bo zadovoljila mojo potrebo po njenem mesu. Nedolgo zatem potegnem na suho še drugo in takoj pospravim palici, saj bo za danes ribolova dovolj.



	Približujem se Gran Canarii in ura je točno opoldne. Jadrnice z ARC-ja se počasi zbirajo pred startno linijo in plujejo levo ter desno. Počakati moram kar na morju in nekje z varne razdalje opazovati barke, da odplujejo svojemu cilju naproti. Vem, da so med njimi tekmovalne barke z namenom tekmovati, nekatere posadke med njimi so mnogoštevilne, med njimi pa se najdejo zanesenjaki, kot sem jaz, in plujejo na Karibe, ker pač uživajo v jadranju in ni pomembno, kdaj bodo na cilju. Spustim jadra ter z motorjem plujem in opazujem, kako se jadrnice gnetejo ob startu. Že od daleč vidim velika tekmovalna plovila, saj imajo velika karbonska jadra, nekateri barvna jadra in na njih napis sponzorjev ali lastnikov. Najde pa se tudi kakšna manjša, ki ne tekmuje, ampak pluje v dogodivščino, iz katere bo nastala njim znana zgodba. Vzamem daljnogled in iščem slovenski jadrnici. Vem, da sta dve, a ne vem, kako sta označeni. Iščem zastavo. Eno sem našel. Kje je druga?

	Potem pa z vojaške ladje ob startni liniji ustreli top, pojavi se oblak dima in približno 280 jadrnic odjadra na 2800 NM dolgo pot. Srečno vsem, mirno morje in ravno prav vetra! Marina je zdaj prazna, zato vplujem v pristanišče. Že ob vhodu v marino me na gumenjaku pričaka marinero, ki me spodi na sidrišče, kajti najprej se v marino vračajo jadrnice, ki so morale zaradi ARC-ja zapustiti marino in za ta čas poiskati drugo alternativo. Tako pač piše v pogodbi, ki jo sklepaš ob prihodu v marino, sploh če misliš ostati tu dlje časa. Torej moram na sidrišče. Obrnem barko in zaplujem za valobran. Najdem primerno mesto med številnimi jadrnicami in sidram. Na sidru ostanem čez noč, naslednji dan ob desetih pa sem tako naročen pod dvigalom za dvig moje barke na suho. Hvala, Vili, da si mi uredil rezervacijo!



	Ponedeljek, 21. 11. 2016, Las Palmas, suha marina

	Ob 10.40 dvignejo Indigo iz vode. Ob pogledu na zaraščen trup me kar spreleti srh, koliko morskih parazitov se je tam naselilo. S pranjem pod pritiskom voda le odstrani nekaj te nesnage, ostalo pa bo prepuščeno meni in mojim rokam. Barko postavijo na mesto, montirajo stojala, jaz pa začnem z delom.



	Najprej se preoblečem v belo zaščitno obleko, si nataknem zaščitna očala, rokavice in še masko za zaščito dihal, nato pa s kovinsko lopatico začnem mukotrpno delo. Čiščenje traja nekaj ur, zvečer pa sem vesel, da je delo končano, saj me vse že prav pošteno boli. Oprham se, nekaj pojem in se odpravim do Rajnija, da se z njim dogovorim za nakup antifaulinga. On je že nekaj let v marini in pozna kar nekaj bližnjic, kako priti do cenejše opcije. Za dopoldan naslednjega dne je napovedan dež, torej je ravno pravi čas za nabavo potrebnega materiala. Z Rajnijem greva v nama ljub lokal in spijeva eno malo specialno pivo, za katerega on pravi, da je eno najboljših na Kanarskih otokih.

	Zjutraj z njim pride še kolega Peter, Nemec iz Hamburga, ki pa je tu še dlje od Rajnija. Skupaj se odpeljemo nabavit material, ki ga po nekaj urah pripeljemo na delovišče. Vesel sem, saj sem nabavil skoraj vse, kar potrebujem. Najbolj vesel sem zaščitnega premaza Jotun SeaQuantum Ultra S, ki sem ga kupil kar 20 litrov, kajti dobil sem ga ceneje, kot bi ga plačal v raznih prodajalnah v marini, kjer so za 10 litrov, kolikor ga približno potrebujem, želeli kar 709 EUR! Nabavim tudi 70 mm debelo in 3 m dolgo aluminijasto cev za tangun, nastavne glave pa še kupim. Cena 3 m dolgega in 70 mm debelega Selden tanguna je tukaj 480 EUR. Računam, da me moj ne bo stal več kot 190 EUR, ko si ga naredim in sestavim sam. Tudi olje in filtri so drugje cenejši kot v marini. Popoldan se lotim dela. Na vrsti je brušenje železne kobilice. Končam do večera in utrujen ležem že pred deseto uro zvečer. Proti jutru zaslišim dež; zaprem okna na barki in se jezim, ker nisem na trupu barke naredil strehice iz lepilnega traku za odtok vode, saj bo zdaj voda tekla po vsej barki. Ko zjutraj posije sonce, s strahom pogledam kobilico in vidim, da je spodaj rjava. Zbrušena je, zato vzamem le solno kislino in jo operem; rje ni več nikjer videti. Ko se posuši, jo prebarvam s cinkovo antikorozivno zaščito, nato pa se lotim brušenja trupa barke. Strojček za brušenje mi je posodil Peter, zato bom kmalu končal. Pri brušenju krmilnega lista opazim, da imam v njem kar precej mehurčkov, osmoze. Zdaj bi to vse moral odpreti, zbrusiti, jih nekaj dni sušiti, potem na te velike luknje spet nanesti gelcoat, spet vse pobrusiti … To je delo za nekaj dni, čeprav ga je samo za nekaj ur. Najbolje bi bilo, da se to popravi takrat, ko bom spet šel domov za nekaj časa. Takrat snamem krmilni list in ga dam strokovnjaku, da ga popravi, poleg tega pa bi lahko še zamenjal teflonsko deblo na osi, ki ima že kar nekaj obrabe. Ko je tudi to delo z brušenjem končano, operem trup barke in počakam, da se posuši. S tem se znebim vse nesnage s trupa. Na rob nalepim lepilni trak in še enkrat s suho krpo pobrišem trup barke, nato pa barko premažem s predpremazom. Medtem ko se predpremaz suši, se lotim propelerja in saildriva. Očistim vso nesnago, podmažem, pregledam O-obroč, ki je v redu, in spet vse zapolnim z mastjo. Potem začnem nanašati rdeč premaz, s katerim so premazane velike ladje, zato predvidevam, da se v naslednjih treh letih na trup ne bo naselilo toliko nesnage, kot se je je do sedaj. Sledil je še drugi namaz in potem tretji, kjer je vodna linija, a grem tu malo nižje, saj imam premaza dovolj. Montiram vse tri nove cinke, dva na kobilico in enega na saildrive. Zdaj je spodaj res kot nova. Potem se lotim še popravila gelcoata točno tam, kjer je v trup udarilo sidro in poškodovalo zgornjo površino. Z malim brusnim kamenčkom, ki sem ga montiral na vrtalni stroj, zbrusim vsako luknjo, jo očistim, nato pa nanesem dvokomponentni gelcoat. Počakam, da se posuši, nato pa ga obrusim.



	Sledijo še poliranje trupa, izdelava in sestavljanje tanguna, menjava olja, filtrov in drugih zadev. Zamenjati moram še zunanje navadne žarnice za LED-žarnice. Vsaka stane skoraj 30 EUR, a toliko zanje ne dam. Poiskati moram alternativo, torej še vedno LED ali kaj drugega, morda trak. S trgovcem ugotoviva, da lahko narediva nekaj iz ploščic, ki močno gorijo, le da bi to moral spajkati na mesto, kjer je bila prej žarnica. Kupim 20 kosov teh ploščic po 1 EUR za kos. Na barki jih spajkam; s končnim izdelkom sem izredno zadovoljen. Vse dela! Ker mi ne dela elektronika za merjenje vode v tanku za vodo, v komandnem delu za vodo namestim še LCD-števec porabe vode. To najceneje opravim tako, da kupim vrtni Gardena števec za 20 EUR in ga z zamenjanimi priključki namestim tako, da mi sedaj kaže porabo vode po litrih. Bravo jaz! Dodam sem še nov akumulator, ga pravilno povežem in upam, da bom imel več energije, čeprav se zavedam, da bi potreboval vsaj še eno takšno sončno celico, kot jo že imam. Šesti dan gre barka spolirana in zaščitena v vodo. Plačam še račun za dvigalo, pranje pod pritiskom, vodo, elektriko, šest dni suhe marine in davek. Vse skupaj 409 EUR.

	Spet sem v vodi. Grem še v marino za tri ali štiri dni, da uredim še druge nujne zadeve pred svojim odhodom. Najprej na privezu očistim in sperem z barke vso umazanijo, ki se je nabrala na površini. Ni je bilo malo! Potem pometem še notranjost, nato vse še lepo obrišem in se rešim prahu. Zvečer si vzamem čas še zase, da se uredim, obrijem in očistim črno umazanijo pod nohti. Grem še na eno pivo z Vilijem, nato pa spat.

	Je že ponedeljek in dan za nabavo hrane. Dolgo tuhtam, kam bi šel nabavit hrano, da bi našel nek kompromis med tistim, kar res potrebujem, med ceno in kakovostjo. Na koncu se odločim za francoskega trgovca, ki mi nakupljeno hrano dostavi direktno na barko. Moj nakup traja cele tri ure in pol. Napolnim štiri nakupovalne vozičke, saj je en voziček in pol napolnjen samo s 154 plastenkami z vodo. Potem so še tu razne konzerve pripravljene hrane za primer, če me ujame kakšna nevihta in se ne bo dalo kuhati, nekaj kruha, toasta, prepečenca, tortilj, testenin, riža, olja, drugih konzerv, marmelad, masla, vina, piva, energijske pijače, kokakole itd. Tudi šampanjec se najde v vozičku, ki si ga privoščim, ko pridem na karibski Barbados. Seveda je tu še ogromno drugih zadev, kot so zobne paste, tuš geli, šamponi, deodoranti, toaletni papir, papirnate brisače, sadje, zelenjava,veliko baterijskih vložkov. 406 EUR znaša račun, vse to pa bo v osnovi zadostovalo za štiri mesece.



	Ob določeni uri se pripelje dostavni avto in res mi dostavijo vse nakupljeno dobesedno na barko. Ko jim želim pomagati, mi ne dovolijo. Sledi dolgotrajno zlaganje, prelaganje in po dobrih treh urah mi uspe vse zložiti v predale in napisati spiske, kje se kaj nahaja, da ne iščem predolgo hrane tam, kjer te morda sploh ni. Organizacija z logistiko na višku, bi rekel moj sin. Naslednji dan počakam v marini in opravim še nekaj koristnih opravil, čeprav bi moral počivati, saj sem ob zlaganju stvari v barko s čelom udaril v rob in si malo prebil glavo, nato pa se udaril še v koleno, ki me zdaj kar precej boli.

	Sreda je, dan, ko se namenim oditi, zato grem zjutraj najprej na bencinsko črpalko, kjer natočim gorivo v tank barke, nato pa kot rezervo nalijem še šest dvajsetlitrskih kanistrov za gorivo. Nafta je v marini za 3 cente dražja kot na bencinski črpalki v mestu, a še vedno znaša le 89 centov/liter. Ko natočim in plačam, moram še v pisarno marine, da poravnam račun za 4 nočitve bivanja v marini, za kar plačam 6,21 EUR na dan oz. na noč, oziroma vse skupaj z elektriko in vodo za 4 dni 24,84 EUR. Zdaj moram urediti še izstopno odjavo zase in za barko iz EU, saj se plovba nadaljuje po vodah in otokih, kjer se bo treba vedno prijaviti in odjaviti ter za to tudi plačati pristojbino, višina le-te pa je različna od otoka do otoka. Tudi tokrat mi na pomoč priskoči Vili in skupaj odideva s kolesi vsaj v 5 km oddaljeno pristanišče do policije. Uredim vse izstopne formularje, dobim tudi žig v potni list in se vrnem na barko. Prepoten sem, zato se najprej oprham in se kasneje pripravim za odhod, čeprav se mi pravzaprav ne mudi.



	4. KAPVERDSKI OTOKI





	Sreda, 30. 11. 2016, Las Palmas, Gran Canaria–Mindelo, Sao Vicente, Kapverdski otoki 899 NM



	Nova začrtana pot, tokrat moja najdaljša, okoli 7 dni in noči plovbe brez postanka. Že zjutraj preverim vremensko napoved, shranim v računalnik karte napovedi morja in vetra v pdf-formatu, nato pa še preko drugega programa pogledam, kako bo najugodneje pluti, da čim manj uporabljam motor ter se obenem izognem slabemu vremenu in visokim valovom na morju. Napišem nekaj stavkov svojim domačim, prijateljem pošljem e-pošto, nato še nekaj besed na Facebook in to bo vse za nekaj dni, saj interneta na odprtem morju ne bo. Najbližje obali bom nekje do 150 NM, pod mano pa globina nekaj manj kot 4000 metrov. Na hitro še preverim satelitski telefon Inmarsat2 in vzpostavim povezavo preko SMS s sinom in Edom, ki bo v naslednjih dnevih moj vremenar in moj vodič po morju. Objavljal bo na FB, da bodo vsi, ki si to želijo, vedeli, kje se nahajam. Moja povezava dela, a od njih ne prejmem nič, saj je signal zelo slab.

	Sreda, Las Palmas, lokalni čas 14:00. Zapuščam marino, zapuščam kopno vsaj za teden dni. Čaka me dolga plovba, čaka me nova izkušnja, nova zgodba. Zdaj bova videla, kaj zdrživa. Jaz in moja barka, moj Indigo. V vodo vraževerno zlijem kozarec vina za bogova Pozejdona in Eola, naj me pazita na tej poti. Pravzaprav sem bolj ateist, a spoštujem vse vere in bogove, zato naj name pazijo vsi po vrsti. Seveda pa se moram najbolj paziti sam, kajti sem edini član na krovu Indiga in tu napake niso dopuščene. Niti ena!



	Barka lepo pluje; razvijem glavno jadro in genovo ter zaorcam v veter in valove. Ko zapustim veliko pristanišče, se pojavi veter iz JV nekje do 17 vozlov, morje pa je razburkano s kratkimi enometrskimi valovi. Jadram, kolikor se pač jadrati da. Pozno zvečer zapuščam skrajni rt Gran Canarie in počasi bo zmanjkalo mobilnega signala. Opravim telefonski pogovor ali dva, pošljem nekaj SMS-sporočil in kaj kmalu res zmanjka signala. Ugasnem telefon, saj ga kar nekaj dni ne bom potreboval. Počasi bo tudi sonce padlo v vodo. Jutri se spet prikaže čisto na drugi strani. Ostajam sam. Moram razmisliti, kako bom usklajeval jadranje, hrano, obleko, kako bom hodil na WC, kako bom spal. Kar nekaj dejavnikov bo treba uskladiti, da bo vse delovalo, kot mora, poleg tega pa morata biti moja glava in psiha na prvem mestu. Veter pade pod 8 vozlov, morje se umiri. Čas je, da zvijem genovo in se pripravim na svojo prvo noč te nove atlantske plovbe.

	Plul bom počasi, premišljeno. Poleg tega pa jutri vsekakor pogledam, kaj je s tem avtopilotom, saj se vsakega toliko časa izklopi. Ne morem biti ves čas ob krmilu, saj se mi bo še zmešalo! Zvečer pojem nekaj lahkega. Ne vem, ali sem malo nervozen ali pa me obdaja nekakšno tiho vprašanje, kaj bo naprej. Tega slednjega se hitro rešim in grem na računalnik pogledat en film. Ob gledanju filma grem vsakih 20 minut v kokpit preverit stanje pred in okoli barke. Vse je v redu, zato lahko nadaljujem z gledanjem filma. Kasneje se odpravim pisat te strani, pa mi nekako ne gre. Zakaj bi se sicer silil, saj vem, da bo vse enkrat napisano. Zato si napišem le oporne točke. Prvič grem tudi malo zadremat. Navijem si uro za kuhanje jajc na bujenje čez 20 minut. Ležim v salonu, a nikakor ne zaspim. Ne gre. Grem ven, pregledam okolico barke in stopim nazaj. Zazvoni ura, nasmehnem se, ker se je skoraj malo ustrašim, in grem spet na računalnik. Spet pregledujem vreme, tabele, preračunavam. Spet malo kasneje pogledam ven, spet navijem uro in zadremam. Tokrat me očitno utrujenost preseneti in zaspim. Iz tega sna me zbudi ura. Planem pokonci, kot da ne bi vedel, kje sem. Tako vstajam in spet dremam do jutra. Slaba prva noč bi temu rekel.



	Jutro je. Najprej se umijem, vzamem svoje obvezne štiri tablete in si skuham kavo. Vetra še ni, nasprotno, še manj ga je. Pač ni pravo vreme za jadranje. Potem pogledam vremensko napoved in spet vidim, da mi kaže točno to, kar se dogaja. Moj dan teče dalje. Pospravim po barki, nato se lotim avtopilota. Najdem navodila v angleščini. Prva nastavitev je v redu, potem druga. Ko pridem do servisne nastavitve, vidim, da je vse drugače nastavljeno, zato uredim nastavitve po servisnih navodilih za serviserje. In glej, avtopilot dela! Potem se lotim satelitskega telefona. Obračam ga toliko časa, da najdem položaj, ki mu najbolj leži. Telefon dela, saj sprejmem nekaj SMS-sporočil od sina in Eda, nato pa jima še jaz pošljem svojo lokacijo. V 24 urah sem preplul 131 NM. Vse uspešno funkcionira in očitno je danes boljši dan od včerajšnjega. Veter se okrepi na 11 vozlov, zato bom lažje in hitreje jadral. Ker veter zamenja smer, postavim na genovo postavim tangun in vse dobro zategnem. Nastavim še škripec za glavno jadro in vrv, da mi ne bo poskakovalo in preletavalo. Dobro ujamem razmere med vetrom in jadri. Barka lepo drsi in kar ponosen sem nase.

	V morju vlečem vabo za ribe še od včeraj, danes pa mi ena od ribiških palic začne odvijati flaks. Skočim do nje. Odvija se zelo hitro, kmalu bo vseh 300 m flaksa v morju. Zategnem zavoro in začnem navijati. Nekaj večjega bo, saj palico zvija. Na trenutke zavora ne drži in popušča. Spet navijam in vem, da popustiti ne smem, sicer se bo riba snela. Verjetno je kakšna tuna ali palamida. Po dobrih 20 minutah mi le uspe ribo spraviti do vidnega polja; vidim večjega samca mahi-mahi. Navijam in navijam, dokler ga polovica že gleda iz vode. V roko vzamem gaf in udarim po ribi, da bi se ost zapičila vanjo, a se le-ta odbije od ribe, riba poskoči in se utrga s trnka. Na tla vržem palico, preklinjam kot dva kočijaža skupaj. Ne morem verjeti, da se mi je to naredilo. Še nikoli nisem ujel samca mahi-mahi, zato sem res razočaran. Ne, tudi danes si ne bom kuhal. Ker enostavno ne morem preboleti, da ne bom jedel ribe. Palico za danes pospravim, se usedem v kokpit in začnem brati napol prebrano knjigo. Ne gre mi, mislim na ribo.



	Čez dan sledi še kavica, potem pozno kosilo z večerjo, in ko ravno želim pospraviti drugo palico, se ujame riba. Potegnem jo na barko, bila je skoraj 40 cm dolga palamida. Rešila je mojo ribiško čast! Takoj jo dam v vrečko in v hladilnik; kasneje jo očistim in filiram. Noč je temna kot v rogu. Ne spomnim se, da bi bila še kakšna noč tako črna. Le na zahodu je več svetlobe, zato zavijem tja, pa čeprav je več kot 30 stopinj iz začrtane smeri. Malo kasneje se vrnem v pravo smer. Čez nekaj ur se nebo odpre, pokažejo se redke, a svetle zvezde in spet sem v smeri 220 stopinj. Jadram proti Kapverdskim otokom. Lažje je jadrati po svetli kot čisto črni noči. To noč sem dremal samo dobre pol ure, ni šlo več. Dolgo že nisem videl kakšne ladje, očitno nisem na plovni poti, kar je po eni strani tudi dobro. Jutro. Pogledam na svojo uro.

	Petek je, 2. december, ura pa 6.24. Najprej grem ven, pogledam obzorje. Še vedno je tema. Spet si uro nastavim za 20 minut in razmišljam. Kaj vse se mi plete po glavi, raje ne napišem. Je erotično. Človeku to vsekakor pride na misel zjutraj, zvečer, kadarkoli … In to je čisto normalno. Pomislim na svoje napisane erotične zgodbe, ki sem jih pošiljal na razne naslove časopisov, pomislim na moj ljubezenski roman Ljubezen pod jadri, ki sem ga ravno pred svojim odhodom dal lektorirati in za katerega upam, da ob mojem prihodu ugleda luč sveta. Lepo je pisati nekaj lepega, pisati o ljubezni pa je res nekaj posebnega, saj sem prepričan, da veliko ljudi na tem svetu sploh ni občutilo prave ljubezni. Imeti nekoga rad še ne pomeni ljubiti. Biti zaljubljen, da. Biti ljubljen, tudi. A ljubezen je res nekaj tako lepega, če pa jo začini še spolnost, ki pride sama od sebe in postane s časom nekaj čudovitega in z erotičnim nabojem prepojenega ... Lepo je to!

	Iz misli in sanj me predrami ura. Treba bo vstati, se urediti in začeti dan z rituali, ki so podobni včerajšnjemu dnevu: torej kopalnica, tablete, kava. Danes je vreme malo vetrovno, piha 12 vozlov, a mi nič kaj ne pomaga, ko pa mi piha v nos. Želim obrniti barko, da bi jadral, da ne bi porabljal goriva, a kakorkoli obrnem, enkrat jadram proti Afriki, če obrnem v drugo smer, jadram proti Karibom. Torej kam? Nič, jadral bom po najbližji poti, pa čeprav si občasno malo pomagam z motorjem. Plujem s hitrostjo dobrih 5 vozlov in barka le malo poskakuje na valovih. V morje namočim vabi iz obeh palic in jih vlečem za sabo. Morda pa se le kaj ujame, kdo ve. Pogledam po okolici, po obzorju. Vidljivost je res dobra, čeprav danes ni sonca, saj je ostal nekje za oblaki. Kasneje si pripravim zajtrk in se spravim k računalniku, da napišem dnevnik tudi za nazaj. Zdi se mi, da mi bo danes nekako šlo. Še prej grem ven pogledat obzorje. Vidim, kako proti meni plavajo delfini. Kar nekaj jih je. Vzamem fotoaparat in jih fotografiram, nato tudi posnamem filmček. Lepo jih je videti, kako se igrajo, poskakujejo iz vode in plavajo zdaj z ene na drugo stran barke. Kakšnih 20 jih je. Igra traja kakšnih 15 minut, nato odplavajo in se izgubijo v prostranstvu oceana.

	Odidem v salon za mizo in začnem pisati te strani. Najprej počasi, potem pa mi beseda tako teče, da pozabim na situacijo pred barko. Vse je mirno, nikogar ni že ves čas, odkar sem krenil. Sam sem na tem odprtem morju. A vseeno grem pogledat ven. Pogledam proti palicam, ki danes ne odvijajo flaksa. Verjetno zato ne, ker so v bližini delfini. Pogledam na obzorje za barko. Za trenutek na oddaljenosti približno 200 m vidim eno črno repno plavut. Vem, da ni od delfina, čeprav sem jo videl samo na kratko, preden se je potopila; vem, da ni bila njegova. V roke vzamem daljnogled in gledam v smeri, kjer sem videl plavut. Morda se še kaj pokaže, morda je le kit pilot. Tukaj je globina čez 4000 metrov in spodaj je lahko marsikaj. Potem pa zagledam nekaj velikega, črnega in vidim tisti snop vode, ki brizgne daleč navzgor. Slišim ta zvok, prisežem, da ga slišim. Ne vem, zakaj, morda zaradi šoka ostanem prikovan in gledam. Vem, da to ni isti kit, ki je bil prej na obzorju, bil je drugi. Hitro vseeno odložim daljnogled in grem v salon po fotoaparat, tokrat vzamem tega s 300 mm objektivom. Iščem, čakam, a ju ni bilo več. Pa saj ne vem, če bi ga rad še enkrat videl. Čeprav jih nekaj morda še bom. Ocean je odprta cesta in poti se križajo vsem nam. Za nas jadralce, ladje, za bitja, ki živijo v morju. Želim si le, da živimo v sožitju in da ostanemo vsi živi in zdravi. Spet grem v salon, da napišem nekaj besed, a sem pod tako močnim vtisom videnega, da mi pisanje ne gre od rok. Skuham si kavo, odštejem si pet keksov in grem ven v zavetrje sprayhooda, kjer počasi pijem kavo ter gledam za barko. S sabo sem si prinesel knjigo, čeprav mislim, da je sploh ne bom bral.

	Kasneje se mi na trnek ujame še ena tuna podobnih mer kot včeraj palamida. No, spet bo za dva dobra fileja in spet bo meso za večerjo. Zdaj, ko to pišem, se spomnim, da sem prebolel včerajšnji neuspešen izlov mahi-mahija. Zvečer pregledam zelenjavo in najdem malo nagnito bučko, zato vzamem še eno manjšo in skupaj s papriko in ingverjem spečem nekakšno zelenjavo na žaru, ki pa ji na koncu dodam še sok ene cele pomaranče. Zraven si spečem še ribja fileja in nalijem kozarec španskega črnega vina.



	Ker je morje dokaj mirno, mi uspe pripraviti dobro večerjo; rad se usedem k lepo pripravljeni mizi, kjer hrana omamno diši. Jem počasi in razmišljam, kako smo včasih ljudje leni in si ne pripravimo tople zdrave večerje, čeprav je za njo potrebnega tako malo truda in časa. Vesel sem, da sem že kot otrok gledal mamo, kako je kaj pekla in kuhala. Z bratom nama ni bilo treba nikoli kuhati, ker mama ni hodila v službo. Bili so to časi poznih šestdesetih in začetki sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar me je življenje pripeljalo do tega, da sem moral začeti sam kuhati, saj ko se enkrat poročiš in ustvariš družino, postane to nekaj samoumevnega. Le v tebi je, koliko imaš občutka za pripravo hrane in kolikšna je tvoja domišljija, da presežeš tisto klasično. Pospravim mizo, obrišem štedilnik, posodo in kuhinjo, nato pa grem ven.

	Spet tista temna črna noč brez lune. Morda mi bo pasaža od Kapverdov do Karibov bolj naklonjena in mi bo v dolgih nočeh sijala luna. Pogledam še smer plovbe. Vse je v redu. Ustavim se še na preplutih miljah. Da, nekaj malega čez 300 jih je že. Še malo več kot 570 NM do cilja. Navionics na tablici, ki ga imam ves čas pred sabo na navigacijski mizi, mi kaže še 4 dni in 18 ur, če bom plul pod takšnimi pogoji in s hitrostjo, ki je sedaj 5,1 vozla. Vleče se ta plovba.

	Dremam že 20 minut. Zazvoni ura. Vstanem ves omotičen in grem ven. Pogledam naprej, nazaj, nič se ne vidi. Spet grem v salon, navijem uro za 20 minut. Dremam. Briiiiinggg! Spet ura. Ponovno vstanem, pogledam ven, še vedno se nič ne vidi. Začutim le, da je tokrat več vetra. Kasneje se veter okrepi in barka gre še hitreje. Ponoči sem bolj malo dremal. Vem, da zamujeno nadoknadim čez dan. Hladna noč se nadaljuje v hladno sobotno jutro 3. decembra. Piha severozahodni veter dobrih 11 vozlov in moja jadra so napeta, barka pluje od 6 do 6,5 vozla. Na moji levi pluje manjša potniška ladja. Fotografiram jo kot prvi bližji znak življenja na tem odprtem morju.



	Ribe imam v hladilniku še dovolj, a vseeno namočim eno vabo z ribiške palice v morje. Morda pa le bo kaj za naslednje dni. Vzamem napol prebrano knjigo z naslovom Karavane in spet berem. Avtobiografski roman o karavanah, puščavi, kamelah, beduinih … Ker že nekaj časa nič ne trza na palici, si rečem, da nimam česa izgubiti, če vržem v vodo še drugo vabo. Na vsaki od palic sta različni vabi, pa da vidim, katera bolj prijema oz. vabi ribe. Pogledam nazaj in kakšni dobri dve milji za mano vidim jadra. No, pa končno vidim še jadrnico, torej se je promet na morju začel. Vendar se ta jadrnica hitro približuje; vedno večja je. Že nekaj časa me AIS opozarja na neko plovilo, ki se mi približuje. Pogledam na ploter in za sabo vidim trikotnik. Tako dobim vse podatke, od imena, zastave, hitrosti. Ko je bila že skoraj vzporedno z mano, zaslišim glas na radiu. Govoril je seveda v angleščini, da je tam jadrnica Shamanna in da prosi jadrnico na njeni desni, da se javi. Ker sem edini na njeni desni, se javim in se predstavim tudi jaz. Dogovoriva se, da se prestaviva na kanal 06. Tu je prost kanal za klepet. Pogovarjava se, od kod plujeva in kam sva namenjena. Oba sva odplula iz Las Palmasa in obema je trenutni cilj Mindelo na Kapverdskih otokih. Ko izvem, da je krenil predvčerajšnjim dopoldan, ugotovim, da je za slabih 20 ur hitrejši od mene, kar pomeni, da je njegova potovalna hitrost vsaj 9 vozlov, če je moja med 5 in 5,5. Pogledam na AIS, jadrnica pluje z 10,7 vozli hitrosti. Presenetila me je njena velikost, saj meri 33 m, jadra pa samo na sprednje jadro. Mislim, da ima prižgan motor, saj je že čez dobro uro in pol sploh ni bilo več videti na obzorju. Poslovila sva se z vljudnostnimi željami po dobrem morju in prijetni plovbi. Očitno nekateri potrebujejo od Kanarskih do Kapverdskih otokov samo dobre 4 dni, drugi pa dobrih ali slabih 7 dni, če bo vse po sreči.



	Počasi se dela noč, od danes ulovljenih rib ne bo nič. Pa nič zato, saj imam ribe v hladilniku še vsaj za dva dni, če jem po en file na dan. Že hočem pospraviti vabe iz vode, ko začne desna palica z vso hitrostjo odvijati flaks. Skočim do nje, počakam, da se ga odvije približno 200 m, nato zategnem in vlečem. Palica se usloči in začnem navijati. Takrat pa se zgodi čudež, saj se začne odvijati leva palica. Kaj zdaj? Česa takšnega pa še ne … Navijam prvo palico in gledam drugo. Tudi ta je odvita nekje 200 m. Zataknem prvo in skočim k drugi ter jo z zavoro zaprem in postavim nazaj na mesto, kjer je bila. Prevzamem prvo palico in vlečem. Riba se upira in ima moč. Enkrat levo, drugič desno, pa spet v globino in nazaj na površino. Ne vem, kaj je na njej. Vlečem jaz, vleče riba. Končno jo le privlečem do barke in vidim zlato-zeleno in na trenutek modro barvo, ki se lesketa v vodi. Potem vidim še tisto četrtino kroga glave, ki je značilna za samca mahi-mahi, ki se je ulovil na trnek. Potegnem in ne popuščam, kmalu ga imam v kokpitu. Odložim palico in se vrnem k drugi. Začnem vleči in čutim, da je na njej še vedno riba. Ta se ne upira tako močno, zato pomislim, da je na njej kakšna manjša palamida. Vlečem in do barke privlečem ribo, ki se spet lesketa v vodi v zlato-zelenkasti barvi. Samička mahi-mahi je. Tudi njo povlečem v kokpit in sedaj obe skačeta v njem. Hitro jih odrešim muk, nato se z njima fotografiram za spomin in že režem fileje. Ribe imam dovolj za nekaj časa. Ne bom več lovil. Pravijo, da te ribe živijo v parih, da so bolj zveste od ljudi, saj se v času življenja nikoli ne razideta in ne ločita, prav tako ne zahajata k drugim ribam. Vedno sta skupaj, in če eden umre ali če ga nekdo ulovi, tisti drugi ostane za večno sam, saj pripada le prvi ljubezni. Zanimiva zgodba. Točno vem, kaj si mislite: zakaj ju nisem spustil nazaj v morje? Vem, zakaj. Življenjski ciklus in zato, ker imam belo meso te ribe skoraj najraje, raje kot tuno.



	Ko naredim fileje, jih spravim v vrečke, s strojčkom za vakuumiranje iztisnem zrak in jih zaprem, da bodo lahko nekaj časa v hladilniku. Pomijem še ves krvav kokpit, si nalijem malo Coca-Cole ter sedem in razmišljam. Tri dni in pol že plujem, za mano je danes do 14. ure spet 129 NM. Torej je pred mano še približno 490 NM, kar pomeni, da bom okoli 23. ure na pol poti. Če bi bilo vse v redu, bi lahko v sredo zgodaj zjutraj pristal na cilju, na otoku Sao Vicente na Kapverdskih otokih.

	Danes satelitski telefon spet dela normalno. Od Eda prejmem novo vremensko napoved. Po predvidevanjih zna biti iz nedelje na ponedeljek kar pestro z valovi. Po mojih kartah bi lahko bili visoki do 3 m, vetra bo med 20 do 25 vozlov. Če to drži, bo pestro. A počakajmo, kaj napiše Edo; upam, da pošlje boljše podatke. Danes ponoči sem precej trdno zadremal. Enkrat sploh nisem slišal ure in sem enostavno prespal bujenje, in to za dobro uro. Še sreča, da smo na neplovni poti, a vseeno. Očitno postajam star in naglušen. Od danes dalje si pripravim dve uri.

	Nedeljsko jutro je povsem drugačno od jutra, ki ga imajo zdaj v Sloveniji. Vem, da je tam vsak dan bolj hladno, tukaj pa se dogaja obratno. Tudi noči postajajo vse bolj tople in ni mi več treba obleči toplih oblačil za vetrovne noči. Tudi veter je postal toplejši in prijetnejši. Recimo danes je tu ob 9. Uri zunanja temperatura malo več kot 26 oC, Atlantski ocean pa se segrel na več kot zavidljivih 23 oC. Sonce je toplo, saj je nebo brez oblačka, morje pa valovito, s tistimi dolgimi dvometrskimi visokimi valovi, ki mi prihajajo iz SZ. Tako se barka povzpne in spet pade, a pri tem se malo zaguga in počasi se bo treba navaditi tudi na to guganje. Tako dolgo še nikoli nisem plul z motorjem, skoraj 17 ur bo že. Vetra še ni, a menda po napovedi pride zvečer. Treba bo preliti nekaj goriva iz posod, saj želim imeti spet poln tank. Ne vem, kako bo v naslednjih dveh dneh, ko pride napovedan veter in bodo valovi še večji.

	No, nekaj goriva sem vseeno porabil; v tank sem spravil dve posodi po 20 litrov nafte. Kazalec goriva mi spet kaže poln tank. Pretakanje je popolnoma enostavno, saj imam plastično cev, na kateri je na enem koncu aluminijasta šoba s kroglico, ki opravlja funkcijo sesanja, kot smo to počeli včasih, z usti. Kupil sem jo enkrat pred leti na navtičnem sejmu v Dusseldorfu, cena pa je bila nekje 12 EUR, čeprav mislim, da se jo da zdaj kupiti že za manj denarja.



	Nerodna reč so ti valovi. Dolgi in visoki. Vedno višji so in nekateri se zdijo kot velike stene, saj so po moji oceni zrasli iz 2 na 3 m. Nič hudega, bi rekli, čisto nenevarna reč, če ne pomisliš, s katere strani prihajajo in kakšna sila vode in toka naenkrat pritisne na krmilni list. Upam, da se ne zgodi najhujše. Dolgčas mi je in še nedelja je. Ne morem si skuhati nedeljske juhe, saj tudi nimam ustrezne zelenjave. Pogledam v omarico, kjer imam posebne kulinarične zadeve, in tam najdem nekaj suhih gob. Pogledam datum uporabe, a ga ne najdem. No, če ni potekel, bo pa malo kasneje v želodcu. Namočim jih v toplo vodo in dam kuhat riž. Tokrat je pol litra vode za riž v trilitrskem loncu, čeprav je štedilnik na barki gibljiv in tako vedno raven. Spečem še file tune, a ga potem dušim v pomarančnem soku ene pomaranče. Želim si, da se prepoji s sokom in da izgubi vonj po ribi. Ko gobe nabreknejo, jih narežem na drobno in dodam napol kuhanemu rižu. Vse skupaj še dobro začinim, dodam malo žlico masla in na koncu posujem s parmezanom. Res odlično pozno nedeljsko kosilo.



	Po kosilu vse pospravim in s sodo bikarbono očistim inox ploščo na štedilniku, da se spet sveti kot nova. Ker je nedelja, grem danes, če mi bodo valovi ter veter dopuščali, v hišni kino. Zvečer valovi spremenijo smer in postanejo nekako mešani. Imajo hudičevo moč, saj ko se barka vzpenja na val, skoraj obstane, ko se spusti po valu, pa pridobi hitrost. Po mojem je vse to navidezno, saj po GPS-meritvah kar dobro in enakomerno napredujem s 6,6 vozla. Ker je krmnega vetra nekje okoli 18 vozlov, mi na vsakem takšnem valu genovo zapre. Ko se v njej spet napolni, jo razpre, da kar poči, kot bi nekdo ustrelil. Ne bo to dobro, sploh pa ne za ponoči. Zvijem jo, saj ne vem, kaj bo z vetrom. Vidim, da bo danes bolj malo od mojega dremanja, zato spijem en energijski napitek, ki me bo kmalu razbudil.

	Noč je dolga. Ko vstajam in hodim preverjat smer plovbe, me nosi, kot bi bil pijan. Ničkolikokrat sem pomislil, kolikokrat bi si lahko zvil ali zlomil zapestje, če ne bi bil pozoren. Tudi pasti ni težko, saj je barka zdaj nagnjena precej v levo, takoj za tem jo potegne v desno. No, to bo najslabša noč do sedaj na tej poti. Jutro komaj dočakam, saj je tudi vse videti drugače. Zjutraj si skuham kavo, da spijem nekaj toplega. Povzpnem se v kokpit in se že skoraj usedem, pa se mi kava polije po tleh. Jezim se, a pomagati si ne morem drugače, kot da si skuham novo. Najprej sperem to kavo iz kokpita, da mi ne bi kje pustila rjavih sledi, nato pa si, trmast, kot sem, skuham novo, ki pa jo bolj pazim in jo na koncu tudi spijem.

	Zdaj je čas, da se spet malo pozabavam z avtopilotom. Izklaplja ga, ko se barka preveč nagne. Poiščem navodila, berem, nastavljam in preizkušam. Očitno nečesa nisem naredil, kot bi moral. Zdaj ga še bolj izklaplja. Prižgem motor in urejam nastavitve. Upam, da je zdaj vse v redu. Ugasnem motor in zdaj je v redu. Ne vem pa, kako dolgo bo. Ko pridem v marino, ga popravim, kajti veliko časa krmarim na roke in tega se lahko pri prečenju Atlantika »najem«. Sedim v kokpitu na soncu, ki postaja vedno bolj vroče, saj je že ob 11. uri skoraj 26 oC. Sreča, da sem si nalovil zalogo rib, kajti danes ne bi ujel ničesar, saj so ribe pobegnile v globino. Na površini morja je temperatura 25,7 oC! Ves čas nekaj delam in brkljam, samo da mi ni dolgčas. Nekje ob 14. Uri kot vsak dan pošljem SMS preko satelitskega telefona, da sporočim svojo pozicijo. Tudi sam pogledam na števec preplutih milj. V zadnjih 24 urah sem naredil svoj dnevni rekord: 142 preplutih navtičnih milj. Čeprav me tudi proti večeru močno zibljejo valovi, si skuham nekaj toplega. Tokrat testenine s tuno, ki sem jo narezal na koščke iz včeraj pečenega fileja. Pojem tako, da sedim za mizo, a krožnik držim kar v rokah. Ne drsi mi po mizi in tudi lažje je jesti.

	Zvečer preverjam podatke in na računalniku berem vse, kar sem si doma shranil v pdf- formatu o Kapverdskih otokih, predvsem pa moram pogledati, kako je z vstopom v veliki zaliv pred mestom Mindelo na otoku Sao Vicente. Potem računam. Pred sabo imam še 138 NM do cilja, torej bom s to hitrostjo plovbe nekje ob polnoči ali vsaj do druge ure zjutraj pred ciljem. Glede na navedeno in napisano v vodičih in forumih bom moral malo upočasniti hitrost plovbe, tako da bi le-to podaljšal in prišel na cilj pri belem dnevu, ko je vidljivost dobra, plovba pa varna.

	Torek. Nov dan, novo jutro. Posijalo je sonce, a danes ni tako toplo, kot je bilo včeraj. Tudi veter se je umiril in padel pod 10 vozlov. Morje nima več visokih valov, čeprav sploh ne vem več, kaj je visoko. So dva metra in več sploh visoki valovi? Muči me avtopilot, zato veliko premišljujem o njem. Potreboval ga bom, ta pa ne dela, kot bi moral. Le če sem na motorju, takrat dela brezhibno. Zamislim se, kaj bi naredil. Pogledam v daljavo, vidim ptiča. Ja, bo držalo, da bo kopno blizu. Gledam ga, tega malega letalca, kako brezskrbno kroži nad vodo. Res zna. Zna se prilagoditi gladini morja, da ne pade v vodo, in prilagaja se vetru, da samo razpre krila in ta ga potiska naprej. Vzamem navodila v roke in berem, iščem nekaj, kar bi mi pomagalo, da vzpostavim ravnovesje med mano in avtopilotom. Brskam po nastavitvah, spreminjam, iščem najboljši način, da mi uspe. Potem pa najdem nekaj. V naslovu nimam vpisanega pravega avtopilota, zato spremenim ime in poskusim. Dela! No, da vidim, kako dolgo. Privežem se, razvijem genovo in grem do jamborja, kjer snamem tangun in ga priklopim za vrvico. V kokpitu zategnem genovo in jadro vleče. Avtopilot drži tri ure in se ne izklaplja. Preverim še porabo elektrike, polnjenje akumulatorja preko celic. Zdaj dela. Skuham si še kavo in uživam v tišini. Pojem svojih pet keksov in se nasmehnem, saj sem res vesel kot radio. Življenje zna biti res lepo.



	Tokrat je avtopilot res upravičil svoje ime. Ne glede na vreme, na valove, velikost vala in s katere strani je prišel, koliko in kam se je barka nagnila ... On je svojo nalogo opravil odlično. Bil sem vesel in srečen hkrati, kajti to zame pomeni v zadnji etapi precejšnjo razbremenitev. Prišla je zadnja noč in naredil sem si večerjo: pečeni ribji file na žaru in pečene bučke na žaru. Odlična večerja. Večer si krajšam z ogledom filma, malo sem zunaj, malo v barki in čas počasi mineva. Tokrat ne smem zaspati, saj se približujem kopnemu. Plujem med 3,4 in 4,8 vozla hitrosti. Pri takšni hitrosti bom jutri zgodaj zjutraj na cilju. Ponoči veter zapiha močneje in obrne bolj na SZ, zato zvijem sprednje jadro in nastavim vetru primerno samo glavno jadro. Super je. Zdaj plujem malo manj kot 4 vozle, a to samo z enim jadrom, seveda pa malo pripomore tudi morski tok.



	Zjutraj se veter okrepi in pri vetru 14 vozlov in sunkih skoraj 18 vozlov vplujem v zaliv mesta Mindelo. Zgodaj je še in vem, da v marini nihče ne dela. Vseeno se privežem. Ko končam, pride črn, mlad suhljat fant in mi pomaga zložiti vrvi. Za kaj drugega je bil prepozen in preveč otečen okoli oči od dremanja. Barka je na začasnem cilju. Pogledam še številke na ploterju, ki pravijo takole: preplutih je bilo 899 NM, za to pa sem potreboval 6 dni in 17 ur, kar je povprečno približno 5,58 NM na uro. Super.

	Zdaj se samo še umijem, se preoblečem v sveža oblačila ter skuham in spijem kavo. Sam sebi čestitam, kajti ponosen sem nase. Ko se pisarna v marini odpre, se grem prijavit za dva dni, za kar mi skupaj z elektriko in 100 litri vode, ki je v ceni marine, zaračunajo 42,83 EUR, kar se mi zdi pretirano drago, čeprav imam to ceno na mizi že od septembra, ko sem od njih zahteval ponudbo. Plačam, čeprav je precej dražje od Kanarskih otokov. Tla so še malo nestabilna od zibanja, a glavno je, da sem jaz v redu. Napotijo me še v en kilometer oddaljeno imigracijsko pisarno, kjer se prijavim. Ker sem tu samo dva dni, mi dovolijo opraviti vstop v državo in izstop iz nje v istem trenutku. Za to uslugo plačam imigracijsko takso v vrednosti 500 escudosov (nacionalna valuta Kapverdskih otokov), kar preračunano pomeni 5 EUR. Ker nimam EUR, jim ponudim kreditno kartico, a kartic ne sprejemajo. Vzamem 6 $, kar je približno 5 EUR, oni pa me debelo gledajo in pravijo, da je to 16 $. Wauuuu, kakšna dobra menjava dolarja! Se pravi, če je 5 EUR približno 6 $, pomeni, da je preostalih 10 $ menjalniška taksa ali kaj? Nasmejem se jim, grem na bankomat in dvignem 2000 njihovih escudosov, za kar mi na bankomatu zaračunajo menjalno takso 1,65 EUR. Bravo, to pa je že druga pesem. Vrnem se v pisarno in jim dam bankovec za 1000 escudosov. No, zdaj pa on nima menjalnega denarja. Očitno se je odločil, da bo tudi od mene dobil napitnino, in to v vrednosti 100 %. Usedem se na stol v njegovi pisarni in mu povem, da bom pač počakal, da imam čas. Ko možakar sprevidi, da očitno ne razumem, kaj bi on rad, iz svoje denarnice potegne 500 escudosov in mi jih da. No, pa je stvar rešena. Dobim oba žiga v potni list ter grem izpolnit nov obrazec na carino in policijo. Povejo mi, da se lahko odjavim šele naslednji dan in da je treba plačati 700 escudosov takse. Moram povedati, da so kljub vsemu uradniki zelo prijazni.



	Grem še v bližnji market, da si kupim kruh. Seveda preverim tudi cene drugih izdelkov in ugotovim, da je tu vse razen kruha in mleka veliko dražje kot na Kanarskih otokih. Zdaj sem že na barki. Nekaj lahkega pomalicam in si privoščim zaslužen počitek. Zvečer si pripravim še večerjo, prebrskam po internetu, se pogovorim z Edom glede vremena in dan je pri koncu. Drema se mi, zato grem še pod tuš in v trenutku zaspim.

	Moj dan na kopnem in brez jadranja se začne s kavo, nato grem na črpalko, da vidim, kako pri njih poteka točenje goriva na pomolu, nato pa uredim še odjavo na policiji in plačam 700 escudosov takse, kar je spet okoli 7 EUR. Zunaj je že 29 oC in postaja zelo vroče. Črpalka stoji na zadnjem pontonu in ni bencinska, ampak naftna, saj bencina sploh nimajo. Tukaj je očitno skoraj vsako plovilo na nafto. Če so želje drugačne, je nedaleč stran na kopnem bencinska črpalka, ki ima skoraj vse. Dogovorim se, da mi jutri natočijo gorivo. Točne ure ali rezervacije za tankanje mi ne morejo dati, a pravijo, da ne bo problem.



	Popoldne se sprehodim po mestu in si ogledam nekaj uličic, hiš, pogledam odprto tržnico, na zaprti pa tudi sam kupim papajo, zelene banane in tri glavice zelja. Vse skupaj se mi zdi ceneje kot v tukajšnji trgovini, po sadežu sodeč pa je domače in ne preveč škropljeno, saj ima nekaj pik in na pogled ni tako lepo, kot je to sadje s plantaže. Moram tudi v trgovino po kruh. Vzamem dve štruci, a mi na blagajni nočejo vzeti kreditne kartice, saj tako majhnega zneska POS-terminal ne zagrabi. Kruh je precej drag, zato ne vem, kaj je za njih majhen znesek. Dvajset let sem imel svoje prodajalne in dobro vem, kako delujejo POS-terminali. Escudosov več ne bom dvigoval, z dolarji pa tudi ne bom plačeval, kajti menjalni tečaj je ubijalski. Nakupljeno pustim tam in si na barki spečem kruh kar v ponvi, saj je elektrika tako ali tako vračunana v ceno marine. Spečem si še ducat »čapatijev«, ki so tokrat bolj podobni indijskemu nanu. To bo zadostovalo za kakšne 4 dni, čeprav imam dovolj toasta in precej tortilj. Moram pa priznati, da so kruhki lepši kot tisti, ki sem jih pekel na Siciliji.



	Petkovo jutro je tretji dan v Mindelu. Ura je pol osmih zjutraj. V Sloveniji je že pol deset, torej doma že vse obratuje, tukaj še nič. Skuham si kavo, preberem nekaj novic na računalniku, pogledam in shranim vremensko napoved, nato pa si pripravim vitaminski smuti, ki ga naredim bolj redkega, da ga lahko spijem. Natočim še vodo v rezervoarje na barki, a glej ga zlomka: ne gre! Na kartici je 100 litrov vode, ne glede na to, koliko dni si tam, en dan ali deset. Vzamem kartico in grem takoj v recepcijo. Potrebujem še vsaj 100 litrov vode. Ni problema. Plačam še 2 EUR za 100 litrov vode in že lahko spet točim. Glede na to, da imajo več kot 300 dni sušnih in da vodo desolinizirajo iz morske vode, jih podpiram, saj je to drag postopek. Zdaj imam vse pripravljeno. Še na črpalko skočim, kjer že od osme ure zjutraj točijo gorivo v eno veliko jahto. Menda bodo končali šele ob 12. uri. Dogovorim se še za tri 25-litrske plastične posode za nafto. Naj bo še dodatna rezerva, saj je gorivo tukaj res poceni. Poleg tega ne morem vedeti, kaj bo na poti. Fantje na črpalki hočejo 10 EUR za kos, a plačam jih lahko le z gotovino, dolarjev pa ne vzamejo. Torej grem spet na bankomat in dvignem 3.000 escudosov, kar pomeni približno 30 EUR. Ob 12.20 se jahta le odlepi od pomola in pohitim na njeno mesto, a se besedno skoraj stepem za vrsto na črpalki, saj je mladenič na črpalki vsem obljubil, da lahko pridejo točit gorivo po 12. uri, ko gre jahta stran. Prvi sem tam, se zrinem in privežem. Že točim gorivo, za hrbtom pa mi padajo kletvice skipperja 56-čeveljskega katamarana. Ne oziram se, le točim, najprej v posode, nato v rezervoar barke. Gorivo je tukaj, če ga plačaš v nacionalni valuti ali v evrih, po 66 centov za liter; če plačaš s kreditno kartico, ti zaračunajo provizijo, tako da je potem cena že 69 centov za liter. Pospravim posode rezervnega goriva, se odvežem in odplujem na dolgo plovbo. Zahvalim se še skipperju katamarana, ker me je pol ure počakal, in mu zaželim prijetno pot, saj vem, da tudi on zapušča marino in odhaja na Martinik.



	Kapverdski ali Zelenortski otoki so pustili drugi pečat v mojem offshore jadranju. Ti afriški Karibi, kot jih nekateri imenujejo, so zelo zanimivi, čeprav mi je po eni strani žal, da si nisem vzel več časa in si jih temeljiteje ogledal. Ne krivim toliko sebe, bolj krivim strani Noonsite in razne forume, kjer strašijo, kako neprijazni so ti ljudje, koliko slabega se nam lahko tam zgodi, kako nas lahko pokradejo idr. Jaz osebno tega nisem ne občutil ne doživel. Občutil sem morda le to, da se v marini počutim zelo varno, na ulicah v mestu pa tudi. Res so nekateri prodajalci vsiljivi, najde se kakšen berač, ki prosi denar, ponujajo ti voden ogled mesta, taksi ... A v »nerazvitem svetu« je to prisotno povsod. Zato ne smemo na te ljudi metati slabe luči.



	5. ATLANTSKI OCEAN





	Petek, 09.12.2016, Mindelo, Sao Vicente – Atlantski ocean – Barbados, Karibi, 2134 NM



	Na moji desni je otok Santo Antao, zadnji otok Kapverdskega otočja. Ko ostane tudi ta za krmo Indiga, je pred mano še samo morje. Valovi, veter in nebo bodo moji prijatelji in sogovorniki naslednjih nekaj dni. Upam le, da najdemo skupno besedo in da bomo na koncu vsi zadovoljni. Iz hladilnika vzamem vino, ga natočim v kozarec in ga spet po starem mornarskem običaju darujem Pozejdonu in Eolu, da mi naklonita varen prihod na ciljno točko.

	Že na začetku najdemo skupni jezik. Veter piha z močjo od 15 do 17 vozlov s smeri vzhoda, kar pomeni, da ga imam v krmo. Valovi me gugajo iz smeri SV, a moja barčica Indigo vseeno pluje s hitrostjo skoraj 6 vozlov. Odprto imam genovo na tangunu in glavno jadro. Avtopilot dela, zato pobožam svojo barko in se ji zahvalim, ker me je do sedaj varno vodila po morjih in oceanih.



	Zvečer počasi zmanjkuje vetra, plujem le še s hitrostjo 3,6 vozla. Trmast sem, ne prižgem motorja, kot bi to naredil na vseh drugih plovbah. Ne vem, kako bo naprej, čeprav imam s sabo kar nekaj goriva. 360 litrov ga je, 150 litrov v tanku in 210 litrov v posodah. To bi zadoščalo za dobrih 6 dni neprestanega motoriranja. Pospravim tangun in genovo, kajti ponoči se še ne upam jadrati z njima. Naj grem v teh valovih in vetru v temi pospravljat oboje? Nikakor ne, je prenevarno, lahko bi me tangun udaril v glavo ali telo. Zakaj bi nekaj izsiljeval, če to ni potrebno, saj ne tekmujem na regati. Pogrejem si večerjo, ki sem si jo pripravil že dopoldan, ko sem čakal na vrsto za gorivo. Danes bom jedel pečen ribji file, curry riž in paradižnik. Odločim se, da tudi vina ne bom, dokler ne pridem na drugo stran morja. Ura je komaj 18.30 in sonce hitro pada v ocean. Naredim še en posnetek in sonca ni več. Znočilo se je in to bo moja prva noč pri prečenju Atlantika.



	Noč je. Sreča, da sveti luna in je morje videti bolj prijazno. V barki je vroče, 29 oC, zunaj ni velike razlike: dobrih 25 oC jih je. Zunaj tudi rahlo pihlja, saj je povprečno 12 vozlov vzhodnika. Valovi so še vedno iz SV in barko ziblje levo in desno. Res ni prijetno. Barometer mi kaže na izboljšanje vremena. Hmmm, le kako, če pa je že zdaj vse prelepo. Potem je lahko le še kičasto. Grem ven, se usedem v zavetrje sprayhooda in zrem tam nekam nazaj za krmo. Nič se ne vidi, a gledam in poslušam. Nisem zaspan, kar je najpomembneje. Kar naenkrat se spomnim dneva, ko sem to svojo pot začel. Le kdo bi si mislil, da jo bom tako nadaljeval. V prvi knjigi sem napisal, da je ena od opcij tudi prečenje Atlantika. A kaj, ko se v vsakem človeku vseeno poraja neko strahospoštovanje do te ogromne vode, do nepreglednega obzorja, ki ga ni in ni konca. Ni se kje ustaviti, se privezati ali sidrati, ni se kje spočiti in si nabrati novih moči. Kaj pa vreme? Ja, vremenska napoved je vidna za samo nekaj dni, pa še to drži za prva dva ali tri dni, potem pa … Je, kot je. Prilagodiš se. Trmast sem, a če ne bi bil, se ne bi podal v to. A to ni trma za vsako ceno! V moji glavi je vse »pošlihtano«. Sam na oceanu, edinem delu zemlje, ki še skoraj ni odkrit. Odkrivamo pa Luno in zdaj bi še Mars. Sam sem in le sam si lahko pomagam. Je pa tudi res, da je tu prisotne malo sreče in kar precej znanja. Jaz mislim, da sem si ga z leti plovbe nabral, ga osvojil, zdaj ga samo še nadgrajujem. Moje misli prekine zvok VHF-radia, torej očitno nisem sam. Dve francoski posadki sta si za medsebojno povezavo izbrali kar kanal 16. Verjetno mislita, da sta sami v tem dosegu. Vzamem mikrofon in ju prosim, naj zamenjata kanal, kar tudi naredita, ne da bi se opravičila. Francozi pač, z njimi imam tako ali tako slabe izkušnje, čeprav vem, da niso vsi slabi.

	Indigo odnaša zdaj levo, zdaj desno. Po moji oceni so valovi veliki komaj dobra dva metra. Kako dobro sva povezana jaz in moja barka? Zelo! Veliko mi pomeni, saj je moje varno zavetje, moj dom, pravzaprav je trenutno vse, kar imam. Pobožam to plastiko in vem, da nima duše, a čutim jo vseeno. Zahvalim se Indigu, ker me varno pelje po razburkanem oceanu. Vem, da prideva cela na cilj. Naslednji dan je podoben tistim dnevom, ki so bili prepluti iz Kanarskih do Kapverdskih otokov. Nič posebnega ni v njih. Okoli mene sama voda, valovi, zgoraj sonce. Danes ne lovim rib, morda jih bom jutri, saj imam še dva paketa ribjega fileja. Čez dan berem knjigo, se razgledujem po morju, ponoči pa pogledam dve seriji piratskih Črnih jader, saj sem se že doma precej založil s filmi in serijami. Dremam. To ni ne spanje ne bedenje. Prebudi me hrup jader. Očitno je bil val prevelik, in ko je barko zagugalo levo in desno, je avtopilot izpadel iz smeri. Popravim smer, čeprav brez motorja ni šlo. Preveč vleče in bojim se, da bi ob popolnem zavijanju s krmilom le-tega preobremenil; nastal bi velik problem. Spet ugasnem motor in preverim, ali je avtopilot morda spustil zaradi elektrike, saj že nekaj časa nisem prižgal motorja. Na prvi pogled se mi zdi vse v redu, zato se ne bom ničesar dotikal. V vodo spustim vabo za ribe z nove palice in morda se kaj ujame, medtem pa se grem preobleč v majico s kratkimi rokavi, saj bo kmalu vroče. Ponoči me malo zebe, ko stojim zunaj, zato se kljub 23 oC preoblečem v majico z dolgimi rokavi. Verjetno se je organizem odzval na vzhičenost, adrenalin in notranjo napetost. Večkrat pogledam na merilni aparat, ki mi kaže temperaturo morja; še vedno krepko čez 27 oC. To pa bi bilo za tiste najbolj zmrzljive tudi dovolj za kopanje. Toplice! Ne uspem se niti prav obleči, ko zaslišim, kako se flaks z veliko hitrostjo odvija. Kar zgoraj gol skočim v kokpit in se začnem boriti z ribo, ki je na trnku. Števec se je obrnil čez oznako 300, kar pomeni, da je zdaj zadnji čas, da privijem zavoro, sicer bom ostal brez flaksa. Začnem vleči in v dobrih petnajstih minutah imam na barki neko čudno, temno, a kar precej veliko ribo, težko okoli 5−6 kg. Nikoli se ne spomnim, da bi ribe stehtal, čeprav imam ustrezno tehtnico. Ribo najprej pogledam, na njej ne vidim ničesar čudnega. Verjetno je užitna. Dolga je dobrih 70 cm. Poslikam jo, nato pa grem na računalnik poiskat fotografije, da vidim, kaj sem ujel. Ne najdem ničesar podobnega. Vseeno jo očistim in spravim v hladilnik.



	Po tem opravilu v kokpitu počistim kri, kar je precej zahtevno delo, saj je, ko sem ji odtrgal škrge, tekla črna kri. Skuham si kavo in si jo v veliki skodelici odnesem v kokpit na jutranje sonce. Namestim si še blazino, da si podložim zadnjico in hrbet, takrat pa me spet preseneti velik val in kava se polije. Nasmehnem se in si grem skuhat novo, saj brez nje ne bom. Spijem kavo, nato pa vklopim satelitski telefon in dobim SMS. Edo me opozarja, naj se spustim nekje do 12 stopinj južno, saj bodo tu v četrtek nevihte in petmetrski valovi. Včasih je to lahko manjša nevihta, včasih pa se razvije v pravcato neurje. Ne razmišljam. Jadra spravim iz metuljčka in spremenim smer diagonalno. V treh dneh bom iz 15 na 12 stopinjah zemljepisne višine. Valovi so kar precejšnji in zdaj prihajajo od zadaj. Vzamem fotoaparat in snemam te valove, ki odnašajo krmni del Indiga malo levo, malo desno. Nato si pripravim zajtrk − umešana jajčka s papriko in čepatiji. Tri jajca vzamem iz hladilnika, jih ločim od lupine, in ko grem po vilice, me spet zmoti val. Skodelica pade v umivalnik, dva rumenjaka iz nje v odtok, enega rešim. O, ne, ne boste me! Sežem v hladilnik, spet vzamem dve jajci, in če sem se odločil, da pojem tri, bom tri, pa pika! Mirno vse to sprejmem, nič se ne jezim, kot bi se morda zdaj kdo drug na mojem mestu, in si pripravim zajtrk do konca. Pojem ga zunaj, v kokpitu. V daljavi vidim ptico, ki prihaja vse bližje in bližje. Res je ptica, človek bi pomislil, da smo kje blizu kopnega, ne pa nekje 400 km od prve obale! Res imajo ta bitja čudežno moč. Tako lepa so, tako elegantno letijo. Le kako one pijejo vodo? Verjamem, da slane ne smejo … Hmmm, uganka za naslednjič.

	Spet berem knjigo, a mi branje nekako ne gre od rok. Ujamem se, kako mi misli uhajajo k prijateljem, znancem, ljudem, ki so mi blizu, in razmišljam, kako bi bilo, če bi zdaj bili nekateri z mano. Prav rad bi imel ob sebi družbo tistih pravih in iskrenih ljudi. Med svojimi dobrimi prijatelji iz znanci imam kar nekaj pravih morjeplovcev, ki so prepluli kar nekaj morij, nekateri tudi oceane. A po drugi strani se zavedam, da vse pač ne gre. Ljudje imajo svoje družine, svoje službe in verjamem, da je prisotno tudi spoštovanje do oceana. Iz razmišljanja me zdrami val, ki udari v barko in me malo poškropi. Pogledam okoli sebe in vidim le nemirno morje, valove. Ti valovi, ki segajo med 2,5 in 3 m, niso strah vzbujajoči, le vsa ta voda, ki se na vrhu vala peni, ti daje občutek, da si dejansko nemočen. Narava je res čudovita, pa naj bo to na kopnem ali na oceanu. Povsod lahko začutiš tisti čar, tisto lepoto, ki jo nekateri vidijo samo po televiziji ali v kakšni knjigi. Enostavno srečen sem, da lahko začutim to bogastvo, ki se mi tokrat ponuja. Z njim pridobivam tudi pri sebi, pa naj bo to psihično, fizično ali pa samo dodatno znanje iz jadranja. Res sem se zadnje čase veliko naučil in spoznal, da je življenje lepo.



	Po satelitskem telefonu oddam še lokacijo, da ljudje vedo, kje sem, in da me tudi Edo lahko sledi in me vodi. Tudi danes sem preplul samo 127 NM, kar pomeni, da jih je 254, torej dobra desetina, že za mano. Zvečer napišem teh nekaj vrstic in uredim fotografije, ki pa jih je tokrat zelo malo. Nič posebnega se namreč ne dogaja.

	Ponedeljek je. Sploh ne vem, kako naj štejem dneve. Petek, sobota, nedelja, ponedeljek. Četrti dan, čeprav je danes do 13. ure po urah šele tretji dan na morju. Čez dan ocean že kipi od valov. Ponoči okoli tretje ure so valovi previsoki in avtopilot se večkrat izklopi ter se izgubi v smeri. Nekajkrat ga še uspem popraviti, potem pa zopet isto. Vem, zmanjkuje mi energije. Moral bi izklapljati razne porabnike energije ali pa bi moral vsake tri dni pluti dlje časa na motor. Žal si tega privilegija ne morem privoščiti. Gorivo je zame življenjskega pomena. Prižgem motor in plovba je lažja. Ko se zdani, ugasnem motor ter uredim in nastavim jadra. Tudi genovo fiksiram s tangunom. Piha vzhodnik s hitrostjo od 12 do 15 vozlov, jaz plujem na metuljčku. Barka reže gladino morja, tu in tam iz vode poletijo leteče ribe. Teh sem v teh nekaj dnevih videl ogromno. Vsako jutro jih suhe mečem v morje. Niso pa tako velike, kot je bila tista pri Corraleju. Ona je bila rekorderka, čez 40 cm velika.

	Spijem kavo, veter pa se krepi. Zamišljeno gledam v tangun in sprednje jadro. Skrajšam prednje jadro, tako da ga zvijem, in kmalu je zunaj veliko manjša površina brez trebuščka. Veter dosega hitrost čez 20 vozlov. Pospraviti bo treba tangun, glavno jadro pa skrajšati. Valovi dosegajo že dobre ti metre. Privežem se in tako privezan na »life line« počasi drsim po palubi. Če slučajno padem v vodo, me bo tako privezanega vleklo ob barki. Težko bi se pobral, kajti ko barka pluje, se je po moje nemogoče dvigniti na krov le-te. Nekateri, kadar jadrajo sami, za sabo vlečejo 30 do 50 m vrvi. Priznam, ni slabo, če pride do padca v vodo in se poskusiš dokopati do vrvi. Vendar, ste se kdaj na morju vlekli, ko je barka plula dva ali tri vozle na uro? Še vedno mislite, da bi se potegnili na barko? Močno dvomim. Kakorkoli, previdnost je na prvem mestu, ne glede na to, kolikokrat smo privezani, zvezani in kaj vse imamo navešeno na sebi in za sabo. Ima pa vrv dobre lastnosti za barko, kadar so visoki valovi. Takrat jo vrv stabilizira in lažje pluje na valovih, jo ustavlja in usmerja.

	Previdno rešim tangun od jadra, čeprav ta opleta in plapola. To je nevarno početje in vesel sem, ko je tangun kmalu ob jamborju trdno privezan. Genovo delno zvijem, glavno jadro pa skrajšam za eno tretjino. Barka po teh valovih še vedno leti s hitrostjo od 5,8 do 6,8 vozla. Hitra je. Za krmo že padajo veliki do 4 metre visoki valovi in se že na trenutke prelivajo. V roke vzamem fotoaparat in fotografiram. Ni v redu, ne vidi se tako kot v naravi. Spet nastavim in »škljocam« prvič, drugič, tretjič …, sedmič …, desetič. Pogledam posnetke, morda je le eden uporaben. Na prečki imam montirano GoPro kamero in jo vklopim. Snemam. Pogledam posnetke, ki ne prikazujejo dejanskega stanja, a je bolje. Nekaj bo za pokazati.



	Zdaj je že poldne, lahko bi po SMS poslal lokacijo. Po poslani GPS-lokaciji si naredim smuti iz sadja, ki že po malem gnije. Obrežem ga in zmiksam, nato pa s plastičnim kozarcem, ki je del kompleta paličnega mešalnika, sedem v kokpit na sonce in gledam te veličastne valove, kako kot manjše gore pridejo do krme, se zlijejo in potem pod barko potujejo dalje. Barka pa potuje enkrat dol, enkrat gor. Poplesava in krmo meče po svoje. Balansiram s kozarcem, da ne razlijem tekočine, in spet mi vrže barko iz smeri. Kozarec zataknem v eno luknjo in popravim krmilo ter smer plovbe. Veter se krepi, valovi so vedno bolj beli na površini in vedno več se jih preliva. Piha že do 28 vozlov vzhodnika. Nikjer nobene barke, nobene ladje. Sam sem na tem širnem oceanu. VHF radio je že dva dni tiho. Le šumenje morja boža moja ušesa in šele takrat spoznam, kako sam sem tu sredi ničesar. Spet se udobno naslonim in počasi z užitkom pijem svoj smuti. V njem začutim močan okus ingverja. Rad ga uporabljam v prehrani, kajti zdrav je. Na morje pade noč. Kot vsako noč tudi to prižgem označevalne luči. Vse so LED, zato mi ne porabijo veliko toka. Pogledam v nebo, ki je skoraj brez oblaka, in na njem sije velika in polna luna. Valovi so se malo zmanjšali, veter, ki se je tudi malo umiril, pa pihlja točno v krmo z močjo 14 vozlov v povprečju. Pade na 12 in se dvigne do 17 vozlov. Jadra raztegnem v metuljčka in vseeno, čeprav je noč, na genovo montiram tangun. Ogrnem si tanko jakno, kajti če sem vso noč zunaj, mi postane hladno. Nastavim jadra in barka pluje, reže svojo morsko brazdo. Prijeten je občutek, ko nisem ves čas v temi, čeprav me to še na tej poti čaka, ko bo luna samo v mali tanki črti.

	Jadra so polna, zato se je tudi povečala hitrost plovbe. Pogledam na ploter in vidim, kaj kaže GPS. Le njegova hitrost je verodostojna. Pod 6,5 vozla sploh ne plujem več, tokrat so številke drugačne, takšne, ki jih redkokdaj vidim: 7,2 … 7,4 … 7,6 … In ko pride val, ko barko potegne nekam naprej, kot bi jo neka nevidna roka potegnila naprej, dosežem čez 8 vozlov. To ni dobro, saj konstrukcija barke ni narejena za takšno hitrost, zato, če bo to potrebno, bom moral malo skrajšati jadra. Pogled v nebo, na katerem se po desni strani jader bohoti luna, je res veličasten. V roke vzamem fotoaparat in fotografiram v upanju, da bo posnetek pokazal dejansko stanje.



	Fotoaparat odnesem v barko, ko zunaj nekaj zaropota. Skočim v kokpit, tam pa je vse polno lusk, na tleh pa štiri leteče ribe. Poberem jih in vržem v morje, saj če so res dolgo zunaj, smrdijo. Luske pobrišem in upam, da bo za danes mir, kar se morske aviacije tiče. Noč je lepa, in ker barka mirno teče po vodi, se navtične milje odštevajo prej kot drugače; še 1459 jih manjka do cilja. Toliko jih še nikoli nisem preplul v celem letu na Jadranu. Saj bo, se tolažim, čeprav sem komaj malo čez četrtino poti. Čez čas se mi večkrat izklopi avtopilot, zato prižgem motor, kajti ne ljubi se mi več uravnavati barke v smer plovbe in potem spet vklapljati avtopilota. Podnevi še nekako gre, saj akumulatorje polnijo sončne celice. Sredi noči pa, kot da mu zmanjka energije. Nemirna žilica mi ne da miru, zato grem v instrument avtopilota pogledat nastavitve. Zaradi vala nekaj prestavim in podre se mi kompas. Ojoj! Noč, valovi, jaz brez kompasa na avtopilotu! Nastavim program za umerjanje kompasa in hitro obrnem barko v desno, a mi takoj napiše, da zavijam prehitro. Oprosti, dragi inštrument, drugače tokrat ne gre. Nekako pridem do končnega obrata ali dveh, saj niti sam tokrat ne vem, koliko jih je bilo, nato ročno vsaj približno nastavim kompas, vsaj približno. No še skoraj sem zadel prave stopinje. No, dragi Jasmin, s tem se ne igraj več, sploh pa ne ponoči! Umerjanje kompasa v valovih pa tudi ni smotrno in nikakor ne točno.

	Zjutraj, ko se zdani, si umijem obraz in zobe, britje pa spet odpade. Pogledam se v ogledalo. Vedno bolj sem kosmat. Kaj hočem, se že enkrat obrijem. Kdo me pa vidi? Nihče! V vodo vržem vabo v upanju, da se kaj ujame, in si grem skuhat kavo. Evo že vleče. Ta pa je hitra! Hitro skočim do palice in začnem vleči flaks. Začutim, da lahko brez večjega napora navijam, kar pomni, da se je ujelo nekaj manjšega, a nekaj je. Kmalu brez upora potegnem na barko približno 30 cm velikega samčka mahi-mahi. Ne, ti pa si premajhen, mu rečem, in ga vržem nazaj v morje. Vaba je spet v vodi in čez čas je kuhana tudi kava, ki se bo danes pila na sončku.

	Dan mineva v jadranju, nastavljanju jader, branju knjige in do večera, ko sem pospravil ribiški pribor, se nič ne ujame. Jutri poskusim znova, si rečem, kajti če kmalu česa ne ulovim, bom moral jesti tuno iz konzerve. Tega pa tukaj res ne bi rad doživel, saj je okoli mene dovolj rib. Čez dan mi uspe celo dremati, kar nekajkrat po nekaj kratkih, a zlatih minut, zato mislim, da ne bo problema spet prebedeti današnje noči. Počasi le ugotavljam, koliko elektrike moram imeti, da lahko avtopilot normalno obratuje. Čez dan ni več problem, saj mi po malem energijo proizvaja solarni panel. Ponoči moram prižgati motor. Če kmalu ne pogledam, kaj je narobe s stikalom za start motorja, tudi tega ne bom več prižgal. A dokler je morje tako nakodrano, tega verjetno tu ne bom mogel početi.

	Že ob pripravi večerje sem opazil, da je moja stabilnost ob štedilniku vedno slabša. Tako tudi ugotovim, da je morje vedno bolj razburkano, da je na površini že povsod bela pena in valovi segajo spet krepko čez tri metre. Veter se je spet okrepil, točno tako, kot je napovedal Edo, in mi v sporočilu poslal vremensko napoved. Večerjo hitro pojem, pospravim kuhinjo in grem skrajšat jadra. Trenutno še plujem na polnem glavnem jadru ter z 20 % zmanjšano genovo. Valovi zanašajo barko, spet drugič se barka povzpne na val in srfa na njem, potem pade v globino. Valovi se krepijo iz ure v uro in postajajo večji, krajši, butajo v barko z vseh strani. Nato pride val, ki barko enostavno skoraj položi na bok, in za njim še eden, ki barko izstreli na drugi bok. Od kod ste se pa vzeli? Komaj se držim za ročaje na vhodu v barko, da ne padem, ko me prestavi spet nov val. Tokrat iz notranjosti slišim žvenket polomljenega stekla. S pogledom samo ošvrknem notranjost barke in vidim, kako na tleh ležijo celi in razbiti krožniki. V sebi začutim jezo. Sem mar pozabil zapreti omarico oz. zapiralo? Seveda, edino to je mogoče. Barka se malo umiri. Prižgem motor, da deluje bolj stabilno, jaz pa grem reševat črepinje, če se sploh kaj še da rešiti. Končna bilanca so razbiti trije nizki veliki krožniki, ki sem jih kupil v Las Palmasu. Bravo jaz! Pospravim, pometem in pobrišem kljub vetru in valovom. Še sreča, da sem vmes skrajšal jadra, če ne bi bilo zdaj še bolj pestro. Upam le, da bom lahko hodil po barki bos, da se kje ne urežem, da ni ostal kakšen kos razbitega stekla ali porcelana.

	Danes je res pestro. Valovi se ne spreminjajo, veter vzhodnik pa na trenutke dosega nekaj čez 20 vozlov. Jutri bo menda še slabše. Ni kaj, tri dni bo treba potrpeti, da gre fronta mimo. V trebuhu me črviči, zvija. Vem, kaj to pomeni. Za večerjo sem si naredil dušeno zelje z dodatkom česna in suhe slanine. Vsak dan ne prija riba, malo moram zamenjati jedilnik, čeprav je imam še štiri pakete v hladilniku. Vem, kako bo sedeti na straniščni školjki, saj se barka odziva po valovih. Malo levo, pa spet desno, pa spet levo … Nič ne bo prijetno, a kaj, ko moram. Valovi naredijo res svoje in jaz se z rokami upiram v plastično steno, a ne za dolgo. Velik val me prekucne na eno stran, jaz se uprem v drugo, a preveč, zato popustijo vijaki, s katerimi je školjka privijačena. No, pa še to! Vseeno se to da urediti do konca, a ni prijetno sedeti na takšni školjki, saj se bojim, da bo šlo vse k vragu. Pred dvema letoma, ko je bila tista nevihta pred Gran Canario, sem jo dobesedno odtrgal, celo iz ležišča. Zdaj pa spet. Ne preostane drugega, kot da jo za silo popravim, ko se morje umiri. Pogledam v skladišče, kjer imam orodje in vijake, a debelejših vijakov nimam. Treba bo improvizirati. Končno to opravim in sem že malo boljše volje.

	Spet grem na zrak, zunaj pa močno piha. Oblečem si debelo jadralno jakno. Opazujem te mogočne valove, to morje, to neskončno količino, ki je dejansko neobvladljiva. Midva z Indigom pa plujeva kot lupinica in se upirava tem valovom. Vse je že belo od pene. Bi kdo na Jadranu plul po takšnem morju? Verjetno ne. Tudi jaz ne bi, če bi bil sedaj tam. Nimam druge izbire. Šesto noč sem že zunaj, na morju, brez prestanka. Še 1358 NM do cilja. Hmmm, še polovica ni, vleče se. Hitro še naredim en nočni selfi in se skoraj ustrašim, ko se pogledam. Utrujen in neobrit, a kaj hočem, to sem jaz.



	Jutro je, četrtkovo. Sonček je posijal na Indigo in seveda tudi na razpenjeno morje. Še vedno piha, še vedno so valovi, čeprav so malo manjši, kot so bili sinoči. Danes moram pogledati, kaj je s stikalom za vžig motorja, da večkrat zataji in ne da kontakta. Lotim se dela. Če bi bilo to delo nekje posneto, bi verjetno pisalo na začetku filma: ‘Dragi otroci in morjeplovci, tega ne počnite tako, kot to počnem jaz.’ Avtopilot je prižgan in opravlja svojo funkcijo. Jaz pa, če želim odpreti komandno ploščo na krmilni konzoli, moram sneti krmilno kolo. Torej, upam, da res ne bo nič zatajilo. Po tleh čisto zadaj pri edinem izhodu v morje položim brisačo, če mi slučajno kaj pade na tla, da se mi ne skotali v morske globine. Nato odvijačim in snamem krmilno kolo ter čuvam, da ne izgubim male železne zagozde. Stokrat sem si že rekel, da jo moram s sekundnim lepilom prilepiti v utor. Odvijačim zdaj prosto dosegljivo komandno ploščo in jo snamem. Ziba me, zibajo me valovi. Pazim, da se kaj ne iztakne, ne pretrga, da ne naredim še večje škode. Kaj kmalu se mi zdi, da sem našel vzrok. Na stikalu je ena žička zelo slabo v kontaktu, saj so jo pojedli rja, sol in voda. Vzamem novo kontaktno žično sponko in jo montiram. Poskusim in motor takoj vžge. Upam, da je bil to vzrok, zato vse lepo pospravim, kot je bilo. Na srečo mi je avtopilot ves čas držal smer in se ni izklopil. Zdaj je na vrsti pregled sadja in zelenjave. Ufff, še včeraj se mi je zdela papaja v redu, danes pa je čisto mehka in plesniva. Hitro jo vržem stran, obrežem tudi eno jabolko, vse ostalo je še v redu, le čebula je spet vzklila. Hitro jo bo treba pojesti.





	Zdi se mi, da veter še bolj tuli, in sliši se, kako se upira čez pripone, čez jadra. Še malo skrajšam ta bela z rdečo obrobo obdana jadra, da se ne bodo strgala in da na jambor ne bo preveč pritiska. Hitrost barke ni pomembna, pomembno je le, da pridem cel do cilja. Ob popoldanski kavi, ki si jo skuham kljub nemirnemu morju, in svojimi obveznimi peti mi keksi se zazrem čez krmo. Površina morja je bela, penasta, tam, kjer pa ni, je razbrazdana od vetra, ki piha dobrih 27 vozlov.

	Valovi postajajo vse večji in se nevarno približujejo krmi, jo dvignejo in se skotalijo pod trupom Indiga, nato nekje spredaj pa kot neka zavora skoraj ustavijo barko na mestu. Tam se voda še bolj razpeni, dvigne in potem gre dalje. Čudovita, a strahospoštovanja mogočna narava. Posnamem vsaj sedem različnih video posnetkov iz raznih zornih kotov, a se nikjer ne vidi ta gmota vode, kako preži na barko in se na vrhu prelomi, se razlije, in ko pada, se točno na tem mestu vidi smaragdno modra barva vode, kot da bi nekaj belega manjkalo v njej. Ne vem, zakaj, ampak to mi bo vedno nekaj neodkritega, zakaj se na filmu veliki val ne vidi. Morda zato, ker nimam pravega objektiva za kamero, kot to imajo velike filmske korporacije, ki v svojih bazenih pričarajo ogromne in ubijalske valove.

	Noč je in najbolj črtim ravno ta del dneva. Zakaj? Ko so takšni valovi, ko je tako nemirno morje, nikoli ne vem, kaj se res dogaja za mojo krmo. Ura je 21:11, na komandni plošči mi pokaže, da imam samo še 12,1 V energije, tega pa avtopilot ne bo več prenesel in se bo izklopil. Vsaj za dve ali tri ure moram prižgati motor na 1500 obratov, da se vsaj malo napolnijo akumulatorji. Temno je kot v rogu. Čez dobre pol ure se bo prikazala luna. No, vsaj včeraj je bilo tako, in glede na to, da se tudi danes vidijo zvezde, bo verjetno enako kot včeraj. Valovi tolčejo Indigo od zadaj. Ko jo dosežejo, se barka skoraj ustavi. Potem pa nekaj trenutkov stoji, nato pa, kot bi jo nekdo izstrelil, švigne naprej s hitrostjo dobrih 8 vozlov. Wauuu!!! Nekaj posebnega, čeprav mi to ni všeč. Od vseh dni v teh dveh letih na Atlantiku se mi zdi današnja noč najbolj tesnobna, ob kateri še posebno čutim nekakšno strahospoštovanje do morja. Lagal bi, če bi zdaj rekel, da sem ravnodušen, da mi je tako v redu, kot je. Nikakor mi ni. Le komu bi bilo? Pravkar je val udaril s strani in barka je zaječala, morje je škropilo na vse strani, zdaj pa ga je dosegel že drugi val iz krme in jo naravnost izstrelil naprej, vendar ne v smeri plovbe, temveč v smeri vala. Nič kaj prijeten občutek, ne v duši ne v trebuhu. Še malo pa tudi v hlačah več ne bo ... Malo me je vseeno strah, če sploh to je strah. Le drugače je, kot so bile prejšnje noči. Poznam nočne pasaže, vem, kako je to. Vem tudi, kako je, če piha malo manj kot 50 vozlov, a valovi niso nikoli bili takšni kot tokrat, tudi takrat ne, pred Gran Canario, ko sem pristal v lijaku. Takšne pasaže so kot loterija. Nikoli ne veš, kaj dobiš. Lahko bo v redu, lahko pa slabo. Tukaj ni otoka, da bi vrgel sidro in počakal, da se vreme umiri. Tukaj ni marine, da bi varno zaplul vanjo, se privezal in počakal, da mine. Tukaj ni … Tukaj je samo morje, nepregledna količina vode, kjer ni nikogar. Le Indigo in jaz, le midva sva tista, ki si v tem trenutku zaupava. Jadra sem skrajšal na minimum, motor bom pustil še pol ure, potem pa se zimsko oblečen odpravim ven jadrat. Tudi goriva nimam za celo pot. Čeprav ga imam veliko, takšne količine goriva še nikoli ni bilo na moji barki. Videl bom, kaj prinese današnja noč in jutrišnji dan. Kaj naj še rečem za takšno noč? Ko doživiš takšno noč, potem jadranje ni več užitek, ampak je to mučenje samega sebe, barke, jadra, materiala na barki ... Ni to dobro. Ko sem zadnja dva meseca opazoval vreme, ni bilo kaj posebnega, razen enkrat, pred mesecem dni. Tokrat je res grdo! Valovi dosegajo 4 metre in nekateri so še višji. Ogromne, res ogromne količine vode se lomijo in zlivajo po valu, nekaj pa tudi po barki. Jadra že skoraj ne morem bolj skrajšati, saj imam komaj kakšna 3 do 4 m2 jadra zunaj. Kljub temu barka na valu poleti iz povprečnih 5,5 na 8,2 vozla. Prav čutim barko, kako se upira, ker je na meji zmožnega. Kaj dosti več ne bi moglo iti. Noč je, ko se nič ne vidi, le sliši se zavijanje vetra, ki pa tokrat sploh ni problematičen. Voda je tista, ki mi da misliti. Zdi se mi, da preveč razmišljam o krmilu, jamborju … Še pomisliti ne upam, kakšni pritiski so to na ta dva najpomembnejša in v tem trenutku najbolj ogrožena dela. A vse mine. Tudi ta noč je minila brez spanja in počitka. Dan je sončen in najprej poiščem satelitski telefon, da vidim, če je poslana nova vremenska napoved. Telefon zapiska in sporočilo je tu: »16. 12. ob 12. uri veter 30 kts ENE, valovi 4−5 m, do srede 21. 12. Vsak dan isto. Vremenska fronta vztraja med 10 in 25 stopinjami. Drži se svojih 13 stopinj. Potem umirjanje do konca naslednjega tedna, veter nekje od 15 do 20 kts, val do 2 m.« Hvala, Edo, res si me pomiril. Če drugega ne, vsaj vem, kaj me čaka naslednjih 6 dni! Heeeejjjjj, pa to je še 6 dni takšnega vremena? Hmmm, tega si jaz nisem zaslužil, le kdo me je tako kaznoval? Ko to pišem, sem »špiran« z nogami, rokami in koleni, kajti barko premetava na vse strani. Z glavo sem tresknil že ne vem kolikokrat, na srečo brez krvavih posledic. Telo je po moje od udarcev že v modricah. Takšno je moje trenutno življenje oceanskega jadralca. In moja zlata mama bi rekla: »Kdo pa te je silil? Imaš lepo hišo in vodno posteljo, če že želiš spati na vodi. A ti je tega treba?« No ja, mame imajo vedno delno prav ... A le delno. Vzamem svojo dozo tablet, pojem tri že napol nagnite banane; zadnje so. Kave tudi danes ne bom, bom pa kasneje spil energijski napitek. Le kdo bo kuhal v teh valovih? Dan bo treba nekako prebiti in se že navadim, sreča je le toliko večja, da nisem tako podvržen morski bolezni in upam, da me vsaj ta sreča ne zapusti. Vodo imam, nekaj za v usta imam, do torka zdržim, pa če tudi ničesar ne kuham.



	Noč je bila naporna, spet brez kave in večerje. Bo pa sobotni zajtrk boljši. Zdi se mi, da se vseeno manj zibam. Prižgem motor in se grem uredit v notranjost barke. Kave spet ne bom pil, bi pa nekaj na hitro pojedel. Odprem hladilnik in slišim, da motor nekaj čudno sopiha, kot bi mu primanjkovalo goriva. Vem, da ga imam še dovolj v rezervoarju, stanja v posodah pa še pogledal nisem, saj ves čas več ali manj jadram. Motor je le za takšne stvari, ko se urejam, ko kaj delam, ko kuham. Takrat avtopilot drži na polno in ne uniči ga marsikateri val. Odprem pokrov motorja pod stopnicami in ravno takrat dokončno ugasne. Ej, fant! Tako pa se ne dela, tega še nikoli nisi naredil! Skočim do krmilne konzole in ga poskusim še enkrat prižgati. Zaman. Ojoj, kaj pa zdaj? Še enkrat, še trikrat, zaman. OK, Jasmin, malo predahni. V naglici se naredi najslabše. Ne morem jesti ne piti. Grem ven in razmišljam. Verjetno bo filter goriva, saj je pri takšnih valovih premetalo tudi tisto, kar niso smeti v tanku za gorivo. Najprej pregledam pred filter. Vse je v redu. Torej bo le nekaj v filtru. Zamenjam ga, saj imam rezervnega. Prižgem motor. Nič! Hmmm, zdaj pa me že pošteno skrbi, kako bo dalje. Motor potrebujem vsak dan vsaj dvakrat za normalne življenjske stvari, za nekajminutno spanje, za polnjenje akumulatorjev … Tudi za pristanek v mestu, sidranje na otoku … Dobro, zdaj je, kar je, preden naredim še kakšno paniko. Danes sem točno na sredini svoje poti do Barbadosa, zato se še malo umirim in dobro razmislim. Bom pač več bedel, več na krmilu in bo avtopilot manj delal, pa še hladilnik bom izklopil. Ko priplujem na cilj, bom sidral na jadra, tudi to ne bo problem, v mesto pa ne bom šel, dokler se zadeva ne uredi.



	Cel dan jadram v valovih, vetru, se mučim brez motorja. Pogrešam ga, pa čeprav sem mislil, da ga ne bom. Danes spet brez kave in večerje. Dva dni že nisem jedel. Tudi to ne bo dobro. Zvečer le napišem sinu SMS in mu sporočim, kaj se je naredilo. Naročim mu, naj jutri pokliče kolega Damjana, s katerim bosta poskušala ugotoviti, zakaj mi motor ne dela. Zvečer je bilo res hudo. Tako hudo, kot je danes ponoči, pa še do sedaj ni bilo, čeprav se mi zdi, da je vsak dan slabše. Piha dobrih 35 vozlov, valovi sploh ne vem, kakšni so, moker sem kot miš, pa sem se že drugič preoblekel v jadralno obleko. Sreča, da jih imam več. Ah, ta Atlantik! Nikoli več ne grem sam nikamor. Če bi bila dva, bi lahko vsaj po tri ure spal in počival. Tako je bilo do jutra, ko sem ves utrujen dočakal 5- do 6-metrske valove, ki pa se v noči niso videli, čeprav je bilo pol lune na nebu. Nič, zvijem še tisti meter genove, glavno jadro skrajšam še za kakšen kvadratni meter, ga potegnem na 45 stopinj in … Zdaj, ljubica moja, pa plutaj! Pokličem Damjana, svojega on-line mehanika, in raziskujeva. Vžigam neposredno na zaganjalniku, pa ne gre. Spet sledi satelitski pogovor. Damjan daje napotke, jaz si jih zapomnim. Prekinem pogovor in delam po napotkih. Odprem cev pri črpalki, a ne gre. Verjetno je kje zabito. Odvijačim še vijake na šobah in spet malo vžgem. Ni nafte. Spet satelitski pogovor. In tako vsaj desetkrat, dokler nisva uredila tako, da je motor zakašljal in končno le vžgal. Jaz pa sem bil prepoten še pod kožo, kaj samo na koži, a srečen do zvezd. Hvala, dragi prijatelj, hvala ti za ta on-line servis sredi Atlantika. Damjan, res hvala!



	Potem pustim prižgan motor, saj se morajo napolniti akumulatorji, prižgem hladilnik in svet postane lepši. Le zunaj je drugače. Še vedno so valovi in ne vem, od kod jih je toliko. Imam občutek, da danes spet ne bo kave ne hrane. Kakšno moč imajo ti valovi, pa si niti sam nisem mogel misliti. Smer do Barbadosa imam začrtano, in to je smer kompasa 271 stopinj. In kje sem se znašel? Kljub avtopilotu in mojemu jadranju v smeri so me valovi potisnili v dveh dneh za 23,57 Nm nižje oz. v levo od začrtane smeri plovbe! Že po tem se vidi, kako močni in veliki so valovi. Ker vem, da me odnaša, spremenim to smer na 285 stopinj, torej celih 14 stopinj više.



	Popoldne ne mine nič drugače: valovi, veter, sonce, občasno delno zalivanje morske vode po meni. Tu živalskega sveta nisem videl prav dosti. Delfini so vsak dan skoraj obvezni, ostalo pa nič, razen letečih rib, ki so jutranja nadloga. Sem pa zato videl danes ptico, ki ni galeb, ampak najbrž tropska ptica, ki ji pravijo tudi beli dolgorepec ali belorepec. Ko je tako preletavala barko, sem lahko videl, da to ni mala ptica. Čez krila je merila meter ali celo malo več. Letela je, se spuščala do vode, iskala hrano, a vedno, ko je prišla že blizu vode, se je dvignila. Očitno danes hrane ni bilo. Je pa zanimivo, da je na vsako stran od tu najbližje kopno 2000 km stran. Le kako lahko preživi? Dolgo je letala okoli Indiga in na trenutek sem imel celo občutek, da bi priletela na barko, a spet naslednji trenutek, da ne more. Verjetno je imela premalo površine za pristanek. Čisto drugače je kje drugje, sploh na velikih ladjah, ko je ogromno prostora in še videli je ne bi. Upam le, da je kje varno spočila svoja utrujena krila. Lahko noč vam, ki lahko spite. Jaz ne morem, ne smem. Valovi so se malo polegli, zato je bolje. Noč je in se sploh ne vidijo … Ne od kod prihajajo ne kako visoki so ... Le začutiš jih, ko udarijo v barko in se vse strese. Veter pa … 25 vozlov ga je. Megla, v megli pa kristali od morja, vse kot nekakšna zavesa, skozi katero se nič ne vidi. Ufff, tega si ne želim nikoli več. Lepše bi bilo jadrati ob obali, ko vidiš soj luči, ko vidiš, kje si, in je vse drugače. Danes so še leteče ribe drugačne. Preletavajo barko, kot da so na olimpijskih igrah, in tekmujejo, katera bo skočila višje. Še sreča, da se mi nobena ne zakadi v glavo. Vem, da jih bom jutri spet metal iz barke v morje, kot to počnem že vsak dan.

	Začne deževati. Najprej počasi, potem vse močneje. No, še tega je bilo treba. In res, zjutraj jih je bilo spet nekaj na kupu. Rib namreč. Velike in male. Na drugi strani barke se najde še kakšna, v kokpit prileti še ena in zjutraj jih pobereš in vržeš, kajti če jih pustiš na soncu, zna to precej smrdeti. Velikokrat pa jih počistijo kar valovi in jih odplaknejo v morje. Noč je tokrat prepojena z dežjem. Sem morda že tako blizu tropskim krajem, da me je ujela tropska ploha? Res je ploha. Traja dobro uro, a uliva kot iz škafa. Kako je pluti pod takšnimi dodatnimi pogoji, vam raje ne povem. Veter tudi to noč neutrudno piha, da žvižga med priponami. Zdi se mi, da so valovi že od četrtka enaki, vsi merijo nad štiri metre.

	Motor dela, kot je delal prej. Skrijem se v notranjost barke, Indigo pa s kolegom avtopilotom kljubuje dežju, morju, vetru in seveda popolni temi. Spet se sprašujem, če je to užitek. Verjemite, da ni. A naslednji dan vse to pozabim in grem dalje, kajti vem, čez nekaj dni, ko pridem na cilj, bo vse lepše, vse drugače. Tudi danes bom brez britja, brez kave, brez zajtrka. Ne gre, preveliki valovi so. Še zadnje jabolko je bilo več kot pol gnilo in je romalo v morje. Ostala mi je še ena pomaranča, a to bom s paličnim mešalnikom zmlel skupaj z nekaj svežega ingverja, kurkume, popra in zmletimi semeni lana. Dodal bom nekaj vode in spil kot smuti. Zunaj sem, naredim fotografijo ali dve, posnamem kratek video, a kaj, ko vem, da se velikost teh valov sploh ne vidi. Barko nagibajo valovi, jo premetavajo in enkrat skoraj izgubim ravnotežje. Lahko bi padel in se poškodoval. Težko je pisati, kaj se dogaja v tem dnevu, težko kaj dobrega fotografirati, če pa je vsak dan enak prejšnjemu. Če si sam, se mi res nič ne dogaja. Najde se kakšno delo, če ga seveda vidiš, kaj počistiš, pobrišeš, zložiš ali pa enostavno bereš knjigo. Še 770 milj do cilja. Kljub temu neugodnemu vremenu mi dobro gre. Peti dan je danes, odkar me Pozejdon in Eol preizkušata.

	Vsak dan si delam zapiske, koliko milj preplujem, kje sem, koliko me odnašajo valovi iz smeri, koliko ur sem na motorju itn. Danes sem naredil rekord, 158 NM v 24 urah! Pa ne zato, ker sem divjal, ampak zato, ker sem imel ves čas močan veter in velike valove v krmo, ki sta mi pomagala, da sem dosegal res zavidljive hitrosti. Spet je bila največja hitrost 10,9 vozla, seveda na valu, da ne bo pomote. Moj potovalni povpreček s to barko je nekje 130 NM na dan, da ne pretiravam, ne obremenjujem krmila, pripon, nasploh, cele barke. Nekje do 145 NM pa se mi zdi, da je že maksimum, ki ga lahko s to barko dosegaš. To je malo več kot 6 NM na uro. Saj včasih gre malo več, včasih malo manj in potem povpreček pokaže vse. 158 NM pa pomeni malo več kot 6,5 NM na uro, kar pa je moj osebni rekord s to barko in verjetno tudi rekord, ki ga dolgo ne bom zrušil.



	Danes mi Edo spet pošilja slabe novice. Fronta se nikakor ne umiri in tako bo menda do sobote. Pravi, da že dlje časa spremlja to vreme in da letos še ni bilo tako hudega vremena, tako slabega za plovbo, kot ga imam sedaj jaz. Hvala, Edo, najbolj všeč mi je, ko spodaj v SMS napišeš: »Drži se!«. Bom, Edo, kaj pa naj mi drugega preostane. Zdaj sem sredi ničesar in je, kot pač je, in to me je doletelo. Vem, da mi ne moreš pomagati.

	Za zajtrk sem okoli 11. ure le pojedel dva koščka toasta in malo marmelade že zaradi sladkorja. Kave ne bo, očitno se da tudi brez nje živeti. Popoldan pa se valovi umirijo in padejo na 4 m, zato se mi zdi, da je Atlantik že bolj sprejemljiv, čeprav mu nekaj manjka. Hitro izkoristim to atlantsko pomanjkljivost v današnjem dnevu in se po petih dneh oprham na krmi. Seveda z oprtačem in pripet na »life line«. O, kako je to lepo! Pravi užitek se je prhati na soncu pri 28 oC, ko piha veter malo pod 30 vozlov in ko so valovi, kot sem napisal, do 4 m visoki. Uspel sem in zdaj sem čist. Zamenjam si še perilo in majico, hlače pa ostanejo še naprej iste, saj so prave nepremočljive jadralske kratke hlače, ki imajo tudi zadnji del podložen. Drage so bile, a se je nakup vsekakor izplačal.

	Še rib ne lovim, da bi vsaj kaj od ulova fotografiral ali da bi kaj dobrega skuhal. Nič od tega se ne da v tem vremenu početi. Pa saj mi odgovarja, da z dieto malo očistim telo. Noč je. Danes že enajsta po vrsti. Zunaj je temno, in če bi moral pluti brez GPS, bi verjetno »zaplul« kam drugam, le k cilju ne. Kako smo odvisni od elektronike! Čeprav imam na barki dva GPS-ploterja, tablico z navigacijo in navigacijo na dveh pametnih telefonih, se včasih zaradi udara strele še vedno ne počutim dobro. Res je, noči so mi od vsega najhujše, čeprav je današnja noč boljša. Čutim, da so valovi manjši, ne presegajo več 4 metrov, veter je oslabel ter padel na okoli 25 vozlov. Malo pred polnočjo bom vseeno nekaj pojedel. Prvič se mi je po dolgem času zahotelo čokolade. Ker je imam kar nekaj tablic na zalogi, si jo privoščim skupaj s kozarcem kokakole. Gledam v nebo, barka pluje.

	Jem čokolado in lepo mi je. Čez čas se le zavem, da sem pojedel celo 100-gramsko lešnikovo čokolado. Dieta pa takšna! Pravijo, da je čokolada dobra za možgane, za koncentracijo. Vsega tega in še več sem bil še kako potreben v tej novi noči iz ponedeljka na torek 20.12. 2016. Danes se je odprlo nebo in dež me je dvakrat opral. Prvič samo 20 minut, a niti pomislil nisem, da imam odprta vrata v salon. Notri je bilo vse mokro: po tleh, po kuhinji, po mizi, vsepovsod, kamor je lahko veter nesel dežne kaplje. Sreča, da je navigacijska miza na desni strani, če ne bi šla vsa elektronika k vragu. Potem se vse umiri, veter iz 25 pade na 17 vozlov, valovi pa tiščijo barko, čeprav ne vem, kakšni pravzaprav so. Pobrišem salon in vse kotičke, ki jih je dosegel dež, se oblečem v drugo jadralno jakno, tisto zimsko, kljub temu da je zunaj 24 stopinj. Zaradi vetra je hladno. Tokrat zaprem vhod v barko z vrati in grem spet ven. Škoda le, da si nisem zamenjal hlač in sem tako še vedno v nepremočljivih kratkih hlačah. Zamahnem z roko in si pravim, da me ne bo zeblo. O, kako lepo, da se je veter umiril! Če se je veter, se bodo kmalu tudi valovi. Če se ne bodo danes, se bodo pa zagotovo jutri. Pa saj ne vem, kaj bi zdaj naredil. Če bi se dalo, bi najraje potegnil nebo k sebi in ga poljubil, pa vem, da ga ne morem. Ali pa bi zaplesal na tikovih tleh, krmna konzola pa bi mi bila soplesalka. Dovolj imam tega vremena, valov, teh težkih dni, ki so že za mano. Usedem se na klop, na pokrov bokaporta, in prav čutim olajšanje. Čeprav je noč in je okoli mene vse temno, se mi zdi, kot da bo vsak čas svetlo. Valovi še vedno divjajo in vsako minuto si pravim: »Zdaj bo, evo, zdaj se bo umirilo morje!« Pa se ni, pa se noče.

	Pol ure za tem je veter oznanil, da bo nekaj drugače. Pihnilo je v sunku nad 36 vozlov in tako držalo vsaj 3 do 5 minut. Sem naletel na pas vetra? Hitro skrajšam glavno jadro še za tretjino, zdaj ga imam zunaj še samo dober meter in pol. Čutil sem večje valove, pa so bili že tako ali tako veliki. Hitrost plovbe se je povečevala iz trenutka v trenutek in se že povečala na 7 pa tja do 7,6 vozla. Nadenem si oprtni pas in se nanj priklenem s trakom, ki je ves čas priklenjen na »life line«. Nato pa kot bi se strgal oblak. Začne se atlantska nevihta. Barko premetava levo, nato malo desno, kakšen val pride še s strani in udari v ubogi Indigo tako silovito, da ta zaječi. Zdi se mi, da vse, kar se da uviti, cvili, da sem zraven še jaz zaječal, čeprav me ni bolelo. Le nerodno je bilo sedeti zadaj v tem dežju, vetru in valovih. Veter se dvigne čez 40 vozlov. Noč, visoki valovi ... Kot v filmski grozljivki Alfreda Hitchcocka. Val se dvigne in poškropi krov barke. Spet sem moker. Noč je, ničesar ne vidiš, razen tistega dela, ki ga osvetliš z naglavno svetilko. Premetava me po barki in bojim se, da bom padel. Na desni strani barke imam pritrjen še en trak in se še z njim priklenem. Zdaj sem varovan na obeh straneh, ne glede, s katere strani bo udaril val. Valovi so se nevarno povečali. Kljub vetru, ki še vedno narašča, slišim to ogromno količino vode, slišim valove. Pogledam proti oblakom in dežne kaplje mi udarjajo v lice. Prosim bogova morja Eola in Pozejdona, naj ustavita to nevihto. Prosim vse bogove, katerih imen sem se v tem trenutku spomnil, naj ustavijo to morijo, kajti prvič me je postalo strah in prvič se je zgodilo, da sem se vprašal, če lahko tako končam svoje življenje. Val, ki je pravkar butnil v barko in jo zasukal za skoraj 180 stopinj po kompasu, me skoraj pahne iz barke. Še sreča, da sem privezan in da se pas ni strgal. Napet je kot struna, nato pa, ko se barka poravna, tudi pritisk na prsni pas popusti. Ne zdržim več in v samem besu pogledam v nebo ter zatulim: »Prekleto, le kaj sem ti naredil, da me tako kaznuješ?!« Vem, da odgovora ne dobim, a v meni se je trgalo od besa. Veter v sunkih dosega hitrost 46 vozlov. Razočaran sem, ker ne vem več, kaj še bo. Spomnim se, da imam s sabo viharno sidro. Iz bokaporta vzamem paket z vrvjo. Nikoli v življenju ga nisem niti odprl, kaj šele uporabil. Vem, kako se tej stvari streže, a le teoretično, praktično pa ne. Kje pa naj bi se to naučil? Konec vrvi le privežem na bitev, nato pa iz vreče vzamem oranžno sidro, podobno lijaku. Moje je premera 170 cm in ima na robu zadebeljen del, v katerem je verjetno neka paličica, ki avtomatično razširi ta lijak. S strahom ga vržem v morje za barko in naslednji trenutek ga ne vidim več. Vrv se odvija, dokler je na koncu ne zategne. Zdi se mi narobe, da nimam zadnjega dela vrvi v obliki črke V, da bi lahko bila vrv do sidra točno na sredini barke. A le kdo bi pomislil, da ga bom sploh kdaj potreboval. Čeprav mi barko malo vleče na stran, čutim, da lažje plujem, da se lažje spuščam po teh visokih valovih. Moker do kože, prestrašen in že precej utrujen se borim še z avtopilotom. Izklopim ga. Vrže ga iz smeri in barka zapluje po svoje. Takoj ko slišim signal, prevzamem krmilo in plujem ročno, fizično. Ko sem v pravi smeri, spet pritisnem gumb za avtomatsko plovbo, a ne vem, kako dolgo bo zopet držalo. Gledam v vrv sidra, gledam na instrumente, držim se, da ne padem. Žejen sem, tako zelo čutim žejo, da bi najraje prestregel vsako dežno kapljo in jo spravil v svoja suha usta. A vem, da moram potrpeti. Kako dolgo se to trpi? Uro? Dve? Tri? Dan? Pa menda ja ne več?



	Po treh urah in pol, skoraj ob pol osmih zjutraj po moji uri, se je vsaj malo umirilo. Dežja ni več, od njega sem najbolj vesel razsolitve barke. Veter je padel na 22 do 25 vozlov, morje pa se mi zdi, da je tudi počasi prihajalo k sebi. Utrujen prižgem motor in ga nastavim na 1500 obratov, fiksiram avtopilota na smer 280 stopinj in grem v salon. Zaprem se z vrati in poslušam, kaj se bo zgodilo. Sedim na tleh, hrbet imam uprt v kuhinjski del, noge pa v navigacijsko mizo. Če bo treba, če se avtopilot izklopi, bom že skočil ven. Sedim tako uprt, da me ne premetava. Zelo zaspan in utrujen sem. Če je vse, kot mora biti, bo barka zdržala, motor in avtopilot tudi. Vse bo v redu, si še enkrat rečem. Tudi če bi val obrnil barko na bok, vem, da bi se ta postavila nazaj, saj imam dolgo in težko kobilico, glavnega jadra pa tako malo zunaj, da se ne bi uspelo napolniti z vodo. Zunaj so še vedno visoki valovi, piha veter, premetava Indigo, jaz pa na tleh sedim kot kup nesreče. A vem, da sem v tem trenutku naredil vse, kar se je dalo, da sem v tem trenutku razsoden in pripravljen na vse. Le utrujen in zaspan sem. Tako utrujen na tleh zaspim, ne da bi se tega zavedal, dokler stranski val ne udari v barko, da ta spet zaječi in me prebudi. Stopim na prosto v kokpit in gledam. Posode z gorivom so še vedno tam, privezane za konzolo, vse je mokro in deluje hladno. Na sebi imam tretjo jakno, tokrat poletno. Ne prepiha me in ni mi hladno. Pol ure spanca je naredilo čudež v telesu. Spočit sem. Verjetno bi že moral prestaviti urine kazalce za uro ali dve nazaj, a ker ne vem točno, v katerem časovnem pasu sem, tega ne bom premikal.

	Že premaknem, ko bo čas, ko bom točno vedel, za koliko ur. Vzamem fotoaparat in počasi fotografiram po nevihtno stanje neba, valov in vetra. Spet ne bo kave, za zajtrk pa že vzamem nekaj suhega v usta. Pa saj ni tako pomemben zajtrk, le želim si, da me ne bi mučil želodec od vse te kisline, ki se je nabrala v meni od samega besa. Ko to pišem, mi spet ni žal, da sem šel na pot. Se pa resno sprašujem, zakaj se to vse dogaja ravno meni, saj, kot sem prej napisal, od hurikanske sezone že nekaj tednov ni bilo tako slabega vremena. O, ko bi vsaj vedel za to nevihtno fronto, potem bi počakal nekje skrit v varnem zavetju marine, četudi bi bila draga. Je še kaj dražjega od mojega življenja? Od tega, kako zelo sem namučil svoje telo? Ne, nič ni dražjega! Pogled na ploter mi vseeno nariše nasmeh na obraz. Do cilja je še samo 627 NM in prvič se je na desni strani pokazal čas, tokrat ob tej hitrosti še samo 96 ur do cilja. A vem, da ta hitrost ne bo konstantna, vem, da bo trajalo dlje. Nasmeh pa je le ostal. Spet sem spomnim reportaže iz moje prve izkušnje na Atlantskem oceanu, ki ni bila tako huda, kot sta bili moji dve ali tri prej, ko sem za navtični časopis napisal v naslovu: »Če ne znaš moliti, pojdi na oceane!« Ja, zadnji čas je, da se nekaj od teh molitev tudi sam naučim, preveč hudih oceanskih izkušenj imam. Še sreča, da vse dokumentiram, fotografiram, snemam … Le kdo bi mi verjel drugače, če sem sam na barki?



	Čas je, da po satelitskem telefonu pošljem svojo lokacijo. Morda dobim tudi SMS z boljšo vremensko napovedjo. Res dobim SMS, a od sina, ki mi piše, da so doma vsi v redu, da me vsi spremljajo in komaj čakajo, da pridem na cilj. Poleg tega pa on komaj čaka, da si pogledam FB stran od Indiga, kjer me vsi bodrijo in me podpirajo. Piše, da je ponosen name in da sem za njega car! Hvala, dragi sin, res znaš privabiti solze sreče v teh težkih trenutkih.

	Od vsega, kar imam hrane na barki, se mi je danes »zaluštalo« palačink. Vse imam, le mleka ne, zato bo dobra tudi voda. Bolj me skrbi nemirna barka, saj poskakuje na valovih in se nagiba zaradi vetra. Bom že, samo da pridem do svojih palačink. Tako spečem svoje prve atlantske palačinke brez mleka in v visokih valovih. Kako je to videti v realnosti, pokažeta fotografija in kratek video. Na koncu se je le speklo 11 palačink, ki jih počasi in z užitkom pojem, namazane z marelično marmelado. Preden se spusti večer, iz vode potegnem viharno sidro. Prav namučim se. Potem pa ga na krovu sploh ne znam več zložiti, kot je bilo prej. Nekaj zmečkam in ga spravim nazaj v ovitek v upanju, da ga nikoli več ne potrebujem.

	Večer prinese manj vetra in s tem tudi manj valov. Na nebu je videti veliko število zvezd, za krmo Indiga pa lepo sije pol lune. Plovba je postala prijetna in ne tako srhljiva kot zadnje dni. Piha prijetnih 15 do 20 vozlov vzhodnika, valovi pa so se spustili na 2 do 3 metre, kar pa je čisto normalno za Atlantik. Ura je 2:53 zjutraj po moji uri in na ploterju se je pojavila številka 499, kar pomeni še 499 NM do cilja. Še 4 dni do cilja. Prižgem motor, še enkrat preverim smer in avtopilota, nastavim uro za bujenje na 20 minut in se odločim, da malce dremam. Sredino jutro pokaže tisto pravo sliko, ko je vetra nekje od 14 do 18 vozlov, valovi pa so visoki samo 2 do 3 metre. Ni kaj, po dobrih štirih urah ugasnem motor, saj vem, da so se akumulatorji napolnili in bo avtopilot lepo držal svojo smer. Spet je en lep dan, sončen dan, ki nariše nasmeh na moj že utrujen in neobrit obraz. Najprej raztegnem še jadri, tokrat za spremembo obe, vendar skrajšani na 2/3. A poglej ga, falota, vodilo za tangun se je iztaknilo s sani, in to samo on zgoraj, le kako je to mogoče. A je kar, je. Opašem in privežem se, nato pa previdno stopam po mokri palubi vse do jamborja in začnem popravljati. Ne gre drugače, kot da uporabim nekaj orodja. Spet nazaj v barko, do jamborja in tako nekajkrat, dokler zadeva ni začasno popravljena. Vmes me premetava in na trenutke se komaj ujamem in zadržim, da ne padem po palubi ali še slabše − v morje. No, pa je metuljček. Glavno jadro s privezanim boomom na levi in genova s tangunom na desni strani, privezana v obe smeri. Vse drži, nič ne opleta. Tokrat so razmere boljše, zato se odločim skuhati kavo. Po nekaj dnevih prva kava. Spijem jo na sončku v kokpitu, pa še najbolj varno je tam, če bi prišel kakšen val in mi kavo polil. No, pa je bilo vse v redu in kava je ostala v meni.

	Danes si spečem še zadnji paket ribe in potem, če ničesar ne ujamem, bom moral poseči po konzervi z mesom, ki jih imam na barki več kot dovolj. V morje vržem obe vabi in pričakujem dober ulov. Vmes berem knjigo, nekaj delam, opravljam, brišem kokpit, ko zaslišim, da se odvija flaks. Zelo hitro, pravzaprav prehitro. Zategujem multirolo, a ne gre. Vleče in vleče. Palica se uvije, upam, da se ne prelomi, in se ne. Ko pride flaks skoraj do konca, mi zlomi srednje navijalno vodilo na roli, in ni druge, kot da z nožem odrežem to pošast na trnku. Kdo ve, kaj je bilo to, kar mi je v nekaj sekundah potegnilo 300 m flaksa. Tudi tokrat sem pretiraval z debelino flaksa, saj sem imel flaks z oznako 60 lib. No, orjakov ne bom več lovil. Kasneje poskušam popravit multirolo, ki jo dam narazen, in potem ugotovim, da je to Sizifovo delo. Vse pospravim v vrečko, saj se odločim, da si naslednjič kupim novo, močnejšo.



	Zvečer si spečem se zadnji kos neznane, a meni najboljše bele ribe do sedaj, kar sem jih ulovil in kar sem jih kadar koli pojedel. Res dobra in čudovita riba. Meso okusno in sočno, brez tistega močnega okusa po ribi, z zelo malo kostmi. Narežem ga na kose in skupaj z razno zelenjavo, ki jo moram obrezati tam, kjer je pač že malo gnilo, spečem v ponvi skupaj s smetano, zelišči in kurkumo. Čudovito je in okusno. Zvečer začne malo bolj pihati in valovi postanejo večji. Piha spet dobrih 25 vozlov, valovi so mešani in premetavajo barko. Oblečem se in grem ven. Kljub 28 oC je zunaj zaradi vetra kar hladno. Pomislim na Slovenijo, kjer je sedaj zima. Zanimivo, sploh ne vem, ali je že padel sneg ali ne, ali bo Božič bel ali ne. No, jaz snega ne bom imel, Božič pa … Počakajmo še tri dni, pa bom vedel, kje bom. Malo pred ciljem ali morda celo v poznih večernih urah na cilju … Noč je spet pestra. Veter je pihal v krmo s hitrostjo od 25 vozlov s sunki nekje do 30 vozlov. Morje pa … Kaj pa vem, po moje 3 do 4 m visoki valovi, ki pa so prihajali iz severo-vzhoda. Vsakega toliko časa se kakšen val odbije od drugega, pridobi moč in udari direktno v polkrmo. Takrat jadrnico ob močnem tresku enostavno katapultira in jo odnese vsaj za 90 stopinj, da avtopilot popusti in gre spet vse narobe. To se zgodilo v tej noči vsaj 15-krat. Očesa niti ne zatisnem, enostavno si ne upam. Ob 3 uri in 40 minut kakšne 4 milje od sebe vidim veliko ladjo. Pa še to samo občasno, saj jo valovi velikokrat zakrijejo. Plovna pot torej poteka tu, promet se bo začel. Zjutraj ves utrujen spijem tablete in spoznam, da ne bo mogoče piti kave. Oblaki so sivi in vse bolj kot prijazni, morje pa razmetano z valovi in peno.





Računam in kalkuliram, predvidevam … Do cilja je še 320 NM, kar pomeni, da moram vsak dan do 13. ure, ko si zapisujem čas in milje, prepluti vsaj 140 NM, potem pa še 40 NM do večera, da lahko še ob belem dnevu sidram. Prijavit se bom šel naslednji dan ali pa bom speljal vse počasi kot pred Kapverdskimi otoki ter priplul zjutraj, ko je že svetlo. Ampak me ne mika, da bi preživel še eno takšno noč zunaj na teh valovih. Dovolj imam tega skakanja. Bolj mi diši prva varianta. Še vedno piha veter kot sinoči in zunaj imam malo manj kot pol glavnega jadra, kar mi je dovolj za plovbo od 5 do 6 vozlov. A če hočem biti hitrejši, potrebujem še malo genove. Odvijem jo, a takrat mi jo sila vetra potegne in razvije čisto vso. Nanjo je že vpet tangun, in ker je veter naredil balon, je spet popustil jamborni nosilec za tangun, ki je bil na saneh. Ojoj! Tangun je sedaj pripet na genovi in na sredini tanguna. Torej je to kot kopje, ki lahko razbije steklo na oknu, naredi luknjo v barko, lahko poleti kam in še pomisliti si ne upam kaj vse se lahko zgodi. Hitro se opašem, priklenem na »life line« in tečem do jamborja, da ujamem to puščico, ki pa mi ravno poleti zraven glave in se nasloni na pripono. Ufff … Za las je šlo! Zagrabim tangun in ga prislonim k jamborju, z drugo roko se držim za vrvi, s telesom pa lovim ravnotežje v teh valovih, da ne padem v morje ali po palubi. S sanmi si ne morem pomagati, zato tangun samo odklopim od genove, ga pospravim na svoje mesto in ga zvežem z vrvmi. Ko končam, si oddahnem, nato zvijem genovo. Marsikaj bi se lahko zgodilo. Še naprej jadram samo z glavnim jadrom, zato ga še pol metra razvijem. No, dodatna 2 m2 mi bosta že pomagala za kakšno desetinko hitrosti. Fotografiram valove in posnamem še en video posnetek, ob tem pa pomislim, da zadnje čase fotografiram le še to, saj dejansko česa drugega ni. A tako pač poteka prečenje Atlantika. Drema se mi, čeprav je dopoldan. Oblečem se in se zleknem na klop v kokpitu; poleg mene je seveda ura, ki me bo budila. Glede na moj primanjkljaj spanja le upam, da trdno ne zaspim, ali pa da mi ne bo ves čas metalo avtopilota iz smeri, kajti potem sploh ne bom mogel dremati.

	Popoldan berem knjigo; kar požiram jo. Padel sem v kriminalko in vleklo me je od ene strani na drugo, da bi prebral in tako razvozlal, kdo je kriv za umore. Bral bi verjetno še naprej, če se želodec ne bi oglasil in mi s tem želel povedati, da je lačen. Ribe nimam, v tako velikih valovih se je ne da loviti. Torej konzerva? Spomnim se, da imam še slovenske dimljene klobase, ki jih bo treba skuhati. Kaj pa zraven? Pogledam med zelenjavo in tam je glavica zelja, ki postaja črna. To bom, kar solato iz zelja in česna. Hitro si skuham klobasi, nato pa narežem zelje na skoraj kot las tanke rezine, dodam tri stroke česna, sol in poper ter malo drugih začimb, kumine pa nimam. Dodam olivno olje, malo kisa in solata je čudovita. Dobra večerja je to. Postal sem žongler s svojim telesom, da sem lahko v kuhinji stal in kuhal ob teh valovih. Večer je, spet je temno in spet ni nobene ladje, nobenega plovila na obzorju.

	Po polnoči se vreme malo umiri. Naredi se tisto klasično atlantsko vreme z dva do tri metre visokimi valovi, tistimi dolgimi rolerji, ki pa so skoraj nemoteči. Vetra je od 12 do 17 vozlov in plovba je čudovita. Zanimivo je to, da veter vseh teh 14 dni do danes ni spremenil smeri. Več ali manj konstanten je. Pogledam si film, ki ga prekinem zaradi pregleda okolice, nato pa se spet posvetim nadaljevanju gledanja filma. Še 320 NM do cilja.

	Jutro. Petkovo jutro, oblačno z rahlim dežjem. Kot bi se nebo spraševalo, ali bi deževalo ali ne bi. Vreme podobno kot včeraj. Ni kaj, prijetna plovba, primerna za konec prečenja Atlantika. Spet berem knjigo, in ko je ura enajst po našem času, po satelitskem telefonu pošljem pozicijo in opombo: še 180 NM. Preračunam in dobro mi gre, morda sem le za odtenek počasen in se mi zna zgoditi, da bom prišel v zaliv za sidranje že v temi. Še za en meter odvijem glavno jadro in prav čutim, kako jadrnica še bolj povleče. Pozna se, vsaj za pol vozla. Potem ostanem kar zunaj in gledam naprej, malo v jambor, malo v pripone. Priznam, večkrat pomislim, da mi lahko ta meter jadra naredi tudi škodo. A vem, da če samo malo bolj zapiha, ga takoj skrajšam.

	Danes končno vržem v vodo vabo za ribe in čakam, da se ujame riba. Valovi mi po malem odvijajo flaks z role in vem, da s te moke ne bo kruha. Zato navijem flaks in pospravim palico. Bom že kaj našel za pod zob, za jesti imam še veliko preveč. Popoldan si še enkrat preberem, kar sta mi po e-pošti poslala Tone in Vesna, kako je na Barbadosu. Ta mail sem prejel, še preden sem odplul s Kanarskih otokov. Danes sta verjetno že odpotovala nazaj v Slovenijo in bosta za božič med svojimi. Lepo praznujta!

	Noč je, ura pa malo čez osmo zvečer. 117 NM do cilja in GPS mi kaže, da je v tem mesecu za mano že preplutih 3.000 NM. No, lepo, toliko jih še nikoli nisem naredil v tako kratkem času. Če bo morje še naprej tako prijazno, kot je danes, bo vse v redu. Veter pa je danes malenkost obrnil in pihlja iz severovzhoda, a ne presega 18 vozlov. Nastavim jadra in jadram dalje. Danes čez noč pričakujem več prometa na morju, saj prihajam blizu civilizacije. Noč je bila mirna, vsaj kar se prometa tiče. Nikjer nikogar, kot da sem sam na tem svetu. Morda pa se je vmes kaj zgodilo, a da jaz tega še ne vem? No, šalo na stran, bolje tako, kot da je prometa preveč.

	Sobotno jutro, 24. december. Danes je božični večer. Tukaj je ob 9. Uri zjutraj dobrih 29 oC, morje pa mi kaže 30,1 oC. Rekel bi, da je mesec avgust, ne pa, da bo naslednji teden novo leto. V vodo vržem vabo, morda pa se le ulovi kakšna riba, da bo za božično večerjo dober karpačo. Valovi so okoli 2 m visoki, kakšen, ki si je našel zalet, pa presega tudi te mere in je še višji. Niso nevarni in ne prelivajo se. Veter piha slabih 20 vozlov, zato bo kar težko piti kavo, a si jo vseeno skuham. Grem v kokpit in jo tam počasi pijem. Gledam v daljavo, nikjer nikogar; niti otok se še ne vidi. Spijem kavo, operem posodo, pospravim, in ko razmišljam, kako naprej, se začne s palice odvijati flaks, kot da je na drugi strani kit. Morda še 20 sekund pa ne bi ostalo ničesar od 300 m. Zategnem in takrat spoznam, da je prijelo nekaj velikega. Ni kit, ni pa nič majhnega. Potem pa namesto da bi jaz vlekel, vleče riba. Jaz zategujem sklopko in zavoro, riba vleče in ne popušča. V rokah čutim, da bo to šlo vse skupaj v franže. Nekaj bo spustilo: ali bo počil flaks ali pa bo zatajila multirola. Pretežko je. 243 m mi kaže števec. Vlečem. Dolgo traja, da pridem na 200 m. Sledi nekaj dolgih minut, da sva na 150. Palica se uvija, včasih celo zavora spusti in za kakšnih nekaj deset centimetrov zmaga riba. Čakam jo na valu. Ko pride val, navijam kot nor, kajti takrat jo nese k meni. Še 100 m. Navijam. Meter po meter. Več kot 20 minut se že tako boriva. Presenečen sem, da še flaks ni počil. Pridem na 50 m in takrat jo že prvič vidim. Velika je, ne vem pa, katera je. Verjetno tuna. Vlečem in vlečem, in ko pride na približno 20 m, jo vidim na površju. Zlata, modra in zelena barva. Velik samec mahi-mahi je. Vlečem in bori se tudi on. Opleta in išče možnost, da si izbori prostost. Ne, jaz jo hočem na krovu barke! Spet navijam in jo privlečem do krme. O, Bog, velika je, ne vem, koliko velika, a kar nekaj čez meter verjetno. Čista resnica, nič ni ribiška! Vlečem in že z desno roko grabim za gaf, da ji ga zapičim v telo, ko se riba dvigne in … Skoraj padem na hrbet, ker se je utrgala. Ni se utrgal flaks, utrgala se je sponka, vez med flaksom in vabo.



	Ne, to pa ni res! Pa menda ne bom danes jedel konzerve? Ni kaj, pomagati se več ne da. Hitro zamenjam vabo, saj je tisto odnesla riba. Tokrat jo zvežem direktno, brez sponke, in jo hitro vržem nazaj v vodo; morda bo še kaj. Večkrat pogledam proti obzorju. Nič se še ne vidi, čeprav imam še 26 NM do cilja. Spet sem preplul 146 NM v 24 urah. Dobre štiri ure še. Vesel sem, da se izteka tako, kot si želim, tako, da bom še po svetlem ob Barbadosu, pa naj bo to na sidrišču, če bom za prijavo pozen, ali pa na prijavi. Šampanjec sem pozabil dati v hladilnik. Poiskati moram še kozarce za šampanjec; iz melamina so, zato se mi poraja misel, da niso več na barki, ampak so doma v kleti, kajti kupil sem nove kozarce za vino, steklene, za na barko. Šampanjca pa tu skoraj nikoli ne pijem, zato pozabim kupiti primerne. Pravzaprav pa danes, ko bom na miru sidran, po tolikih dneh brez kopnega, po toliko preplutih miljah, bi mi bilo vseeno, tudi če bi pil šampanjec iz kozarca od vloženih kumaric. Seveda pa je bolj prikladno piti penino iz tistih ozkih in podolgovatih kozarcev.



	Kopnoooooooooo! Pri devetnajstih miljah pred koncem prvič ugledam obris otoka. Vam povem, cel obraz je bil en sam velik nasmeh! O, kako lep občutek. Še malo! Ja, res … Poseben občutek, ko vidiš, da si blizu začrtanega cilja. Najraje bi zaplesal ples dobrodošlice, a ga ne znam, morda mi ga zapleše kdo na Barbadosu. Jadram ob otoku in z daljnogledom gledam, če je kje kakšen zaliv, če so kje jadrnice. Tu, na vzhodni strani, jih verjetno ne bo, kjer je vedno veter. Morda bo treba pogledati na zavetrni strani. Ob strani in na premcu me pozdravljajo karibski delfini in verjetno so tudi oni srečni, ker mi je uspelo, ter mi izrekajo dobrodošlico. V roke vzamem fotoaparat, naredim nekaj fotografij in spet posnamem delfinji ples na filmček.



	Dobrih pet navtičnih milj je do pristanišča Bridgetown, ker je moj prvi postanek. Tu se bom prijavil in opravil vse njihove zakonske formalnosti. Pravzaprav mi to sploh ni težko, zdaj pa sploh ne, samo da je konec, konec sanj, o katerih sanjamo več ali manj vsi jadralci. Moje sanje niso več sanje, ampak so postale resničnost, le da tega še v tem trenutku nisem čisto dojel. A za to imam še veliko časa. Tako se končuje moja atlantska plovba, moje atlantsko prečenje! In vse to sem preplul sam. Ponosen sem nase!



	Za mano je iz Las Palmasa 3.114 NM, kar pomeni 21 dni in 20 ur same plovbe do Kapverdskih otokov in potem dalje čez Atlantik do karibskega Barbadosa. Bilo je vsega, lepega in hudega. Bilo je veliko jadranja, bilo je nekaj motoriranja, saj sem na vsej tej poti porabil 130 litrov goriva. Skoraj vsak dan sem dopolnjeval akumulatorje, da mi je avtopilot lažje držal in da sem takrat lahko vsaj malo brezskrbno zadremal. Bilo je tudi nekaj ribiških uspehov, da je bil jedilnik različen in zdrav.





	6. IN MEMORIAM



	Rad bi dodal še eno fotografijo, ki jo posvečam v spomin na svojega očeta, ker, kot sem že napisal, je ravno med prečkanjem Atlantika minilo točno 20 let od njegove smrti. Zato to plovbo čez Atlantik posvečam njemu v spomin, zato na levi priponi visi zastavica BiH. Kot pravijo, se svojih korenin ne smeš sramovati. Če se te korenine štejejo, potem je to tudi

	prva zastava BiH, ki je skupaj z mano solo preplula Atlantik. Jaz pa prvi »ič«, ki mu je to uspelo.





	7. KARIBSKI OTOKI





	Sobota, 24. 12. 2016, Carlisle Bay, Barbados, Karibi

	Vplujem v pristanišče in to po VHF-postaji tudi sporočim. Povem še, da bi se rad prijavil, in jih prosim, ali mi lahko pokažejo, kam naj se privežem. Glas na drugi strani mi pove, da naj zaplujem do konca pristanišča, kjer je privezana križarka. Ko pripeljem do tja, me tam čaka suhljat črn fant, star kakšnih 22 let ali morda leto dni več. Pomaga mi privezati barko kar ob odbijače za velike ladje. Kako pa naj pridem na kopno? To je cela znanost! Splezati moram na ograjico barke, nato na odbijač in iz njega na kopno, saj je višinske razlike med kopnim in barko približno 2 metra. No, ker sem gibčen in v pričakovanju trdnih tal, mi to kmalu uspe. Obrnem se, fotografiram svojo jadrnico in jo primerjam z večjim stanovanjskim blokom na vodi. Še reševalne čolne ima večje, kot je moja barka. Groza, kako velika je, čeprav sem se že trikrat vozil in potoval s podobnimi palačami na vodi. Enkrat tudi po vzhodnem Sredozemlju z zdaj že z izgubljeno Costo Concordio.



	Odidem do carinske pisarne in izpolnim nekaj obrazcev, ki so dejansko povsod enaki. Kdo si, od kod si, številka potnega lista, podatki barke, priimek in ime potnika, kapitana, od kod si prišel, kam greš naprej, kako dolgo ostaneš … Tu pa je še en obrazec več: koliko imaš na barki alkohola, piva, vina, cigaret, ali imaš orožje, če da, kakšno ... Ko vse izpolnim, me zelo prijazen možakar napoti še v zdravstveno pisarno. Še prej ga vprašam, ali se lahko skupaj fotografirava za spomin, ker je tako prijazen, pa pravi, da ne, ker je v uniformi. Pa nič. Spet obrazec kot prejšnji in še eden, kjer te sprašuje za bolezni, sploh za nalezljive, če je kdo bolan, če je kdo med potjo zbolel ali celo umrl, če ima kdo nalezljive bolezni ali če si alergičen na kaj posebnega, če imaš na barki živali, katere itd. Tudi to izpolnim in se poslovim od prijazne uslužbenke. Zdaj moram še do zadnje pisarne, to je Immigration Office, kjer so spet podobni obrazci, in v dobri uri končam tudi ta postopek. Grem nazaj na barko, poberem vse smeti, ki so se nabrale pri plovbi čez Atlantik, in jih odnesem v keson. Pogledam še za vodo, a je tukaj ni. Razsoljevalca nimam, vode je še za en cel tank, in če bom znal varčevati z njo, jo lahko imam še nekaj časa, sicer jo bom moral nabaviti.

	Zapustim pristanišče in odplujem na sidrišče Carlisle Bay. Najdem dokaj primeren prostor in sidram na desetih metrih globine. Sidro mi lepo prime, le vsa veriga je v vodi. Upam, da tudi drugi sidrajo s takšno dolžino, kajti če se veter obrne, kar bi bila redkost, bi se lahko malo zapletli. Jaz sidram v razmerju minimalno 1 : 6 ali najraje 1 : 7, kar pomeni, da je ena enota globine enaka sedmim enotam verige.



	Po sidranju se najprej oprham, umijem, uredim najnujnejše stvari, nato pa si pripravim nekaj za jesti. Ko končam, sledi obljubljena penina. Vem, da bom od dveh kozarcev čutil mehurčke v glavi, a tako pač je. Kar sem rekel, sem rekel. Še sreča, da sem preveč zaspan in grem v posteljo, še preden bi ti mehurčki prišli do možganov.

	Današnji božični večer je eden najlepših božičnih večerov zame, in verjamem, da še za koga od meni dragih oseb. Ponosen sem nase, ponosen na to, kar sem naredil. Sam sem preplul Atlantski ocean, čeprav vem, da so nekateri zmigovali z glavo in si mislili svoje, nekateri so za hrbtom že govorili, da mi ne bo uspelo, sploh pa ne, ker imam Bavario, poleg tega pa še nič predelano in ojačano. V glavnem, misija nemogoče za tiste, ki ne verjamejo vame. S pametjo, nekaj znanja in sreče pa sem na cilju! Vsem tistim, ki pa niso verjeli vame, pa več sreče prihodnjič! Včasih tudi sam pomislim na tisti rek: ‘Ljudje z norimi idejami imajo največ sreče.’ Ne vem, če sem se med spanjem sploh obrnil; vem le to, da sem spal 12 ur skupaj. Zdaj sledi umivanje, britje dlakavega obraza, da sem si spet podoben, nato pa pride čas za kavico v kokpitu. Kasneje zamenjam posteljnino v svoji postelji, zamenjam brisače, pobrišem po tleh vso morebitno sol, ki se je nabrala med plovbo, poberem tisto malo vode pod podnicami, ki mi je verjetno pritekla nekje na luknjah od ograjice. Vmes me zmoti trkanje na barko. Preseneti me mlada družinica, ki mi v božični opravi zaželi lepe praznike. Tudi jaz jim voščim in grem nazaj k svojemu delu. Kasneje se prepustim soncu in občasnim tropskim nevihtam, ki so tukaj v tem času tako znane.



	Popoldan še skočim v vodo, da si ogledam, kje je sidro in kako drži, nato pa še preverim, kako drži antifauling in če je kaj posebnega z barko. Vse je v redu. Posnamem še en podvodni selfi in se povzpnem nazaj na barko. Danes moram še kaj napisati, preden vse pozabim, kako je bilo vseh teh nekaj dni. Pridem iz vode, mimo barke pa plavata dve veliki želvi, karibski kareti. Še fotografija za spomin na takšen dogodek in grem naprej v nov večer. Pri meni je ura šest zvečer, v Sloveniji pa že enajst, torej pet ur razlike.

	Drugi praznični dan mi spet mine v delu, v drobnih popravilih, posodobitvah in seveda v pisanju ter urejanju fotografij. Sploh ne pogrešam kopnega. Tu sem že tretji dan, pa nisem šel iz barke, razen ko grem plavat. Se pa vsekakor veselim jutrišnjega dne, ko bom stopil na kopno, si kupil sadje in zelenjavo ter nabavil kartico za mobilni internet. Tudi danes je že vsaj petkrat deževalo in prav naveličan sem odpirati in zapirati okna na barki.



	Torek je danes. Očitno sem si napolnil baterije v svojem telesu, saj sem se zgodaj prebudil. Spil sem kavo in se lotil napihovanja dingija. Napolnil sem ga z zrakom, dodal srednjo vez in vesla, ga privezal za krmo ter se šel uredit za na kopno. Že skoraj pripravljen pogledam iz salona in vidim nekega dingija 50 m stran od moje barke. Pogledam bolje in ugotovim, da je to moj dingi! Stečem v kokpit, od tam pa direktno na glavo v vodo in »udarim« po kravlu. Še Martin Strel mi ne bi bil do kolen v tem plavanju. A morski tok in veter sta močnejša. Za mano zaslišim gumenjaka in glas v angleščini, ki pravi, da bo to on uredil. OK. Hvala ti, dobri človek! Potem pa mi res mlad fant na večjem gumenjaku in pri dobri Yamahi 5 HP pripelje moj čolniček, na katerega se povzpnem; skupaj z dingijem me povleče do barke. Pravi, da se je tudi njemu to danes naredilo, a je zadnji čas opazil in ga ujel. Danes je tukaj precej močan veter. Na barki se oprham, vzamem še smeti in odplujem proti obali. Vesel sem, ker imam še vedno dingija, saj ga nikakor nisem mogel več ujeti; še sam ne vem, kako bi se vrnil nazaj na barko, ker sem plaval na vso moč. No, v vsem je tudi nekaj dobrega. Pridem na obalo, do katere imam približno 500 m in sem zaradi malega vala in nekaj vetra poškropljen s slano vodo, nato pa zvlečem dingi na belo mivko. Odvleči ga moram še kakšnih 8 metov stran od vode, da ga spet ne izgubim.



	Pripravim se, a mi pride pomagat mlado, morda le 25 let staro dekle. No, fino, tu je pa vse zgrajeno na prijaznosti. Zahvalim se in ona gre s fantom naprej. Odpravim se v mesto. Prvi občutki so malo smešni, saj me po tolikih dneh na barki in zaradi zibanja malo zanaša. Čutim to. Zato malo postojim in fotografiram zaliv ter barke na sidru. Res lep pogled. Potem pa se le obrnem in grem mimo Yacht Cluba in njihove restavracije. Nič posebnega, bi rekel, le z zunanje strani ob vhodu mi je bila stavba všeč, predvsem tisti krogotok s topovi. A verjetno je tukaj nekaterim všeč, saj vidim, da ljudje prihajajo od vsepovsod kot mravlje in gredo na belo plažo. Morda pa prihajajo tudi iz bližnjega hotela, le da tega jaz ne opazim. Ko zavijem na glavno ulico, zagledam promet, ki se odvija po levi strani. Seveda, drugače se vozijo kot pri nas. Vozijo se kot v Angliji, na Malti … Barbados je bil pravzaprav angleška kolonija kakšnih 300 let, vse do leta 1966, ko je postal otok samostojna država. Barbados je najvzhodnejši otok t. i. Malih Antilov, zato je za nas jadralce zelo pomemben, saj je ta otok prvo in najbližje kopno pri prečenju Atlantika, pa naj bo to iz Kanarskih ali pa iz Kapverdskih otokov. Glavno mesto otoka je Bridgetown, ki je dokaj veliko mesto, čeprav v njem ni stolpnic in visokih hiš. Ko se sprehajam po ulici, se mi zdi mesto skoraj malo zapuščeno, vendar je ob primestnih naseljih vedno tako. V samem centru pa je slika drugačna. Cel otok naj bi imel nekaj manj kot 300.000 prebivalcev. Zadnje čase je zelo turistično naravnan, zato je zelo popularen med turisti, ki so željni belih plaž iz bele mivke in seveda čistega turkiznega morja.

	Barbados ima tropsko podnebje. Čeprav je kot otok nekje južneje, ga le redko prizadenejo orkani. Od junija do januarja traja rahla tropsko deževna in vlažna sezona. Te sezone se še ne morem navaditi, saj zdaj sije sonce, čez nekaj trenutkov pa že piha veter in dežuje. A ne za dolgo. Ljudje na ulicah so prijazni in verjetno že navajeni tujcev, ki oblegajo ta otok. Prav danes so v pristanišču kar tri velike potniške križarke in na vsaki je verjetno tri tisoč ljudi. Bo mesto požrlo toliko turistov? Seveda bo.



	Ko sem vstopil v veleblagovnico na eni od glavnih ulic, se je v njej trlo turistov, ki so kupovali samo oblačila prestižnih znamk. Ker je danes tukaj nekakšen praznik, je večina trgovin zaprtih. Tudi sam sem se že sprijaznil, da danes še ne pridem do interneta. Jutri moram torej spet v mesto. Najdem tržnico in kupim nekaj sadja in zelenjave, a je tu vse tako drago, da razmišljam, če bi sploh kaj kupil. Kupim le najnujnejše: banane, pomaranče, paprike, paradižnik ter pol glave rdečega zelja, za kar plačam 14 ameriških dolarjev, kar je približno 12,80 EUR. Zdi se mi, da je to kar štirikrat dražje kot pri nas. Na trenutek pomislim, da me je branjevka prepeljala žejnega preko vode in nabila turistične cene, a vidim nekaj napisanih cen tudi drugje, ki pa so si podobne. Žal bom tu kupoval samo tisto, kar res nujno potrebujem.



	Žejen sem, zato zavijem kar do bližnjega lokala. Kmalu opazim, da so tam ozki lokalčki, v katerih je prostora le za osebo, ki tam dela, in kakšen hladilnik v njem. Kljub temu si tam privoščim malo, a pravo karibsko pivo. Cena: tri barbadoške dolarje, kar je približno 1,45 EUR za 2,5 dcl piva. No, vsaj nekaj, kar se mi ne zdi predrago. Ljudje so tu prijazni in nevsiljivi. Ko počasi pijem pivo in opazujem ljudi, pride še nekaj tujcev, ki se že poznajo s tukajšnjimi lastniki lokalčkov. Opazim, da se je v tem času nabralo kar precej domačinov, ki jim je to verjetno ena od postojank, preden pridejo do doma. Ko odhajam, me močna lastnica lokala objame in se mi zahvali za obisk. Spet še ena gesta o prijaznosti in morda se spet kmalu vrnem. Odhajam nazaj proti barki. V tem popoldanskem soncu na temperaturi skoraj 30oC kljub rahlemu vetru dveinpolkilometrska pot ni ravno prijetno hladna. Popoldan se še enkrat okopam, nato pa si skuham pozno kosilo in se prepustim lenarjenju ob branju dobre knjige.



	Današnja noč je nemirna. Barka se guga in ob treh zjutraj res močno zapiha, najbolj, odkar sem tu. Ker ne morem več spati, vzamem v roke knjigo in jo berem. Zjutraj piha vzhodnik s hitrostjo preko 20 vozlov. Spijem kavo in razmišljam, da bi šel na obalo, le da ne vem, koliko je to varno. Piha čez 20 vozlov, točno meni v nos. Valovi so visoki okoli pol metra. Če se usedem v dingija in se zapeljem proti obali, je vprašanje, ali mi ga veter ne obrne. Druga stvar pa je, da ima tu večina male motorje s pet ali več konji, zato vem, da moj Tohatsu z dvema in pol konjema v teh valovih ni varen. Potem se le odločim in grem, taktika pa je naslednja: čim bolj se moram držati zavetrja sidranih bark pred mano, da bom vsaj v delnem zavetrju. Taktika je uspela, saj sem kar kmalu na kopnem. Sprehodim se do mesta, do katerega imam po tem vročem soncu pol ure hoje. Najprej si uredim Digicelov internet preko SIM-kartice. SIM-kartica in 2 GB interneta staneta 15 USD. Tako malo pa še nikoli nisem plačal za to uslugo skupaj s kartico SIM. Upam pa, da bo delalo. Prijazen trgovec židovskega porekla (prepoznan po bradi, kapi in obleki) mi telefon tudi nastavi, zato res vse dela. Hvala!



	Zdaj grem še v center v trgovino, kjer nabavim nekaj stvari, ki jih potrebujem: kruh, čistilo za pomivanje posode, papirnate brisače, jajca, čokolado, najdem še nekaj začimb in drugih potrebnih zadev. Plačam 32 USD in zapustim trgovino, v kateri je velika gneča. Sprehodim se še po mestu, naredim nekaj fotografij, si ogledam pokrito tržnico, avtobusno postajo in se napotim čez most mimo glavne novoletne jelke in jaslic. Kako nenavadno se mi to zdi tu, kjer se sprehajam v kratkih hlačah. Danes je mestni utrip drugačen od tistega včeraj. V mestu je precej ljudi, ceste so polne vozil, trgovine pa polne kupcev. Všeč mi je to živo dogajanje. Utrujen pridem na barko in zdaj lahko preko interneta preverim vremensko napoved za Barbados. Preverim še vse ostalo, kar me zanima, tako da sem en korak globlje v moderni civilizaciji.



	Naslednji dan se mi ne da iti na obalo. Popravim zaščito iz blaga na strani barke in jo zašijem kar na roke, ker se je strgala, pošljem nekaj elektronske pošte, sporočil ipd. Zdaj imam internet in je vse lažje. Popoldan grem v vodo snorkljat, čeprav vem, da na tem mestu ni morskih znamenitosti. Morda pa le ujamem v objektiv kakšno želvo. Že kar pod barko najdem dve želvi, kako se zakopavata in si pripravljata gnezdo. Malo naprej plava še ena; potopim se bližje k njej, saj do nje ne morem. Voda ima globino 10 m, jaz se potapljam do največ 7 m, če se že res moram, drugače pa se zadovoljim s 4 m globine. Fotografiram jo in posnamem še en video. Malo naprej je na dnu morski bič. Njega fotografiram z vrha, bližje mu ne upam. Velik je približno en meter, njegov rep z lepo vidno smrtonosno konico pa je viden nekje na dveh tretjinah repa, ki je dolg približno kot telo. Najdem e nekaj rib in ena ura v vodi hitro mine. Še dobro, da je res toplo v njej.



	Praznovanje novega leta 2017, 31. 12. 2016, Carlisle Bay Barbados, Karibi

	Za večerjo si pripravim nekaj lahkega, da ne bom imel teže v želodcu. Zunaj spet piha in naredil se je skoraj 30 cm visok val. Ko to vidim, nimam več želje po odhodu na kopno. Ostanem raje na barki in uživam v svojem moškem večeru. Prepražim si zelenjavo, dodam azijske začimbe, in ker nimam koščkov svinjine, prepražim hamburško slanino, jo narežem na trakce in vse skupaj še malo popražim v azijski pekoči omaki. Na koncu lahko zatrdim, da je večerja dobro izbrana in okusna. Je barvna in raznolika, takšno naj bo tudi novo leto 2017.

	Popijem še kozarec vina in grem v kokpit, saj me zanima, kako je zunaj, kaj se dogaja. Opazim, da so vse barke na sidru ovite v temo in da za njimi ni privezanih dingijev. Seveda, le kdo je tako nor kot jaz, da bo ostal na barki, če je na plaži zabava. Hitro spremenim svoje mnenje in grem na obalo. Tja se zapeljem z dingijem in v kopalkah. Še sreča, saj prispem kar precej moker. Zato iz nahrbtnika vzamem malo brisačo, se obrišem in grem v kopalnico Yacht Cluba, kjer se umijem, oblečem in uredim. Najprej vidim, da so ljudje lepo oblečeni in nekateri že malo pred 21. uro alkoholno veseli. Starejša gospa, verjetno vplivna članica kluba, me ustavi in mi pove, da je za zabavo treba plačati konzumacijo, da je le-ta zaprtega tipa. Če se odločim, dobim njihovo zapestnico okoli roke in lahko koristim njihove usluge, ki jih pač plačam. Pogledam na listek, ki mi ga je dala, in vidim, da ni ravno poceni. Tudi razlika v ceni med člani in nečlani ni precejšnja. Ne, hvala, ji odgovorim. Poiščem izhod in že sem na glavni ulici. Na cesti je vse polno avtomobilov, po pločnikih pa hodi veliko ljudi. Vsi nekam hitijo; nekateri imajo vrečke, drugi torbe, tretji hladilno torbo. Eni so slavnostno oblečeni, drugi malo manj, spet tretji pa so preprosto v športnih oblačilih, takšnih, kot sem jaz. Toplo je in to je nekaj novega zame. Odločim se, da grem najprej pogledat v mesto, ali se tam kaj dogaja. Po dolgem sprehodu do mesta vidim, da je mesto več ali manj prazno in da tu ne poznajo prireditev na trgih, kot jih poznamo mi.



	Malo fotografiram in se vrnem do ploščadi ob plaži, kjer je prej DJ vrtel glasbo. Pridem do tja, žejen sem. Nabralo se je nekaj ljudi, ki sedijo na stolih, ki so jih prinesli s sabo. Ob njih so obvezne hladilne torbe, na kamping mizicah pa se šibijo dobrote, ki so verjetno prinesli s sabo. Nekje jih je malo, nekatere družbe pa štejejo tudi krepko čez deset oseb. Počakam, da sem na vrsti, in si kupim pivo. Tukaj je majhno pivo res majhno, saj je točeno v 250 ml stekleničke. Eno pivo stane 3,50 BAD, če pa vzameš štiri, jih dobiš že za 10 BAD, kar je malo manj kot 5 EUR. Vzamem štiri piva in privarčujem nekaj denarja. Če jih ne spijem, jih pa odnesem na barko, pokvarila se ne bodo. Usedem se na robnik ob plaži kot še nekaj ljudi in jih opazujem. Večina jih je na plaži in uživajo v tem večeru. Potem pade nekaj kapljic dežja. Ker nimam dežnika, grem naprej po cesti do našega Yacht Cluba. Na cesti je vedno več ljudi, vsi pa gredo v isto smer. Čas imam, zato grem z njimi, da vidim, kam gredo. Spoznal sem, da gredo med dva hotela, kjer je velik odprt prostor in celo nekaj miz s klopmi. Tudi na plažo gredo, da tam pričakajo vstop v novo leto. Zame ni to nič posebnega, zato grem nazaj do kluba. Tu je gneča res velika in glasna glasba več številčnega ansambla. Takoj se pomešam med njih, iz nahrbtnika vzamem pivo in že sem njihov. Opazujem ljudi, se gibljem po ritmih glasbe ter poslušam dobro in kakovostno izvajanje pesmi, a vseh ne poznam. Na plesišču je veliko ljudi, starih in mladih. Nekatere gospe so v dolgih večernih oblekah, plešejo v usnjenih japonkah, nekatere imajo tudi čevlje, večina pa je vseeno bosa. Včasih te kdo ogovori, včasih celo povleče na plesišče, da se z njimi zavrtiš v ritmih glasbe. Drugače je, kot sem bil to navajen doma. Zanimivo je še to, da ima Club tudi veliko otroško igrišče. Otroci do dvanajstega leta so skakljali okoli, se igrali na igralih in bili vsi prašni od bele mivke. Pa naj so, le da so srečni in da se jim nič ne zgodi.



	Ko je ura približno deset minut pred polnočjo, se glavnina gostov usmeri nekaj metrov nižje k plaži, kjer počakajo na odštevanje zadnjih sekund starega leta ter nato s penino in drugimi pijačami nazdravijo novemu letu. V naslednjih trenutkih se začne čudovit in bogat ognjemet, ki je bil izstreljen le nekaj deset metrov od nas. Bilo je veličastno in posebno, saj smo bili v kratkih hlačah, kratkih rokavih, nekateri bosi, in vse to pri +29 oC. Tega novega leta ne pozabim nikoli!

	Štirje dnevi so že pretekli v novem 2017 letu in počasi mi je Barbadosa dovolj. Pa saj ne vem, kaj me je najbolj zadrževalo tukaj. Po eni strani še neporabljen internet, ki ga nikakor noče biti konec, ali pa morda to, da moram plačati pristojbino v znesku 100 BAD ali približno 48 EUR. Vseeno se odločim, da grem v pristanišče in obiščem vse pisarne, ki jih moram, in se tako odjavim. Spet izpolnim nekaj obrazcev in v slabi uri zaključim z vsemi postopki.

	Potem pa spet pot pod noge in skozi mesto, nekaj drobnih nakupov in grem nazaj na barko. Danes je bil sprehod dolg, nekje 14 km sem prehodil vse skupaj, in to po soncu pri 31 oC. Vmes se še poslovim od kolega Smileyja, pravega 'zdravnika' za čevlje.



	Zvečer še pogledam, kam naj bi jutri odplul. Odločim se za otoke otočja Grenadine. Najprej bom zaplul do otoka Bequia, nato pa se spustil še nižje, saj v vodiču preberem, da so ti otoki lepi in zanimivi. Čas imam, voljo pa tudi, torej grem jutri tja.





	Četrtek, 5. 1. 2017, Carlisle Bay, Barbados–Port Elizabeth, Bequia, Grenadines 105 NM



	Prva plovba po novem letu. Nabirale se bodo nove milje, lansko leto sem zaključil s 4.429 preplutimi navtičnimi miljami! Moje 12-dnevno bivanje in raziskovanje otoka Barbados se počasi zaključuje. Spoznal sem nekaj ljudi, nekaj domačinov, si ogledal mesto Bridgetown po dolgem in počez, prvič sem praznoval novo leto v kratkih hlačah pri 30 oC. Bistvo vsega je, da sem se dobro spočil, se psihično spet postavil na noge in se tudi malo poredil, tako da sem na teži, kot sem jo imel pred prečenjem Atlantika.

	Po dolgem razmišljanju, kam bi plul v naslednjih dneh, se odločim za otoke skupine Grenadine, pod otokom St. Vincent. Slednjega bom izpustil, vsaj severni del, ki je poznan po kriminalu in preprodajalcih droge. Pripravim barko, dvignem sidro in okoli 13. ure zajadram proti 105 NM oddaljeni Bequiji. Moje jadranje postane hitro in včasih se spozabim, da ne znam več jadrati na petih vozlih, ampak samo še na 6,5 vozla in več. Med plutjem ujamem manjšo tuno in iz nje naredim dva lepa fileja, tako da bo po dolgem času spet riba za kosilo. Noč je rahlo osvetljena z enim krajcem lune in velikim številom zvezd, ki me spremljajo po morju z valovi, visokimi od 2 do 2,5 m, in vetrom tja do 18 vozlov. Na cilj pridem ob treh zjutraj, nato pa zaprem skoraj vsa jadra in se bolj gugam do svetlega jutra, ko lahko varno sidram v meni neznanem zalivu.

	Ker sem jadral vso noč, grem najprej malo spat, potem pa se odpravim na kopno, kjer si nabavim »zlato« zastavico Grenadina, ki me »olajša« za kar 23 USD, nato pa se grem prijavit na carino in v urad za priseljevanje. Tu so bolj srčni kot na Barbadosu. Plačam le 13 USD in ne 50 USD kot v Bridgetownu, opravim pa vse v enem prostoru, in to v pol ure kljub vsem obrazcem, ki so podobni tistim iz prejšnjih otokov. Sledi tretja največja potreba na takšni poti, nabava mobilnega interneta in SIM-kartice. Najdem poslovalnico Digicel, kjer pa nimajo paketov, kot jih imajo na Barbadosu. Kaj hočem, vzamem ponujene 3 GB za mesec dni, kar stane 40 USD. Povem jim, da so zelo dragi. Oni pa meni odgovorijo po načelu »vzemi ali pusti«. In sem pustil … Zahtevani denar, seveda. Sprehodim se po glavni obalni ulici in gledam, kaj ponujajo, kaj prodajajo in kako živijo. Moj prvi vtis je: »No, pa sem res na čisto pravih Karibih.« Dobra glasba, dobra ponudba ulične hrane in dobre cene. Ničesar še nisem jedel, ura pa je tri popoldan. Ob neki hiši obilna »črna mama« na pol razrezanem bojlerju peče nekaj, kar zelo diši. Pogledam na karibski BBQ in se mi pocedijo sline. Ima pečene perutničke ter rebrce legvana. Jaz bom poskusil legvana, čeprav imam pomisleke, saj vem, da je v večini držav zaščiten. Naročim še eno karibsko pivo. Cena za vse je 5 USD. Bravo! Še pridem, kajti dobro je, a pogrešam kruh, tega pa ne jedo, ker so po moje že na splošno preveč debeli. Ko pojem to dobroto, poližem še prste in razmišljam, da bi še eno porcijo, pa se spomnim, da ne smem biti tak zapravljivec. Bom drugič zapravil teh 5 USD.



	Na lokalni tržnici pri mladi punci močnejše postave kupim še 6 banan in 2 kg težko papajo, tako da bom imel za 4 USD tri dni za zajtrk svoj smuti. Tudi te cene so primerne in nižje kot na Barbadosu. Želim si kupiti še jajca, pa jih imajo povsod izven hladilnika, včasih kar na soncu, tako da se odločim, da tukajšnje salmonele raje ne bi kupoval. Pogledam še ostalo ponudbo in se sprehodim naprej po mestu. Mesto Port Elizabeth sploh ni veliko, tudi sam otok ni, saj meri komaj 18 km2. Ljudje so črni in večinoma afriškega porekla, nekaj pa je tudi pravih karibskih domorodcev. Skupaj naj bi tukaj živelo približno 4850 prebivalcev, vsaj polovico te številke pa je še na otoku turistov, in to čez vse leto. Znajo se iti turizem, pa še prijazni so.



	Počasi bom potreboval vodo, saj sem nazadnje natočil 300 litrov na Kapverdih. Po enem mesecu je imam še vedno 200 litrov. Kot kaže, sem svetovni prvak v varčevanju. Vse perem in delam v slani vodi, le kuham in spiram posodo v sladki. Pozanimam se tudi glede dostave vode in goriva, preden odplujem naprej, saj želim imeti rezerve napolnjene. Zvečer se dingijem vrnem na barko; približno 800 m imam od mesta do sidrišča. Zaradi vetra, ki piha čez 15 vozlov, in manjših valov sem bolj moker kot suh. A verjemite, še vedno imam nasmešek na obrazu. Ne vem, ali je od mesa, piva, morske vode, ali pa sem enostavno srečen, ker živim življenje!

	Na barki vse pospravim, nato pa na dingija namestim še 2,5 metra dolgo in 4 mm debelo verigo ter na koncu ključavnico, vse skupaj pa priklenem na barko. Na Karibih je navada, da »lokalni barabinski izmečki« ponoči odvežejo dingija in ti ga čez dan ali dva, ko pač ne moreš na obalo in si prikrajšan za marsikaj, pripeljejo nazaj, češ da so ga našli, ter zanj zahtevajo polovično ceno novega. Biznis brez primere! Seveda malo barantaš, a na koncu plačaš in tako spet kupiš svojega dingija. Zato jaz raje pravočasno ukrepam.

	Spanje prvo noč na sidru ni prijetno zaradi vetra, ki piha tudi do 27 vozlov. Sidro dobro drži, čeprav sploh nisem pogledal, kje in kako je zakopano. V pesku je in se ga verjetno od zategovanja verige na vetru še videti več ne da. Na sidrišču je več kot 200 bark, ki so sidrane ali pa so vezane na bojo. Ja, ljudje živijo svoje sanje. Danes je nedelja, jaz pa se odpravim na daljši sprehod. Sonca ni, a je kljub temu zunaj več kot 30 stopinj. Ta otok je sicer poznan po oblakih. Ogledam si še drugo plat otoka, zato grem v hrib, dokler je cesta in so zgrajene hiše. Srečujem praznično oblečene ljudi, družine; lepo je videti, kako se družijo med sabo. Kar mi je zanimivo, fotografiram, se ustavim, pogledam, se pozdravim z mimoidočimi in si tako spet naredim lepo nedeljo. Vrnem se v mesto, ki je danes bolj prazno, pa ne zaradi nedelje, temveč zaradi tega, ker imajo na otoku vzdrževalna dela in ni elektrike. Vseeno najdem eno prodajalno in si kupim malo pivo. Plačam ga skoraj 2 USD. Očitno je to nedeljska cena. Spijem ga na klopci ob drevesu, ko k meni pristopita dva fanta in se začneta pogovarjati. Prijazna sta in vsak po svoje simpatična. Pokažeta mi igračo robota, se malo med sabo prepirata in takrat mi pride v podzavest, da potrebujem to. Igro s svojim petletnim vnukom. Pogrešam ga!



	Odpravim se na tržnico, ki obratuje tudi ob nedeljah, in kupim nekaj paradižnika, paprike in glavo rdečega zelja. Za to me oropajo za dobrih 19 USD! Drago je, pravim. Nedelja je in mi smo edini, ki prodajamo, mi reče branjevka. Vem, za nas turiste veljajo posebne cene, domačini imajo pol nižje. A tako je to v tujem svetu in tam, kjer turizem prihaja sam od sebe in ga nihče niti ne kliče. Vzamem, kar sem nakupil, in grem, kajti ponovno se počutim »nasankanega«. Počasi se sprehodim do dingija, s katerim se zapeljem do barke, kjer si skuham dobro kavo, jo spijem in nato zaplavam v toplem morju. Zvečer si skuham večerjo in počasi spoznavam, da bo tudi mojega dne počasi konec. Lahko noč, Slovenija! Vi že spite!

	Zvečer mi primanjkuje elektrike, zato vključim motor, a mi ekran ne kaže, da mi motor polni akumulatorje. Vse pregledam in izmerim z inštrumentom, a ne najdem napake. Jutri bom poklical mojega on-line serviserja Damjana in bova že našla rešitev. Zjutraj se res slišiva preko telefona, a težave ne rešiva, zato meniva, da je nekaj narobe z alternatorjem. Odmontiram ga iz motorja in ga odnesem na obalo do edinega serviserja na otoku, ki popravlja vse od gramofona do letala. Možakar pogleda in pravi, da bo končano čez tri ure, če se bo le dalo popraviti. Malo postopam po mestu in te tri ure res hitro minejo, zato grem tja in alternator me čaka. Možakar pravi, da je z njim vse v redu in da je verjetno narobe kaj drugega, zato se dogovoriva, da pride na barko in mi zadevo pregleda. Res kmalu pride in zmontira alternator, nastavi jermen, in ko prižgeva motor, ta še vedno ne polni. Išče, meri, vijači, privijači in na koncu najde napako. Elektronski del, skrit v črni škatlici, imenuje se menda upor. Ta je tisti, ki nagaja. Odreže ga in zveže direktno. Dela! Motor polni akumulatorje. Tudi brez njega gre, a mi naroči, naj ga, ko pridem na večji otok, nabavim in montiram nazaj, kjer je bil. Do takrat pa bo vse v redu. Plačilo … Malenkost za vas, pravi … 135 USD! Pošten rop, a kaj hočem, samo da motor polni akumulatorje!



	Počasi se moje sedemdnevno bivanje tu izteka in čas je, da se malo prestavim, za kar pa potrebujem še nekaj goriva in vode. Ker sem že spraševal po gorivu in vodi, po VHF- postaji pokličem na kanal 68 in dobim plavajočo bencinsko plovilo. »Lahko vam natočimo vodo in nafto. Mi imamo plavajočo cisterno, ki pride do vas in vas servisiramo. Cena? Za nafto 7,21 USD za eno galono (3,78 litra), voda 1,06 USD za galono.« Zahvalim se in preračunavam. Gorivo je drago, a ne vem, koliko je na kopnem. Voda pa je obupno draga. Za 300 litrov vode 72 EUR! Toliko ne plačam doma v dveh mesecih. Odločim se, da grem v trgovino in na bencinski črpalki preverim ceno dizelskega goriva. Na bencinski je cena dizelskega goriva 3,34 USD za galono, torej so »plavajoči« približno 115 % dražji od tukajšnje bencinske črpalke, in to samo zato, ker ti dostavijo vse »na dom«! Ne, hvala! Imam čas, bom šel z dingijem in s kanistri na obalo, čeprav je do tja približno 1,2 km, kar bo precej obremenilo motor. Nimam toliko denarja, da bi ga stran metal. Čez dobro uro in pol pretočim iz kanistrov 63 litrov dizelskega goriva v tank na barki. Približno toliko sem ga potreboval, 20 litrov pa ga pustim v kanistru za rezervo. Torej sem privarčeval slabih 60 EUR v dobri uri in pol. Toliko na uro še bager ne računa, zato sem vesel in nasmejan.



	Ker sem spoznal nekaj domačinov, mi eden od njih od potapljačev nabavi meso lambi školjke. Tako dobim 4 kose za 4 EUR in že hitim s pravkar slišanim receptom na barko. Pripravim jih po receptu in lahko rečem, da so res čudovite. Recept je preprost:

	Za 4 osebe potrebujemo:

	4 x meso školjke,

	2 srednji čebuli,

	1/2 glavice česna,

	2 papriki,

	4 paradižnike,

	sveže lokalne začimbe,

	sok dveh svežih pomaranč.



	Čebulo in česen narežemo na drobno kot za golaž, papriki pa na kocke. Paradižnik s paličnim mešalnikom zmeljemo. Meso školjk malo očistimo, narežemo na manjše kose ter ga po možnosti povaljamo z valjarjem, da se meso malo omehča. V ponev nalijemo malo olja, in ko je vroče, dodamo čebulo, česen ter meso školjk. To kuhamo in zalivamo z vodo pol ure. Nato dodamo papriko, začimbe in pretlačen paradižnik ter kuhamo še vsaj 15 minut. Na koncu dodamo še sok dveh svežih pomaranč in serviramo z rižem. Meni je jed uspela in lahko rečem, da sem zelo navdušen. Priprava je enostavna in dokaj hitra, primerna tudi za ladijsko kuhinjo.





	Četrtek, 12. 1. 2017, Port Elizabeth, Bequia–South Glossy Bay, Canouan 24 NM



	Po popiti kavi in zajtrku dvignem sidro in odplujem proti otoku Canouan. Dobre štiri ure zmerne plovbe imam do tja, zato se mi zjutraj nikamor ne mudi. Tokrat gre pri meni vse bolj na počasi, kot da sem na dopustu. Zapuščam sidrišče in se spuščam še bolj na jug. Plujem poleg otoka Mustique. Otok absolutno ni nič posebnega. Drži se ga sloves slavnih, saj je ta otok destinacija slavnih oseb, ki imajo tukaj svoje vile ali pa počitnikujejo v enem od dveh hotelov, kjer stane apartma na dan nad 3.700 USD. Mike Jagger, Raquell Welch in podobni imajo na njem mondene vile, do katerih tako ali tako ne morem, vidim jih lahko zgolj od daleč, z morja, zato se tu niti ne ustavim.

	Priplujem do moje ciljne destinacije in zaplujem, kot je napisano v vodiču, med zeleno in rdečo oznako (na Karibih in v ZDA imajo oznake drugače kot mi: leva je zelena, desna je rdeča) ter priplujem pred mesto Charlestown. Sidrišče je tu »very rolly«, zato ga kar hitro zapustim in zaplujem za rt, kjer je plaža Glossy Bay. Tam je že sidrana ena večja jadrnica z japonsko zastavo. Sidram in sidro se pogrezne v belo mivko. Voda je čista in bistra, zato se najprej okopam v tem raju. Ker ni več daleč do večera − danes ne bom šel na plažo − raje naredim nekaj koristnih zadev na barki, si skuham večerjo, morda še pogledam film in kmalu bo čas za spanje.

	Naslednje jutro je sončno. Zunanja temperatura je 27 oC, morje 28,8 oC. Jutranje kopanje je nekaj posebnega in predvsem prijetnega. Voda je tako čista, da se vidi vsak kamenček v pesku na globini petih metrov. Navdušuje me ta bela mivka na plaži, ta kristalna in turkizna modrina morja. Res je. Nekateri kotički na Karibih so prečudoviti. Ni jih veliko, a so. Spijem svojo jutranjo kavo in zajtrkujem pravkar narejen ter sveže stisnjen in zmiksan smuti. Tokrat iz novega sadeža, ki ima bodice, notri pa je bel, reče pa se mu bodeča anona. Po mojem mnenju ni nič posebnega. Kasneje spustim dingija v vodo in zaveslam do obale, ki je komaj 100 m oddaljena od Indiga. V belem pesku se sprehodim do gradbišča, kjer ob letališki stezi delajo čudovito in mondeno marino, verjetno eno lepših na jugu Karibov.



	Sprehodim se po še nedokončani marini in se spustim po makadamski cesti, kjer spoznam, da imam še daleč do mesta. Sprehod, ki je trajal kar nekaj časa in kjer sem prepešačil kar nekaj kilometrov, mi je tudi dobro del, saj se trudim, kadar se le da, čim več hoditi in se gibati. To je dobro za srce in za celotno telo. Obrnem se in se vrnem na barko, kjer se v kopanju, sončenju ter branju odlične knjige počutim prav dobro. V zalivu sva še vedno le midva z Japoncem, torej bo tukaj blaženi mir. Naslednje jutro se prestavim v sosednji zaliv, ki je samo 900 metrov bolj desno, a je bližje hišam in civilizaciji na otoku. Pa sploh ni tako slabo. Malce je nadležno, ko letala vzletajo točno nad mojo barko. Očitno imajo smer vzleta točno nad tem zalivom.

	Opoldne grem z dingijem do obale in se sprehodim med otoškimi hišami. Pravzaprav naj bi to bilo mesto Charlestown, a ne vem, kaj naj na to porečem. Hiše so razmetane, brez neke forme, brez nekega občutka. Nič ni podobno mestu. Mislim, da je bila tu pred prihodom gradbenega podjetja za izvajaje del v marini ena sama revščina. Pravzaprav je to videti še sedaj. Hiše so večinoma majhne, velikosti kakšnih 6 x 4 m ali meter večje, zbite iz desk, nekaj boljših je zidanih. Že hočem slikati eno takšno hišo, pa se pojavi temnopolta gospa in pravi, naj ne fotografiram. Torej ne bom. Grem naprej in opazim, da ob teh hišah skoraj vedno nekdo sedi v senci. Verjetno nimajo dela in nimajo česa početi. Tam, kjer so hiše lepe, pa ni ljudi, zato te tudi fotografiram. Obiščem še tržnico, a je vse drago. Ker ničesar ne kupim, sem deležen nekaterih besed, ki jih ne razumem, a si mislim, kaj pomenijo. Grem še v trgovino, kupim meso za naslednji dan in nekaj drobnarij. Košarica je napol prazna, račun pa precej visok – 16 USD. Sploh mi ni jasno, kako lahko ti ljudje tu živijo. In kar nekaj takšnih garažnih trgovin imajo. Njihov največji adut pa je očitno pivo, saj so zaboji s pivom povsod, kamor seže oko. Povedo mi, kje je pekarna, zato se odpravim po kruh. Nahaja se v kontejnerju. Kupim pet štručk za 1 USD, kar pa je zelo poceni. Vsaj nekaj, da ni predrago, pa še okusno je. Sprehodim se še na vrh hriba ter fotografiram marino v gradnji z letališčem in zaliv, kjer sem sidran. Na hribu prijetno pihlja in od daleč slišim karibsko reggae glasbo. Verjetno prihaja iz kakšnega lokala na drugi strani zaliva, kjer še nisem bil.



	Ko pridem na barko, si iz hladilnika vzamem pivo in se usedem v kokpit. Počasi analiziram dan na otoku. Ugotovim, da me razen marine tukaj ni nič navdušilo. Nasprotno bi prej lahko rekel, da me je celo malo zaskrbelo, kako lahko ljudje tukaj sploh živijo v takšni revščini, na sosednjem otoku Mustique, do katerega je nekaj več kot 10 NM, pa je doma bogatija. Otok Canouan bi lahko zelo zablestel z razvojem marine; upam, da res bo. To je majhen otok s čudovitimi plažami, ki meri le borih 13 km2. Na njem naj bi živelo nekaj več kot 1700 domačinov, zdaj, ko pa gradijo marino, jih je nekaj več. Po cesti se sprehajajo potepuški psi, ki jih je kar veliko, nekaj je tudi koz, kur in drugih živali. Le policijska postaja je moderna in lepa, a se nekako ne prilega v to okolje.

	Moram pa omeniti dva zelo moderna turistična kompleksa, ki pa sta ločena od življenja domačinov in ograjena. Tudi na ta otok večkrat na dan priletijo in odletijo letala, pripluje pa tudi trajekt. Ta otok in ljudje me niso pritegnili, zato ga, če bo še kdo plul za mano v teh krajih, lahko brez slabe vesti izpusti. Morda bo drugače, ko bo marina zgrajena do konca. Verjetno bo takrat to dobra destinacija za oskrbo z vodo in bo omogočala vsaj enodnevni počitek.





	Nedelja, 15.01.2017, Charlestown, Canouan – Saline Bay, Mayreau 6 NM



	Že včeraj sem želel na Mayreau, čeprav sem imel namen najprej obiskati Tobago Cays. Pa mi je malo zagodla vremenska napoved, saj naj bi v naslednjih štirih dneh močno pihalo. Varneje je torej biti sidran za nekim hribom ob prečudovitem karibskem otočku.

	Noč je bila slaba in neprespana, saj je bil mrtvi val zelo prisoten. Zjutraj mi le uspe skuhati kavo. Čez pripone zavija veter in malo za tem slišim ropot verige. Ker je v tem zalivu več plovil, je očitno, da nekdo odhaja iz sidrišča. Tudi jaz se jim kmalu pridružim. Ko zaplujem proti otoku Mayreau, se val dvigne na malo manj kot dva metra in veter zapiha dobrih 18 vozlov. Čeprav velja v Karibih nenapisano pravilo, da se za vsak premik razvijejo jadra, jaz tokrat plujem brez njih. Potrebujem elektriko, zato deluje motor. Briga me, kako me drugi vidijo! Zaplujem do prvega zaliva na novem otoku, notri pa vidim le katamarane. Seveda, saj je tam globina največ 3 m. O, ne, to ne bo zame. Obrnem in grem za manjši rt tega otoka. Tam zagledam velik zaliv s plažo, dolg, a dovolj globok. Vidim dve jadrnici in sidram še jaz. Globina je 7 metrov, a je 150 metrov od plaže. Malo me ziblje, a kaj naj, saj vse ziblje, le da ne bo hujšega.

	Po popoldanski kavi spustim dingija v vodo. Nanj nočem namestiti motorja, zato zaveslam do obale, do pomola, se privežem in grem najprej raziskat plažo. Malo pa res moram migati, sicer bom postal čisto okoren. Na plaži vidim vso potrebno infrastrukturo, ležalnike, senčnike. Zanimivo je, da je tu ogromno naravne sence. Mirne duše lahko rečem, da tako dobre plaže še nisem videl. Resda na plaži ni čisto bela mivka, a mivka je. Drevesa so cvetoča, nekatera imajo tudi sadeže, ki jih še ne poznam.



	Poznam le palme in kokosove orehe. Zato počasi zapustim plažo in se po edini cesti povzpnem na hrib, kjer srečam nekaj prijaznih domačinov in z njimi izmenjam kakšno besedo. Ob tej edini cesti vidim blišč in bedo otoka. Na eni strani revna četrt, na drugi bogata. Tu je vse na kupu. Na vrhu hriba najdem cerkev in za njo razgled na Tobago Cays. Ogledam si notranjost cerkve. Zdi se mi kar majhna, glede na to, da je od zunaj videti veliko večja. Odprta je vsak dan, a maše so le ob nedeljah zjutraj ob 8. uri. Žal sem jo zamudil. Ni mi žal zaradi maše, ampak zaradi menda zelo posebnega petja, ki ga ne bom slišal, saj ne mislim na tem otoku ostati en teden.



	Spustim se nazaj po hribu, fotografiram, zaidem v drugo prečno ulico, najdem še pokopališče, srečam dva simpatična otročka, ki se igrata na cesti, a ju prepustim njuni igri in smehu. Prometa na cesti skorajda ni, čeprav opazim nekaj parkiranih avtomobilov. Poleg vseh ponudb, tudi gostinskih, ki so takšni, da bi jih moral najprej razkužiti, šele potem vstopiti v njih, pa najdem zanimiv turistični kompleks, ki ima pred apartmaji bazen na prostem in ob njem jedilnico v prijetnem, skoraj evropskem stilu. Ob njem je tudi vrtni paviljon s točilnim pultom, okoli katerega je zbranih nekaj ljudi, ki se kljub zelo glasni glasbi pogovarjajo.

	Priveslam na barko, se okopam in sperem s sebe pot, ki se je nabral pri hoji po tem karibskem vročem soncu. Tako ohlajen se malo odpočijem, spijem eno špansko pivo, ki ga imam še iz zaloge iz Las Palmasa, nato pa se lotim kuhanja večerje. Malo pospravim po hladilniku. Izberem zelenjavo; obrežem jo, kar pa je dobrega, prepražim v posodi, dodam začimbe in na koncu še parmezan, ki malo poveže zelenjavo v majhne kupčke. Spečem še kotlet v paradižnikovi omaki z dimljeno slanino in večerja je naravnost čudovita. Zvečer se veter okrepi in mrtvi val se poveča, kar barko precej guga. Danes bom moral potrpeti in upam, da bom lahko zaspal.

	Noč je res zibajoča, zato se že ponoči odločim, da jutri odplujem naprej, morda kar na sosednji otok. A zjutraj, ko v kokpitu v senci pijem kavo, si premislim. V zaliv je prišlo nekaj novih bark, kar pomeni, da je tudi drugje vse polno. Tudi mrtvi val se je malo umiril, z njim pa tudi zibanje barke. Dan hitro mine, v zalivu se ves čas nekaj dogaja in je prav prijetno. Ob pogledu na sončni zahod sem prepričan, da sem naredil prav, ko sem ostal.





	Torek, 17.01.2017, Saline Bay, Mayreau – Palm Island 5 NM



	Spijem kavo in se odpravim na kopno. Z močnimi zaveslaji priveslam do obale, priklenem dingija ter grem do prve in edine trgovine. Potrebujem 1 GB interneta, zato ga kupim, čeprav je drag. Prijazna prodajalka mi napolni telefon, jaz pa se ta čas razgledam po izdelkih, ki jih mlada gospodična prodaja. Nič posebnega ni. Upam, da imajo dovolj kupcev. Cena iz Canouana in tukajšnja se razlikujeta za 35 %; tu je dražje in menim, da je to posledica marže.

	Ker se mi ne mudi, se še sprehodim, da si razmigam telo. Potem se vrnem na barko in dvignem sidro. Cilj je Union Island, otok, ki ima naravno zašito pred valom in mrtvim valom; to je ravno tisto, kar zdaj potrebujem. Upam, da je to res. Ko pridem iz zavetrja otoka, zapiha veter s hitrostjo 16 vozlov. Vozim na motor, ker polnim akumulatorje. V slabi uri sem na cilju, ravno takrat, ko se spusti nevihta. Tako močna je, da je vidljivost največ 30 metrov. Že sem na Union Islandu, ko pred mojo barko pripluje domačin v svojem hitrem čolnu in mi ponuja bojo. Pravim, da bom sidral in boje ne bom imel. On maha z roko, da je to nemogoče zaradi obračanja bark. Vprašam ga, koliko stane boja. Preseneti me z visoko ceno, ki je višja od cene vstopa v narodni park Tobago Cays. Odločno zavrnem ponudbo in zaplujem iz zaliva, ki je res nabito poln. Zavijem na slabe pol milje oddaljen sosednji otok Palm Island, čeprav vem, da ne bo varnega zavetja, kot je tu. Sidram na šestih metrih globine in se potopim, da preverim, kako je sidro zagrabilo. Ko ga vidim v kristalno čisti vodi, se zavem, da sem prav predvideval. Ni najboljše, a je boljše kot prej. Zopet grem na barko in ponovim postopek. Spet se potopim in ugotovim, da je tokrat veliko bolje, čeprav je tu dno bolj kamnito. Ker so 400 m za mano naravni podvodni grebeni, se bojim, da se moja barka, če priletim tja, razbije kot jajce, ki ga stisneš ob steno. Odvežem dingija in grem na obalo. Takoj pristopi varnostnik in mi pove, da je otok namenjen zasebnim namenom in je hotelskega značaja, torej kompleks. Povem mu, da sem iz male podalpske državice Slovenije, da sem novinar, kar podkrepim z novinarsko izkaznico, ki mi odpre vrata, da si lahko na hitro pogledam otok. Razgledujem se in se navdušujem nad lepoto otoka, sploh pa, ker prvič po dolgem času vidim pravo in urejeno zeleno travo.



	Pogledam si obalo, malo zavijem v notranjost otoka, kljub temu da te na vsakem koraku opozarjajo table, da je zadeva izključno za goste resorta, za ostale pa je obisk otoka prepovedan. Na travi se sprehaja več kot meter dolg legvan. Fotografiram ga. Pogledam si še nekaj hišic, urejenih travnikov in seveda gostinskih objektov. Vse fotografiram in opazim, da to ne moti tistih nekaj gostov, ki so na otoku. Sin mi kasneje sporoči, da stane 14-dnevno razvajanje na tem otoku 27.000 USD za eno osebo. Wauuu! Otok me res navdušuje, a od vsega mi je res najbolj všeč kombinacija palm in belega peska. Lepo je videti to kombinacijo z naravno turkizno barvo morske vode. Prečudovito je! Potem se zahvalim, grem z dingijem do barke in navdušen gledam to lepoto še z druge, morske strani.

	Zvečer se veter okrepi in Indigo poskakuje na valu. Vseeno si skuham azijsko juho. Ko začnem jesti, mi je žal, da prej nisem odšel v drug zaliv, saj se mi zdi, da kjerkoli bi bil, bi bilo bolje kot tu. Juho lahko nalijem le do polovice krožnika, a se vseeno bojim, da se bo razlila. Noč je že temna. Premišljujem, da bo, če bo vso noč tako, to res slabo. Zato se na hitro odločim in dvignem sidro ter zaplujem proti sosednjemu otoku.





	Sreda, 17.01.2017, Palm Island - Saline Bay, Mayreau 4 NM



	Takoj ko pridem izza zavetrja otoka, vem, zakaj je bilo morje tako vzvalovano. Zunaj namreč piha močan veter. Noč je temna in črna, skoraj nič se ne vidi. Malo se orientiram na luči, na obliko otoka, večino pa na GPS, ki mi kaže pot. Zaplujem v zaliv in res napnem oči, da bi videl vse barke, ki so v zalivu, da se v katero ne zaletim. In glej ga, neumneža! Nekdo z manjšo barko res nima nikjer nobene luči! Preklinjam, a ker sliši motor moje barke, pride ven in prižge luč. Najdem primeren prostor in spustim sidro, kasneje nategnem verigo in vse skupaj zategnem z motorjem. Dobro drži. Po slabi uri plovbe v vetru pri skoraj 30 vozlih in dvometrskih valovih sem le skrit v varnem zalivu otoka, kjer je veliko manj vala in se veter niti ne čuti. Ker so me valovi malo poškropili in so oblačila mokra, se slečem in se najprej oprham, da sperem sol, se spet oblečem, nato pa pogrejem juho in jo do konca pojem. Tudi tu je čutiti rahlo gibanje barke, a niti 20 % ne toliko, kot je bilo tam. Utrujen zaspim. Naslednji dan ugotovim, da potrebujem nekaj zelenjave in sadja, zato bo treba na obalo. A da nisem brez pomena tu, se odločim narediti tudi nekaj zase, zato grem peš na konec otoka do drugega zaliva Salt Whistle Bay. To je tisti prvi zaliv, ki je globok samo 3 metre in iz katerega sem šel, ko še nisem vedel, da so notri boje, ki stanejo 20 USD na noč. V trgovini kupim zadnji kruh, malo paprike, paradižnik, česen, čebulo in plačam 16 USD! Nato se s prodajalcem dogovorim, da to, kar sem kupil, vzamem kasneje, ko se bom vračal s sprehoda.



	Sprehod je trajal dobre pol ure na eno stran in toliko na drugo, saj sem se vračal po isti in edini poti. Zaliv je res lep, morda ima ta le dušo, če je že naš zaliv nima. A vseeno to ni to, kar bi lahko iztržili. Na plaži je vsaj nekaj življenja; tu najdem tudi stojnici s sadjem in zelenjavo, dva lokala, kjer ne nudijo kave, ampak samo brezalkoholne in alkoholne pijače ter pivo. Cena za brezalkoholne pijače in pivo je enotna in znaša 2 USD za 2,5 dcl stekleničko. Sprehodim se po plaži, naredim nekaj posnetkov, nato pa grem na privetrno stran, kjer je ogromno kajtarjev, ki so prišli na svoj račun zaradi močnega vetra. Vrnem se po isti poti, po kateri sem prišel, sproti pa grem še v trgovino po svojo vrečko z nakupljenimi stvarmi, nato pa na barko in takoj v vodo, da se malo ohladim. Popoldanska kavica je skuhana, in to najraje pijem v kokpitu. Mimo pripelje dingi, na njem so tri osebe. Kot vse pozdravim tudi te. Pa se ti trije vrnejo po drugi strani.

	»Ste iz Slovenije?« me vpraša moški.

	»Seveda sem!« mu odgovorim, ko slišim našo podalpsko govorico.

	Malo se pomeniva. Pove, da je na francoski barki, a se mu mudi v trgovino. Verjetno pa je opazil, da je gospa poleg njega ves čas umikala pogled, saj sem bil na barki gol in sem se šele ob najinem pogovoru pokril z brisačo. Odpluli so proti obali, jaz pa sem bil vesel, da nisem edini Slovenec na tej strani luže. Kasneje pride še »smetarski čoln« in mi za 2 USD odpelje vse smeti, kar jih imam na barki. Pohvalno!



	Pod vodo se najde marsikaj, od živalskega do rastlinskega sveta. Veliko je fotografij, vendar čim je globina večja od 3 ali 4 metre, so fotografije takoj slabše kakovosti zaradi svetlobe. Veliko pa je kriva moja podvodna 4K Pro kamera, saj bi lahko bila verjetno boljša. No, tudi tako se lahko vidi vsaj del podvodnega življenja Karibov. Danes imam željo, da potegnem tistega raroga, ki sem ga včeraj fotografiral, iz njegovega skrivališča. Bistvo vsega je želja, saj še nikoli nisem ulovil in ne jedel jastoga ne raroga. Vem, da je to marsikomu smešno, meni pa resnično. Tako se danes potopim in ga grem iskat. Dolgo ga ne najdem, saj se mi je vse zdelo isto, le njega ni bilo. Najdem veliko ribo. Bi jo odstrelil? Ne, ne poznam je, morda je strupena. Iščem raroga in ga končno najdem. Potopim se samo na dobre štiri metre globine in na razdalji desetih metrov ulovim kar štiri, ki jih odnesem na barko. Danes in jutri bodo moja večerja − danes v rižoti in jutri s špageti.



	Naslednji dan sem še tu, zato grem še enkrat v vodo. Do nahajališča rarogov, do kamnitega področja, moram plavati približno 700 metrov. Tudi danes iščem raroge, a jih ni. Končno le enega vidim na malo več kot pet metrov globine in se potopim. Tako na šestih metrih najdem še dva, in ker sem utrujen, saj sem že dobri dve uri v vodi, se obrnem s tremi rarogi in odplavam na barko. Kako malo je potrebno za srečo, a ne?



	Raroga in jastoga kuham še živa. Zavreti je treba slano vodo, kar tu na morju seveda ni problem. Ko voda zavre, vzamem raroga, se mu opravičim, ker pač tako je, in ga z glavo navzdol porinem v krop največjega lonca, ki ga premorem na barki. Priporočam, da se prvi dve minuti ne gleda v lonec. Raroga se na zmernem ognju kuha približno 12 minut za vsakih 500 g teže. Jaz moje še tople olupim in meso narežem na koščke. Ker imam veliko mesa, ga namočim v olje in dam v plastično posodo s pokrovom, saj bo meso tako počakalo v hladilniku (zamrzovalnika nimam). Meso raroga in jastoga je zelo hitro pokvarljivo! Previdno!





	Torek, 25.01.2017, Saline Bay, Mayreau – Tobago Cays Park 5 NM



	Čudovit in meni drag zaliv bo treba zapustiti. Preganja me misel, da sem predolgo na enem mestu, po drugi strani pa razmišljam, da mi tukaj sploh nič ni manjkalo. Najpomembneje je to, da je zaliv varen, zaščiten pred vetrom in valovi, da ni pretiranega guganja.

	Vseeno dvignem sidro in se z motorjem zapeljem za otok Mayreau, ki se nahaja v neposredni bližini. Tukaj velja previdnost! Na karti so označene plitvine, grebeni in seveda tudi pasti, ki spremljajo ta park. A ko enkrat vpluješ, si vplul v drug svet. Čisto in plitvo morje z mnogo živalskega sveta je raj za kopanje. In res, po dobri uri počasne plovbe vplujem v Tobgo Cays Park. Najdem primerno mesto in na treh metrih sidram v kristalno čistem morju.

	Kaj kmalu pripluje k meni prijazen domačin, ki me vabi na eno od otoških domačih kuhinj, kjer v domačem okolju postreže na žaru pečenega jastoga, krompir, zelenjavo in bananino sladico za 2 osebi za samo 45 USD. Zahvalim se mu in mu povem, da sem sam in potrebujem le pol porcije, nato pa med nama steče pogovor. Zvem, da mu je ime Willy, da je doma na sosednjem otoku, da je star 57 let in se preživlja tako, da je tukaj čez dan in gostom ponuja domačo hrano, ki jo pripravlja njegova žena.



	Po dolgem pogovoru in zavrnitvi vsakršne pijače se odpravi k novi stranki, ki je ravno vplula na sidrišče, jaz pa vzamem fotoaparat in fotografiram to modrino. Kmalu za tem pridejo varnostniki parka in mi zaračunajo 4 USD takse za park na noč. Računajo samo osebe in ne barke. Plačam za dve noči, kar se mi sploh ne zdi pretirano. Dobim tudi potrdilo o vplačilu, kar je tukaj redkost.

	Naredim si pozen zajtrk, nato pa vzamem podvodni fotoaparat in grem snorkljat v to kristalno čistino. Že na začetku najdem nekaj ribic, lambija, vidim tudi belega peščenega skata, a je tako hiter, da ga ne ujamem. Do grebena imam daleč, zato se vrnem na barko in še med potjo posnamem dobro fotografijo z želvo, ki je bila velika približno 70 cm. Kmalu se dan prevesi v večer, ko občutim, kako je brez zavetrja, ko zapiha veter z močjo 30 vozlov, a pretiranega vala na sidrišču ni zaradi grebenov, ki ščitijo sidrišče. Vem, da je sidro dobro vkopano, saj sem ga ob snorkljanju tudi videl, kakor tudi vem, da imam dovolj verige med sidrom in barko.



	Zvečer si vzamem čas za delo, saj sem po elektronski pošti prejel v pregled lektorirano besedilo za knjigo Ljubezen pod jadri. Prebiram in gledam, berem in preverjam ter sploh ne opazim, da je ura dve zjutraj. Spat bo treba. Težko zaspim in se zjutraj zelo pozno zbudim. Po jutranji kavi se spet posvetim knjigi. Vmes se grem okopat v to čudovito vodo, zajtrkujem in tako mine dan do naslednje popoldanske kave. A namesto nje se odločim za daljšo snorkljarijo. Tokrat naletim na številne želve, z eno velikanko s premerom približno 80 cm pa tudi zaplavava. Prav poseben občutek je, ko zaplavaš s temi pradavnimi bitji, se jih dotakneš in jih fotografiraš. Življenje pod vodo zna biti res lepo in zanimivo.



	In kaj pravzaprav je Tobago Cays Marine Park? To je naravni rezervat, skupek petih nenaseljenih sipin – otokov, ene same velike nebeške lagune, polne pisanih tropskih rib in zelenih želv, koralnih grebenov ter kristalno čiste turkizne vode. Je idilično sidrišče za plovila, raj za snorkljanje in ena od lokacij za snemanje filma Pirati s Karibov. Čudovite palmove plaže in bel pesek človeka ne pustijo ravnodušnega. Zvečer pa kljub vetru, ki lahko piha z vseh strani, ponuja varno sidrišče s pogledom na veličastno nebo in na milijon zvezdic, ki svetijo nad to lepoto. Če povzamem: Tobago Cays so verjetno ena izmed svetovno najbolj znanih in navdihujočih otoških destinacij. Če sem kje začutil sanjske Karibe, sem se jih tukaj tudi dotaknil.



	Kasneje spijem še kavo, zvečer pa si pripravim pozno večerjo. Danes je na vrsti rižota s tukajšnjo zelenjavo v curryjevi omaki. Od zelenjave uporabim tisto, kar imam na barki: korenček, česen, okro, čajoto, paradižnik. Dodam še kurkumo in curry. Dobra je, res. Zvečer si ogledam še film, nato pa se le odpravim spat, kajti jutri je nov dan in čas za premik.



	Petek, 27.01.2017, Tobago Cays Park - South Glossy Bay, Canouan 6 NM



	Tako kratka pot in komaj uro plovbe me čaka, da danes sploh ni omembe vredno, a na otok Canouan grem zato, ker sem tam zadnjič na obali videl polomljene korale. Če najdem kakšno lepo, gladko in čvrsto ter ne preveliko, bi jo vzel za darilo. Takoj po dvigu sidra počasi zaplujem iz parka in vozim ob grebenu, dokler ne pridem na globino nekaj čez 10 metrov, kar pomeni, da sem že zunaj njega in lahko kljub tej kratki poti lovim ribe. Spustim vabo v vodo in počasi plujem do otoka. Na vsej poti je plitvo morje. Največja globina je komaj 32 metrov; ko že razmišljam, da sem miljo do obale in bo treba zviti ribiški pribor, nekaj na hitro zgrabi in močno potegne. Vrh palice se zvije in se odvije še 100 metrov flaksa, nato pa le zategnem zavoro in potegnem, da bi se riba le močno ujela na trnek. Vlečem. Težko je, riba se bori. Po občutku lahko rečem, da je na trnku lep kos ribe. Spet vlečem in čutim, kako gre malo v globino, malo nazaj na površino, spet levo, desno … Že dobre 4 minute jo vlečem, ko sem šele na dobri polovici. Takrat pa postane nekaj še težje, in namesto da bi navijal, popusti zavora in se za nekaj 10 cm flaks celo odvije v globino. A ne za dolgo, saj postane spet lahko in vlečem. Nič mi ni jasno, zato vlečem naprej, saj moram zaradi bližine obale ter sidranja pospraviti ribiški pribor. Nekje pri desetih metrih flaksa prvič vidim ribo in vidim, da ne vlečem zaman. Ko potegnem ulov na krov, imam kaj videti. Riba je odgriznjena, a še vedno živa. Ne poznam je. Zadnjega dela ni pojedel nihče drug kot morski pes. Ja, tukaj so morski psi tudi v plitvinah, kjer iščejo hrano. Ta je našel mojo. Pojedel je krepko več kot pol metra mojih filejev in prav jezen sem nanj, vseeno pa vesel, ker ko sem ribo očistil in pripravil, sta mi še vedno ostala dva lepa fileja. Zvečer pripravim okusno večerjo. Zadovoljen sem, ker je na jedilniku po dolgem času spet riba.





	Sobota, 28. 1. 2017, South Glossy Bay, Canouan–Port Elizabeth, Bequia 24 NM



	Tokratna pot do Bequie ni nič posebnega, le da me spremlja pretežno močan vzhodnik z močjo 25 vozlov. Morje je vzvalovano do dobrega metra in pol, zato je jadranje prijetno. Moje prednje jadro je odvito do konca in zategnjeno, saj imam kot vetra na 35 stopinj. Glavno navijalno jadro skrajšam na 75 %, saj je za veter 25 vozlov skoraj malo pretanko. Bojim se, da bi se strgalo. Na jadra je treba paziti, da se ne ponovi zgodi zgodba s Kanarskih otokov. Čeprav je barka Bavaria bolj družinska in ni regatna barka, se da z njo lepo jadrati tudi v tem vetru in pod tem kotom. Ko se zliješ z barko, ko spoznaš njene sposobnosti in se navadiš jadranja, je res vse lažje. Malo kasneje veter obrne in dobim kot 60 stopinj. Pri isti moči vetra dosegam hitrost 7,7 vozla. Le boom malo popustim, da nisem tako nagnjen, in umirjeno plujem do cilja. Ne vem, zakaj tokrat ne ulovim nobene ribe.

	Po slabih štirih urah plovbe sidram na meni že znanem sidrišču v zalivu otoka Bequia. Ko ravno nastavim še tendo, se ulije močna tropska nevihta. Spet imam srečo in bom moker samo od znotraj, saj si privoščim en hladen energijski napitek. Kasneje grem na kopno, saj moram kupiti nekaj kruha in sadja.





	Torek, 31.01.2017, Port Elizabeth, Bequia – Soufriere Bay, St. Lucia 55 NM



	Driiinggg, mi zvoni ura na telefonu. Ura je šest zjutraj in pred slabimi štirimi urami sem šele zaspal. Najprej sploh ne vem, kje sem, nato pa le ugasnem uro in se želim skobacati iz postelje, a ne gre. Po desetih minutah se le skobacam iz spalnice, pospravim posteljo, se umijem, uredim in že kuham kavo. Kasneje ob kavi si preberem peljar, da vidim, če je kaj posebnega na moji današnji poti. In ko že hočem iti, se zunaj naredi vse črno, zapiha močan veter in čez dobrih 10 minut se ulije dež. Ob sedmih torej ne grem, grem pa ob osmih, saj se mi nikamor ne mudi. Ob 8. uri in 10 minut dvignem sidro, malo kasneje izvlečem celo glavno jadro in nato še približno 75 % sprednjega jadra. Veter je na zavetrni strani slab, zato še vedno po malem plujem previdno in se oziram na bele ovčice na gladini. Ko priplujem za otok, na odprto, pa me najprej skoraj položi, nato pa barko uravnam, strimam jadra in potem dobesedno poletim proti otoku St. Vincent. Veter piha s hitrostjo 19 vozlov iz smeri ENE, morje je valovito, a ne preveč, nekje med metrom in pol do dveh metrov.

	Prijetno jadranje me pripelje do otoka St. Vincent, in ker sem v zavetrni strani, je naenkrat vetra komaj za vzorec. Tudi vala ni več. Prižgem motor in zvijem prednje jadro. Jugozahodni del otoka je res razgiban. Veliko lepih in varnih zalivov ima in skoraj mi je malo žal, da sem se tako dolgo zadrževal na otokih Grenadine. Otok je visok in poraščen z zelenjem. Ima kar nekaj vrhov, do katerih segajo nasajene palme. Dolgo nisem vedel, da včasih Karibi sploh niso imeli palm. Kasneje so jih nasadili najprej tisti, ki so zavzeli in imenovali svojo kolonijo, šele kasneje pa tudi domačini, da so naredili drugačen vtis na te otoke. Zato so otoki zelo različni in nekateri sploh naj ne bi imeli nasajenih palm. Fotografiram otok in vmes še zamenjam vabo za ribe, saj danes še trznilo ni.



	Druga polovica otoka je strma, poraščena in brez zalivov, mest in hiš. Ko berem razne forume, pišejo, da naj bi se izognili temu delu otoka, saj je to idealen kraj za gojenje marihuane in otoška mafija je tu menda zelo neizprosna in kruta. Spet priplujem med dva otoka in spet piha veter z močjo 20 vozlov. Zategnem jadra in barka pluje med 6,7 do 7,2 vozla. Hiter sem. Med jadranjem srečujem jadrnice, ki plujejo na jug; jaz edini plujem na sever. Ravno malo skrajšam sprednje jadro, ko zaslišim, kako se odvija multi rola na ribiški palici. Dokler nategnem skrajšano jadro, slišim, kako vse utihne, palica pa je zelo usločena in takšna tudi ostane. V dobrih dveh minutah je rola prazna, brez flaksa, ki je v morju vlekel lepo in težko ribo. Zagrabim palico in začnem navijati flaks, ko le-ta po dveh ali treh obratih ročice poči. Vse je šlo po gobe! Odšla je riba, odšla je čisto nova in edina vaba te vrste in šlo je 300 m flaksa. Bravo jaz! Namesto ribe bo za današnjo večerjo tuna iz konzerve. No, ja, lahko pa imam tudi meso, ki mi je ostalo še od včeraj. A vseeno bi raje jedel ribo. Po teži sodeč bi to imel vsaj do nedelje. Počasi se približujem otoku St. Lucia. Presenečen sem, da mi internet še vedno dela; to opazim šele, ko mi Maryetka pošlje mail, da mi je rezervirala marino na Martiniku in da se kmalu vidiva. Hvala ti, Maryetka.

	Že prej sem imel plan, da bom sidral na St. Luci nekje za Pitonovo goro. To je čudovita gora, ki štrli iz morja 743 m visoko. Ko pridem blizu nje, se odločam za drug zaliv, a domačin, ki je priplul na čolnu, mi pove, da so tam boje in da sidranje ni dovoljeno. Ko vam kdo to reče, ga ne ubogajte, sploh če vas je več. To je samo prevara, da vas popelje drugam, morda celo na svojo bojo in vam jo zaračuna. Mene je res »potegnil«, a sem sidral poleg boj in nisem plačal. Je pa res, da je tu obala zelo strma in hitro pade iz 8 na 80 metrov. Sidram malo s strahom, kaj bi bilo, če bi se veter obrnil, kar je skoraj nemogoče, a je možno. Bil bi s kobilico na obali, saj sem sidral na 13 m globine in porabil vso verigo, vseh 65 m. Vseeno do spanja nekajkrat preverim, kako se barka in veter igrata. Na koncu spoznam, da lahko grem z enim očesom spat.





	Sreda, 01.02.2017, Soufriere Bay, St. Lucia – Les Anses d'Arlet, Martinique 43 NM



	Zjutraj se zbudim po nastavljeni budilki, saj želim pripraviti barko za plovbo. Zunaj spet dežuje. Kot včeraj! A tokrat na srečo le 10 minut. Pripravim barko, dvignem sidro in odplujem. Danes je moj cilj otok Martinik. Pred mano je nekje 7 do 8 ur plovbe, odvisno od vetra. Čim pridem iz zavetrja otoka, se v jadrih čuti prijeten veter, nekje do 15 vozlov ga je, ki se kasneje okrepi na dobrih 20 vozlov s sunki do 26 vozlov. Zaradi sunkov vetra skrajšam obe jadri in plujem s hitrostjo 6,5 vozla v prijetnem morju z do dva metra visokimi valovi.



	Otok St. Lucia se mi zdi podoben otoku St. Vincent. Poraščen je z zelenjem, ima razgibano obalo in kar nekaj zanimivih sidrišč, kjer sem opazil sidrana plovila. Največ plovil je tu s francosko zastavo, verjetno so to plovila iz Martinika, ki so v lasti raznih čarterskih podjetij, sploh pa med njimi izstopajo katamarani. Ker sem sinoči na multi rolo navil novih 300 m flaksa, danes lahko zopet lovim ribe. In spet imam ribiško srečo. Ulovila se je slabih 70 cm velika barakuda. Ker je to zelo ozka in podolgovata riba, menim, da lahko ulovim še kakšno, kajti iz te ne bo veliko mesa oz. filejev.



	Veter ostaja isti, le valovi so se dvignili iz 2 na 3 metre; kar nekajkrat me val dodobra zalije. Preoblečem se v suha oblačila in nadaljujem plovbo. Ko sem že drugič moker do kože, pa le oblečem jadralno jakno Skipper. Vem, da bom tokrat suh. Barka kljub dokaj visokim valovom kljubuje morju in z dobro strimanimi jadri plujem s hitrostjo 7,2 vozla, kar se mi zadnje čase zdi že skoraj normalno za to barko, čeprav vem, da je to skoraj maksimum, kar se lahko iz te barke potegne. Trup je tisti, ki ni oblikovan za hitra jadranja, čeprav lahko rečem, da je moja barka s skoraj 2 m globoko kobilico dobro in uravnoteženo zasnovana. Dobro se drži v valovih in verjamem, da je za odtenek boljša od novonastalih plovil znamke Bavaria. Zaradi dobre hitrosti plovila na poti sem v dobrih šestih urah na cilju. Danes bom sidral v zalivu, jutri pa grem naprej, morda celo do cilja, tj. Fort de France. Sidram v zalivu Les Anses d’Arlet. Kljub travi, ki je na dnu, se sidro dobro vkoplje. Ko se barka umiri, vidim, da je v zalivu precej mrtvega vala, zato bo danes prisotno guganje. Ob vstopu v zaliv opazim plovilo kapitanije, zato snamem zastavo St. Vincenta in obesim rumeno zastavo, ki pomeni, da sem še neprijavljen.

	Kasneje grem na obalo in se takoj srečam z drugačnim otokom, bolj urejenim in bolj evropskim. Martinik je francoska kolonija, zato se po dolgem času srečam z denarno valuto EUR, vožnja avtomobilov poteka po isti strani kot v Sloveniji, ceste so urejene, pločniki čisti, ljudje pa so več ali manj črni kot na ostalih otokih, kjer sem že bil. Iščem Digicelovo poslovalnico, da bi si uredil internet, pa je v tem mestu ni, torej bom to uredil drugič v velikem mestu. Poiščem še lokal, kjer imajo računalnik za prijavo, pa je zaprt. Tudi to bo moralo počakati do jutri. Zato pa najdem lep lokal, ki ima zunanji vrt na mivki in ima Wi-Fi. Spijem prvo espresso kavo po skoraj treh mesecih, dobim geslo za internet in v čudovitem okolju pod palmo na obali pregledujem elektronsko pošto in ostala sporočila prijateljev.





	Petek, 03.02.2017, Les Anses d'Arlet – Point du Bout, Martinique 9 NM



	Prijava se tukaj opravi po sistemu zaupanja in poštenosti, brez uradnikov, le v določenih Cyber lokalih, ki imajo za to določen računalnik. Sedeš za računalnik in vneseš zahtevane podatke, nato si ta obrazec sam natisneš in ga odneseš do tamkajšnjega uslužbenca. Ta pregleda podatke s potnega lista, ali se ujemajo s tistimi na obrazcu, nato pa udari žig na natisnjen dokument. Za to uslugo plačaš 1 EUR, s čimer si prijavljen in kot državljan EU lahko tukaj bivaš 18 mesecev. Viva la France!!! Tako poceni prijave ne bom verjetno nikjer doživel.



	Spet grem v lokal, ki sem ga obiskal prejšnji dan, da spijem svojo espresso kavo, za katero odštejem 2,5 EUR in 1,50 EUR za kozarec vode. Naj se ve, da sem v Franciji! Drago je, kot da sem v Parizu na Avenue Montaigne. Zato pa sem te pol ure brezplačno na internetu! Kasneje dvignem sidro in zaplujem 9 NM severneje v marino Point du Bout. Morje niti ni razburkano, po vetru sodeč, ki piha 25 volov več ali manj v nos. Plujem na motor, po dolgem času na 2500 obratih, saj me ustavlja tudi močan tok. Priplujem blizu marine, po VHF-postaji jo pokličem po kanalu 9 in nihče se ne javi. Vplujem, se razgledam in si sam najdem prostor na pontonu, na katerega se tudi sam privežem. Takoj grem v pisarno marine, kjer mi povedo, da je moje rezervirano mesto drugje. Prestavim se na drug pomol, zvežem in takoj operem barko ter jo razsolim. Popoldne opravim še nekaj drobnih del in zvečer razmigam svoje telo s sprehodom po majhnem turističnem kraju.

	Zjutraj odnesem polno torbo oblačil v pranje, a pralnica je še vedno zaprta. Čakam dobrih 20 minut, in ker nihče ne pride odpret vrat, se spravim nazaj na barko, se preoblečem in grem do trajekta, saj moram z njim čez zaliv do mesta Fort de France. Cena povratne vozovnice je 7 EUR, vožnja pa traja dobrih 20 minut. Mesto je lepo in barvito. Polno je ljudi in vidi se, da se v mestu dogaja. Meni ni toliko do ogledov, kolikor potrebujem Digicelov internet. Najdem poslovalnico in dobim internet, ki je še dražji od najdražjega. 22 EUR stane 1 GB prenosa podatkov in SIM-kartica za 10 EUR. Nič ne morem; plačam, ker ga potrebujem. Sprehodim se še malo po mestu, najdem lep lokalček in spijem kavo, ker imajo Wi-Fi, pa si pogledam še sporočila in elektronsko pošto. Časa imam na pretek, saj moram šele ob 18. uri na letališče, ker danes dobim obisk. Kljub vsemu je bila ura hitro štiri popoldne, tako da grem poiskat prevoz na letališče. Presenečen sem, da mesto nima avtobusnega prevoza do letališča in si bolj ali manj prepuščen usodi taksistov. Najdem neki kombi, s katerim me šofer z veliko muko zapelje do bližine letališča. On na letališče ne sme, zato moram nekaj sto metrov prehoditi peš. Ni mi težko in tudi časa imam na pretek. Ko pridem na letališče, izvem, da ga imam še več, saj letalo iz Pariza zamuja dobre pol ure, ki se razvleče na slabo uro. Odidem še na eno kavico, ki mi res dobro sede ob gledanju godbenikov, ki so prišli pokazat svoje pustne kostume tudi na letališče.



	Zvonka se le prikaže na vratih z dvema kovčkoma, a je žal tako pozna, da sva zamudila trajekt do marine. Ostane nama še taksi, ki pa je z letališča edino prevozno sredstvo. Po 22. uri pa je cena taksija oderuška. Za dobrih 20 km nočne vožnje nama taksist zaračuna 60 EUR. To je Francija in na letališču je moč taksistov premočna. Vzemi ali pusti!

	Po neprespani noči zaradi obiska in napada komarjev me dopoldan v marini obišče Maryetka, prijetna Slovenka, ki že nekaj let živi na Martiniku. Ona mi je rezervirala marino in sedaj je tu, da se spoznava še v živo in poklepetava o plovbi na Karibih. Maryetka je namreč Slovenka, ki je leta 2001 s prijateljem odrinila iz Hamburga na večletno plovbo na 8,80 m dolgi jadrnici. Sedaj se je za stalno naselila na otok njenih sanj, na Martiniku.



	Naslednji dan po neprespani noči, za katero so najbolj zaslužni tukajšnji komarji, najprej spijem dobro kavo, nato pa odnesem perilo v pralnico. Dobrih 14 kg ga je. Pranje, sušenje in zlaganje perila mi opravijo kar v pralnici, kar se mi zdi zelo priročno, le cena 45 EUR za to uslugo mi ni bila najbolj po godu. Vseeno plačam, saj potrebujem posteljnino in brisače, majice in hlače bi lahko opral tudi na roke. Potem moram z obrazcem za imigracijo in carino prijaviti še Zvonko. To opravim kar na računalniku v pisarni marine, nato plačam še marino. Cena za 3 nočitve znaša skupaj z vodo, elektriko in davkom 64,20 EUR. Ni drago, vendar sem se navadil že na nižje cene, pa mi je zdaj tudi to malo preveč. Prijazni uslužbenki plačam račun, nato pa s trajektom odidem v Fort de France, kjer me čaka Maryetka s polno plinsko jeklenko, katero mi je prinesla, ker v marini ni plina. Plačam 7 EUR za povratno vozovnico, plin me stane 18,50 EUR. Na koncu ugotovim, da me je ta Martinik stal več kot vsi otoki skupaj. Zato je zadnji čas, da grem na sidrišče in ne zapravljam več denarja.



	Ponedeljek, 6. 2. 2017, Point du Bout–Les Anses d’Arlet, Martinique 9 NM

	Zapustim marino in v severovzhodniku z močjo 27 vozlov odjadram po kanalu pred mestom Fort de France. Kasneje zaplujem levo proti zalivu Les Anses d’Arlet, kjer sem že bil. Tokrat ne grem do boj oz. do mestne plaže in kopališča, ampak se sidram na zunanjem sidrišču, na jugozahodni strani, ter spustim sidro v travo in mulj. Sidro odlično prime in že sem sidran tako, da lahko mirno prespim tudi ob večjem vetru, kot je napovedan. Tu sva ostala dva dni, ker sva mislila iti še do Le Marina in ostalih zalivov, pa sta naju kontaktirala Martina in Stojan ter nama sporočila, da kmalu prideta na Martinik. Torej morava midva naprej, višje, mi štirje pa bomo že še videli ta del z Le Marinom in ostalimi zalivi. Zvečer še pogledam karte in se odločim, da grem najprej na sidrišče pred mesto Saint Pierre, nato pa za otok Dominico.



	Sreda, 08.02.2017, Les Anses d'Arlet – Saint Pierre, Martinique 18 NM



	Zjutraj dvigneva sidro in zajadrava v prijetnem vzhodniku, ki piha z močjo 20 vozlov s sunki do 27 vozlov. Barka spet poleti do hitrosti 7,4 vozla in vem, da bova kmalu tam, saj je današnja ruta dolga komaj 18 NM. Priplujeva do rta pred mestom in že od daleč vidim gnečo na sidrišču. Sidranih je kakšnih 50 plovil, zato se odločim in sidram kar pred rtom v upanju, da tu ne bo preveč guncanja. Skopam se v topli morski vodi, Zvonka pa na mojo izredno željo speče zelo tanke palačinke, ki jih potem namažem s pomarančnim džemom s koščki pomarančne lupinice.

	Zvečer greva z dingijem v mesto po živila, obenem pa se sprehodiva in si ogledava mestece, ki res ni nič posebnega. Zvečer greva že v trdi temi nazaj na barko, saj se je nebo nad nama kar precej stemnilo. Verjetno bo spet nekaj dežja. Še pravi čas prispeva na barko, saj se naredi prava nevihta. Najprej veter, nato dež, kasneje pa sunki vetra do 40 vozlov. Barko prestavlja, ona pleše in se obrača na vodi. Ne skrbi me, dobro sem sidran, zato v tem vetru danes ponoči urejam fotografije. Izbiram lepše, ostale brišem, želim še napisati nekaj teksta. Premislim si, saj je že pozno: 45 minut čez polnoč.

	Preverim še, kako sem obrnjen z barko. Pred mano na 20 m oddaljeni barki vidim soseda, ki me gleda. Ojoj, ta barka je bila prej vsaj 100 metrov za mano! Prižgem vse luči in prižgem motor, dvigujem sidro, saj sem že komaj 10 m stran od sosedove barke. V tem vetru z motorjem zaplujem naprej in preko daljinca dvigujem sidro. Zopet zaplujem na svoje prejšnje mesto in sidram. Tokrat spet preverim, če sidro drži. Očitno drži, a mu ne zaupam. To, kar se je zgodilo danes, se ni še nikoli. Drugim ja, a meni ne. A očitno je vse enkrat prvič. Prvič po dolgem času vklopim na svojem telefonu sidrni alarm. Spim kar v salonu, ne v spalnici, a tudi to je spanje z enim ušesom in enim očesom na pozor. Do jutra se tudi veter umiti in vse je v redu. Po popiti kavi dvignem sidro in se prestavim bližje k mestu, saj greva na obalo.



	Ogledava si mesto, v katerem je zanimiva katedrala Notre Dame du Bon Port iz leta 1654, ki jo pravkar obnavljajo in restavrirajo, zato ogled ni mogoč, a tudi od zunaj deluje lepo in mogočno. V zgornjem delu mesta si pogledava še ostanke in ruševine nekdanjega gledališča, spodaj za njim pa ruševine kaznilnice oz. zapor. Vse je bilo zgrajeno v XIX. stoletju, točneje leta 1851. Zdaj so tu samo kamniti ostanki zgradb, po katerih vodijo turiste.

	V mestu najdeva še nekaj zanimivosti, ki pa so novejšega izvora, saj na tablah prebereva, da vse, kar je na novo zgrajeno, financira Evropska skupnost, Martinik pa je tako ali tako francoski in tako del Evropske unije. Avtomobili so po večini francoski, s francosko tablico in modrim znakom EU. Prav tako je zastava francoska, uradni jezik je francoščina, napisi so v francoskem jeziku. Le telefonija ni francoska, ampak je roaming, kar pomeni, da sem v gostovanju. Drag je le roaming internet.



	Ko hodim po ulicah, opažam, da prednjačijo črnci, le nekaj je belcev, ki so pa tu verjetno kot turisti. Na tržnici najdem nekaj lepega sadja; kupim okro in se vrnem na barko. Jutri moram dalje, zato moram pospraviti dingija, pripraviti barko in prebrati, kaj piše v peljarju za otok Dominiko. Na barki si pogledam še nekaj informativnega materiala, ki sem si ga nabral v informacijski pisarni med najinim sprehodom. Tako preberem, da je Martinik (Martinique) otok v Malih Antilih v vzhodnem Karibskem morju s skupno površino 1128 km². Spada pod Francijo in je njen prekomorski departma ter hkrati regija. Kot del Francije spada tudi pod Evropsko unijo. Glavno mesto je Fort de France. Martinik je odkril slavni pomorec Krištof Kolumb čisto po naključju, ko je že četrtič potoval preko Atlantika leta 1502. Najbolj me je presenetilo, da je bilo prvo naselje Saint Pierre, kasneje je iz naselja nastalo celo mesto, za katerega so rekli, da je otoški Pariz. Na otok so pripeljali veliko sužnjev iz Afrike, da bi delali na plantažah sladkornega trsa, nekaj pa tudi na plantažah kavovca. Leta 1902 je izbruhnila lava iz vulkana Mont Pelée, ki je uničila mesto Saint Pierre. V tej grozoviti tragediji je umrlo več kot 30.000 ljudi. Edini preživeli te tragedije je bil takratni zapornik v samici, ki so ga očitno rešili majhni in zakotni prostori samice.





	Petek, 10.02.2017, Saint Pierre, Martinique – Roseau, Dominica 39 NM



	Ob deseti uri dopoldan odplujeva proti 38 NM oddaljenemu otoku Dominici. Najino prvo sidrišče naj bi bilo pred mestom Roseau. Preveril sem vremensko napoved. V zavetrju otoka bo manj vetra, zato bo plovba počasna, ko pa pridem na plano, naj bi pasat imel tisto klasično moč med 15 in 20 vozlov. To je značilnost Karibskega morja. Piha v povprečju 20 vozlov, valovi pa segajo nekje do 1,5 m. Le občasno naju kakšen dolg val velikosti 2 m ali še morda malo več zaguga. Ker val prihaja z boka, naju tudi kdaj pa kdaj poškropi.

	Lovim tudi ribe in za sabo kot vabo vlečem umetnega lignja. Že kmalu na odprtem se ujame lepa nekje okoli 80 cm velika barakuda, s katero res ni bilo veliko dela, da sem jo spravil v kokpit. Vabo vržem še enkrat in po nekaj minutah močno povleče, a tudi odtrga, še preden se palice dotaknem. Flaks potegnem na barko. Njegov konec je brez vabe, flaks pa nazobčan, tako da sklepam, da je tokrat zagrabil v vabo manjši morski pes. Nastavim novo enako vabo in po treh minutah ista zgodba. Zagrabi, odtrga in spet sem brez vabe. Teh vab več nimam, zato dam na konec malega lignja z enojnim, a večjim trnkom. Čez nekaj časa zagrabi in povleče. Borim se z ribo, ki skače iz vode in se potopi nekaj deset metrov v globino. Poznam ta manever, tuna je, a tokrat mislim, da večje ribe še nisem imel na trnku. Nekajkrat je močnejša od mene in od zavore na multi roli, zato povleče z nje nekaj metrov flaksa. Skoraj 20 minut se boriva in čez čas jo imam v vidnem polju v vodi nekje na 6 m. Tuna je! Modrikasta, debela riba! Potegnem še malo in popusti. Bila je močnejša in flaks se je strgal, kljub temu da je testiran za 60 librov oz. nekje okoli 27 kg teže pri izvleku. Uf, sem jezen, a nič ne morem. Je, kar je. V dveh urah sem izgubil tri dobre vabe. A nekaj mi ne da miru in navežem četrto vabo, podobno tretji, le druge barve. Dolgo se nič ne zgodi. Ko sem že v zavetrju Dominice, zagrabi in povleče. Na krov kaj kmalu potegnem še eno barakudo, tokrat malenkost manjšo od prve. Dovolj bo ribe za nekaj časa.



	Ko ribi očistim, imam slabe 3 kg ribjih filejev, ki jih spakiram v vrečke in vakuumiram, da bo meso na tak način v hladilniku zdržalo nekaj dni. Še preden prideva do cilja, proti nama priglisira domačin in nama ponuja bojo. Razložim mu, da bom sidral, da ne potrebujem boje, on pa meni spet ponuja pomoč, da mi pokaže, kje se dobro sidra. Vse to seveda ne bi bilo zastonj in bi stalo vsaj kakšnih 10 USD, zato ga tudi tokrat prijazno odklonim in se mu zahvalim za prijaznost. Najdem sidrišče pred mestom Roseau, 100 m za plavajočo visoko palačo, imenovano MSC Poesia.



	Kmalu tudi ta zapusti privez in ljudje na njej bodo šli k večerji, na Indigu pa se bo večerja šele začela kuhati. Danes bo na jedilniku riba, za prilogo pa bo vsekakor nekaj dobrega in okusnega. Ko se zjutraj prebudim, se želim okopati v morju, kot to naredim vsako jutro, kadar sem na sidrišču. Toda danes ne gre. Na vodi plavajo čudni madeži, zato se samo na hitro oprham. Spijeva kavo in greva v mesto na ogled, spotoma kupiva še kruh. Mesto je malo večje, gneča v mestu pa precej velika. Avtomobilov je ogromno in ovirajo promet po enosmernih ulicah. Marsikaj angleškega je ostalo tukaj, tudi angleški način vožnje. Ceste so slabo asfaltirane, jarki za meteorno vodo so precej globoki. Kar malo strašljivo je videti vse skupaj. Hiše so bolj ali manj podobne tistim v predmestju Barbadosa, kjer je revščina večja. Všeč so mi bile trgovine, ki so dobro založene, v njih pa je precej kupcev. Po moje so tukaj plače angleške, saj so tudi cene takšne: vse je dražje kot pri nas v Sloveniji. Gorivo je sicer precej cenejše, a mislim, da je to vse. Ljudje so prijazni, taksisti vsiljivi, a te kmalu pustijo pri miru, ko spoznajo, da ne potrebuješ njihove usluge. Najdem pekarno, ki pravzaprav to ni; je le prodajalna kruha. Velikost je »zavidljiva«: 1,5 x 1,5 metra. Doma bi rekli »Bog se jih usmili«.



	Pri nas je marsikatera drvarnica lepše opremljena, kot je ta prodajalna kruha. Zato kupim kruh drugje, čeprav tudi tu ni kaj veliko boljše. Glede na videno prej in potem vseeno ugotovim, da sem se pravilno odločil. Še nečesa sem se naučil na Karibih. Zastavic za na barko ne kupujem več v navtičnih trgovinah, ker so predrage. Tista iz Bequie me je izšolala, saj 23 USD ne pozabiš kar tako. Zdaj jih kupujem kar v prodajalnah, kjer prodajajo spominke. Tam stane samo 1 USD, zdrži pa tudi kar precej časa.





	Sobota, 11.02.2017, Roseau - Portsmouth, Dominica 21 NM



	Po ogledu mesta se vrneva na barko, kjer se soglasno odločiva, da greva naprej. Tu naju pa res nič ne zadržuje. Odsidrava in greva na drugi konec otoka, na severozahodni del, kjer je menda najboljše sidrišče na Dominici. Dominico radi ljudje zamenjajo za višje ležečo Dominikano oz. Dominikansko republiko. Verjamem, da je med njima velika razlika. Dominiki je dal ime Krištof Kolumb, ker jo je odkril davnega 1493 leta, in to na nedeljo. Zato je temu otoku dal ime Dominica (latinsko – nedelja). Otok je bil najprej španska kolonija, a ker so potekale vojne za ozemlje, so Špance premagali Angleži, tako da je Dominica postala angleška kolonija vse do leta 1978, ko se je osamosvojila. Na otoku je skozi zgodovino ostalo kar nekaj angleških navad, ki so se ohranile še danes. Na otoku, ki je zelo zelen, najdemo tako deževen gozd, neokrnjeno naravo s čudovitimi slapovi in seveda reko Indian River, ki sodi v naravni rezervat otoka. Čeprav je otok precej velik, je na njem zelo malo prebivalcev, le nekaj več kot 72.000. Večji dve mesti sta Portsmouth na SZ otoka in glavno mesto otoka Roseau. Po enaindvajsetih miljah zavetrnega jadranja in pri hitrosti jadranja od najmanj 2,4 pa do največ 6,5 vozla prispeva pozno popoldne v zaliv Prince Rupert Bay, kjer je nešteto jamborov, ki se vidijo takoj, ko zapluješ v ta velik zaliv. Najdem primerno mesto za sidranje in začuda ni nikjer nobenega domačina, da mi ponudi bojo za 20 USD na noč. Sidram na globini 6 metrov kar blizu pomola, kjer bom jutri pustil dingija in si ogledal mesto. Sidro takoj prime, sidrišče pa je kot jezero, torej ni guganja. Nocoj bom spal udobneje, kot je bilo to prejšnjo noč pri mestu Roseau.



	Zjutraj z dingijem zaplujeva na pomol in se nato odpraviva v mesto. Že od daleč slišim petje, ki ga poznam iz filmov, in se napotim tja. Prispem v cerkev, kjer poteka maša. Očitno sem pridigo že zamudil in ulovil lepši del, kjer se ljudje plešejo v ritmu glasbe, ploskajo z dlanmi, pojejo … Ja, to je ta del zgodbe o maši, ki je beli ljudje nikoli ne bomo dodobra razumeli. Fotografiram, snemam in se tudi sam zazibam v teh ritmih, ki res kar posrkajo človeka, da jih posnemaš. Nihče te grdo ne pogleda; tam si in se počutiš, kot da si del njih. Sprehodim se še po mestu in že od daleč se vidi, da je to otok, kjer prevladuje revščina. Hiše so majhne, marsikatera je celo na pol ruševina, ljudje pa so ubogi, nekaj jih že dopoldan hodi naokoli s steklenico piva v roki. Meni se niti ne zdi tako hudo, ko pa pogledam mojo mornarko, mi je marsikaj jasno. Na njenem obrazu se odražata strah in nelagodje. Pojasnim ji, da ji ne bo nič hudega, da tukaj ljudje tako živijo, to je pač del pravih domorodskih Karibov. Najbolje se je izogibati takšnim ljudem ali pa jih ne gledati, če se le da. Sam do sedaj nisem imel nobenega problema z domačini, pravzaprav nasprotno, več sem imel dobrih izkušenj.





	Nedelja, 12.02.2017, Portsmouth, Dominica – Iles des Saintes, otok Terre de Haut 24 NM



	Po vrnitvi iz mesta pripraviva barko za plovbo in odjadrava proti otoku Guadeloupe. Obiskati želiva tudi otočje Iles des Saintes, najbolj pa otok Terre de Haut, ki se nahaja nekaj milj pred Guadeloupom. Zanimiv otok, ki ima svoj izvir in slap sladke vode, ima manjše letališče in je infrastrukturno moderno zasnovan. Zaplujeva pred prvi zaliv, a v njem so samo boje in seveda rumena plavajoča oznaka, kjer je napisano, da je sidranje prepovedano. Plujeva do drugega zaliva, kjer se zgodba ponovi. V tretjem zalivu je zgodba podobna, le da je tu sidranje na odprtem možno. Prepozna sva za odjadrati naprej, zato sidrava za drugimi plovili. Zavedava se, da naju bo tu gugalo in da naju čaka nemirna noč.





	Ponedeljek, 13.02.2017, Iles des Saintes, otok Terre de Haut – Marina Bas du Fort, Guadeloupe 28 NM



	Noč je bila proti pričakovanju boljša, kot je sprva kazalo. Zjutraj dobim e-pošto od Vesne, ki sprašuje, kje sem in kdaj pridem. Odpišem ji, dvignem sidro in odplujem proti marini Bas du Fort na otoku Guadeloupe. Otok je še vedno francoski in tudi tu velja prijava preko računalnika na enem od mnogih mest, meni najbližje v istoimenski marini. A ko po nekajurni plovbi prideva do marine Bas du Fort, se odločiva sidrati pred njo, kot je to storilo že nekaj drugih plovil pred nama.

	Pokliče me Tone in dogovoriva se, da se ob 18. uri srečava na pontonu za dingije pred recepcijo marine, saj je to nekje polovica poti zame in zanj, saj je tudi on privezan nekje na koncu te velike marine, ki ima čez 1000 privezov. Vsak od naju pripluje s svojim dingijem. Pozdravimo se, objamemo in gremo v enega od mnogih lokalov, kjer si privoščimo pijačo. Marina je res ogromna, ima dobro infrastrukturo in spremljajoče objekte, da ljudem v njej ni dolgčas. Z Vesno in Tonetom ni problem najti skupnega jezika. Naša tema je vsekakor skupna: morje in plovba. Zvonka in Vesna čebljata po svoje, midva s Tonetom pa besedno plujeva po Karibih, Panami, Galapagosu, Markezih. Čas hitro mine in že je nov dan, ko se midva vrneva na svojo barko. Prespiva na sidrišču, naslednji dan pa se prestaviva v marino, da bomo bližje in lažje skupaj. Marino pokličem po VHF-postaji na kanalu 9, pa se nihče ne javi. Ko že vplujem v ožji del med oznake (na Karibih so oznake zamenjane, na desni je rdeča in na levi je zelena), jih pokličem še po kanalu 16. Nihče se ne javi, zato zaplujem do stavbe, kjer je recepcija marine. Marinero se šele takrat zgane. Spet ga pokličem po kanalu 9 in končno se javi. S čolnom zapluje do mene, nato pa mi pokaže privez. Indigo spredaj priveže na bojo, zadaj pa se privežem še na ponton.



	Najprej grem v recepcijo marine, da se prijavim. Plačam 25,50 EUR na dan; v ceno so všteti voda, elektrika, Wi-Fi, ki ne dela, in sanitarije. Nato se prijavim še preko državnega obrazca, da sem vstopil na otok in v državo Guadeloupe. Popoldne popravim nožno črpalko za slano vodo, zamenjam vezno cev na sprednjem tanku za vodo, ki mi malo spušča, opravim še nekaj drobnih del in kmalu je čas za pripravo večerje, saj naju danes obiščeta Vesna in Tone.

	Na jedilniku bo file barakude, pečena polenta, paradižnik z ananasom s petimi začimbami in moja omaka. Pojemo vse, kljub temu da sem zadnja dva dni deležen večkratnih opozoril, da tako velikih barakud (moja ni bila večja od enega metra) naj ne bi jedel zaradi ciguatere, in upamo da se nam nič ne zgodi. V prijetnem okolju, ki nam ga nudi kokpit Indiga, smo se družili še pozno v noč; pravzaprav je po uri bil že novi dan.



	Naslednji dan grem k Tonetu pogledat, kako ima na svoji barki montirane razsoljevalec, generator in še nekaj drugih zadev, nato pa Tone zapelje svojo barko pod dvigalo, saj se je odločil, da svoji lepotici doda novo preobleko v zaščitni barvi in opravi še kakšno malenkost. Ker je barka na servisu, ju povabim na večerjo. Z mornarko se popoldan odpraviva peš v mesto Pointe a Pitre, do katerega imava uro dobre hoje. Mesto je res lepo, živahno in meščani so zelo prijazni, trgovci nevsiljivi, na splošno pa je mesto polno turistov, saj je tudi danes pristala velika križarka z imenom Aida, ki je na kopno spustila verjetno več kot 3.000 ljudi, ki bodo vsekakor vsaj delno napolnili mestni proračun.



	Ogledava si še tržnico, nekaj trgovinic, nazaj grede pa si ogledava še nov spominski objekt. Želim najti primerno kavarno, da bi spil esspresso kavo, a neuspešno. Zvečer se utrujena vrneva na barko, pripraviva večerjo za vse štiri; tokrat bo na jedilniku rižota s hobotnico in pomarančo. Potem prideta Tone in Vesna, ki s sabo prineseta nekaj steklenic vina, led in mineralno vodo, ter v prijetnem vzdušju spet skupaj dočakamo naslednji dan. Zjutraj v marini opraviva odjavo za tukajšnje oblasti, nato pa pripravim barko za plovbo. Malo kasneje se prideta poslovit še Vesna in Tone; spijemo še kavo, nato pa midva počasi odrineva iz marine proti otoku Marie Galante.



	Še nekaj o Ciguateri: Ciguatera se pojavlja v tropskih in subtropskih področjih. Gre za zastrupitev s ciguatoksinom, ki ga vsebuje meso nekaterih velikih rib koralnih grebenov Indijskega in Tihega oceana ter Karibov. Povzroča ga mikroorganizem, ki se nabira na odmrlih algah. Majhne ribe se pasejo na algah in koralah, te ribe so hrana večjim ribam, ki pa so višje v prehranjevalni verigi, zato so toksini v njih toliko bolj nakopičeni. Ugotoviti, katera riba ima v sebi ciguatero, je nemogoče, razen na laboratorijski način. Predvsem se je treba izogniti večjim, starejšim ribam, najbolj pa so nevarne barakude, zobčasti ostriž, kraljeve lokarde, lutjanide in epinafeli. Običajni simptomi po zaužitju okužene ribe se pojavijo od pol ure do ene ure, ti pa so: driska, slabost, bruhanje, krči, glavobol, srbenje, rdečica itd.



	Četrtek, 16.02.2017, Marina Bas du Fort, Guadeloupe – Anse de Mays, otok Marie Galante 21 NM



	Kakšen je otok Marie Galante, ne morem vedeti, ker ga nisem ne prehodil ne prevozil, a kar sem videl iz morja, lahko rečem le: »Rad bi se še vrnil tja.« Ko sem sidral Indigo, nisem mogel verjeti, da so že nekaj sto metrov pred obalo nizka gladina, turkizna modrina in čistost vode nekaj posebnega, česar ne vidiš v tem delu Karibov. Sidram na komaj štirih metrih in grem takoj zaplavat. Voda ima prijetnih 28 stopinj. Otok je zelen, a nizek, obala je bela, peščena in z veliko sence, ki jo nudijo tukajšnje palme ali kar listnato drevje. Žal se tukaj ne moreva zadržati v nedogled; tu bova le prespala. Zjutraj se okopava v tem delu lepe narave, nato pa morava dalje na Martinik, saj ne bi rada zamudila prihoda najinih gostov. Preden grem, se še potopim do dna, saj je pod barko lepa morska zvezda. Prinesem jo na barko, si jo ogledam, fotografiram, nato pa jo vrnem v njeno okolje.





	Petek, 17.02.2017, Anse de Mays, otok Marie Galante - Prince Rupert Bay, Dominica 28 NM



	Najprej plujeva z motorjem, dokler po dobre pol ure ne prideva iz zavetrja otoka. Nato zapiha klasični vzhodnik in barka dobesedno poleti s polnimi jadri pri šestnajstih vozlih vetra. Valovi so bili visoki približno en meter; to jadranje je eno tistih, za katera pravim, da so kot harmonija narave: prava moč vetra iz prave smeri, ravno pravšnji valovi, sonce … Jadranje postane takrat prav kičasto. Tudi danes lovim ribe, a se razen trave na trnek ne prime nič drugega. Za večerjo bo danes še zadnji kos pečene ribe s prilogo. Pred spanjem v kokpitu pogledava še film.





	Sobota, 18.02.2017, Prince Rupert Bay, Dominica - Saint Pierre, Martinique 58 NM



	Mislil sem, da bo plovba trajala nekje 8 in 9 ur, a se zavleče na skoraj 10 ur plovbe. Vmes pripeka sonce in na termometru kaže 30,6 oC, voda kaže dve stopinji manj. Piha jugovzhodni veter z močjo 18 vozlov. Ves čas mi nagaja ta grda atlantska trava, ki se zatika za trnek vabe, zato jo moram večkrat potegniti na barko, jo očistiti trave, nato pa jo spet spustiti v vodo in upati, da se kaj ujame. In se! Spet barakuda, tokrat največja do sedaj. Najprej sledi fotografiranje, nato pa jo zaradi njene velikosti vrnem v morje. Žal mi je, a zdravje je na prvem mestu. To je že moja četrta ulovljena barakuda v nekaj dneh. Postal sem pravi »barakuda man«.



	Barko zapeljem na meni že znano sidrišče pred mestece Saint Pierre. Sidrišče je polno bark. Vsaj pol ure iščem primerno mesto, kajti nekatera so bila preveč v gneči, nekatera pa po moji oceni preblizu sosednje barke. Ko že najdem primerno sidrišče, ugotovim, da je mesto prazno, ker je voda pregloboka, saj na globinomeru kaže 24 metrov. Končno najdem mesto, sidram in malo kasneje že urejam barko, Zvonka pa kuha večerjo. Tokrat na jedilniku ni ribe.



	Nedelja, 20.02.2017, Saint Pierre – Etang Z'Abricots, Martinique 21 NM



	Po dveh dneh sidranja pred Saint Pierrom, po dolgih sprehodih ob plaži, po mestu in po raziskovanju ulic dvigneva sidro in odjadrava proti zalivu, kjer je mesto Fort de France. Ob njem je v novem naselju nova državna marina ali po francosko Le Port de Plaisance de l’Etang Z’Abricots. Po dobrih štirih urah jadranja in motoriranja čez plitek in oznak poln zaliv le priplujeva do marine. Na kanalu 9 se nihče ne javi, zato zaplujeva na pomol in se sama priveževa. Marina nama deluje čisto, novo, skoraj sterilno. Nedelja je, zato je večina zaposlenih doma, dežurni marinero pa pomaga pri nekem drugem delu, za kar se kasneje opraviči. Marina je za vsaj 50 % cenejša od dveh drugih marin na Martiniku. Cena za Indigo znaša 10,85 EUR z davkom na noč. Edina slaba stran te marine je, da nima urejene spremljajoče infrastrukture, kot so market s prehrano, morda kakšen lokal, avtobusna postaja. Slednjo sem v tem trenutku najbolj pogrešal, saj greva jutri na letališče, kajti k nama prideta na obisk dobra prijatelja iz Ljubljane, Martina in Stojan. A ker prevoza ni, pokličeva taksi. Ta naju res pride iskat ob določeni uri in naju za 32 EUR pripelje na letališče. Ni kaj, cene so francoske. S štiriurno zamudo okoli polnoči le pristane letalo družbe Air France in seveda moja draga gosta. S taksijem se zapeljemo v marino. Tokrat plača Stojan; cena je narasla na 40 EUR, seveda za isto pot. Nočna tarifa očitno. Po prihodu na barko utrujeni zaspimo.





	Ponedeljek, 21.02.2017, Etang Z'Abricots – Pointe du Bout, 91 NM



	Naslednji dan gremo kljub napovedanemu močnemu vetru iz marine na kopanje v levi zaliv ob rtu Pointe du Bout. Sidramo v globokem zalivu na 13 metrov globine. Zaradi neugodnega vetra smo sidrani drugje, kot sem prvotno načrtoval. Res precej piha, a tega ne čutimo preveč, saj smo dobro zaščiteni. Čudno se mi zdi, da se zaliv začne kasneje polniti z barkami, ki so bile pred tem očitno na drugi strani rta. Zvečer se ob močnem vetru vrnemo na staro mesto in se prepustimo pogovoru, hrani in dobremu vinu.

	Torek je. Zapustimo marino in zaplujemo proti severu, da najina gosta začutita in vidita Saint Pierre ter obalo, kajti višje ni skoraj ničesar, nato pa se bomo spustili na jug, kjer še sam nisem bil. Veter je ugoden in plovba res prijetna. Sidramo blizu pomola na globini 7 metrov, se okopamo, nato pa se z dingijem odpeljemo do obale in se tam sprehodimo. Na plaži je videti žalosten prizor: jadrnica, prevrnjena na bok. Kasneje izvemo, da se je to zgodilo ravno včeraj, ko je zapihal zahodnik, ki je verjetno presenetil večino jadralcev. Včasih je treba preveriti vremensko napoved, da nas kaj ne preseneti. Mesto se jima ne zdi nič posebnega, zato se že zvečer odločimo, da naslednji dan odjadramo nižje na jug.



	Ker sem že tretjič v tem zalivu in v mestu Saint Piere, se mi ne zdi nič več posebnega. Po zajtrku dvignemo sidro in z vetrom v bok zajadramo proti južnemu delu otoka. Naš cilj je zaliv Les Anses d’Arlet, kar zame spet pomeni tretji obisk tega sidrišča. A ker mi je tam všeč, se mi to ne zdi nič narobe.

	Moja gosta imata željo jadrati po mirnem morju in z malo vetra. Verjetno je Martina spet dala za mašo, saj je vreme sončno, vetra ravno prav, morje pa le malo vzvalovano. Njej na kožo pisano. Zelo se je nad jadranjem in jadrnico navdušil Stojan, ki mu kasneje predam tudi krmilo. Barko vodi v dobri smeri in jadra v vetru.



	Kaj kmalu so milje za nami in pokaže se Grande Anses d’Arlet, poln jadrnic. Ko z morja gledamo v zaliv, bi človek rekel, da je v njem vsaj 100 jamborov. Ženski se ne strinjata, da gremo v gnečo, zato odjadramo do manjšega sosednjega zaliva Les Anses d’Arlet. Tam se z dingijem pripeljemo do obale in se odpravimo v mesto. Ogledamo si prijazno mestece, nato pa se sprehodimo do velikega zaliva z množico jamborov.



	Seveda najprej opazimo na obali nasedlo jadrnico, ki jo ravno želijo s plitvine povleči v globoko vodo, a žal jim ne uspe. Res žalostno. Potem se odpravimo v lokal na plaži in v karibski senci popijemo vsak svojo pijačo. Kmalu sledi vrnitev na barko; tako zaključujemo dolg sprehod. A ker dneva še ni konec, se okopamo v eni najčistejših in najbolj bistrih vod v zalivih Martinika. Sam odplavam do plitvine s skalo, kjer plava množica tropskih ribic, ki so očitno navajene ljudi in zato nič plašne.



	Zvečer si v kokpitu pogledamo še en film. Počutimo se kot v letnem kinu na morju. Res je čisto drugače biti s preprostimi ljudmi, s katerimi se brez prilagajanja razumemo med sabo. Nekateri ti samo s svojo prisotnostjo polepšajo življenje. Zvečer nas malo moti mrtvi val, zato se Martina odloči, da bo spala v kokpitu in imela nad sabo milijone zvezdic. To premore le hotel Indigo, hotel na vodi.

	Zjutraj se zbudim, se okopam, potem spijem kavo, ostali pa najprej zajtrkujejo. Pripravimo barko in odplujemo proti neznanemu. Od tu naprej pa bo vse novo tudi zame. Veter nam tokrat ni najbolj naklonjen in nam piha direktno v nos, zato bomo morali vsaj dvakrat pluti v t. i. cikcak smeri. Spustimo se kar 9 NM do St. Lucije, nato pa zavijemo ostro v levo ter lovimo veter in smer. Morje je valovito, nekateri valovi pa segajo tudi do dva metra visoko. Pogled se mi ustavi na gostih, ki več kot očitno zelo uživata. Najbolj me preseneti Stojan, ki že na glas razmišlja, kako bo potrebno iz motornjaka presedlati na jadrnico in se ukvarjati z jadri. Vem, da hoče biti samo vljuden, a pove, da o tem čisto resno razmišlja, saj bi veliko več plul po Jadranu, če bi imel stabilno plovilo. Super, očitno smo »zastrupili« še enega motornjakarja, ki bo postal še bolj ekološki z vetrom v laseh.

	Po nekaj urah jadranja poiščemo primerno mesto za sidranje in varno sidramo na petih metrih v kristalno čistem turkiznem morju. Seveda najprej sledi kopanje in potem kavica. Ker smo kar precej oddaljeni od obale, se bojim iti z dingijem na obalo. Odkar je bil motor potopljen v morju, mi nagaja, ugaša in ga duši, čeprav sem celega razstavil in prečistil. Verjetno je po enajstih letih čas za nakup novega, močnejšega. Tudi dingi je potreben zamenjave, saj bi raje imel večje tube in dno s kobilico, da bi bil čoln bolj vodljiv in bi rezal valove. Zato z malo slabe volje ostanemo na barki, za naslednji dan pa obljubim počitek v marini La Marin in večerni sprehod. Stojan napove še izlet do te plaže, ki jo pravkar vidimo. Zvečer občudujemo sončni zahod, ob kozarčku vina in dobri hrani pa se pogovarjamo še dolgo v noč.



	Zjutraj spet sledi moja že obvezna, kavica in potem zajtrk v kokpitu. Res se ne da opisati, kako nam je lepo in prijetno v tej turkizni vodi. Lepše je morje, lepše so plaže, večja je gneča na sidrišču. Dvignemo sidro in zaplujemo proti marini. Marina je velika, lahko rečem ena večjih do sedaj, kar sem bil v njih. Kasneje vidim, da imajo na voljo čez 1000 privezov za plovila. Res pohvalno in zavidanja vredno, da le peščica zaposlenih obvladuje vso to logistiko.

	Prostor med pontoni je res bolj ozek, kar me spominja na Poreč in tisto malo prostora za manevriranje, ko je prostora med barkami 10 metrov, jaz pa imam skoraj 11 m dolgo plovilo. Malo zaradi ozkega prostora, malo pa zaradi svoje neprevidnosti pri eni od večjih bark se s kobilico zapnem za mooring in že se moram reševati. Z malo sreče sem hitro privezan na pontonu in tudi ta spodrsljaj je hitro pozabljen. Odpravimo se v raziskovanje in iskanje prevoza, avtobusa, ki nas za 2,10 EUR po osebi odpelje v nekaj kilometrov oddaljeno mesto Sainte Anne. Tokrat je naš vodič Stojan, ki nam prevaja angleške in francoske napise, besedila in še kaj. Avtobus nas pusti v mestu, potem pa nas vodič odpelje do plaže. Wauuu, res je lepa! Hoja z bosimi nogami po beli mivki z dotikom morja … Neprecenljivo!



	Martina in Stojan se celo kopata, jaz pa ta čas fotografiram obalo, ljudi, palme … Že zdaj vem, da bodo nastale čudovite fotografije. Kasneje si ogledamo še mestece Sainte Anne, njegove znamenitosti in se na obali odžejamo, kajti zunaj sije kar močno sonce. Ker imamo čas, kupimo še nekaj razglednic in znamk, da se bomo lahko pohvalili, kje smo bili. Avtobus je prišel po voznem redu in nas zapeljal v La Marin, mesto, kjer je tudi naša marina. Hitro se oprhamo, kuhali pa danes ne bomo, kajti Zvonka je te dni praznovala rojstni dan, zato nas povabi na pico.

	Sprehodimo se po mestu ob marini, ki razen velike bolnice nima ničesar posebnega, zato pa se toliko bolj ustavimo v samem kompleksu marine pri pihalnem orkestru, ki igra sodobno glasbo. Malo zamigamo z boki, nato pa gremo še sami na barko spancu naproti.

	Sobotno jutro. Ni mojega jutranjega skoka v morje, je pa zato kavica v kokpitu, kjer pa ni miru. Ljudje hodijo po pontonu, kot da je to pešpot v enem od mnogih mest. To me razburja, a očitno je to še ena od mnogih stvari, zaradi katerih marin ne maram več. Zato pa grem po zajtrku z Zvonko v trgovino, kjer kupiva, kar potrebujemo za v hladilnik, nato pa nas odjavim v marini. Stojan vztraja, da ta račun poravna on. Cena za eno nočitev, vodo in elektriko je 26,64 EUR.

	Odvežemo se in v stilu metuljčka odjadramo nazaj proti Fort de Francu, a se med plovbo zopet ustavimo v zalivu Les Anses d’Arlet. Morda pa le vidimo karneval, saj se že od daleč sliši glasna glasba. Sidramo spet blizu pontona za dingije, na obalo pa gremo z dingijem. Glasba v mestu je res precej glasna, karnevala pa ni. Malo se sprehodimo, kupimo lokalne slaščice, nato pa gremo na pijačo v enega od mnogih lokalov. Komaj sedemo za mizo v mivki in pod palmo, že se moramo zaradi nevihte umakniti v notranji del. Nevihta je trajala nekaj minut, in ker nisem zaprl okna v WC-ju na barki, imam tam zdaj verjetno akvarij. Bomo videli, kaj se je zgodilo, ko se vrnemo na barko; morda pa kljub obilnemu dežju ni tako hudo.



	Zvečer na barki pripravim večerjo, ki je sestavljena iz kremne juhe ter pečenega svinjskega vratu v omaki petih začimb z rižem in koščki ananasa. Tekne nam. Sledi še kratek pogovor o današnjem dnevu, nato pa gremo spat. Jutri smo lahko bolj pozni, saj nimamo več daleč do naše naslednje točke.

	Jutro je in danes smo vsi malo dlje spali. Zanimivo bi bilo vedeti, kdo se je prvi zbudil, a ni vstal, ker ni želel zbuditi drugih dveh. Sledi jutranje kopanje, jaz pa grem še na obalo in si naložim dobroimetje za mobilni internet. Še pred enajsto uro dvignemo sidro in odplujemo proti marini Point du Bout. V zalivu imamo kar precejšnji veter, zato me skrbi, kaj bosta rekla moja gosta, ko se jadrnica večkrat krepko nagne čez mero dobrega jadranja. Presenetita me, saj mi zaupata in sta ves čas kar prijetno navdušena. Priplujemo v marino, na VHF-radio se kot po navadi nihče ne oglasi, da bi nam kljub vnaprej dogovorjeni rezervaciji pokazal mesto priveza. Marina je majhna in prazniki so, zato se lahko lastniki teh mest zvečer vrnejo, tako da je nerodno spet iskati prosto mesto za privez. Najdemo prosto mesto in se privežemo v upanju, da smo naleteli na nezaseden prostor. Zvečer gremo na sprehod. Po telefonu kliče posadka Male, da stojijo ob Indigu in da so nas prišli obiskat. Dogovorimo se, da se dobimo na nevtralnem terenu in gremo na pivo. Tako se mi štirje srečamo s posadko Male, Tonetom in Vesno, poleg je še posadka Mojce, ki jo sestavljata Tone in Vlasta. Tudi Mojca je malo pred mano rezala valove Atlantika, le da je ta plula do Surinama. Našli smo dobro restavracijo, kjer so nam dovolili popiti samo pijačo. Tri jadrnice, osem ljudi in slovenski večer. Uživali smo nekaj prijetnih uric, nato pa smo šli vsak na svojo barko. Mi v marino, Mala in Mojca pa sta bili v sosednjem zalivu na sidru.



	Noč je mučna, saj nas nadlegujejo komarji. Zjutraj si vsak od nas celi rane. Res nadležno! Po zajtrku se odpravimo na mini trajekt, ki prevaža potnike, in ta nas varno pripelje čez zaliv v mesto Fort de France. Cena povratne vozovnice je ugodna, saj stane 7 EUR po osebi. Danes je v mestu karneval, a preden se začne, si želimo ogledati vsaj del mesta in njegove znamenitosti. Najprej začnemo pri trdnjavi z imenom Fort Saint Louis, ki pa jo žal restavrirajo, zato si notranjosti ni mogoče pogledati. Smo si pa lahko ogledali prostoživeče legvane, ki so se nastavljali soncu. Le fotografirati se niso želeli in so se kaj hitro poskrili v svoja skrivališča.

	Ogledamo si še mesto, ki pa ima zaradi karnevala zaprte trgovine in tudi večina drugih lokalov je zaprtih. Končno najdemo neko slaščičarno in se v njeni senci hladimo do tretje ure popoldan, ko se začne karnevalska povorka. Pa ga dočakamo. Karneval malo drugače. V Sloveniji je zima, tukaj pa je na soncu precej toplo. Smo v kratkih hlačah in kratkih rokavih. Le kaj bodo tu maškare odganjale? Sonce in vročino? Pri nas odganjajo zimo. Povorka se končno začne. Tematika je »vragci v rdečem«. Šele zdaj spoznamo, zakaj je na Martiniku v času karnevala vse praznično in zaprto. Zato, ker celo mesto in cel otok živita za ta karneval. Našemi se staro in mlado in vsi uživajo v tem.



	Po karnevalu se s trajektom vrnemo v marino, kjer nas Stojan povabi na prestižno večerjo. Zabiča nam, da danes ne bomo naročili pice, ampak bomo jedli kaj boljšega. Seveda, onadva sta imela obletnico poroke, zato se zopet pustimo razvajati. Uživamo v kulinariki pravih mojstrov. Ker so tudi cene v meniju »prav mojstrske«, verjamem, da je račun prav tak. Nato se vrnemo na Indigo, kajti sledi nadaljevanje slovenskega večera s posadko Male in Mojce z dobro vinsko kapljico, pivom in, verjeli ali ne, pravo slovensko kranjsko klobaso. Druženje je prijetno in smeha polno, nekaj čez polnoč pa se razidemo. Komarji pa so spet na pohodu … Noč je minila, mi pa smo tudi malo žalostni, saj je danes naš zadnji skupni dan. Martina in Stojan zvečer odletita proti Sloveniji. Poiščeta si še taksi in se dogovorita za odhod. Cena prevoza je spet oderuška. Ah, ti Francozi! Mine tudi ta dan in pozno popoldne se gosta poslovita, midva pa se vrneva na barko. Zvečer oslabljeni za dva člana nadaljujemo druženje treh bark. Tudi tokrat je zabavno.





	Četrtek, 02.03.2017, Point du Bout – Etang Z'Abricots, 4,6 NM



	Zjutraj greva v trgovino. Zvonka kupi še darilo za vnuka, nato pa izplujem iz marine na sidrišče, kjer je sidrana tudi Mala. Sidrišče je takoj za marino v dobri zavetrni strani rta Point de Bout. Jadrnica Mojca je še vedno v marini, saj je morala sanirati okvaro na barki; kmalu se nam tudi ona pridruži. Spet se lahko kopam po mili volji, uživam na prostem in sem srečen. Drugače je na sidru. Zvonka gre v akcijo in išče komarje ter jih preganja z barke. Pravi, da ji je uspelo večino najti in bova lahko bolj mirno spala.

	Za zvečer se dogovorimo s posadko Male, da se dobimo na Indigu, saj naslednje jutro Mala izpluje na dolgo pot proti ABC-jem (Aruba, Bonaire, Curacao), najverjetneje proti otoku Bonaire. Zaradi nevihte naše srečanje žal odpade. Zato pa zjutraj ob 7.30 Mala zapluje ob Indigu, da se poslovimo. Vsak gre svojo pot in ostane nam le upanje, da se še srečamo kje na oceanu. Mirno morje, Mala, in varuj svojo posadko, s katero sem se družil kar nekaj časa. Kako zanimivo je, kako drobna poznanstva prerastejo v prijetna druženja in kasneje v prava prijateljstva.



	Mala se oddaljuje, dvignejo se jadra in čez nekaj časa je ne vidim več. Midva se posvetiva drobnim opravilom, kopanju in uživanju na sidru. Jutri tudi midva odplujeva v marino, kjer sva enkrat že bila. Prišla je sobota in tudi Indigo zapelje v marino Etang Z’Abricots, kjer se priveževa na plavajoči ponton. Zvonka malo pospravi po barki, nato pa začne pakirati svoja kovčka, saj jutri odleti proti Sloveniji. Jaz ostajam še en teden, nato pa tudi jaz zapustim Indigo, ki ga bom pustil v tej marini nekaj mesecev, dokler se ne vrnem z načrtom, kam naprej. V marino zapluje tudi barka Mojca. Člana posadke sta se prišla poslovit od Zvonke, poleg tega pa bosta ostala v tej marini kar nekaj časa, saj imata tudi onadva svoje obveznosti.

	Nedelja je in Zvonki uredim taksi, ki jo odpelje iz marine na letališče. Jutri bo že doma. Bil je dolg dopust, a za njo še vedno prekratek. Najbolj se je veselila tega, da se je za nekaj časa izognila zimi v Sloveniji in je bila februarja meseca v tropskih krajih, kjer ji je bilo toplo.

	Dnevi počasi minevajo, pospravljam barko, pišem dnevnik, čistim, poliram in zlagam stvari ter tako pripravljam Indigo na dolg počitek. Danes me še obiščejo trije kralji, uslužbenci policije, carine in kapitanije, ki imajo v marini rutinski pregled bark s tujo zastavo. Pregledajo dokumente barke, notranjost barke, sežejo v omare, predale in med druge stvari. Preverjajo, če je na barki kaj orožja, droge ali česa drugega nezakonitega. Vse je v redu. Podpišemo zapisnik, si sežemo v roke in se poslovimo. Morda je malo nelagoden občutek, ker se je to zgodilo prvič. A kar se mora, res ni težko.

	Prišla je nedelja, 12. marca 2017, in po štirih mesecih iz Martinika preko Tobaga in Frankfurta poletim proti Ljubljani. Letalska vozovnica v eno smer me je stala 456 EUR. Indigo ostaja v marini. Upam, da bo jadrnica dobro preživela hurikansko sezono in me cela počakala do vrnitve, ko bom že imel načrt, kam dalje.

	Tudi tokrat so lahko le tri opcije:

	• še kakšno leto jadrati po Karibih,

	• se vrniti preko Bahamov, Azorov preko severnega Atlantika nazaj v Sredozemlje,

	• obiskati ABC-je, Panamo in preko Panamskega prekopa zapluti v Pacifik, pluti do Galapagosa, Francoske Polinezije in ostalih otokov vse do Avstralije.





	8. POVZETEK

	Od 16. novembra 2016 do 12. marca 2017 sem preplul 3779 NM.

	• Bil sem na otokih Fuerteventura, Gran Canaria (kjer sem dal barko iz vode in jo uredil za plovbo), Sao Vicente in na Kabo Verdih, sam sem preplul Atlantski ocean, priplul v Karibsko morje, pristal na Karibskem otoku Barbados, zaplul po zavetrnih otokih Karibov na Grenadine in obiskal otoke Baquia, Canouan, Mayreau, Palm Islands, Union Islands, Tobago Cays idr., se nato ustavil na St. Lucii, največ časa sem prebil na Martiniku, obiskal in ogledal pa sem si še višje otoke, kot so Dominica, Terre de Haut, Guadeloupe in Marie Galante.

	• V Karibskem morju sem spoznal slovenski posadki jadrnic Male in Mojce ter spoznal Maryetko, bivšo jadralko, ki zdaj živi na Martiniku. Še en dokaz več, da smo Slovenci kljub svoji majhnosti pomorski narod.

	• Prehranjeval sem se samo z ribami, ki sem jih sam ulovil: tuno, palamido, mahi-mahijem, gofom, barakudo, prvič v življenju pa sem ulovil sedem rarogov.

	• Dvakrat se mi je pokvaril motor, drugih tehničnih težav ni bilo.





	9. ZAHVALA

	Vsekakor se najprej zahvaljujem svoji družini in mami, ki so ves čas mislili name in verjeli, da mi bo uspelo odsanjati svoje sanje, torej sam prepluti Atlantik. Vsekakor hvala tudi najbližjim srčnim prijateljem, ki so me ves čas spremljali in stiskali pesti, da mi uspe. Hvala vsem bogovom morja in vetra, hvala vsem angelom, ki so me čuvali.

	Zahvala gre tudi:

	• Peskokopu Kepa in gospe Suzani za finančno pomoč,

	• Kreaciji, d. o. o., za oblačila Bigg-R, da sem bil vedno lepo oblečen,

	• Blagomixu, d. o. o., za jadralni jakni,

	• Martini in Stojanu Pečlin za donatorstvo,

	• Mojci Smolič, ki je s prodajo knjig pripomogla, da je bila pot lažja,

	• Edu Mandiču za pošiljanje poročil o vremenu in za obveščanje, kje se Indigo nahaja,

	• Damjanu Lipniku, mojemu on-line mehaniku na plovbi.

	Hvala tudi vsem drugim, ki niso navedeni, a so mi na kakršen koli način pomagali, da je moj projekt Atlantik 2016 uspel. Zahvaljujem se lektorici Nataši Koražija, oblikovalcu Sebastjanu Auserju in tiskarni Jordan! Da je ta knjiga ugledala luč sveta, iskrena hvala sponzorju Peskokop Kepa in gospe Suzani Kepa!



	POSVETILO

	To knjigo posvečam svoji mami, ki sem ji že kot otrok povzročal skrbi, in čeprav sem odrasel, ni sedaj nič drugače. Mama, hvala ti, ker si! Vedi, da te imam rad, čeprav ti tega včasih ne znam najbolje pokazati!

	 Tvoj sin Jasmin





	RAZLAGA POJMOV

	AIS ─ (Automatic Identification System) naprava za prikazovanje plovil z MMSI kodo; prikaže plovila, ki so ti v obsegu, poleg tega pokaže še podatke ladje in čas srečanja.

	Avtopilot ─ naprava, ki samodejno preko elektrike usmerja plovilo v želeni smeri, brez pomoči človeka.

	Bitva ─ del palubne opreme za privezovanje vrvi na obalo ali privezovanje na druga plovila.

	Boja ─ votla okrogla ali valjasta plastična posoda, ki je privezana na betonsko kocko z vrvjo in verigo. Služi za privez plovila na njo.

	Bonaca ─ brezvetrje, takrat postane morje mirno, ni vzvalovano.

	Boom ─ spodnji, vodoravni del nosilca glavnega jadra, ki je vpet v jambor.

	Čaklja ─ ladijska palica s kavljem, ponavadi je aluminijasta ali lesena, namenjena za dvigovanje priveznih vrvi iz morja.

	Dakron ─ material, iz katerih so izdelana jadra, samolepilni dakron se uporablja za popravilo jader kot samolepilna tapeta.

	Dingi ─ pomožni čoln, včasih so bili izdelani samo iz gume, zdaj pa že iz več materialov. Največkrat ga uporabljamo za preskok od barke do kopnega.

	Dvižnica ─ vrv, s katero dvigujemo jadro na vrh jambora.

	EPIRB ─ (Emergency Position Indicating Radio Beacons) naprava z GPS napravo, ki jo lahko ima človek pripeto na sebi ali pa je lahko montirana na jadrnici. Z aktiviranjem naprave se sproži klic v sili, ki preko satelitov v bazo javi točno lokacijo in podatke za reševanje.

	Genova ─ prednje jadro, ki je vedno večje površine od glavnega jadra.

	GPS ─ (Global Position System) je naprava, ki s pomočjo satelitov določi točno pozicijo. Pri pripravi poti ji rečemo tudi ploter, kartografija.

	Kobilica ─ podvodni del plovila, ki zagotavlja stabilnost, skupaj z balastom pa preprečuje, da se jadrnica ne prevrne.

	Kokpit ─ ugreznjen del palube na jadrnici, ki se lahko nahaja na zadnjem delu plovila ali pa kot centralni kokpit nekje na drugi tretjini plovila.

	Krma ─ zadnji del plovila.

	Krmilo ─ krmilno kolo (kot volan pri avtomobilu), povezano z listom krmila.

	MMSI ─ (Maritime Mobile Service Identity) devetštevilčna številka, ki označuje identifikacijo plovila v VHF-postaji.

	Metuljček ─ odprti obe jadri v obliki kril metulja, kadar imaš veter v krmo.

	Neoprenska obleka ─ obleka za potapljanje.

	Orca ─ jadranje ostro v veter.

	Paluba ─ zgornji del jadrnice, pohodni del, krov.

	Peljar ─ navtični vodič, kjer so navedeni podatki za območje, kjer ploveš.

	Premec ─ prednji del plovila.

	Pripona ─ jeklena žica, ki povezuje jambor in trup plovila ter drži jambor, da se le-ta ne prevrne.

	Refuli ─ hitri, močni in nepričakovani sunki vetra.

	Rola ─ navijalni strojček, na katerem je navita ribiška vrvica oz. laks in je montiran na ribiški palici.

	Škota ─ vodilo z vrvmi in škripci, namenjenimi nastavljanju kota glavnega jadra.

	Tangun ─ aluminijasta palica, ki se uporablja za jadranje s spinakerjem, lahko se uporabi tudi pri jadranju s sprednjim jadrom ─ genovo.

	VHF-postaja ─ radijska postaja kratkega dometa do 50 NM.

	Veter v krmo ─ veter, ki prihaja v zadnji del plovila.

	Vinč ─ vitel (sidrni vinč se uporablja za spuščanje ali dvigovanje sidrne verige, vrvni vinč na barki pa se uporablja za napenjanje vrvi na jadrnici).





	Iskreno se zahvaljujem podjetju Peskokop Kepa, katero je omogočilo izdajo te knjige!