S LOVEN 1J A Uredništvo: Ljubljana, Tyrseva cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, dne 11. novembra 1938. Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Občni zbor Slovenskega društva L* V nedeljo G. septemlmu je iinelo Slovensko društvo svoj prvi redni1 občni zbor izza svoje ustanovitve. Občni zbori Slovenskega društva utegnejo postati kedaj pomembni dogodki za vso slovensko javnost, ogledalo vseh z« slovensko življenje važnih prizadevanj, naporov in dogajanj med1 letom. Danes deluje društvo še v zatišju. Dnevni tisk je njegovo ustanovitev zamolčal, pač pa so jo pozdravili razni manjši listi ter obzorniki. Saj je bilo zaires tvegano početje, zbirati pri nas ljudi različnega svetovnega in političnega naziranja k skupnemu delu, in to na, samostojnem, jasnem in trdnem idejnem, programu. Že samo dejstvo, da je društvo srečno premagalo začetne težkoče, da danes po enoletnem obstanku krepko živi in da gre njegova pot počasi sicer, a zanesljivo navzgor, priča, k alk o živa je bila potreba: po njem in lcako močno in tvorno silo predstavlja misel slovenske narodne skupnosti. Občni zbor je potekel v ozračju medsebojnega zaupanja in soglasja. Prišli so na občni zbor dru-štveniki iz Maribora, Celja, Ptuja;, Novega mesta, Jesenic in iz raznih drugih krajev. Poročila so bila tehtna in pričala so o resnem naporu in delu vodstva, iz tajniškega poročila, posnemamo', da se Jvodstvo lotilo dela precej na široko, da mu ma.rsi kii k nar rt spričo skromnih sredstev in delovnih moči ni uspel, da. pa ima trdno vol jo, s' podvojenimi močmi nadal jevati zasnovano delo. Pri vodstvu. so se ustanovili posebni delovni odbori za ivsako važnejše področje javnega dela. Kjer nima izvedencev, si jih društvo počasi vzgaja. Posebno delaven je bil narodno-obrambni odsek. Važno nalogo pa sta si zastavila zlasti zamejnopropagandni in narodnogospodarski odsek. Društvo nikakor nima namena posegati v področje drugih društev, njegova naloga; je dopolnjujoča in izravnavajoča. Sicer pa polaga društvo že po svojem programu težišče dela na to, da členstvo idejno in osebno zbliža, da razčisti vsa za. slovenstvo važna vprašanja in ustvarja trdno osnovo za skupno delo in skupen nastop. V javnost je stopilo društvo doslej le z nekaterimi predavanji. Za naprej namerava poleg javnih predavanj prirejati tudi predavanja po raznih društvih, podeželskih, delavskih in drugih, vendar hoče svoj glavni vpliv v javnem življenju uveljavili neposredno po svojih društve-nikih. Zato je pri njih izbiri previdno. Vstop je mogoč samo na vabijo odbora. Ta ne gleda toliko na njih število, ko na njih tehtnost in njih pomen kot javnili delavcev, šolska izobrazba! pri izbiri ne odloča. Danes šteje društvo nekaj nad 200 udov. Število počasi, a stalno raste. Društvo ima podružnici v Celju in Mariboru in snuje krožke po vseh večjih krajih Slovenije. O notranjem življenj n priča dejstvo, da je bilo v društvu v prvem letu okrog 100 sej, sestankov in predavanj. Kljub razmeroma visoki društvenimi letnih 120 din je večina udov svo je obveznosti izpolnila. Nekaj vnetih udov je storilo še več kot svojo dolžnost. Predsednik je v svojem poročilu razvil nekaj progrartiatičnih misli o društvenem delu in razčistil. eno in drugo napačno pojmovanje društvenih nalog in ciljev. Odločno je podčrtal, da društvo nima in ne more imeti namena, da bi snovalo kako novo politično skupino ali pa da bi se ukvarjalo ? vprašanji dnevne politike. Društvo ne daje no-'>enih navodil za. ravnanje v vsakdanjem politic-življenju ono postavlja načela in navaja svo- članstvo k doslednemu izvajanju teh načel. Na-sproti politiki strankarsko-ideoloških front pred-sjav|ja združujoč činitelj, ki veže nasprotstva1 v skupne naloge in cilje, ne da bi hotelo delati nabije enemu in drugemu n oziranj u. Začetek in konec politične modrosti malega naroda v našem po- ložaji da J ju je, da v prvi vrsti misli na samopomoč ne klone y malodušju in se pripravi za dneve velikih odločitev. Realne politike ne smemo istiti s po kolikor mogoče svobodnem narodnem življe- Občni zbor je sprejel po uvodni besedi od borovega poročevalca resolucijo, v kajferi ugotavljadan našnji resni položaj, in izhajajoč iz osnovnega dejstva: samobitnosti slovenskega narodnega, življenja zavzema pozitivno stališče do države, do slovanstva in jugoslovanstva ter poudarjal nujnost odkritega sporazuma treh naših državnih narodov na osnovi polnih poroštev za nji.i enakopravnost. V tem sporazumu vidi pogoj za trajno sodelovanje vseh južnoslovanskih narodov. Resno nam kliče v zavest našo dolžnost, in poziva vse, ki jim gre beseda, da storijo svojo dolžnost. Ta resolucija ni name-njena za. ti.sk, ampak se bo dostavila, v prvi vrsti odločilnim možem v javnem im državnem življenju. Prinašamo na koncu, še vodilne misli, s katerimi je posnel predsednik vsebino svojih zaključnih izvajanj. Glasovanja o njih ni bilo, nimajo torej, kolikor prinašajo nove misli, obveznosti društvenih sklepov. V dneh daljnosežnih in za zunanji položaj Slovencev usodnih zgodovinskih dogajanj znova potrjujemo idejne osnove in.vodilne naloge svojega društva, kakor srno ji!) postavili ob njegovi ustanovitvi.. 1. Slej kot prej vidimo prvo slovensko nujnost v teni. da se na zunaj in znotraj strnemo v volji do samopomoči in polnega narodnega življenja, da se pripravimo za dneve velikih preskušanj in si ustvarimo narodni program, obvezen za: vse Slovence. 2. Naša številčna, šibkost nam narekuje skrajno varčevanje z našimi močmi na. vseli področjih. Zato }e dolžnost vsakega Slovenca, da podpira vsa prizadevanja po sporazumnem delu in skupnem nastopu, kjer koli je to stvari v korist, zlasti se na narodnoobrambnem področju. Misel slovenske narodne skupnosti mora zajeti slehernega Slovenca. Vsaka ideološka utesnitev te misli in monopo-lizacija slovenstva škoduje naši narodni stvari. \ Kakor vsak narod imamo tudi Slovenci pravico, da najprej mislimo na svoj življenjski obstoj. Prav zato odklanjamo vsako brezna,čelno, zgolj računarsko politiko kot kratkovidno in nestvarno'. ker izpodkopava moralne sile naroda in lahko postane v času velikih odločitev usodna za nas. Svoji narodni stvari služimo, če vztrajamo v zvestobi do načel in idej, ki so> zbudile male narode k zavesti, jim priznavajo pravico do samostojnega življenja in urejajo mednarodne razmere po človečnostnih vidikih. Prepričani smo. da je v demokraciji mogoče ustvariti take oblike ljudskega vladanja, ki ustrezajo današnjim gospodarskim, socialnim in političnim nujnostim v razvoju narodov. 4. Svoj obstoj vidimo v prihodnosti najbolje zavarovan, če se na. osnovi teh načel zbližujejo narodi na našem jugovzhodu, ki žive v istem življenjskem prostoru ob sličnih političnih in življenjskih pogojih, da v svobodnem združenju ob popolni enakopravnosti skupno branijo svojo samostojnost. 5. Največjo notranjo oviro za uresničenje te misli vidimo v celostnem političnem nacionalizmu, ki narode medsebojno odtujuje in jih tira v osamljenost, in odvisnost od mogočnih sosedov. Narodna: ideja nam pomeni zmago kulturnega načela nad načelom plemena in krvi. Dejstvo, da smo narod, sprejemamo kot usodo in ukaz. Resničnega zbližan j a med sosednimi narodi ne bo, dokler ne zavarujemo vsakemu, od njih in vsaki' njegovi narodni manjšini življenjskih pogojev in pravic. Odklanjamo kot nenraven vsak politični nauk, ki dopušča ali opravičuje zatiranje malih narodov in tistih, ki njih pravice branijo. 6. Odgovor na vprašanje po naši zunanji kulturni usmeritvi izvajamo iz naše vodilne ideje o avtonomnosti slovenskega narodnega življenja. S io idejo hočemo poudariti, da moremo organ,sko rasti le iz .svo jih bitnih podstav in izročil, varujoč kontinuiteto svojega razvoja, da bomo ob teli pogojili še nadalje črpali iz zakladnic velikih evropskih kultur, a se bomo obenem prizadevali, da pomnožimo svoje kulturne zveze s tistimi narodi, s katerimi nas vežeta politična nujnost in skupna življenjska usoda. Jugoslovenstvo tudi v glasbi V ponedeljek 7. listopada t. I. je priredila. »Glasbena Matica« v Ljubljani slavnostni koncert. K temu koncertu je ljubljanski »Slovenec« 8. XI. i. 1. napisal nekaj opomb, ki so popolnoma upravičene in jih za to v izvlečku priobčujemo. Glase se: »Včeraj je Glasbena Matica praznovala dvajsetletnico zedinjenja s posebnim koncertom, na katerem je bil edini program kantata L. M. Škerjanca: Zedinjenje zu soli, zbor in orkester, ki je bila prav za to priliko skomponirana. 'Ne mislimo posegati v njeno umetniško vrednost kot glasbenega umotvora — zato so poklicani drugi, toda protestirati moramo kot Slovenci proti tekstu, ki tej kantati leži v osnovi, ki je za vse kaj drugega bolj primeren, kakor pa za proslavo tako važnega narodnega dogodka. Kaj pravite, ali moremo mi kot Slovenci pritrditi takemule ,zedinjenju'? Smo bratje? Enega rodu? Od kdaj? Je slavno truplo kraljeviča Marka k nam pripeljala Svetogorca barka? Smo res družina? Enega imena? S m o ene vere: E n e ga plemena? iN i jezik drug? Ni volja, in i s I i. d u h ? Smo bratje! Grehi nesvobodnih dni težijo nas in prošlosti pošasti nas plašijo in nas drže v oblasti, mrliči še pijejo našo kri. Še bi je v žilah nam tuj i n s t v a str u p. O bratje! Hočemo nazaj k propasti? Spet v prejšnji mrak in mraz? Pustimo rasti v vseh srcih le ljubezen, vero, up! Op rosti m o zli h m i sl i se in z m o t (jezika? vere?) Prostrane domovine so dobrave, ne glejmo nanje, bratje, iz nižave ! Stopimo na naj višje naše gore! Samo z gora se vidi vrelo zore in le z vrhov v bodočnost daljna pot! Kosovo, Kumanovo naš kraj: ? politiko golega oportunizma. V nadaljnjih izvajanjih je nakazal pota naše zunanjepolitične in kulturne usmeritve, ki ustreza našemu prizadevanju J e Je kolo mar naš davni običaj? Kaj se pri nas praznuje krstna slava Kaj v naši pratiki je sveti Sava? Je naša prošlost zgodovina vstaj? Je bila tudi nam svoboda draga bolj od življenja našega in blaga? Smo jedli mi prognanstev grenki kruh? Torej tako zedinjenje si je predstavljal pesnik Alojz Gradnik pred leti v zbirki »De profundis«, in glasbenik L u c i j a 11 M a r i j a Š k e r j a n c mu je pritrdil z vso umetniško dušo in Glasbena M atica ga proslavlja za dvajsetletnico osvobojenja ter ga tako vsi trije skupno pojo nam ubogim Slovencem kot ideal, foda mi odklanjamo z vso močjo smisel takega zedinjenja, ki nas žali v dno duše in zanika Modno-M^ga! Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite najugodneje pri Betetmc, £iid£j&na ob vodi, blizu Prešernovega spomenika vsako našo samobitnost, vso našo zgodovino, našo vero in jezik. I o je p r o t i n aro d n i duh, ki ne bi smel dobiti mesta na tako reprezentativnem mestu kot slavnostni program. Vse, ki smo ga poslušali, nas je bolelo v srce in smo se sramovali take slovenske proslave zedinjenja, ki nam jemlje vse in nas kulturno in narodno ponižuje. De profundis je vzel to misel pesnik in de profun-dis mu kličemo mi nazaj: Nočemo takega zedinjenja in to ni ideal Slovencev. Svoje hlapčevstvo postavljamo tako na piedestal in sami se klanjamo pred njim. Kaj pravite: ali smo mogli bolj suženjsko proslaviti ta veliki dan? Zakaj tako trošimo svoje umetniške, produktivne in izvajateljske moči? Ta koncert v resnici pomeni samo z e d i n j e n j e G r a d 11 i k a , Š k e r j a n c a in Gl a sb e ne Matice n a p 1 a t f or m i, ki je slovenske m u d n li u n a s pr o t n a.« »Slovenec« je s svojim, sestavkom, to pot zadel popolnoma in pritrjujejo mu vsi slovenski l judje brez izjeme! L. M. Škerjarc je poslal »Slovencu na (o izjavo, ki jo je »Slovenec« priobčil 9. listopada. V ti izjavi L. M. Škerjanc pojasnjuje, kako je njegova kantata nastala ter pravi, da si je izbral dr. Gradnikovo pesnitev »Ujedinjenje« (zakaj ni dal za. naslov kantati kar »Ujedinjenje«?), ki je izšla I. 1926., za besedilo svoje skladbe zgolj i/. umetnostnega vidika ki je zanj edino merodajen (po slovensko: odločilen!)', zaradi njene pesniške dovršenost, in močne'dramatičnosti, da mu ni prišlo im misel, dai bi kdorkoli mogel interpretirati skladno kot politično in da misli, da tudi potek skladbe ne daje nikomur povoda za. takšno domnevo. Pravi še, da je v 20 letih vsak lahko opazil, da ni zložil nobene politične pesmi in je tudi nebo. Nazadnje omenja, da: se v morebitne nadaljne debate ne bo spuščal. Mi nismo iz »Slovenca« posneli zadnjega odstavka. ki je pri dejan »Slovenčevim« opombam. Ta dostavek, ki ima res politično barvo, v resnici tudi ni važen. Gre za vse večje vprašam j e! Pred vsem ni res, da bi bila Gradnikova pesni- tev pesniška umetnina, ampak je zoperslovenska rek rimi nacija. Še manj so pa Gradnikovi verzi dramatični, saj ne opisu jejo še z eno črko ne raz-vitka kakšnega dejanja! So pravi in čisti jugo-slovenski napad na slovenstvo in njegovo zgodovino, ki je svoji notranjosti, če ne po zunanjih dejstvih, ena izmed najbolj tragičnih izmed vseh narodov in najbrž bol j tragična kakor srbska zgodovina in to še današnji dan, ne le v davni preteklosti! In sedaj nastane vprašanje, kako more slovenski komponist dajati z glasbo poudarek takim »mislim« in jih z glasbo povzdigovati! Ne gre za kakšno politično strankarstvo', ampak za zanikanje vseh osnov vsega bitja naroda in lo je gotovo politika v najvišjem pomenu. Kdor umetnostno ustvarja med takšnim narodom in če bi bil. tudi tujega rodu, ima po navadi toliko ozira, d'a se ogne vsem stvarem, ki narod ponižujejo in se jih ne dotika, če že noče ali ne more rasti iz korenin tega naroda. Nam Slovencem, ki smo res majhni po številu — hočemo pa biti in smo l.udi lahko veliki po duhu — so pa toliko bol j pol rebne in imajo za nas pomen le l isto ustvaritve v knjištvu, glasbi in oblikujoči umetnosti, ki rastejo iz slovenskih korenin, in kdor je Slovenec, more ustvarjati samo tako umetnost, če hoče res kaj vrednega ustvariti. Le iz samosvojih korenin seže umetnost tudi v mednarodne višine. Tudi v glasbi odloča ne tehnična umetnost (ta je neke vrste rokodelstvo!), ampak notranja vsebina! Zopernarodni duh ni ustvaril nikoli kaj umetnostno velikega. Pri skladbah z besedilom je važno tudi besedilo, ker bi sicer skladatelj komponiral z uspehom kar besede po vrsli kot so v besednjaku natisn jene, ali pa kak uvodnik iz časopisa. Gotovo pa bo jugoslovenstvo tudi v umetnosti, ker nami. je to še bol j nevarno kol v politiki, zavrgel ves slovenski narod in ga je že. Opazovalec Statistični letopis Obča državna statistika izdaja že več let »Sla-tistični letopis«. Do zdaj je izšlo sedem letnikov, ki prinašajo podatke za osem let (1929—1936). Spočetka je izhajal letopis z večletno zakesn i l vi jo. tako da so n. pr. podatki za 1. 19 )1. bili objavl jeni šele I. 1934. Ko pa je postal načelnik Obče državne statistike pri ministrstvu za notranje zadeve Slovenec dr. 11. And rejka, je izhajanje letopisa pospešil s tem, da je v začetku leta 1937 izdal letopis s podatki za leti 1934 in 1935 ter je tako konec istega leta mogel iziti že letopis s podatki za leto 1936. Vsebinsko- je zadnji letnik letopisa razdeljen v pet delov in sicer prinaša v prvem delu podatke o konfiguraciji in klimi v državi; v drugem dokončne podatke o prebivalstv u na podlagi popisa z dne 31. marca 1931: v tretjem podatke o gospodarstvu (kmetijstvo, industrija, promet, trgovina, turizem in planinstvo, zavarovanje, zadružništvo): v četrtem delu podatke o prosveti, zdravstvenih razmerah, zaščiti in zavarovanju delavcev, kriminalnosti; v petem podatke o javni upravi ter o državnih in samoupravnih financah. Poleg letopisa izdaja državna statistika tudi posebne knjige n. pr. z natančnimi podatki o popisu prebivalstva itd. Gradivo je torej jako obsežno, morejo pa ga docela izčrpati posamezne študije, alco se hoče širšemu občinstvu nuditi tudi potrebne zaključke na podlagi takih zbranih številčnih podatkov. Skušali bomo zato podatke statističnih letopisov uporabiti in obrazložene podati našim čitateljem. brž ko bo nanesla prilika, upoštevaje seveda pri zaključkih posebne slovenske razmere. Obča državna statistika je osrednja ustanova, ima pa še dva podrejena statistična urada v^ Zagrebu in Sarajevu, ki jih je prevzela naša država ob svoji ustanovitvi v 1.1918. V Sloveniji je bil tako po prevratu ustanovljen statističen urad. pa je bil. kakor mnogo drugih, ptenešen že I. 1923. v Bel g rad. Nova ureditev statistike v naši državi je obdržala podrejena ji urada v Zagrebu in Sarajevu, ni se pa ozirala na potrebe Slovenije v tem pogledu, tako da smo Slovenci še danes brez lastnega statističnega urada. Razlogov za ustanovitev tega urada v Ljubljani pač ne bi bilo treba naštevati, izreči bi bilo pa željo, da se tak urad čim prej obnov i. Zbiranje statističnih podatkov, kolikor se tičejo Slovencev v naši državi, je tako nujna potreba, da bi se ne smelo prav nič omahovati in ustanovitev čim prej omogočiti. Morda se te potrebe zavedajo tudi odločujoči činitelji in bodo zato tako zahtevo skušali uresničiti. Z objavljenim gradivom bi se mogla podpreti naša prizadevanja, še bolj pa dejansko utemeljiti potrebe Slovenije, ki pač ne bi mogle biti koreniteje izražene, kakor v zbranem številčnem gradivu, sestavno urejenem po posameznih letih ali obdobjih. Prav ob dvajsetletnici ustanovitve naše države se bo ponudila lepa prilika, da bi se tako gradivo, zbrano in urejeno, predložilo javnosti v spomin in opomin. Naravni nasledek nenaravne stvari »Samouprava« ima. v vsaki številki daljše in krajše sestavke, v katerih se ne more dovolj načuditi nad nenaravno prikaznijo, da kandidirajo na avtonomističnem seznamu (ir. Mačku možje, ki so bili zmeraj centralistično usmerjeni, kakor ona sama. Nenaravna je res la voli na zveza, pa še prav hudo nenaravna. Toda ta nenaravnost je naravni nasledek nenaravnega volilnega zakona, i'a. je uvedel Peter Živkov.ič s pomočjo JNS, da za zmeraj ud uši vsako prizadevanje Slovencev in Hrvatov za resnično samoupravo. Če bi tega zakona ne bilo več, bi tudi takih nenaravnih volilnih zvez ne bilo, ker bi ne bile potrebne. Ne kaže torej drugega,, kakor da st- ta zakon spremeni, pa bodo zginile take nenaravne prikazni. »Samouprava« pa, sama prav dobro ve, zakaj se ta, volilni zakon do danes ni spremenil. Dr. J os. Regali: Ob dvajsetletnici slovenske Narodne galerije44 (Nadaljevanje.) 3. Omahovanje mimo načela in druge stvari. Kmalu po ustanovitvi društva »Narodne galerije je stopil odbor po dr. Miiljutinu Zarniku v stik z ljubljanskim županom dr. Iv. Tavčarjem, da prepusti prostore, ki jih je imela prej »Zbornica za trgovino, obrl in industrijo« v Kresi ji, ter z njimi tudi slike modernih slovenskih slikarjev, ki jih je nakupila ljubljanska mestna občina še za časa Ivana. Hribarja in pozneje. Iz teh prostorov se je izselila ZTOI meseca junija I. 1916. Nekaj casa so bili li prostori prazni, nato je pa začelo vojaštvo zasegati za svoje pisarne primerne prostore. Tako je zaseglo tudi'prostore v »Narodnem domu«. Ker se je dr. M. Zarnik bal. da bi se vojaštvo ne naselilo tudi v Kresiji, je pripravil župana do tega. da mu je dovolil, da zbere slike, ki jdi ji v teku let nakupila mestna občina m so visele ter se prašile po vseh magistratnih pisarnah, ter jih obesi v Kresiji v prejšnjih prostorih ZlOJ naP,c\vl nc~ kakšno »galerijo . da tako prepreči zasego teh prostorov. Slike so visele kar tjavendan P° zidovju, ne da bi jih bil kdo izbral. Bilo je (o navadno s s. c dišče, v katero ni imel nihče vstopa. Župan < r. v. Tavčar je »Narodni galeriji«'prepustil te prostori že zato, da je »Narodna galerija« skrbela zanje m jih snažila, skrbeti je pa morala tudi za slike. I rve seje »Narodne galerije« so bile po dr. Zarnikovi zaslugi v posvetovalnici zraven dvorane občinskega sveta na ljubljanskem rotovžu. Ko je pa dobilo društvo prostore v Kresiji, so bile seje odbora v prvi sobi, kar med slikami. Kmalu je pa sklenil odbor, da slike mestne občine uredi, izloči tiste. ki so bile brez vsake vrednosti, ter jih tudi očisti in tako napravi vsaj začetek slovenske umetnostne galerije. Pri snažen ju slik je pomagal zraven Sternena in Jakopiča tudi iv. I ranke, ki je pa znano Ažbetovo »Pevsko vajo« toliko izmival. da je videti sedaj, ko visi v »Narodni galeriji«, le še kot skica, čeprav je bila prej skoraj dovršena slika. Takoj v začetku je daroval ravnatelj Kmetijske družbe Gustav Pirc Metzingerjevo sliko Rojstvo Marije«, ki visi sedaj v »Narodni galeriji« in ki je bila obešena v Kresiji kot prva zgodovinska slika med druge moderne stvari. ^ K sejam odbora odborniki iz Trsta, Celja in Maribora sploh niso nikoli prišli, pa tudi precej odbornikov iz Ljubljane se sej m udeleževalo, tako n. pr. ravnatelj dr. Mantuani, ki je ot nmislil. da »Narodna galerija« konkuriradeželnemu muzeju. Avgust Praprotnik m se nekaj drugih. Seje odbora so pa redno obiskovali I ranke, \. Steska, dr. Iz. Cankar, Ivana Kobilica (ir. Kimovec, ravnatelj Krofta. prof. Kobal, dr. Zarnik, Bukovec in jaz. zraven predsednika društva J. Zormana. Tajništvo je prevzel v začetku Avgust Bukovec, blagajnik je bil pa ravnatelj Kred ta. Dr. Iz. Cankar se je začel že v začetku I. 1)1). uveljavljati, čeprav se ni mogel vsake seje odbora udeležiti ker je imel v uredništvu »Slovenca dela čez glavo in'je bil ves preobložen s političnimi zadevami Tuni mons, Steska se je kmalu ogrel za Narodno galerijo«. Če je šlo za umetnostna vprašanja. so se sej odbora udeleževali tudi udje »UmeJ-nostne komisije«, Ivi so pa sklepali v sosedni sobi in predlagali odboru svoje sklepe pismeno, opominjam se, da me je neki ud »Umetniške komisije pri neki priložnosti, ko smo se razgovarjali o tem. da hoče »Sokol zazidati trg labor pred cerkvijo Srca Jezusovega in ko sem bil mnenja, da naj bi »Narodna galerija zaradi estetske zunanjosti Ljubljane protestirala zoper lo pri občinskem svetu. nahrulil s »klerikalcem čeprav je tudi Ivan Hribar, ki je l>>! takrat poslanik v Pragi, poslal zoper zaziidavo Tabora ljubljanskemu občinskemu svetu obširno spomenico. /e zaradi miselnosti1, ki je nastopila pri, nas med ljudmi takoj po preobratu h koncu I. I()!S. in pa. zaradi nastopa neznanih ljudi na ustanovnem občnem zboru »Narodne galeri je me je začelo skrbeti, čla ,se ne bi začeli zadirati v čisto slovensko osnovo društva Narodne galerije«, ki je bila ustvarjena s § 2. pravil, v katerih je bilo slovensko načelo odločno poudarjeno. Ni bilo izključeno. da bi bil kdo tudi v časopisju zahteval, da naj se pravila izpremene ter opusi i samoslo-venski namen »Narodne galerije«. V odboru se je pokazala taka smer, ko je nekaj odbornikov nekajkrat omenjalo', da naj se društvo zanima tudi za hrvaške in srbske umetnine. Pri takih priložnostih sem se oprl na društvena pravila in se postavil na stališče, da odbor ne sme in ne more delati zoper društvena, pravila, ki jih more izpre-meniti le občni zbor. Posebno me je skrbelo za predsednika. J. Zormana, da bi se ne nagnil na nasprotno stran. Zato sem sc večkrat z njim razgovar j a! in mu pojasnjeval, da je edino samo-slovenska umetnostna galerija pri nas mogoča in ima samo taika galerija smisel in poinen tudi za tujce. j. Zorman me je kmalu razumel in mi pritrdil, da je moje stališče edino pravo ter vsako drugačno škodljivo in. za stvar brez pomena I ri debatah v odboru ni bil J. Zorman zoper to, da naj zbira »Narodna galerija samo slovenske umetnine, čeprav ni nastopal odločno. Pač pa me je dr. Izidor Cankar vselej podprl in je tudi sam poudarjal samoslovensko načelo: seveda je bi! tudi msgr. V. Steska z njim. Dr. Fr. Stele je bil pa izvoljen v odbor šele na občnem zboru 19. svečana 1920. ko je prišel iz ujetništva domov, Malej Sternen, ki je izmed oblikujočih umetnikov od vsega začetka pojmoval pravilno in globoko namen slovenske »Narodne galerije« in je bil v »Umetniški komisiji« je tam tedaj in pozneje, ko je stopil v odbor, tudi v odboru dosledno in »Samo n prava se tudi prerekal s »Hrvatskim dnevnikom . ki. je zapisal, da, bodo volitve »po nekem gotovo ne preveč naprednem volilnem zakona . češ da so v uredništvu očitno pozabili,'dat je ta volilni zakon uvedel dr. Mačkov zaveznik Boško Jevtič (Jevtič je zakon samo nekoliko spopol-nil. ur.). Spet se »Samouprava izogiblje poglavitnemu ter edino važnemu in zanimivemu vprašanju. zaka j se volilni zakon ni spremenil, ko je pa izza časov |evtičeve vlade preteklo že precej let. V enem pogledu pai vendarle lahko pritrdimo Samoupravi : da je namreč velik dokaz slabosti JNS dejstvo, da je morala prositi dr. Mačka za sprejem na njegov seznam. Če pomislimo, da je bojda JNS štela v dneh svoje politične moči in oblasti milijone udov. je ta slabost tuui poučna. Vsak zaveden Slovenec naj V iie"! Odgovoru se izmikajo »Preboj ki ima za nalogo, da širi med Slovenci miselnost Narodne Odbrane, slabega slovesa med nami, se takole ogreva za jugoslovenstvo: |ugoslovenska misel ni neka umetna tvorba, ki so si jo izmislili in izkonslruirali diplomati in učenjaki pri zeleni mizi. Je to čut skupnega izvira in skupne usode, ki tli v našem narodu, odkar je prišel na današnje svoje področje, čut. ki ga niti najtežji dogodki v preteklosti niso mogli izbrisati. I ule bi pa le nekaj vprašali. Če ni j ugoslovenska misel nobena umetna tvorba . če je torej nekaj naravnega, zakaj jo skušajo potem z nenaravnimi, namreč nasilnimi načini obdržati pri življenju? t e je bil res čut skupnosti močnejši od razdiralnih tujih sil. kakor zatrjuje »Proboj nekaj vrst niže, zakaj temu čutu ne zaupa več danes, ko vendar nismo več podložni tistim tujim silami? Saj vendar »Proboj«. vsaj tega ne bo zatrjeval, da bi bile tiste tuje sile močnejše danes, ko nimajo vsaj politične moči več nad nami. kakor v dneh. ko so imele še vso ali skoraj vso politično oblast v svojih rokah. , Odgovora na v sa la vpraašnja seveda od jugo-siovenov ne bonu* dobili. Odgovori si pa nanju lahko v sak sam. če vse to preudari in vidi, da gre i u gos loven om samo za goli centralizem, ki naj uniči slovensko in hrvaško narodno samobitnost s lem. da ji spodkoplje njene tvorne podstave. Bolj ko vse drugo pojasnjuje neodkrito,srčnost jugoslovenskega nacionalsiva nekaj dejstev. V primeru namreč, da bi bila jugoslovanska narodna, enotnost res osnovana, bi bilo za: vsakega presodnega človeka jasno, da, bi tej enotnosti ne moglo biti na škodo, tudi če bi slonela na popolni finančni samoupravi vseh njenih sestavin. Saj ji po »Proboje vih« besedah niso mogle škodovati tuje sile niti takrat, ko so še gospodovale nad nami. Narobe, še močnejša bi bila ta enotnost in bi mo>-rala biti, ker bi slonela na pravičnosti. Kajti nobena stvar ne spodkopa je bol j podstave slehernega. društvenega organizma, kakor neenakopravnost in izkoriščanje. Če bi torej šlo res jugoslovenom samo za narodno skupnost, tedaj bi rekli, bi bili že zdavnaj morali reči: Za: narodno enotnost smo! Zato pa zahtevamo tudi pravičnost. In ker vidimo, da te pravičnosti ob centralističnem uprav nem sestavu ni. zato zahtevamo, tla se uvede popolna finančna samoupravai ob obveznosti enakih dajatev za skupin* zadeve. Kajti finančni centralizem samo ogroža zavest enotnosti in skupnosti. In v tem primeru bi jim vsaj mogli verjeti, da so res stvarno prepričani o tistem »nacionalnem edinstvu«. doda. nikoli še ni noben jugoslovcn rekel take besede. Še več. listi, kakor »Proboj«, niso nikoli predstavili svojim nacionalnim bratcem tistih obupnih številk, ki nam kažejo pogubni vpliv jugo-slovenskega nacionalstva za naš narod. Zmerom so šli potihoma mimo njih. In če so se kedaj zakadili v »korupcijo«, so to storili le bolj teoretično, med avguri, nikoli pa niso iskali pravih vzrokov le naše največje družbene gnilobe. Kdor bere samo »Proboj« in njegove rajnke prednike, ta sploh ničesar ne ve Zato pa, ve vsak Slovenec, kadar bere take vra-zovščine, pri čem je. Samo na napačen tir bi nais hoteli speljati. Našo čuječnost bi hoteli us pan j iti, da bi lahko nadaljevali svoje pogubno delo. Česnali bodo o »čutu skupnega izvira«, da ne bo treba govoriti o gospodarstvu s skupnim denarjem. Govorili bodo o narodni enotnosti in mislili na finančno enotnost. Slovencem bodo- pa še naprej razlagali. kakšna dobrota je zanje, če smejo delati zal In prav to je, kar dela vsakemu Slovencu ju-goslovenarstvo tako zoprno in ogabno. Gibanje pridobitnih obratov Po pravkar objavljeni statistiki o giban ju obrhi v sodeč, zaznamuje stanje pridobitnih obratov nekaj prirastka v III. četrtletju 1938. Številke se večajo v obrtu, trgovini in gostinstvu, medtem ko v, industriji prirastka, ni. Daši bo mogoča zanesljiva sodba1 šele ob zaključku leta v primerjavi z zadnjimi leti. je vendar treba, ugotoviti, da kaže smer vsaj po golih številkah navzgor. Bolj kakor številke prirastka v obrtu zanima prirastek v trgovini. ki znaša 1.5%, to pa iz razloga, ker je bila trgovina v minulih letih gospodarske stiske sorazmerno, odstotno in absolutno pri številu odjavljenih obrtnih listov najbolj prizadeta, in bi mogle biti številke trgovskih obratov glede na občutljivost trgovskega poklica, dokaj zanesljiv barometer pri presoji celotnega gospodarskega polo- žaja, Slovenije. Razmerje prijav in odijav v III. •četrtletju v trgovini je nekako 5 : 2, v obrtu pa 7 : 5. Slika v obrtu kaže veliko gibanje, najznačilnejše bi bilo, da je pri čevljarjih število prijav za malo to višje kakor odjav. znak. da čevljarski obrt še zdavnaj ne bo prebolel stiske, če jo bo sploh kedaj. in da je vpliv razvoja nekega čevljarskega industrijskega podjetja; v tem obrtu tako daljnosežen, da našim čevljarjem ne nudi ni kakega ugodnega izgloda za naprej. V splošnem zaznamujejo precejšen prirastek novih trgovin in obrtov predvsem Ljubljana mesto in okraji Maribor desni breg, Kranj, predvsem pa Ljubljana okolica, nekoliko tudi Maribor mesto. Industrija je stacionarna: prijavljenih je 5 obratov, odjavljeni 5. Važno bi bilo, vedeti, kateri obrati so to bili, ker bi se moglo pravilno sklepati o napredku ali o nazadku te panoge šele glede na velikosti prijavljenih in odjavljenih obratov. Morebitno naraščanje odjav v industriji bi seveda ne moglo biti prav nič. nerazuml jivo, če se upošteva trdovratno vztrajanje nekaterih danes odločilnih krogov centralizirane državne uprave pri njihovem mnenju, da nadaljnji razvoj industrializacije Slovenije ni na mestu, da, celo da je škodljiv za splošne državne koristi. To mnenje se vedno bol j uveljavl ja. Za nas je nedvomno, da gre to na škodo gospodarskega razvoja Slovenije, predvsem p.a na' škodo splošnega razvoja in položaja Slovencev v državi. Klica novih sporov in spopadov Glede na dunajsko razsodbo glede novih mej Slovaške in Podkarpatske Rusije na eni. Madžarski na drugi strani, piše švicarska «National-Zei-tung«: V tem primeru so v novi rešitvi tudi že klice bodočih homatij. Najprej se mora šele pokazati, če je okrnjena češko-slovaška država, zlasti njen na ozko progo skrčeni vzhodni rogljič, še sposoben za samostojno državno in gospodarsko življenje. Odcepitev njegovih najvažnejših mestnih občin v prilog Madžarski je skrajno surov poseg, ki nima nobene vzporedne v razvpitih pariških mirovnih pogodbah. Razložiti ga je mogoče samo iz osnovne misli, ki je očitno vladala nad razsodbo, naj se madžarske revizijske želje spolnijo do skrajne meje, ki jo še dovoljuje Poljake in Madžare deleči pas sveta. Če bo to ozko obmejno ozemlje gospodarsko moglo živeti, je bilo očitno manj važno, kakor njegova teritorialna ohranitev, ki ne preprečuje samo poljsko-madžarske mejne skupnosti, ampak ustanavlja tudi pod značilno propagandno firmo Karpatske Ukrajine agitacijski prostor za ukrajinsko neodvisnostim gibanje na Poljskem in v Rusiji. Dunajska razsodba je izrazit neuspeh za poljsko zunanjo politiko polkovnika Becka. Ne iznenadilo bi, ce bi postalo dovolj domišljavo vedenje, ki ga je imela V aršava v dneh po zasedbi Tješina nasproti zahodnim silam, spet bolj prijazno. Toda v Londonu in Parizu ./e za dogleden čas evropski vzhod obremenjen z mučnimi spomini. Ce se bo, kakor se zdi, res že v bližnji prihodnosti začelo iz Podkarpatske Rusije ukrajinsko gibanje, lu bila varšavska vlada nujno prisiljena, da pri vsaki priložnosti branil samoslovenstvo »Narodne galerije«. Kljub temu pa je odbor že prvo leto kupil zraven 15 slovenskih slik. štirih akvarelov in dveh kipov tudi 4 hrvaška, grafična dela Tomislava Križmana, ki pa sedaj ne vise v »Narodni galeriji . Pozneje je odložil Avg. Bukovec tajništvo ter je bil tajnik prof. Fr. Kobal. V od-bor je bil kooptiran Franc Vesel, ki naj bi kot umetnost n i fotograf pomagal posebno pri fofogra-I iran j p slik. Že menda leta 1920. so pa spet prišla v obravnavo pravila »Narodne galerije ter njen namen. Ko je imel Ivan Meštrovič v Ljubljani sti. Slovenski narod ne bi več »dokazov hranil«. Ni šlo torej za velikega kiparja Mešlroviča, ki je bil prijatelj marsikoga izmed naših ljudi, ampak m za s! o ve nstvo :in slovensko kult uro samo! •■»uriv u. I\i; ime I i V «11 UVil ' 1 j J IIIJ I J ti i« i razstavo, je poklonil Rihardu Jakopiču kip. ki je še danes v »Narodni galeriji in ki gaji je Jakopič odstopil. Ker so pa določala pravila, da naj bo društvena zbirka le zbirka dol umetnikov slovenskega pokolenja in pa takih umetnikov, ki so stali \ zvezi z domačo umetnostno produkcijo in ki so vplivali na razvitek slovenske oblikujoče umetnosti. Meštrovič je pa izrazit hrvaški umetnik, kip očitno ni spadal v »Narodno galerijo«. Če bi bil postavljen vanjo, bi bilo prelomljeno slovensko načelo galerije. Jakopič je pa zahteval, naj sc postavi kip v zbirko, tudi Zorman ni bil zoper to. še bolj kot Zorman pa je zahtevalo to več <1l'11R‘ 1 odbornikov. Če bi njih zahteva obveljala — Jvl.ej_ stroyičev kip je sicer v resnici umetnina, kakršnih •*° ‘dlo takrat v »Narodni galeriji malo ali pa u|c bi bil ustvarjen povrh še nevaren prejuchc za I*ri hod n ost ter bi pozneje lahko nakupovali ali |>a SbtJ,n za izselniški fond, ki pa se porabl ja potem za druge namene, za tiste naše ljudi, ki so tako težko prispevali zanj, pa skoraj nič. Zakaj dra^a zdravila? Zbolel sem za nekakšnim tvorom na roki. Zdravnik mi je predpisal izvirno mazilo nekega francoskega zdravnika, specialiteto, ki se seveda sme prodajati samo pod izvirno oznako tako pri nas kakor v drugih državah. To mazilo je stalo Mali zapiski Prepovedani listi. Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo prodajati in širiti: 1. št. 32a in 45 tednika »Seljački. dom«; 2. št. 810 dnevnika »llrvatski dnevnik«; 3. št. 32 tednika »Trgovački vjesnik«. Vsi ti listi izhajajo v Zagrebu. Oborožene demokracije V »Pariser Tageszeitung« piše Carl Miscli o novi politiki demokratičnih držav: Počasi, pa nevzdržno, se prilagajajo velike demokracije novemu evropskemu položaju. Če so tudi ovire, omahovanje v tempu, vrnitev ni več mogoča, nihče je nima več za mogočo. Pričujoči smo pri nastajanju oboroženih demokracij. Ukrepi, ki jih imajo v Angliji za potrebne, še niso znani, lahko tudi, da se nekateri ne bodo izvršili, ki so se šteli sprva za potrebne, in sicer glede na vršeča se pogajanja z Nemčijo. To kali nekoliko podobo, črta pa s tem ne more biti zabrisana. In prav tako močno stopa v Franciji v ospredje, kjer bodo prinesle nove naredbe, ki se pripravljajo od konca septembrske stiske, okrepitev vpliva države. Ko je zlomljena Evropa, ki so jo obetali 1919. leta in katere uresničenju jo je dvajset let le približalo, in ko obstajajo oborožene države najčistejše zvrsti, so bile demokratične sile prisiljene, da okrepe svoje notranje ogrodje, kolikor jih ni zlomil vihar, kakor Češko. Treba je vzeti slovo od starih omam, in revizija prevzetih konvencionalnih pojmov je prav tako na vrsti kakor revizija konvencij. Sorodnost krvi in sorodnost jezika Kakor beremo v »Istri«, obravnava Mussolinijevo glasilo »Popolo d ltalia« vprašanje, če sta francoski in italijanski narod istega plemena. Prihaja pa do sklepa, da nista, ker so Francozi po krvi Galci, in da manjka zaradi tega »pojmu« latinskega sestrskega plemena sleherna podlaga. Z drugimi besedami: francoščina in italijanščina sta si sicer kot jezika blizu, saj prehajata r drugega v prehodnih narečjih. Ta jezikov-odnost pa nima s krvno prav nobenega opra- Za »čim lepši« Bel,grad »Proboj« piše o unitarizmu in centralizmu, prai- vi seveda, da ne gre, isiili ta dva pojma, pa ne pove, v čem je dej a n s k i razloček med njima. Že ob vidovdanski ustavi so nam namreč centralisti' zatrjevali, da niso centralisti, ampak samo unitaristi. Sicer pa (ega že davno obdelanega1 vprašanja ne mislimo znova načen jati, rajši bomo samo navedli iz »Probojevega« pisanja nekaj vrst, ki bodo govorile same; zase: Skupna država mora imeti skupno prestolnico in ta skupna prestolnica mora biti skrb in ponos vseh. Kot Berlin, Pariz, London, Rim, tako mora biti tudi Belgrad skupna zadeva vseli jugoslovanskih državljanov, kajti kot prestolnica nas predstavlja na zunaj, in naša skupna korist zahteva, da mora biti to predstavništvo čim lepše. No, in po teh unitarističnih zahtevah se centralisti tudi ravnajo. Kdor se hoče o istosti obeh prikazni še posebej prepričati, naj prebira poročila o vseh napravah in stavbah, ki na j napravijo Belgrad čim lepšega. Opomin Nemški nacionalni dnevnik »Miinchner Neu-este Naehrichten« priobčuje zemljevid Velike Nemčije. Državne meje so v njem začrtane po današnjem stanju. Toda barva Velike Nemčije sega čez meje, obsega na vzhodu Klajpedo, ves poljski’ Poznanj in seveda tudi koridor, na severu Damski odstopljeni del Šlezv-iga, na zahodu pa Alzaci jo in Loreno, seveda tudi Belgiji odstopljeni delec predvojne Nemčije. Darujte za tiskovni sklad »Slovenije"* eden v na sor vila. Sicer so to zgolj prav talco preproste kakor samoobsebne stvari. In dobro bi bilo, če bi tudi kak jugoslovenar nekoliko premišljeval ob njih. Morebiti, se mu še kedaj zasveti, kako je tudi s plemenskega stališča jalova vsa njegova miselnost. Načelno važna izjava od pristojne strani Ob vstopu dr. Lavoslava llanžeka in Josipa Cvetica, doslej členov JNS, v JRZ je izjavil pred- Ženski koledarček Rezi Korpar, ki je sestavila knjižico s poljudno razlago Knaus-Ogijiovega nauka, je izdala kot dopolnilo k tej knjižici sedaj še koledarček, veljaven za 10 let. Koledarček je nekakšno praktično navodilo za uporabo K na us-Ogi novega nauka, katerega sicer pisateljica v koledarju vnovič na kratko razlaga. Za srbske in hrvaške bralce in bralke ima koledar kratek slovar teže razumljivih slovenskih besed. Našim prijateljem! Naš tednik »Slovenijo« je treba razširiti kar največ mogoče. Prepričani smo, da to žele ne ler naši dosedanji naročniki, ampak vsi prepričana Slovenci. Zato prosimo vse naše naročnike in pri-jatelje, da naj nam pridobivajo novih naročnikov« To zato, da list tvarno podpro in pa da se slovenska misel čimbolj razširi. Našemu tedniku je treba že zaradi kritja stroškov, ki so veliki, novib plačujočih naročnikov, da ne omagamo. Naslove novih naročnikov naj pošiljajo naši prijatelji na naslov: UPRAVA TEDNIKA »SLOVENIJA«, LJUBLJANA, TYRŠEVA CESTA i?. Uprava tednika »Slovenija« Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani,