Spet doma Po škripajočih lesenih stopnicah se v mraku vzpenjata dva moška v partizanskih uniformah. Prvi ima kakih petintrideset let in na angleški bluzi rumene kape-tanske našitke. Za pasom mu visi velika nemška pištola. Drugi je mladenič — morebiti ima komajda sedemnajst let. Na sebi ima tesno prepasan nemški oficirski suknjič, v desnici pa drži angleško brzostrelko, obrnjeno s cevjo k tlom. Na vsakem stopniščnem presledku malo postojita, se spogledata in skušata v mraku razbrati imena stanovalcev. Mladeniču očitno nekaj ni jasno, a si ne upa vprašati. Nos ima malo prifrknjen in oči svetle in igrive. V tretjem nadstropju končno obstaneta. Kapetan se skloni k vratom, da bi prebral ime na ploščici, a ga ne more več. Potem zavrti starinski zvonec. Ze trenutek nato se vrata odpro, v svetlobi štiridesetsvečne žarnice se prikaže ženska srednjih let in za njo svetlolasa deklica — napol otrok, napol že dekle. Nastane trenutek tišine, v katerem si ogledajo drug drugega, preden ženska mirno vpraša: »Želite, prosim?« Beno Zupančič 233 Tvoje igrače, skoraj angeli 234 Beno Zupančič Kapetan ji pogleda v velike sive oči in pozdravi: »Dober večer!« »Dober večer,« odzdravi ženska, a v očeh se ji zasveti iskra strahu. »Ali imamo preiskavo?« vpraša čez čas. Kapetan se ozre v spremljevalca, nato v žensko in z malce hripavim glasom odgovori: »Ne, ne. Ampak tu sem doma.« In kakor brez potrebe doda: »Če se ne motim.« Ženska za trenutek otrpne, kapetan gleda v njen svetli, sveži, preplašeni obraz, a spremljevalec udari s petama in vzklikne: »Smrt fašizmu!« Videti je, da je ženski za čas vzelo sapo. Zasopla, se šiloma zbere in reče: »Vstopita, prosim. Ime mi je Jelka, pišem se po pokojnem možu Mejač. Hčerka je ravno tako Jelka.« Moža stopita v tesno predsobo. Kapetan mimogrede zamrmra: »Jaz sem Peter Čemažar. Tovariš je moj spremljevalec in voznik Jure.« Ženska medtem odpre vrata v kuhinjo — ker je dvokrilno kuhinjsko okno na stežaj odprto, je ves prostor poln slavnostnega trušča: godbe na pihala, harmonike, vpitja, petja. Sem pa tja je videti svetlečo kroglo, izstreljeno naravnost v nebo. Kapetan najprej pogleda v okno, nato v nebo, končno obšine s pogledom kuhinjo, kakor da išče v njej znane predmete. Jure obstane med vrati, še zmeraj z brzostrelko v roki. Videti je, da je očaran nad njeno skromnostjo in snažnostjo. »Prinesi prt,« reče mati hčeri in možema s kretnjo ponudi, naj sedeta. Kapetan sname partizanko in odkrije na kratko ostrižene kostanjeve lase, ob senceh že malo osivele, sede ob sredi mize, Jure pa na stol na kraju, ne vedoč, kam naj položi orožje. Navsezadnje si ga obesi okoli vratu in sune na hrbet. Oči mu sijejo od radovednosti in pričakovanja. Kdaj pa kdaj skrivoma ošine s pogledom dekle, ki stoji ob vratih v predsobo in si nenehoma popravlja neubogljiv koder las za uho. Mati pogrne mizo in se nasmehne: »S čim vama lahko postrežem? Pijače nimam. Kos kruha, nekaj marmelade in nemške margarine?« »Jure,« vzklikne kapetan, »skoči v džip in prinesi torbo s hrano!« Jure šine pokonci, zamrmra razumem in steče ven. »Uren fant,« reče ženska in postavi na mizo kos zelo črnega kruha, podobnega nemškemu vojaškemu, skledico marmelade in kos margarine, gotovo kupljene na črni borzi. Sede nasproti kapetanu, položi roke na mizo in reče: »Slišala sem o vas. Ljudje v hiši so kdaj pa kdaj kaj šepetali. Vaših nisem poznala. Stanovanje je bilo prazno, ko smo se doselili.« 235 Spet doma Kapetan bi rad nekaj vprašal, a v tistem se zasopihan vrne Jure z nemško vojaško torbo. Na mizo zloži pol hlebca kmečkega koruznega kruha, kos prekajene gnjati, dve kuhani jajci in čutarico žganja. »Narežite,« reče kapetan ženski in pomigne dekletu, naj sede k mizi. »Danes je dan zmage,« reče Jure in pogleda dekle. Dekle se dela, kakor da njegove besede niso namenjene njej. Ženska se v hipu spremeni v pravo gospodinjo. Zasuče se sem ter tja z urnostjo dekleta. Videti je, da sta jo vsaj za zdaj zapustila negotovost in strah. Prinese tri kozarčke za žganje, jedilni pribor in štiri krožnike. Ko je vse na mizi, kot je treba, sede k njej in reče: »Jelka, prekajenega že dolgo nisva?« Kapetan si natoči kozarček žganja, ne da bi ga natočil drugim. Videti je, da se hoče izogniti nazdravljanju. Potem šele reče: »Če vama prija, le dajta!« Jure vzame te besede, kakor da so namenjene tudi njemu, in si obriše usta kar v rokav. Kapetan pogleda ženski v obraz: »Mož vam je padel? Pri belih?« Ženski je videti, kakor da ji je olajšal najhujše. «Ja. Pred dobrim letom.« »Od česa živita?« »Učiteljica sem. Poučujem klavir in francoščino.« »Kaj ga je spravilo k belim?« Ženska ne trene z očmi, nato za hip pogleda dekle in odgovori: »Saj veste. Vera, kruh, uniforma.« »Vaša oče in mati,« doda, »sta umrla v Nemčiji. Gotovo ste izvedeli?« »Sem.« Kapetan si odreže krajec kruha in je videti zelo zamišljen. »Kaj pa ljudje v hiši?« Ženska skomizgne z rameni. Nič mi nočejo. Njega pa tako in tako ni bilo dosti doma. Jaz se v politiko nisem vtikala.« Kapetan opazi, kako se ženski nabirajo solze v očeh. Videti je zelo nesrečna in čudno lepa. »Mama,« vpraša nenadoma deklica, »ali bomo odslej še hodili v šolo?« Mati se nasmehne, premaga solze in pogleda kapetana. »Saj ne boste ukinili šol?« Kapetan se zasmeje. »Menda ja ne. Poleg vsega drugega sem po poklicu profesor matematike in fizike.« Jure pogleduje k dekletu in obdeluje krajec koruznega kruha. »Jaz se vpišem na univerzo. Upam, da bodo imeli kaj razumevanja za borce. Če ne, pridem kar z mašinco.« »Jej, punca,« doda obrnjen k dekletu, »Nemci vas gotovo niso pitali z ocvrtimi piščanci.« 236 Beno Zupančič Dekle uboga, si odreže kos gnjati in koruznega kruha. Ni videti, da bi ji manjkalo teka. Ženska gleda kapetanu v obraz. »Utrujeni ste.« »Da,« zamrmra, »še zgodaj zjutraj smo se bojevali. Že nekaj dni smo noč in dan na nogah.« »Posteljem vam na kavču v manjši sobi. Fantu bi lahko postlala z žimnico na tleh?« »To pa ne,« odločno reče Jure. »Da mi kdo ponoči spelje džip. Podpisal sem, da ga bom varoval.« »Pojdi, mi boš pomagala,« reče mati hčeri in obe odideta. Jure se zasmeje na vsa usta: »Kebrček, kaj? Škoda, da je bela. Je res, da so ženske pod kožo vse rdeče?« Kapetan sedi, gleda skozi okno v žuborečo noč in je videti odsoten in utrujen. »Mislite, da bo varno tukaj?« vpraša Jure resno. »V sobi, kjer bom spal, je imel oče knjižnico — od tal do stropa same knjige.« »Kakor naš vaški župnik.« »Zdaj pa le pojdi. Ob petih morava na pot.« Mati in hči se vrneta, Jure pa se poslovi. Kapetan vstane, se za spoznanje pretegne in zazdeha. »Res sem potreben spanja,« zamrma, nato ga ženski pospremita v sobo. Kapetan na pragu obstane — bržkone se mu zdi večja kot nekoč, ker v njej ni knjižnice. Ogleda si klubsko mizico, naslanjač, omaro za obleko in ravnokar postlani kavč. »Dobro,« pravi, »ključ pustite kar v vratih, ker morava navsezgodaj na pot.« »Naj vas zjutraj zbudim?« »Hvala. Prosil bi vas samo, da mi splaknete nogavice — če jih je mogoče do jutra posušiti.« »Je.« Kapetan se usede na kavč, si z vzdihom olajšanja sezuje škornje, si sleče nogavice in zamrmra: »Ena izmed najhujših nadlog na marših. Si lahko predstavljate?« Mati pomigne dekletu in ta prinese umivalnik, poln hladne vode, in prteno brisačo. Kapetan se nasmehne in vtakne noge v vodo. Dolgo si jih drgne, preden si jih otre z brisačo. »Hvala,« pravi nato, »to je bilo več vredno, kot da sem dobil cekin.« Ženska ne odgovori. Zdi se, da čaka neke druge besede — besede o svoji usodi. Videti je, da kapetan to ve, a noče z besedo na dan. Ali ne more. 237 Spet doma »Hvala lepa,« pravi, »in lahko noč!« Ženski se poslovita. Kapetan se hitro sleče, skrije pištolo pod blazino, se nepokrit zlekne na hrbet in začne prisluškovati glasovom iz mesta. Včasih pogleda v steno, ob kateri je bila nekoč očetova knjižnica, nato ugasi svetilko, se obrne na desno stran in v hipu zaspi. Sredi noči se predrami — mesto je čisto tiho, skozi okno zagleda stare znanke zvezde. Videti so suho, ostro bleščeče, neusmiljene. Nekaj trenutkov strmi vanje, nato se privzdigne, se opre na komolec in prisluhne: nekdo v bližini pridušeno joče. Tako nekaj časa posluša, se spusti na hrbet, se ogrne z odejo, zavzdihne in vnovič utone v spanje.