SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXV (29)
!to"(N"°19 _ESLOVENIA LIBRE	Bü“:
MOLACIOMZFJI V ZDA
Vseslovensko romanje v Lujan
TRI TISOČ ROJAKOV PRI MARIJI
Stoletnica Ivana Cankar ja
Danes se vsi Slovenci — doma in v svetu — spominjamo rojstva velikega pisatelja Ivana Cankarja, ki se je rodil 10. maja 1876 na Vrhniki. Samo petindvajset let svojega življenja je posvetil narodu in umetnosti, pa je vtisnil vanj neizbrisno znamenje svoje genialnosti. In to znamenje genija ,ie: ne pripadati nikomur, a pripadati vsem! Vsi živimo na kakšen način iz njegovih vizij in gledanja sveta. Pravi- genij raste iz svoje zemlje in sega v široki svet: tudi Cankar je zrasel iz Vrhnike, iz „tega prečudnega kraja pod sv. Trojico,“ in vzdignil slovenstvo in sebe v last vsega sveta. Pripada Človeštvu in Narodu. Res da je glavna pobudnica vseh letošnjih Cankarjevih proslav v Ljubljani Socialistična zveza delovnega ljudstva, kar bi bil sicer v neki meri pravšni okvir za Cankarja social-de-mokrata, za njegovo zavzemanje za delovnega človeka; toda mi vemo, da je predsednik SZDL zloglasni Ribičič, lastnor-očni mučitelj „delovnega ljudstva“, če ne naravnost morilec človeka, trda pest komunistične partije. Ne bomo se čudili, če bodo ta dan proslavljali Cankarja kot „dialektičnega materialista“, kot komunističnega partizana s titovko in rdečo zvezdo, prišedšega naravnost iz „Cankarjeve brigade.“ Toda eno je čisto gotovo in od vsega po-četka jasno kot beli dan: Cankar ni bil nikdar materialist in nikdar ateist, pač pa naravnost socialni in etični idealist in če ne ves čas cerkveni vernik, je bil vsaj romantični religiozni panteist, ki je vedno čutil Vesoljstvo nad sabo in v vesti Boga. In to je črta ločnica med njim in današnjimi oblastniki doma, ki si ga laste v vsej polnosti. Totalitaristično. Tudi mi si ga lastimo, vsaj v tej duhovni osnovni idealnosti, sicer pa ne v vsej polnosti, kajti ve-. mo, da pripada vsem. Zato tudi nam. Slednjemu na svoj način.
Cankar je v mladosti iz „domače učenosti“ risal Brezjansko iMarijo, ki visi danes na Brezjah kot votivno darilo. V dunajski dobi je iz „tuje učenosti“ socialist, vpisani član avstrijske socialdemokracije, slovenske nikdar, četudi je kandidiral za poslanca na njeni listi. Poznati moramo avstrijski tip socialistov, da razumemo Cankarja kot demokrata, humanista, etničnega in socialnega reformatorja — iz človečanske ljubezni, ne nečloveškega sovraštva. Iz demokratičnega socializma, ne totalitarnega komunizma. Dunajska socialdemokracija je bila, ki je v času Cankarjeve smrti preprečila vdor komunizma v Srednjo Evropo! Ljubljanski literarni zgodovinar piše lepo o njem: „Cankar se je v dunajskih letih približal (!) socializmu, v ljubljanski dobi pa je ob socialističnem humanizmu vidno uveljavljal prvine krščanske religioznosti ter je v njem vedno tičalo nekaj idealističnega občutja.“
Ne nekaj. Veliko. Toliko, da je vse svoje bedne, romarje, obtežene, izkoriščane gospodarsko in duhovno, vodil v procesiji — za „križem', verujoč, da po trpljenju pride vstajenje, verujoč v evangelij tudi kot v socialno poslanstvo. Ali ni njegova zadnja zamisel bila načrt Ženitnine v Kani galilejski, kjer bi govoril na svatbi Kristus o svojem socialnem poslanstvu na zemlji? Približal se je zdaj Krekovemu krščanskemu socializmu.
Nemec, socialist Wendel je zapisal: „Bil je socialist bolj iz, Kristusa kot Marxa.“ Njegova vera je zapisana z njegovim peresom in tiskana v Zbranih spisih: „Živ je Kristusov evangelij in slavno se bo dopolnil!"
Mi gledamo Cankarja v drugačni luči, kot oni doma. V luči gesla: Mati Domovina — Bog!, ki je njegovo in naše.
Bog je bil vedno v najskritejši kamrici njegovega srca.
Mati vedno z njim in ob njem.
Nihče v slovenski književnosti ni tako ljubil matere, kot prav Cankar, ta sin Francke s Klanca, trpinke, gosta -čke, romarice, h kateri se vsi spovra-čamo, vsaj umret v njeni bližini. Ma-
Poraz ameriškega vojaškega posega v Vietnam in Kambodži ter popolni neuspeh diplomatskih akcij na tem prostoru je največja nezgoda, ki je zadela ZDA izven njenih meja v vsej njeni dvestoletni zgodovini. Tej nesreči se je pridružil neugodni razvoj dogodkov na Srednjem vzhodu, kjer je zapora olja iz arabskih oljnih vrelcev konec 1. 1973 jasno nakazala odvisnost Amerike od tuje energije; ostala je čisto osamljena ob strani Izraela, dočim se je cel svet od nje odmaknil in jo še danes pušča samo v obrambi obstanka te nove demokratične državice na palestinskih zgodovinskih tleh. Potem je prišla še bivša portugalska kolonija Angola v Afriki, kamor je vtaknila svoje prste Sovjetska zveza in si jo priključila med svoje satelite s pomočjo kubanskih najemnikov, a Amerika je vse to opazovala, ne da bi bila mogla proces ustaviti ali ga vsaj preokreniti. Nauk iz Vietnama je bil še svež.
Vsa ta dogajanja, na prvi pogled in na videz brez vidnejših pretresov v Ameriki, čeprav je vietnamska afera dovolj usodno razcepila njeno ljudstvo, so vendarle pustila za seboj neugodne posledice, ki v teku časa postajajo bolj in bolj vidne in občutne. Predvsem je zelo padel ugled in mednarodni prestiž te največje svetovne velesile, in se zdi, da še vedno drsi navzdol. Gospodarsko je dežela kljub ogromnemu bogastvu zabredla v težave zaradi strašnih izdatkov za vojskovanje v Indokini in so vse ekonomske žrtve izgubljene. Na svetovnem političnem forumu Združenih narodov so ZDA že dolgo v manjšini, večkrat skoraj popolnoma osamljene, njih beseda tamkaj izgublja težo :n moč. Ali je po vsem tem čudno, če se ameriškega ljudstva loteva .neke vrste zagrenjenost, nejevolja in rastoča zaprtost samega vase ? Izraža se posebno vidno z nezanimanjem za javne zadeve, indiferentnostjo pri volitvah in negativnim zadržanjem pri poseganju Amerike v tok in razvoj svetovne politike.
Zopet začenjajo govoriti in pisati o izolacionizmu, čeprav je jasno, da je ravno ameriški izolaeionizem po prvi svetovni vojni (Cabot Lodge versus Wilson) zasejal seme druge svetovne vojne in sprožil zmagovanje komunizma po nji in v našem času. Ne da bi hoteli slikati situacijo sedanje dobe bolj črno kot je v resnici, se zdi pri-
teri je postavil najlepši spomenik, in iz „tuje učenosti" se je vedno vračal k njej po nove življenjske moči. Mati mu je simbol vsega dobrega. Celo revolucionar v Hlapcih odstopi od zadnjega nasilnega dejanja z mislijo na mater. Drugi, ki je niso tako ljubili, so mogli izpeljati razredno sovraštvo do konca, do pokola deset in deset tiso-čev...
Domovina! „Nisem je ljubil kot cmerav otrok," je zapisal, ampak bil je ves njen: „Glej, domovina, umetnik!" Vse bičanje njenih napak, ves boj proti njeni neetičnosti in materializmu: vse je bilo iz ljubezni. Ljubil jo je, kot jo ljubi samo človek, ki jo je izgubil in jo gleda v podobi najlepših iluzij. Da, Cankar je postal prav glasnik — brezdomovincev, izseljencev, umetnik — domotožja.
On je v tem naš genij. „Izseljenski problem je pri Cankarju najbistvenejše ustvarjanje," je zapisal raziskovalec njegovega domotožja W. Heiliger. Domotožje se veže obenem v materinsko ljubezen. Deli izseljenca med tujino in domovino. Najbolj znani Cankarjevi junaki so — tujci, romarji, vedno hrepeneči ljudje. Ljudje s Klanca gredo v svet — in se vračajo domov, kjer so potem — tujci. A so doma. Cankar ni glasnik „izkoreninjenosti od domače zemlje, ampak nasprotno, zakoreninjenosti vanjo." Zato hrepeni po njej. Cankar je eden prvih opisoval izseljeniški problem. Čutil se je ves čas na Dunaju kot „izseljenec“, odkoder je gledal na domovino v iluziji, zato jo je videl iznakaženo, bičal je njen videz, da bi
memo pokazati na razvoj, ki utegne trpko prizadeti vsakega izmed nas.
In če je tako, potem je vsak izmed nas dolžan aktivno se zanimati za razvoj političnih tokov v tej deželi in po svetu, ter jasno opredeliti svoje stališče do njih. Vedno bolj na gosto množeči se problemi, izvirajoči iz razvoja dogodkov po svetu, so nagnili urednika revija “Commentary magazine", da je pisal v aprilski izdaji o razvijanju novega sporazumevanja v Ameriki, ki naj pospešuje politiko, ki bi „svet napravila varen za komunizem." To je zapisal znani časnikar Norman Pod-horetz in dodal, da se zdi, kot da je v Ameriki nastala koalicija liberalne in konservativne „elite", ki sprejema predlog, naj Združene države ne gredo nikdar več v vojno, razen če bi bilo treba braniti pred napadom lastno zemljo.
In Norman Podhoretz potem nadaljuje: „Ali smo izgubili voljo, da bi branili svobodni svet — da, svobodni svet — pred širjenjem komunizma?"
Sam ameriški državni tajnik se pritožuje nad samomorilnim izolacionistič-nim razvojem v ameriškem življenju, in svari pred možnostjo, da bi ta dežela kmalu „postala osamljena trdnjava na otoku v sovražnem in razburkanem svetovnem morju..." V zvezi z volitvami Podhoretz prizna, da se je pojavil odpor proti enosmerni poti detente, tako med intelektualnimi krogi, kakor tudi še bolj v delavskem gibanju, nekoliko med gospodarskimi vrstami kakor tudi v okviru volitvene politike. Vendar taka gledanja niso bila še odločilno pre-iskušena na gladini narodne politike pri volitvah, in dokler se to ne zgodi, ni mogoče odgovoriti na temeljno vprašanje: „Ali je novi izolaeionizem ravno tako zajel množice Amerikancev, kakor je zajel elito?" Od izida volitev bo odvisno, pod kakšnim napisom na ameriškem praporu bomo praznovali dvestoletnico dežele in njenega ljudstva, ki je ohranjevalo dediščino svobode od ustanovitve ZDA do danes, za kar jo zavida in čemur se čudi svet.
Človek bi mislil, da je umik Združenih držav iz vodstva svetovne pozor-nice v samoljubno osamelost nekaj popolnoma nemogočega. Vendar pravijo, da je na tem svetu vse mogoče, zlasti pa še v Ameriki. Bodimo zatorej pazljivi in čuječi, a ob enem delajmo in prosimo Boga, da do tega nikoli ne pride.
L. P.
ustvaril slovensko. družbo po svoji podobi: etično čisto, socialno pravično, in svobodno: narodno in politično; še bolj pa v duši, v vesti. In iz te ljubezni iz tujine domov, se je razraslo njegovo hrepenenje preko mej domovine — k večnosti, v hrepenenje po Neskončnosti, po Bogu. Lepa Vida je nenehno hrepenenje po lepši domovini. Ni pa naravnost težnja iz umazanega sveta k zvezdam, h kozmični vseprisotnosti, po „pa-radižnem stanju“... Iz domotožja vodi pot k domovini večnosti.. .
To pa je čisto drugačna pesem, kot pa se v teh dneh poje in sliši v domovini. Pisatelj Jernej Roj, ki je šele 1. 1954 ušel iz domovine v emigracijo, piše, da je zabrusil v obraz Ferdu Kozaku, tedaj predsedniku slovenske skupščine besedo: „Cankar se ne more braniti, če ga po smrti spreobračate v komunista."
Zato ga branimo mi, živi, pred potvarjanjem. Ne le branimo: živimo iz njega. Dovolj je v njem prvin, ki so nam lahko čisti studenci za naše lastno prerajanje. Cankar je slovenski genij. Je vsem vse. Nam je vir Lepote, Dobrote in Pravičnosti. Socialne pravičnosti. Svobode, človeške in narodne.
Za Prešernom naj večji umetnik slovenske besede.
Toda ta umetnik je tudi človek, ki nam govori danes na svoj stoletni rojstni dan svojo najglobljo življenjsko modrost in spoznanje, ki naj bo tudi naše, še celo dvakrat naše, ker so z vero v njegovo besedo umirali tisoči in tisoči:
Mati — Domovina — Bog!	td
Verska in narodna izročila trdno živijo v naši skupnosti in se prelivajo iz roda v rod. Temu gotovo pričajo tudi številne množične manifestacije, ki iz leta v leto nikakor ne upadajo, marveč so v mnogih primerih številčno še močnejše. In tu spada gotovo na prvo mesto vseslovensko romanje k Mariji v lujansko božjepotno cerkev, ki vsako drugo majsko nedeljo zbere rojake iz Velikega Buenos Airesa, pa tudi iz drugih krajev Argentine. Slovenci vseh starosti in stanov skupno poromajo k božji in naši Materi, da se ji zahvalijo za prejete milosti, in se ji priporočijo v varstvo tudi za v bodoče.
Nedelja 9. maja, dan letošnjega romanja, nas je pozdravila z lepim jesenskim soncem. Lepo vreme nas je potem spremljalo ves dan, in riam naklonilo tudi to veselje. Že od zgodnjih jutranjih ur je bilo pred ogromno baziliko opaziti svojevrstno vrvenje. Ko so se rojaki pričeli zgrinjati na prostrani trg, so jih izpred vhoda pozdravljale prelepe barve slovenskih zastav, ki so plapolale poleg argentinske narodne zastave in papeškega prapora. Slovenska beseda je polnila trg in vhod. In ko je ob desetih direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argentini msgr. Anton Orehar pristopil k oltarju, je iz ti-
Moč komunistov v Italiji raste iz dneva v dan. Po lanski veliki zmagi na krajevnih volitvah je zavladal po državi velik preplah. K vedno večji politični negotovosti je treba dodati še narast zločinov. Samo lansko leto je bilo npr. 58 ugrabitev z namenom, da se dobi težke milijone odkupnine. To se običajno posreči, saj je oblast zelo šibka. V prvih mesecih letošnjega leta je bilo prijavljenih 13 takih slučajev. Koliko pa je takih, ki plačajo, ne da bi najavili ugrabitev policiji, tega ne pove nobena statistika. Zato vedno bolj raste število ljudi, ki se skušajo rešiti v inozemstvo, še večji je beg kapitala.
Takoj po lanskih volitvah se je, po izjavah kanadskega veleposlaništva v Rimu, število prošenj za kanadski vizum povečalo za 30%. To število se vsak dan veča. Poleg Kanade sta, izmed mnogih dežel, zelo zaželeni Venezuela in Brazil. Kar se pa tiče šibkosti sedanje vlade v Italiji, so razmere zelo podobne onim v Sloveniji v letih 1943/44.
Ni čuda, da skušajo sedaj to težko situacijo, kot pred leti v Sloveniji, izrabiti komunisti, ki so se vrgli z vso silo na vero in pri tem ne štedijo s sredstvi. Skoro vsaka politična manifestacija, pa naj gre tudi za uzakonjenje splava, se konča z onečaščenjem cerkva. Mladi, nezreli študenti mečejo raz sten sveta razpela in jih onečaščajo, ne da bi dajali za ta kriminalna dejanja komurkoli odgovor. Razpela končajo v omarah.
Posebno priljubljene so zunanje stene slavnih cerkva po katerih demonstranti mažejo napise kot: Smrt far-
sočih grl glasno zadonelo: „Spet kliče nas venčani maj, k Mariji..."
Romarska sveta maša je bila za vse žive in mrtve Slovence v Argentini. Po evangeliju je msgr. Orehar spregovoril zbranim rojakom in poudarjal sledeče misli:
„Ko se v teh dneh spominjamo 100-letnice rojstva našega velikega pisatelja Cankarja, mislimo na vse, kar je lepega napisal o Bogu, domovini, ma teri, obstal je pa pred podobo duhovnika, skoro se je ob njej spotaknil, ker je pisal iz misli in okolja tistega časa.
Vi živite v podobnih razmerah časa in dežele, ki za duhovnika velikokrat nima dobre besede in ne čuti potrebe po njegovi navzočnosti, zato nam je potrebno tudi o problemu razmisliti, poudariti spoštovanje, vrednotenje in pomoč duhovniku.
Spoštovanje do duhovnika boste imeli verniki, če boste verovali v njegov izvor ter njegovo poslanstvo. Duhovnik je s škofi postavljen od Kristusa. On jim vtisne „po maziljenju sv. Duha neizbrisno znamenje, da morejo delovati v osebi Kristusovi." (DS 2. Vatik. 2)
jem, dinamit cerkvam. Zahtevamo legalizacijo splava. Da je pri tem priljubljena tarča sveti oče, menda ni treba še posebej omeniti. Med napisi navadno prvači: Pavel VI., žejni smo tvoje krvi.
Sveti oče je tudi predmet najbolj grobih natolcevanj, najbolj gnusnega obrekovanja. Ni je tako umazane laži, ne tako nemogočega blata, da bi ga ne vrgli na svetega očeta. Naj kot primer navedem samo enega: zadnji čas so komunistični listi iznašli nemogočo laž, da ima častitljivi starček nedovoljene razmere z nekim francoskim igralcem.
V začetku tega meseca je papež govoril 50.000 glavi množici, ki se je zbrala na trgu Svetega Petra, da mu da zadoščenje obenem z onimi, ki so se zbrali po celi Italiji, in je do smrti potrt vzkliknil: „Ni mogoče razumeti, da je moja skromna oseba predmet tolikega zaničevanja in napadov s strani neodgovorne množice in od strani določenih časopisov."
Pri razmotrivanju teh razmer zažari v vsej veličini oseba škofa Rožmana. Kot sedaj obljubljajo smrt papežu, tako so pred 30 leti grozili našemu vladiki, da bo „visel sredi Ljubljane." Kot sedaj obrekujejo papeža, so zlili vso gnojnico na našega vladiko. Toda škof Rožman se ni ustrašil. Ne meneč se za vsa obrekovanja in grožnje, cesto sam, saj ga niso razumeli niti oni, ki bi ga bili morali razumeti, je kazal zaupani mu čredi pravo pot resnice in se neustrašeno boril proti zlu. Zato pa njegov vzor raste in sveti vedno bolj in bolj.
PAVEL VI., HOČEMO TVOJO KRI. — Tako stoji zapisano na cerkvi San Barnaba v Milanu, skupaj z napisi o zahtevah svobodnega in zastonjskega splava. Kam greš Italija? Po tej poti — v grob!
Vrednotenje duhovnika postavi sv. Pavel: „Duhovnik je vzet izmed ljudi (Nad. na 2. str.)
Pavel VI., žejni smo tvoje krvi
KRONIKA SOVJETSKEGA DISIDENTSTVA	Mednarodni teden
VEDNO VEČ SVOBODNJAKOV
Deset let, odkar se je porodilo ob moskovskem procesu pisatelja Andreja Sinjavskega in Julija Danijela, se sovjetsko disidentovsko gibanje pripravlja na nove spopade s sovjetskim komunističnim režimom. Daši je bilo več vodilnih disidentov v ZSSR v minulih desetih letih izgnanih iz države, vrženih v ječe ali pa drugače preganjanih in so mnogi na Zahodu menili, da bo gibanja zdaj konec, se dogaja ravno o-bratno. število disidentov v ZSSR in po evropskih sovjetskih satelitih narašča.
Sovjetski komunistični režim prav sedaj najbolj preganja dr. Andreja Saharova, svetovno znanega atomskega fizika in Nobelovega nagrajenca, ker je nedavno oklofutal sovjetskega policista, ki mu ni dovolil vstopa v sodno dvorano v Omsku v Sibiriji, kjer so sodili disidenta Džemilova. Ta je bil obsojen „zločina protisovjetske propagande“ in odpeljan za dve in pol leti na prisilno delo v neko sibirsko koncentracijsko taborišče. Džemilov je bil tokrat že četrtič obsojen.
Istočasno je bil v Moskvi obsojen na pet let izgnanstva v Sibiriji Andrej Tverdohlebov, tajnik sovjetske skupine Amnesty International, mednarodne organizacije s sedežem v Londonu, ki se bori za človečanske pravice kjer koli na svetu.
In nekaj dni pred tem je dolgoletni in mednarodno znan sovjetski disident, pisatelj Andrej Amalrik časnikarjem izjavil, da njega verjetno leta 1984 ne bo več v ZSSR. Kakor je znano, je Amalrik pred leti napisal knjigo „Ali bo ZSSR preživela leto 1984?“. V njej ugotavlja, da v takšni obliki in s takšnim režimom, kakor ga ima danes, ne. Amalrik je bil sedaj od sovjetske policije „naprošen“, naj „prostovoljno“ zaprosi za dovoljenje za izselitev iz ZSSR.
novili Akcijsko skupino leta 1969, samo še pet podpisuje protestne vloge, od teh pet pa sta samo dva še dejanska aktivista, in sicer, lingvistka Tatjana Hodorovičeva in matematičarka Tatjana Velikanova. Ostali so bili izgnani v tujino ali pa so zaprti v koncentracijskih taboriščih odn. so pomrli. Tudi pet disidentov, ki so leta 1968 demonstrirali na Rdečem trgu, je že emigriralo na Zahod.
Toda na njihova mesta stopajo vedno novi disidenti, ki jih po vsej pravici lahko imenujemo junake. Ko je bil npr. lanskega decembra biologist Sergej Kovaljov, eden članov uredništva „Kronike tekočih dogodkov“, obsojen na sedem let ječe, je 232 ljudi, vključno 58 pripornikov, podpisalo protestno vlogo.
Sovjetska policija je začela s hudimi pregoni disidentov zlasti konec leta 1971 ter je sredi leta 1973 kazalo, kakor da ji bo gibanje uspelo uničiti. „Kronika“ je prenehala izhajati in večina vodilnih disidentov je bilo po ječah in koncentracijskih taboriščih. Nekateri med njimi so pod pritiskom klonili in izstopili iz vrst disidentov. Med njimi sta bila na Zahodu najbolj znana Pjotr Jakir in Viktor Krasin. Vodilna junaka, dr. Saharov in pisatelj Solženicin sta bila praktično edina, ki ju sovjetska policija ni upala, zaradi svetovne javnosti, zapreti.
Solženicina se je sovjetski režim končno znebil februarja 1974, ko ga je izgnal na Zahod, misleč da bo tako nevtraliziral pisateljevo delavnost proti Kremlju. Solženicinova deportacija je, nasprotno, povzročila v svetu splošen protest in maja istega leta je v ZSSR znova začela izhajati „Kronika tekočih dogodkov“, ki je sovjetska policija do danes ni mogla zadušiti.
ZA PRAZNOVANJE 31. obletnice zmage nad nacistično Nemčijo 9. t. m. je sovjetski CKKP podelil svojemu glavnemu tajniku Brežnjevu buržujski vojaški čin „maršala“. Brežnjevu manj-• ka samo še ena stopnja, da bo po činu dosegel Stalina, ki si je nadel naslov „generalísimo“. Civilist Ustinov, ki je bil nedavno postavljen za sovjetskega o-brambnega ministra, pa je dobil generalski čin.
POSADKA sovjetskega rušilca Sto-rozjevoja se je lanskega novembra v Leningradu uprla in usmerila ladjo proti svobodi na Švedsko. Partijskim častnikom na ladji je uspelo o uporu obvestiti sovjetsko letalstvo, ki je ladjo bombardiralo ter pri tem ubilo več mornarjev. Posadka se je nato predala ter je po izkrcanju sovjetska vojaška policija ustrelila 50 uporniških mornarjev.
, Opazovalci spominjajo na mornariški upor leta 1917 tik pred sovjetsko revolucijo, toda takrat v prid Leninu in komunizmu.
AMERIŠKI SENATNI PODODBOR za notranjo varnost je izdal .poročilo o preiskavah delovanja levičarskih organizacij v ZDA in ugotavlja, da so se komunisti letos skrili za tkim. Ljudsko komisijo za 200-letnico, (Peoples Bicentennial Commission-, ki jo izkoriščajo za svoje prevratniške namene ob letošnjem praznovanju 200-letnice obstoja ZDA. PBC je razposlala 8000 kaset ženam raznih funkcionarjev, v katerih opisuje trgovske škandale in poziva žene, naj „zaslišujejo svoje može o njihovem kriminalnem delovanju v škodo ameriškega ljudstva.“ PBC tudi ponuja tajnicam funkcionarjev lepe dolarske odškodnine za informacije o trgovskih škandalih in pripravlja demonstracije v Washingtonu.
Džemilov je leta 1969 ustanovil tkim. Akcijsko skupino za obrambo človečanskih pravic, Tverdohlebov pa je bil leta 1970 soustanovitelj dr. Saharove-ga Odbora za človečanske pravice v ZSSR.
Višek prvega vala disidentstva je gibanje doseglo leta 1968 ob priliki sovjetske invazije češkoslovaške, številni disidenti so se zbrali na moskovskem Rdečem trgu avgusta 1968 in glasno protestirali proti vdoru sovjetskih tankov v Češkoslovaško. Disident Anatoly Jakobson, prevajalec po poklicu, je v „Kroniki tekočih dogodkov“, glasilu gibanja, takrat med drugim z zaupanjem zapisal: „Protestno zborovanje je začetek ljudske samoosvoboditve izpod ponižujočega ustrahovanja in izpod prikimavanja zlu.“
Sovjetsko policijsko preganjanje disidentov je bilo tako silovito, da npr. od prvotnih 15 disidentov, ki so usta-
Volilni poraz francoske KP
TUDI V NOVI OBLEKI NI DRUGAČNA
Francoska komunistična partija, katere vodja George Marchais se je bil na lanskem kongresu sovjetske partije v Moskvi javno „uprl“ diktatom iz Kremlja kar se tiče partijskega nastopanja v francoski notranji politiki, je kot „od Moskve neodvisna“ partija prvič nastopila v novi obleki v mestu Tours, kjer so Francozi minulo nedeljo volili župana.
Francoska komunistična partija je imela letos februarja svoj 22. kongres, na kate|-em so sklenili ¿počlovečiti“ njen obraz, da bi lažje zavladali nad Francijo. V centralni komite so bili nastavljeni nekateri mladi partijci, med njimi tudi neki Pierre Juquin, ki je vodstvu med drugim tudi predlagal, naj bi francoska partija zavrgla stari par-
tijski znak s srpom in kladivom, prav tako rdečo barvo, in vrgla med Francoze svoj novi znak: zeleno kroglo, ki naj predstavlja „združitev človeštva v zelenem okolju.“ Partijsko vodstvo je ildlejo sprejelo, tako da je bilo mesto Tours pred nedeljskimi volitvami na gosto polepljeno s partijskimi propagandnimi lepaki z zeleno kroglo. V Tours sta tudi prišla Juquin in glavni partijski vodja Marchais sam, da sta na volilnih shodih propagirala „novi partijski obraz“. No nobenem shodu ni bilo rdeče barve, prav tako ne na tiskovni konferenci, ki jo je partija pred volitvami priredila v svojem lokalu v Toursu. Znak srpa in kladiva so skrili za Leninovo sliko v partijskem glavnem stanu.
ROMANJE V LUJAN
(iNad. s 1. str.)
in postavljen za ljudi“ Hebr 5, 1. „Namen, katerega hoče doseči duhovnik je slava božja, da ljudje zavestno, svobodno in hvaležno sprejmejo Kristusovo dovršeno delo, strežejo ljudem, tako prispevajo k večanju slave božje, kakor tudi k napredku ljudi v božjem življenju.“ (DS.) Pij XI. je rekel: „Duhovnik spremlja vernika od krsta do groba.“ Tudi slovenski duhovnik je vso zgodovino stal ob svojih vernikih, ko drugega ni bilo, ali ni mogel storiti ničesar. Pomislimo na trpljenje v borbi za svobodo, v času revolucije, v taboriščih in v izseljenstvu. Imenom Slomšek, Missia, Jeglič, Rožman, Sedej se pridružijo duhovniki in škofi danes v Sloveniji in v izseljenstvu. Resnico je povedal torontski škof, „da en duhovnik pomaga k zveličanju vsaj 5.000 lju-
dem.“
Pomoč duhovniku ste verniki, ki priznate njegovo delo, to delo cenite. Imate besede obrambe za duhovnika, naj bo to slovenski ali drugorodni, ker imajo ljudje danes večkrat umazana usta in besede za te poslance božje. Delati naj ne nehate verniki za duhovniške poklice, ki jih manjka med Slovenci z izseljenstvu, v deželi, v kateri živimo in tudi v slovenski domovini u-sihajo. Važna je po besedi Pija XII. vloga družine: „Od‘družine, ki je utemeljena na božji volji, Kristus in Cerkev dobivata junake in glasnike, ki branijo krščansko ljudstvo in prehaja-jopreko oceanov, da razsvetljujejo in rešujejo duše.“
Sodelovanje, ki ga opravite z duhovnikom za blagor duš, ni usluga njemu, temveč pomoč bratom, ki so v duhovni stiski.“
Sledila je sveta maša, glasna molitev in petje slovenskih romarjev sta napolnjevala prostrano baziliko in vzbujala občudovanje in pohvalo drugih romarjev. Med svetim obhajilom so rojaki množično pristopali k prejemu Evharistije. Tudi ta številčni prejem sv. obhajila je pri domačih duhovnikih vzbujal pohvalne komentarje.
Po maši je sledil opoldanski odmor. Rojaki so se razšli po raznih predelih romarskih prostorov okrog bazilike in ob reki, da se okrepčajo in da se srečajo z znanci in prijatelji. Mnogi imajo priliko snidenja le na ta dan. Težko je torej opisati veselje srečanja in razgovorov, ki so se razpletli, dokler ni zvon poklical k popoldanski pobožnosti.
Ob dveh je bila že bazilika polno zasedena. Znova je Marijina pesem bila uvod v pobožnost. Med petjem je pred oltar stopil prelat France Novak, ki je nato na romarje naslovil jedrnat nagovor. Govoril je o Mariji, materi naših družin. V času, ko se po vsem svetu ruši morala in gine pravo družinsko življenje, naj Marija varuje to o-snovno celico človeške družbe v naši skupnosti. Prelat Novak je pozival očete in matere, pozival pa tudi mladino, naj odpro Mariji vrata družin, naj naše družine vodi božja Mati. Brez Boga in Marije postane človek razvalina življenja. Vrata Mariji pa naj odpremo z
molitvijo. Govornik je pozival rojake k vztrajni molitvi, zlasti k pobožnosti rožnega venca.
Poleg molitve pa je važna, za ohranitev vere v družinah, tudi ljubezen do Cerkve. Koliko mučencev imamo Slovenci, ki so dali svoja življenja za vero in Cerkev. Prelat Novak se jih je spominjal in pozival romarje, naj v naši skupnosti po njihovem zgledu ljubimo Cerkev in jo branimo. Naj spoštujemo duhovnike, naj znamo ločiti v Cerkvi kar je človeškega in kar je božjega.
Svoj kratek in jedrnat nagovor je prelat Novak zaključil z vzklikom in prošnjo: „Marija, nauči nas moliti, naučiti nas ljubiti Cerkev, ki je delo tvojega Sina.“
Takoj nato se je razvila procesija. Saj je kar težko opisati, tako mogočno manifestacijo vere. Križ, zastave, šolska mladina, možje in fantje, kip lu-janske Marije, narodne noše, brezjanska Marija Pomagaj, ministranti in duhovniki, redovnice, žene in dekleta. Tako je suho naštevanje. A. kako pretresljivo je bilo gledati vrste in vrste slovenskih vernikov, ki so se pomikale po asfaltu okoli razprostranega trga pred baziliko, z glasno pesmijo na ustih in molitvijo rožnega venca. Tako lepo število šolarjev, ki so v spremstvu svojih učiteljev s tako otroško vero čivkali Marijine pesmi, katere slovenski narod ohranja v čast nebeški materi dolge rodove. Trdno vero resnih mož in fantov. Pa tako izredno število narodnih noš (nad sto jih je bilo, ki so vzbujale občudovanje domačinov). Obe' Marijini podobi sta predsedovali manifestaciji. Ista nebeška mati, ki jo dvo-
Ciiba, legión extranjera al servicio de la URSS
En un reciente editorial, el matutino “La Prensa” de Buenos Aires analiza los casos de ingerencia militar cubana, tanto en América latina, como especialmente en Afirica. En el mencionado comentario se dice, entre otras cosas:
“Castro le ha tomado el gusto a la impunidad después de su incursión en Angola, y éste es el momento en que no pocos de sus hasta ayer panegiristas, algunos de ellos embozados, ahora hacen suyos los argumentos relativos a la intervención cubana en los asuntos internos de otros países, que ayer desecharon como si se hallaran en un nebuloso estado de ingenuidad. El ‘gobierno del pueblo’, abolido en marzo pasado, enarboló la misma facciosa bandera, añadiendo al olvido de las medidas votadas en Punta del Este, un curso de estrechas relaciones con La Habana que convendría investigar.
iSi bien se mira, Cuba ha absorbido ya por completo, hasta el punto de formar parte de su propia naturaleza, todo el juego de artimañas que caracteriza a la política exterior soviética. La maniobra intervencionista de Fidel Castro en Angola comenzó en la primavera (septentrional) de 1975, cuando envió a ese país un primer ‘grupo asesor’ de 250 militares, mientras por su lado la Unión 'Soviética aceleraba el envío de armas y pertrechos. En verdad se trataba de una triple combinación, pues mediante un curso paralelo algunos estados miembros de la OEA celebraban varias reuniones para ‘poner fin’ a la disputa con ‘la hermana Cuba’. Recuérdese la reunión de mayo de 1975 y la de julio en San José Costa Rica, donde se acordó que cada uno de los países miembros de la OEA podía reanudar relaciones diplomáticas y económicas con Cuba.
De ese paso ha quedado un mal recuerdo. Comentando éstos y otros hechos, el articulista Barreto Leite Filho ha dicho en ‘Folha de Sao Paulo’1: ‘Ahora se ve claramente que la Unión Sloviética usa a Cuba como su “legión extranjera” ’. Y así es.”
Potros v Italiji in Sloveniji
Vrsta potresnih sunkov je minuli teden težko prizadela področje okoli Vidma (Udine) v severovzhodni Italiji, zatem pa še področje Kobarida in Tolmina v Sloveniji.
Na področju okoli Vidma sta močno prizadeti Beneška Slovenija in Rezija, v teh zlasti kraji Pušja ves (ital. Ven-zone), Tarčent (Tarcento) in Humin CGemona). Humin je skoro v celoti porušen.
Število smrtnih žrtev v Italiji se bliža 1000, ranjenih je še več ljudi, mnoge starodavne stavbe in cerkve so uničene.
Potresne valove so čutili tudi v Avstriji, Zah. Nemčiji, Franciji, Belgiji in Nizozemski, kakor po vsem Goriškem in Tržaškem, kjer pa kljub bližini potresnega epicentra, ki je bil pod Vidmom, ni bilo škode in človeških žrtev.
Potres je preplašil tudi Ljubljan-
Toda vsi partijski napori so bili zaman. Z absolutno večino 56% je zmagal konservativni kondidat 55-letni Jean Royer, ki je župan Toursa že 17 let. Niti druge runde volitev prihodnjo nedeljo ne bo treba, ker je tako odločno potolkel komuniste in druge levičarje. Socialisti so dobili 21,5% glasov, komunisti manj od 10%. Royer je zmagal med kandidati devet različnih strank in strančic.
Francoska KP je tem volitvam, ko se je prvič okazala v svoji „novi obleki“, pripisovala velik pomen, v prepričanju, da je taktično na pravi poti. Toda tourski meščani so dokazali, da mislijo s svojo glavo.
je narodov, tako daleč vsaksebi, pa po usodi ta dan pomešana, časti s tako trdno vero. Sredi med narodom (metafora in resnica) duhovščina in redovni-štvo. Pa dolge kolone žena in deklet v tisti zaupni in občudovanja vzbujajoči veri:
„Vene cvet mladosti,
gine časov tek...
... Mati ne pozabi me.“
V	ozračju so donele Marijine pesmi, medtem ko so morali zastavonoše na čelu procesije še in še čakati, da so se strnjene gruče žena in deklet uvrstile v procesijo, ki je tako v stisnjenem četverostopu objela ves ogromni trg pred baziliko. Tedaj so prve vrste mož pričele vstopati v baziliko. Rojaki so prejemali spominske podobice s posvetilom „Mariji, materi naših družin in naše skupnosti.“
V	baziliki so nato sledile pete litanije Matere božje z vpletanjem posameznih kitic Marijinih pesmi. Po molitvi posvetitve brezmadežnemu Marijinemu Srcu je zadonela zahvalna pesem, ki so jo vsi romarji stoje peli. Mogočno je odmevala pesem, ko je po blagoslovu z Najsvetejšim, v slovo od Marije, iz tisočih grl zadonela prelepa in slovenskemu srcu tako priljubljena „Marija skoz’ življenje...“ Pesem se je dvigala in zaplavala pred Marijino podobo, v zahvalo in prošnjo za ponovne milosti, v življenju, ki „v valovih in vetrovih“ hiti naprej. Še so doneli zadnji akordi pesmi, ko so -se rojaki pričeli razhajati, polni tistega notranjega veselja, ki ga v človeško srce polaga le trdna vera v Boga in globoko zaupanje v nebeško Mater.
čane, rahlo so ga čutili tudi v Zagrebu in okolici.
V Italiji je italijanska KP vnesla v volilno kampanjo problem pomoči od potresa prizadetim krajem in očita de-mokrščanski vladi, da premalo in prepočasi pošilja pomoč prebivalstvu. Vlada je izdala iz državne blagajne 250 milijonov dolarjev „kot prvi obrok“ za pomoč potresnemu področju, z zdravniškimi ekipami in dragim materialom pa so Italiji priskočile na pomoč tudi druge zahodnoevropske države.
..Ilrvaiski narod“ zopet začel Izhajati
Kakor smo že poročali v Svobodni Sloveniji je meseca decembra lanskega leta prenehal izhajati v Buenos Airesu hrvaški list “Hrvatski Narod“, ki ga izdaja dr. Vjekoslav Vrančič. Prenehal je zaradi finančnih težav, ki so nastale s povišanjem tiskarskih stroškov in cene papirja. Aprila meseca pa je list ponovno začel izhajati, ker so mu to omogočili s finančno podporo hrvaški izseljenci v Kanadi in Severni Ameriki. V tej številki poroča med drugim, da je bil v prvi polovici aprila v Buenos Airesu na obisku dr. Stanko Vujiča, predsednik “Hrvatskog Na-rodnog Vieča“. 9. aprila je imel informativni sestanek s predstavniki različnih političnih in društvenih skupin. Večje zborovanje pa je imel v hrvaškem domu, ki se ga je udeležilo blizu 300 Hrvatov. Podal je obširno poročilo o delu in sestavi .ustanove, kateri predseduje. Po njegovem poročilu pa se je razvila debata, ki po mnenju poročevalca v Hrvatskem Narodu ni bila na višini. Bilo je precej ostre debate o proslavi 10. aprila, ko je tega dne leta 1941 nastala Nezavisna hrvatska država. Navzoči so kritizirali tudi sestavo HNV in so bila izrečena mnoga sumničenja. Dr. Vujiča pa je govoril tudi na proslavi 10. aprila, kjer se je najprej ozrl na preteklost in na boj Hrvatov za samostojno hrvaško državo. V drugem delu govora je dejal, da je na videz „današnja situacija za Hrvate izredno težka in skoraj brezupna.“ Kljuh temu je pozival, da vztrajajo in sodelujejo za skupni cilj. Prosil je tudi, da finančno podpro delo HNV. Kako je to nujno, je navedel primer, da neka propagandna ustanova računa za širjenje zahtev Hrvatov po lastni državi po 40.000' dol. skozi 6 mesecev. Priznal je, da Hrvatje za enkrat tega ne zmorejo, kljub temu je pozival k optimizmu in k nadaljnjemu vztrajnemu delu.
PET ČASNIKARJEV je trenutni v ječah v komunistični Jugoslaviji, poroča Amnesty International iz Londona. časnikarji so bili aretirani „iz političnih razlogov.“ Diktator Tito je nedavno v Stockholmu potrdil, da je Jugoslavija država v sovjetskem bloku, ki ima trenutno porcentualno največ političnih pripornikov.
SEVERNI IN JUŽNI VIETNAM sta na volitvah „izvolila“ skupno skupščino, ki šteje 492 članov. Oba vietnamska dela sta se združila v eno državo, ki jo mora uzakoniti nova skupščina. Zadnja južnovietnamska nekomunistična vlada se je predala zmagovitim komunističnim gverilcem in severnoviet-namski vojski lanskega 30. aprila.
-flSflEfira.
^wnfilewicc s
41. Mednarodni evharistični kongres v Filadelfiji
Slovenska udeležba na kongresu
SLOVENCI PO SVETU
SEVNICA — Sevničane in prebivalce bližnje okolice je 16. aprila ob 5.58 zjutraj zbudil potres srednje jakosti, ki ga je spremljajo hudo bobnenje. Epicenter je bil ob spodnjem toku Mirne. Potres je močno prestra-strašil prebivalce, gmotne škode pa ni.
PIRAN — V Osaki na Japonskem so splovili drugo izmed petih novih ladij z nosilnostjo 18.000 ton, ki ji bodo dali ime Kranj. Nova ladja bo čez tri mesece predana Splošni plovbi in bo vključena v redni linijski promet okoli sveta. V domače pristanišče pa bo priplula šele čez pol leta.
Jugoslovanske ladjedelnice so pri gradnji ladij, v glavnem delajo za tuje družbe, na 12. mestu; v ladijski tonaži pa je Jugoslavija na 22. mestu v svetovnem merilu; nove ladje pa jugoslovanska podjetja najraje naročajo v tujih ladjedelnicah, ker jim dajo večje kredite. ..
LJUBLJANA — V Ljubljani je tudi prepovedano točenje žganih pijač v jutranjih urah. Toda za žejne je vendar poskrbljeno, kajti ni pa prepovedano prodajanje. In tako v raznih barih brez skrbi kupiš pollitrsko steklenico žganice — to lahko popiješ na poti v službo še isti dan ali pa pitje „ra-cioniraš“ in jo izprazniš šele po dveh ali treh dneh. . .
MIRNA — Tovarna krompirjevega pireja je zaradi slabe krompirjeve letine zastala. Sedaj ne vedo, kako bi zaposlili kakih 50 delavcev, ki delajo v tem obratu ljubljanske Kolinske. Kmetje pa tudi ne vedo, koliko krompirja naj letos zasade, ker uradne oblasti še niso določile nove odkupne cene. Nekateri pravijo, da bi bila odkupna cena okoli 2,5 din za kilogram. Na trgu pa stari in uvoženi krompir prodajajo po 6 do 7 dinarje Vi za novi krompirček pa branjevke zahtevajo po 12 dinarjev za kilogram.
LJUBLJANA — Na Gospodarskem razstavišču so 6. aprila odprli sejem Alpe-Adria. Ta razstava, ki je že 15., je na Razstavišče privabila 375 razstavljavcev, od tega je bilo 144 domačih in 231 iz Anglije, Avstrije, Belgije, Vzh. Nemčije, Egipta, Filipinov, Francije, Indije, Italije, Japonske, Nizozemske, Španije, švedske, Švice, ZDA in Zvezne nemške republike.
LJUBLJANA — Društvo glasbenih umetnikov Slovenije je v svojem ciklu predstavljanja mladih umetnikov pripravilo klavirski recital mlade Tatjane Šporar-Bratuževe. Umetnica je izbrala znana, hvaležna a tudi težka dela iz „železne“ klavirske literature. Spored je obsegal dela Bacha, Schumanna, De-:bussyja, Beethovna, slovenski klavirski literaturi pa se je umetnica odzvala z Matičičevimi „Grotesknimi plesi.“
Dr. Stanislav Adolf Mikolič
Ker se nikoli ne ve, kako se takšen zapletljaj more razvozljati, sem sklenil zapustiti Ekvador še isti večer. Našel sem taksi transportnega podjetja Panamericana Internacional in ob enajstih ponoči dal slovo prestolnici. Quiito je vsaj za prestolnico zelo majhno mesto a izredno prikupno in za ljubitelja umetnosti pravi dragulj.
Ko je Inka cesar Huajna (Huayna) podjarmil Kraljestvo. Kitus, se je odločil živeti ostala leta svojega življenja tukaj, kjer se je poročil z kneginjo Pakča, hčerko premaganega kralja. Ko je umrl leta 1526 je napravil usodno napako, da je razdelil cesarstvo na dva dela: cesarsko mesto Cuzco in ves jug je prepustil svojemu najstarejšemu sinu Huaskarju, iz svojega prvega zakona, in Kito (sedanji Ekvador) sinu ljubljencu, po imenu Atahualpa, ki ga je imel s Babeo. Polbrata sta se začela boriti med seboj, ker je vsak hotel imeti v svoji oblasti vso dediščino. Med tem sporom so prispeli v Perú Španci iz Paname in vsem je znana zgodovina Pizzara in njegovih 200 pajdašev, kako so po zvijači dobili v svoje roke cesarja Atahualpo, ko so ga lepo povabili na kosilo in kako so ga potem usmrtili, potem ko so dobili v odkup dve sobi polni zlata in srebra. Uradno so ga obsodili na smrt češ, da je bil kriv smrti Huaskarja.
Quito leži 9.000 čevljev visoko nad morsko gladino in ima krasno in zdra-
KAMNIK — Kamniško pevsko društvo „Lira“ je 26. marca pripravilo koncert v počastitev obletnice smrti skladatelja Emila Adamiča, ki je umrl
6.	decembra 1936. Ker je Emil Adamič nekaj svojih del posvetil „Liri“ — ta pa ga je štiri leta pred njegovo smrtjo imenovala za častnega člana — so Li-raši, ki jih je sedaj 30 in jih vodi Samo Vremšak, zapeli same Adamičeve pesmi.
LJUBLJANA — Proslave za stoletnico Cankarjevega rojstva so se u-radno začele v Ljubljani 26. aprila s slovesno filmsko premiero „Življenjepis idealista“, ki ga je po proznem besedilu „Martin Kačur“ pripravil režiser Igor Pretnar. Tajništvo republiškega odbora za proslavljanje Cankarjeve stoletnice pa je iz „objektivnih razlogov spremenilo prvotni načrt programa osrednje slovenske prireditve v Ljubljani.“ Tako 8. maja ni bilo „začetne orkestralne točke“, temveč se je slovesni zbor začel z „govornim delom“ in nadaljeval z uprizoritvijo nove dramatizacije Cankarjevega Hlapca Jerneja. Dramatizacijo je oskrbel Primož Kozak, režijo pa je imel Jože Bab:č.
Umrli so od 12. do 20. aprila 1976:
LJUBLJANA:	Niko Einspieler;
Marija Marušič, 83; Angelina Pogač-nik-Berčič; Angela Bajc r. Krajšek; Valika Tominec; Karel Volk; Zofija Modrijan, up. PTT; Marija Cazafur r. Picelj. Iva Košar, up. učit.; Iva Fi-gar, 90, biv. pilarski moj.; Ignac Banko, inž. gradb. ; Ivana Hlebš; Alojzija Zore, up.; Ladislav Prinčič, 68; Frančiška Porenta r. Gruden, 94; Vida Janša r. Černe; inž. kem. Dušan Štucon, univ. prof.; Lojze Kalar. Leopold Ju-žina, up. strojevodja; Anton Lužar, up. zidarski moj.; Fani Pinter r. Skuber; Alojz Medved; Jože Hribar; Albina Gorjup, članica šentjakobskega gledališča; Angela Zemljič r. Kozina; Terezija Zore r. Marin, 75. Mihael Malenšek; Anton Zajc, posestnik.
RAZNI KRAJI: Franc Koščak, avtomehanik, Stara cerkev pri Kočevju ; Angela Pirnat, Velike Poljane; Slavko Kovač, Izlake; Lojze Trspkan, poslovodja, mesarski moj., posestnik; Ana Kuhar r. Malenšek, 92, Šentvid nad Ljubljano; Nežika Šegec r. Krajne, 91, Ravberkomanda pri Postojni; Ivan Jer-ma st., 78, zasebni kmetovalec, Sneber-je; Jožef Eri, up. direktor, Kranj. Marija Žerjav, 67, Jesenice; Marija Košir, 85, Poljšica; Vladislava Mikuž, up. PTT, Sodražica; Fani Pfefferer, 90, Celje; Srečko Brglez, Idrija; Nežka Fister, up., Radovljica; Julka Praprotnik r. Novak, Vrhpolje; Ivana Kozjek, Brezovica. Anica Bartol r. Zoran, Brest pri Igu; Stanko Weis, fotograf, Trbovlje; Franc Mikec, 87, Škofja Loka; Marjan Plečko, prof. Maribor; Angela Soklič r. Svetina, biv. trgovka, Spodnje Gorje; Vera Košir r. Čop, Mozirje; Janko Primožič, up., Škofja Loka; Ivanka ¡Savnik r. Zorko, Maribor; Frida šiška r. Weihs, 69, Kranj. Marija Oseli r. Bremšak, Medvode; dr. Lu j o Koser, 89, Zagreb; Marija Brenčič, biv. gostilničarka in posestnica, 95, Ptuj; ¡Marija Pucihar r. Gabrijel, Veliki vrh; Marcelina Srehar r. Jasnič, Vipolže; Anica Čermelj, Šempas.
(4)
vo podnebje vse leto. Polno cerkva ba-roškega sloga, si lasti slavo, da je od tod bila organizirana ekspedicija leta 1540, ki je pod vodstvom Španca Frančiška de Orellana odkrila reko Amazonko, medtem ko ni našla cinamona, katerega so v resnici šli iskat. Vzhodno od Quita, že v nižini tropskega podnebja ob Tihem oceanu, v pokrajini Manabi, deluje več slovenskih duhovnikov.
Po večurni vožnji s taksijem je šofer zaprosil za nekaj ur počitka ob jezeru Jagvarkoča, menda ravno na kraju, kjer je cesar Huajna premagal Kituse in potem dal zmetati v jezero nad 30.000 mrtvih in ranjenih sovražnikov. Zato Indijanci, ki še sedaj tod živijo, imenujejo to jezero Yaguarcocha, to je, Jezero krvi.
Ko se je začelo svitati, smo nadaljevali pot proti meji. Preko radia smo zvedeli, kaj se je zgodilo ponoči v predsedniški palači. Ob pol štirih zjutraj, med praznovanjem poroke svoje hčerke, je bil general Rodríguez Lara obveščen, da ni več predsednik države, in, da je njegovo mesto prevzela trojka, sestavljena iz vrhovnih poveljnikov vojske, «mornarice in letalstva, ki bo v naprej predsedovala „revolucionarni“ vladi v imenu združenega vodstva oboroženih sil. Nekaj ur pozneje so mu dovolili, da je smel zapustiti palačo v spremstvu svoje žene in s tremi kovčki. Niso m,u pa dovolili zapustiti države in
Na pobudo Društva slovenskih du-govorih s slovenskimi rojaki v Washing-tonu, ki so bili delavni pri postavitvi hovnikov v Združenih državah in po raz-slovenske kapele v narodnem svetišču Brezmadežne, in s člani Upravnega sveta Lige slovenskih Amerikancev v New Yorku, je bil ustanovljen Koordinacijski odbor za slovensko udeležbo na Ev-ne Šušteršič in dopisni tajnik dr. Cyril Puc, rev. Richard Rogan OFM, dr. Sta-harističnem kongresu v Filadelfiji. V odboru so naslednji rojaki: častni predsednik Rt. rev. msgr. Louis Baznik, Tone Babnik, rev. Francis Blatnik SDB, ing. Ludvik Burgar, James M. Cesnik, rev. dr. Emil Hodnik (sponsor), rev. Aloysius Hribšek, dr. Albert Jurečič, dr. Valentin Kalan, dr. Leo Klavž, Frank
L.VKočevar (član Glavnega odbora KS KJ), ing. Simon Kregar, Armin Kur-bus, Conrad P. Mejač, rev. Jon Prah OCM, Vladimir N. Pregelj, ing. Janez Mejač.
V aprilu je bil tudi že sestanek med člani slovenskega odbora in glavnim odborom v Filadelfiji. Tam so se tudi že določile svečanosti, kjer bomo Slovenci soudeleženi kot narodnostna skupina in to pri zborovanjih, mašah, procesijah (narodne noše) itd.
SLOVENCI V
Osebne novice
Krst. 1. maja je bil krščen v Villa Ballester Aleksander Jože Skale, sin Jožeta in ge. Milene roj. Potočar. Botrovala sta Marjan Oberžan in Marjetka Havelka de Rodríguez. Krstil pa je g. Franc Bergant. ¡Srečnim staršem naše čestitke.
Zlata poroka. V soboto, 1. maja, sta slavila zlato poroko Franc in ga. Pavla Selan. Slavju so prisostvovali hči Pavla por. Smrekar in sinovi Tine, Jože, Ivan, Ciril,, Andrej in Tone z družinami, ter bližnji sorodniki in znanci. Med za-'“ hvalno sv. mašo je ubrano pel mladinski oktet iz San Justa pod vodstvom Andreja Selana.
BUENOS AIRES
Sestanek zveze mater in žena
Zveza slovenskih mater in žena je imela v sredo -5. maja svoje drugo redno predavanje v letošnjem letu, katerega je zelo poučno in zanimivo podala ga. Lina Matičičeva. ¡Snov predavanja je bila o zdravju v družini.
V prvem delu je ga. Matičičeva posvetila pozornost ¡ženi sami, njeni negi in higijeni njenega telesa. Govorila je o čistoči, o prehrani, obleki in telesni negi. Drugi del pa je obravnaval zdravje v družini in pripravljenost pri bolezni. Tu je gospa predavateljica v prvi vrsti omenjala nego otrok, od dobe dojenčka, dokler ne odraste. Predlagala je tudi, da naj ima vsak dom svojo domačo lekarno za prvo pomoč pri nesreči.
Zbrane gospe so predavateljico pozorno poslušale in ob koncu se je še razvila kratka debata. Odbor zveze vabi vse žene na srečanje v mesecu ju-
oditi v Mehiko, kot si je to želel. Vse se je lepo mirno končalo kot predvidevano. Nova imena v vladi, a drugače je vse ostalo pri starem. Kot smo se nekoč učili pri francoščini na celjski gimnaziji: „Plus ça change, plus c’est la meme chose.“ (Bolj kot se stvari menjajo, bolj so pri istem.)
Ker je bila nedelja, je bila meja na ekvatorjanski strani zaprta. Ne bom podrobno opisoval, kaj vse sem moral storiti, da sem prišel do „izhodnega“ pečata v moj potni list, ker bi samo ta popis zahteval celo poglavje. Povem naj le na kratko, da sem ga dobil po nekakem križevem potu, ki me je vodil od Poncija do Pilata. Ker sem v Quito plačal taksi za vožnjo vse do mesta Pasto v Kolumbiji, sem imel na listku zabeležen naslov agenta prometnega podjetja v Tolunu, zadnjem ekvatori-janskem kraju pred mejnim prehodom. Potom tega agenta, ki je bila starejša in zelo postrežljiva gospa, sem zvedel za naslov enega mejnih uradnikov, ki je bil njen prijatelj in po več vmesnih postajah sem končno potrkal na vrata stanovanja samega šefa. Pa sem imel smolo, da je ta gospod izgubil pečat in mi ni mogel žigosati potnega lista. Zopet je bila treba trkat drugam na vrata njegovega namestnika, ki je k sreči imel pečat kar v hlačnem žepu in mi pritisnil žig v moje papirje. In ko sem šest km pozneje prekoračil mejo in zopet izmenjal taksi, ni bilo žive duše na ekvatorijanski strani, da bi mi pregledal potni list, kar je bilo meni ravno tako prav.
Koordinacijski odbor je prosil tajništvo kongresa za prostor, v katerem bi imeli slovensko pisarno za kongresni teden in za večjo dvorano za zbiranje u-deležencev in za odmor med svečanostmi.
Rojaki v Združenih državah in Kanadi, pa tudi drugje po svetu, naj se prijavijo pri župnijah, ki bodo potom škofijskih uradov preskrbele za prevoz, prehrano in stanovanja. V izjemnih primerih bo pomagal Koordinacijski odbor. Naloga našega odbora je predvsem, da zagotovi slovensko navzočnost na kongresu in da koordinira ali pa organizira našo udeležbo in to predvsem zato, ker bodo slovenski udeleženci prišli iz raznih krajev, škofij in držav, in ker vsi ne bodo ostali v Filadelfiji ves te-
den.
Koordinacijski odbor bo v slovenskem tisku stalno obveščal rojake o svojem delu, pravtako bo postavil stike z župnijami, v katerih živijo številne slovenske družine, in to v ZDA in Kanadi.
Vse dopise je treba pošiljati na naslov: Koordinacijski odbor za slovensko udeležbo na Evharističnem kongresu v Filadelfiji, c/o Cyril Mejač, 9509 Hale Street, Silver Spring, Maryland 20910.
ARGENTINI
niju (2. junija t. L), ko bomo v naši sredi pozdravile gospo in g. Karla Mau-serja iz Severne Amerike.
Zveza slovenskih mater in žena ima
sestanke vsako prvo sredo v mesecu, ob
17.	uri v Slovenski hiši. Na teh srečanjih obravnavamo razna vprašanja, ki so v zvezi z družino in vzgojo, pa tudi z razmerami in dogajanji v svetu, o katerih je važno, da so naše žene poučene. V naslednjih mesecih nam bodo predavali: g. Karel Mauser z gospo, ga. Mira ing. Eckerjeva ter gg. msgr. Orehar, Miloš Stare in dr. Kukoviča. Lepo vabimo vse žene in dekleta, da se teh sestankov udeležujejo.
V dobrodelni sklad Zveze slovenskih mater in žena so darovali: g. Maks Nose 100.000, N. INI 10.000 in odbornice osrednjega odbora Zveze 100.000 starih pesov namesto cvetja na grob ge. Nade Dolenc de Acosta.
RAMOS MEJIA
17.	redni občni zbor Slomškovega doma
Vršil se je v petek 30. aprila zvečer. Iz preglednih poročil je bilo razvidno delo raznih odsekov. Dom ima vpisanih 368 članov (nad 18 let). Do podpore Medsebojne pomoči ima pravico 748 oseb. V Slomškovo šolo pošilja okoli 70 slovenskih družin 156 otrok. 50 srednješolcev obiskuje tečaj v Slovenski hiši. Tudi prosvetna-kulturna in družabna stran je imela svoj delež pri življenju v Domu. Manjkata pa primerna dvorana z odrom in kulturna pisarna. Konsumna zadruga je sicer šele v začetku, vendar kaže že lep napredek. Ob zaključku poročil je predsednik Franc Vester podal nekaj tehtnih smernic. Med drugim je poudaril tudi naslednje: „Ne smemo samo uživati prijetnosti Doma. Dom je potreben stalnega vzdrževanja, popravil in napredka. Vsi smo solastniki s pravicami in obveznostmi. Kjer ni napredka, ni zdravega življenja. Tam organizem hromi in propada. Ne poslušajte glasov kot ‘za koga boste pa gradili?’ ali pa ‘saj je še to preveč’! Podobne izjave niso v skladu z nameni in rastjo zdrave srenje. Gradili smo naše ognjišče iz nujne potrebe, sredi slovenskega življa. Gradili smo ga iz ljubezni do slovenstva. Zato, da imajo rojaki blizu, brez dolgih voženj in nesmiselnih žrtev! Naš Dom naj bo naša prva skrb, njemu naj velja vsa naša ljubezen!“
Po živahnem razgovoru je bil soglasno izvoljen naslednji upravni odbor: Predsednik Franc Vester, podpredsednik Marijan V. Šušteršič, tajnik Franc Pergar, namestnik Avgust delovnik, blagajnik France Hribovšek, namestnik Jože Malovrh, odborniki: Marjan Šifrer, Anton Kastelic, Ivan Makovec, Jani Brula, Herman Zupan st., Jernej Tomazin, dr. Angel Kalin, Janez Brula. Nadzorni odbor: Marjan Loboda in Herman Zupan ml.
SKAD
Študijski dnevi in občni zbor
Študijski dnevi so v SKAD-u že tradicionalna srečanja, čeprav njihov ritem ni časovno enakomeren in bi bilo umneje, če bi bila takšna srečanja ter izmenjava misli bolj pogosta. Tudi letos je zamisel takoj dobila odziv med člani organizacije, posebno od strani tistih, ki so bili naprošeni za referate. S temi predavanji in debatami o vprašanjih mladine v zvezi z vzgojo, miselnostjo in kulturo je SKAD hotel pokazati svoj pogled na mladinsko delovanje v slovenski skupnosti. Vendar „ni namen razprav in debat“ je dejal predsednik SKAD-a pred začetkom referatov, „zgolj razpravljanje in debatiranje, ampak spoznavanje in razumevanje perečih vprašanj na podlagi skupnih razgovorov zato, da skušamo po svojih močeh in zmožnostih prispevati k celotnemu delovanju skupnosti.
MIHAEL KOBAL — UMRL
„Svetovni popotnik pripoveduje“ je naslov dvema knjigama spominov dr. Andreja Kobala, ki sta izšli pri Goriški Mohorjevi družbi. Obe sta zbudili veliko zanimanje tako po vsebini, kakor zaradi izredne osebnosti pisca dr. Kobala, ki je dosegel visoke položaje v Severni Ameriki tako v administraciji, kakor v vojaški službi. Med drugo svetovno vojno je večkrat vplivno posegal na svojih položajih v potek dogodkov. Ostal pa je vse življenje zaveden Slovenec in odločen protikomunist. O obeh knjigah je pordčala tudi Svobodna Slovenija.
Piscu dr. Kobalu je leta 1968 umrla žena Nada, ki ga je zvesto spremljala v njegovem življenju, včasih polnem dramatičnih dogodkov. Ostala sta mu sinova Mihael, ki je bil zaposlen kot priznan znanstvenik fizik za zvok in je bil v službi Ameriške federalne vlade (Bureau of Standards) in mlajši sin Danilo, ki je član federalne konzularne službe v Frankfurtu.
Pred par dnevi pa smo od da-. Kobala prejeli žalostno sporočilo, da je sin Mihael nenadoma umrl. Oče dr. Kobal v pismu z dne 3. maja iz Washington sporoča:
„Obveščam Vas o nenadni smrti mojega starejšega sina Mihaela, 17. aprila — srčna kap. šele 38 let star je dosegel visoka priznanja kot strokovnjak v svoji posebni stroki (physics of sound). Minister sam mi v sožalnem pismu naglaša njegove velike dosege in kako ga bo znanost pogrešala. Izguba pa je seveda za mene. Mihael je bil vzoren sin, velik človekoljub in resničen kristjan.“ A. Kobal.
Vsi svobodni ¡Slovenci z iskrenim sočustvovanjem izrekamo sožalje očetu dr. Kobalu in bratu Danielu.
Zavedamo se naših pomanjkljivosti, predvsem pomanjkljivosti v organizaciji in pospeševanju kulturnih izvedb, v katerih bi morali vedno stremeti za tem, da bi pritegnili vsaj tiste, ki imajo zanimanje, ker nedvomno jih je več, kot nas je tukaj zbranih in kot si morda mislimo. Najti moramo način, kako pridobiti akademsko mladino, ki še stoji ob strani, da bo tudi ta sodelovala čimbolj aktivno in s tem doprinesla svoj delež in tako obogatila naše kulturno udejstvovanje, katerega imamo vsi dolžnost podpirati in bogatiti našo kulturo.“
Delo študijskega dne se je odvijalo v treh predavanjih ali referatih, ki so zajemala: a) vprašanje vzgoje mladine v slovenski skupnosti, b) ideološki postavki slovenske skupnosti in c) vprašanje kulturnega udejstvovanja, u-stvarjalnosti in družabnosti med mladino v slovenski skupnosti.
Referate so pripravili akademiki sami in sicer tisti, ki so v svojih študijih povezani s tematiko ali so v tem smislu kazali zanimanje in poznanje. O problematiki vzgoje sta razpravljali Bernarda Fink in Miriam Jereb, idejno problematiko je predstavil Gregor Batagelj ter vprašanje kulturnega u-dejstvovanja mladine, ustvarjalnosti in družabnosti Marko Mele.
Za vsak referat je predavatelj predstavil problematiko, nakazal glavne smernice za zboljšanje položaja in vodil debato. Ne debatah se je skušalo predvsem razjasniti pojme in določiti delo, ki bi ga morali opraviti.
Predavanja so bila v soboto 1. maja; vsako predavanje in debata sta obsegala povprečno dve uri in pol; poleg akademikov sta bila navzoča tudi duhovni vodja p. dr. A. Kukoviča in arh. Eiletz, ki je zastopal SR AS. Isti dan je p. dr. Kukoviča imel sv. mašo. Med pridigo je poudaril važnost organizacije akademikov in študijev, ki jih ti o-pravljajo, čeprav je končno Bog sam tisti, ki usmerja človeško zgodovino, u-poštevajoč človekovo svobodo.
Naslednje jutro, v nedeljo 2. maja, smo imeli zaključno debato in popoldne vsakoletni občni zbor. Vodstvo SKAD-a je bilo zaupano sledečim članom: Andrej Rot, Marija Mele, Marjana Pregelj, Ivan šuc, Janez Jerebič in Matjaž Jerman. Dr. Alojzij Starc je daroval sv. mašo, kot zaključek akademskega zborovanja.
Študijska dneva in občni zbor sta na splošno uspela; udeležba je bila zelo dobra; 43 članov je obiskalo Rožmanov zavod.
Naj omenim še to: zahvaliti se moramo predstojnikom zavoda, ki so nam zaupali prostore in tudi pomagali, da so se študijski dnevi izvedli.
Želja je in morda tudi slovenska skupnost zahteva, da se taka srečanja nadaljujejo v prid nas samih in skupnosti.
a r
Po športnem svetu
NOVO HIMALAJSKO ODPRAVO je organiziralo Planinsko društvo Ljub-ljana-Matica s sodelovanjem PD Medvode, financiralo pa jo bo tudi podjetje Salonit iz Anhovega pri Kanalu. Odprava se bo poskušala povzpeti po še nepreplezani zahodni steni na vrh Tri-sula (7.120 m) v Garhvalski Himalaji.
Ekvador ali pravljica o dveh mestih
Nedelja, 6. Janija
DAN SLOVENSKIH JUNAKOV
V SLOVENSKEM DOMU v SAN MARTINU
bo v soboto, 22. maja, točno ob 20. uri
FILMSKI VEČER „Slovenci po svetu“
obenem s prikazom Slovenskega dne v Argentini
z razlago g. Lojzeta Rezlja
Po predstavi bo na razpolago večerja.
1,000.000— m/n
nagrade bo dobil eden od članov KREDITNE ZADRUGE SLOGA, ki bo imel 30. junija 1976 izpol-n|ene pogoje za polno posmrtnin-sko p'dporo: 300.000.— min vložen-.ga kapitala mlajši od 30 let; i CO.000.— m/n mlajši od 50 let in 1.000.000.— m/n starejši od 50 let. Ta kapital vam poleg obresti da tudi pravico do posmrtninske podpore, ki je od 1. aprila 1976 dalje zvišana na 3.000.000.— m/n.
V SLOGI JE MOČ!
OBVESTILA
NEDELJA, 16. maja:
V	Slovenskem domu v San Martinu
petnajsta obletnica blagoslovitve doma. Celodnevna prireditev z mašo, akademijo in družabno prireditvijo.
SOBOTA, 15. maja:
V	Slomškovem domu ob 20 večer Super polke 2001.
SOBOTA, 22. maja:
V	Slovenskem domu v San Martinu
točno ob 20 filmski večer „Slovenci po svetu“ z uvodno besedo g. Alojzija Rezlja.
Na Pristavi v Castelarju ob 20 veseloigra „Trije vaški svetniki.“
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi družinska večerja ob 20.30. Prijave pri društvenih odbornikih do vključno ponedeljka 17. maja.
NEDELJA, 23. maja:
V	Slovenski hiši ob 9.30 mladinska sv. maša; nato sestanek SDO in SPZ, na katerem bo govoril pisatelj Karel Mauser.
V	Našem domu v San Justo ob 16 tombola.
i Prof. dr. JEAN JESES »LASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja
Capital Federal Tel. 41-a413
Ordinira v torek in petek od 17 do 20, Zahtevati določitev ure na privatni
telefon 628-4188.
Na Pristavi v Castelarju ob 18 veseloigra „Trije vaški svetniki.“
NEDELJA, 30. maja:
žegnanje pri Mariji Pomagaj v
venski hiši.
NEDELJA, 6. junija:
Ban slovenskih junakov.
SJo-
Začetek predavanj Slovenske kulturne akcije bo v soboto 29. maja ob 20 v predavalnici Slovenske hiše. I. kulturni večer prireja Literarni odsek Ivan Cankar: njegovo življenje in delo v podobi. Predava z diapozitivi dr. Tine Debeljak kot uvod v Cankarjevo stoletnico.
JAYNI NOTAR
FRANCISC© HALL CASCANTE
ifiscríbano Público Cangallo 1642 Buenos Air». Pta. baj[a, onc. z
T. E. 35-8827
Slovenski dom v San Martinu 15. OBLETNICA BLAGOSLOVITVE DOMA
V NEDELJO, 16. MAJA
ob 11.30 sv." maša v dvorani doma — nato kosilo ob 15.30 A K A D E M I J A
po akademiji DRUŽABNA PRIREDITEV Sodeluje: SLOVENSKI INSTRUMENTALNI ANSAMBEL
E90VBOA UBIS
Editor responsable: Miloš Stani Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit
sL -*-> i g g 2 -‘r'5	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5T7n
	TARIFA REDUCID/ Concesión N* 38¿v
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.311.428	
Pristava	
Monte 1851, Castelar	
SOBOTA, 22. maja ob 20	
NEDELJA, 23. maja ob 18	
TRIJE VAŠKI SVETNIKI	
Veseloigra v 3. dejanjih	
Režija: Miha Guser	Vabljeni!
Zavetišče škofa dr. Gregorija Rožmana
vabi na
PRIJATELJSKO VEČERJO
V SOBOTO, 29. MAJA, OB 20. URI SLOMŠKOV DOM — RAMOS MEJIA Po večerji prijateljska zabava
Sodeluje: DUC IN ALTUM
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1976 za Argentino $ 1.400,— (140.000), pri pošiljanju po pošti $ 1.450.— (145.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 20 USA dol.; obmejne države Argentine 12 USA dol.; Avstralija 25 USA dol.; Evropa 23 USA dol., ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.; Evropa 17 USA dol. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E.
33-7213.
DRUŠTVENI OGLASNIK Zedinjena Slovenija nudi članom nad 60 let starim, ki so v zaostanku s članarino, da to poravnajo do 1. julija 1976 in se jih po 6 mesečni dobi vključi v Zavarovalni sklad. Po tem datumu se ne morejo več vpisati v Zavarovalni sklad, lahko pa ostanejo člani ZS.
Seja medorganizacijskega sveta bo v petek 21. maja ob 20. uri v prostorih Zedinjene Slovenije.
V nedeljo, 23. maja, ol> MS. nri
S a n j u š k a
„v-
Glavni dobitek: Osemdnevni letalski izlet za zimske počitnice v Bari-
loče, in seveda še veliko drugih bogatih dobitkov.
PRIREDITEV BO OB VSAKEM VREMENU V PROSTORIH “NAŠEGA DOMA”
HIPOLITO YRIGOYEN 2756 — SAN JUSTO	PO TOMBOLI DOMAČE RAZVEDRILO
Vsem sorodnikom in rojakom sporočamo žalostno vest, da se je po dolgi bolezni, okrepčana s svetimi zakramenti, dne 3. maja v 38. letu starosti preselila iz te solzne doline v večno domovino naša draga hčerka, žena, sestra, teta, gospa
Nada Bolenc de Acosta
Njeno izčrpano telo smo pokopali 4. maja na pokopališču Flores. Zahvaljujemo se msgr. Antonu Oreharju za pogrebno sv. mašo, tolažilne besede in za vodstvo pogreba, prav tako za obiske v bolnišnici in prinašanje sv. zakramentov. Hvala Se. gg., ki so ob mrtvaškem odru opravili molitve. Zahvala vsem za podarjene vence in šopke rož. Prav tako številnim kropilcem in pogrebcem, kateri so se prišli poslovit in molit za njeno dušo.
Vsemogočni naj ves trud stoterokrat poplača.
Njeno dušo priporočamo v molitev.
Žalujoči:
mož Carlos sin Gabriel
starši Franc in Marija bratje Miha, Marjan in Helena stric Matevž z družino in ostalo sorodstvo.
4. maja 1976
Buenos Aires, Quilmes, ZDA, Kanada, Francija, Žabnica pri Škofji Loki, Ljubljana
Ludvik Puš	(62)
NA DOLGO POT
Samo nekaj dni je minilo od mojega nastopa službe na fari Hopfgarten, pa je dospela brzojavka iz Salzburga. „Pridem z brzovlakom jutri popoldne ob dveh,“ sem sporočil, ostali del dneva pa porabil za potrebne priprave, da bo vse nared, ko se skupno vrneva semkaj — na novo postojanko na najini dolgi poti v tuji, še bolj tuji svet. Pri tem so se mi obnavljale slike iz bližnje preteklosti.
Ravno preden sem zapustil Plešivec, mi je žena prinesla od prijateljev iz taborišča v Spittalu ob Dravi pismo, kjer mi sporočajo, da mi bo odprta kmalu pot čez široko morje v Argentino. Če se je bom poslužil, bo seveda odvisno od moje odločbe, nikake obveze ne pomeni moje ime na listi.
Bilo je pred štirinajstimi leti, za časa sestojanuarske kraljeve diktature, da me je našel v Ljudski posojilnici v Ljubljani sošolec iz škofovih zavodov, tedaj izseljenski duhovnik v Argentini. Jože Kastelic. Kasneje se je požrtvovalni služabnik božji pri plezanju v gorovju Andov smrtno ponesrečil. Bil je namreč navdušen hribolazec, velik ljubitelj gorskega' sveta. V Ljudski posojilnici sem tačas prehodno „vedril“, dokler se neurje šesto januarskega integralnega jugoslovanstva ne unese in se vrnem v javno službo. V taki situaciji se me je Kastelic lotil z vso vnemo, me vabil in mi prigovarjal, naj se ne pustim politično preganjati, ampak se ra-
je z njim odpravim v Argentino. V Buenos Airesu bom prevzel med slovenskimi izseljenci kulturno delo, zlasti bi me zelo rad imel v uredništvu versko-narodnega lista „Duhovno življenje“, ki ga je nedavno ustanovil. Kakor tudi je bil vztrajen, se mu vendar ni posrečilo. Nisem bil nikoli navdušen za tujino, pa naj bi bila še tako vabljiva. Moj študentovski drug se je vrnil v Argentino — brez mene, čeravno mi je obetal lepo in udobno življenje.
Kadar koli sem sedaj pomislil na pismo svojih begunskih prijateljev, se mi je to vabilo obnovilo v spominu in mi je stopila pred oči Argentina, na zemljevidu kakor klin v Ognjeno zemljo zapičena dežela, o kateri se je malo vedelo. Glej, sedaj sem bil na tem, da se odpravim tja iz resnične nuje, v negotovost, namesto da bi se bil odzval klicu prijatelja pred 14. leti in se podal tja na domnevno lepše in boljlšle življenje. Tako je na svetu, kakor pravi pregovor: človek obrača, Bog pa obrne.
V tistih dneh je bila Argentina prva prekomorska dežela, ki je odprla vrata protikomunističnim evropskim beguncem, ki je zanje vneto in uspešno posredoval na najvišjih argentinskih mestih Kastelicev naslednik v Buenos Airesu, Janez Hladnik. Ni torej bilo še nikake izbire. Z ozirom na ta položaj sem nekako tako računal: če se mi posreči najti vsaj kolikor toliko znosno mesto v Avstriji, se ga bom okle-
nil in ga držal vsaj toliko časa, dokler se ne odpro možnosti emigriranja še v druge prekomorske dežele, v prvi vrsti v Ameriko (ZDA) ali Kanado. Čas je bil še vedno težak, gospodarstvo razbito, psihoza nasičena z atmosfero nü-rnberškega procesa, ki je razkril nacistično grozodejstvo, a med glavnimi sodniki so sedeli predstavniki sovjetskega režima, ki je zaradi komunističnih zločinov sam spadal na zatožno klop. O-zračje je bilo zatohlo, v Nemčiji in Avstriji so vladali po razbitju dežele- na štiri cone zmagoviti okupatorji, prihodnost je bila negotova. Kdo bi mogel v takih okoliščinah računati na ustaljenost, na zanesljivo bodočnost?
Argentina je lebdela pred očmi kot zanesljivo končno zatočišče- in pribežališče, kadar bi vse drugo odpovedalo. Zato sem sporočil prijateljem, ki so se v taborišču ljubeznivo brigali za mojo usodo, da hvaležno sprejemam možnost emigracije v Argentino, naj me zatorej obdržijo na listi. Vendar zaenkrat še nisem odločen ali pojdem ali ne.
V salzburških dneh sem hodil na Kalvarienberg iskat miru za zbranost in meditacijo. Našel sem vse to v obilni meri ob delovnih dneh, ko je bil hrib prazen in tih, da si slišal le rahlo šumenje vetra v vrhovih visokih dreves in drobljenje in cvrčanje drobnih krilatih pevcev po vejah. Kdor me je srečal na samotnih stezah, je lahko videl v moji roki šolski knjigi podobno vadnico — španskega jezika. Kdo ve ? Morda utegne nekaj jezikovne vadbe dobro služiti, če in kadar bi se ladja u-stavila v buenosaireškem pristanišču... Pristaviti pa moram resnici na ljubo,
da mi učenje španščine ni bilo prijetno, čeprav mi zaradi sorodnosti z latinščino ni delala posebnih preglavic.
V Hopfgartnu sem se- na brzojavno sporočeni dan vsedel na brzovlak Innsbruck-Salzburg v rani jutranji uri in izstopil ob dveh popoldne na postaji Salzburg. Vožnja je bila zelo prijetna. Svet ob tej progi je pokrajinsko krasen,' meni se- je zdel še lepši zato, ker je bil nekaj dni poprej goro in breg kar na debelo pokril sneg, da so se pobočja hribov in gora bleščala v sončnih žarkih, kot ogromni kristali, pa tudi zato, ker sem šel naproti ljubi ženi mojega srca. In še zato, ker sem po nekaj dnevih življenja na novem položaju dobil zanesljiv vtis, da se bo tam dalo živeti, morda celo — če bi človek hotel biti optimist — znosno živeti. Kdo bi pri takem stanju stvari ne bil Židane volje!
Vlak je zapeljal v salzburško pev stajo skoraj točno ob napovedanem ča-
su.	Izstopil sem iz vagona, ki mi je bil v Hopfgartnu najpripravnejši, čeprav je bil zadnji v garnituri in je v Salzburgu ostal precej daleč od delno porušenega postajnega poslopja. Bil sem zatorej med zadnjimi potniki, ki so se po dolgem peronu bližali izhodu. Že od daleč sem zagledal svojo ženo, kako nekako zaskrbljeno izprašuje mimo hitečega potnika, ali je to brzovlak iz Innsbrucka. V tem je pa že tudi ona zapazila mene, ki sem ji veselo pomahal, in bilo je svidenje, čigar obojestranskega veselja je bilo v izobilju.
Odpravila sva se peš proti semenišču, saj razdalja ni velika, po prisojnih pločnikih je sonce že posušilo
sleherno sled zapadlega snega, boja je bila prijetna, prtljage ni bilo, razen mojega ročnega kovčka — kdo bi torej lezel v tramvaj. Ko sva skupno stopila v pisarno semen iškega direktorja, se je široko nasmehnil, rekoč:
„Tako se je sedaj vse srečno izteklo. Zadovoljni smo, da smo mogli skromno pripomoči k temu veselemu izidu, in najlepše- plačilo je, videti vaju znova združena na poti v novo življenje med Tirolci, kjer se bosta dobro počutila. O tem nič ne dvomim.“
Na Tirolskem
Dogovorili smo se, da odpotujeva naslednji dan zjutraj. Ker je- bil tisti dan ravno Miklavžev večer, naju je se-meniški vodja povabil, da se gotovo u-deleživa večerje in pogledava, ali je nama tudi v Salzburgu Miklavž kaj prinesel. Obljubila sva priti na večerjo, nato pa namerila korak proti Nonnen-bergu, kjer je sameval najin vzvišeni prijatelj, da bi ga pozdravila in se od njega poslovila.
Počasi so se razpletale priprave za njegovo začasno preselitev v Einsiedelu v Švici. Bil je že nestrpen zaradi vedno novih ovir, a ničesar ni mogel narediti, da bi se njegov odhod pospešil, šele ko sva bila midva že nekaj mesecev v Hopfgartnu se je mogel prese-liti. Ko se je z vlakom vozil mimo najinega novega bivališča je intenzivno mislil na naju, se obrnil proti trgu nad želežniško progo, z mogočno cerkvijo v sredini in nama od daleč poslal svoj pastirski blagoslov.
(Bo še)