zvezek 12 • leto • vi • DECEMBER ' MCMIX • ■- mm - I. / n NAŠI: ZAPISKI SOCIALNA REVIJA - UREDNIK DR. ANTON Dermota • • odgovorni urednik in IZDAJATELJ ANTON KRISTAN'LJUBLJANA VSEBINA: DR. DERMOTA * SLOVENSKA INTELIGENCA IN PROLETARIAT F. L. TUMA • ŽENSKA V POLITIKI * DR. BOGUMIL VOŠNJAK O POMENU SOCIOLOGIJE (Konec) • DR. DERMOTA • JUGOSLOVANSKA KONFERENCA V LJUBLJANI • PREGLED • KUL-• TURNI • POLITIKA • ŠOLSTVO • LITERATURA • •MCMIX* Lastnik konzorcij „naših zapiskov" • uredništvo v ^ORICI • VIA DEL BOSCHETTO 29 • UPRAVA V LJUBLJANI, ^ELENBURGOVA ULICA 6|n * • • TISK TISKARNE IV. • PR. Lampret v kkanju ■ posamezne številke : 40 vin. ^— ..... KI izhajajo vsakega n3Si Zapiski 15. v mesecu n naročnina zn»ž» za flvstro-Ogrsko za celo leto 4 K 80 v s poštnino »red, za pol In tetrt leta sorazmerno man); *a NemžIJo 5 K 60 v, za ostale države 6 K 20 ». Posamezne itevlke 40 v. Rokopisi naj se pošiljajo na adreso Dr. ANTON DERMOTA v Gorici, vla del Boschetto 29. :: Tlaročnlna pa na naslov: NAŠI ZAPISKI, Ljubljana, Selenburgova ulica 6/«l. s: Popravila Preobleke Spisal fi. Kirchsfelger. prelomil Etbin Kristan. Cena L dela 2 K 60 oin., II. dela 2 K. Ca lepa in nadose 3animioo pisana knjiga je pran pripratma 3a darilo ob primernih priložnostih. Dobioa se o oseh knjigarnah in n II II njei i» Napisal dr. L. Wahrmund. — Cena 70 vin. — Te znamenite brošure, ki r ... « <__m i-ii.i.i ].nMAril ima liolatrclra ticunvnfl • 1 — ivillil lUUllUl UVIIH # V » ~ — » Je toliko prahu vzbudila v avstrijski javnosti, ima »Delavska tiskovna družba v Ljubljani« Se nekaj v zalogi, zato opozarja Iznova, naj sl jo □ omislijo tisti, ki se zanimajo za ta eminentno važni predmet. p GRIČAR & MEJAČ Ljubljana, Prešernova ulica 9 priporoča soojo bogato 3alogo izgotovil enih oblek 3a gospode in dečke ter mične nooosti o konfekciji 30 dame in deklice. — Ceniki 3astonj in franko. Dr. DERMOTA: Slovenska inteligenca in proletariat. josledice naše napačne vzgoje in vpliv miljeja in predsodkov se izlepa ne pokažejo v jasnejši luči, nego ako presojamo stališče, katero zavzema naše izobraženstvo napram proletariatu, odnosno proti socializmu. Z drugimi besedami povedano: stališče, s katerega naše izobraženstvo motri svoje razmerje napram razrednemu boju v naši slovenski družbi. Takoj se lahko reče, da je podcenjevanje in precenjevanje krivo, da je to stališče navadno tako čudno. Podcenjevanje proletariata in socializma, precenjevanje samega sebe — izobraženstva in posiliburžoazije. Izvira pa ta napačni nazor — kakor rečeno — iz vse naše ' vzgoje in iz miljeja, ki sta polna neutemeljenih predsodkov. Kakšen je dejanski položaj? Vzemimo staro primero: dečka, ki ga namenijo roditelji ali kdorkoli, da postane izobraženec, študiranec. Življenje, zlasti gospodarski in socialni položaj, ki ga vidi doma, mu slikajo, v temnejši luči, nego je resnica; v najlepših barvah mu pa kažejo udobnosti in prijetnosti, ki ga čakajo, ako se dvigne na „višjo socialno stopinjo'1 in postane inteligent. Iz dečka postane mladenič, iz mladeniča mož; iz človeka, ki morajo drugi zanj skrbeti, postane — ali vsaj moral bi postati — gospodarski samostojen človek. V kakšnih razmerah živi? Ali je res dosegel ono, kar si je predstavljal kot ideal v mladostnih sanjarijah? Morda si domišlja kaj takega; v resnici pa so razmere, v kakršnih poteka njegovo življenje, proletarske. Statistično je dokazano — in ni ga, ki bi mogel izpodnesti to dokazovanje — da je v slovenskih deželah do 95% ljudi, ki po svojem gospodarskem in socialnem položaju ne sodijo v bur-žoazijo. Če pa jih ne moremo uvrstiti sem, jih moramo prištevati med proletariat. Torej skoro ves slovenski narod je proletarski. Nočemo pregledovati, v koliko je umestna ta trditev glede posameznih stanov, poklicev i. t. d. Zadošča splošna trditev. V ti trditvi pa je že tudi dan odgovor na vprašanje, — ali in koliko imamo mi buržoazije, t. j. stanov, ki bi stali gospodarski višje, nego povprečna masa slovenskega naroda, in ki bi izkušali svojo gospodarsko in socialno premoč izkoriščati tudi politično? Morda imamo slovenske buržoazije, ki se more opirati na denar in njegovo oblast, kakšnih 5%, ali še manj. Vse drugo, kar šele hoče postati buržoazija, ali kar samo posnema življenski način naše 5% buržoazije, je le posiliburžoazija. In kako živi naša buržoazija in njen posnetek, posiliburžoazija? Kakšne so njene duševne potrebe? Kako visoko se vzpenja njeno kulturno stremljenje? Preiskujmo to v Trstu ali v Ljubljani ali v Celju — povsod je slično. Povsod so približno enake potrebe naše buržoazije, in povsod se jim izkuša na približno enak način ustrezati. Jako bi zanimalo, če bi mogli javnosti predložiti statistične podatke, nekako podobno, kakor se v zadnjih letih raziskuje gospodarsko-socialni položaj proletarcev ali malomeščanov, če bi mogli javnosti predložiti seznam stalnih in rednih odjemalcev pri knjigotržnih tvrdkah, pri L. Schwentnerju in drugih. Kaj, če se ne bi pokazalo, da je marsikomu lansko leto — dobrodošel »narodnostni" bojkot Bamberga & Kleinmayerja, da mu ni bilo treba kupiti Župančičevih „Samogovorov“ ali Šorlijevih prevodov iz francoščine? In kaj bi se pokazalo, če bi mogli predložiti statistiko, koliko čitateljev ima slovenska knjiga med buržoazijo pri nas? Sicer pa — čemu bi klicali na pomoč posamezne trgovske tvrdke, ki imajo za razvoj slovenske kulture večje zasluge, nego taaliona slovenska politična stranka: saj imamo dogodke, ki se ponavljajo leto za letom z neizprosno doslednostjo in ki so natančni kazalci kulturne višine, na koji vidimo našo buržoazijo. Poglejte v gledišče! Kaj vidi in čuje najraje? Koliko jih čuti sploh potrebo, da zahaja v gledišče? Poglejte v umetniške razstave! Poslušajte opazke, ki jih člani naše buržoazije izuščajo, ako že posetijo razstavo! Pa kaj to — čitajte, kakšne so in morajo biti o razstavah, o knjigah, o umetninah ocene, ki jih priobčuje slovenski dnevnik inteligence! In konec koncev — poglejte, v kakšnih stanovanjih živi naša buržoazija! Tako so urejena in opremljena, kakor da ne počenja drugega v njih, nego je, pije in spi . . . In tako bi lahko šlo brez konca. In rezultat preiskovanja bi bil, da so potrebe naše buržoazije, v kolikor se tičejo duševnega življenja, v resnici razmeroma skromne. S posiliburžoazijo ni nič drugače. Tako v mestih — in kaj šele, če se mora ubijati na deželi, kot zdravnik, notar, duhovnik ali karkoli? To moramo reči: večina naše buržoazije, naše inteligence ne zna niti živeti inteligentnega življenja! Niti kolikor se tiče duševnega, niti telesnega življenja. Resnično lepega, dobrega ima naša buržoazija s posili-buržoazijo vred jako malo. Nasprotno pa jima to življenje nalaga velike dolžnosti. Živeti mora preko mere. Živi tako, da ima večje izdatke, nego jih more pokrivati z dohodki. Živi negospodarski. Vendar pa pravi, da živi stanu primerno, in da ne sme živeti drugače. Vara samega sebe! Primerjajte življenje takšnega posiliburžoazijca z onim, ki ga vživa kvalificiran fabrični delavec višje, četudi ne najvišje vrste. Vzemite mladega profesorja, sodnika, odvetniškega koncipijenta, zdravnika — in primerjajte, ali ne živi pametnejše, primernejše navadni mehanikar iz tovarne? Kvalificirani delavec ima često večje dohodke, nego takšen študiranec, dasi je manj investiral za svoje življenje. In vendar, kakšna propast zija med obema! Izobraženec se prišteva v vsakem oziru v višjo kasto; politično je nasprotnik proletarcu; socialno je njegov nasprotnik, ne druži se ž njim in ga prezira; kulturno, misli, da stoji visoko nad njim, — a kakor rečeno, vara samega sebe. Najsiromašnejši pa je, kakor se gospodarski povzdiguje ošabno nad njim, dasi dejanski stoji nižje — vsaj kolikor se tiče dohodkov in načina gospodarstva. In da si ohrani vnanji lesk, se mora posluževati dragega kredita! Torej niti po gospodarski, niti po socialni strani, niti po kulturni strani in ne po rodu nima naš posiliburžoazijec pravice da se boji družbe proletarske. Saj sodi vanjo in nikamor drugam! Posiliburžoazija pri nas nima ekzistenčne pravice. Edini pomislek bi bil — kako bi proletariat pozdravljal in sprejemal našo inteligenco, če bi našla pot do njega, če bi spoznala svoj pomen in dejanski položaj? G. Ratzenhofer (Sociologie 94) pravi, da pozna socialno-demokratični pokret samo delavce pri stroju in njih nadomestne kroge, ne pozna pa delavca intelekta. Zlasti ti poslednji da so socialnim demokratom del buržoazije . . . Zdi se mi, da Ratzenhofer nima prav. Kajti če bi tudi bilo resnično, da socialno - demokratični pokret ne pozna drugega delavca, nego onega pri stroju v tovarni, in da se mu intelektualni delavci zde del buržoazije — je vendar tu vprašanje odprto: ali mora tako biti? Kdo je vzrok, da se kažejo intelektualni delavci danes kot del buržoazije? Mislim, da intelektualni delavci sami. In vendar nimajo niti povoda, da se prištevajo med buržo-azijo, niti da jo posnemajo v življenju. Če bi intelektualni delavci pravilno vravnali svoje razmerje napram proletariatu, bi ta danes gotovo ne stal v taki rezerviranosti nasproti vsakemu, ki se mu približa iz vrst izobraženstva. Zdravo in pravilno bi pa bilo razmerje med slovenskim inteligentom in med proletariatom tedaj, če bi inteligent spoznal,, da nima pravice, tvoriti posebno kasto v našem socialnem, političnem, kulturnem in gospodarskem življenju, marveč da so njuni interesi v vsakem oziru identični. Če bi spoznal in si upal izvajati posledice iz spoznanja. Mladina, ki stremi kvišku, bo to spoznala; kar je starejšega, izumrje in odpade kakor suha veja od živega, močnega debla! F. L. TUMA: Ženska v politiki. |^®^^®^ansko poletje ob enem mojih posetov Rimske ga-lerije v British Museum: na trioglastem stolcu je sedelo mlado dekle in kopiralo star rimski kip. Morda je štelo sedemnajst let. Po angleški plllMlfiftllf navadi skrbno negovani lasje, frizura £ la Cleo ■■ . I de Merode, lice nežno, oči mirne. Na prsih pa okrogla kokarda z lakonskim nadpisom: Votes for women! Nekaj tednov kasneje na Trafalgar Square. Robert Peel ga je imenoval the finest site in Europe. Blizu petdeset metrov visoko stoji na korintskem stebru narodni junak Nelson. Na oglih ogromnega postamenta štirje orjaški bronasti levi. Okolu postamenta policija v svoji temnomodri uniformi, na stopnicah par dam in gospodov, spodaj pa velika množica žensk, brezposelnikov in radovednega občinstva: meeting. Masa kriči, pritrjuje, žvižga. Mnogim ženskam visi preko rame zeleno-belo-vijoličasta trikolora in na nji nadpis: votes for women! Oko ne obvisi več na zalem licu; obvisi na nadpisu. Pripravljalo se je sicer dolgo. Vendar je prišlo skoro nepričakovano, ko je zašumelo naenkrat v Evropi precej močno in spretno o ženski emancipaciji. Kot gobe po dežju so rastli ženski organi iz tal. Mnogo jih je seve usahnilo in emancipacija je danes kmalu pozabljena beseda. Pri velikih gibanjih se cesto dogaja, da se polasti ideje pol-inteligenten trop. To je radikalizem: pričeti hoče s stvarjo tam, kjer je njen konec. S tem, da je usahnila pena, pa problem ni prišel ob svojo rezonanso. Njegov koren leži globoko: vsako življenje, čim je zagledalo luč sveta, se hoče izživeti svoji potrebi primerno. In najsi je to življenje še tako nizke kategorije. Delitev dela je dana pri človeku najprej po spolu. Fizično; potem pa tudi psihično in intelektuelno. Temu je pripisovati njun različni delokrog v družinskem življenju. Žena rodi in varuje otroke. Mož prinaša domov bodisi posredna, bodisi neposredna sredstva za življenje: bojuje se za nje izprva na lovu; kasneje v državnem organizmu. Žena opravlja gospodinjstvo po načelu naturalnega gospodarstva: pripravlja in konservira jestvine, prede, tke, šiva, pere, lika, plete ... v svrho neposredne oskrbe družinskih članov. Zlasti romantikom se zdi ta delitev dela idealna. In zares je idealna toliko časa, dokler je izraz naravnega razvoja. Jasno je, da je mogoč dom na ti — da ostanemo pri izrazu — romantični podlagi dotlej, dokler je dana možu kot ženi prilika, da razvijeta vsak vse svoje sposobnosti. V čim višji popolnosti se to godi, tem idealnejše je domače ognjišče. Ako ni kdo izmed njiju sposoben, da se izrazi in izpolni svojo nalogo, je tudi v času najvišje romantike slabo izgledalo z domačim ognjiščem. Z drugimi besedami: klic, da naj ostane žena pri svojih otrokih, v kuhinji in ostalih domačih opravilih, ima smisel toliko časa, dokler so ekonomske razmere take, da ne ovirajo ali celo ne onemogočujejo njenega delovanja v naturalnem hišnem gospodarstvu. Kako pa naj bo na tem mestu, za katerega ji pripisujejo gotovi krogi (in morda ne po krivici) prav izredne sposobnosti, ako sploh možnosti ni, da ga doseže. Oziroma, ako so nastopile okolnosti, ki so jo absolutno pahnile iz mirnega kota domačije. Iznajdba in vporaba strojev, ki so mehanično nadomestili organske mišice, je napravila v celi človeški družbi neizmeren preobrat. Produkcija je dobila obliko in obseg, kakor je doslej nihče ni slutil. Industrija zopet si je vstvarila neizmerna prometna sredstva. Ta industrializacija produkcije je morala naravno poseči in v najnežnejo stran družinskega življenja. Prva posledica strojev je bila, da je postalo na tisoče moških brez dela : s tem je bila uničena podlaga naturalnemu gospodarstvu žene v familiji. Relativno boljše od beračenja in brezposelnosti je bilo še vsekakor, če se je odtrgala zdaj ona od ognjišča in stopila kot spopolnjujoči element k stroju, ki je potreboval nežnih prstov. Nadalje so prišli k produkciji otroci. Bil je notorično čas, ko je služila žena s svojimi otroki (pričenši s četrtim letom) v podjetju, mož je ostajal doma. Stotisočem najnižjih slojev je bilo s tem rodbinsko življenje pod pritiskom ekonomskega razvoja razdrto. Kako je bilo s takozvanim srednjim stanom? Obdelovanje raznih surovin, kot glavno torišče, je postalo iluzorno s tistim hipom, ko se je razvil promet do gotove stopinje in ko je postala diferenciacija v produkciji dovolj intenzivna. Ogromno število nekdaj ženskih opravil je moderna produkcija ravno tako centralizirala in kapitalizirala kot vse drugo. Prva posledica je bila, da so odpadle hčere: treba jim je poiskati dela drugod. V familiji je komaj še opravila za eno žensko. Dekleta je treba ekonomski osamosvojiti. Treba se je samo ozreti okolu sebe in prepričamo se o teh tendencah iz najbližje okolice. Stopnjevanje potrebščin otežčuje zopet ustanovitev lastnega doma. Posledica tega je, da se poročajo srednji stanovi (vsaj z moške strani) v vedno bolj poznih letih, velikokrat pa si tega sploh dovoliti ne morejo. Statistično je sicer dokazano, da se rodi povprečno 4—6% več moških kot žensk, ali moški organizem kljubuje življenskim protivnikom slabše od ženskega. V starosti pubertete je število obeh spolov približno enako; kmalu pa tvorijo ženske večji kontingent. Dva momenta se torej srečata in oba govorita proti realiziranju „ženska bodi pri otrokih in v kuhinji". Nižji stanovi si pomorejo preko ekonomskih težav s tem, da hodita mož kot žena na delo zunaj hiše. Velikokrat celo oba v isto tovarno. Domače ognjišče postane karikatura, včasih res samo .. . postelja. Ni se tolažiti, da se izpremene te razmere v doglednem času: nasprotno! Anglija in v zadnjem času tudi Nemčija nam kažeta, da se s stopnjujočo industrializacijo ta tendenca dosledno poostruje. Mesto, ki ga zavzema mož v politiki, je v pretežni meri posledica njegove ekonomske neodvisnosti. Dokler je moški suženj, tlačan, t. j. neprost delavec, toliko časa ne pozna nobenega političnega življenja. Zopet mnogo kasneje vidimo, da je boj za emancipacijo delavskih stanov sicer borba ekonomskega značaja, toda izrazuje se v obilni meri v gotovi periodi celo izključno le politično. Pred vsem zahteva volilno pravico. Ista prikazen se kaže pri gibanju takozvanih srednjih stanov. Volilna pravica je nekaka oficijelna legitimacija politične' zrelosti Po svojem bistvu pa ni nič drugega, nego politična konsekvenca ekonomske samostojnosti gotovega stanu ali stanov. Isti razvoj, kakor nam ga kažejo minula stoletja pri možu, se pojavlja sedaj ravno tako dosledno in samoposebi pri ženi. Po eni strani smo videli, kako se izpreminja stališče žene v rodbini vobče in napram možu posebej vsled razširjevanja industrije, trgovine in prometa; po drugi strani posega vmes splošno kulturno stremljenje. Kakor so pripravljali enciklopedisti francosko revolucijo s tem, da so razširjevali splošno duševno naobrazbo; kakor so snovali že prvi delavski voditelji prosvetna društva, ki naj ostre delavski duh v političnem boju in ga dvignejo preko duhomorne delavnice; kakor je dejal klasik nacionalne ekonomije, Adam Smith, že pred več kot sto leti: šola obvaruje"7 človeka pred popolno desorganizacijo — — tako posega ta mogočni revolucionar, kakor ga imenuje Zola, v celo naše javno življenje. Bilo je ravno ob revoluciji, ko so pisali francoski avtorji, kako nevarno je, ako se seznanja ženska s pismenostjo. V roko ji dajmo lonec, vzemimo ji knjigo. Resnično se je izpričala do danes velika nevarnost poznavanja črk in nobeno zlo ni v sedanjosti tako strupeno, kakor analfabetizem, indiferentnost za tiskano in pisano črko. V starih dobrih časih patriarhalnosti je bil pismen samo duhovnik: francoska beseda clerc pomenja še danes duhovnika in pisarja; angleška clerk in clerical pomenja ravno tako cerkovnika, oziroma duhovnika kot pisarja; clerical error — pismena pomota. Obvezni šolski pouk za oba spola je socialen pojav največjega historičnega pomena. Ekonomska potreba je pripeljala žensko naprej k mezdnemu delu. Hčere rodbin, ki niso bile proletarske, so našle pot preko šol v kontor in slične prostore. Pojav je bil tako nenavaden, da so smatrali n. pr. v Italiji prvo delavko, prvo kontoristko enako prostitutki: silila je vendar po njih pojmih v moško družbo. V resnici je bila le ekonomski prisiljena do tega koraka. Tako vidimo danes nešteto strok, kjer nastopa žena kot delavski drug poleg moža; neodvisno od njega si služi svoj kruh. Staro-devičarstvo je v naših krajih pomilovanja vreden, ako ne celo smešen pojem: v Angliji, ki je zrcalo naše prihodnjosti, je neomožena teta s svojimi zlatimi naočniki že davno socialno priznan in spoštovan stan. Da postaja čim dalje več žensk absolutno prisiljenih, resig-nirati na upanje lastnega rodbinskega doma s svojim naturalnim gospodarstvom, ima svojo posledico v tem, da terja ženska za enako dolžnost, skrbeti sama za svoj kruh, tudi enake pravice. Kot je zadel svoj čas proletarec na odpor pri tistih, ki so odločevali pri postavi, in je zato pričel terjati i zase soudeleževanje pri političnem življenju, tako zadene danes ženska na odpor pri r moški večini in zato kliče: Votes for women\ Mož je prodrl v revoluciji, ženska zmaga po evoluciji. Posamezni glasovi so se dvignili že koncem osemnajstega stoletja: Condorcet, Hippel, Mary Wolistonecraft. V devetnajstem romani francoske baronice Dudevant (George Sand), posebno pa Subjection of women (London 1869), Podložnost žene: John Stuart Mili (1806—73) je prvi in največji propagator emancipacije ženskega spola. Vse besede bi seve prazno izzvenele, da niso govorila dejstva tako mogočno. Ženski je odkazano doslej politično mesto v isti vrsti z možem le v nekaterih zapadnih državah Unije (Wyoming 1869, Idaho 1870, Colorado 1893, Utah 1895), Čile 1876, Avstraliji (Južna Avstralija 1894, Zapadna 1899, Nova Zelandija 1902, Tasmanija 1903, Queen-sland 1905, Viktoria je sprejela tak predlog v spodnji zbornici tekom zadnjih 15 let že 17 krat, toda ravno tolikokrat ga je zgornja zbornica zavrgla), Finlandiji 1907; v Norvegiji, Švediji in Holandiji je na dnevnem redu zasedanj; v Siamu 1907, kjer je pripravil tla vsekakor budizem, ki pozna enakost spolov in zahteva enako vzgojo za fante kot dekleta. Klasična tla za to borbo so v Angliji. Akcijo je pričel I. S. Mili leta 1865. Poslanska zbornica se je izrekla za žensko volilno pravico (1904 s 182 glasovi proti 68), toda projekt ima svojega močnega nasprotnika v zbornici lordov. Vsled drugačnega ekonomskega razvoja nista Amerika in Avstralija docela primerni, da ju navajamo v prispodobo, kako vodi žensko gibanje do uspeha. Pač pa lahko pokažemo na posledico, ki se je pokazala, ko je stopila ženska na volišče in v parlament: najhujši boritelj je proti koruptnosti, bojuje se za zmernost, pravičnost, dobrodelne socialne naprave, za odpravo prelivanja krvi i. t. d., dočim prepušča rada vprašanja zunanjih zadev moškim. Torej zopet nekaka, a višja delitev dela med obema. Priljubljeni argument o omejenosti ženske sposobnosti je krivičen, ker izvira iz površnosti. Nobenega dvoma ni, da ima ženski delokrog ravno tako svoje posebnosti in meje, kakor moški. Da ni njena javna funkcija v škodo, ampak v resnično korist splošnosti, kažejo uspehi dosedanjih izkušenj v Ameriki, Avstraliji in Finlandiji. Za kar gre, je sledeče: nepobitna je potreba po razširjenju ženskega delokroga. Vprašanje je našega spoznanja, naših predsodkov in naše ozkosrčnosti, ako se hočemo temu stremljenju s silo upreti. Častneje je, ako ji omogočimo napredovanje, in to celo v razmerah, kjer ji stoje morda resnični pomisleki na potu. ®S33333333333CS333333^S3333333333333333CS3CS:ill Dr. BOGUMIL VOŠNJAK: O pomenu sociologije. Konec. atzenhofer se ni mogel otresti misli, da je Rusija večna nasprotnica zapadne kulture in nositeljica orientalskega državnega in družabnega zistema. Ne vidi in ne čuti, da nastaja nov kulturni svet, ki se izkuša osvoboditi strašne dedščine tatarstva in aziatstva. Po Ratzenhoferjevem mnenju je Rusija na veke obsojena tavati v temi aziatskega despotstva in njena edina naloga je organizirati aziatske mase in jih voditi v boj proti Evropejcem. Na predzadnji strani njegove posmrtne „Sociologije" izraža bojazen, da bi bila Evropa, ako bi postala slovanska, brez vsega stremljenja po razvitku individualnosti, ker Slovani niso sposobni, da bi se med njimi razvijala svobodna individualnost. Ohranitev romansko-germanskega značaja Evrope mu je glavno vprašanje civilizacije. Pa nikjer nam ne razlaga, kakšen sociologični nauk mu dovoljuje izreči tako smelo sodbo. In vendar je bil trdno prepričan, da izraža s tem „sociologično“ resnico. Dasi lahko trdimo, da so nekatere njegove opazke o značaju avstrijske monarhije izredno fine in globoko premišljene, vendar je njegovo naziranje o notranjih narodnostnih razmerah Avstrije skrajno pomanjkljivo in nevredno političnega misleca, kakršen je bil on. V „Politiki“ trdi, da se mora ohraniti dosedanja narodnostna enakopravnost, ko vendar danes ve v Avstriji vsak politični otrok, da imamo samo formalno enakopravnost na papirju. Pa enakopravnost ne bi smela jemati ozir na manjšine, se ne bi smela izpreminjati v narodnostno federativno ustavo, ker bi to škodovalo kulturnemu položaju avstrijskih Nemcev. Da bi bila pa organizirana narodnost in njena avtonomija mogočen činitelj pri preustrojstvu te stare države, o tem se mu niti ne sanja. In vendar je oznanjal že leta 1848 Palacky to misel, ki so jo, žal, potem zasenčile tiste predstave usodepolnih zgodovinskih indivi-dualitet, teh ustavnih ropotij. Narodnostna država, torej ona država, v kateri odloča samo ena narodnost, mu je ideal; socialistom očita, da se bojda borijo proti nji. Nikjer ne pravi, zakaj je narodnostno enotna država edina sociologično mogoča država, kakor se on sam izraža. Dovolj mu je inštitucija, katere upadek odgovarja upadku osebnega poguma, časti in morale. In kdo ve, ali ne bi morebiti imenoval potrebe dvoboja sociologično dejstvo. Razporoka se mu zdi škodljiva in nedopustna, in vendar so razlogi, ki jih navaja proti razporoki, vse drugo, samo ne razlogi pozitivistične sociologije. Nikakor nočemo dvomiti, da je mnogo njegovih političnih opazk jako srečnih, upravičenih, polnih pravega jedra, pa, žal, moramo vobče ostati oprezni nasproti takim praktičnim poizkusom sociologije. Brez dvoma je podal Ratzenhofer v svoji poslednji „Sociologiji“ mnogo velikih, plemenitih, za zakonodajalca važnih, modernih misli, ki naj bi prenovile družbo.- Tretji je Ludovik Gumplowicz. Kako stališče zavzema on nasproti temu problemu? Pravili smo že, da smatra Gumplowicz za glavno nalogo sociologije opazovanje zgodovinskega procesa in proučavanje zakonov družabnega razvoja. In evo, Gumplovvicz povdarja odločno, da je sociologija poklicana dajati nasvete politiku. „Na ta način stopa na mesto meglenih političnih kombinacij trezna, na pozitivnem sociologičnem spoznavanju sloneča politika bodočnosti." Pa on sam mora priznati, kako čudna so bila Comtova prorokovanja. In vendar se je tudi on spuščal na to opolzlo pot. To je nekak fatum, da se sociolog ne more osvoboditi želje, videti svoje teorije uresničene v življenju, ker je njegova veda tako silno izpostavljena političnemu vrvenju, ker so v njegovi alkimistični kuhinji združeni vsi oni burni duhovi, ki zunaj, vendar samo tupatam in nikdar ne skupno, vznemirjajo miroljubnega buržoa. Pa dajmo besedo Gumplowiczu samemu. Leta 1890 je imel predavanje v draždanski „Gehe-Stiftung“ o sociologiji in politiki. Ravno to je za nas važno, da vidimo, ali so se skoraj tekom dvajset let uresničila njegova prerokovanja. Gumplowicz pripisuje sociologiji sledeči praktični pomen: »Sociologija naj kaže državniku in politiku pot, po kateri naj hodi, ako noče priti v na-sprotstvo s strujami, ki jih določajo naravni zakoni. Srečnemu politiku je navadno prirojen pravi sociologični instinkt. V socialnem življenju se trati toliko sil in časa, ker se ne hodi ravne poti. Sociologija naj nas takorekoč uči ekonomije političnih sil, ona je v neki meri tudi socialna higijena. Kakor se človek, ako živi po načelih moderne človeške higijene, lahko ohrani zdravega, tako bodo procvitale skupine in društva bodočnosti, ako se bodo ravnale po načelu bodoče sociologične higijene. “ Izkušajmo še na podlagi nekaterih konkretnih slučajev dokazati, kako malo je še danes sociologija pripravna, da bi nam bila nedvomno merilo v politični borbi. Mikavno bi bilo razpravljati o gospodarskih nazorih Gumplowicza, pa omejimo se na manj opasno, čisto politično polje. Gumplowicz nam najprej poda slučaj pomanjkanja politične dalekovidnosti. Omeniti je treba, da to opazovanje ni bilo izredno težavno, ker se je ta politični proces vsaj v glavnih potezah že odigral pred našimi očmi. Jožef 11., Bach in Schmerling morajo poslušati britko obtožbo, da so bili politični kratkovidneži in ta obtožba je upravičena. Sicer nam pa Jožef II. ni samo germanizator. ampak tudi tipični okosteneli racionalist, ki hoče vse reformirati po človeškem razumu. In vse nemške težnje so vsaj deloma tudi nerodno posnemanje racionalističnih teženj Jožefa II. Ker je najbolj razumno, da vsi ljudje govorijo isti jezik, da eksistira ena kultura, ki jo vstvarja centralizirana država v svojih uradih, ker odgovarja razumu, da vsi državljani isto mislijo in čutijo, isto verujejo, mora biti Avstrija nemška. Gumplowicz dokazuje, kako nezmiselno je bilo počenjanje Jožefa II. in njegovih naslednikov, kajti naravni pogoji se temu upirajo. To je toraj slučaj nepotrebnega izgubljanja socialnih sil. V tem slučaju je vsaj enkrat sociologija zadela v črno. Pa sedaj se hočemo pečati z nekim sociologičnim prorokovanjem, ki ga zgodovina ni potrdila. Gumplovvicz razpravlja o razmerju med Poljaki in Nemci. Zdi se mu verjetno, da se bodo Nemci približavali Poljakom in jih podpirali v borbi proti Rusiji. To je bila zmota. Pruski zakon o razlastitvi je poučil Poljake, da jim Nemci niso posebni prijatelji. Gumplowicz izkuša dajati temu nasprotstvu proti Rusiji znanstveno podlago. Borba proti Rusiji je sociologična potreba, ker mora priti do boja med dvema državama nasprotne kulture, ki stopata v medsebojne stike. Rusija je barbarstvo in proti temu barbarstvu se mora boriti zapadna kultura. Skupno s socialisti je prorokoval Rusiji razpad po vojni. Potrjeval je svoje mnenje s teorijo, da se države v sedanjosti vedno bolj diferencirajo in da se vsled tega pripravlja delitev ogromne severne države. Pa to prorokovanje se je izkazalo precej jalovo. Poljaki in Rusi niso imeli volje Gumplowiczevi teoriji na ljubo se udati Nemcem ali pa v drugem slučaju razpasti v male, slabe državice. Opasno je vedeževanje na polju sociologije. Političnim in državnim vedam, ne samo sociologiji je skupna nekaka usoda, katere se drugim vedam ni treba bati. Vsak misli, da ima pravico govoriti o političnih in socialnih stvareh. Matematik ali zvezdoslovec bi bil nevoljen, ako bi lajik začel govoriti o njegovi stroki, nasprotno pa se on nikdar ne vzdržuje, govoriti o političnih stvareh, kakor da bi bil v teh mojster. Zaraditega ni nikjer toliko raznih nasprotujočih se krivih naukov razširjenih, kakor na polju političnih in socialnih znanstev. Naravno je, da vidi lajik, kakor to poudarja Spencer, samo najbližje dejstvo, ne pa daljnega dejstva, ki ga je treba upoštevati. Iz tega se razvidi, da je bilo treba vedi o državi, družbi in gospodarstvu velikega napora, predno se je vzdignila ven iz vsakdanjega življenja. Poleg te občutne zavire, ki se vstavlja razvoju, sta pa še dve hujši oviri socialnega opazovanja in obenem praktične sociologije, — predsodek iu čuvstvo. Predsodki so razni, razredni, gospodarski, politični. Najhujši je gotovo razredni predsodek, ki prešinja ne samo podjetnika in delavca, ampak, žal, prepogosto tudi inteligenco. Socialni opazovalec ne sme poznati nobenega predsodka, vsi sloji so pred njim enaki, polnopravni, samo realna resnica, opazovana kolikor mogoče neposredno, je njegov edini visoki smoter, ki se mu ne sme nikdar izneveriti. Ako se mu pa izneveri, preneha biti nepristranski opazovalec, njegova izvajanja niso več znanstvo, ampak dnevna politika. In po predsodkih čuvstvo. Čuvstvo je lepa lastnost, ali v politiki in še bolj v gospodarskih, socialnih vedah je, žal, naravnost smešno. Ako piše tankočutna pisateljica s svojimi drobnimi prstki čuvstven uvodnik, se ji ne sme ničesar očitati, pa možu se kaj takega nikdar ne sme oprostiti. Spencer je vedno odločno povdarjal: Socialna veda zahteva neizprosno, da opazuje oni, ki se ji je posvetil, socialna dejstva brez čuvstva. Brž ko postane čuvstven, je obenem tudi že agitator. Pa čuvstveni politični opazovalec, kakršen je na primer francoski socialist Jaures, lahko zabrede v drugo zmoto. Marksisti so bili menda za Comtom prvi, ki so vse svoje teorije sezidali na naravnih, takorekoč železnih zakonih. Pa ti zakoni bi imeli lastnost, da bi v hipu prenehali, brž ko pridejo industrialni delavci na krmilo. Tako pravi Jaures: »Anarhično in škodljivo vlado manjšine mora zameniti občna zadruga združenih državljanov. Vlada enega razreda je atentat na človeštvo. Socializem, ki mora odpraviti vsako razredno vlado, sploh vsak razred, pomeni novo ustvarjeno človeštvo/ Optimizem je izražen v tem, da bi se morali od pamtiveka veljavni sociologični zakoni na mah umakniti, da bi nastalo to novo človeštvo. Namen zaključnih izvajanj bi naj mi bil izbrati iz celote problemov, s katerimi se bavi sociologija, nekatera vprašanja, ki so važna za praktično sociologijo bodočnosti. Menda ni smela trditev, da šele, ko bo to delo končano, bo mogoče stopiti na dan s sodbami, ki bi naj imele sociologičen značaj. Danes še nismo tako daleč, ker je delo, ki ga izkušamo sedaj na kratko začrtati, komaj šele pričeto. Važna vprašanja, ki se stavljajo opazovalcu socialnega žitja, so sledeča; 1.) V koliko izpreminjajo pravni zakoni pogoje človeškega bitja? Ali je mogoče zakonodajalnim potom izpremeniti gospodarske in državne oblike, ne da bi se skrbelo prej, da bi tudi ljudje postali drugi? Ali ni morebiti reforma posameznikova važnejša, kot ona potom zakonodaje parlamentov? Žal, v sociologiji ni mogoče uporabljati važnega sredstva naravoslovnega proučavanja, eksperimenta. In vendar bi bilo mogoče, da druga, ničmanj važna metoda, nekako zamenja eksperiment. Preiskovalo bi se lahko, kakšni so bili učinki tega ali onega zakona, in to bi bilo izredno zanimivo sociologično gradivo, ker bi nam kazalo, kako slaboten je zakonodajalec nasproti silnim strujam socialnega žitja. Nasprotno bi pa menda tudi kazalo, seveda v mnogo bolj skromnem razmerju, da zakon pokliče v življenje potrebe, ki se jih prej niti čutilo ni. Proti nedeljskemu počitku so se borili trgovci z vsemi silami, in ko jim je zakonodajalec usilil počitek, so uvideli trgorci kakor tudi občinstvo, da je ta važna gospodarska naredba čisto neškodljiva, naravnost koristna. 2.) Ali je pojem lastnine neizpremenljiv? Ali se lastnina ne izpreminja? Ali ni bila pred tisoč leti nekaj drugega kot pred sto leti, kot je danes ? Nehote se spominjamo neke besede Heineja, kjer pravi, da mora privesti „die Erschiitterung der bisherigen Eigentumsidee, des Grundpfeilers der heutigen Gesellschaft" do socialnega preobrata, v primeri s katerim je francoska revolucija prav krotka in skromna. Ideja lastnine ni absolutna in ni glavni steber naše družbe. Sociologija naj dožene, kako se izpreminja lastnina. 3.) Kaj je razred, sloj? V kakšni obliki so se ohranili sloji v veku popolne državljanske enakosti? Ali res kakšna socialistična bodočnost ne bo poznala slojev? 4.) Kaj je sociologičen zakon? Do katere meje je socio-logičen zakon neizpremenljiv in v koliko ga lahko omejuje človeška volja? 5.) Ali se izpreminja človeška narava? Kak je vpliv volje in vzgoje na človeško dejanje in nehanje? Kako se razlikujejo nagoni in čuvstva modernega človeka od onega primitivnih časov? Kako bodo vplivali razni nagoni, ki so večalimanj nasprotni svobodni volji, na socialnega človeka bodočnosti? 6.) Kakšno je razmerje med posameznikom in skupino, ki ji pripada? Kakšno je medsebojno razmerje med posameznimi skupinami, ki tvorijo celotno družbo? Ali nimajo te skupine dolžnosti se pokoravati interesom vseh, solidarnim interesom ? Ali ne spaja vseh teh skupin nekaka krepka močna vez, katero razdirati je nasprotno nekakemu mogočnemu socialnemu monizmu, v katerem se spajajo vse težnje, vsi smotri, vse sile? Zdi se, da je to žalosten uspeh, ako končujemo s samimi vprašanji. In vendar leži v teh dvomih največji čar znanstvenega dela. Comte je nekdaj pripovedoval, da bodo sociologi duhovniki nove vere, novega svetovnega naziranja; njih nauki da bi bili nezmotljivi in upor proti njim zločin. To so bile Comtove zmote. Hram sociologije ne sme biti odprt samo sociologom, ki bi se prevzeli. Vstopajo naj v njega vsi duševni delavci, umetniki, ki naj vcepljajo svojim umotvorom nove socialne ideale, liriki in romanopisci, ki naj podajajo v svojih delih nove socialne vrednote, in s tem bi svojim umetniškim delom pritisnili pečat prave plemenitosti; vstopajo naj pa tudi vsi delavci, ki delajo s svojimi rokami in mišicami, vsi oni, ki zahtevajoč več gospodarskih pravic, se ne odtegujejo tudi večjim socialnim dolžnostim napram skupini, v katero sodijo, in proti celoti. Potem bo sociologija res prva veda bodočnosti, ki bo vstvarjala neprecenljive kulturne vrednote, učeča, kako se izogibati nepotrebnemu boju. In njena naloga bodi prihraniti narodom nebroj muk, trpljenja, bede in razočaranja. Pa ljudje bodo kljub temu vedno segali s poželjivo roko v oblake, da bi ugrabili zvezde, hrepeneli bodo vedno po utopiji. In to ni največja nesreča. @£283333333333333333333333333333333333333333333]S Jugoslovanska konferenca v Ljubljani. dneh 21. in 22. novembra 1909 se je v Ljubljani vršila jugoslovanska konferenca. Navzoči so bili poleg delegatov jugoslovanskih socialno-de-mokratičnih strank tudi zastopniki avstrijske nemške in italijanske ter češko-slovanske soc. dem. stranke. Torej nekakšna mala internacionala. Kaj se je hotelo ugotoviti na konferenci, se najbolje spozna iz resolucij, ki so bile sprejete. Obširnejšega razmotrivanja o njih se za danes vzdržujemo. Povdarjamo pa, da vkljub aneksiji Bosne in Hercegovine bržčas do teh sklepov še ne bi prišlo tako kmalu, če bi ne bilo letošnjih kongresov češke in nemške soc. dem. stranke na Smichovu, odnosno v Liberci in resolucij, govorečih o potrebi revizije brnskega narodnostnega programa. Resolucije jugoslovanske konference so torej v prvi vrsti dopolnilo sklepom smichovskega in liberškega zbora. Resolucije jugoslovanske konference so se razglasile kot nekakšen program. Dobro. Bile bi naj torej dokument, ki bo za celo vrsto let določal smer delu in razvoju socialno-demokratičnih strank na balkanskem polotoku in v Avstriji. Prav. Toda to nam ne more braniti, da sprožimo razgovor o njih v našem listu; da, ravno ker je stvar tako dalekosežnega pomena, smo primorani, da je ne registriramo samo, marveč tudi razmotrivamo javno. Saj vprašanj, katera tvorijo jugoslovanski problem, resolucije ne rešujejo vseh; izogniti se jim pa ne moremo in ne smemo . . . Sklenjene so bile naslednje Resolucije: Prva jugoslovanska socialno demokratična konferenca izjavlja I. Aneksija Bosne, na Hrvatskem vladajoči sistem, zopet okrepljeni birokratični režim v Avstriji ter trajno vzdrževanje fevdalne oligarhije na Ogrskem, dokazujejo neoporečno, da je Avstro-Ogrska kot velesila poizkusila krepak sunek v imperialistični smeri. Ta poizkus se opira politično na stari centralistični absolutizem, socialno in gospodarsko na stari fevdalni agrarizem z njega carinsko-političnim izstradavanjem množic ter združuje s tem novo kapitalistično izkoriščanje, ki dobiva za Jugoslovane, pridružene monarhiji, značaj eksploatacije. Ta sistem pomenja za široke mase jugoslovanskega ljudstva proletariziranje in osiromaševanje, ovira pa obenem industrializacijo. V kolikor pa izraža porajajoči se imperializem silo duali-stične Avstro-Ogrske, postaja hkrati faktor, ki jo razdira in prevrača. Njegova stebra sta absolutistična metoda v Avstriji in fevdalna razredna vlada na Ogrskem, tako da je v kričečem nasprotju z vsemi zakoni političnega, gospodarskega in socialnega razvoja, da ovira razvojne moči vseh narodov Avstro-Ogrske ter jih goni v najblaznejšo nacionalistično politiko medsebojnega izigravanja in klanja, namesto v skupen boj za svobodo in kulturo. Vsem narodom skupni interesi kakor tudi zmagovito napredujoča tendenca vseh narodov Avstro-Ogrske k nacionalni demo-mokraciji predstavljajo proti absolutizmu in fevdalnemu dualizmu novo politično idejo narodne avtonomije, t. j. preobrazbo Avstro-Ogrske tako, da bo na enotnem gospodarskem ozemlju vsakemu narodu brez ozira na zgodovinske meje zajamčena enotnost, samostojnost in samouprava v vseh narodno-kulturnih zadevah. S stališča tega razvojnega pojmovanja izjavlja jugoslovanska socialna demokracija programatično: 1. Avstro-ogrski Jugoslovani smatrajo za končni smoter svojega narodno-političnega stremljenja popolno narodno združitev vseh Jugoslovanov ne glede na različnost imena, vere, pisave in dialektov ali jezikov, 2. Kot deli velikega enotnega naroda stremimo, da se konstituiramo kot enoten narod, ne glede na vse umetno napravljene državnopravne in politične pregraje, želeči skupno nacionalno-av-tonomno kulturno življenje kot svobodna enota v popolnoma demokratični konfederaciji narodov. 3. K temu končnemu cilju nas vodi le neumorno delo in boj na podlagi obstoječih realnih političnih razmer in naprav sedanje dualistične Avstro-Ogrske, boj za popolno demokratizacijo vseh narodnih, državnih in političnih inštitucij. Zlasti je boj za splošno, enako in tajno volilno pravico v ogrski državni zbor, v hrvatski in bosensko-hercegovski sabor in v vse avstrijske deželne zbore odločilne važnosti. Iz tega razloga izjavlja konferenca, da je treba politični boj za koncentracijo vseh sil v tej smeri in v tem delokrožju smatrati za najvažnejšo nalogo jugoslovanskih so-cialnodemokratičnih strank. II. Jugoslovani, razcepljeni ne le politično na osem državnih, odnosno upravnih teritorijev, temveč tudi kulturno na štiri dele, nazivajoče se narode, so tako oslabljeni, da le fiktivno žive samostojno življenje, ne da bi imeli v sedanjem položaju potrebnih pogojev za ustvaritev takih kulturnih razmer in pozicij, da bi se mogli kot narod ali narodi povoljno razvijati poleg drugih kulturnih narodov. Dejstvo je, da so se poedini deli Jugoslovanstva vsled politične razcepljenosti, vsled dotik z raznimi tujimi narodi, vsled vplivanja raznih gospodarskih sfer v marsičem diferencirali. Na drugi strani pa je dejstvo, da vse, tekom časa nastale razlike po svoji naravi in po svojem obsegu niso take, da bi opravičevale separatizem posameznih delov in cepitev na štiri narode, osobito je ta separatizem škodljiv, ker noben izmed teh posameznih delov nima moči, da izobrazi svoje narodno življenje. Nasprotno pa bi mogli vsi deli kot ena narodna celota ustvariti vse pogoje narodnega življenja in krepkega kulturnega razvoja v prid sebi in splošni kulturi. Jugoslovanska socialna demokracija smatra sedanje jugoslovanske narode le za elemente, ki naj ustvarjajo enoten narod, in konštatira, da treba v svrho oživotvoritve te enotnosti smotre-nega skupnega, kulturnega in političnega dela, ne glede na današnje politične formacije in meje. Zlasti smatra potrebnim spo-razumljenje o skupnem narodnem jeziku in pravopisu, kot prvem predpogoju popolnega enotnega narodnega življenja Jugoslovanov. To pa je dosegljivo le s sistematično postopno kulturno politiko v vseh delih tega naroda. V svrho trajne organizacije dela v gorenjem smislu izreka prva socialno demokratična konferenca, da se osnuje stalen jugoslovanski socialistični odbor, v katerem naj bodo za sedaj po trije zastopniki hrvatske, bosensko-hercegovske in avstrijske jugoslovanske socialno demokratične stranke, izjavljajoč že vnaprej, da sčasoma postane ta razširjeni odbor predstavitelj vseh jugoslovanskih demokratov sploh. Ta odbor ima nalogo, da izvršuje trajno zvezo med jugoslovanskimi socialno demokratičnimi strankami, zlasti stalno uredbo jugoslovanske socialistične korespondence, da se od časa do časa sestaja, da uravnava smer narodnega in političnega boja Jugoslovanov, da posreduje kulturno združevanje z medsebojnim spoznavanjem in s popularizacijo posebnih ekonomskih, kulturnih in političnih razmer vseh delov Jugoslovanstva. Ta odbor smatra konferenca za viden izraz Zveze jugoslovanskih socialno demokratičnih strank, katera s tem ne bo končana, ampak katera se bo nadalje popolnoma izvedla na jugoslovanskih socialističnih konferencah kot stalna uredba medsebojnega občevanja in spoznavanja. Dodatek: 1. Jugoslovanska socialna demokracija izraža mnenje, da podobno z zaključkom zadnjega češkega in nemškega strankinega zbora stopi tudi vodstvo jngoslovanske socialno demokratične stranke v dotiko s socialno demokracijo ostalih narodov v Avstriji za posvetovanje o reviziji brnskega programa, pri čimer naj ji bodo izhodišče zaključki današnje konference. 2. Prva jugoslovanska socialno demokratična konferenca izraža željo, da se povabijo na posvetovanje o narodnostnem programu avstrijskih socialno demokratičnih strank tudi soc.-dem. stranke Ogrske, Hrvatske, Bosne in Hercegovine v namen, da se izvede skupen narodnostni program za socialno demokracijo cele Avstro-Ogrske. Poroča DR. DERMOTA. ®3C3S<3CS^538332eC£S3^C3CSC3CSCeC3^