Slavnostni govor.
Govoril nadučitelj Janko Žirovnik.
I JM&$^&Ji eP *n PomenU'v dan je danes. Zbrali smo se, da praz-\f w&$&šMl nujemo vesel in presrečen dogodek, ko je dal dobrotni ¦ «P^'"^I nebeški Oče našemu preblagemu posvetnemu očetu in m^Šl <~> C^ gospodarju, našemu presvetlemu cesarju Francu Jožefu I. I ^llriV^^r^fP^ dočakati 60. leto njegovega, vse narode naše mogočne ^^^j^^aUH^   domovine osrečujočega vladanja.
Dobro vzgojeni otroci kaj radi porabijo vsako pri-
liko, da pokažejo  svojim   staršetn  spoštovanje in  hvaležnost za neštete do-brote, ki so jih prejeli od njih.
Kadar je god očeta ali matere ali pa ob novem letu, se zbero, da jim
voščijo srečo na duši in na telesu in ako morejo, jim še celo kaj darujejo.
A god in novo   leto se  redno ponavljata in sta že nekaj   navadnega.
Zato se pa vse bolj slovesno obhaja v družini n. pr. srebrna ali zlata poroke
staršev. Navadno starši prav skrbno vzgajajo svoje otroke, a ne pričakujejo,
da bi jim otroci kdaj povračevali vse  velike stroške in  težke skrbi.  Zado-
voljni so že, če vidijo, da  obrodi njihova skrb dober sad, to je, da rastejo
olroci v starosti  in  modrosti ter obetajo biti kdaj  pošteni  in  dobri ljudje.
Vsak dober in premišljen korak otroka je staršem v veliko zadoščenja
ter lepo plačilo za njihovo skrb.
Zato je pa sveta dolžnost vsakega otroka, da sluša svoje dobre starše in vestno živi po njihovih naukih. S tem jim najbolj poplača vse dobrote in vso skrb.
Tako je v mali družini, ki nima niti svoje strehe, tako je v družini pod slamnato streho, tako je tudi v ponosnih meščanskih družinah.
-^.    171    .^-
Povsod se trudijo pravi starši, da bi otroke dobro vzgojili in vi, dobri otroci, poplačujete svojim staršem njihove dobrote in skrbi z gorko ljubeznijo in z lepim življenjem. S tem pa zagotove otroci sebi srečno življenje, saj jim je to obljubil sam Bog v četrti zapovedi, ko pravi, da bo tisti dolgo živel in sc mu bo dobro godilo na zemlji, ki spoštuje svoje starše.
Kar je lepo in dobro v malih družinah, je prav in potrebno gotovo tudi v veliki družini, ki jo imenujemo državo.
Naša krasna domovina — naša mogočna Avstrija — je taka velika družina, kjer živi pod vodstvom enega očeta nad 40 milijonov Ijudi raznih ver, raznih jezikov in raznih običajev. Vsi ti različni narodi se imajo prav dobro v drtižini svojega blagega očeta, svojega slavnega vladarja, ki vse cnako ljubi in želi in dela na to, da bi se vsem nam dobro godilo na duši in na telesu.
Zato se ga pa spomiujamo vsi ti otroci ob njegovem rojstnem dnevu dne 18. avgusta in ob njcgovcm godu 4. oktobra vsakega leta in prosimo zanj vsegamogočnega Stvarnika, da bi nam ga ohranil še mnoga lcta in mu podelil vso srečo. — Kaj vse je on že za nas storil, ne bom zdaj tu na-števal; saj boste to brali v raznih knjigah in se toliko bolj čudili in veselili teh dobrot, kolikor bolj jih boste premišljali. Omenjam naj le dveh nepre-cenljivih dobrot, ki smo jih prejeli od njega in zaradi katerih bo slovel, dokler bo stal svet, to sta ustava, to je pravica, da smemo z njim spo-razumno delati postave, ki so naši veliki družini, naši državi v korist in čast — in pa še posebej postava, s katero se je uvedla splošna ljudska šola, kjer se vsak otrok po svojih zmožnostih lahko toliko izobrazi, da more na tej podlagi staviti svoje sreče dom.
Pred njim vsega tega ni bilo. Zato se pa posebno mi Slovenci skoraj nismo zavedali, kaj smo. — A odkar nas on vodi in vlada, smo se razvili tako, da se nam svet čudi. S tem smo pa tudi dokazali, da smo vredni boijšega življenja in vredni njegove dobrote.
Če se torej vsako leto parkrat hvaležno spominjamo svojega dobrega očcta — svojega presvetlega cesarja, kaj bi se ga še posebno letos ne, ko mu je Vsegamogočni dal dočakati 60. leto, odkar nas vlada?!
Šestdeset let je že veliko, ako jih človek sploh doživi. Če je pa kdo 60 let gospodar ali celo vladar tako obile in mnogovrstne družine, kakor je zbrana v naši mogočni Avstriji, tedaj se pa lahko reče, da je to posebna milost božja. — Koliko dobrih del in koliko hvaležnosti si je nabral v teh 60. letih naš presvetli cesar, se ne da povedati.
Vsak človek strmi in se nehote hvaležno in spoštljivo priklanja pred to čestitljivo dobo!
Mi Slovenci smo pa še posebej dolžni velike hvaležnosti dobrotnemu vladarju, ker nas je takorekoč iz cestnega prahu dvignil k sebi in nas po-stavil v vrsto drugih večjih narodov, da smo lahko z njimi deležni vseli dobrot omike in napredka.
Kako mu pač hočemo to njegovo očetovsko skrb dostojno poplačati?! Z dcnarjem ne, ker ga nirnamo in ga tudi nc potrcbuje. S čim torej ?
7*
—.    172   .^-
Najbolje mu jo bomo poplačali, če smo mu zvesto vdani in živimo točno po postavah, ki nam jih daje v naš blagor in v svojo čast.
Vsak v svojem delokrogu izpolnujmo svoje dolžnosti in dajmo Bogu, kar je božjega, cesarju pa, kar je cesarjevega! S tem bomo množili svojo srečo in moč mile domovine ter delali njenemu skrbnemu gospodarju največje veselje. — Zvesti in vdani njemu in njegovemu rodu bodimo in ob tej slovesni priliki prosimo vsegamogočnega Stvarnika, da naj ga vodi po potih sreče in ga ohrani do skrajnih mej človeškega življenja! Bog ohrani, Bog obvaruj nam cesarja! Živio! Živio! Živio!