C. Ur. pošti! Nedosiavijene tevHJte je poslati adtninistraciji „Eisenbahner Dunaj V. Brauhausgasse 84. VODI «1 POTK ^ SVOBODI! GLASILO SLOVENSKIM ŽELEZNIŠKIH NASTAVLIENCIV UREDNIŠTVO se nahaja v Ljubljani, Šelenbur-gnva ulica (j i. UPRAVN1ŠTVO Dunaj V. — BrSuhausgasse 84, zn Celo za pol leiii . za četrt leta . Po n ra e z n a Nefrar.kirann pisma se m: sprejemajo, Rokopisi se ne vračajo. V L|.ubi|ani, 1. novembra 1916, Pisarna železničarskega deželnega tajništva se nahaja odslej: šelenhurgova ulica 61 v Ljubljani. Mezdni problem. Vsak trezen socialni politik spoznaya, da bo treba po vojni rešiti najprej vprašanje o Jra-giuji, ker je to vprašanje najvažnejše za splošni gospodarski položaj. Ljudje, katerih pogled ne sega pregloboko v gospodarski razvoj, trdijo sicer: Mine vojna — mine draginja. Ali nikdar ne bo tako, ker potečejo leta in leta, preden se uredi gospodarsko življenje med državami in ker se bo dvigala vrednost denarja vojskujočih se držav zelo počasi. To pa je odločilnega pomena. Zato je prav velikega pomena, _da ogledamo ta problem od vseh strani. Z draginjo je v najtesnejši zvezi zaslužek. Ogromna večina ljudstva ima ob cenah živil, ki so štirikrat, petkrat dražja kakor prej, enake dohodke kakor v miru. Posledica tega je, da ima ljudstvo tako slabo hrano, da vidno hira in propada. Draginjske doklade, ki Jih dovoljujejo država in privatni podjetniki, so pač le kaplja v morje, ker prav nič ne odgovarjajo podražitvi živil. Po vojni moramo računati tudi s tem, da se silno podraže stanovanja iti poleg draginje živil in obleke bomo imeli še stanovanjsko draginjo. Veliko predlogov so že 'izkovali različni ljudje, kako naj se pomaga onim v teh časih, ki so navezani na stalno plačo. Zelo enostaven je predlog, da naj se zvišajo prejemki stalno plačanih tudi štirikrat ali petkrat, tako da bodo prejemki v popolnem soglasju z draginjo. Ta predlog je res silno enostaven, a popolnoma neizvr-šljiv. Nai se razvije bodoče gospodarsko življenje že kakorkoli, eno je gotovo: Državne fi- LIBTEK Dr. Hulbertov bataljon. (Odlomek iz Meyrinkovega romana »Der Golem«.) ...No, kaj nai Vam povem: Obraz je imel poln bradavic, a noge- tako zakrivljene kakor jazbečar. 2e kot mladenič ni poznal drugega nego študije. Suhoparno, živce razdirajoče študije. Kar je s trudom prislužil s poučevanjem drugih, s tem je vzdržaval še svojo bolno mater. Menim, da je vedel le iz knjig, kakšni so zeleni travniki in grmiči in griči polni cvetja in gozdovi. In kako malo prihajaja solnčncga sijaja v mračne piaške ulice, to pa veste itak sami. Doktorat je napravil z odliko, kar je bilo že tako samoposebi umevno. No, sčasoma je postal slovit učenjak prava. Tako slovit, da so prihajali k njemu vsi ljudje — sodniki in stari odvetniki — kadar niso česa vedeli. Ob vsem tem je pa živel popolnoma beraško v podstrešni Izbi, z okni na Teinhoi. nance bodo tako zapletene, da bo treba tiajskrb-nejšega dela, preden jih urede. Država potrebuje med vojno neizmerno velika denarna sredstva. A po vojni bo potrebovala država morda' ravno tako velikansko vsoto, da poravna vse vojne škode. Ko bo iskala država nova sredstva za o-jačenje svojih financ in preurejevala ves finančni sistem, bo gledala v prvi vrsti gotovo na to, da izgradi železniške proge tako, da dobi od njih čim več dobička. Po izreku angleškega železniškega politika pa donašajo železnice le tedaj visoke dohodke, če imajo bogat promet na vse strani. Tak promet je pa mogoč le, če so trgovske zveze s tujino kar najbolj živahne. Torej je to vprašanje prometa pravzaprav vprašanje bodoče trgovske politike. Med vojno so preobložene železnice s prometom in umevno je, da trpi vsled tega prav zelo vsa njihova tehnična oprema in država bo morala v prvi vrsti skrbeti za dobro popravo strojev, voz, piog, kolodvorov i. t. d. To vse pa stane mnogo denarja. Zahteva bodočnosti za državo bo denar, denar in zopet denar. Država ne bo iskala le novih virov, temveč bo gledala, da skrči izdatke prav zelo. Tudi v tem pogledu je že nekaj predlogov. Znani »reformator« državnih financ, državni poslanec Stein-\vendcr, piše o tem: »Ako govorimo o prihrankih v državnem gospodarstvu, tedaj nam služi za podlago leto 1913., to je zadnje leto pred vojno in zadnje leto, o katerem imamo računskii zaključek. V tem letu so znašaSi skupni izdatki 3461 miljonov kron. V tej vsoti so zneski, pri katerih ni mogoče šte-diti za dvor, za skupne izdatke in deželno bram-bo 813.7, za dolgove 526.4, skupaj torej 1340 miljonov kron. Ako odštejemo še nakazlila deželam, znašajoča 45.9, pokojnine državnim nastav-ljencem, znašajoče 130.8 iu pokojnine za železniške uslužbence, znašajoče 48.2, tedaj ostane le še 1896 miljonov kron, pri katerih bi lehko šte-dili. Leta in leta so potekala tako in drja. Hul-berta sloves kot najmodrejšega svoje znanosti je segal po vsej deželi. In pač nihče ne bi bil verjel, da je mož kakor on dovzeten tudi mehkemu srčnemu čuvstvovanju, sedaj zlasti, ko so mu pričeli že siveti lasje in se nihče ni spominjal, da bi bil govoril kdaj kaj drugega nego o jurista-riji. A prav v takih zaprtih srcih žari hrepenenje najbolj vroče. In oni dan, ko je dosegel dr. Hulbert cilj, ki je bil zanj že od dijaških let najvišji — ko ga je imenoval cesar za rektorja magniflka na na- šem vseučilišču, tedaj je šla od ust do ust vest, da se je zaročil z mlado, prelepo gospodično iz ubožne, ali plemiške rodbine. Kakor da se je naselila od tega dne sreča pri drju. Hulbertu. Čeprav je ostal zakon brez otrok, je kljub temu nosil svojo soprogo na rokah in zanj največja sreča je bila, če ji je mogel izpolniti vsako željo, katerokoli jej je bral z oči. A v svoji sreči ni pozabil na trpeče sobrate, kakor bi bil storil marsikdo drugi. »Bog je ute-šil moje hrepenenje« — tako je dejal baje nekoč — »podobo iz sanj mi je uresničil, ki je hodila Od tega ostanka pride 1177.5 miljonov kron na državne obrate in monopole. Ako govori kdo v sedanjih časih o državnih obratih in monopolih, tedaj misli le na to, kako bi se zvišali prejemki iz teh postavk. Ali pozabiti ne smemo, da se pri teh postavkah tudi lehko mnogo prihrani. Generalni ravnatelj Giinther ceni mogoče prihranke pri o s o b n e m stanju državnih železnic na 80 miljonov kron, in kdor pozna službo, mu z mirno vestjo lehko pritrdi. Tudi pri poštnem obratu se skrči lehko osobje brez vsake škode. Doslej je država dajala tudi preveč subvencij. Tretjina teh subvencij se prav lehko črta.« Pri Steinvvenderjevih izvajanjih nas seveda zanima najbolj to, kar je izračunal generalni ravnatelj avstrijskih državnih železnic, Giinther. Oglejmo si njegovih prihranjenih 80 miljonov kron, prihranjenih pri osobju. Gospod Giinther je 'imel v maju 1914 predavanje o naših državnih železnicah, kjer je povedal med drugim tudi to, da je pri nas v primeri s številom kilometrov preveč osobja in da v Nemčiji porabijo manj o-sobja za enako število kilometrov. Ze takrat smo zavrnili njegovo ' trditev. Giinther ni upošteval terena. Terenske razmere so pri nas vse težavnejše nego v Nemčiji, zato pa je treba pri nas tu- di več osobja. Ker pozdravlja Stein\vender tako toplo Giintherjev predlog za varčevanje pri osobju, tedaj si lehko predstavljamo bodoče razmere na državnih železnicah. Če se gbiljejo predlogi za reforme v smeri va'čevanja, ali naj tedaj zidamo na to, da se zvišajo prejemki uslužbencev? Naša naloga je, da odkrito povemo delavstvu, kaj naj pričakuje v bodočnosti od države. Če se že sedaj pripravljajo tla za geslo varčevanja, tedaj si lehko vsakdo predstavlja, kakšna bo šele resnica. Mezdna reforma je potrebna — o tem je vsakdo prepričan. Po vojni ne bo odjenjala diaginja in hudi časi ne minejo z dnem, ko za-zvone zvonovi miru. Država bo v velikih de- pred menoj od otroških let kakor sijaj: Najljubeznivejše bitje, ki je nosi zemlja, mi je podaril. In zato hočem, da obseva sijaj te sreče tudi druge, kolikor je pač v moji moči.« ... In tako se je zavzel ob neki priliki za ubogega dijaka kakor za svojega sina. Najbrže vsled razmotrivanja, kako blagodejno bi bilo zanj nekoč tako dobro delo, ko bi ga doletelo v bedni mladosti. A je že tako na svetu, da so posledice dejanja, ki se zdi človeku dobro in plemenito, enake najgnusnejšemu, ker pač še ne razločujemo dobro med tem, kar skriva v sebi strupeno in kar skriva blagotvorno seme, in tako se je zgodilo tudi drju. Hulbertu, da mu je vzklilo iz njegovega milosrčnega dejanja najgrenkejše trpljenje. Kaj kmalu je zagorela v mladi ženi tajna ljubezen do dijaka in neusmiljena usoda je naklonila, da jo je našel rektor ravno v tem tre-notku, ko je prišel nepričakovano domov, da jo preseneti v znak svoje ljubezni s šopkom rož na rojstveni dan, v objemu onega, kateremu je izkazoval dobroto nad dobroto. narrfih zadregah in da bi bilo prvo njeno delo reformiranje mezd, kje je otrok, ki bi to verjel. Delavstvo naj se pripravi na one čase s krepko organizacijo, potrebovalo jo bo tako kakor riba vode Vzgoja k breznačelnosti. »Eisenbahner« z dne 1. oktobra prinaša z naslovom »Vzgoja k breznačelnosti« sledeči članek; »Učinek vojnega položaja se ne izraža le v gospodarski bedi, temveč tudi v duševni revščini. Duševno revščino zaznajo seveda predvsem 1 le oni, ki jim nalaga sedanji čas dolžnost, da zastopajo z odkritosrčnim pogumom javno blaginjo in ki so ohranili svetost svojeg prepričanja. Kako težko izpolnjujejo (j ljudje svojo publicistično dolžnost, to dokazujejo vsak dan bele lise po časopisih. Te bele lise bodo nekoč kulturni dokumenti našega časa. V Nemčiji, in tuefi po drugih vojskujočih se državah, kjer spada cenzura k ta-kozvanim potrebam države, so izjavili v zadnjem času merodajni faktorju, da začrtajo organom, katerim je poverjena cenzura, gotove meje na ta način, da se skrči njihovo delovanje le na vojaške zadeve. Te izjave ne vsebujejo le priznanja tiskovni svobodi, jo tepe sedaj vseh sedem egiptovskih nadlog, ampak razkrivajo tudi zdravo spoznanje, da je v interesu javne blaginje, če ni obsojeno časopisje pri vprašanjih splošnih državnih, gospodarskih in političnih potreb na popolen molk; kajti za splošnost pomenja stvarna kritika toliko, kolikor za zdravnika in bolnika konštatiranje bolezni. Ce hočemo ozdraviti socialne bolezni, gospodarske in politične napake popraviti, ki so zlasti v vojnem času številne, tedaj je treba razskriti te rane in poiskati vzroke. Zato pa postaja cenzura, kakor jo uporabljajo ravno pri nas, kjer se razteza na vse panoge, vsak dan večje zlo, in čim dlje traja vojna tem nevarnejše, ker naraščajo z vsakim dnem vprašanja lin problemi kot vojne posledice. Pri nas pomnožuje zlo cenzure še to, da je popolnoma brez sistema, brez zveze in brez orientacije. Samo en primer: Zadnja številka našega lista je kazala dve impozantni beli lisi, ker smo kritizirali postopanje nemškega Nationalvrebanda in čeprav smo izbirali besede, ker poznamo deviško občutljivost naše cenzure. Seveda, če bi bila dolžnost vseh listov brez izjeme, da ne smejo kritizirati z najrahlejšimi izrazi postopanja posvečenega Natlionalverbanda, tedaj bi vsaj spoznali, da je Nationalverband državna naprava, ki jo treba ščititi — čeprav bi se morali prej prav močno skregati z zdravo pametjo — ali kljub temu bi molče pogoltnili tako dejstvo. Ali tako daleč še ni prišel Nationalverband, kajti v drugih listih, tudi v meščanskih, kakor n. pr. v »Prager Tagblattu« so razpravljali prav na široko o dogodkih v Nationalverbandu in mu posvečali zelo ostro kritiko. Ali seveda, kar je dovoljeno listom na Češkem, ni dovoljeno na Dunaju. Kakšna načela, kakšne viidike uporablja pri takem neenakem postopanju cenzura, to ostane Pripovedujejo, da izgubi modra Marijina cvetka za vselej svoj sijaj, če jo oplazi zamolkli, žvepleni žarek bliska, oznanjujočega nevihto; dejstvo je, da je oslepela duša starega moža oni dan za vselej, ko se je razbila njegova sreča Se isti večer je sedel tukaj pri »Lojzičku«, on, k'i ni poznal nikdar nezmernosti — skoraj nezavesten od žganja — in ostal do jutranjega svita. In »Lojziček« je postal njegov dom do konca drfi. Poleti je spal kje na kamenju nove zgradbe, pozimi tukaj na lesenih klopeh. Naslov profesorja in doktorja so mu pustili. Nihče bi ne bil tako surovega srca, da bi mu očital njegovo sedanje življenje, njemu, nekdaj tako slovečemu učenjaku. Počasi se je zbralo okolo njega vse, kar je sovražilo svetlobo v židovskem delu mesta in tako so ustanovili ono čudno skupnost, ki jo še danes imenujejo »bataljon«. Hulbertovo obširno poznavanje postav je postala trdnjava za vse, katerim je gledala policija preostro na prste. Ce bi bil moral poginiti kak izpuščen kaznjenec od gladu, ga je poslal dr. Hul-bert povsem nagega na staroniestni Ring — in do konca dni tajnost Cenzure. A dejstvo, da je tako, postavlja človeka, ki ga je določil bog v svoji jezi za žurnalista, pred nerazrešljiv pro- blem, kaj je sploh še dovoljeno in kakšno mnenje se sme še izražati, da se ne 'izpremeni tiskana beseda v belo liso. Avstrijski žurnalist, če ne pripada ravno v kategorijo onih, ki bruhajo le na Greya, Poincareja in tovariše, je popolnoma iz ravnovesja, ker sploh ne ve, čemu je na svetu. Če pojde tako dalje, tedaj pripeljejo take razmere v duševno revščino, ki se bo izražala v breznačelnosti časopisja in časopisje se bo odrekalo popolnoma svojemu prepričanju, ali pa bo prihajalo pred čitatelje v lilijski nedolžnosti. Razširja se duševna topost. Če je to ravno najzdra-vejše ozračje za novo socialno življenje po vojni, o tem naj res že enkrat razmišljajo odgovorni faktorji. Za gospodarsko vojno oskrbo železničarjev. V zadnji številki »Zelezrtičarja« smo poročali, da je prosila organizacija pri železniškem ministrstvu za dobavo krompirja vsem uslužbencem. Zeleznško ministrstvo je že rešilo to vlogo in sporočilo sodrugu Tomschiku, da so dobila vsa skladišča za živila nalog, da prejmejo potom vojnega žitnega zavoda potrebno množino krompirja za svoje člane. Krompir bodo oddajala skladišča lehko za nižjo ceno, ker jih ne velja voznina nič. Rešitev te vloge na ravnokar povedan način pa ne odgovarja zahtevi organizacije. Zato je izročil sodrug Tomschik ministrstvu novo spomenico, v tej novi spomenici prosi, naj preskrbi ministrstvo v sporazumu z vojnim žitnim zavodom krompir za v s e uslužbence drž. žel. in sicer na ta način, da naj oddajajo skladišča za živila krompir tudi onim železničarjem, ki rfiso člani skladišč. Skladišča namreč ne sprejemajo med vojno novih članov. Razdelitev bi se pa u-redila lehko po postajah. Vsekakor pa je rešitev tega vprašanja zelo nujna, ker je zima pred vrati. « Direkcije državnih železnic so razposlale podrejenem uradom vprašalne pole. na katerih naj poročajo uradi sledeče: 1. Število uslužbencev, ki nimajo od železnice nobenega vrta v najemu, ki pa reflektirajo na vrt ali njivo. 2. Število uslužbencev, kateri niso dobili doslej nobenega prostora za obdelovanje v najem, ker je manjkalo prostora. 3. Izmero onega železniškega sveta, ki bi se da! za vrtove ali njive lehko v najem. 4. Število uslužbencev, ki se pečajo z rejo malih živali in naznanitev števila koz, kuncev, gosi, kokoši, čebel. 5. Število uslužbencev, ki rede govejo živino, prešiče in ovce in število teh živali. * urad na takozvaui »f^isehbanki« je bil prisiljen, da ga je oblekel, če bi bila morala zapustiti vlačuga brez stanovanja mesto, hitro se je poročila s potepencem, ki je bil pristojen v mesto in postala je še ona pristojna. Dr. Hulbert je vedel na stotine enakih izhodov in nasproti njegovim svetom je bila policija brezmočna. — Kar so »zaslužili« ti izgnanci iz človeške družbe, to so zvesto izročali do zadnjega vinarja skupni blagajni, iz katere so plačevali skupno življenje. Nkdar ni zagrešil niti eden najmanjše nepoštenosti. Morda je nastalo ime »bataljon« spričo te železne discipline. Točno vsakega prvega decembra, ko je bila obletnica nesreče, ki je zadela starega moža, je bila ponoči pri »Lojzičku« čudna slavnost. Olavo ob glavi so stali: Berači, potepuhi, vlačuge, pi janci in potepenči, in svečana tišina je vladala kakor pri službi božji. — In potem jim je pripovedoval dr. Hulbert tam iz kota, kjer sedita sedaj godca, ravno pod sliko kronanja njegovega veličanstva cesarja, svojo življensko zgodbo: Kako se je povzpenjal, pridobil doktorski naslov in postal rektor magnifikus. Ko je govoril o tem. Ker se pritožuje osobje, da nima črevljev, je izročil sodrug Tomschik železniškemu ministru iznova spomenico. V spomenici zahteva organizacija, da naj obrne železniško ministrstvo vso skrb, da dobe vsi uslužbenci in delavci c. kr. državnih železnic obuvala. Spomenica zahteva tudi ustanovitev delavnic, dobavo črevljev uslužbencem in delavcem proti maKim odplačilom v obrokih, dobavo umetnih podplatov za one, ki delajo v zaprtih prostorih in vpliv na merodajnem mestu za znižanje nezmerno visokih cen za črevlje in popravila. Prepir med brati. Dunajska »Arbeiter - Zeitung« z dne 25. ok-združenih v takozvanem »Verkehrsbundu« (Prometna zveza), se je pred kratkim razcepila iti tobra prinaša sledeči članek: Peščica krščansko socialnih železničarjev, tako smo v položaju, da 'izvemo marsikaj o tej gospodi, kar bi ostalo drugače skrito v temi. Vzrok razcepitve je, da je »Verkehrsbund« izstopil iz oficielne krščansko soefialne stranke in se pridružil »odpadniku« Kemetterju. Nato je ustanovila krščansko socialna stranka konkurenčno organizacijo, »Reichsverbaud« (Državna zveza), ki napenja sedaj vse sile, da odjeda »Verkehrs-bundu« krajevne skupine ali jih vsaj razcepi. Prav zabavna igra je to, in kdor ima zmisel za humor, se prav dobro zabava ob zmerjanju, s katerim tekmujeta obe »krščanski« organizaciji za palmo pravega krščanstva. Manj zabavno — že prej gnusno — pa je početje, s katerim druga drugi odvračata ovSice. Kako krščansko uasto- 1 pata v tem bratskem boju, vidimo iz procesa, ki ga je naperil predsednik »Verkehrsbunda« proti inomoški kraje vrti skupini. Poročil o tem procesu je v glasilu »Verkehrsbunda«, v listu »Oster-reichisch - ungarische Eisenbahner - Zeitung«. Iz poročila je posneti, da je imela v lanskem septembru inomoška krajevna skupina sejo, na kateri je sklenila, da izstopi iz svoje dosedanje zveze, namreč iz »Verkehrsbunda«, razpusti krajevno skupino in se priklopi »Reichsverbandu« (Državni zvezi). Da pa ne pridejo praznih rok k oiganizaciji, ustanovljeni od vodstva krščansko socialne stranke, si je takoj zavihal odbor rokave in pričel razdeljevati premoženje krajevne skupine. To so pa napravili na ta način, da ■»o si dovoljevali navzoči odborniki drug drugemu remuneracije. Enemu za »posebno pridnost« in za »posebno vestnost« 200 kron, drugemu za »posebno agitacijsko vnemo« 200 kron, tretjemu zii »izkazano odločnost« 100 kron, predsedniku za njegov »požrtvovalni trud« 240 kron, drugemu zopet za »učinkovito podpiranje« i. t. d. Ali ta »krščanska« razdelitev ni bila nikakor po okusu »Verkehrsbunda«. »Verkehrsbund« je uveljavil, da je bil razpust krajevne skupine proti pravilom, ker sklene razpust lehko le generalni zbor ne pa predsedstvo lin »Verkehrsbund« je zahteval volitev novega odbora krajevne skupine, ki je potem tožil prejšnji odbor za povrnitev razdeljenih nagrad v skupnem znesku 740 kron. Letos v sep- kako je vstopil s šopkom vrtnic v sobo svoje mlade soproge - v spomin njenega rojstnega dneva in v spomin ure, ^o jo je nekoč zasnubil in je postala njegova ljuba nevesta — tedaj mu je vselej odrekel glas in jokajoč se je zgrudil ob mizi. Tedaj se je pa zgodilo, da je pristopila ničvredna ženska in mu položlila sramežljivo in skrito, da nihče ne opazi, ovenelo cvetlico na roko. Izmed poslušalcev se dolgo po tej zgodbi ni zgenil nihče. Pretrd1! so ti ljudje, da bi jokali, ali gledali so doli po sebi in neodločno mencal* s prsti. Neko jutro so našli drja. Hulberta mrtvega na klopi ob Moldavi. Najbrže je zmrznil. Njegov pogreb zrem še danes v duhu. »Bataljon« se je skoraj izmozgal, samo da priredi vse kar najbolj svečano. Spredaj je stopal vseučiliščni pedel v polnem ornatu: V rokah je nosil škrlatno blazino z zlato verižiico in za mrtvaškim vozom v nepregledni vrsti »bataljon*, bos, umazan, raztrgan in razcapan. Eden od njih je prodal vsi; do zadnjega, kar je imel in takšen je hodil: Telo, Stran. 3. Štev. 21 in 22 tembru sta biti dve obravnavi med prepirljivimi bratci. Obravnavi sta končali s tem, da je bilo obsojenih prejšnjih 11 članov odbora na solidarno povrnitev nagrad in na povrnitev procesnih stroškov v znesku 127 kron. Utemeljitev razsodbe izvaja, da določajo pravila' one namene, za katere se sme porabiti premoženje in dohodki. Čeprav dovoljujejo pravila samoupravo, vendar ne more sklepati vodstvo krajevne skupine o tem, da se razdeli društveno premoženje med člane in zato ni imel odbor prav nobene pravice, razdeliti posameznim članom remuneracije, ker tiči v tem dejansko prikrita razdelitev društvenega premoženja. Dobesebno pravi razsodba na to: »Ce ne več, vsaj velika malomarnost je v tem, da so o d t u jtf I i člani odbora znesek namenom »Verkehrsbunda« in njegovih krajevnih skupin«. Seveda se veseli glasilo »Verkehrsbunda« te zmage, še bolj pa utemeljitve razsodbe, ki prav posebno povdarja, da so »odtujili« krščansko socialni stranki zvesti ostali člani društveno premoženje »Verkehrsbunda«. In ta list preti sovražnim bratom na Zgornje Avstrijskem in Vorarl-berškem z nadaljnimi tožbami, ker so ti bratci Uidi »odtujevali« denar »Verkehrsbundu«. Po dejanjih jih spoznate! Pravi pogum. Spisal J e a n J a u r 'e s. Imeti pogum, se pravi, da ne izročamo svoje volje slučaju trenotnih vtiskov in sil, se pravi, da ohranimo v neizogibljivih urah utrujenosti voljo do dela in dejanja. Imeti pogum, se pravi, da izvolimo v brezmejnem neredu družabnega življenja katerikoli poklic in če postanemo v tem poklicu vestni, tedaj premagamo nevoljo. ki se pojavlja ob malenkostnih in enoličnih posameznostih stvari; postati je treba, kakor pač more vsakdo, popolen tehnik, sprejeti oni zakon o razdelitvi dela, k