«<»>»/»:::«:;:«:::*;-r«.; ^IfeL dill •' ;* ¦*:¦:*: :¦;:•; *; -.*•. :*;:*,*¦ ¦:-.*: $>;¦;¦;:•¦;.¦;.¦;«::;¦;.¦;:.¦;.;¦¦;;¦;'.•.,;'¦::;¦::¦:;¦¦:;¦-:¦;:¦;¦¦¦'¦.'.¦: :¦¦¦¦¦,;¦ :*.«,;».:¦:¦;¦.¦;¦:.:¦;.*¦'*¦ '¦;>:¦:¦:;¦ .*¦ ¦ ¦ ¦ ¦;¦;¦.<»;¦"¦;.:¦.-:<$ (5^S\®\^^\^\Svs -9 ^®\g\@\@^\^sg: :¦; ;¦; :*' „¦;¦:¦; ;¦;.:¦;¦;¦; ;¦; :¦>:< Slava Avstriji! Bit' če, bit' če Estrajh za vse. Vodnik. ileseda sladka — domovina! V tej besedi se izraža naše veselje, naša ljubezen, naš ponos, naša slava. Dandanes ni zavednega človeka, ki bi ne umeval, kaj je posameznikom — domovina. Kako milo doni zlasti Slovencu ta beseda! Kako jo ljubi, kako mu je vsaka malenkost, ki se tiče domovine, zanimiva in važna! Zato ume-vamo, zakaj je Slovenec v tej stvari tako občutljiv, zakaj se tu pa tam pove marsi-kaka ostra beseda, kadar velja istini-temu ali navideznemu nasprotniku domovine. — Da-si ljubi Slovenec svojo ožjo slovensko domovino, vendar pozna, čisla in ljubi še drugo večjo domovino, milo Avstrijo, katere -DOM IN SVET" 1891, štev. 6. Nadvojvoda Franc Ferdinand. udan sin in zvest državljan je vedno bil in tudi bode. Našemu listu prvi namen ni, da bi govoril o državi in vsem, kar se druži s tem pojmom. Vendar mu mora biti sveta naloga, da vzbuja domovinsko ljubezen , in sicer nikakor ne manj ljubezen do Avstrije , nego do ožje slovenske domovine. In kaj mu daje to nalogo ? Naravni zakon, volja božja tirja od nas, da učimo ljubezen do Avstrije z besedo in z vzgledi. Narod slovenski je del avstrijske države, naš vladar je presvetli cesar avstrijski, zato je Slovencem — drugače nego Nemcem — domovina slovenska tudi domovina avstrijska. 16 242 Slava Avstriji! In tudi, ko bi to ne bilo — v istini je res nekoliko Slovencev pod laško vlado —, tudi lastni prid nam veleva, naj ljubimo avstrijsko domovino. Slovencev nas je le malo v primeri z drugimi narodi. Kako malo nas poznajo po svetu! Pojdi proti severu, pojdi na jug, pojdi na vzhod in zapad — kdo nas pozna? Poznajo nas bratje Slovani, poznajo morebiti še drugih narodov omi-kanci, a preprostim in neukim tujcem smo neznani. Mnogokrat je le preres-nično, kar poje pesnik o naši domovini: Bridka žalost me prešine, Ko se spomnim domovine, Vsemu svetu nepoznane, Od nikogar spoštovane. A naša Avstrija more med velikimi državami pač dovolj povzdigniti svoj glas, more pač braniti svojo veljavo na vse strani, more zato tudi svojim Avstri-jancem biti častitljiva in mogočna mati. Zaradi tega nam mora tudi častito biti to ime, v ponos ter v čast nam mora biti, da smo Avstrijanci. Kaj to pomeni, čuti Slovenec zlasti, ako pride v tuje dežele. Ali naj se sklicuje pred uradi, pred oblastvi in v raznih družbah na to, da je Slovenec? Ako pa reče, da je Slovan, kaj mu to pomaga? Tujec ne ve, je-li Rus ali Srb, ali Ceh? In kaj more veljati pred ino-zemcem sama narodnost? A drugače je, ako se imenuje Avstrijanca — državljana mogočnega cesarstva. Tujec čuje pogostokrat o cesarstvu našem, in v spominu mu je ostalo, da je to cesarstvo veliko, bogato, sestavljeno iz mnogih ljudstev in mnogih dežela, zlasti pa se zanima za dobrega in pravičnega vladarja, našega presvetlega cesarja, o katerem je slišal ali morebiti čital toliko lepih poročil. Slovenci — mi mali narod — le pre-radi tudi mislimo in delamo malenkostno. Pred očmi imamo svoje sosede Lahe, Nemce inMadjare; naše težnje se ozirajo večinoma samo na stališče naše med temi sosednimi narodi. Res potrebno je to, neizogibno potrebno za našo narodnost in naš napredek. A nikar, da bi nič drugega ne znali, nič drugega ne želeli, kakor med temi sosedi imeti veljavo! Marveč avstrijskega svojega značaja se moramo zavedati nasproti sosednim državam, želeti in delati moramo, da bode Avstrija mogočna in slavna. Mogočna Avstrija naj stori tudi nas Slovence srečne in močne. Meseca junij in julij tega leta kličeta Avstrijancem v spomin deloma za Avstrijo slavno, deloma žalno leto 1866., zakaj od tedaj do sedaj je preteklo uprav 25 let.Petindvajsetletnice se slave splošno, tudi ta petindvajsetletnica naj ne ide mimo nas, da bi se ne poživil v nas duh avstrijski. Naš list uporablja z veseljem to priliko, da izrazi čustva vseh Slovencev glede na dogodke imenovanega leta. Zato je ta številka listova, kakor bode tudi naslednja, posvečena slavnim spominom iz bojev na Laškem. Zato predočuje tudi ta številka onega sorodnika cesarjevega, na katerega se ozirajo avstrijski narodi kot na naslednika svetlemu cesarju. Slavna Avstrija je tudi naša slava, njena sreča, naša sreča. Da bi torej slavna bilanaša Avstrija po svojih mnogih narodih, ki naj bi kot otroci jedne družine vsi tekmovali v napredovanju! Da bi slavna bila naša Avstrija v zboru velikih držav, bodisi z mečem na bojnem polju, bodi si z umom svojih državnikov! Tako naj vsemogočni Bog blagoslovi našo Avstrijo. Slava Avstriji! Dr. Fr. Lampe. "%Š$&