PEPEL MRTVIH DNI
Jože  Udovič
Ugasnila je mavrica glasov,
zadnje marjetice so potemnele v spominu,
oblaki so nizko nad očmi
in v pojemajočem plamenu
ne poje več dobri, zvesti duh.
Ne vem, zakaj moram nocoj
do svetilke na koncu izgubljene poti,
do žalostne svetilke: nikomur ne sveti
in motne solze ji kapljejo
mrtvi ptici na grob.
Prehodim travnike mraku
in zaslišim za seboj stopinje
še neznanih bojazni.
Z davno mesečino orošene peruti
preplašene pobegnejo
in mrzla usta noči
mi govore tesno ob licu —
kakor vsevedna usta blazne žene.
Most iz nizke megle
se vzpenja čez vodo: vsa kalna
in jezna odnaša
suho listje in lunine vzdihe.
Onstran obstanem pred nizko hišo
in skozi potno okno gledam obraze
pod petrolejko', ki siplje
cvetni prah svoje luči
na oči venečih sanj.
Sredi noči je kraj,
ki vem zanj samo jaz,
tiho odpiram skrita vrata spominov
in na negibne prsi polagam
besede kakor vejice temne ciprese,
ki diše po preteklosti,
in na blede roke svoj molk
kakor vel bršljan.
107
Vse molči,
nič se me ne oklene,
nič ne zadiha ob mojih besedah,
le utrujena sapa v stari,
črni svili noči
mi obriše oči s preperelim robcem,
ki se je z njim dotaknila smrti
in v dlan mi nasuje pepel
mrtvih dni.
108