Janez Rožencvet Božji dar Ko sta hodila Kristus in sv. Peter po svetu, sta prišla tudi v siromašno občino, kakršnih je v naših krajih dosti. Obiskovala sta bolnike, tolažila strpljene matere in pogovarjala nejevoljne može, ki so iarnali, koliko tlake in doklad jim je naložila gosposka, ki je zaukazala zidanje nove šole. Tega ali onega je blaga božja beseda uiešila, drugi pa so si mislili: »Besede nam je že marsikdo prinesel, a z denarjera nam nihče ne pomaga!« Nebeška popotnika sta pri dobrih ljudeh prenočila v čumnati na slami, ali sv. Peter ni mogel zaspati. Zbudil je Gospoda ter mu dejal: »Kaj se Ti ne smilijo ubogi ljudje, ki tako revno žive?« »Seveda se mi smilijo. Saj me je vendar samo božje Usmiljenje poslalo na svet!« Nato sv. Peter: s>In zakaj jim Ti, ki imaš božjo oblast, ne pomagaš? Glej, samo besedo bi dejal, in siromaki bi imeli vodovod, elektriko, cesto ali kaj drugega, kar bi jim življenje olajšalo. Daj, stori nekaj zanje!« Kristus se je v temi rahlo nasmehnil in mirno odgovoril: »Lepo je, da misliš na siromake, ali tega, kar želiš, ne morem storiti zanje. Mar si pozabil, da je moj Oče dejal: V potu svojega obraza boš jedel kruh! Kakšnega naj je, belega ali črnega, pa moj Oče ni določil nikomur, ker je dal človeku um in pamet ter v posvetnih stvareh prosto voljo, ki mu je nikoli ne jemlje. Če so ti siromaki na ukaz gosposke lahko pozidali šolo, kdo jim brani, da si ne bi smeli iz lastne volje in moči napeljati vode in elektrike, popraviti ceste in drugo, kar bi bilo za njib. časno srečo dobro?! Moje kraljestvo ni od tega sveta. Poslan sem, da pri-žigam ljudem nebeško Luč, ne pa, da jim kar tako dajem stvari, ki jih lahko napravi človeška roka in človeška volja!« Sv. Peter je priznal, da ima Gospod prav, vendar pa ni mogel razumeti, da se tolikšna revščina ljudi Učeniku ne zdi vredna božje pomoči. Pre-mišljal je ter začel znova: »Gospod, ne bodi tako trd! Glej, morda pa je zgolj nevednost kriva, da si ljudje ne znajo sami pomagati!« >Zato jim je gosposka ukazala, da sezidajo šolo,« odvrae Ktistus. Sv. Peter pa se še ne da odpraviti: >Res je, šolo imajo, ali kdo ve, če so otroci kaj bistre glave. Če že nočeš pomagati starim, usmili se vsaj otrok! Stori, da se bodo lahko učili in da si bo novi rod z znanjem v življenju pomagal!« »Storim, kakor želiš. Jutri razbistrim glave vsem šolarjem, ki se izka-žejo vredne velikega božjega daru. Zdaj pa miruj in zaspi,« veli Kristus ter zadremlje. Tudi sv. Peter je zdaj pomirjen zaspal. Zjutraj se odpravita božja popotnika po poti proti šoli. Sedeta pod leskov grm ter čakata, da začno šolarji mimo hoditi. Prižvižga prvi in Kristus ga ustavi: »Fant, ali rad hodiš v šolo?« »Prav nič rad ne hodim,« se zasmeje šolar. »Čemu pa potem hodiš?« »Ker moram. Če se v gmajno potepem, me učitelj drugi dan zapre in doma me nabijejo, ker motajo oče kazen plačati.« »Daj mu bistrc glavo in veselje do učenja!« zašepeta sv. Peter Gospodu. Ali Kristus odkima, ker se mu lahkomiseln in lenoben človek ne zdi vreden bistre glave. Sv. Petru pa je bil veseli fant vendarle tako všeč, da mu je iz svoje popotne bisage podaril štrukelj. Pride mimo drugi šolar. Kristus ga ustavi in vpraša kakor prvega. Fant odgovori: »V šolo liodim rad, učim se pa bolj težko.« »In učenje te veseli?< »Ne, me ne veseli. Ali če se bom pridno učil, pojdem še v mestne šolf in postanem jezični dohtar. Potem bom rešen teli grdih hribov in bom v mestu dobro živel.« Kristusu je mrknilo čelo in sv. Peter je žalosten molčal. Kmalu nato ustavita tretjega, ki meni, da bi ga šola že veselila, če bi* imel dobro glavo. »In da imaš dobro glavo, kaj bi rad postal?« »Zdravnik.« »Zdravniški stan se ti zdi lep?« »Kaj se mi ne bi zdel lep! Zdravnik pride, potiplje žilo, zapiše dve besedi in spravi pet kovačev. Kdo pa še tako hitro in zlahka denar služi?« Nebeška popotnika nista rekla nič in fant je odšel v šolo z glavo, kakršno je imel. Še nekaj sta jih ustavila in ogovorila, ali tudi ti se niso bolje odrezali. Nato sta puščala šolarje brez zadržka mimo. In prihajali so posamič, po dva ali v gručah. Nekateri so pozdravljali, nekateri ne. Sv. Petru se je kdaj zdelo, da bi kazalo tega ali onega pobarati, ali nebeški Učenik, ki je slehernemu videl v srce, je vselej žalostno odkimal. >Moj Bog, ali ne bo nikogar, ki bi bil vreden Tvojega daru?« vzdihne sv. Peter. Tedaj prihiti po poti zadnji šolar in Kristus ga ustavi: »Ali te veseli šola in uCenje?« »Veseli me in trudim se tudi, le škoda, da meni ne zaleže.« »Zakaj ti ne zaleže?« »Nimam domiselne glave in težko si kaj zapomnim.« »A da imaš dobro glavo, kaj bi hotel postaii?« >Ne vem prav kaj. Bi že kaj delal, da bi se preživljal. Če si neuki ljudje z delom kruh služijo, si ga gotovo tudi učen lahko. Ali neizrečeno bi bilo lepo, ko bi veliko vedel in razumel. Ljudem bi lahko svetoval, jih poučil in vzpodbudil. In koliko bi si pomagali!« »Pa misliš, da bi se jih tvoja beseda prijela?« »Seveda bi se jih! Učen bi jim znal dopovedovati in tako živo od srca bi jim prigovarjal, da bi me morali poslušati in ubogati!« Tedaj je Učenikovo lice zasijalo. Vstal je in dejal šolarju: »Vreden si največjega daru, ki ga Bog more dati človeku!« In vzemši njegovo glavo v dlani, se je sklonil ter poljubil fanta na čelo. Šolar je začutil, kako se mu je glava razbistrila, ko so se božje ustnice dotaknile njegovega čela. Kakor da je zaslišal nebeško muziko, se mu je zdelo, in na mah je bilo v spominu vse lepo in pregledno razvrščeno. Vesel steče v šolo, kjer je že zazvonilo, preden je pritekel do vrat. Nebeška popotnika sta se smehljala, ko sta zrla za njim. Ali komaj je izginil, vzdihne sv. Peter: »Glej, Gospod, dve sto jih je šlo mimo naju in samo eden je bil vreden božjega daru! Ali ne bi bilo dobro, da bi poiskala več takih šolarjev?« »Bodi po tvojem,« de Kristus. »Kjerkoli najdem šolarja, ki ima v srcu nesebično ljubezen do bližnjega in trdno vero v živo silo Besede, storim z njim enako!« In nebeška popotnika sta prehodila vse naše kraje. Ni ga bilo šolarja, ki bi ne bil šel lnimo njiju, ali preriialo, dosti premalo je bilo vmes vrednih. Tn zato je pri nas še zdaj toliko siromašnih obcin.