UČITELJEV GLAS Vzgoja & izobražeVanje 64 o dobrobiti prosto Voljskega dela V osno Vnih Šolah Janja hanžel, Osno v na šola Ant ona Ašk erc a V elenje, janja.hanzel@gmail.com I deja, da bi v razširjeni program šole vpeljali novo interesno dejav- nost, ki bi osnovnošolcem omogo- čala izkušnjo dobro organiziranega in sistemsko podprtega prostovoljskega dela, je v meni zorela dve leti, seme pa je bilo posejano že mnogo prej, še posebej v obdobjih, ko sem bila sama prostovoljka (v času študija v okviru Svetovalnega centra za otroke, mla- dostnike in starše, po študiju v okviru Centra za socialno delo Velenje in Medobčinske zveze prijateljev mladi- ne Velenje, v času službe pri župnijski Karitas Velenje). Pri vseh izkušnjah opravljanja prosto- voljskega dela sem spoznavala, kako brezmejna je dobrobit prostovoljskega dela tako za tistega, ki se mu pomoč nudi, kot tudi za tistega, ki poma- ga sočloveku. Zelo se strinjam s Primožem Jamškom iz Slovenske filantropije, ki pravi: »Pozitivni učin- ki prostovoljskega dela so: občutek, da je prostovoljsko delo za nekoga koristno, možnost spoznavanja novih ljudi in širjenje življenjskega obzorja, učenje novih spretnosti in veščin ter pridobivanje novih znanj in izkušenj, ki ti bodo prišli prav, ko boš iskal/-a prvo zaposlitev. Prostovoljsko delo ti prav tako nudi možnost kakovostne osebne rasti kakor tudi pridobitev spoštovanja v skupnosti, v kateri živiš. Prostovoljsko delo pa ima tudi globlje razsežnosti; ne le, da pozitiv- no vpliva na osebo, ki tako delo opra- vlja, temveč je odlično sredstvo za odpravljanje predsodkov in nestrp- nosti v družbi, ki se pojavljajo zaradi številnih stereotipov.« Prav vse zgoraj našteto sem kot pro- stovoljka doživljala tudi sama, zato ni čudno, da je notranji klic, podariti poleg opravljanja pedagoškega pos- lanstva še neko dodano vrednost za razvijajočo se osnovnošolsko mladino in za dobrobit celotne šole, postajal vse glasnejši. Poleg tega sem skozi desetletje vzgojnega delovanja iz dneva v dan prejemala potrditve, kako  Predstavitveno srečanje s potencialnimi prostovoljci se dotika vsega, kar zajema opravlja- nje prostovoljskega dela. nekaterih vrednot šole ni mogoče privzgojiti drugače kot prek zgleda in odnosnih izkušenj, ki krepijo do- ločeno vrednoto v posamezniku (npr. strpnost, spoštovanje, odgovornost, sočutje, sprejemanje drugačnosti idr.). Prav to razsežnost vključuje tudi opra- vljanje prostovoljskega dela in vsega, kar spada k njemu za zagon, potek in osebno ter skupno sprotno in zaključ- no vrednotenje po opravljenem delu. Po opravljenih izobraževanjih na Slovenski filantropiji (Prostovoljstvo v šolah, Motiviranje in spremljanje prostovoljcev) in po zaključenem odličnem programu Človek za druge v okviru Društva katoliških pedagogov Slovenije (Vzpostavljanje prostovolj- skega dela v lokalnem okolju) ter pod- pori ravnatelja in podobno mislečih, srčnih sodelavk znotraj in zunaj šole, še posebej pa ob prepoznavanju po- treb zunanjih zavodov smo v šolskem letu 2016/2017 interesno dejavnost prostovoljstvo oktobra začeli izvajati prvič. Mesec prej, septembra, smo učence 6. razreda povabili k sodelo- vanju in vključitvi v skupino mladih prostovoljcev po posameznih korakih, ki sem jih kot koordinatorica vodila (promocija prostovoljstva na razre- dnih urah, skupna predstavitvena srečanja in pogovori znotraj in zunaj šole, obisk zunanjih zavodov, predsta- vitev mentorjev, koordinatorke, odgo- vornosti in pravic prostovoljcev idr.). Po predstavitvi področij prostovolj- skega dela so se učenci prostovoljno, na podlagi slišanega in videnega ter lastnih interesov in osebnega izpra- ševanja, odločili za eno od področij, pri katerem bodo sodelovali kot pro- stovoljci. Sledili so pogovori za prva srečanja s prejemniki pomoči oz. sku- paj z mentorji posameznega področja UČITELJEV GLAS | 2019 | št. 1 | Vzgoja & izobražeVanje 65 ter podpis dogovorov o opravljanju prostovoljskega dela, nalogah men- torjev, prostovoljcev, koordinatorja in slovesno sprejetje v prvo generaci- jo prostovoljcev na naši šoli. Kako se je dobrobit prostovoljstva kazala že ob zaključku prvega leta, povedo izjave mentoric posameznih področij • POMOČ DRUGOŠOLCEM ZNOT- RAJ ŠOLE pri razvijanju učinkovi- tega branja; • POMOČ VZGOJITELJICAM pri vključevanju v socialno okolje vrtčevskih otrok (poudarek je na druženju in pomoč pri vztrajanju pri igranju družabnih iger; po pot- rebi se z otroki iz vrtca igrajo tudi v drugih igralnih kotičkih, ustvarjajo z njimi, jim pomagajo pri oblače- nju, pri razvijanju samostojnosti ter sodelujejo pri drugih aktivnos- tih po navodilih vzgojiteljic); • DRUŽENJE Z OTROKI S POSEBNI- MI POTREBAMI v okviru njihovih interesnih dejavnosti po pouku – letos smo prostovoljsko pomoč razširili še na naslednja področja; • NAGAJIVE ČRKE (pomoč pri bra- nju besedil, izdelovanju šolskega glasila, dajanje pobud za bralne aktivnosti, podpora bralcem, dru- ženje z bralci); • USTVARJALNI PRSTKI (pomoč pri rezanju, lepljenju, barvanju, izdelovanju, spodbujanje učencev k nadaljevanju dela, spoznavanje in druženje z učenci s posebnimi potrebami); • EKSPERIMENTI (pomoč pri prip- ravi poizkusov, pomoč učencem pri delu, pomoč učencem na inva- lidskem vozičku); • DRUŽENJE S PSOM COFIJEM (dru- ženje s psom, športne igre/branje/ iskanje vonjev s psom, vzpostav- ljanje primernega fizičnega kon- takta s psom). Prav na vseh področjih so mentorice opazile pozitiven učinek na uporab- nike pa tudi pri razvoju osnovnošol- cev kot prostovoljcev. Vzgojiteljice v vrtcu so povedale, da so prostovoljci prava »dodana vrednost« in čudoviti pomočniki pri njihovem delu. Še posebej so se izkazali pri družab- nih namiznih igrah, kjer vrtčevski otroci večinoma ne vztrajajo dolgo, vzgojiteljici pa ne moreta biti soča- sno v vseh igralnih kotičkih in tako s pomočjo prostovoljcev zmoreta motivirati več otrok in ohranjati po- zornost dlje časa pri eni aktivnosti, ker je starejša oseba za otroke pri igri bistvena. Vrtčevski otroci z zanima- njem pričakujejo prostovoljce in ko- maj čakajo novih iger z njimi. Zgodi se tudi, da se kak otrok laže poveže s prostovoljcem kot z vzgojiteljico. Prostovoljci so tudi inovativni in v skupino prinesejo posebno dinamiko in prispevajo k vedremu vzdušju. Mentorice na Centru za vzgojo, izob- raževanje in usposabljanje (CVIU) so povedale, da so prostovoljci »zlata vredni«. Čisto vsi, ki so se odločili za delo z osebami z motnjami v du- ševnem razvoju (tako v posebnem programu kot pri učencih v programu z nižjim izobrazbenim standardom), so pokazali veliko mero zrelosti, od- govornosti in dobre organizacije ter samoiniciativnosti. Bili so izjemna podpora še posebej pri gibalnih urah plesa, ko se sestavlja koreografija in prostovoljci uporabnike spodbujajo na njihov, povsem svojevrsten na- čin. Uporabniki se veselijo rednih tedenskih srečanj in po zgledu pro- stovoljcev tudi sami izrazijo kakšno željo in dajo pobudo, kar se je sicer  Učenki prostovoljki pomagata drugošolcema pri razvijanju branja. prej redko dogajalo. Mentoricam pro- stovoljci izjemno pomagajo in tudi zaradi njih in njihovega odziva imajo še dodatne spodbude za delo z upo- rabniki, pa tudi s prostovoljčevimi odzivi se pokažejo uporabniki v dru- gačni, novi luči. Neki deček, ki sicer težko vzpostavlja očesni stik, sprva ni želel oz. ni zmogel ohranjati želenega pogleda v neki predstavi, potem pa se je javil prostovoljec, da bi mu po- magal, in deček je z veseljem sprejel pomoč tako, da mu je dovolil, da ga je samo opazoval in potem posnemal, na koncu pa je zbral pogum in voljo in sam želel prostovoljcu pokazati, kako zna sam to narediti prav. Primer kaže na to, kako prostovoljci spontano iz- zovejo v uporabnikih želena dejanja in premik, do katerega bi morda sicer sploh ne prišlo ali bi bilo potrebnega veliko več časa. Zgodilo se je, da so pri neki plesni točki prostovoljke same predlagale drugo glasbo in jo pokazale mentoricam, po njihovem odhodu so uporabniki še želeli to isto glasbo in so delali z večjim veseljem, torej so bile prostovoljke spontano tudi dobre motivatorke. Kot koordinatorka sem bila tako lani kot letos izjemno vesela, ker sem na skupnih srečanjih s prostovoljci tudi od njih dobila ogromno povratnih informacij o tem, kako so hvaležni za izkušnjo prostovoljstva in kaj jim je ta prinesla. Potrdilo se je, da je tako prva kot tudi druga generacija prostovolj- cev z veseljem pripravljena nameniti del svojega prostega časa za pomoči potrebne ljudi, sovrstnike, odgovor- no sprejeti in opravljati nalogo oz. zadolžitev, prek različnih dejavnosti razvijati čut za druge in skupnost, spoznavati pomen in vrednost pro- stovoljskega dela, pridobiti osebno izkušnjo prostovoljskega dela, na- učiti se odgovornosti, spoštovanja, strpnosti (skozi prakso krepiti in razvijati vrednote šole, učiti se skozi delovanje), spoznati nekatere insti- tucije zunaj šole, ki vključujejo delo z ljudmi z različnimi potrebami, v skupini prostovoljcev izmenjati svoje izkušnje, si biti v oporo, spoznati tudi kaj novega o sebi, nekaterim pa se nakazuje tudi poklicni interes ali pa prek prostovoljstva prepoznavajo dar, ki ga imajo, pa prej zanj sploh niso vedeli. Ajla (šestošolka, ki pomaga vrtčev- skim otrokom): »Za delo s predšol- skimi otroki sem se odločila, ker bi jim rada pomagala pri vključevanju v igro in bi se tudi sama od njih kaj naučila. UČITELJEV GLAS Vzgoja & izobražeVanje 66 Rada sem prostovoljka in pomagam. To me dela zadovoljno, srečno.« Lina (šestošolka, pomaga drugošol- cem na področju razvijanja učinko- vitega branja in se druži z otroki na CVIU, ko se s psom Cofijem učijo branja) je ob zaključku leta o svoji prostovoljski izkušnji povedala: »V tem šolskem letu sem si pridobila veliko izkušenj in spoznala veliko novih ljudi.« Prostovoljci se skupaj s koordinato- rico za prostovoljstvo trikrat letno udeležijo srečanj, kjer si izmenjajo iz- kušnje, se še bolj povežejo med sabo, kar v njih krepi občutek pripadnosti, hkrati pa se učijo vrednotiti svoje delo in reševati dileme in izzive, s katerimi se srečujejo sami ali njihovi sovrstniki. Nekateri si tudi morajo priznati, da so precenili sami sebe glede zrelosti opravljati prostovoljsko delo redno in vestno, zato so morali delo predčasno končati. Prostovoljci imajo tudi možnost sodelovati pri organizaciji tradicionalne dobrodel- ne akcije Podarim-se veselim in še tako preizkusijo svojo pripravljenost pomagati. Z akcijo želimo pokazali, da ni treba kupovati novih igrač, no- vih knjig, novih oblačil, nove obutve in drugih stvari, ampak da lahko vse te dobrine med sabo izmenjamo ali preprosto tisto, česar ne potrebujemo več, podarimo nekomu drugemu. Tako naredimo še eno dobrodelno dejanje, razširimo svoje srce in osre- čimo nekoga, ki ga sploh nismo poz- nali. Hkrati sprejmemo zadovoljstvo s podarjeno stvarjo, ki jo je nekdo že uporabljal, pa je dobro ohranjena in je postala nova, za nas. Prostovoljci pri akciji pomagajo pri zbiranju in razvrščanju prejetih stvari ter pri pripravi in pospravljanju prostora. Še posebej me je presenetilo, kako so tudi drugi učitelji in razredniki otrok prostovoljcev želeli sami pou- dariti pomen prostovoljskega dela s tem, ko so bodisi izvedeli, da je neki učenec prostovoljec, in so ga pred vsem razredom pohvalili ali pa so ga zagledali še v drugi luči, ki je prej niso poznali, ali ko je na razrednih (ali drugih) urah beseda nanesla na temo, ki je bila povezana s prostovoljstvom, in so prostovoljci lahko aktivneje so- delovali na podlagi lastnih izkušenj – s tem so zagotovo na poseben način obogatili razredne ure. Bili pa so tudi učitelji razredniki, ki so ob koncu leta s posebnim poudarkom razdelili po- hvale prostovoljcem in jim namenili posebno pozornost, s tem pa krepili njihovo samopodobo in dali pomen prostovoljskemu delu kot posebni vrednoti. Še posebej je bilo to koristno za učence, ki na učnem področju sicer niso dosegali najboljših rezultatih, so se pa zato odlično odrezali kot pro- stovoljci in se je tu pokazalo njihovo močno področje. Kot mi še v vmesnih, posvetovalno- -evalvacijskih srečanjih povedo men- torice, nekateri prostovoljci s svojo prisotnostjo še posebej obogatijo nji- hove skupne ure. Delo opravljajo iz- jemno vestno in dosledno, nekateri iz ure v uro postajajo bolj samostojni in samoiniciativni, tako v odnosu do drugih učencev kot v odnosu do men- toric, s tem pa tudi pridobivajo na samozaupanju vase in pridobivajo na razvijanju odnosnih kompetenc. Vse to vse vključene (uporabnike, prosto- voljce in mentorje) bogati, hkrati pa se vsi učijo drug o drugem (kakor tudi vsak o sebi) in drug za (od) drugega. Isak in Lina sta bila deležna še pose- bej izčrpnih pohvalnih besed njune mentorice, Ane Linasi, ki na CVIU vodi ure branja s psom Cofijem: ki sem mu pomagal loviti žogo.« Prav Isak je tudi letos, poleg preostalih vestnih in odgovornih prostovoljcev, na dobri poti, da prejme ugleden na- ziv Junak našega časa, ki ga podel- juje Slovenska filantropija, krovna organizacija v Sloveniji, ki podpira in širi prostovoljstvo v vse starostne skupine. Prav ta organizacija je lani naši šoli naziv podelila Junaki na- šega časa za odlično organiziranost prostovoljskega dela, na kar smo še posebej ponosni, saj so bili kriteriji kar zahtevni (več o natečaju najdete na: http://www.filantropija.org/ju- naki-nasega-casa/ – Slovenska filan- tropija z natečajem vabi vse pedagoš- ke delavce, da v svoje delo z otroki in mladostniki vključujejo prosto- voljstvo kot vrednoto in pristop k so- delovanju, medsebojnemu spoštova- nju, razvijanju empatije, sprejemanju različnosti, medgeneracijskemu sode- lovanju ter osebnostni rasti v najbolj- šem pomenu besede; nazive podelju- jejo v sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport ter Zavodom RS za šolstvo. Na njihovi spletni strani so predstavljene dobre prakse osnovnih in srednjih šol ter dijaških domov, kjer imajo že zgledno organizirano prostovoljsko delo). Več o prostovoljstvu na Osnovni šoli Antona Aškerca si lahko ob fotografi- jah, besedi in tudi kratkih posnetkih ter izjavah prostovoljcev ogledate v prispevkih na spletni strani šole: www.askerc.si, sem pedagoškim de- lavcem v osnovnih (in srednjih) šolah ter dijaških domovih pa želim, da pobrskajo po sebi, ali tudi v njih že dlje časa tli iskrica, ki kliče po zago- nu prostovoljstva tudi v njihovem zavodu. Iskrica, ki je močnejša od enkratnih, enotedenskih, enomeseč- nih, enoletnih projektov, ki jih je na šolah ogromno, iskrica, ki poveže podobno misleče sodelavce in deluje povezovalno tudi na lokalno okolje, iskrica, ki v nas in mladini prebuja in krepi vzgojno funkcijo šole. Za ko- ordinatorstvo prostovoljstva je pot- rebna prav ta iskrica, da bi lahko pos- tal prostovoljec, pa si moraš to želeti, imeti rad delo z drugimi, biti spoštljiv, potrpežljiv in se držati dogovorov za opravljanje prostovoljskega dela, da- no pa ti mora biti tudi podporno okol- je, ki te spodbuja pri rasti iz male- ga prostovoljca v prostovoljca z veli- kim P . Kot pravi pisatelj Anselm Gruen: »Dragoceni smo. Mnogi nas čakajo.« »O Lini in Isaku pa lahko izrečem samo najlepše, saj sta s svojo prisotnostjo zelo obogatila naše skupne ure s Cofijem. Svoje delo sta opravljala vestno in dosledno, iz ure v uro sta postajala bolj samostojna in samoiniciativna, tako v odnosu do naših učencev kot do naju z Matejo, s Cofijem pa so se sploh ujeli in razumeli. Lahko samo rečem, da sem ob naših skupnih urah resnično uživala. Iskrena hvala, ker tako bogatimo in se učimo drug o drugem.« ❞ Dobrobit prostovoljstva, ki jo je zaz- nal pri sebi, je zgleden prostovoljec, šestošolec Isak, ki na CVIU pomaga osebam s posebnimi potrebami, strnil takole: »Vidim, da sem si izbral pravo področje. Res je dober občutek, ko vidiš, da si koristen. To sem občutil z dečkom,