358
Med revijami.
~^sz^3
S=
JVfed revijami
cXJ>^
Krakovski »Czas« je bil prinesel v št. 31., 32. in 33. obširen feljton o Prešernu. Studijo je spisal naš prijatelj, g. prof. Roman Zawiliriski po najboljših virih (po spisih Levčevih, Celestinovih in po književni zgodovini dr. Glaserja). G. Zawiliriski je pisal svoj feljton z veliko ljubeznijo do stvari pa tudi z veliko natančnostjo. Prepričani smo, da je ta spis g. Zaiviliriskega eden najboljših in najlepših, kar jih je bilo izšlo v poljskem jeziku o našem Prešernu, in ker je »Cz a s« zelo razširjen in vpliven dnevnik, je g. Zawiliriski tudi veliko pripomogel, da začenjajo tudi Poljaki spoznavati našo poezijo. Gospod Zawi-lifiski je tudi uvrstil v svoj lepi spis več dovršenih prevodov Prešernovih poezij. Te prevode mu je oskrbel na njegovo prošnjo mladi a znameniti pesnik g. dr. Jerzy Žulawski. Gospod Zulawski je prevedel tri sonete (med temi: »O Vrba . . .«), potem »Ukaze«, »Izgubljeno vero«, »Kam?«, »Nezakonsko mater« in »Hčerin svet«.
Ne   moremo   si  kaj,   da   ne  bi  ponatisnili   tukaj »Izgubljene vere« in pa
»Nezakonske matere«.
Stracona wiara.
Niebieskie oko twoje lsni, jak lšnik) za minionvch dni.
Na licach t\vych rožany kwiat tak samo, jak za dawnych lat.
I usta twe sie šmieja, zndw; ta sama slodycz twoich sidw.
Przez dlugi nawet czasu bieg nie šciemnial Iona twego šnieg.
Jak niegdyš drobna twoja dloh, twa kibic smukla, gladka skrori.
Boš bostwem byla niegdyš, lecz dziš jesteš tylko piekna —rzecz
N i e š 1 u b n a mat k a.
Pieknošci calej twojej cud, jašnieje wciaž, jak jašnial wprzod.
I j eno w ciebie trudno mi
tak wierzyč, jak za dawnych dni!
Juž prysnal šwiety, czysty czar, ten wiary mojej hojny dar.
Rzut oka j eden zdari go — což! nie wroci nigdy, nigdy juž!
I chocbyš wieki žyla ty,
Nie bedziesz juž, czem bylaš mi!
Na co mi cie na tym šwiecie, moje lube, slodkie dziecie, mnie dziewczynie, nie m^žatce, mnie niešlubnej, mlodej matce ?
Rodzic przeklaj', zlajai gniewnie, mač nademna tkala. rzewnie; moi krewni mnie sie wstydza, obcy ludzie ze mnie szydzg.. On, kochanek moj jedyny, prawy ojciec mej dzieciny, poszedl w šwiaty, bo sie. doma mnie i dziecka swego sroma.
Na což mi cie na tym švviecie, moje lube, slodkie dziecie? Na co mi cie? — mniejsza o to, i tak kocham cie, pieszczoto!
Malo serce nie wyskoczy, kiedy spojrze w twoje oczy — a ušmiechniesz mi sie mile, niczem mi jest cierpieh tyle!
Ten, co ptactivo niebios žywi, niech cie, dziecie, uszczešliwi — A mnieš na co? — mniejsza o to, kochac bede cie, pieszczoto . . .
Naše obnebje.
359
Kakor članek g. Zawiliriskega sam, tako zabeležujemo prevode g. Žulaw-skega z velikim veseljem, ker nam oba odlična poljska literata pričata, da so se v novejšem času tudi bratje Poljaki začeli živo zanimati za naše duševno življenje. Obema imenovanima gospodoma književnikoma se priporočamo še v nadaljnje zanimanje za našo literaturo!                                                    Aškerc.
»Slavjanski Vjek« je prinesel v svoji 18. št. Gregorčičevi pesmi: »Na potujčeni zemlji« in pa »Grobni spomenik prijatelju« v ruskem prevodi.. Pesmi je prevedel gospod F. Korš, razume se samo ob sebi, dovršeno lepo. Dozdeva se nam, da namerava g. Korš s prevajanjem iz slovenske poezije nadaljevati.
»Slovansky Pfehled« je prinesel v svoji 7. št. izpod peresa g. Hudca med drugim tudi oceno Uešičeve brošure: »Prešeren in slovanstvo«. Hudec se v bistvu popolnoma strinja z II ešič em (in Perušekom) in hvali trezno-znanstveno delo Ilešičevo. »Pomen Prešernov je treba torej iskati v tem« — piše g. H. — »da je kot velenadarjen pesnik ustvaril za izražanje svojih čuvstev nenavaden jezik in da je s svojo poezijo privedel Slovence v zbor drugih kulturnih narodov . . . Kdor ima čut, ta čuti iz njegovih pesmi pravi narodni duh, duh slovanski . . . Mi Cehi gledamo na Prešerna kakor na moža, ki je pred vsem s svojo poezijo proslavil Slovence ... s tem je bil eden prvih, ki je podal roko potapljajočemu se (narodu).«
HoBfl HcKPa — Nova Iskra, ilustrovan mesečnik, ki izhaja v Belem gradu, je eden najlepših jugoslovanskih časopisov. Lastnik in urednik »N. L« je P. Odavič. V januarski številki je začel objavljati naš sotrudnik, g. prof. Pe-rušek, svoje »Črtice iz kulturnega rada u Slovenaca«. Prvi članek njegov govori o bivši umetniški razstavi v Ljubljani.
Astronomski koledar za maj. (Dunajski čas.) Merkur sveti proti koncu meseca kot večernica. — Venera se ne vidi. — Mars stoji na večernem nebu; prvega maja zahaja po 2'/a ure popolnoci, 31. maja pa ob eni zjutraj. — Jupiter izhaja začetkom meseca popolnoci, konec meseca pa ob lOih zvečer na jugovzhodnem nebu. — Saturn stoji na jugovzhodu na jutranjem nebu; prikaže se prvega maja po 121/4 zjutraj, 31. maja pa po IOV4 zvečer na obzorju.
f Vaclav Brožik, sloviti češki slikar, je umrl 15. aprila v Parizu, kjer je imel svoj atelier od 1. 1876., v 50. letu svoje dobe. Brožik je po sodbi čeških kritikov, če ne morda največji, gotovo pa eden največjih slikarjev čeških. Njegova stroka je bila zgodovinsko slikarstvo. Iz zgodovine svoje domovine je črpal najrajši snovi svojim umotvorom. Saj je pa tudi bogata češka zgodovina dramaticno-slikovitih momentov, ki so našli ravno v Brožiku svojega najboljšega upodobovatelja. Brožik je naslikal več sto večjih slik, njegovih načrtov in študij